Poštnina plačana v gotovini

timova igračka-timova igra

ŠKATLA ZA PISALA

MATERIAL:

prazna konzervna škatla od kompota,

aluminijasta folija,

škarje,

barve, čopiči,
lepilo

1  — pobarvate konzervo in pustite da se posuši

2  — iz folije izrežete zvezdice, lunine in sončeve oblike

3  — nalepite jih na škatlo in postavite vanjo svoja pisala

TIM 3

XIV. letnik
November 1975

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
pp 541-X • Tekoči račun: 50103-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Slovenije.

timova pošta

Za nami je že izid druge številke letoš¬
njega TIMa, odziv na tole novo rubriko pa
se noče in noče povečati. Oglašate se
skromno, tako da se že kar bojim, da smo
s to rubriko »usekali mimo«, če me ne
boste v najkrajšem času prepričali o na¬
sprotnem. Malo je tudi malih oglasov in
tudi ti ne kažejo težnje po naraščanju.
Zanje moram še enkrat poudariti, da so
brezplačni, o koristnosti takega načina po¬
nudbe in povpraševanja pa bi lahko kaj več
povedali tisti, ki so že oglaševali v naši
reviji. Ti bi nedvomno potrdili, da je ogla¬
ševanje prek naših malih oglasov zelo učin¬
kovito.

Da pa ne bomo po nepotrebnem tratili pro¬
stora in časa s tarnanjem, ki je, upam,
preuranjeno, začnimo današnjo rubriko s
pismom, ki se v marsičem razlikuje od do¬
slej objavljenih. Je namreč izrazito kriti¬
čno in odkritosrčno. Pošiljatelj tega pisma
pravi takole;

Spoštovano uredništvo!

Revija TIM mi je zelo všeč. Iz nje sem se
že mnogo naučil. Ker pa ni hvale brez kri¬
tike, bom tudi jaz malo kritiziral. V TIM-u
je nekaj rubrik, ki mi ravno niso všeč. To
so predvsem: Prvi koraki, Timova pošta,
Naravoslovci, Varstvo narave. Zakaj ima te
rubrike tudi TIM, če pa te snovi obravnava
že Proteus, na katerega sem tudi naročen.
Zanima me elektronika in modelarstvo.
Skoraj vse sem že zgradil, kar je bilo
objavljeno v TIM-u.

Ne zamerite in ne jemljite mojega pisma za
anonimno, če pišem brez podpisa.

Lep pozdrav s štajerske.

Vse lepo in prav, pa vendar si ne morem
kaj, da bi ob tem pisemcu ne ponovil že
neštetokrat prepisanega poglavja o lepem
vedenju, ki pravi, da se za pokončnega
moža ne spodobi skrivati se za anonim¬
nostjo. V našem primeru toliko manj, ker
je bilo v našem razpisu ob koncu lanskega
letnika nedvoumno rečeno, da naj bodo

vaša pisma čimbolj odkritosrčna in napi¬
sana brez predsodkov. Zato mi gre ob tem
dopisu toliko bolj na smeh; našemu mla¬
demu dopisniku je menda jasno, da ga za¬
radi njegove kritike ne nameravamo kazen¬
sko preganjati. Toliko o našem anonimne¬
žu, ki bo slej ko prej spoznal, da življenje
anonimnosti ne prenese in da prej škodi
kot koristi. Odslej torej vsako pismo s
polnim imenom in naslovom, da ne bo vse
skupaj imelo priokusa po špecanju.

Zdaj pa poglejmo, kaj je novic od naših
ostalih dopisnikov:

Viktor Vidovič iz Zagojič namerava izde¬
lati teleskop. Zanima ga, kje bi lahko kupil
ustrezne leče. Le-te lahko kupi v industrij¬
ski prodajalni tovarne VEGA v Ljubljani,
Kotnikova ulica 18.

Toni Puc iz Nove Gorice nam je poslal
pismo, v katerem pravi, da ga je tehnika
zanimala že od mladih nog. Hodi v osmi
razred, star pa je šele 13 let. Z elektroni¬
ko se posebej ubada zadnja štiri leta. Pra¬
vi: »Od tistega večera, ko mi je prvič za¬
igral detektor, pa do danes, ko se ubadam
s problemi televizije, sem se že veliko
naučil.« V nadaljevanju sledi opis njego¬
vega projekta »Gledanje črno-belega TV
programa v barvah«, s prošnjo za oceno.
Njegov projekt bomo posredovali strokov¬
njaku in mu posredovali odgovor po pošti.
Vsekakor pa se priporočamo še za njegove
ostale patente, za katere je obljubil, da
nam jih bo še poslal.

Robert Stegel iz Pirana nas prosi za načrt
avtomobilčka na daljinsko vodenje. Zanje
se je navdušil letos na srečanju mladih
tehnikov v Ljubljani. Poizkušali mu bomo
ustreči, seveda pa mu ne bomo pošiljali
načrta po pošti, temveč ga bomo objavili
v reviji, tako da bodo po njem lahko gra¬
dili tudi vsi ostali, ki jih to zanima.

Avgust Golob iz Velenja nam je poslal ob¬
širno pismo, ki ga v celoti objavljamo:
Pošiljam vam načrt kamiona prekucnika, ki
sem ga pripravil za mlade modelarje. Model
je zelo enostaven in primeren za modelar¬
ja začetnika. Načrt sam je brez sestavne
skice, saj je načrt zelo enostaven in ga bo
zlahka razumel tudi začetnik. Sicer pa me¬
nim, da mora biti v vsakem načrtu nekaj
trdih orehov, zakaj ravno iz tega se učimo
in nabiramo izkušnje. Načrt tako dajem v

TIM 3 • 75j76 97

pregled vam in vi boste odločili, če bo
goden za objavo ali ne.

Sam sem že končal osnovno šolo in zdaj
obiskujem prvi letnik srednje elektro teh¬
nične šole. V osnovni šoli sem bil reden
naročnik TIMa in sem tudi precej delal po
njegovih načrtih. Sčasoma pa sem začel
izdelovati izdelke po lastnih načrtih, pa ne
zato, ker bi bili načrti v TIMu in drugih
podobnih revijah slabi, ampak zato, ker sem
hotel imeti svoj lastni izdelek po lastnem
načrtu. To so bili največkrat modeli elektro
naprav {elektromotorček, el. brnilec, el. zvo¬
nec, rele itd.). In potem si prav zadovoljen,
ko ti potem napravica deluje. In ravno
zanimanje za tehniko, posebno za elektro¬
tehniko in elektrotehniške naprave in stroje,
novi tehnični dosežki v svetu, vse to me je
navdušilo, da sem si izbral svoj bodoči
poklic v svetu tehnike. Le tako bom lahko
podrobno spoznal, kako delujejo ti različni
elektromotorji, transformator in tudi kako
je možno, da lahko daljinsko vodiš model
avtomobila na primer. Čeprav se tega ne
bom neposredno učil, lahko pa bom strnil
skupaj znanje npr. iz fizike in znanje pri¬
dobljeno iz drugih knjig ali tehniških revij.
Potem ti je določena stvar zlahka jasna. Po¬
trebno je le imeti voljo in veselje za take
stvari, najvažnejše pa je, da se ne smeš
ustrašiti neuspehov. Mislim pa, da sem
začetne korake in pravi pogled v svet teh¬
nike našel v TIMu. Zato bom še naprej z
veseljem vzel v roke to zanimivo in pri¬
vlačno revijo.

Pošiljam vam tudi nekaj fotografij izdelkov,
ki so moji začetniški modeli.

Njegov načrt za kamion prekucnik, ki ga
je poslal obenem s pismom, na žalost sov¬
pada z načrtom za taisti model, ki ga je
za tretjo številko TIM-a pripravil naš stalni
sodelavec tov. Pavlovčič. Kljub temu upam,

da Avgust zaradi tega ne bo tako razočaran,
da bi nam ne poslal še kakšnega svojega
načrta, ki mu je uspel.

Tako, s tem bi bilo za tokrat opravljeno, pre¬
ostane nam le še tale »klic v sili«. V lan¬
skem letniku TIM-a smo objavili dva sestav¬
ka, katerih avtor je Miran Bricelj. Prosimo
vsakogar, ki bi o njem karkoli vedel, nam¬
reč njegov naslov, da nam to nemudoma
sporoči, da mu bomo lahko poslali hono¬
rar. Ali pa naj se oglasi sam, če bo pre¬
bral te vrstice.

Nasvidenje v četrti številki!

mali oglasi

Prodam izhodni transformator za 20 din, trans¬
formator 3 —5 —8 V za 15 din, potenciometer
50 KQ za 10 din, potenciometer s stikalom 10 KQ
za 12 din, zložljivo anteno (40 cm) z možnostjo
spreminjanja lege za 30 din in vrtljivi konden¬
zator za 10 din.

Prodam tudi več sestavnih delov za malo že¬
leznico po sistemu N, in sicer: deset krivih
prog (kratke 24°), šest ravnih (95 mm), en pri¬
ključek za transformator, dva z nasipom in tri
kretnice (ena desna, dve levi), vse skupaj za
45 din, parno lokomotivo za 30 din in vagon ci¬
sterno za 22 din. Ponudbe pošljite na naslov:

Peter Ačko
Machova 3
62000 Maribor

Prodam elektromotor 90  IV, 14000 obr/min za
150 din, elektromotor 200 IV, 1430 obr/min za
200 din, več vrtljivih kondenzatorjev večje kapa¬
citete po 20 din. Prodam tudi dele za mopede
in bicikle. Ponudbe pošljite na naslov:

Gorazd Marovič
Moše Pijade 17
62000 Maribor

Prodam magnetofon znamke SONY, VOKI-TOKI
za razdalje od 50 do 150 m in ribiško palico
dolgo 5 m. Cena voki-toki ja je 250 din, za
magnetofon in palico pa pošljite ponudbo s
ceno.

Maks Skornšek

Rudarska 2/c, tel.: 063/850-862
63320 Velenje

Kupim vse letnike TIM-a do vključno 72/73 po
prvotni ceni. Vzamem le celotne letnike s pri¬
logami. Prodam pa elektromotor MARX MONO-
PERM SPECIAL. Cena po dogovoru.

Ciril Krašovec

Stražarjeva ul. 3. tel. 44-829
61000 Ljubljana

98  TIM 3 • 75|76

prvi koraki

MAKETA
HIŠICE »GE«

Janko Bogovič

Načrt te makete je namenjen predvsem
mlajšim maketarjem-začetnikom. Delo je
enostavno. Vsi deli so narisani v merilu
1:1.  Potrebno jih je samo prerisati na ve¬
zano ploščo debeline 3 mm. Vse dele iz-
zrezljamo in jih poizkusimo sestaviti. Če
je pri rezljanju prišlo do manjših netoč¬
nosti, jih odpravimo s rašpo in raskavcem.
Ko se vsi deli lepo skladajo med seboj,
jih dokončno zalepimo. Okenske šipe po¬

nazorimo s celuloidom ali debelejšo poli¬
vinilasto folijo, vrata pa s furnirjem. Oboje
nalepimo na notranjo stran posameznih
sten. Ograjo balkona naredimo iz vžigalic,
ki jim odrežemo kapice. Hišico še pobar¬
vamo in delo je končano. Maketo lahko
uporabite za dopolnitev vaše makete malih
železnic.

Zap ' Naziv
St.

Material  kosov

1 prednja stena kleti

2 zadnja stena kleti

3 stranica kleti

4 dno prvega nadstr.

5 nosilec stopnic

6 stopnice

7 prednja stena stan.

8 zadnja stena stan.

9 stranica stanovanja

10 stranica stanovanja

11 streha

vezana plošča 1
vezana plošča 1
vezana plošča 2
vezana plošča 1
vezana plošča 1
vezana plošča 6
vezana plošča 1
vezana plošča 1
vezana plošča 1
vezana plošča 1
vezana plošča 2

TIM 3 • 75|76 99

100 TIM 3 • 75|76

Izdelava je, kot je razvidno iz risbe, pre¬
prosta. Takale lutka lahko napravi veliko
veselja celo pod novoletno jelko. Lik lutke
zaživi, ko si lutko nataknemo na roko,
jo gibamo, stisnemo v pest, krčimo in raz¬
piramo prste. V blago napravimo dve od¬
prtini, eno za palec, drugo za prstanec. Pa¬
zimo, da je odprtina za palec niže od od¬
prtine za prstanec.

Tako, upamo, da z izdelavo ne bo težav in
da boste z malo domišljije naredili nekaj
prav prikupnih lutk.

PUNČKA
IZ KUHALNICE

Material: kuhalnica, kos platna ali potiska¬
no blago, bel trak ali platno, tanka žica in
lepilo.

Izdelava: na izbočeni del kuhalnice najprej
nalepite lase, ki naj bodo iz pliša, bleščic-
laskov, konoplje ali volne. Nato se lotite
obraza; narišite velike črne oči (razdalja
med očmi naj bo precejšnja), nos in usta.
Iz platna ali potiskanega blaga sešijte ob¬
lekico po priloženi skici. Šivajte tako, da
bodo šivi znotraj. Oblekico še zarobite.
Robova naj bosta iz belega blaga, odreza¬
nega v obliki pravokotnika z merami 7 X
Xl4cm.  Blago nato preganite po dolžini
na polovico in sešijte (spet na notranji
strani). Sešite rokave na obeh koncih —
v zapestju in v ramah — stisnite (nabe-
rite), potem pa jih nataknite na žičnate
roke. Žico nato skrbno ovijte okoli grla
kuhalnice. Zdaj prišijte k žici še oblekico.
Životek predstavlja košček belega blaga
2 x 14 cm, ki ga ovijete okoli ramen in
zgornjega dela telesa tako, da zakrijete
žico. Končno životek na zadnji strani še
zasijte skupaj. Če želite punčko obesiti na
steno, ji na zadnjo stran prilepite košček
preganjenega papirja, v katerega izvrtate
luknjico.

LUTKE
IZ BLAGA

TIM 3 • 75|76 101

LANSIRNA

RAMPA

Igor Cotman

M 8

0 5 ali

modelarji

Modelar, ki se ukvarja z raketnim modelar¬
stvom, mora seveda svojo raketo tudi iz¬
streliti. Za uspešen start potrebuje lansir-
no rampo. V tej številki objavljamo dovolj
dobro rampo, uporabno tudi za izstrelitev
večstopenjske rakete. Sestavljena je iz 6
delov. Opis bo bolj skromen, saj je načrt
dovolj pregleden.

Lansirna rampa (1) je 1500—1700 mm dolga
aluminijasta, medeninasta ali jeklena okrog¬
la palica debela od 3 do 5 mm. Na enem

0 8

3

2

102  TIM 3 • 75|76

1

l I

\/

(spodnjem) delu ima vrezanega 10 cm na¬
voja, da jo lahko privijemo v nosilo (2), ki
je leseno, najbolje iz trdega lesa. Vanj
pazljivo izvrtamo dve luknjici, eno za ram¬
po, drugo za vijak. Seveda je lahko rampa
tudi vlepljena v les, tako da ni potrebno
vrezovati navoja vanjo in v nosilo. Če se
odločite za lepljenje, uporabite dobro lepilo
(Araldit ali UHU plus). Nosilo je z vijakom
(M5 ali M6) pritrjeno na deščico (3), ki naj
bo zopet iz trdega lesa. Ta deščica nekako
nosi celotno konstrukcijo, zato jo izdelajte
skrbno in precizno. Tudi skoznjo izvrtajte
dve luknjici, eno za vijak, drugo za vsadilo
(4). Vodilo je iz kovine ali eventualno iz
lesa, vendar bolj priporočamo kovinskega.
Obdelajte ga po predpisanih merah v na¬
črtu in pritrdite z matico na zgornjem delu
deščice. Če ne gre drugače, lahko vsadilo
tudi prilepite, seveda glede lepila velja
enako kot pri rampi. Zdaj je že vse skoraj
gotovo, manjka le še estetska obdelava in
seveda praktična preizkušnja rampe. Upam,
da boste z njo zadovoljni in da vam bodo
rakete letele lepo in visoko.

