nModrega livala ne napihiije, in graja nm ne podira serca." i. Hvala, čast in sloveče ime, kako zelo Ijudi mikate in vabite? ve priljubljene strasti gospodarite po širokem svetu, in ubogi terpin na zemlji se suče in giblje , kakor mu ukazujete. Slava žene pogumnega vojaka v smertno nevarnost; slava navdušuje mladega pesnika, vnema iskrenega govornika, daje v roko pero nepoznanemu pisatelju in vadi roko oialarju in podobarju. Pa naj bi to že bilo, da bi le ubogi človek hvale iskal v rečeh, ktere so hvale vredne; ne bilo bi toliko krivic in zločinstev po svetu. Kako naj človek isče slave, nam je povedal, pa tudi pokazal s svojim zgledom On, ki je podobo hlapca na se vzel, vsemstregel in na zadnje naj bolj zaničljivo umerl. — Modrijani starega sveta so tudi veliko govorili, da je hvala pred svetom nečimerna in prazna, ter ni vredna, da bi se človek trudil za njo; ali hvalo so zaničevali, slave pa so iskali. Modri Sokrat je to dobro spoznal, ter je svojemu učencu Antisteru rekel: ,,Glej iz zaplat tvojega razdrapanega plajsča kuka ošabnost in napuh/'. Kaj druzega je iskal tudi uni čudni modrijan, Diogen, kakor slave? in modri Plato je rekel množici, ki ga je na ledu z bosimi nogami stoječega občudovala prav pametno: ,;Ako se vam Diogen smili, pojdite proč". Aleksander Veliki, kterega je njegov učenik Aristotelj vse prevec vnemal za slavo, ga je pa dobro umel, ko jereke!: ^Ako bi ne bil Aleksander, hotel bi biti Diogen". Slavni Cicero je tudi pisal, da naj se hvala zaničuje; pa zakaj je tako pisal, in kaj si je s tem iskal? Tedaj tudi v tej reči nam je modrijan vseh modrijanov mogel pravo pot pokazati, in njegovi poslanci, spoznovavci in učenci so si iskali slave po potih dotlej neznanih, tako da je slavni apostelj mogel reči: ,,Oznanujemo vam Kristusa križanega, Judom v pohujšanje, nevernikom pa v zasmehovanje*. Ali človeško serce je brezno; v vseh rečeh tudi v naj svetejših rado isče samega sebe, samoljublju se čisto nerado odpoveduje, tako da je ravno ta slavni apostelj, ko je bil v Rimu vjet, pisal, da so nekteri začeli ravno v tem času prav goreče oznanovati sv. evangelij. Skušali so se namreč s slav- nim aposteljnom, ter hotli zatamniti njegovo slavo. Nemec ima za to res prav dober pregovor, ki pravi: nUnser Herr Gott baut sich nie eiiien Tempel, ohne dass der Teufel sich auch ein Kirchlein bauen wiirde", ali po slovensko : ,,Kjer ima Bog en altar, ima škratelj dva". Oudno je res to; pa resnično je, in izvira iz popačenosti človeškega serca; skorej bi človek rekel, kakor nemški pesnik pravi, da aboten je tisti, kteri veruje pri Ijudeh na kreposl in čednost, in razloček bi bil le ta, v kterih rečeh da človek isče slave in veljave pred svetom. ,,Petica da ime sloveče, in zlatemu maliku se vse vklanja", je navadni pregovor in tudi v nekterih rečeli resničen. Tedaj toliko hrepenenje po bogastvu: bogat človek je dosti raoder, učen in prebrisan, njegova bode obveljala, sej lahko z denarci v rokah prilerduje, da je njegova prava. \o, od tega ne bomo dalje govorili, sej vemo, kaj velja pri niodrih Ijudeh polna mošnja pa prazna glava; podajmo se raji na svoje polje! V kersčanski nravi je napuh pervi poglavitni greh. Kal te strupene zeli človek seboj na svet prinese. Ta strupena zel bi se imela pri kersčanski izreji iz serca izruvati, inkolikorkrat se prikaže, bi se morala zopet izpuliti; a tukaj smo zadeli na tisto veliko bolezen, za ktero bolelia ves človeški rod. Že pesterne skerbe, da ta strupena zel kal požene, učeniki ji pridno prilivajo, starši pa jo skerbno varujejo, da dozreva. Kakošno drevo, takošen tudi njegov sad. Vse se gleda na to, kaj Ijudjc poreko, kako je navada med svetora; veliko manj pa se gleda, kaj Bog poreče, kako bode vest s človekora zadovoljna. Marsikteremu človeku nikdar ne bodeš bolje vstregel, kakor ta čas, kedar ga pohvališ. Hvala, to je pervo navadno plačilo vbogljivosti in pridnosti pri otrocih. Hvali otroka, da mu veselje storiš, da bode spoznal, da je tako ravnati prav in dobro, — P°vej mu pa tudi, iz kakšnega namena naj dobro ston'; povej niu, da naj dobro dela tudi takrat, ako bi ga Ijudje zavoljo tega grajali; odtegni mu pa hvalo , kedar preveč hrepeni po nji. Ali takošne načela se ne vjemajo s sodbo tega sveta. Od slave in časti imajo Ijudje vsakoršne zapopadke, samo kersčanskih malo. VTeliko tukaj svet grcši pri izreji moške mladosti, veliko veliko več pa pri izreji ženske mladosti. Kaj je potem čuda, da hočejo Ijudje za vsako hvale vredno delo občudovani in hvaljeni biti? Naše družinske razmere so tukaj v marsi- 8* kterili rečeh gnjile. Reformatorji sveta kričijo: ,,Dajte nam dobrih mater, svet bo vps drugačen". Možki se pa žonskam na vso moč prilizujejo, vklanjajo, jih hvalijo in slave. Kaj mi— slite, da bodo tako razvajene ženske dobre matere ? domača hiša, nevbogljivi otroci se jim ne bodo prilizovali, kaj pa potem! — Le psovajle in zaničujte ženski spol; le očitajte nm, da druzega ne zna, kakor lepotičiti in lišpati pa denarje zapravljati, kdo pa je tega naj bolj kriv ? Ponižnost je pred svetom nespamet in je Ijudem v zaničevanje in zasmeli; ošabnost, prevzetnost in visoki duh je prebrisana glava. Pokorsčina do kersčanske cerkve iri njenih naprav je sužnost samega sebe , le bedaki se temu podveržejo. Tedaj tista glasovita izobraženost in omika sedanjega sveta ni druzega, kakor napuh; človek naj popolniša, pa tudi naj ubožnejša stvar božja na zeinlji, noče spoznati, da brez Boga ni nič, da vse dobro pride od Očeta, da ima od njega vsega se bati, pa tudi vsega pričakovati. Ošabnost in napuh rodi tedaj nejevero, iz ktere izvira toliko zlegov za sedanji človeški rod; Ijudje tega sveta pa isčejo slave, neumerljive (?) slave , in kdor sc ne zlaga s temi načeli, ni za ta svet. Takošne zglede imanio vsaki dan pred seboj; lansko leto sta bila v Prusiji dva brata pleniiča, vojaška častnika, iz službe izpusčena, ker od slave nista tako niislila, kakor drugi ljudje.