KATOLJŠK CKRKTEN UST.
.Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr V tiskarniei sprejemana za eelo leto 3 gl. 60 kr., za pol leta 1 gl. 80 kr., za */4 leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica" dan poprej
Tefcaj XLII.	V Ljubljani, 15. listopada 1889.	List 46.
J A K 0 B ,	zodete resnice: v paganstvo, v nevero: v življenje,
po usmiljenji božjem in apostolskega sedeža	ki Pozna in njegovih zapovedi, tako.
milosti	da ie v svojem dejanju zares brezbožno, odter-
knezoškof ljubljanski,	^ano 0(1 Boga: t0 8e Pravi' zahrede Prav fo
. , . ,, ' ,	kjer je hočejo prostozidarji imeti. — Iz tega
noje tkojije pozdrav m blajotloo o<l Go^oda	tajeQja ,.azodete resnjcc in gv ^ (( k(),jko
m Zvel,carja nateg« Jezusa Knstusa!	od ^ jz|laja ker y takozvanill' ker^.angUih
(DaUe-)	deržavah vlada več ali manj javno in zasebno
V pismu, s katerim se veleva vernikom na-	življenje in mišljenje! Od tod izhaja najprej ta-
znaniti nagovor sv. Očeta, ki ste ga slišali, se	Jenie Kristusa in njegove božje nature. Od tod
škofom tudi naroča, naj vernike svare pred	izhaja dalje tajenje cerkve Kristusove, učiteljice
prostozidarstvom. V tem oziru pa, dragi	razodenja: in nezmotljivega stražnika razodenja,
moji! ne zadostuje samo to, da niste vpisani	papeža. Od tod potem brezverska sola: od tod
v prostozidarsko družbo, saj je, kakor znano,	načelo: veda s svojimi nauki je neodvisna od
takim zažugana kazen izobčenja: treba se je	vseh razodetih naukov, in more torej tudi veri
temveč varovati tudi duha in načel prostozidar-	čisto nasprotne stvari terditi: od tod tudi to, da
stva. Prav mnogi, ki sicer niso ž njimi v zvezi,	se odriva cerkev od najvišjega šolskega nad-
so napolnjeni njihovega duha ter jim pomagajo,	zorstva ter izroča to nadzorstvo i zklj učljivo
čeprav se pogosto znabiti tega ne zavedajo. Ka-	deržavi: od tod slednjič tudi strah in groza,
teri pa je ta duh? Kakor sem že prej rekel, je	ki spreletava marsikoga pred verskimi resnicami,
prav tisti, ki so ga hoteli preslavljati s postav-	in želje, po šolah učiti le moralnost, a ne zna-
ljenjem Giordano Brunovega spomenika: odpad	biti kerščansko, marveč le čisto človeško moral-
od Kristusa, upor proti papežu in cerkvi, samo-	nost. Kajpada, če se vidi. kaj se počenja na
voljna vera in samovoljna morala; z jedno be-	podlagi tega načela v umetnosti in slovstvu, in
.sedo, osvobojenje človeka od Boga. Prav tisto	vendar še vedno velja kot naravno in pošteno,
J e, kar se je pred nedavnim časom v nekih krogih	tedaj se tudi ve, kaj pomeni ta čisto človeška
označevalo kot namen novodobne šole, ko se je	morala. — Z razodenjem padejo tudi nadnaturne
reklo: treba je iz kristijana narediti človeka,	milosti, in Bog sam je naložil sv. cerkvi dolž-
Toda ne samo odtergati človeka od kerščanstva	nost, te milosti deliti. Zakrament sv. zakona spre-
in cerkve, temveč odtergati ga od Boga z vsemi	minjajo v golo civilno pogodbo, ki se prav tako
zasebnimi in javnimi zadevami — to je zadnji	lahko razruši in oprosti svojih dolžnosti, kakor
namen prostozidarjev.	se je sklenila. Celo življenje — od zibeli do
S tem namenom se čisto natanko slaga nauk	groba — rekli bi, se s posvetnjaštvom prekva-
prostozidarjev, ki taje nadnaturno božje razodenje	8llje- Kakor ne marajo duhovnika h kerstu. tako
in potrebo sv. vere. Saj vemo iz zgodovine, kam	£a branijo tudi na smertni postelji: kerščanski
človeštvo s časom zabrede, ako zapusti luč ra-	pogreb mora se umakniti civilnemu pokopu, po-
kopavanje mertvih pa sežiganju merličev. — Če pade razodenje in če ni nikakih milosti, pade tudi duhovski stan, kateremu je naročeno, naj hrani razodenje in deli sv. zakramente. Od tod ovire, ki se mu stavijo s tena, da se po duhu, ki prevladuje do najnižje stopinje novošegnih učilišč in vzgojevališč, poklic v duhovski stan, če le mogoče, že v kali zaduši, ali da verhu tega obtežujejo vstop v ta stan ali pa kratijo dohodke duhovščine s tem, da pograbijo cerkveno premoženje. Od tod tudi neprestani klic, naj se samostani razpuste. In kakor pri takih nazorih ni resnice, ki bi bila vzvišena nad človeško spoznanje in torej neodvisna od človeškega razuma, prav tako tudi ni neodvisne duhovščine: duhovščina, v kolikor se sploh še terpi, naj nikar ne išče ravnila za svoje delovanje v nadnaturni resnici in nadnaturnih zapovedih božjih, temveč edino le v ukazih deržave. če tudi ti božji postavi kar naravnost nasprotujejo. Po takih nazorih duhovnik ne sme biti nič več služabnik živega Boga, ampak le radovoljno orodje malika „ deržave44. — lz tajenja razodenja sledi tudi brezverska deržava, ki vsako vero enako visoko ceni, ker vse enako malo ceni, in kateri zlasti v javnem življenji jako preseda, da bi se za verske zadeve navduševala. Najbolje je — tako se pogosto modruje v naših deržavnih naukih — v nemar pustiti vero (to se pravi: v resnici Boga in njegovo sveto cerkev v kot potiskati): zato pa, brez razločka stanu in verskih načel, brez Boga se združiti v je dni skerbi za „doraovino", za „prosvetou naroda, in kar je še več takih besedi, ki so tim nevarnejše, čim lepše zvene, ker zakrivajo tem ložje strup krivih naukov, love na limanice priproste in neizkušene ter skrivajo zadnje namene, katere imajo pri tajenji razodete resnice svete cerkve. Delajo tako, kakor da bi najsvetejši in najdobrotljivejši Bog, če se ozira na njegovo besedo in postavo, utegnil kedaj biti na kvar sreči kake dežele! In kakor da bi človeška kratkovidnost in onemoglost sama mogla ljudstva bolje vladati ter je privesti do večjega razcvitanja, kakor pa, če koraka po potih razodete modrosti božje in se opira na njegovo moč! Kakor da bi konečno ne bilo že tisočkrat dokazano po pameti in izkušnji, da, če Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo, ki jo delajo, in da je prazna vsa človeška, in zato vedno le zunanja skerb za družbo, če meni, da pri tem lahko izhaja brez višjega notranjega varstva božjega!