RAKETA »INDIGO«

Igor Cotman

Raketa »Indigo« je italijanska protiletalska
raketa z majhnim dometom. Vsi tisti, ki
radi delajo makete pravih raket, imajo sedaj
priložnost, da se izkažejo. Preden začnem
z opisom izdelave, še nekaj tehničnih po¬
datkov. Raketa »Indigo« je dolga 332 cm,
debela 20 cm, startna teža 121 kg, teža boj¬
ne glave 21 kg, največja hitrost 3000 km/h,
domet (I) 10 km, največja višina (h) 5 km.
Lansirno napravo skupaj z raketo prevažajo
na posebnih vozilih ali prikolicah. Odlikuje
se po zelo hitri pripravi za izstrelitev, saj
traja le okoli 6 sekund. Cilj se lahko ob¬
streljuje s posameznimi raketami ali pa s
po dvema skupaj. Ko so jih preizkušali, je
cilj zadela vsaka druga raketa.

Izdelava

Opis izdelave bo dokaj kratek, saj je bilo
doslej opisanih že dovolj načrtov.

Trup: izdelamo iz šeleshamra z nekajkrat¬
nim ovijanjem okoli 2 cm debelega valja ali
cevi. Rob pazljivo zbrusimo in zgladimo z
raskavcem.

Stabilizatorji: raketa ima 8 stabilizatorjev;
spodnji večji so iz 2 mm debele balse, zgor¬
nji pa iz 1,5 mm debele balse. Vse stranice
razen tiste, ki se prilepi na trup, zbrusite
v profil. Pri lepljenju pazite, da bodo v isti
osi in pravokotno na trup. To je zelo po¬
membno zaradi ravnotežja v zraku.

Konica: je iz balse, stiropora ali lipovine.
Seveda boste morali za vsak material dru¬
gače obtežiti raketo. Če imate možnost, jo
izdelajte na stružnici, ker bo hitreje in
bolje narejena. Spodnji del naj se lepo
vlega v trup. Nanj privijte pokrovček od le¬
pila UHU ali OHO in vanj vstavite še pa¬
dalo. Konica je eden važnih delov modela,
zato priporočam, da jo izdelate in pritrdite
v trup res zelo pazljivo.

Vodili: sta dve, in sicer iz papirja ali pla¬
stike, ležita naj v isti osi okoli 25 cm na¬
razen. Dolžina okoli 1 cm bo ravno pravšnja.
Padalo: je iz polivinila in ima obliko osme-
rokotnika s približno 50 cm dolgimi nitmi.

TIM 3 • 75|76 103

340

35

O obtežitvi in določitvi C.G. pa preberite v
prejšnjih številkah. Raketo še primerno
obarvajte v »vojaških« barvah, (da bo ma¬
keta resnično veren prikaz prave večje se¬
stre, čeprav ne želimo, da bi jo gledali v
vojni). Od rakete ne pričakujte- velikih vi¬
šin, saj je to le maketa in ne tekmovalna
višinska raketa. Želim vam čimmanj težav
pri izdelavi in uspešen start.

DVOSTOPENJSKA
TEKMOVALNA RAKETA
»CORONA«

Vasja Pirc

To je zelo dobra in uspešna raketa. Zanjo
uporabljamo buster motorček 5-1-5 za drugo
stopnjo.

Najprej izdelamo trup 1. stopnje. Okoli pa¬
lice s premerom 20 mm ovijemo šeles-
hamer dimenzije 80 x 130 mm in ga zale¬
pimo. Nato izdelamo še trup 2. stopnje. Na
isto palico navijemo šeleshamer dimenzije
80 X 60 mm, zalepimo in vse skupaj po¬
sušimo.

Vsaka stopnja ima tri stabilizatorje. Izde¬
lamo jih iz balse debeline 1,5 mm ter jih
profilno obrusimo.

Konico izdelamo iz balse ali sambe. Na
spodnji del konice privijemo še vijak, na
katerega bomo kasneje pritrdili elastiko za
padalo.

Padalo ima obliko peterokotnika s stranico
150 mm. Narežemo vrvice dolžine 130 mm
in jih trdno pritrdimo na vsa oglišča pa¬
dala. Konce vrvic pa privežemo na gumico,
ki je pritrjena na trup zgornje stopnje, na¬
njo pa je privezana tudi konica. Na trup

104  TIM 3 • 75|76

p

priloga

prilepimo še vodila in raketo pobarvamo.
Raketa je zelo občutljiva na veter, zato je
nikdar ne spuščajmo v vetrovnem vremenu.
Uporabljajmo lansirno rampo, ki naj ne bo
krajša od 1,5 m.

MOTORNI ČOLN
»BALI«

Vasja Pirc

Pred vami je načrt motornega čolna Bali.
Preden začnete z izdelavo, si morate oskr¬
beti ves material in orodje. Za izdelavo
potrebujete: žagico za rezljanje, steklen
papir, dober nož, vezano ploščo 3 mm, fur¬
nir debeline 1 mm in letvice naslednjih
dimenzij:

2 letvici 3x3 mm, 2 letvici 5x2 mm,
2 letvici 10x2  mm, 1 letvico 5 x 5 mm.

izdelava

Po navedenem seznamu pripravite vse dele.
Biti morate pazljivi in natančni, ker se vam
bo vsaka napaka grdo maščevala. Preden
pričnete z delom, si omislite še ravno šab¬
lonsko desko.

Najprej narišite še drugo polovico reber (na
načrtu so narisana polovično). Nato jih pre¬
rišite na vezano ploščo, vključno z delom
5. Nato vsa rebra in del 5 (kljun) izžagate
in robove temeljito obrusite. Rebra s klju¬
nom pritrdite na šablonsko desko in vlepite
letvice. Ogrodje pustite, da se dobro osifti,
medtem pa pričnete z izdelavo kabine. Od¬
režete dve stranici 6. Če je furnir krhek,
lahko odrežete štiri stranice in jih zlepite
po dve in dve skupaj. Ko s tem končate,
vlepite še celuloid (najbolje, če je pro¬
zorne barve). Vse skupaj pustite, da se
dobro posuši. Nato se zopet lotite ogrodja,
ki ga dobro obrusite in odstranite morebitne
napake. Ko ste prepričani, da je ogrodje
brezhibno, se lahko lotite prekrivanja. Naj¬
prej prekrijete dno, nato boke in zatem še
palubo. Zopet vse dele obrusite, da je po¬
vršina brezhibna.

Vrnimo se h kabini. Osušene stranice ob¬
delate in iz letvic naredite ogrodje kabine,
ki jo nazadnje še prekrijete in prilepite
nanjo vetrobransko steklo (7).

TIM 3 • 75|76 105

Zdaj je model že skoraj gotov, le še po¬
barvati ga morate in vgraditi motor, mor¬
da zelo RC napravo. Najprej boste model
prebarvali s prozornim nitro lakom. Lak
razredčite z nitrorazredčilom, in sicer v
razmerju 1:1.  Tako model prepojite z la¬
kom. Po 2—4-kratnem lakiranju in bruše¬
nju model prekitate. Ko se kit osuši, ga
obrusite s steklenim papirjem {št. 200—300).
Če je s površino vse v redu, se lahko lotite

modela z barvo, ki jo izberete po svojem
okusu. Barvate tanko in večkrat. Zelo se
obnesejo barve tovarne Humbroll.

Za pogon modela uporabite zunanji motor
Neptun ali Evinrude, za napajanje pa bate¬
rije. Bolje bi bilo imeti akumulatorje, ven¬
dar so tudi baterije dovolj dobre. Model
je s tem končan. Če ste ga natančno iz¬
delali, vas ne bo razočaral in vam bo
v veliko zadovoljstvo.

P

TIMOV

Tone Pavlovčič

priloga

KAMIONČEK

Med vami je mnogo takih, ki žele načrt
modela samo za začetek in potem sami gra¬
dijo dalje. In prav za te bo ta načrt kot
nalašč.

V načrtu sem vam prikazal samo kabino in
šasijo s kolesi, vse ostalo pa je prepušče¬
no vam samim. Predvsem vam priporočam,
da opazujete vozila, ki jih vsak dan sre¬
čujete na cestah. Dobro si zapomnite na¬
men in oblike kamionov, ki ste jih videli,
in skušajte nato doma narisati načrt v ve¬
likosti TIMovega kamiončka. Prebirajte tudi
revije, v katerih boste dostikrat zasledili
nove oblike. Vse, kar boste opazili, lahko
uporabite pri dograjevanju TIMovega ka¬
miončka in kmalu boste imeii pravo zbirko
najrazličnejših vozil.

Najprej pa morate seveda izdelati model
kamiončka do tiste stopnje, do katere je
podan na načrtu. Načrt sem narisal v me¬
rilu 1:1,  kar pomeni, da so vsi deli risani
v svoji naravni velikosti in jih je potrebno
le prerisati na vezano ploščo debeline
5 mm. Žagajte skrbno in pazite na vogale,
da ne bodo kar okrogli. Bolj kot boste paz¬
ljivi pri izdelavi posameznih delov, lažje in
lepše boste sestavljali dele med seboj. Za
lepljenje uporabljajte Rivikol lepilo in pri
tem vedno počakajte, da bo lepilo suho,
preden pričnete gladiti posamezne robove.
Kjer pridejo stene poševno, so utori neko¬
liko širši zato, da je sestavljanje enostav¬
nejše. V odprtine pa, ki ostanejo, zatlačite

nekaj drobnega žaganja, pomešanega z le¬
pilom.

Torej, ko bo lepilo povsem suho, zgladite
vse stične robove najprej z bolj grobim
in nato še s finejšim brusnim papirjem.
Model je tako gotov, treba ga je le še po¬
barvati. Najprimernejše so nitro barve, ker
se hitro suše, modelu pa dajo gladko po¬
vršino. Treba pa je vsaj dvakrat prebarvati
model.

Do tu ste gradili po načrtu, ostalo pa mo¬
rate izdelati sami. V kabino lahko name¬
stite volan. Na masko lahko naslikate luči
ali pa jih kar izrežete in v odprtine name¬
stite male žarnice.

Kolesa lahko kupite v trgovini Mehanoteh-
nike v Ljubljani v Tavčarjevi ulici, če jih
nimajo, pa pišite v tovarno, kjer jih imajo
vedno na zalogi.

Vse ostalo pa, kar je za kabino, morate
konstruirati sami! Idej je mnogo in nekaj
sem vam jih skiciral: prekucnik, keson za
tovornjak, avto dvigalo in še vam jih lahko
naštejem; kombi, cisterna, gasilski avto,
cestni škropilnik, keson za smeti in še in
še {cisterno lahko izdelate kar iz primerno
velike konzerve).

Od vas samih je torej odvisno, koliko pri¬
ključkov si boste izdelali in ali bodo ti
priključki samo za en kamionček ali pa si
boste za vsako idejo izdelali kamionček
posebej. V tem primeru pa boste seveda
potrebovali zares veliko garažo.

106  TIM 3 • 75|76

TIM 3 • 75|76 107

TIMOV KAMIONČEK — KOSOVNICA

TRGOVINA
»MLADI TEHNIK«

Ljubljana, Cojzova 2, sporoča, da ima ta mesec
na zalogi:

TRANZISTORJI:

108  TIM 3 • 75|76


SERVOMOTORJE:

930.00 din

198.00 din

409,20 din

Servomotor IC LINEAR 60 gr 1,3 kg
Polnilec za sprejemnik in oddajnik
Polnilec za sprejemnik in oddajnik
in 2 V akumulator

SESTAVLJIVI KOMPLETI LETAL TOVARNE
GRAUPNER:

ladja CARINA

ladja CARINA s priborom

ladja KITTY II

ladja COMMODORE

ladja COLLIE

ladja BUGSIR

ladja BUGSIR s priborom

REZERVOARJI:

192,50 din
58,40 din
298,95 din
699,60 din
537,20 din
910,30 din
391,40 din

rezervoar 500 ccm
rezervoar 250 ccm

64,50 din
52,10 din

EKSPLOZIJSKI MOTORČKI:

Motor HB 61 10 ccm

1.916,70 din

ELEKTROMOTORJI:

Monoperm Special 4,5 V
Monoperm Special Super 6 V
Decaperm Special 6 V
Neptun 4,5 V zunanji
Neptun Super 6 V zunanji
Z-Driver 6 V zunanji
RAKETNI MOTORČKI:
raketni motorček 5-1-5
raketni motorček 5-0-5
raketni motorček 5-3-5
ZRAČNI VIJAKI:
zračni vijak za 0,8 ccm
zračni vijak za 1,5 ccm
zračni vijak za 1,5 ccm
zračni vijak za 3,5 ccm
zračni vijak za 10 ccm
zračni vijak za 10 ccm
zračni vijak za 10 ccm
nastavek za os motorja

KOLESA:

kolesa 0 44 mm par
koiesa 0 51 mm par
kolesa 0 57 mm par
kolesa 0 64 mm par
kolesa 0 70 mm par
kolesa 0 76 mm par

PREDNJE PODVOZJE:
prednje podvozje
prednje podvozje
prednje podvozje

136.60 din
158,80 din

236.60 din

158.80 din

158.80 din
209,70 din

12,00 din
12,00 din
12,00 din

18,90 din

22.20 din
22,55 din
26,50 din
32,10 din
32,10 din
33,35 din

14.20 din

43,35 din
44,95 din
46,60 din
49,70 din
52,80 din
54,45 din

150,70 din
72,55 din
72,55 din

ROČKA ZA VEZANE MODELE 260,40 din

LETVICE od 1 X 2 mm do 10 X 20 mm

JAPONSKI PAPIR v beli, rdeči, rumeni in

oranžni barvi; debelejši 4,95 din.

POLYESTERSKA FOLIJA v črni, beli, rdeči,
modri, rumeni, srebrni in oranžni barvi —
cena 96,30 din za eno polo.

Vse našteto blago lahko kupite pri Mladem
tehniku v Ljubljani, Cojzova ul. 2, lahko pa
ga naročite tudi po pošti in plačate po pov¬
zetju. Pri nakupu, oziroma naročilu šol s potr¬
jeno naročilnico odpade davek na maloprodajo
v višini 19,35 %.

DVA LAHKA LOVCA
BOMBNIKA DRUŽINE
FIAT-G-91 IN G-91 Y

Bojan čamernik

Ko je Severnoatlantski pakt (NATO) razpi¬
sal konkurz za najboljše lahko borbeno le¬
talo zaradi oborožitve evropskih držav članic
NATO pakta z njim, se je italijanski indu¬
strijski koncern FIAT odločil, da bo sode¬
loval pri razpisu. FIAT-ovi konstruktorji so
vzeli za vzor znani ameriški lovec F-86
SABRE. Konstrukcijo so pomanjšali, jo olaj¬
šali pri teži in jo poenostavili. Dobili so po¬
polnoma novo letalo, ki je samo po silhu¬
etah spominjalo na F-86 SABRE.

