Za poduk in kratek čas. Zlatomešnik sv. oče Leon XIII. in slov. rim ski romarji. (Dalje.) Ljubka domača pobožaoat je bila, ko amo se Sloveaci pred odhodom še enkrat v sveti hišici zbrali, kjer je aek kmetišk človek aa naae aameae ne vem, koliko očeaašev zmolil. Ko pridem doli po bregu na železaico, sem občudoval veliko potrpežljivoat železaiškega uradaika. Ravno so vozove prevažali, da bi jih za aas lepo vredili ia tedaj aiso ameli romarji precej stopiti na vozove. Toda bolj ko je uradaik kričal ia z rokami mabal ter romarje odgaajal od vozov, liuje so mu silili na železaico. Še ne poriae eaega aa atraa ia drugega, ki že pleže po vozu, za suknjo aazaj potegae, pa se že deaet drugih speaja po kljuki na vratib, da bi si prej ko slej avoje gnjezdo zagotovili. Vendar uradaik se ne aavoli opomiajati ia letati, da mu je že zaoj tekel izpod pisaae uradae kape, ia le njegovi vatrajaoati je pripisati, da ae ai zgodila aobena nesreča. Ko bi bil jaz v ajegovi koži, jaz bi bil gotovo palico vzel, ker aekaterih ljudi človek z drugim dokazom ae more prepričati. Jaz aem že preata pal, ia le malo je manjkalo, da niaem stopil vbogemu uradaiku aa poaioč. Ze v mraku smo železuega koaja zopet natirali in ko ae zjutraj vzbudim, in ko zmezim avoje oči in svojo zmešaao kečko radovedno pomolim skozi okao. je že tudi viaoka kuplja av. Petra v Rimu stegala svojo glavo ter naa radovedao gledala črez hribe, koliko aas kje bo sloveaskih romarjev. kajti sloveaske romarje je še, kar atoji, redko kedaj videla, toliko, kakor to jutro, pa še gotovo nikdar. Ko vlak v Rimu poatoji, je bliakalo ia grmelo, ia tedaj smo s strahom stopili v večno mesto, kakor so se aekdaj Izraelci med gromom ia bliakom bližali sv. gori Siaai, poalušat deset božjib zapovedi. Rimski odbor za avatrijake romarje aaa prijazuo vsprejme ia aas razredi v šoke po trinajst romarjev. Vsakemu šoku aa čelu je bil ,,kaprol", ki aam je po jutrih aazaanjal daevai red, kakor so nam ga odboraiki določili. Na jako ličaih kolesljih aas vozači zavlečejo v odločeaa staaovanja. Naa šok je dobil staa pri aeki vdovi poleg Kviriaala, tedaj poleg kraljeve palače, ki pa po pravici ai ajegova, ampak palača je rimakega škofa, katero si njo je laški kralj pred leti — osvojil. V obče smo bili s svojira ataaovaajem ia tudi a braao zadovoljai ia reči moramo, da je aaša gospa storila. kar se je dalo. Najbolj smo pogrešali saago. Da je žeaskib. skrb anage, tega aa Laakem ae vejo. Razai oddelki so dobili tudi svoje voditelje, (estokrat so bili rimski duhovniki voditelji, ki so jim razkazovali zaameaitoati več aega meata ter razlagali zgodovino svetih torišč. Občue božje alužbe ia veeeraih romarskih shodov sem se tudi jaz vdeležil, a drugafe aem delal na avojo roko ia po svoji pameti. Maogo Ijudatva se aamreč težko pod eden klobuk stlači ia med tem miae dosti časa, ki je že drugod zlata vredea, a v Riaiu še je dražji. Prva aaša pot je bila, kar se aicer aamo ob sebi razume, aa grob sv. Petra. Cerkva sv. Petra je res ogromaa, prav, da je mati vseh. cerkev. Kakor ai otrok ae more pomagati, če mu oblečeš veliko sukajo, tako aekako aerodao aem se jaz obaašal v tej velikaaski cerkvi, ko prvič atopim v njo; dozdevalo ae mi je, da prostori kar raatejo pred meao. Ko pa vidim, da vsak hiti aaravaoat na srediuo cerkve, kjer je grob sv. Petra, potem ae tudi jaz podvizam za ajimi. Sred cerkve je ograjea prostor ia skozi vratca se podam doli v grob, kjer poeiva truplo av. Petra razve glave. Poljubiai sveti kraj ia ?kuaam moliti, pa mi Bi aič šlo prav od rok. Merim z očmi Bad meBOJ aeizmerao viaočiflo kuplje, ki se vzdiga aad. grobom, ia zapazim aa obrobji kuplje z zlatiaii črkami zapisane beaede: ,,Tu es Petrus" — ti ai Peter, t. j. skala. Zdaj se jezik razveže, ^iu precej vem, kako ia zakaj mi je moliti. Ce človeku vest očita, da je trst, katerega vaaki veter ntaja ia vsaka sapa pripogiblje. potem pač vo, zakaj ima aa grobu av. Petra moliti, čegar vera se ai nikdar omajala, ia ki je skala, na kateri atoji cerkva Kristuaova tako trduo, da je vrata pekleaaka zmagala ae bodo. (Dalje prib.) Smešnica 22. Višji častaik je dobil težko rauo v nogo, morali so mu aogo odvzeti. Njegov sluga je bil sila žalostea za voljo tega. Caataik pa ga tolaži: ,,Nikar se ne jokaj", pravi, ,,marveč bodi veael. kajti poslej ti bode treba saažiti le edea — čevelj".