Toda naj zadostuje, kar sem naštel. To vse izhaja iz zadnjega in bistvenega namena prostozidarjev in služi torej prostozidarstvu, bodisi, da posamezni notranjo zvezo takih posledic z na-
menom in s podlago prostozidarstva spoznajo ali ne. Zadostuje že to malo, in pa resnica, da taka in enaka načela, iz katerih veje duh prostozidarstva, ker taje nadnaturno razodenje božje, vodijo premnogih mišljenje in delovanje — zadostuje dokazati resnico, da mnogi, čeprav ne pripadajo k zvezi prostozidarjev, jo vendar le prekrepko podpirajo s tem, da sprejemajo, odobravajo, branijo in razširjajo taka načela. Zadostuje pa tudi v dokaz, kako prav imajo sv. Oče, ko ne nehajo naprej in naprej vernikov opominjati z lastno besedo in po škofih, naj se varujejo prostozidarstva in njegovih zapeljivih načel. Torej, dragi moji! slušajte ta očetovski opomin in deržite se nasproti onim načelom vsaki čas terdno, terdno kakor skala, katoliške resnice in pokorščine, s katero smo dolžni poslušati svareči glas svojega najvišjega pastirja v vseh okolnostih svojega življenja. Nikdar ne smemo razodete resnice obsoditi, da naj molči, nikdar ji ne smemo odkazovati kota, kjer bi ji znabiti po zunanjem skazovali še kako čast, za njene ukaze pa bi se ne zmenili. Ne tako, ona mora biti velikoveč magnetna igla, po kateri se ravnajmo vsak čas v raznih vprašanjih javnega in zasebnega življenja ter odločujmo svoje stališče.
(Konee nasl.)
Marijino darovanje.
(21. novembra.)
Dete milosti in čuda, brezmadežna lilija, kakor piše sv. Bernard, je dihalo iz sebe blago dišilo upanja. Njena duša je bila samo videzno podveržena slabostim otročjih lčt, kajti že v jutru svojega življenja se je zbudila čista, sveta in žareča kakor angelj. Spoznala je svojega Boga in ga molila polna neizrekljive ljubezni.
Že triletna se mu je radovoljna darovala za zmiraj in brez prideržka. Podoba, ki jo nam kaže današnji dan, je čez vse vzvišena in lepa. Tu vidimo najprej Joahima in Ano v gorečem svitu ponižne pokorščine. Ljubljeni otrok, katerega hočeta Bogu darovati, je luč in veselje njijunih očf, njijun predragi zaklad in pregoreča ljubezen. Pa to dvoje blago serce je bilo vstvarjeno, da spozna Božje misli in se z velikodušnim darom zedini z Njegovo voljo. Tako gresta gori k tempeljnu in ne vzameta, kakor pravijo svetniki, ne jagneta in ne goloba seboj; a bodeta darovala njo, ki bode spočela Jagnje Božje in bode najlepša golobica v nebeškem vertu.
Gori v tempelj na Sijonu je bilo 15 stopnic po številu petnajstih psalmov. Ko so prišli pobožni romarji do stopnic, hiti ljubeznjivo dete po teh stopnicah gori. Čelo ji je žarelo od sreče in tekla je, kakor pravi Marija Agredska, Njemu naproti v tempeljnu, katerega je v sercu nosila. Ana in Joahim sta jo gledala, kako je hitela proti prebivališču Gospodovemu in oči so se jima napolnile s solzami,
Iko sta pomislila na samoto doma v Nazaretu, kjer ne bodeta več videla svojega preljubeznjivega otroka.
Vidite-li, kako stopi angeljska devica čez tem-peljnov prag? Ona je ponižna dekla in zraven kraljeva hči:
Quam pulchre graditur Filia principis, Templi cum properat limina tangere! —
Boječa, pa vesela; ponižna in presrečna se približuje oltarju in poklekne pred Bogom— To je slovesna in sveta ura! Nikoli ni bil Salomonov tempelj v takem prečudnem blišču, nikoli še ni bil tako velik dar v njem darovan. Kaj pravim? Pravi tempelj je bilo dete, ki je stopilo v tempelj; njena molitev je bila sveta pesem, veselje Bogu. njeno serce zlati oltar in skrinja zaveze, v kterem je Gospod sladko veselje našel.
Ana stopila je z zagernjenim obličjem pred duhovna Najvišega. Starodavno izročilo pravi, da Ana je velikemu duhovnu predstavila mlado služabnico Gospodovo z besedami: „ Darujem dar. ki mi ga je Bog dal." Druga izročila pristavljajo, da je nastalo v taistem hipu skrivnostno šumenje po tempeljnu in nebeške hvalnice so se mešale z zahvalami, ki so doveršile Marijino darovanje. — Veliki duhoven je množico blagoslovil, in ločila sta se Joahim in Ana od svoje hčere, in Marija je bila sprejeta med število devic, ki so bile ločene od sveta, odgojevane v zavetju Božjega svetišča.'Bilo je 21. listopada.
Srečna duša, ki se že zgodaj Gospodu posveti in mu svojo ljubezen daruje! Za te perve pomladanske cvetke ima Bog posebne blagoslove pripravljene; varuje jih s serčno ljubeznijo.
Mi pa, ki smo prihajali svojim obljubam nezvesti in smo Bogu to uzeli, kar smo mu darovali, hočemo danes svoje darovanje ponoviti in zvestobe ne več prelomiti.
O Marija! kako zgodaj začenjaš nam s svojim zgledom pot kazati. Vžgi v naših sercih nekoliko one velikodušne in serčne ljubezni, ki je podelila tvojemu darilu najslajši duh. Danes, na tvoj praznik, tebi izročilno svoje želje in sklepe. O sladka Mati! blagoslovi jih in bodi naša moč v slabostih. Mi hočemo Boga ljubiti, sprosi nam, da ga bodemo vsak dan bolj ljubili, da ga bodemo kot ti ljubili in kdaj s teboj ljubili v nebesih.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Notranjskega. 5./11.1889. (Podražanom.) V št. 44. rZgodnje Danice" dopis z Gorenjske strani bil je tako rekoč prav meni iz serca vzet. Vse in zlo ravno tako sem imel namen tudi jaz svojim soroja-kom tako zvano „pravoslavno" vero nekoliko opisati, da bi jih, če bi se dalo, odvemil od njih terditve. Podražani dragi! ko bi vedeli, kaj ima vse Vaša „nova vera" še težjih butar, kot jih ima naša sv. rimsko-katoliška vera, bili bi druzih misli. Nekdaj niso bili v Podragi ljudje veternjaški, bili so terdni kmetje, pa zvesti katoličani; a sedaj, ko jih je duh liberalni nekoliko opihal, so pa precej kar pripravljeni vero spremeniti! Že večkrat se je čulo, da ste v Podragi omikani in kakor se sploh pravi, napred-njaški, da boste pa v tem oziru tudi tako rekoč
rakovo napredavali, si pa ne bi bil nihče mislil. In če pa konečno vendar le odstopite od naše sv. vere, kaj mislite, da boste s tem napravili? Mar mislite, da boste drugim, med temi zlasti Št. Vid-čanom, škodovalij? O prav nič ne. Le sami sebi bodete škodo in sramoto naredili. In kaj bode pa o sklepu življenja? Ali Vam ne bode ta čas, vsaj kterim je kaj do zveličanja, stopil ta Vaš sedaj odme-njeni korak živo pred oči? — Ali si ne bi vsaki zmed Vas želel umreti po katoliško in v katoliški veri, ktera nam daje sladko upanje večnega življenja. Je mar kteri med Vami, da bi si ne želel srečne smerti? Mislim, da ne!