Prototip FIAT-ovega lahkega borbenega le¬
tala je pryikrat poletel 9. avgusta 1956. leta.
Dobil je tipsko oznako G-91. Po zaključnem
preizkušanju je bil predstavljen odgovorni
komisiji NATO pakta. Prvo mesto je pripad¬
lo FIAT-ovemu G-91. Kmalu zatem se je
začela serijska proizvodnja v več variantah.
Serija G-91 R-1 je namenjena za zračno
foto izvidništvo, a G-91 R-3 je serijski lahki
lovec-bombnik za potrebe zahodnonemškega
vojnega letalstva. Oznako G-91 R-4 nosi
varianta lovca-bombnika, ki je sprejeta kot
standardno letalo NATO pakta. Za potrebe
norveškega vojnega letalstva pa so skon¬
struirali nekoliko spremenjeno verzijo G-91
R-5, ki ima povečan akcijski radij.

V serijsko proizvodnjo niso spustili dvose¬
dežnega izvidnika G-91 BS, kakor tudi ne
nadzvočne variante G-91 TS.

Za potrebe akrobatske skupine italijanskega
vojnega letalstva je bilo skonstruirano po¬
sebno letalo G-91 PAN, ki je bilo proizve¬
deno v zelo majhni seriji.

G-91 T-1 je borbeno šolsko letalo z dvema
sedežema v tandem izvedbi. Za potrebe
zahodnonemškega letalstva je bila narejena
tudi varianta G-91 T-3 z nekoliko spreme¬
njeno opremo v pilotski kabini. Letala z
oznako G-91 T-4 so ravno tako šolska le¬
tala, vendar so namenjena za šolanje pilo¬
tov, ki naj bi kasneje leteli na letalih
F-104G. V njih je znatno spremenjena elek¬
tronska oprema.

TIM 3 • 75|76 109

G-91 S je eksperimentalno letalo s poveča¬
no površino kril. G-91 JATO pa je izvidniško
letalo s pomožnim motorjem za hitrejše
vzletavanje in so ga izdelali v kooperaciji
z zahodnonemškim vojnim letalstvom.

V italijanskem in zahodnonemškem vojnem
letalstvu so letala G-91 uporabljali kot le¬
tala za neposredno podporo in za taktično
izvidništvo. V oborožitvi so bili okoli 15 let.
Danes so jih v glavnem že izločili iz obo¬
rožitve, čeprav jih ponekod še uporabljajo.

V Italiji so jih zamenjali z novim, modernej¬
šim, hitrejšim in podobnim letalom G-91 Y.
To je popolnoma novo letalo, ki ima dva
reaktivna motorja.

FIAT-ova borbena letala G-91 so enomotomi
nizkokrilci. Imajo karakterističen koničast
nos z elektronsko opremo in radarsko an¬
teno. Pod nosom se nahaja sesalna odprtina
za zrak za motor. Pilotska kabina je po¬
stavljena kar se da čim bolj pred krila
zaradi boljše vidljivosti. V lovsko-bombni-
ški varianti so ta letala enosedežna, v izvid-
niški in trenažni pa dvosedežna.

Podvozje je triciklično. Kolesa pod krili se
potegnejo navznoter v trup, sprednje kolo,
ki se nahaja pod kabino, pa se ravno tako
potegne nazaj v trup.

Reaktivne motorje za ta letala je po an¬
gleški licenci izdeloval FIAT. Bili so to
motorji tipa ORPHEUS firme BRISTOL. Ma¬
ksimalni potisk motorja je znašal 2270 kp,
a maksimalni potisk za dalj časa pa 1905 kp.
Največja hitrost, ki jo G-91 doseže, je 0,97
Macha. V odvisnosti od višine in obremenit¬
ve se maksimalne hitrosti menjajo. Naj¬
manjša hitrost letenja je 230 km/h.
Največkrat so bili G-91 oboroženi s 4 mitra¬
ljezi kal. 12,7 mm. Edino zahodnonemška
varianta R-3 je imela namesto 4 strojnic 2
avtomatska topa kalibra 30 mm. Od dodatne
oborožitve so lovci bombniki G-91 lahko
ponesli 2 bombi po 226 kg ali 2 lanserja s
30 raketami kalibra 60 mm oziroma 12 raket
kal. 76 mm. Lahko so obesili na njega tudi
rakete kal. 127 mm, vendar samo 6 kosov.
Vse rakete so navedene in so namenjene
za obstreljevanje ciljev na zemlji.

Piloti pravijo, da so se letala G-91 odlično
obnašala v zraku. Manevrske sposobnosti
so bile izredne za začetek šestdesetih let.
Lahko bi se reklo, da je bilo to letalo iz¬
redno dobro za neposredno podporo.

110  TIM 3 • 75|76

TAKTIČNO TEHNIČNI PODATKI

Ima precejšen dolet in je dokaj varno, saj
ima dva reaktivna motorja, ima še druge
dobre lastnosti. Opremljeno je z velikimi
gumijastimi kolesi, v katerih je nizek zrač¬
ni pritisk in to mu omogoča pristajanje in
vzletanje tudi s travnatih površin. Pilot
lahko požene motorje, ne da bi mu bilo
treba iz letaia stopiti na tla, navigacijski
sistem in naprave za streljanje pa so mo¬
čno izpopolnjene.

Pilotiranje letala pri kakršnihkoli hitrostih
ni zamotano. Motorja, ki imata po 1860 kp
potiska, omogočata velike pospeške. Ker
je razmerje med pospeškom in njegovo
težo zelo ugodno (7: 1), se celo na na¬
ključnih vzletiščih hitro odlepi od tal.
Vzletno stezo je moč skrajšati z uporabo
pomožnih raketnih motorjev, ki imajo po
454 kp potiska. Ti startni motorji so vgra¬
jeni tako, da ne more priti do nobenih ne¬

zaželenih posledic in odklonov celo v pri¬
meru, če eden ali več izmed njih ne bi
delovalo.

Letalo se v zraku zelo dobro obnese v
vseh okoliščinah in pri vsakršnih obremenit¬
vah. Pri teži 6800 kg in ob uporabi dodatnih
motorjev se dviga s hitrostjo 80 m/sek na
višini morja oziroma 85 m/sek na višini
3500 m. če motorja delujeta z vso močjo,
je hitrost letala približno 1200 km/h, če pa
en motor odpove, pa lahko letalo leti s
hitrostjo več kot 1000 km/h na višini 9000
m, kar za izvajanje njegovih nalog povsem
zadostuje. Čeprav je letalo G-91 Y konstru¬
irano predvsem za polete na majhnih vi¬
šinah, pa lahko vseeno uspešno izvaja svoje
naloge vse do višine 13000 m.

Za pristajanje ne potrebuje dolge steze,
saj ima zanesljive diskaste zavore, na repu,
pa padalo, ki sprejme nase 35 % kinetične
energije. Poleg tega lahko na letalo pri¬
trdijo še kavelj za primer, če bi bilo treba
uporabiti pristajalni katapult.

FIAT G-91 Y je namenjen predvsem za iz¬
vajanje treh nalog: za fotografiranje, napa¬
de na objekte in zračni boj. Za polete nizko
pri tleh je predvidena hitrost do 900 km/h.
Glede na to, da lahko leti nizko in hitro,
da se spretno izogiba oviram in da je so¬
razmerno majhno, je letalo FIAT G-91 Y tež¬
ko sestreliti na tla.

Če je letalo opremljeno z dvema pomož¬
nima rezervoarjema, ki lahko sprejmeta
800 kg goriva, bo lahko brez vmesnega pri¬
stajanja preletelo 3400 km dolgo pot, pa bo
še vedno imelo v rezervoarjih 10 % začetne
količine goriva.

Letalo je izdelano tako, da mu je mogoče
med dvema zaporednima poletoma brez
težav sneti eno in vanj vgraditi drugo orož¬
je. Razen topov DEFA kal. 30 mm, ki so
namenjeni za zračne boje in napade na ko¬
penske objekte, imajo letala te vrste še
rakete in razne bombe ter drugo posebno
orožje. Na letalo lahko z zunanje strani
obesijo do 1800 kg tovora. Naprave za stre¬
ljanje omogočajo uporabo topov, bombar¬
diranje v strmoglavem ali vodoravnem po¬
letu, spuščanje zaviralnih bomb in strelja¬
nje z raketami in izstrelki.

Navzlic vseh pohvalam pa FIAT G-91 Y, ka¬
kor tudi druga sodobna letala, zahteva

TIM 3  • 75[76  111

mnoge kontrolne preglede in vzdrževalna
dela. Pred vsakim poletom ga pregleda po¬
sebna sedemčlanska ekipa, za kar izgubi
približno 2 uri, po poletu pa prav tolikšna
ekipa, ki se zamudi kako uro. Po zadnjem
poletu v ustreznem dnevu ga bo sedem¬
članska ekipa spet pregledala, za njeno
delo pa je predvidena poldruga ura. Na vsa¬
kih 50 ur poleta je temeljitejša kontrola:
9 mož ga pregleduje 95 ur, letalo pa mora
ostati na tleh nepretrgoma 4 dni. Še te¬
meljitejši pregled je po 100 urah poleta;
enajstčlanska ekipa ima 215 ur dela, le¬
talo pa ostane na tleh 9 dni. Izračunali so,
da je izmed 100 letal uporabnih le 64,
medtem ko na preostalih 36 letal zaradi
popravil in pregledov ni moč računati.

Letalo ni prav poceni, saj vsako stane čez
milijon dolarjev.

mala oglasa

Prodam tri LP plošče, in sicer: SWEET FANY
ADAMS za 40 din, SLADE — OLD BRODVVEN
AND BUJE in ROLLING STONES — IT S ONLY
RCK’ N' ROLL za 40 din, ter 6 malih plošč:
SWEET BLOCKBUSTER, THE SEEX TENSE, TEE-
NAGE RAMPAGE, SLADE — EVERY DAY, GOOD
TIME GAS in MY FRIEND STAN vse po 12 din.
Prodam tudi zvočnik za 50 din in zvočnik za
tranzistor 40 o 1 W za 15 din. Ponudbe pošljite
na naslov:

Danilo Čendou
Ruška 1
62000 Maribor

Kupim načrt avtomobilskega modela za daljin¬
sko vodenje z navodilom za izdelavo. Ponudbe
pošljite na naslov:

Matjaž Pečnik

Trg svobode 25, tel.: (068) 74-206
68290 Sevnica

112  TIM 3 • 75|76




NOVICE IZ
MEHANOTEHNIKE

Božidar Grabnar

deta po dve v vsak telefon. Telefon odli¬
kuje izredno dober prenos pogovora brez
vsakih motenj in šumov.

Tako kot je šel razvoj naprej v proizvodnji
pravih telefonov, je šel tudi v izdelovanju
Mehanotehnikinega telefona. Od posnetka

Hitro prenašanje informacij je človeka že
od nekdaj zanimalo, zato je prav na tem
področju prišlo do neštetih izumov. Eden
od najpomembnejših in dandanes najbolj
uporabljanih je nedvomno telefon. Ta omo¬
goča neposredno komuniciranje na praktič¬
no neomejenih razdaljah, saj prepleta si¬
stem telefonskih žic ves naš planet. V
modernem svetu zavzema telefon izredno
pomembno mesto in kar zamisliti si ne
moremo, kako bi bilo, če bi naenkrat osta¬
li brez njega. Njegova vsestranska uporab¬
nost je kriva, da zavzema v našem življe¬
nju tako pomembno vlogo, pa naj si bo
to v zasebnem ali pa poslovnem. Obvlada¬
nje ravnanja z njim je danes nuja in tako
rekoč del splošne izobrazbe vsakega izmed
nas. Tega se je že pred leti dobro zave¬
dala naša tovarna igrač Mehanotehnika iz
Izole, ki je pričela izdelovati hišni telefon
na baterije, igračo s pomočjo katere se
mladi lahko že v najmlajši dobi spoznajo
s tem pomembnim sredstvom sporazumeva¬
nja, ki je obenem lahko čisto zaresna pove¬
zava na krajše razdalje v zasebnih prostorih
ali na delovnem mestu.

Komplet sestavljata dva telefona in vezna
žica dolga 10 m. Električni tok dajejo štiri
okrogle baterije po 1,5 V, od katerih pri¬

klasičnega telefona z okroglo številčnico
so pred nedavnim prešli na proizvodnjo so¬
dobno oblikovanih telefonov na gumbe. Do¬
gnana oblika in žive pa okusne barve z
najsodobnejšim videzom postavljajo ta iz¬
delek v sam vrh na področju izdelovanja
igrač.

In kako telefon deluje?

Kot smo povedali že zgoraj, vložimo v vsak
telefon po dve okrogli 1,5 V bateriji, in si¬
cer tako, kot je označeno v njunem ležišču.
Telefona povežemo med seboj z deset
metrov dolgim kablom in aparata sta pri¬
pravljena za pogovor. Telefoniramo tako, da
dvignemo slušalko in pritisnemo tipko. Pri
tem na drugem aparatu zazvoni zvonec in
zasveti kontrolna lučka. Ko poklicani dvigne
slušalko, se lahko pogovarjate. Po konča¬
nem pogovoru je treba pravilno odložiti
slušalko, sicer se baterije praznijo.

Ne bo odveč, če za zaključek poudarimo,
da to igračo lahko zelo koristno uporabimo
tudi za čisto resne naloge, kot so povezo¬
vanje med posameznimi prostori, kjer si
že bodi, zato bo prišel prav tudi starejšim.
Kupite pa ga lahko kot po navadi v trgo¬
vini Mehanotehnike v Tavčarjevi ulici v
Ljubljani neposredno ali pa ga naročite
po pošti.

TIM 3 • 75|76 113

MESSERSCHMITT

Bf-109

Mladen Soldič

Lovec Bf-109 je bil nizkokrilec, popolnoma
kovinske konstrukcije s samonosnim lupi¬
nastim trupom. Imel je vlačljivo podvozje,
lahko je menjal korak propelerja, imel je
predkrilca za premagovanje kritičnih hitro¬
sti in pristajalna zakrilca, ki so zmanjševala
vzletno in pristajalno pot; predstavljal je
pravo tehnično senzacijo. Bf-109 je imel
12-valjni vrstni motor na vodno hlajenje,
odlično oborožitev, radijsko sprejemno in
oddajno postajo, vrsto modernih instrumen¬
tov, ki so omogočili letenje ob vsakem vre¬
menu.

Prvi prototip z oznako Bf-109V1 je vzletel
že septembra 1935. Prva serijska izvedenka
Bf-109V2, ki je prišla v nemške polke leta
1936, je bila oborožena z dvema lahkima
strojnicama MG 17, kalibra 7,92 mm, ki sta
bili vgrajeni v okrovu motorja in sinhronizi¬
rani. Še istega leta so Nemci oborožili svoje
letalo še z avtomatskim topom MG/F ka¬
libra 20 mm in dvema strojnicama. Top je
streljal skozi os propelerja. Hkrati s to¬
pom je letalo dobilo nov, močnejši motor
jumo 210G, ki je razvijal 1000 KM in omo¬
gočal letalu hitrost 470 km/h.

26. aprila 1939 je messerschmittov poskusni
pilot VVendel na »Me-109R« postavil sve¬
tovni rekord 755 km/h. Me-109R razen oz¬
nake ni imel nič skupnega s standardno iz¬
vedbo Bf-109B, dejansko je bil s posebnim
motorjem opremljen prototip Bf-109V1. Nem¬
ška propaganda je zagnala vrišč, češ »naš
lovec je najhitrejši na svetu...!«, v resnici
pa je bil navadni lovec Bf-109 za 200 km/h
počasnejši.

