PSIHLOG. CRTICA.
SPISAL IVO ŠORLI. PODMELEC-TOLMIN.
Sodni adjunkt Pasar je bil fin in te-
meljit psiholog. Vsi kritiki njegovih spisov
so mu priznavali to vrlino, in tudi v vsak-
danjem življenju mu je naredil marsikdo
tak poklon.
Skoro vsi ljudje okrog njega so mu
bili le predmet opazovanja in proučevanja,
zato mu je bilo povsod zanimivo in pri-
jetno. Res, da jih je malo obstalo pred
njim in da je imel le malo resničnih pri-
jateljev, toda izhajal je skoro z vsakim
človekom, kajti geslo mu je bilo : vse
umeti, se pravi: vse <idpustiti. In on je
umel vse, zato je tudi vse oprostil.
Umel je tudi svojo ljubico, .študenti<o
Amalijo in ji zato vse oprostil. Imela je
pred njim že tri druge in vse je pustila
ona, toda Pasar si je razlagal to s tem,
da so bili pač kaki tepci, ki je niso umeli
in ji zato vsako malo neumnost očitali, kar
ji je presedalo, kakor mu je sama zatrje-
vala, ko je izvedel od drugih ljudij, da on
ni prvi njen ljubček. Sama mu je namreč
zatrdila takrat, ko jo je prvič poljubil, da
je to prvi njen poljub v življenju, toda on
si je to razlagal pozneje, ko je izvedel da
ni bilo res, s tem, da mu kot finočuteča
ženska ni hotela zagreniti slasti prvega
poljuba. Ako sta kdaj na izprehodih sre-
čala potrebnega berača, pa mu je on dal
par novčičev, in ga je ona radi tega ne-
voljno pokarala, razlagal si je to, kar bi
bil kak puhloglavec imenoval trdosrčnost,
s tem, da je ona pač varčno dekle, ki bo
nekdaj štedljiva gospodinja. Videl je, da
ne more izhajati skoro z nobenim člove-
2 IO
kom, da nima niti ene prijateljice, da jo
mrze koleginje, ki so njemu izredno uga-
jale, toda to mu je bil le dokaz njenega du-
ševnega aristokratstva, ki se težko prila-
godi svojemu miljeju. Bla je s svojo go-
spodinjo, ubogo staro ženico, ki se ji je
trudila citati vsako željo z obraza, cesto
vpričo njega osorna in neprijazna, a v tem
je videl le njeno odločnost, ki mu bo v
zakonu vsled njegove prevelike mehko-
srčnosti zelo potrebna. On je kot fin in
temeljit psiholog pač vse razumel in vse
oprostil, zato je pa s svojo lepo ljubico
tudi izhajal, česar nepsihološki bebci niso
mogli doseči.
Nekega dne pa je  dobil  poziv,  naj
gre  nadomestovat v  trgu Pelzburg sod-
nika, ki je dobil mesec dnij dopusta. Po- '
slovil se je s težkim srcem od svoje ljubice
in odšel na deželo.
Nesreča je hotela, da je že prve dni
svojega bivanja v Pelzburgu padel s ko-
lesa in'si prebil lice. Amalija ga je vpra-
ševala v preplašenih pismih, ali je rana
globoka . . . No, on jo je mogel kmalu
pomiriti, da ni hudega in da se rana iz-
borno celi. Kako blago srce ima ! si je
mislil . . .
Cez en mesec se je vrnil k njej. Stra-
stno jo je stisnil k sebi, toda zapazil je
kmalu, da je postala proti njemu nekam
hladna. Branila se je vsake njegove lju-
beznivosti, izvila se vselej brez poljuba
naglo iz njegovih rok.
In psiholog Pasar je premišljeval o
notranjih vzrokih tega pojava. Glede po-
ljubov mu je vse sama razložila : čitala je
temeljito razpravo profesorja Könnerja, da
so poljubi zdravju nevarni in tudi neeste-
tični. Hm, svoje mnenje ima o vsem in to
je lepo, si je mislil. Toda čemu se tako
boji mojih posetov ? Kajti adjunkt Pasar je
bil fin in temeljit psiholog, ki mu ni moglo
uiti, da ga sprejema Amalija čim dalje
bolj neuljudno. No, bil je pa on človek,
ki je vedel, da so dekleta včasi bolehna.
v posebnih fizičnih, zato tudi posebnih
psihibkih razmerah, bil je sploh človek, ki
je vse razumel, zato tudi vse oprostil.
Toda, že cel teden je taka ! In vedno
bolj čudna! Dasi je bil fin in temeljit
psiholog, vendar ni mogel tega razumeti.
Najbolje, da gre k njej in jo sam vpraša.
Stal je pred njenimi vratmi. Nekdo je
pri njej ! Že zopet ta Ida ! Pasar je bil
sicer fin in temeljit psiholog, toda težko
mu je bilo vendar umeti, zakaj se Amalija
druži raje s to razbrzdano, plitvo žensko,
kakor z drugimi, blagimi, poštenimi kole-
ginjami.
Sam ni vedel, ali naj vstopi ali ne.
Prisluškoval je.
»Torej ti se ga hočeš res otresti, tvo-
jega psihologa ? Meni se zdi pa vendar,
da si neumna, — imeniten človek je !« je
slišal Ido.
»Eh, kaj mene briga imeniten človek!
S tisto ostudno, rudečo liso na licu se mi
priklati iz Pelzburga, pa misli še, da bom
trpela njegove neumne ljubeznivosti. Fej !«
je odgovorila Amalija in zažvižgala pri-
ljubljeno pouličnico.
Pasar je slišal dovolj. Nasmehnil se
je in odšel po stopnicah . . .
V veži se je potrkal po čelu. O ti fini
in temeljiti psiholog ! Zdaj imaš njene no-
tranje vzroke ! se je zasmejal in šel dalje.
In ni ga bilo več.
Nobenih velikih notranjih bolečin ni
občutil. Samo to je opazil na sebi : ko je
hotel objektivno naslikati v svojem nasled-
njem delu dušo svoje bivše ljubice, skrem-
žila se mu je ta slika nehotoma in nevc-
doma v karikaturo . . .
211