Tedaj pustite nesrečni odpad iz serca. Ostanite zvesti sinovi in hčere matere sv. rimsko katoliške Cerkve, in ne bode Vam žal — vekomaj ne! Ne pa. da bi zarad tega mojega priprostega pisanja se kteri zmed Vas čutil .podraženega!" Mogoče, da se bode zopet kaj znosil nad njim „S1. Narod", kteri zdaj prav z veseljem sprejema poročila iz novoverske Podrage. Že precej let stika ta dnevnik slovenski s svojim čolnom okrog skale sv. Petra; mogoče, da ne bo dolgo tega, ko bo butil preveč ob skalo, in potem ?...
Z Bogom za danes! Mogoče, kmalu zopet kaj.
Št. D.
17. Planine. 11. novembra. (Nov križev pot.) Lepa cerkvena slavnost se je veršila pri nas včeraj, 10. novembra. Postavili smo v farni cerkvi sv. Marjete nov križev pot, ki ga je po Fuhrichu naslikal ljubljanski slikar, g. Anton Jebačin. Delo je prav umetniško izveršeno. Vidi se. da slikar od leta do leta verlo napreduje in je od njega pričakovati še marsikaterega umotvora. Kolorit je živ. barve vkusno izbrane, osebe prav natančno risane, zlasti glavna oseba .Kristus" na vsaki tabli očitno izražena.
Primerne okvire je napravil podobar g. Jernej Ternovec iz Polhovega Gradca. Tudi to delo mojstra hvali in sleharnemu. kdor si je naš novi cerkveni kinč ogledal, močno dopada. Gledati bi moral Ternovec tudi, da naročeno delo vselej izverši v pogojenem času. Cerkvene slavnosti o zimskem času niso tako obiskovane, kakor bi bilo želeti zarad spodbudnega vpljiva, ki ga imajo do vernikov. V soboto pred blagoslovom po noči še le so došli okviri in tr«'ba je bilo razbijati vso noč po cerkvi, da se je vse potrebno za postavljanje križevega pota pripravilo. Križev pot stane 920 gld., in sicer, slike 50o gld., okviri 420 gld.
Postaje so nosili fantje, odbrani iz vseh vasi fare Planinske in s šopki okinčani, v slovesnem sprevodu iz farovža v cerkev. Blagoslov se je veršil po navadnem redu po čast. g. o. Jožefu Bizavičarju iz ljublj. frančiškanskega samostana. Častiti Dostavljavec je imel potem jako spodbudno pridigo o križevem potu in peto sv. mašo z obilnim duhovskim spremstvom. Došli so k svečanosti: preč. dekan Cerkniški g. župnik Logaški in g. kurat. iz Št. Petra.
Farani so se v obilnem številu vdeležili ginlji-vega svetega opravila. Tudi iz sosednjih fara jih je mnogo prišlo, vendar zarad vode, ki poplavlja našo dolino s cestami vred, od Unške in Cerkniške okolice ni bilo toliko vdeležencev, kakor smo se jih nadejali. Naj bo novi križev pot vsem, ki ga bodo obiskovali, vir tolažbe in moči v prenašanju zemeljskih
*
križev, ter krepak pomoček zveličanja živim in rešenja ubogim dušam v vicah!
Lavanška Škofija je močno vesela svojega novega knezoškofa milg. dr. Mihaela Na potni k a, ki so bili po odobrenji presvitlega cesarja izvoljeni od solnograškega nadškofa in 27. vinotoka v Solno-gradu posvečeni, pri čimur je bilo IG duhovnov pričujočih iz domače škofije, kakor: mil. gosp. vikar Fr. Košar, stoljni dekan Ign. Orožen, ptujski prošt M. Modrinjak. špiritv. K. Hribovšek, dek. Mikuš, kan. dr. L. Gregorec, prof. bogosl. dr. Feuš, župniki: Heržič, Černoša, Voh, Bezenšek. Slekovec, kapelana Hrastel in Slekovec; dvorni kapi. Majcen in magdalenaric vodnik č. g. Hytrek. — Preteklo sredo, 13. t. m., so se pripeljali v spremstvu preč. g. kan. Orožna iz Gradca in bili so v Mariboru z vso slovesnostjo sprejeti; v nedeljo, 17. t. m., pa bodo slovesno vmeščeni; iz semeniške cerkve sv. Alojzija bode slavni vhod v stoljnico, ter bodo novi višji pastir imeli slovesno božjo službo. — Bog daj preblagemu višjemu pastirju potrebno moč in vse druge darove v sedanjih hudih časih.