Prva proizvodna serija teh letal je dobila
oznako Bf-109E-1. Od leta 1938-40 je skoraj
3000 teh letal zapustilo tekoče trakove
v Messerschmittovih tovarnah v Augsburgu
v Nemčiji in VViener Nestadtu v Avstriji.
Bf-109E-1 je leta 1940 z lastno težo 2500 kg
dosegel največjo hitrost 570 km/h (na višini
4000 m). To letalo se je dvigalo s hitrostjo
945 m/min, doseglo višino 10000 m in imelo
akcijski radij okrog 660 km.

Prvič so Nemci preizkusili Messerschmitte
v Španiji spomladi 1938. Cel polk Messer¬

schmittov, ki je priletel v Španijo, je ne¬
usmiljeno gospodaril med republikanskimi
Ratami in Curtisi.

Poleti 1940, ko se je začela bitka za Angli¬
jo, so Messerschmitti prvič naleteli na
enakovrednega nasprotnika. Tukaj so se
pokazale različne slabosti teh letal. Največ¬
jo težavo je predstavljal sorazmerno maj¬
hen akcijski radij. Pri ekonomični hitrosti
550 km/h je Messerschmitt ostal v zraku
le 70 minut. Med bitko za Anglijo so Nem¬
ci izgubili okrog dva tisoč teh letal; pri¬
bližno tisoč so jih sestrelili angleški piloti,
ostali pa so med povratkom popadali v Ka¬
nal ali pa so se razbili med zasilnim pri¬
stankom na francoski obali, ker jim je
zmanjkalo bencina. Med to bitko so Nemci
izgubili tudi več kot dva tisoč bombnikov.
V istem času so Angleži izgubili več kot
tisoč lovcev in okrog osemsto pilotov.

Po katastrofi nad Anglijo so Messerschmit¬
tom dodali pod trup posebne kljuke, na ka¬
tere so lahko obesili eno 250 ali 500 kg
bombo. Ta letala, ki so z bombo izgubila
na aerodinamičnih lastnostih, so postala še
lažji plen za Spitfire in Hurricane.

Spomladi 1941 so številni Messerschmitti
sodelovali v kratki letalski vojni proti Ju¬
goslaviji (predvsem Bf-109F). Tu je prvič
v zgodovini letalstva prišlo do tega, da so
se letala istega tipa borila med seboj (sta¬
ra Jugoslavija je imela 73 teh letal, ki jih
je po licenci izdelovala v Zemunu in Kra-
Ijevu).

Spomladi 1942 je Messerschmitt dobil še
močnejši motor, ki je razvijal 1400 KM. Po¬
večanje moči je pri izvedenki Bf109F-3 omo¬
gočalo največjo hitrost 630 km/h. Teža le¬
tala se je povečala na 2800 kg, največja do-

114  TIM 3 • 75)76

sežena višina pa na 12000 m. Akcijski radij
se je povečal na 700 km z dodatnim tankom
pa na 1000 km. Večina teh letal je sodelo¬
vala v zračni vojni nad Sovjetsko zvezo. Po
hudih dneh leta 1942, so Rusi spomladi
1943 z lovskimi letali Jak-7 in Jak-9 postali
enakovredni nasprotniki Nemcem.

Leta 1943 so nekateri lovski polki na vzho¬
du in ob Kanalu dobili izvedenko »G« (Gu¬
stav), ki je imela za nekaj sto konj¬
skih moči močnejši motor. Messerschmitt
Bf-109G-1 je pri teži 3200 kg dosegel naj¬
večjo hitrost 650 km/h.

Zadnja izvedenka Messerschmitta je bila
»K«. Messerschmitt Bf-109K-4 je z motor¬
jem, ki je razvijal 1800 KM, dosegel v viši¬
ni 6000 m največjo hitrost prek 700 km/h.
Dvignil se je lahko 12500 m visoko, na
5000 m se je vzpel v treh minutah. Akcij¬
ski radij pa je bil samo še 560 km.

Kljub vsemu temu izpopolnjevanju, Messer¬
schmitti niso bili nikoli preveč priljubljeni
med nemškimi piloti. Kolikor so ga spošto¬
vali zaradi njegove urnosti v zraku, toliko
bolj so ga sovražili zaradi njegovega obna¬
šanja na zemlji, pri vzletu, med pristaja¬
njem in vožnjo po zemlji (1500 letal so
Nemci izgubili zaradi nesreč na letališčih).
Tudi krila, ki so bila deljena, so pri hitrosti
prek 800 km/h rada odpadala, spričo česar
strmoglavljenje ni bilo priporočljivo. Bf-109
je bil v zraku izredno občutljiv in ranljiv.
Poškodbe hladilnega sistema, cevovodov,
krmilnega sistema ali hladilnega satja, po
katerem se je pretakal glikol, so pomenile
izgubo letala. Izredno nevarni so bili zadet¬
ki v trebuh, kjer je bil glavni rezervoar za
bencin, oblikovan v pilotov sedež, in zadet¬
ki v krila, kjer so bili ostali rezervoarji in
razsežni hladilniki za glikol. Za pilotovo
glavo in hrbtom je bila 8 mm jeklena plo¬
šča, ki ga je ščitila pred kroglami od zadaj.
Avtomatski topovi so predstavljali zadnje
dosežke na področju letalske oborožitve,
toda najmanjša poškodba električne nape¬
ljave je povzročila zastoj topa. Tudi če je
pregorela varovalka, je bilo konec s stre¬
ljanjem.

Od leta 1935 do 1945 so Messerschmittove
in druge tovarne izdelale nad 33000 teh
letal v različnih izvedenkah. Ta lovec se je
ohranil še zelo dolgo, nazadnje so ga upo¬
rabljali v Španiji, kjer so ga leta 1966 tudi

»upokojili«. Tako je Messerschmitt v Špa¬
niji začel in končal svoj pohod.

Opomba: »Bf« pomeni Bayerische Flugzeug-

werke, kar je prvotno ime za Messerschmittove
tovarne.

TIM 3 • 75|76 115

daljinsko vodenj®

RC SISTEM TIM V

Jan Lokovšek

Naj vam danes predstavim najcenejši si¬
stem za daljinsko vodenje. Imenujmo ga
TIM V. Valovna dolžina naprave je zelo
majhna — od 0,5 do 1 mikrona. Da, uganili
ste; ta naprava uporablja svetlobne žarke.
Brezžično lahko vodimo modele na cel
kup načinov: z radijskimi valovi, zvokom,
svetlobnimi žarki in morda še s čim. Naš
sistem bo imel doseg od nekaj metrov do
nekaj deset metrov, dovolj za najmanjše
modele ladij in avtomobilov. Vsekakor bo
to cenena in preprosta naprava, namenjena
bolj učenju začetnikov in zabavi, kot pa za
tekmovanja.

Oddajnik

Večina teh elementov je draga in jih je
tudi težko dobiti. Odločimo se raje ža pre¬
prostejšo in cenejšo pot. Znano dejstvo je,
da so vsi polvodniški elementi (diode, tran- ;
sistorji) občutljivi na svetlobo. Zato so na- j
vadno zaprti v temnih in neprodušnih ohiš¬
jih, da lahko nemoteno delujejo. Mi seveda '
želimo vpliv svetlobe, zato bomo odprli ohiš- j
je transistorja. Odpilimo ali odžagamo vrh I
ohišja (slika 1) in pri tem pazimo, da tran¬
sistorja samega ne poškodujemo. Transi¬
storja? Videli boste, kako majhna je prav¬
zaprav ta reč!

Sl. 1 Transistor v ohišju

Ko odstranimo vrh pokrovčka, se nam odpre
zanimiv pogled. Poglejmo skozi povečevalno
steklo. To kar vidimo, sem narisal na sliki 2.

Vsekakor je to najpreprostejši del naprave.
Namenu ustreza navadna baterijska sve¬
tilka. Kakor velja za vse take naprave, je
doseg tudi odvisen od moči oddajnika, t.j.
od moči izvora svetlobe. Manjša svetilka
(s 3 V baterijo) zadošča za doseg 3 do 5
metrov. Velike svetilke (s 3 in več vložki)
»nesejo« 15 metrov in še več. Za večje
razdalje moramo svetlobni snop naravnati
na »piko« in z njo loviti model, ko dajemo
povelje.

Še cenejši »oddajnik« je ogledalce. Ko je
sonce, lahko z »zajčkom« prav tako krma¬
rimo!

Sprejemnik

Kot sem povedal že v začetku, deluje na¬
prava na svetlobne žarke, kakršne pač daje
baterijska svetilka ali sonce. Za sprejem¬
nik torej potrebujemo tak element, ki je
občutljiv na svetlobo. To so fotoupori, foto-
diode, fotocelice, fototransistorji in še kaj.

Kaj je pravzaprav transistor? Tisti mali
košček, velik morda le 0,5 X 0,5 mm. V
tako velikem ohišju je le zato, da ga lahko
priključimo in hladimo. Opazili ste, da je i
transistor priključen na sponke ohišja z
žičkami, tankimi kot las. Pri odpiranju ohišja
transistorja morate paziti, da teh žičk ne
poškodujete. Zato odrežite pokrovček čisto
pri vrhu. Pazite tudi, da v ohišju ne ostanejo
opilki ali kakšni drugi kovinski drobci!

Tako je naš transistor postal »fototran-
sistor«. Tovarniški fototransistor ima sicer
odprtino pokrito s steklom ali zbiralno lečo;
mi bomo zadovoljni tudi brez tega. Preiz¬
kusimo ga lahko z Ohm-metrom ali ^A-met-
rom (slika 3).

Zdaj pa je že čas, da spoznamo shemo
sprejemnika. Narisana je na sliki 5.

Pri izbiri transistorjev ne moremo skopariti.
To so lahko katerikoli silicijevi NPN tran-
sistorji, ki imajo faktor tokovnega ojačenja
večji od 100. Sam sem uporabil transistorje

Sl. 3 Shema za preizkušanje fototransistorja

Pri neosvetljenem transistorju je tok zelo
majhen. Posvetimo s svetliko! Tok naraste
in je tem večji, čim bolj je transistor osvet¬
ljen.

Preden se resno lotite dela, je dobro, da
vam dam še nasvet, kako odžagati vrh po¬
krovčka transistorjevega ohišja. Potrebuje¬
mo dva koščka vezane plošče debeline 3,5
do 4 mm. Naredimo dve izvrtini. Za tran¬
sistorje take velikosti, kot je BC107, naj
ima ena premer 3 mm, druga pa 4,5 mm.
V večjo odprtino potisnemo transistor, z
drugo ploščico pa preprečimo, da bi izpadel.
Obe ploščici stisnemo v primežu in tako
nam je žaganje lažje; predvsem pa je tako
manj možnosti, da bi transistor poškodovali.

vezana plošča

Pokrovček odžagamo tik ob ploščici.

Za transistorje večjih dimenzij naj imata iz¬
vrtini premera 6 in 8 mm.

BC 108 c. Seveda mora biti T1 v kovinskem
ohišju (ne v plastičnem!), kajti le tega lah¬
ko brez težav odpremo! Za manjši doseg je
dovolj, da je odprt le Tl; za večje dosege
pa odprimo še transistor T2. Rele naj »pri¬
me« pri napetosti od 4 do 5 V ter naj ima
upornost od 150 do 500 Ohmov. Celo vezje
napajamo s ploščato 4,5 V baterijo ali pa
še bolje s 6 V, ki jih dobimo iz štirih mig-
non — 1,5 V baterij. Včasih je težko dobiti
upor vrednosti 10 MOhm. Pomagamo si z
zaporedno vezavo dveh uporov 5M6 in
4M7. Trimerpotenciometer služi za uravnavo
in zato mora biti pristopen tudi v modelu.
Naravnali ga bomo vedno tako, da bo rele
spustil, ko transistor T1 (in T2) ne bo osvet¬
ljen. Sprejemnik zgradimo na ploščici tiska¬
nega vezja. Sliko ploščice v merilu 1 : 1
prikazuje slika 6.

TIM 3 • 75|76 117

Sl. 6 Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1 : 1

Sponke sem oštevilčil v povečani sliki plo¬
ščice na sliki 7.

Sl. 7 Slika ploščice tiskanega vezja z oštevilče¬
nimi sponkami

Povezava elementov je podana v naslednji
tabeli:

Napajanje — 6 V 32

napajanje — 6 V 33

Pri trimerpotenciometru P vzamemo srednjo
sponko (drsnik) in eno skrajno. Rele mon¬
tiramo posebej zato, ker mora biti ploščica
montirana v modelu čim višje! Vse elemen¬
te prilotamo tik ob ploščici, transistor T1
(in T2, če je le-ta odprt) pa malo više. To

pomeni, da T1 (in T2) ne skrajšujemo nožič. 1
Misliti moramo na to, da bo v modelu ne- 1
moten dostop svetlobe do obeh transistor- 1
jev, ki smo ju »predelali« v fototransistorja.

V pomoč pri delu dodajam sliko 8, kjer je
narisana lega elementov, ko pogledamo na
ploščico z vrha.

+6V

Sl. 8 Pogled na ploščico tiskanega vezja z
zgornje strani

radioamaterji

AVDIO

OJAČEVALCI
Z INTEGRIRANIM
VEZJEM

Vukadin Ivkovič


Avdio ojačevalci so tisti, ki ojačujejo sig¬
nale iz slišnega dela frekvence (20 Hz do
0 kHz. Pri avdio oječavalcih visoke repro¬
dukcije — to je Hi-Fi ojačevalcih — pa je
frekvenčni obseg veliko višji, od 15 Hz do
30 kHz, lahko pa je tudi do 100 kHz. Višina
signala na vhodu v ojačevalnik je lahko

118  TIM 3 • 75|76

različna, odvisna od izvora avdio signala,
običajno se nahaja v obsegu od 0,3 mV
(npr. iz magnetofonske glave) do 1,5 V. Po
drugi strani pa so višine signala, ki vzbu¬
jajo zvočnik, lahko mnogo večje (npr. za
20 W na zvočniku z impedanco 5 Q moramo
imeti izhodno napetost le 1 V). Da dobimo
tako velik signal, moramo imeti v avdio
ojačevalnikih veliko ojačenje.

V zadnjih letih se v avdio napravah vse
več uporabljajo integrirani ojačevalniki. Le¬
ti nudijo mnoge prednosti v primerjavi z
ojačevalniki, izdelanimi iz posameznih ele¬
mentov.

1 W GRAMOFONSKI OJAČEVALNIK

Na shemi je prikazan gramofonski integri¬
rani ojačevalnik, pri katerem se uporablja
integrirano vezje TAA 611 A12 tovarne SgS.
Na žalost teh delov — elementov ne morete
kupiti pri nas.

Z uporom R 2  150 Q (30 Q) jp določeno
ojačenje. Kondenzatorji C 2 , C 3  in C 4  dolo¬
čajo zgornjo frekvenčno mejo, kondenzatorji
C, in C pa spodnjo frekvenčno mejo. Le-ti
ojačijo signale v območju 50 Hz do 15 kHz.

Ojačevalnik napaja napetost 9 V, poraba pa
je 3 mA brez vhodnega signala in 170 Hz mA
pri polni izhodni moči. S potenciometrom P,
reguliramo izhodno moč. če uporabimo
vrednosti elementov, ki so navedene v
oklepajih, lahko dobimo dober ojačevalnik
za radijski sprejemnik.