Iz Sežane, 5. listopada. (Blagoslovljenje oltarja, sv. birma, bolezen, smert, semenišče.) Zopet je bila v prijazni Sežani lepa slovesnost. V dostojno prenovljeni župni cerkvi sv. Martina je premilgosp. vladika teržaški v torek, 5. novembra, slovesno posvetil novi veliki oltar v sedaj primerno z ostalim prostorjein cerkvenim razširjenem in zvik-šanem prezbiteriji. Že leta 18*3 je bila ta, za okoli 2000 duš obsegajočo župnijo Sežansko premala cerkev v sprednjem delu razširjena in 1. dan aprila istega leta slovesno posvečena. Pa za čast božjo in za lepoto hiše božje vneti župnik č. g. Josip Koman ni miroval, dokler ni svojih župljanov pripravil, da so celo cerkev prenovili. Blagodarni g. župnik je sam za primerno ponovljeni oltar podaril 1000 gld. in druge imovite osebe so z milodari primogle s celo sosesko vred. da je delo doveršeno, in da je sedaj sežanska cerkev izmed najlepših, ako ne najlepša na Krasu. Zidana je v romanskem slogu, kakor vse cerkve v teržaški školiji. Imela je pred po troje oken na vsaki strani v sprednjem delu; sedaj so, zazidavši srednji dve okni in povečavši malko ostale štiri, v cerkvi nekoliko zagradili pot presvetlim zunanjim solnčnim žarkom. »Veličasten vtis dela romanska cerkev, ako je lepo sostavljena. veličastneji mimo kake srednje, ali manjše gotiške cerkve. Težko masivno zidovje. krepko stebrovje. ko da je za večnost stavljeno, mala in ne prevelika okna, da je neki somrak v cerkvi, ki zaderžuje neposvečeno zunanjo svetlobo, da se ne vsipa v preobilni meri v posvečeno prostorje hrama Božjega; — kajti prava nad-svetna luč izhaja iz tabernakeljna na oltarji — to spodbuja duha k pobožnosti in ga bolj prevzame, nego gotiški slog, ki se mi dozdeva preveteren in tenki malenkosti stebrički te vznemirjajo in dušno raztresenost provzrokujejo." (Giefers, Praktische Er-fahrungen itd. i; 19.) Mojster A. Kale na Proseku, ki je nedavno izdelal lepi dragoceni kerstni kamen v sežanski cerkvi, je priredil tudi veličastni oltar iz domačega belega in černega kraškega kamna v zvezi z inostranim pisanim marmorjem. Na verhu, v sredi in na občh straneh so tri „oriflame," to je, kakor goreči rublji iz žare švigajoči. Morda bi marsikomu
bolj ugajalo sereč plamteče s križkom po verh, predstavljajoče presveto Serce Jezusovo, in oni dve na straneh serci Marijino in sv. Jožefa. „0riflama" diši nekoliko po poganstvu? Vendar pa utegne značiti tri božje čednosti, ki od oltarja najzdatnejšo hrano dobe: živo vero, terdno upanje in ljubezen gorečo; ali pa vedni spomin na oni ginljivi hip pri posve-čevanji, ko zažge škof tri (pet) križke narejene iz dišečega kadila in drobnih svečic, ter pokleknivši zapoje: Pridi, sveti Duh itd. Saj je sv. Duh na bin-koštni praznik došel na aposteljne v podobi gorečih jezikov.
Kaj lepo se podaja novi, mozaik posnemajoči cementni tlak v prezbiteriji. Vso čast dela ljubljanskemu umetniku krasna obhajilna „(božja) miza", pregraja med ladijo cerkveno in med prezbiterijem, železne, ko s perjem okrašene kite, s svetlopolitira-nimi belimi verhovnicami iz javorovega lesa z vdelanimi černimi križki. To delo je res stalo nekje 400 gld., pa, ko bi iz domačega kraškega kamna hoteli sklesati lepo obhajilno mizo, bi nemara stala tudi toliko, ako ne več.
Vsakoverstne zastave, černožolte, belorudeče trobojnice slovanske, gerške bele z modrimi progami, so plapolale po oknih, in lepo je priterkavalo, ko so milg. škof ob 8 V4 zjutraj se pripeljali. Streljanje so si naš vladika prepovedali.
Ob 9ih se je pomikal slovesni sprevod iz žup-nega stanovanja v cerkev. Pred cerkvijo je krasil prostor velikansk slavolok z napisom: „Vladiku vedno vdani občani!" Dolgo, 2 celi uri, so terpele molitve, psalmi in sveti obredi pri posvečevanji oltarja. Pervo sv. mašo na novoposvečenem oltarji je opravil škofov kaplan č. g. dr. Josip Ivanid. Potem so milg. škof delili sv. birmo kacim 150 otrokom. Pred birmo ni bilo navadnega izpraševanja, zaradi utrujenosti milg. škofa in ker je bilo že poldne, in menda poglavito zato ne, ker ni bilo pri toliki slovesnosti domačega gospoda dušnega očeta. On, ki je željno pričakoval tega dne in se gotovo dolgo nanj veselil, je ležal v postelji hudo bolan za pljučnico. Menda veliki napor pri poučevanji otrok in druge grenkobne neprilike so skoro 70letnega g. župnika v bolezen pripravile. Vsi, ki smo se te slovesnosti vdeležili, smo tudi č. g. župnika pomilovali in mu serčno želeli, da se kmalo zopet ozdravi in krepko svoje duhovsko delovanje nadaljuje. (Naslednjič se je prečastitemu in skerbnemu gosp. dušnemu pastirju zboljšalo, po puščanji kervf; mora pa še nekaj časa ostati v postelji; med tem hodi v Sežano binirat čast. gosp. Iv. Slavec, kapelan na Opčini.)
Včeraj (4. nov.) so v Terstu pokopali primeroma še mladega (48letnega) g. župnika Miljskega (Muggia) don-Klemena Skubla. Gosp. Skubla je veliko let bil kapelan pri novem sv. Antonu v Terstu, ter je pred dvema letoma dobil Miljsko župnijo. To poletje je hudo bolehal, ter je naposled šel v Gorico iskat zdravja, pa namesto tukaj ozdraviti se je šel v deželo večnega zdravja. Dn6 2. novembra je mirno v Gospodu zaspal. Ker je želel v Terstu pokopan biti, so ga prepeljali mertvega iz Gorice ter ga včeraj na teržaškem pokopališču pokopali. — Veliko je starih, nekaj jih umre, drugi gredo v pokoj, a mladih do sedaj nezadostno. Nada pa je, da sčasoma dobimo več duhovnov, ker letos je iz naše škofije stopilo
26 mladenčev v semenišče (16 internistov in 10 eks-ternih).
Adrijanopol, 23. oktobra 1889. (Poterdilo. Pristop iz razkolništva v katoliško Cerkev.) 0 kako sem ostermela in kako sem zelo vesela bogatega misijonskega darila, sto in šest gld. avstr. velj., ktere sem sprejela po Vas, prečastiti! — Tekla sem z njim v našo hišno kapelico, kjer sera gorke solze hvaležnosti pretakala ter božje Serce Jezusovo prosila, da naj Vam ta dar bogato poplača in po-verne... Zdaj se tudi upam Vam naznaniti, da sem v teh počitnicah z dvema sestrama in eno kandi-datinjo v Zagreb popotvala, ter sem dva mesca tam ostala, in hvala Bogu, tudi na duši in na telesu prav dobro se vterdila. Pri tej priložnosti spoznala sem tudi visokoč. zelo pobožnega ljubljanskega škofa. — 0 da bi ljubi Bog tega blagega moža le dolgo ohranil!
Na angeljsko nedeljo dobile ste med drugimi tudi dve bolgarki (učiteljici) v Zagrebu sveto redovno obleko; ena se imenuje sestra Ana in druga sestra Valerija. Obe sestri morale ste tu pri volitvi k poklicu redovnega življenja veliko prestati. Mati sestre Ane bila je kar besna in je šla z njo k turški sodniji, — paša pa je kratko določil, da mora svojo hčer pustiti v samostanu, ker hoče biti usmiljena sestra. Uboga deklica ni vedela, kako bi se ljubemu Bogu zahvalila za to srečno razsodbo. Zdaj je tedaj usmiljena sestra v Zagrebu in upam, da bo hvaležnost tudi z dejanjem skazovala. Sestro Valerijo sem pa zopet sem vzela, ker jo za bolgarsko šolo močno potrebujemo; je pa tudi pridna in pobožna. 0 koliko duš bi si zamogle še za naš poklic pridobiti, če bi satan ne počenjal marsikaterih hudobnih zvijač in nasprotovanj.
Tekom leta sprejele smo zopet deset razkol-niških otrok, od katerih jih je pet po moji vernitvi iz Zagreba javno spoznalo sv. vero in prejelo pervo sv. obhajilo. 0 kolik dan veselja je bil to za-me in za nas .se! Tudi druge so pri volji postati katoličanke; pa moramo čakati, da bolj odrastejo in se za to dobro pripravijo.*) Letos imamo 30 revnih otrok in dve plačujoči. Zdaj moram za zimo skerbeti, da se derva in druge reči nakupijo, in božja previdnost se je zopet na nas spomnila — in dobile smo po Vaši toliki dobrotljivosti ravno o pripravnem in najbolj potrebnem času lepo svoto 106 gld. — 0 da bi mogle le veliko ali saj več takih dobrotnikov najti!
M. Angela Poje, prednica.
V Jeruzalema 15. okt. 1889. (Konec.) Došavši ia verh zagledam sv. mesto Jeruzalem. — Slab in
smučen tako. da mi je bilo umreti____ ali v duhu
gledajočemu terpljenje Kristusovo v tem mestu, mi se je v sercu in volji dobro zdelo, da pri dohodu v .o mesto muke in smerti Jezusove tudi jaz ubogi
grešnik toliko terpim____Ves sam iz sebe, z mnogimi
nukami obložen, ki jih dopovedati ne morem, sem el skozi jopske vrata v presv. mesto. Skoro kakor nertvec se vlečem brez vodnika v čudno mesto in je kakor naključno dospem pred avstrijsko romar-lico (Časa nuova). Na pervem vhodu me sprejme
*) Slišite, Podražani ? V Bulgariji pristopajo razkolniki k am; Vas pa mnogi lažnjivi preroki motijo k odstopu v razkol-ištvo! Ali ni to žalostno?
vratar in kavas, turčin, ter me odvede po stopnicah na vzvišeni vert pred romarnico, od tod pa po stopnicah k drugemu vhodu v pravo poslopje gostišča, in pred sobo rektorja, in me njemu ojavi. Rektor pride ven na hodišče, zahteva pisma. Jaz mu podam avstrijski in turški „posa, poslednjega sem po c. kr. konzulatu v Berutu dobil pri turški deželni vladi, in spričala iz Rima in Lorete. Rektor pravi, da je treba ncertifikat" imeti od biskopa. Jaz mu lepo in prose omenim, da tega nisem vedel, da listi s cerkvenimi in papeževimi pečati svedočijo, da sem katolik, imam pa tudi župnijski rojstveni in kerstni list. Potem pravi, da mesto 14 dni morem le sprejem za 8 dni z Betlehemom in sv. Ivanom vred dobiti, potem takem v Jeruzalemu le komaj 3 dni. To pa ni še toliko Časa, da bi vse svetišča v mestu obiskal, šel sem v samostan presv. Odrešenika k č. Patru Vinku, Dalmatincu. Povedal je, da vsi romarji z vse zemlje imajo sprejem v frančiškanskem romarskem gostišču blizo cerkve in samostana presv. Odrešenika; samo avstrijanski ne, odkar se je dodelala avstrijska romar-nica. Verli pater napisal je list in me z njim poslal v Božji grob k č. vr. Patru Pavlinu, Čehu, ki pre-bravši ga je rekel, da bo posredoval, kolikor bo moč. Znate li, da bi za vse to ne prašal, ko bi le imel toliko grošev, da bi na vsaki dan 20 kr. došlo za živež.
Perva dva dni bil sem hudo bolan, osobito noge so me strašno bolele in neka huda vročina v truplu me je žgala in neprenehljiva strašna žeja ine mučila; tako sem se v bridkosti plazil po ulicah jeruzalemskih do cerkve Božjega groba in na Kal-varijo. Slava in zahvala Bogu za vse in za veliko milost, da ipak sem osebno vsaki dan na Kalvariji in v Božjem grobu, in druzih svetiščih, — toda polovico jih še nisem obiskal. Oh, kako dobro je v tem času tu biti, ker ni mnogo romarjev; mnogopot sem sam na Kalvariji, in pa gerški svečenik, čuvaj ger-škega oddelka. Vso Kalvarijo sem s solzi !ni polil; jokam ia ne dajo se ustaviti solze... 0, tu se dš, moliti, premišljevati, spoznavati, grehe svoje in druzih objokovati i. t. d. Dobro je, da sem se mnogo 16t za te ss. kraje zanimal, se učil o njih. osobito pa kar se je godilo na njih. Sedaj mi to dohro tekne; sam, brez voditelja in razkazovalca. mnogo najdem in taki spoznam, kaj je tu bilo.
Ruskih romarjev obojega spola in svečenikov je vedno nekaj tu; prav pobožni so; toda reve razkolniki, no pa tudi katoliki vmes; katoliki obiskujejo našo službo Božjo, razkolniki pa gerško. Ss. kraje pa skupno obiskujejo brez zavisti in kake nadlege. Ruska vlada in svečeništvo pa tudi skerbijo, da prosti in nebogati zamorejo tu sern romati. Iz Odese do Jaffe plačajo plovbo na parobrodu s peterimi rublji sem in nazaj; list velja 3 mesce, in za dva mesca so v sv. Deželi oskerbljeni z živežem in stanovanjem: istotako katoliki pod rusko vlado. — Danes. y dan sv. Terezije, šel sem zgodaj skozi vrata sv. Štefana v dolino Josafat in v duplinsko cerkev smertnih težav, molitve in kervavega potu našega Gospoda J. Kr. Bil sem pri sv. maši in prejel Njega tu, ki je za grehe naše tolike bolečine terpel na presv. duši
in v sercu svojem..... Šel verh oljske gore v cerkev
krasno, na mestu, kjer je Gospod učil naj imenitnišo molitev, B0če naš". — Tu je sedaj nova veličastna hiša Božja in samostan karmelitaric. Na mestu, kjer
je Sin Božji pervi pot govoril očitno „Oče naš", je v sredinji krasen vert, okolo hodišča, v hodiščih pa v vseh glavnih jezikih zemlje natiskan „Oče naš" ; v v slavenskem trikrat, z latinico v poljskem, s cirilico v slavjanskem in posebej zopet v ruskem jeziku. Tu sem bil pri več ss. mašah. — Potem bil v veličastni r-erkvi sv. Ane in brez izvirnega greha spočetja bi. D. Marije. — tudi v pravi presv. votlini pod cerkvijo na mestu čistega spočetja Božje Matere. Na mestu bičanja kronanja in „ glej te-člo vek-", Kristusa Jezusa.