»LIGHT SHOW«

Vukadin Ivkovič

Mnogi izmed vas so mi med letom pisali
in me prosili za shemo »Light show-a«.
Zadnji mi piše Milan Starman iz Goričan
pri Medvodah. Vsi ste mladi amaterji za¬
četniki, naprava za »Light show« pa ni eno¬
stavna. Da pa kljub temu ne ostanete brez
odgovora, sem izbral načrt za »light show«,
ki ga je predlagal Milivoje Mitič iz Pirota.
Poglejmo najprej osnovne značilnosti te na¬
prave. Priključite jo lahko na gramofonski
ojačevalec starejšega tipa, takega, ki ima na
izhodu elektronko ECL82, ali na podoben
ojačevalec do 3 W in impedance 4 do 8 Q.
Zvočnik lahko izklopite in glasbo »posluša¬
te« z očmi.

1 W gramofonski ojačevalnik

TIM 3 • 75|76 119

r  4žarnice

Shema za light show (zgoraj) Shema za antenski ojačevalec (spodaj)

120  TIM 3 • 75|76

Trojakostni transistorji vzbujajo 12 žarnic
(12 V/0,1 A). To pomeni, da je ton razdeljen
v 3 skupine, vsaka pa ima 4 žarnice.

Oglejmo si vezavno shemo. Najprej ima¬
mo izhodni transformator TR 1. Jedro trans¬
formatorja je veliko 4 cm 2 . Primar P ima
60 navojev žice 0,3 mm, sekundar S pa
ima 180 navojev enake žice. Nato pridejo
elektrolitski kondenzatorji 5 ^F, 15 in
35 |xF. Dva upora po 10Q/0,5W in dva
trimer potenciometra P 250 Q. Trije upori po
1,7Q so tako izbrani, da žarnice v premoru
tlijo.

Transistorji so domači, lahko so AD415,
AD 430 ali podobni tuje proizvodnje. Vgra¬
diti jih moramo tako, da imajo čim boljše
hlajenje. In še na kratko o delovanju: trije
transistorji AD vzbujajo vsak po 4 žarnice
(12 V/0,1 A) Zgornji transistor na shemi (T,)
vzbuja žarnice pri visokih tonih, srednji
(T 2 ) pri srednjih tonih, spodnji (T 3 ) pa pri
nizkih tonih.

Žarnice imajo veliko porabo, lahko jih na¬
pajamo iz akumulatorja, bolje pa je, če na¬
pravimo stabilizirani napetostni usmernik
12 V in 1,5 A toka.

OJAČEVALEC ZA AVTO ANTENO
Vukadin Ivkovič

Zanimivo shemo ojačevalca za avto anteno
je objavil časopis »Elektar« 1974 v številki
7/8. Tu jo podajam.

Pri prenosnih sprejemnikih kot tudi pri
avtosprejemnikih se uporablja paličasta an¬
tena, katere dolžina je majhna v primerjavi
z valovno dolžino sprejemnih signalov, kar
je posebno pomembno za območje srednjih
in dolgih valov. Zato ta problem rešujemo
z uporabo antenskega ojačevalnika. Opisani
ojačevalnik montiramo direktno na podnožje
antene, da se izognemo izgubam zaradi ka¬
pacitete koaksialnega kabla.

Shema je zelo enostavna, pa o njej ne bi
mnogo govorili. Vse moramo napraviti na
tiskanem vezju in dobro pritrditi na šasijo
avtomobila. Transistorji so naši, in to BF 224
ali BF 225, avtor pa predlaga BF 254. Diode
so silicijeve tenkoslojne, na primer BA100
ali BA 103.

JOSIP RESSEL

Marko Drenovec

»Kaj je izumil Ressel?«

»Ladijski vijak!«

»Še kaj drugega?«

»Ne vemo!«

»Kdo pa je bil sploh Josip Ressel?«

»Mhm, meni se zdi, da ni bil Slovenec.«
»Nekje sem slišal, da je bil Čeh.«

»Dobro, zakaj ga pa Slovenci štejemo sko¬
raj za svojega?«

In odgovorov na vprašanja bi dobivali ver¬
jetno vse manj. Da tega izumitelja mnogih
koristnih stvari bolje spoznamo, pobližje
poglejmo njegovo življenjsko pot in delo.

TIM 3 • 75|76 121

Joseph (ali Josip) Ressel je bil res češke¬
ga rodu. Rojen je bil v Chrudimu leta 1793,
torej ob koncu osemnajstega stoletja. Po
osnovnem šolanju in gimnaziji je postal
gojenec »bombardirske« (artilerijske) šole.
Na univerzi se je zanimal za različne teh¬
niške vede in stroke, končno pa je postal
gozdarski komisar. Do tu je njegovo živ¬
ljenje teklo med Češko in Dunajem. Avstro-
ogrska država pa je zajemala med drugim
tudi del ozemlja današnje Jugoslavije. In
služba je Ressla zanesla na Kranjsko. Za¬
poslil se je v graščini Pleterje na Dolenj¬
skem. Na naše ljudi se je močno navezal
in do konca življenja (1857) je ostal pri
nas. Tu je tudi dobil pobude za svoje šte¬
vilne izume in izboljšave, od katerih pa
sam ni imel dosti koristi, saj so ga zaradi
njegovega milega značaja izkoriščali. Za
mnoge stvari, ki se jih je domislil, sploh
ne vemo, odkod izvirajo, saj so večkrat
prišle k nam nazaj po ovinkih iz tujine.

Ladje so plule z razpetimi jadri ali pa na
velika vodna kolesa, ki so jih gnali parni
stroji. Ressel je uvidel pomanjkljivosti pri
parnikih na kolesa in je začel razmišljati,
kakšen bi bil primernejši pogon ladij. Prve
poizkuse s pogonom na vijak je začel že
v času, ko je bil na Dolenjskem, v bližini
Krke. Te poizkuse pa so mu kmalu prepo¬
vedali in jih je prekinil. Nadaljeval jih je
lahko šele v Trstu, kjer je tudi služboval.
Na vijak so pomislili tudi drugi, vendar
Ressel je spoznal, da niso imeli uspeha,
ker vijak ni bil pravilne oblike. Sam je pred¬
lagal več rešitev.

Zanimivo je, da so ga prepričevali, da bi
vijak namestil na premcu ladje. Temu se je
uprl in vijak je postavil pod krmo, kjer ga
še danes najdemo.

Izumiti neko stvar je težko. Še teže pa jo
je uresničiti in prepričati ljudi o njeni ko¬
ristnosti. Ressel je bil finančno odvisen
od drugih, ki za njegove poizkuse niso
imeli veliko posluha.

V Trstu mu je le uspelo dobiti družabnika.
Na ladji »Civetta« je hotel preizkusiti svoj
vijak. Vse bi bilo v redu in prav, če ne bi
imel nesrečne roke pri izbiri parnega stroja.
Ta je zatajil in tako je bil tudi vijaku, ne¬
upravičeno, omajan ugled.

Vijak, katerega oblika je kar preveč po¬
dobna Resslovemu, je patentiral-zaščiti!
tudi neki Anglež. Ressel se je do konca
življenja potegoval za priznanje prvenstva,
ki so mu ga na raznih mestih odrekali.
Razen o ladijskem vijaku pa je Ressel raz-

Sliki 2 in 3

mišljal o številnih drugih področjih in jih
izpopolnjeval: kmetijstvo, gozdarstvo, stroj¬
ništvo, gradbeništvo, metalurgijo, promet in
drugo. Pripomniti pa je treba, da je bilo
to v njegovem času še možno, ker posa¬
mezne panoge še niso bile specializirane
in ostro razmejene. Za Ressla pa velja, da
je s svojimi izumi pričel velikokrat pre¬
zgodaj in ga niso razumeli.

Od drugih iznajdb bomo omenili dve, ki
se nam zdita posebej zanimivi.

Zasnoval je pogon ladje, da je plula proti
toku, izkoriščajoč prav silo toka.

Ladja je bila oprta na dnu reke na kolo, ki
ga je s kolesom na premcu povezovala

122 TIM 3 e 75|76

veriga. Del sile toka je gnal kolo na dnu.
Načrt ni bil utopičen, saj so ladje s takim
pogonom plule po reki Roni v Franciji.
Prišel je tudi do zamisli atmosferične po¬
šte, danes imenovane pnevmatična pošta.
Po cevi med Trstom in Dunajem bi poto¬
vali tulci s pošto. Sistem je bil preprost,

Slika 4

a kot že rečeno, prišel je prezgodaj. Razvili
so ga pozneje v Ameriki, osnova pa ji je
bila brez dvoma Resslova zamisel.

— »Zakaj ga torej Slovenci štejemo sko¬
raj za svojega?« Velik del življenja je pre¬
živel pri nas, se udomačil in s svojimi
močmi je hotel koristiti in pomagati naše¬
mu človeku. V tem primeru narodnost nima
več takega pomena, kot ji ga sicer pripi¬
sujemo.

TIMOVA NALOGA

Namenoma nismo podrobneje opisali, kako
si je »atmosferično», torej zračno pošto po
ceveh zamišljal Ressel. To bomo opravili
nekoliko kasneje, ko bomo od vas, vsaj
pričakujemo to, prejeli nekaj predlogov,
kako bi vi to izvedli. Navadno je tako, da
so prav najpreprostejše rešitve najboljše.
Razmislite in pišite. Pnevmatska pošta je
še danes aktualna, ne sicer za tako velike
razdalje, srečamo pa jo v nekaterih pod¬
jetjih za enostaven prenos materiala.

NAŠ RAZGOVOR

Vaša pošta že pogosteje prihaja v uredni¬
štvo TIMa. Zopet smo vsi zapeljali na stare
tire, vi v šoli, mi v službi. Saj v času po¬
čitnic pač ni pričakovati, da bi si s čim
resnejšim razbijali glavo in snovali teh¬
nične načrte.

Mnogi izmed naših bralcev so prestopili v
višje letnike različnih šol in nam o tem
tudi veselo sporočajo. Veseli nas, da se
trudijo in da je ta njihov trud tudi popla¬
čan, zaenkrat sicer še ne materialno, am¬
pak z obilico notranjega zadovoljstva. Od¬
primo pisma in poglejmo, o čem bo danes
tekel razgovor! Izmed mnogih prispelih smo
tokrat izbrali pet pisem naših dopisnikov.
Prvi bo na vrsti Slavko Pipan iz Šempetra
pri Novi Gorici. Slavko se nam redno ogla¬
ša in če pogledate v kak starejši letnik
TIM-a, boste gotovo v njem našli kak njegov
prispevek. To kaže po eni strani, da redno
bere našo revijo, po drugi strani pa ima
polno glavo dobrih zamisli. Zdaj nam je

TIM 3 • 75|76 123

Vzvod 1

poslal shemo za napravo, ki bi sejala moko
ali pesek s pomočjo vibracijskega sita. Nje¬
gov komentar je kratek, ker meni sam, da
načrt ne potrebuje dolgoveznih pojasnil.
Menimo, da je to ena izmed njegovih odlik
in zato naj bomo tudi mi kratki.

Tudi Rafko Gregorka iz Kamnika pod Kri¬
mom se nam ponovno javlja. Tudi on je
svojo idejo uspešno in preprosto prenesel
na papir in bil, podobno kot Slavko, zelo
kratek v spremnem besedilu. Na neki način
je tu združil kar dve rešitvi na dve za¬
stavljeni naiogi. Narisal je dve, med seboj
povezani črpalki. Bata sta na skupni osi,
ki jo premika ročična gred.

To je karakteristično tudi za nekatere ni¬
hajne mehanizme, ki so jih naši bralci že
predlagali in smo jih predstavili v prejšnji
številki.

Iz Kopra je poslal pismo Loris Vižintin, uče¬
nec 8. razreda. Njegova risba kaže prečr-
povalno napravo, ki je nekoliko bolj zamo¬
tana, vendar upamo, da bi kar dobro oprav¬
ljala svoj posel, če bi jo potrebovali.

Kako bi delovala? Loris pravi, da v dveh
delovnih taktih. Pri tem bi se ventila A in
B izmenično odpirala in zapirala. Nejasna
je le stvar o spodnjih dveh vzvodih in pri¬
tisku nanju prek zoba na jermenici. Črpal¬
ko smo narisali tako, kot jo je poslal Loris,
in morda se nam bo kasneje s popravljeno

Slika 3

in poenostavljeno shemo sam oglasil ali
pa kdo izmed vas, dragi bralci. Vsake iz¬
boljšave v zvezi s to rešitvijo bomo izred¬
no veseli, saj bomo tako prišli do nepo¬
srednega sodelovanja med dopisniki.

Načrt črpalke nam je poslal tudi Janez Jan¬
kovič s črnega vrha nad Polhovim grad-

Slika 4

124 TIM 3 • 75(76

cem. Ta je nadvse preprosta in taka, kot
jo mnogo kje lahko najdemo v obratovanju.
Ko se bat dviga, je ventil A zaprt, B pa
odprt in zaradi podpritiska voda priteka v
črpalko. Ko pa začne bat potovati navzdol,
se ventil A odpre, B pa zapre in voda bo
pritekla iz pipe.

Kos Miran iz Maribora je poslal več načr¬
tov za črpalke, za katere pravi, da so vse
plod njegovega razmišljanja. Nekaj je v
tem že resnice, a npr. črpalke, izvedene
na način, kot jih kaže slika 5, že delujejo

Slika 5

in nosijo tudi ime po izumiteljih iz pre¬
teklosti in z morebitnim Kosovim patentom
zaenkrat ne bo nič. Izumiti bo treba kaj,
kar še ni bilo izumljeno. Pa brez zamere,
prosimo! Vseeno moramo Mirana pohvaliti,
ker se je pri risbah izredno potrudil in
nam jih izdelal s tušem v tehniški obliki.
Nagrado TIM prejme Slavko Pipan, Ošlje 2,
65290 Šempeter pri Gorici. Naj bo v spod¬
budo njemu in njegovim vrstnikom za na¬
daljnje sodelovanje v naši reviji.

naravoslovci

DVOŽIVKE V TERARIJU

Franc Potočnik

Splošno o dvoživkah

Dobro znano je dejstvo, da so dvoživke
najstarejša skupina kopenskih četveronož-
cev. Davno je že tega, kar so se razvile
iz rib, za prehod na kopno pa so si morale
pridobiti nekaj od tedaj nepoznanih last¬
nosti. Predvsem je to prilagoditev v na¬
činu dihanja: ribe dihajo v vodi s pomočjo
škrg, vendar pa nekatere skupine rib že
poznajo tudi načine za izkoriščanje zrač¬
nega kisika, tako imajo npr. ribe pljučarice
že nekaka pljuča, ki so tako uspešna, da
lahko živali prežive izven vode (zarite v
blatu in neaktivne) celo sušno obdobje,
tudi po več mesecev. Druge ribe požirajo
zrak in vežejo kisik v kri s pomočjo čre¬
vesja ... Labirintovci, sem spada siam¬
ska bojna ribica, makropod ipd., imajo po¬
seben pomožni dihalni organ — labirint,
ki jim služi za pomožno dihanje. Te ribe
se celo zaduše v vodi, ki je bogata na
kisiku, če jim preprečimo dostop do zraka!
Zakaj smo se sedaj posvetili v taki meri
ribam, ko pa govorimo o dvoživkah? Hotel
sem le nakazati, kako raznovrstne možnosti
za dihanje v atmosferi imajo že ribe. Ve¬
liko bolj nam bo razumljivo, zakaj so ne¬
katere skupine prešle na kopno, kjer vsaj
sprva niso imele nobene ekološke konku¬
rence. Imele so dovolj prostora, predvsem
pa hrane in s tem priložnost, da so se
razvijale dalje, saj kakor vemo, so se ka¬
sneje razvili iz dvoživk plezalci, iz njih pa
še kasneje ptiči in sesalci. Iz tega pa sledi,
da so v razvojni liniji človeka npr. tudi
dvoživke odigrale pomembno vlogo.

Naj omenim kot posebno zanimivost še
neko tropsko ribico — sprehajalko. Ta živi
v področju mangrove in je sposobna tudi

TIM 3 • 75|76 125

za dalj časa zapustiti vodo — prav tako
kot so to nekdaj storili predniki dvoživk.
Vendar pa znanstveniki ne predvidevajo,
da se bo iz te vrste ali pa njej podobnih
razvil nekak moderen tip »novih dvoživk«.
In zakaj ne? Predvsem zaradi upora okolja:
vsi prostorčki na obali — in tu ne misli¬
mo samo na prostor, pač pa tudi na hrano
in vse ostale pogoje — s strokovnim izra¬
zom pravimo temu pojmu ekološka niša —
so že zasedeni s kopenskimi vrstami, ki
so veliko bolje prilagojene na življenje na
kopnem in prav zato tega novega gosta
spodrivajo.

Vendar pa so vezi, ki priklepajo dvoživke
na vodo, še izredno trdne. Prav vsaka dvo¬
živka (razen nekaj izjem — planinski mo¬
čerad npr., ki pa je živoroden!) preživi vsaj
prvi del življenja v vodi, na vodo pa so v
veliki meri navezane še odrasle živali, va¬
njo se vračajo vsako leto vsaj v času pa¬
ritvenega obdobja.

Ne glede na to, ali je oploditev notranja
ali zunanja, odlaga velika večina dvoživk
svoja jajčeca v vodo. V vodi nadalje poteka
razvoj: iz jajčeca se razvije ličinka, ki ji
tu pravimo paglavec. Jasno, s pouličnim
»paglavcem« nima nič skupnega, kajne? No,
pa šalo v stran! Ta paglavec je po svoji
telesni zgradbi neverjetno podoben ribam.
Gibljejo se prav tako kot ribe: s pomočjo
ploščatega repa. Tudi dihajo enako — s
škrgami. Imajo zunanje škrge, in sicer pa¬
glavci repatih dvoživk (pupki, močeradi) po
tri pare, paglavci brezrepih (žabe, krastače
in rege ...) pa po štiri pare. Sprva je tako,
tekom razvoja pa paglavci velike večine
skupin zunanje škrge zgube, nadomestijo
pa jih notranje, ki leže v pokritih škržnih
votlinah in navzven niso vidne. Še kasneje
se izgube tudi te škrge, dihanje pa pre¬
vzamejo pljuča, ki so se ta čas razvila.
Istočasno poteka tudi razvoj nog in pokr-
nitev repa. Pri repatih dvoživkah se najprej
razvijejo prve noge, pri brezrepih pa zad¬
nje — po tem znaku lahko že na prvi po¬
gled ugotovimo, kaj se bo razvilo iz larvice.
Še ena zanimivost je, ki si jo velja ogle¬
dati pri ličinkah dvoživk: to je naravnost
neverjetna sposobnost regeneracije: če ži¬
val izgubi rep ali celo kak ud, ga v krat¬
kem času povsem obnovi!

V svetu dvoživk so tudi prav svojevrstni
posebneži. Tak posebnež je npr. naša člo¬
veška ribica (Proteus). Posebnost je že to,
da je jamska žival, druga posebnost pa je,
da ostane celo življenje na stopnji ličinke
in se kot ličinka tudi razmnožuje! Hecno,
kaj? Temu pojavu, ko je že ličinka sposob¬
na razmnoževanja, pravimo »neotenija«.
Proteus je res svojevrsten, tako ni čudno,
da prvega njegovega sorodnika srečamo
šele v S. Ameriki.

Oglejmo si še nekoliko sistem dvoživk!
Čeprav je to skupina, ki je že davno pre¬
živela svoj višek (prvotne so bile celo
nekajmetrski orjaki), so še kar obsežne.
Danes poznamo približno 2000 vrst, vendar
je glavnina v tropih. Delimo jih v tri večje
skupine (redove — ordo).

Prva skupina so APODA, t.j. breznogi.

Ime za to skupino je prav posrečeno, saj
res nimajo nog. Še najbolj so podobni de¬
ževnikom in tudi živijo na enak način: za¬
riti celo življenje v zemljo. Žive samo v
tropih, hranijo se z insekti, deževniki ipd.
Kot vse ostale dvoživke, tudi te vrste (jih
je okoli 50) odlagajo jajčeca v vodo, neka¬
tere pa so živorodne.

Za nas kot evropske terariste niso po¬
membne, saj verjetno ne bomo mogli priti
do njih, omenili smo jih zgolj kot zanimivo
ekološko posebnost ter zaradi boljšega
pregleda sistema.

Druga skupina so repate dvoživke ali URO-
DELA (ponekod v knjigah boste zasledili
tudi drugo ime CAUDATA).

Ta skupina je nekoliko bolj obširna od
predhodne in obsega ca. 150 vrst. Tudi tu
živi večina predstavnikov v tropskih pre¬
delih, mi pa si bomo ogledali samo naše
predstavnike.

V naših krajih to skupino zastopata samo
dve družini:

1. družina PROTEIDAE

Edini predstavnik je Proteus, ki ga pri nas
pozna že vsak otrok, zato ga ne bi podrob¬
neje opisovali, še zlasti, ker ga prav go¬
tovo ne bomo srečali na naših izletih po
hribih in gozdovih ...

2. družina SALAMANDRIDAE

To so močeradi v širšem pomenu.

Pri nas žive tako pravi močeradi: rod SA-
LAMANDRA,

kot tudi pupki: rod TRITURUS.

Med seboj jih zelo lahko ločimo; če jih

126  TIM 3 • 75)76

ne razpoznamo na prvi pogled, kar je si¬
cer skoraj neverjetno, bodimo pozorni na
naslednje razlike: pri močeradih je rep v
prerezu okrogel, pri pupkih pa je sploščen
s strani (za plavanje!). Je še ena opazna
razlika: medtem ko je pri močeradu za-
ušesna strupna žleza zelo močno razvita,
je pri pupkih sploh ne opazimo.

Če se ustavimo najprej pri rodu močera¬
dov — Salamandra, bomo opazili, da živita
v Evropi, se pravi tudi pri nas, samo dve
vrsti. To sta navadni močerad (Salamandra
salamandra) in njegov bližnji sorodnik pla¬
ninski močerad (Salamandra atra). Med se¬
boj se dobro razlikujeta. Prvi je večji, do¬
sega velikosti 20—25 cm, ter ima značilne
rumene lise po telesu, je skratka tisto, kar
poznamo mi pod pojmom »močerad«. Živi
pretežno po gozdovih, pa vse do nižjih pla¬
ninskih področij. (Nekako do nadmorske vi¬
šine 1000 m.)

Je zelo zanimiva žival in sploh ni tako ne¬
bogljen v svojem okolju kot izgleda na prvi
pogled. Njegove strupne žleze proizvajajo
zelo močne strupe in njegova intenzivna
rumena barva že na daleč veleva vsem,
ki bi jih morda ob pogledu nanj obšel
apetit: Proč! Nisem užiten! Seveda, ti strupi
človeku niso nevarni — če ne zaidejo na
sluznice! in lahko močerada (kakor tudi vse
naše dvoživke, vključno s krastačo) povsem
brez skrbi primemo z golo roko.

Hrani se z raznimi insekti in njihovimi lar¬
vami, deževniki ... in je sploh izrazit ro¬
par, ravno tako kot vse dvoživke, česar pa
jim človek na prvi pogled ne bi pripisal,
ko pa so videti tako miroljubne.

Pri navadnem močeradu je zanimivo še to,
da je oploditev notranja, samica pa v vodo
ne odlaga jajčec, pač pa mlade larvice, ki
se nato normalno razvijajo dalje. Razvoj do
odrasle (mlade!) oblike traja nato še 3
do 5 mesecev, lahko pa se zategne še čez
celo zimo. Mlad močeradek, ki zleze nato
na kopno, ni večji od 4 do 5 cm ...
Planinski močerad se od navadnega razli¬
kuje že po velikosti. Je nekaj manjši — do
največ 16 cm. Razlikuje se tudi po barvi,
saj je povsem črn, brez kakršnihkoli prog
ali lis. Živi visoko v hribih, kamor ga je
v borbi za prostor in hrano potisnil njegov
močnejši sorodnik: srečamo ga nad 1000 m
nadmorske višine pa vse do 2700 m! Tu so

seveda pogoji za obstanek veliko bolj ostri,
še zlasti za dvoživke, ki so otroci tropov.
Planinski močerad se je tem pogojem iz¬
vrstno prilagodil z živorodnostjo: samica ne
povrže nikakršnih jajčec ali larvic, pač pa
povsem izoblikovane mlade živali (po 2 na¬
enkrat).

Drugi rod te družine so pupki — Triturus.
To so naravnost neverjetno ljubke živali,
tako po svojih oblikah kot barvi, pa tudi po
obnašanju kar nič ne zaostajajo za najbolj
imenitnimi akvarističnimi ribicami. Človek
bi lahko dejal, da so zaradi svojih lastnosti
kar ustvarjene za v lepo urejen akvaterarij.
No, o tem se bomo še obširno razpisali,
sedaj pa si oglejmo, katere vrste žive pri
nas!

Prva vrsta je največja: veliki pupek, stro¬
kovno je to Triturus cristatus. Od ostalih ga
ločimo po naslednjih znakih: dosega znatne
velikosti — 12 do 18 cm. Ima neravno,
mehko, zrnasto in porozno kožo. Na vratu
ima jasno izraženo kožno gubo. Najvidnejši
znak, po katerem tudi ima strokovno ime
— cristatus, pa je zelo močno (pri samcih)
razvit kožni greben na hrbtu. Ta greben je
jasno dvodelen: hrbtni del se dobro loči
od repnega z močnim zažetkom. Značilne
so tudi barve na spodnji strani telesa: gla¬
va je črna z drobnimi svetlejšimi pikami,
trebuh pa je rumeno-rdeč z velikimi tem¬
nimi lisami.

Druga vrsta, planinski pupek ali Triturus
alpestris, je bistveno manjša, saj dosega le
8 do 10 cm. Kožni greben je pri samcih ve¬
liko slabše razvit kot pri predhodni vrsti
in je enodelen, v ravni črti prehaja s hrbta
na rep. Kožna guba na vratu je še bolj
jasno razvita. Tudi barve na trebušni strani
telesa se razlikujejo: je povsem enobarven,
rumen ali rdeč! in brez kakršnihkoli temnih
peg ali lis.

Tretja in poslednja vrsta tega rodu pri nas
je navadni pupek — Triturus vulgaris. Od
predhodnih dveh vrst se še kar dobro loči
po naslednjih znakih: dosega velikosti 6 do
10 cm. Kožna guba na vratu je zelo slabo
razvita ali pa je sploh ni. Značilne so proge
na glavi. Vseh skupaj je sedem: prva po¬
teka vzdolž zgornje ustne, ob straneh po¬
teka po ena prek vsakega očesa, tri pa so
v sredini, vrh glave. Značilne so tudi bar¬
ve: po telesu ima samec velike rdeče lise,

TIM 3 • 75j76 127

1 — riba pljučarica, 2 — ščitoglavec, prva
prava dvoživka, 3 — razvojni krog brezrepe
dvoživke, 4 — predstavnik breznogih dvoživk,
5 — naš največji pupek, 6 — navadni močerad

tudi na spodnji strani telesa, zlasti okoli
vratu. Samec ima nizek in slabo razvit ra¬
ven greben samo v času paritve! V tem
času ima samec tudi plavalno kožico med
prsti zadnjih nog!

Kakor ste gotovo opazili, sloni določanje
vrste pri pupkih samo na samcih, kajti raz¬
like pri samicah so manj očitne in jih lah¬
ko pravilno določi le strokovnjak.

S tem smo zaključili tudi drugo skupino
dvoživk in nam tako preostane samo še
zadnja, ki pa je najbolj obsežna, saj obsega
danes približno 1800 vrst! To so brezrepe
dvoživke ali žabe v najširšem pomenu te
besede. Strokovno se ta skupina imenuje
ANURA (sinonimi pa so še BATRACHIA
in SALIENTIA).

Ta red žab pa se nadalje deli na več dru¬
žin:

1. družina DISCOGLOSIDAE
je dobila svoje ime po tem, ker imajo živali
velik okrogel jezik, ki je s svojo celo po¬
vršino prirastel na dno ustne votline, ži¬
vali iz te družine prav gotovo že vsi po¬
znate •— to so urhi.

Pri nas živi en sam rod urhov, z dvema
vrstama: ime za rod je strokovno BOM-
BINA.

Prva vrsta je nižinski urh ali Bombina bom-
bina. V Sloveniji živi le v Panonski nižini.
Značilne so predvsem barve —■ zgornja
stran telesa je posuta s temnimi lisami,
spodnja pa je sivo-modra, z belimi pikami
in rdečimi lisami.

Povsod drugod pa srečamo njegovega so¬
rodnika višinskega urha ali Bombina varie-
gata, ki pa ima zgornjo stran telesa veči-

128  TIM 3 • 75|76

noma enobarvno, po trebuhu pa je rumen
s sivo-modrimi lisami.

Urhi prežive večino življenja v vodi, zlasti
višinski je prostovoljno sploh ne zapušča.
So zelo ljubki in so zaradi svoje male ve¬
likosti do nekaj cm zelo primerni za tera-
riste.

2. družina PELOBATIDAE

Pri nas živi samo ena vrsta — češnjevka
ali Pelobates fuscus. Zelo težko boste kdaj
naleteli na to žival, saj je izrazit ponočnjak
in cel božji dan preživi zarita v zemljo. Na
splošno je zelo podobna sorodnim krasta¬
čam in jo lahko od njih zanesljivo ločimo
le po zenici, ki je navpična (nočna žival!),
medtem ko je pri krastačah okrogla.

3. družina BUFONIDAE

To je družina krastač. Prav gotovo jih že
vsi poznate, celo učite se o njih v šoli.
Da so koristne, da se jih ne sme ubijati ...
To je vse res, pa vendar še premalo, vsaj
za nas, ki se zanimamo za prirodo in še
posebej za teraristiko.

Predvsem — v naših krajih to skupino za¬
stopa en sam rod BUFO z dvema vrstama.
Prva vrsta je navadna krastača ali Bufo
bufo (Bufo vulgaris). Je nekoliko večja,
dosega 15 do 20 cm. Predvsem je z zgornje
strani enobarvna. Druga vrsta — zelena
krastača ali Bufo viridis je nekoliko manjša,
ca. 10 cm in ima na zgornji strani telesa
svetlozelene lise! Nekoliko več podatkov o
krastačah boste dobili v eni izmed letoš¬
njih številk »Mojega malega sveta«, ki je
prav gotovo naša najboljša revija, name¬
njena gojiteljem raznih rastlin in živali.

4. družina HVLIDAE,

Je prav gotovo najbolj ljubka skupina tega
reda. To so rege, no, pri nas živi samo
ena vrsta: Hyla arborea ali nam vsem do¬
bro poznana zelena rega. Spada med naj¬
manjše predstavnike žab (v širšem pome¬
nu!) v Evropi, saj je velika le 4 do 5 cm.
Je izredno ljubka in nas lahko neverjetno
dolgo razveseljuje v terariju, saj doživi za
svojo velikost izredno starost — 22 let!

5. družina RANIDAE

To so šele žabe v pravem pomenu te be¬
sede. Ta skupina je v naših krajih zastopa¬
na sicer samo z enim rodom — RANA,
zato pa je najbolje zastopana po številu
vrst.