0 preljubi........tisučera hvala Bogu in Bog plačaj
Vam in mil. b. M., da ste mi pomogli sem! Na vseh teh presv. mestih sem molil osobito za Vas, vaše djake. mil. knezo-biskopa in za verne-kerščanske šole v Avstriji i. t. d. Oh. ko bi zamogel le še vsaj nekaj več časa tu ostati... Velečastni, mnogo se je tu spremenilo, odkar ste bili Vi tukaj, mnogo se^ pozidalo in mnogo se napravlja na kat. strani. Žalost. Rusi pa še več, no ipak ne bo v mahomedskih rokah in je katolikom tudi pristopno, kar preje ni bilo, vsaj brez sitnosti in velikih stroškov ne... Še omenim, da tam, kjer sta hišo tudi v Jeruzalemu imela sv. Joahim in sv. Ana, kjer je bila brez izvirn. greha spoč. bi. D. Marija, imajo velik vstav duhovni družbeniki kardinala Lavigierija misijonarji za Afriko z velikimi šolami, izgojevališčem in izobraževališčem mnogoverstnih narodov mladenčev. Več in natančneje pa v potopisa.	Br. Marija Alphons.
Iz Amerike Št. Jožef, 2. oktobra 1889. (K-nec.) Od konca smo šli skoz slovensko naselbino. Tukaj so č. <i. misijonar opazovali napredke naših rojakov. Pred 20 l*ti je bilo okoli sv. Štefana zelo divje; temni gozdi in široka močvirja so se verstili; le tu in tam je stala kaka hiša, koj za silo iz hlodov zbita: sedaj se pa razgrinjajo pred očmi lepo obdelana prdja. zeleni travniki. Tudi poslopja so že čedno narejena za živino in ljudi, čeravno je vse le iz lesa in ne prav veliko. Sedaj pa nekateri že začenjajo taka poslopja z opekami preoblačiti. Vse le kaže povoljno napredovanje našega pridnega kmeta. Hiše so vse precej narazen, ker jo postavi vsak na svoj kos zemlje.
Če nekatere izločim, so le vsi s praznimi rokami, ali še celo z dolgom pred 20 ali 25 leti tukaj začeli.
Dalje smo prišli v irsko naselbino, potem v poljsko, nato smo šli skoz nemško, — tako smo prišli zopet v slovenski kraj.
Prehodili smo dolge, zapuščene gozde. DebeiO sladkorjevo drevje stoji na vse strani. Vmes šterle goli od solnca prepečeni hlodi; po tlčh ali pol na tleh leži od ognja osmojeno in od červov preglojeno drevje; vse skupaj pa veže in nekoliko zagrinja gosta, težko pregazljiva gošča. Kanarčki in druge ptice po lesu nas pozdravljajo in v poslavljenje žver-golč slovenskim popotnikom. Boječe divje pute in fazani ferfotajo po divjem germovji in mogočna zverad sem in tje lomasti po svojem pustem domovji. Nekatere se nami hitro ognejo, drugim se pa raji mi urno spod nog spravimo.
Černi medvedje se še zmirom nečejo umakniti iz že dokaj zaseljene Minnesote; še bolj pogosto se nahajajo volkovi; vendar je redko kak človek napaden. Je dosti druzega živeža zanje po takih pu-ščinah.
Zveččr proti desetčm smo jo primahali k Kranjcem. Koj tam na potu so trije stali, ki so šli od mlatve. Tukaj to delajo le s stroji (mašinami), ki jih hlap goni. Kteri ima to pripravo, gre okoli pri kmetih in ti mu od mernika plačujejo.
„Dober večer!" smo jih pozdravili. „Jemna, Kranjci so, — Bog ga daj!" odgovore. „No, no," pravijo, „naš gospod so; kdo je pa še?" „Ja. Franckov gospod so tudi", berž nek Podbrezjan pristavi: „Nor no ste vendar enkrat prišli, kako je pa kaj? Kdo bi bil mislil?"
Zdaj pa zopet govorice ni bilo koj konec. Pretekli, in sedanji, dobri in slabi časi pridejo na versto, pa vse večidel, kako da je bilo na Kranjskem.
Večerja je bila. pri Krištanovem očetu, ki so nar stareji naselnik. Vlani so obhajali prav slovesno zlato poroko. Lepo gostovanje so napravili za vse Kranjce pri sv. Antonu in še veliko drugih je prišlo. Še več kranjskih duhovnov jim je prišlo k tej redki sreči čestitat.
Č. g. Bilbana sva v tej hiši pustila, midva sva pa korakala proti cerkvici. Zibati naji ni bilo treba; solnce nama je zjutraj prisvetilo v zakristijo, kjer je bilo najino prenočišče.
Farovža še ni v slov. naselbinah, ker vsake 14 dni le pridem na vsak kraj; vendar se bo kmalo na bolje obernilo. — Tukaj jih je mnogo prišlo k sv. maši, čeravno je bilo o mlatvi. Tukaj so letos naredili stanovališče za učitelja in zgoraj sobo za duhovna.
Po ss. mašah so nas pa zopet Krištanova mati povabili na zajutrek. Napravili so nam kaj okusna kranjska jedila, ktera nam tukaj bolj diše, kot kake druge, — seveda zato, ker so kranjske.
Kmalo je bilo polno hišo rojakov, da smo se zopet malo pomenili. Tukaj je svet prav dober, po 20 in še po več so dobivali pšenice od mernika, pa jo tudi redkeje sejejo kakor na Kranjskem. Pa tukaj so jih pred nol-nj leti kobilice zelo zdelale, tako. da se še zdaj nekateri ne morejo dolga rešiti. V to faro se sedaj zelo nemci in holandarji selijo.
Ko smo se nagovoričevali, na# je dobrovoljni voznjač popeljal na Albany, eno uro daleč, kjer je malo mestice, in kjer imajo nemškega stalnega duhovna, ki so tudi benediktinec. Tukaj smo vlak zasedli in smo šli vsak na svoj dom in na svoje delo.
Oba slovenska misijona previuujem od Št. Jožefa, kjer dva benediktinska duhovna prebivava, in kjer je tudi nekaj slovenskih družin.
Letos se kmetje tukaj s pridelki kaj hvalijo. Dasiravno je bilo zelo suho leto, so pa bile hladne noči, tako, da je pšenica lepo dozorela. Večinoma so pa le kmetje zadovoljni, da so tukaj kmetijo začeli, pravijo: če moramo tudi terdo delati; vendar s časoma pridemo k svojemu domovju. V začetku se pa večidel vsi pritožujejo, ko sem pridejo.
Ciril 0. S. B.