Zelena rega

Navadni močerad

Vodna želva v terariju

TIM 3 • 75|76 129

Prvo lahko razdelimo, iz povsem praktičnih
razlogov — glede na barvo naše žabe na
zelene in rjave. V načinu življenja so prve
bolj vezane na vodo.

Prva vrsta zelenih žab, ki živi v Sloveniji,
je zelena žaba ali Rana esculenta. Je naš
najbolj splošni predstavnik in prav vsi smo
jo že gotovo poslušali, kako reglja v bližnji
mlaki... Dosega velikost 6 do 10 cm. Je
pretežno zelene barve, s temnimi ali črni¬
mi lisami, po trebuhu je mlečno bela.

Druga vrsta je Rana ridibunda, ki sicer ne
živi v Sloveniji, temveč bolj v južnih pre¬
delih naše domovine. Za terariste je zani¬
miva predvsem zaradi svoje velikosti, saj
doseže celo 17 cm! in je torej poleg navad¬
ne krastače največji predstavnik dvoživk
pri nas. Po slovensko ji pravimo debelo¬
glava žaba in ne zaman. Po veliki glavi in
po zelo ozkem medočesnem! prostoru se
tudi loči od zelene žabe. Zaradi svoje iz¬
redne požrešnosti je lahko celo škodljiva
v ribogojstvu, saj se hrani tudi z ribjimi
mladicami.

Rjave žabe pa so v naših krajih naslednje:
prva je sekulja ali Rana temporaria. Na vo¬
do je vezana le v času parjenja, drugače
pa jo srečamo skoraj povsod, da je le malo
vlage. Od sorodnih dveh vrst: Rane arvalis
in Rane dalmatine se loči predvsem po
dolžini zadnjih nog. Če zadnjo nogo upog¬
nemo ob telesu navzgor, sega peta pri prvi
vrsti nekoliko pred oči! in nikoli ne doseže
konice gobca. Pri drugi vrsti sega peta na¬
tanko do konca glave (gobca), pri tretji
vrsti pa precej dalj. To je tudi edini jasen
razpoznavni znak za te vrste. Nekoliko več
o sekulji (isto velja za obe sorodni vrsti)
si pa lahko preberete v kakem učbeniku.
S tem pa smo tudi zaključili naš mali pre¬
gled sistema dvoživk.

Preden za danes zaključimo, še majhna
pripomba:

Res je ta prvi del dvoživk še zelo splošen
in poljuden. Daleč je še do terarija ... Naš
časopis pa je TIM — Tehnika in mladina.
Kaj imajo tehnika in dvoživke skupnega?
Na prvi pogled kaj malo. Pa vendar. Ne
živi se samo od tehnike, še kako smo od¬
visni od narave, čeprav se nam na prvi
pogled zdi, da smo ji zavladali. Kako da¬
leč je ta misel od resnice!

SODNI

varstvo

narave

DAN

Peter Likar

Stal je ob raztrgani hiši in žalostno zrl v
dolino. Z dolgim bridkim pogledom je ob¬
jemal puščavo, nad katero so se vrtinčili
delci elektrofiltrskega pepela. Nekje v
ostrešju nekoč mogočne kmetije je kot
samoten volk tulil veter.

Prav ko si je hotel oprtati nahrbtnik in se
odpraviti, sem mu prekrižal pot.

Njegov zadnji obiskovalec.

»Pripoveduj!«

»Vse skupaj se je začelo nenavadno. Ne¬
kega dne se vračam s polja. Večeri se.
Zdajci zagledam, da nebo na oni strani gri¬
ča čudno žari. Mislim, da je sončni zahod.
Pa ne, saj sonce je za mano. Prav tam, kjer
leži moja vas, vre rdeče rumena megla.
Pobliskava se.

»Gori!« Poženem se v tek. Teptam žito.
Pot me vodi skozi gozd. Tečem skozi ko¬
sme vatastega dima. Prijel bi ga lahko. Tako
je gost. Upehan se ustavim na hribu. Naša
vas je vsa zavita v dim. Nad hišami se kot
ogromen rdeč balon ziba meglen oblak.
Smrdi! Pri vdihu me žge po grlu.

Vas ni gorela. Kmalu sem ugotovil vzrok.
Tovarna, ki so jo pravkar zgradili, je prvič
zakurila svoje peči.

Vas je bila vsa okrašena.

Na trgu so od jutra sem postavili mlaj in
govorniški oder. Visele so zastave. Gasil¬
ska muzika je bila pripravljena. V mikrofon
je vpil direktor nove tovarne. »In zdaj,
kmetje,« je ravno končeval, »zdaj je konec
vaše revščine. Ali vohate te vonjave?« je
zaključil. »Po dobrem domačem kruhu diši.«
Ploskali smo. Igrala je muzika. Vihrale so
rdeče zastave.

Dim je postal naš vsakdanji gost.

Nekega dne gre žena na vrt po solato.
Vrne se praznih rok.

»Danes ne bo solate,« reče ... »Vsa je po¬
parjena, kot bi jo nekdo polil z vročo vodo.«

130  TIM 3 • 75|76

»Bolezen,« porečem, »pa jo v trgovini ku¬
pi!«

»Kmetje ne kupujemo zelenjave v trgovini!«
»Pa ne!«

Nahrbtnik preloži na drugo ramo. Potem
govori:

»Bilo je jutro. Tako lepo, rosno, umito, kot
že dolgo ne. Hodim po svojem gozdu. Srce
mi poje ob pogledu na orjaške smreke in
hraste. Dva rodova sta jih čuvala. Če je
bilo še tako hudo, jih nismo posekali. Oče
je rekel: .Lahko pride še hujše!’ In prav
tako sem rekel jaz svojemu sinu. Še za drva
se mi jih je zdelo škoda. Zdajci mi oko
obstane na mladi jelki. Iglice ima rjave.
Ožgane. .Požagati jo bo treba,' si rečem.
A kaj je to. Saj so ožgane tudi druge. Ves
gozd je bolan. Kamorkoli pogledam, povsod
sivina in rjavina. Listi na bukvah so kot
poparjeni. Tako kot solata. Ampak solate
in bukve in jelke ne napadajo iste bolezni.
Prvič sem posumil, da so temu vzrok rdeče
megle, ki so se dan za dnem valile iz nove
tovarne.

Tožijo tudi drugi vaščani. Temu je oslabela
čebula, onemu je nenavadno zbolela krava.
Začelo je prodirati spoznanje o krivcu.

Plin!

Dan po tem odkritju grem kosit. Iz doline
se kot kača priplazi megla. Obarvana in
strupena.

Ovije se mi okrog nog in pasu in sili v
obraz. Ne da mi dihati. Kašljam. Mislim, da
je po meni. Zavest se mi rahlo zamegli.
Vržem koso iz rok. Počepnem. Iz ust mi
teče zelena slina. Iz pekočih oči solze.

Blagi vetrc je gnal obarvan strupeni oblak
proti domačiji. Čez nekaj minut se je lah¬
kotno ujel za kap. Ves topel in zadušljiv
je težko legel na pljuča. V ustih občutim
sladkoben okus. Sili me bruhanje. Tu ne
bomo dolgo vzdržali. Pojdimo v hišo. Ne¬
ljubi gost se nam prilepi na pete. Zapremo
vrata. Sili skozi špranje.

Deževalo je. Kaplje so mi polzele po licu.
Tu in tam sem se obliznil. Kot bi lizal
žveplo.

Žveplo z neba.

Sodni dan!

Občutil sem nemoč narave, kako vsa žejna
čaka na vodo. Zdravo, mrzlo vodo z neba.
Namesto nje pa milijone koreninic srkne
žvepleno kislino, ki se jim razleze po
steblih, po listih, cvetovih, plodovih.

Vse živo okrog nas je naglo umiralo. Sodi,
v katerih je včasih vrel mošt, so se sušiti.
Jabolka niso zrasla debelejša od orehov,
češnje so odmrle. Sredi zime je drla sku¬
paj vsa vas. V trdem mrazu je sosedova
hruška vzcvetela. Zamotila sta jo mraz in
plin. Po vsem tem, kar se je zgodilo, so
kmetije rezale vedno tanjši kos kruha. To¬
žili smo tovarno. Zastopnik tovarne nas je
prepričeval, da se iz dimnikov kadi rja,
da njihov dimček ni dosti hujši kot dim iz
kmečke peči. Ko smo prišli na dan z do¬
kazi, nas je obdolžil, da hočemo delavce
spraviti ob kruh.

Kmetje vemo, kaj je kruh. Obmolknili smo.
Pravdo smo izgubili.

Vse živo je propadalo pred našimi očmi.
Gozdovi, ki so jih čuvali rodovi, so se po¬
sušili. Na mrtva debla se je prilepil pepel.
Posivela so. Kisline so razjedle tanke ko¬
reninice. Prvi vetrc je drevje podrl. Izruval
s koreninami vred. šumeči gozdovi so tre¬
skoma padali. Tla so se spremenila v ke¬
mijsko puščavo.

Vse živo je zbežalo z nje. V tej zemlji ne
žive niti deževniki več. če zaide metulj v
strupeni oblak, pade s požganimi krilci.
Ptice smo grabili in jih metali na gnoj.
Kemijska puščava ne prenese življenja. Vse,
kar se je dotakne, umre!«

Oblak je odplaval. S kmetom sva spet sto¬
pila na piano. Popeljal me je na stezico,
ki je pred meseci vodila skozi gozd. Usta¬
vila sva se pred orjaško skalo.

»Poglej. Plin je zagrizel tudi kamen.« Kmet
je z roko podrsal po robeh. Granit se je
lahkotno luščil z osnove. Z obema rokama
je skalo objel in potresel. Kot bi jo prijel
Peter Klepec. Sesula se je v drobne ka¬
menčke, ki so se nama obilno zakotalili
pod noge. »Dež je zemljo izpiral, ostale
so skale, ki jih razjeda žveplena kislina.
Nekega jutra nas je zbudil strahoten tresk.
V hribu se je odtrgal plaz in zdrvel v do¬
lino. Gora je pokazala gola rebra.«

Ves bolan si je s težavo oprtal nahrbtnik.
»Zdaj grem delat v novo tovarno. Direktor
je imel takrat, ko je govoril, prav, dim je
dišal po kruhu. Sprejeli so me — jaz pa
sem jim moral v zameno obljubiti, da bom
v tovarni kot grob molčal o tem, kakšen
je sodni dan.«

TIM 3 • 75|76 131

ALI SO RIBE INTELIGENTNE?

Prevedla Cvetana Tavzes

Na japonskem otoku Kyushu, med mestoma
Oita in Beppu, pod opičjo goro Takasakiya-
ma, so zgradili znanstveno središče za pro¬
učevanje ekologije rib (veda o medsebojnih
vplivih organizmov in okolja]. Izsledki so

zares vredni občudovanja. V tem središču
upoštevajo vse do sedaj znane podatke o
življenju morskih rib in posrečilo se jim
je nekaj skoraj nemogočega, naučiti ribe,
da se obnašajo kot inteligentna bitja.

132  TIM 3  • 75|76

Če ste že lovili ribe na morju, gotovo veste,
da riba ne more zagrabiti trnka z vabo ob
najvišji plimi ali oseki. Kajti za hranjenje
in ne samo za plavanje potrebuje močen
tok vode. Zato so v Oitu odstranili običajno
pomanjkljivost morskih akvarijev in zgradi¬
li elipsasto posodo v obliki tunela z ob¬
segom 61 m, kjer plava 2500 rib v hitro
tekoči vodi in v ritmu plime in oseke. Ste¬
ne posode so sestavljene iz 36 kosov spe¬
cialnega stekla, vsak ima površino 170 cm 2
in debelino 4 cm. Posoda je 2 m globoka
in 3 m široka. Vanjo gre 230 ton vode. Med
najrazličnejšimi vrstami majhnih in velikih
rib plava prikupna potapljačica, krmi ribe
in se igra z njimi kakor morska nimfa.
Največja zanimivost je eksperimentalna
dvorana za proučevanje ribje ekologije, prva
in edina na svetu. Tu prikazujejo dosežke
dresure nekaterih rib in tudi nenavadne
zmožnosti drugih vrst rib.

Obiskovalce pozdravi riba (Oplegnathus fa-
sciatus), ki nese napis »pozdravljeni«. Z
ostalimi izbranimi in naučenimi ribami iz¬
vaja deset različnih vaj. Riba z vzdevkom
»Goro« plava skozi pet raznobarvnih obro¬
čev, ki so postavljeni v vrsto, toda v raz¬
ličnih višinah in različnih smereh, če se
Goro zmoti, se vrne k prvemu krogu in
začne znova. Obroče je navajena prepla¬
vati pri močni svetlobi, pri normalni pa z
vajo takoj preneha (sl. 5).

Riba z imenom »Ichro« plava skozi votlo
cev oblike U. Vedno zaplava vanjo na kon¬
cu, ki je označen z vhodom, izplava pa na
koncu, ki ima označen izhod (smer puščic).
Je tako pametna, da vedno vstopi v cev pri
vhodu, tudi kadar se cev obrača (sl. 4).
Spet druga riba odpira vratca kletk, iz ka¬
terih skačejo opice, druga deli balončke
na dve polovici ali pa poriva balonček po
ozki gredi do košarkarskega koša (sl. 6).
Na koncu se poslovijo od vas z napisom
»na svidenje«, ki ga ljubko nesejo v gobčku.
V drugo skupino spadajo ribe, ki prikazuje¬
jo nekatere posebne lastnosti rib. Na pri¬
mer krmljenje piranh, roparskih južnoame¬
riških rib iz Amazonke in drugih rib ropa¬
ric, »lokostrelcev«. Te ribe živijo v ustju
rek v južni Aziji in lahko sestrelijo svojo
žrtev iz višine tri in pol metra. Z neverjet¬
no natančnostjo sestrelijo muho za muho
na razdalji pol metra (sl. 1) Druga zanimi¬

vost je krmljenje električnih jegulj. V po¬
sodi, v kateri plavajo, lahko sledijo množini
odbite energije v obliki valov na monitorju
in tudi v zvočni obliki, istočasno pa merijo
napetost razelektrenja. Pri razelektrenju se
ozadje najbližje elektrode barvasto razžari
in ko napetost doseže 800 voltov, zažari
ozadje kakor mavrica (sl. 2).

Sožitje sladkovodnih in morskih rib kaže
»posoda za koktejle«, kjer vzdržujejo vodo
take slanosti, ki ustreza obema skupinama
rib. Zelo zanimivo in napeto je gledati
film, ki prikazuje »pojoče položaje« rib s
sočasno zvočno spremljavo, kjer ribe med
seboj komunicirajo. Celo središče ima pečat
japonske natančnosti in skrbnosti in zares
bogati znanost in vedenje o tako skrivnost¬
nem področju, kot je življenje pod morjem;
pozabili niso niti na slepe — k palači spada
tudi akvarij za slepe, kjer se obiskovalci
lahko dotikajo modelov rib (sl. 3); istočasno
poslušajo po slušalkah še razlago.

Tako je postalo znanstveno središče cilj
stotisočim ljudem, mesto za vsakega ra¬
dovednega človeka.

SEMAFORJI
PTIČJIH GOLIČEV

Prevedla Nada Cedilnik

Pomlad je doba, ko vse v naravi oživi. Vse
oživi in vsem se nekam mudi. Prav gotovo
pa so med najbolj zaposlenimi ptičji rodi¬
telji. Ne moremo se jim načuditi, kako mar¬
ljivi so. Vsak ptičji par (samec in samica)
ima nekje skrito gnezdo, v katerem neutrud¬
no čivka nekaj vedno lačnih mladičev. Si¬
nica — menišček poleti s hrano k svojemu
gnezdu v enem dnevu najmanj 350 krat, ne¬
kateri posebno marljivi celo 550 krat. Celo
zanikrni vrabec nakrmi svoje mladiče naj¬
manj 150 krat na dan. Med vsemi pa je
najvestnejša prava sinica, ki krmi svoje
mladiče po 800-krat na dan vse do dne,
ko le-ti izletijo iz gnezda.