Pristave k. Tukaj Vam tudi pošljem podobico teh, ki so šli letos pri sv. Štefanu k pervemu svetemu Obhajilu. —
Prav lepe in prijazne podobice so; pri nas ne vidmo tacih. Vr.
Spominček.
Tedaj še ti, moj Stanislavček! Slovo, britk6 za m6, si vzel; Pred Jagnjetom boš mili slavček Zdaj pesmico nedolžnih pčl.
Sercč bolčst po tebi taja, Solzice mi rosč oko; Pa — ne zavidam tebi raja: Saj Božja volja je tako.
Pri Jezuščku, ki k sebi vabil Nedolžne je tako ljubo, Na nas — to včm — ne boš pozabil — Za nas le prosil boš zvesto.
Zdaj z Rafelčkom in Svitkom*) v slavi Radosti rajski bivaš tam; Lepo, priserčno ju pozdravi. Sprosite še prostorček nam.
Sprosite nam, da preživeli Bi bogoljubno kratki čas, Da boste nam v pomoč hiteli, Ko Jezus bo poklical nas.
Oj z Bogom, ljubi mali sinček, Zdaj angeljček priserčni moj! Naj pesmica ti bo spominček, Ki jo daruje ata tvoj. —
Radoslav.
Razgled po svetu.
Dunaj. (Dajte nam katoliških visokih sol!) Vsak pošteni katoličan mora vesel biti, da v tekočem mescu listopadu se pričnete dve katoliški mi verzi, ena v Wašington-u v Ameriki, druga v Frei-jurgu na Švicarskem. Zakaj, kako se dandanes godi / večem delu nekdaj katoliških vseučilišč, to je une Ini razodel kervav dokaz. Katoliški študentovski Iružbi „Avstrijaa in „Norikau ste vse hvale vredni n ste tudi pri drugem velikem katol. shodu na Du-laju naredili najboljši vtis. Svojo katoliško vero ti lijaki pričajo očitno, tudi z zunanjimi znamnji, kar hladim gospodom služi v naj večo čast. S tem očitno kažejo, da med drugim merzijo tudi nesramni dvoboj, jO je, nočejo se do kervavega pobijati in med seboj noriti, — tega nočejo, ker je Bog v 5. zapovedi to prepovedal, ker je Cerkev to pod žuganjem izobčenja ekskomunikacije) prepovedala in takim cerkveni Dokop odrekuje, in ker to cesar prepoveduje pod za-šuganjem kervave sodbe. To očitno spoznavanje zvestobe do Boga, sv. Cerkve in Cesarja pa ni všeč tisti svoj bi dijakov, ki hočejo biti liberalni in prostomiš-jaški. Zato so taki brezbožniki pred nekimi dnevi svoje tovarše zasmehovali, psovali in zasramovali, Doslednjič pa pretepali in do kervf terpinčili, ter je Dilo več ranjenih, dva celo še nevarno ranjena.
Tako piše dunajski „Norbertus Blattu in pristavlja: „Do tega tedaj smo prišli! Ako se študent
*) bratca, ki sta lani umerla.
očitno spozn& za katoličana, je na Dunaju v nevarnosti, da zgubi' življenje. Hvala Bogu, da vradnije vmčs segajo, da se zabrani nadaljevanje hudodelstev. Ali ni pa žalostno, da smo prišli do tega^ ln kaj bo iz tega? Najbolje bi bilo, vse profesorje na vsih univerzah pognati, ako se prederznejo v svojih podukih napadati vero in pobožnost. Zakaj s tem se skazujejo za sovražnike Boga in sovražnike Cesarja, oni ne dajejo Bogu, kar je Božjega, in Cesarju ne, kar je cesarjevega."
Bim. Kako prijazna je italijanska vlada sv. Cerkvi, je to naj jasniši dokaz, da je postavila davek na vsako stvar, ktero kdo daruje romarski cerkvi, in ta davek je vmčrjen po višji ceni tega predmeta ter vsak, kdor hoče cerkvi kaj darovati, mora biti pripravljen na dvojnat davek. (Blahovčst.) — Krokodil, ki je začel cerkev žreti, ni nikoli sit in ne bo, dokler poslednjič sam lakote ne pogine.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec november (listopadi. a) Glavni namen: Katoliške vlade južne Amerike. b) Posebni nameni:
24.	S. Janez od Križa. Karmelski red. Za ljubezen do križa, da bi se bolj molil sv. križev pot. Za oprošcenje od hudih dušnih bolečin.
25.	S. Katarina. Kerščanska veda. liastoča iu zrelejša mladina. Hudobni in razposajeni otroci.
26.	S. Konrad. Radenska. Da bi se zaterlo prostozidarstvo. Vee zdravnikov in vradnikov. Mladi možje na važneui mestu.
27.	S. Virgilij. Solnograška in Koioška. Kazlične stavbinske zadeve. Več rodovniških občin in njih podjetij v čast Božjo.
28.	S. Jakob iz Mark. Meklenburško. Več nekato-ličanov. Več starčkov, zapuščenin, ali eelo obupanih.
29.	S. Ilumi ni t a. Cerkev na Bavarskem. Za več previdnosti pri mnogih iu za serčnost. Več občin. Hud«« sodni j ske preiskave.
30.	S. Andrej. Lavantinska škofija. Neki odpadnik. Vse poslane, pa še ne uslišane zadeve. Mesca novembra umerli in pa oni udje molitvenega apostoljstva in Serca Jezusovega bratovščine, ki bodo umerli mesca deeeuibra.
II. Bratovske zadeve N. lj. Gtospč presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Herniagora iu Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore iu samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Priporoča bolnega očeta za zdravje. — Neka mati, da bi zamogla dobiti zaslužek ter ložej preskerbljevati svojo družino.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Pretekli torek, 12. t. m., je bil kan. vmeščen čast. g. Iv. T o m a ž i č za Škofjo Loko in v sredo je odšel na svojo službo. — Čast. g. Karol Kurent gre s Černega verha v Podlipo; č. g. F r. Z o r e e s Trebelnega v Čemi verh.
Na ljubljanski Grad pride za ravnatelja v kaznilnici g. Jaromir Jano t a, oskerbnik moške kaznilnice v Pragi
Pri škofovskem posvetovanji na Dunaju je 35 višjih pastirjev in 1 kanonika. Predsednik je kardinal nadškof Sohoenborn. Pri pervi seji preteklo soboto so škofje sv. Očetu Leonu III berzojavili svojo verno vdanost.
Laški in framasonski »antikrist". Laški .veliki orient* (kakor se imenuje ena frajmavrarskih beznic) je nedavno razglasil oklic, da naj se podpira ministerstvo Crispijevo, ker „boj je zoper vse čeznatorne ver»-~ ter naj se odvračajo kerščanski kerst, kerčanski zakon, kerščanski pokop, merliči naj se sežigajo; v ta in druge namene — hočejo, da naj jim pomagajo časniki in rudečkarsko gibanje. Ta „cirkulara očitno oznanuje brezbožno neverstvo in razdjanje vse oblasti! Tako laški — reci sardinski — kralj svojo lastno streho zažiga, ko s temi sovražniki Boga in kraljev v en rog trobi.
Solnograd, 12. nov. (Poterdilo.) Častno poter-jujem da sem prejel misijonsko pošiljatev 300 gld. (za Kino, Japon. Indijo, Dahomej, odkup otročičev, razširjanje sv. vere, povodnji).	Blaž Holaus,
stoljni kustos.
Iz rimskega Martirologija
23. sušca.
V	Afriki ss. mučenei: Viktorijan, prokonzul v Kartagi in dva sorodnika njegova, potem dva s s. Frumencija. Ti so bili o vandalskem preganjanji, pod arijanskim kraljem Honorijem. po strašnih mukah križani, ter so prejeli častitljivo krono marternikov.
Tudi v Afriki: Sv. F i del. — S s. Feliks in druzih d vaj se t.
V	Cesareji v sv. Deželi sv. Nikon in druzih devet in devetdeset, ki so svoje življenje dali za predragi dar sv. veie.
V	Limi v Peruvanskem kraljestvu sv. Tu ribi j, nadškof, kteri je s svojo močnoserčnostjo vero in cerkveni red razširil po Ameriki; obhaja se 27. apr.
O sv. Turibiju naj omenimo še nekoliko več. Ko je bil 1 1492 pobožni Krištof Kolumb našel Ameriko. se je dosti evropejcev, zlasti Španjcev. prepeljevalo v Ameriko, ne pa iz dobrega namena, temveč iz lakomnosti, da bi tam si pridobili zlata, srebra, drazih kamnov in druzih zakladov. Ti ostudni ljudje, le po imenu kristjanje. so živeli v vsih pregrehah; uboge Indijane so zapeljevali in grozovito nadlegah, terpinčili in zatirali. Mnogo tisuč divjakov je bežalo pred temi zverinskimi brezbožniki v gojzde, in mnogi, ki so bili že kristjani, so postali zopet nevčmiki; drugi pa niso hotli o sv. veri nič slišati, češ: rko bi bila kerščanska vera res dobra, bi njeni verniki ne bili tako neusmiljeni in pregrešni." Tu vidiš, ljubi čitatelj, koliko pohujšanje in nesreče delajo hudobni izgledi. Tudi t Bosni n. pr. tožijo večkrat, koliko pohujšanje
delajo marsikteri, ki pridejo v njih deželo, pa živ6 ostudniše, kakor sami turčini! Enako v domači deželi prostomišljaki delajo veliko pohujšanje med priprostimi ljudmi! V tacih okoliščinah je Bog obudil v Ameriki silno pobožnega Turibija. Ta je bil poslednjič izvoljen za nadškofa v Limi, kjer je nezmerno veliko dobrega storil, pa tudi silno terpel Vsak dan je molil rožni venec za uboge Indijane in za podložne vernike, ter jih je veliko pogubljenja rešil. Umeri je 23. sušca 1606vSanti; čez eno leto so prenesli njegovo truplo v Limo, in bilo je še nestrohnjeno. V svojem življenji je bil enega mertvega obudil in več bolnikov ozdravil. Na njegovem grobu se je zgodilo veliko čudežev.
V	Antijohiji sv. Teodul, mašnik.
V	Cesareji sv. Julijan, spoznovaleč.
V	Kampaniji sv. Benedikt, mnih, kterega so bili Goti zaperli v gorečo peč, naslednji dan pa so našli nepoškodvanega.
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev naše škofije* Iz Kostanjevice po e. g. Jan. Segu 12 gld. 10 kr. — Po če. gg. Uršulinkah v Ljubljani 19 gld. 4 kr. — Mina Škvarča 1 gld — Marjeta Skvarča 1 gld. — Č. g. župn. Jož. Jereb 1 gld. — Iz Ihana 15 gld. 40 kr. — Ekscelencija grotina llerniina Everspergova 6 gld. — Z Ledin 10 gld. 12 kr.
Za dijaško mizo: J. Z. R. 10 gld.; M. S. 2 gld. — Č. g. J. E. 2 gld. — A. St. 3 gld. — Čast. g. župnik Fr. Roun'- 4 gld. — Č. g. župnik Fr. Vohinec 2 gld. — Nekdo s pristavkom : »Financministru zdravja prosi, sv. Luka: Dijakom Vašim pa kerščanskega poduka!" 1 gld. — Vis. r. gospa Averspergova z bi. kontesama 3 gld. — Preč. g. župn. Jan. Potočnik 3 gld. — Č. g. kapi. Ant. Kukelj 3 gld. — Neimenovani 20 kr. — Č. g. Fr. K. 6 gld. — Č. g. župn. v p. Peter Vartolj (sedaj v Ustji) 5 gld — Č. g. župn. M. Sila 3 gld. — Preč. g. zlatomašnik Anton Čibašek 5 <rld. — Č. g. A. K. 1 gld.
Za sv. Detinstvo: Čast. g. J. Lesar, kapi. v Trnovem, 11 gld. — Č. g. Albin Ilovski 4 gld. — Amalija in Marija 15 gld — Tz Kranja po Antoniji Pfeifer 0 gld. — Č. g. A. Keržič, nunski katehet v Ljubljani, 50 gld. — Po Č. g. Iv. Vugu iz Solkana 40 gld. 05 kr. — Č. g. Fr. K. 24 gld.
Za sv. Očeta: S^Sel pri Kamniku 5 gld.
Za Marij a ni še e: Pn. g. dr. Leon Klotutar, stoljni prost, 20 gld. — Č. g. župn. J. Brenee 2 gld.
Za afrikanski misijo a: Z Brezovea 2 gld. — L. Velkaverh 1 gld. — Zbirka na Jesenicah 3 gld.
Za bratovščino N. 1 j. Gosp«'*: Č. g. vik. Karol Čigon 1 gld. 40 kr.
Kjer je najbolj potrebno: Neim 40 kr.
Za odpravo sužnjosti in odkup d a h o m. otrok. G. Fr. Omejic 1 gld.
Za usmiljene sestre v A dri j a n o p ol n : Preč. g. zlatomašnik Ant. Čibašek 5 gld-
Za Macedonijo: Preč. g. zlatom. Ant. Čibašek 5 gld.
Za Don -Bosko ve misijone: Preč. g. zlatomašnik Ant. Čibašek 5 gld.
Za misijonsko hišo v Kočevji: Č. g. župnik Fr. Šveiger 5 gld.
Za cerkev presv. Jezusov. Serca v Ljublj.: Preč. g. župn. Jan. Potočnik 15 gld.
Za razširjanje sv. vere: „Y Čast sv. Frančišku Ksav." L. K. 2 gld.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.