TIM 3 • 75|76 133

človek se ob vsem tem nehote vpraša,
kaj sili ptice k takemu naporu. Mala sinica
npr. nanosi v svoje gnezdo v nepolnih dvaj¬
setih dneh skoraj pol kilograma hrane, kar
je za ptička, ki tehta komaj 20 g, časti
vredno opravilo. Veliki, goreči skrbi za
potomstvo je vzrok nenavadno močan in¬
stinkt. Celo ptiči, ki žive docela osamljeni
v kletkah, poskušajo na pomlad najti kakšno
škrbino, razpoko, ki naj bi jih spominjala
na kljun mladiča, kamor potem tlačijo krmo,
kakor najbolje zmorejo. Takšno početje pa
ptičem gotovo ne daje pravega zadovoljstva
in miru. Goli in slepi mladiči znajo ta ro¬
diteljski nagon mnogo bolje izzvati. Ne¬
nehno se oglašajo s prosečim glasom, iz¬
vajajo »proseče« gibe in na široko odpirajo
kljunčke, ki so od znotraj nenavadno obar¬
vani. Prav te bleščeče barve — žotlo ru¬
mena, oranžna in rdeča — ptiče najbolj
privablja. Pogosto imajo mladiči v kotičkih
kljuna, na jezičku ali v zgornjem delu dlesni
različno obarvane pege. Razporeditev teh
peg je glede na ptičjo vrsto različna — ti¬
pična za vsako posebej, tako da se ptičji
roditelji pri krmljenju ne morejo zmotiti.
Le ena vrsta ptičjih mladičev skrbne starše
privlači bolj kot lastni mladiči — kukavice.
Kukavičji živo obarvani, široko odprti kljun¬
ček zna zmamiti ptiče, da zaloga hrane,
prepotrebne lastnemu potomstvu, izgine v
njegovem požrešnem goltancu.

Povsem izjemni organ imajo v kljunih goliči
ptičev, ki gnezdijo v duplinah. Da bi hranitej
v temi hitro in nezmotljivo našel lačni kljun,
imajo ti mladiči v kotičkih kljunčkov vidna
svetlobna mesta, ki se svetlikajo s tem,
da fosforescirajo. Take bleščice ima npr.
Gouldova amandina, ki jo redijo mnogi
ljubitelji ptičev. Na tak način mladič oznanja
hraniteljem: tukaj sem, lačen! Hitro me na¬
hranite!

Človek ob vsem tem nehote primerja te raz¬
lične svetlikajoče se pege s kolodvorskimi
semaforji. Njihovi funkciji sta si podobni,
razlika med njimi pa je v tem, da sema¬
forji ptičjih goličev niso nikoli zeleni.

Kupim motorček z notranjim izgorevanjem 2,5
ccm z nekaj goriva in navodili za sestavo goriva.

Špilar Dušan
Zagrebška c. 12
68000 Novo mesto

Notranjost kljunov mladičev bradate sinice (a),
kukavice (b) in amandine (c). Bele pege ob
straneh in v notranjosti so svetlikajoče.

EDINSTVEN
JEŽJI PATENT

Prevedla Nada Cedilnik

Bodice, osti in trni so v naravi priljubljen
in zelo razširjen način obrambe. Imajo jih
rastline in živali. Pa vendar, ali nima morda
ježek prednosti pred vsemi s svojim bodiča¬
stim oklepom? Ne, to ne: stara bela ježura
nosi svojo zaščitno obleko iz tolstih bodic že
nekaj milijonov let dolgo. So še drugi ježev¬
ci, ki se ponašajo z izredno dolgimi, nemalo-
kdaj tudi imenitno obarvanimi bodicami.

134  TIM 3 • 75|76

Med njimi se najdejo celo taki, ki znajo me¬
tati svoje bodice od daleč na sovražnika.
Res pa je, da je ježek izkoristil svoj bodiča¬
sti kožuh kot sredstvo za obrambo do največ¬
je popolnosti. Za razliko od ostalih ježevcev
se zna krepko zviti v kroglasto obliko in
to tako, da je vsako ranljivo mesto njego¬
vega telesa popolnoma zavarovano. Tako
zvitega ježka se upa lotiti le malokdo. To
uspešno ježkovo ravnanje omogoča v na¬
ravi zelo redek sistem vzdolžnih in krožnih
mišic. V takšnem obrambnem položaju zdrži
ježek dolgo časa. Sicer pa je zvit v klobčič,
tudi tedaj, ko spi. V takem položaju pre¬
bije vso zimo, kar ima dve prednosti: na
ta način obdrži največ tako potrebne to¬
plote in še neranljiv je povrhu. Čeprav
se zdi neverjetno, pa je le res, da se jež
že rodi z bodicami. Te, na pogled bele nežne
bodice so že tedaj trdne in ostre. Kljub te¬
mu pa nam ježje samice ni treba pomilovati,
saj so te »mlečne« bodice do poroda vgrez-
njene v kožo na hrbtu. Na površje prodrejo
v prvih urah samostojnega življenja mla¬
diča. V štiriindvajsetih urah zrastejo že do
dva in pol milimetra, torej dve tretjini dol¬
žine, kar jih je bilo skritih pod kožo. Mnogo
ljudi meni, da so te bodice mehke, to pa
zato, ker niso tako krepko zasidrane v
koži, kot so kasnejše — trajne in ker se z
lahkoto gibljejo sem in tja. Po nekaj dneh te
bodice nadomestijo nove — sive in dolge
do 2 cm. To pa še ni vse, čez nekaj mesecev
(meja se giblje od dveh do šestih mesecev,
pač glede na dobo, v kateri so se ježki sko¬
tili) te sive bodice izpadejo in zrastejo
spet nove, tokrat trajne, močne in ostre
bodice — ježje orožje.

Še slep ježji mladič ima bele primarne bodice,
ki so trde in ostre, toda prosto gibljive.

Mogočno mišičevje omogoča ježkom, da se zvi¬
jejo v klobčič ter povlečejo glavo in noge
v zavetje bodičastega plašča. To je tipični
obrambni položaj te živali.

Pod vplivom nekih kemičnih sprememb lah¬
ko ježki postanejo celo »plešasti« — po¬
vrhnjica se ogoli in jež ostane nezavarovan,
a ne za dolgo. Po treh tednih jim prav
gotovo zrastejo nove bodice in z njimi je
spet vse v redu.

Po vsem tem ste se lahko prepričali, da
so si ježki z bodicami zagotovili vrsto
lastnosti, ki jim omogočajo popolno ob¬
rambo pred zunanjimi nevarnostmi.

TIM 3 • 75|76 135

OD

PASTIRJA

DO

IZUMITELJA

Drago Mehora

Prvo moderno sredstvo za sporazumevanje
na daljavo je bil (kot znano) brzojav ali
telegraf. Telegrafske linije so kaj kmalu
prepredle vse civilizirane dežele. Gradnja
teh linij je bila manj zahtevna, saj se te¬
legraf zadovolji z eno samo žico in z
zemljo kot povratnim prevodnikom, šibke
telegrafske tokove so ojačevali releji, vgra¬
jeni na določenih razdaljah v telegrafske
linije.

Telegrafiranje, t.j. prenos Morzejevih zna¬
kov, je bilo razmeroma preprosto. Mnogo
hujše težave je moral premagovati v svoji
otroški dobi telefon. S krajšimi telefonskimi
linijami npr. v mestih je še kar šlo, toda
za prenos pogovorov na velike razdalje bi
bile potrebne tako debele bakrene žice, da
bi bile ne samo predrage, ampak tudi pre¬
težke. Kajpak so takoj pomislili na telefon¬
ske releje, vendar pa v tem, spričo kom¬
pliciranih izmeničnih telefonskih tokov, ni¬
kakor niso uspeli. Še težje je bilo s pod¬
zemeljskimi telefonskimi kabli, čeprav so
povečevali premer žic do skrajnih možnosti.
Čim daljši je bil kabel, tem slabše se je
siišalo; na nekaj desetin kilometrov pa je
v slušalkah samo še brnelo.

Mnogi znanstveniki in inženirji so z večjim
ali manjšim uspehom reševali ta problem,
vendar je ostalo vprašanje telefoniranja ne¬
rešeno vse do izumov našega rojaka Mihaj-
la Pupina.

Mihajlo Pupin se je rodil leta 1858 v Idvoru
blizu Pančeva. Njegov oče je bil bister in
ugleden kmet, mati pa nepismena, toda
zelo pametna žena, ki je visoko cenila izo¬
brazbo in hotela izšolati svojega sina.

Čudno se sliši, pa je le res, da je šlo
Mihajlu v prvem letu osnovne šole prav
slabo. S težavo se je naučil pisati in brati,
ko pa je to obvladal, je začel pridno" prebi¬
rati učbenike in druge knjige in je postal
v kratkem času najboljši učenec tiste šole.
Na gimnaziji v Pančevu ga je kajpak najbolj
zanimala fizika, posebno nauk o elektriki.
Počitnice je Mihajlo preživljal na vasi, kjer
je pomagal pri poljskih delih, največ časa
pa je prebil s pastirji na paši. Na širnih
banatskih pašnikih so pastirji večkrat pri¬
slonili ušesa na zemljo in po topotanju nog
goveda ugotavljali, kje je živina. Zabavali
so se tudi tako, da so zabodli nož v zemljo,
potem pa z ušesom na zemlji prisluškovali
udarcem po držaju v večji oddaljenosti.

136  TIM 3 • 75|76

Tako je Mihajlo spoznal, da je zemlja sred¬
stvo, ki prenaša zvok bolje od zraka. Te
otroške igre so ga tudi usmerjale v po¬
znejše eksperimentatorsko in eksperimbn-
talno dejavnost.

Pupin se je šolal pri znamenitih fizikih v
Ameriki in Evropi. Končno se je za stalno
naselil v ZDA kot predavatelj na univerzi.
Lahko bi se reklo, da je pričel svojo znan¬
stveno in izumiteljsko kariero s predava¬
njem o praktični plati teorije oTzmeničnih
tokovih, ki ga je imel I. 1890 v Institutu
elektroinženirjev v Bostonu. Prav tisti čas
so se med seboj žolčno prepirali zagovor¬
niki enosmernega toka in pristaši izmenič¬
nih tokov, ki jim je — kot vemo — utrl
pot slavni Nikola Tesla s svojimi večfaznimi
elektromotorji. Pupin je bil kajpak trdno na
Teslovi strani in se je zato — prav tako kot
Tesla — zameril industrijalcem, ki so in
vestirali velika sredstva v proizvodnjo in
razdeljevanje enosmernih tokov.

Področje izmeničnih tokov je tudi Pupinu
nudilo velike možnosti za raziskovanje, zla¬
sti v smeri uporabe teh tokov v telegrafiji
in telefoniji.

Pupin ni bil samo velik eksperimentator,
ampak je zavzemal pomembno mesto tudi
kot teoretski fizik in matematik. Znal je
srečno združiti teoretične izsledke s prak¬
tičnim eksperimentalnim preverjanjem. Naj¬
večji Pupinovi izumi na tem področju so
večkratna istočasna telegrafija z izmenič¬
nimi tokovi s pomočjo resonance in telefo¬
niranje na velike razdalje prek kablov s sa-
moindukcijskimi tuljavami. Pupin je odkril,
da je mogoče s pomočjo resonančnih toko¬
krogov pošiljati po žicah izmenične tokove
različnih frekvenc istočasno. To je dosegel
s tem, da je na sprejemni postaji linije po¬
stavil vzporedno več tokokrogov, od katerih
je vsak resoniral za eno izmed frekvenc in
prepuščal ustrezen tok, medtem ko ostalih
tokov ni prepuščal. Na tak način je bilo
mogoče po isti telegrafski liniji poslati isto¬
časno po več telegramov, vsakega na dru¬
gi frekvenci. Pripravo, ki izdvaja tokove raz¬
ličnih frekvenc, so imenovali sito ali filter.
Pupin je preveril svoje teoretske zaključke
s številnimi poizkusi in nazadnje zgradil

aparaturo za večkratno telegrafijo, vendar
mu je bilo prvenstvo pri tem izumu prizna¬
no s sodno razsodbo šele po več letih. Šele
z izumom elektronske cevi s tremi elektro¬
dami, ki je služila kot generator osciliranih
tokov raznih frekvenc, je našla Pupinova
zamisel široko praktično uporabo v moder¬
ni telegrafiji. Danes je mogoče po isti lini¬
ji poslati hkrati večje število telegramov in
telefonskih pogovorov. Nadaljnji razvoj v
tej smeri je pripeljal do sodobnih teleprin¬
terjev, ki jih danes že povsod uporabljajo
v notranjem kot tudi v mednarodnem tele¬
grafskem prometu.

Glavna ovira telefoniranja na veliko daljavo
je bila samoindukcija in kapaciteta, dve
električni količini, ki nastopata v telefonskih
linijah, skozi katere tečejo izmenični tele¬
fonski tokovi. To se je pokazalo zlasti pri
podzemskih kabelskih linijah, kjer so žice
zelo tesno ena pri drugi in zelo blizu zem¬
lje. Samoindukcija v njih je zelo majhna.
Spoznali so, da telefonske linije toliko bo¬
lje prevajajo tokove, kolikor večja je samo¬
indukcija v njih. Treba je bilo torej na vsak
način zvišati samoindukcijo, kar se pa dolgo
ni posrečilo.

Problem je rešil Pupin po dolgotrajnih teo¬
retičnih raziskavah in izračunavanjih s tem,
da je vgradil v kabel na natančno izraču¬
nanih razdaljah samoindukcijske tuljave, na¬
tanko določenih vrednosti. Te tuljave so
imenovali Pupinove, opremljanje telefonskih
linij z njimi pa pupinizacija.

Objava tega izuma je vzbudila pravcato
senzacijo. Ameriška telegrafska in telefon¬
ska družba je takoj odkupila Pupinove pa¬
tente za Ameriko, podjetje Siemens pa za
Evropo. Prvi pupinizirani kabel je položila
tovarna Siemens leta 1906 po dnu Boden¬
skega jezera v dolžini 20 km. Angleška te¬
lefonska uprava pa je I. 1910 položila kabel
po dnu Rokavskega kanala v dolžini 75 km.
Kljub tem uspehom pa je bilo še vedno
nerešeno vprašanje, kako povezati s tele¬
fonskimi linijami kontinente, saj bi ogrom¬
ni pritiski v globinah oceanov poškodovali
kable, pa tudi razdalje so bile prevelike.

Omeniti je treba, da so tudi drugi znanstve¬
niki prispevali k razvoju telefonskih zvez.

TIM 3 • 75I76 137

Tako je danski izumitelj Krarup rešil pro¬
blem povečanja samoindukcije s tem, da je
bakreni kabel po vsej dolžini omotal s tan¬
ko žico iz mehkega železa. Takšen kabel so
tudi položili v morje med Dansko in Šved¬
sko. Krarupovi kabli pa so bili mnogo draž¬
ji, po učinku pa slabši od pupiniziranih.
Ameriške telegrafske družbe so se združile
v iskanju primernejšega materiala. Po de¬
setih letih raziskovanja in preizkušanja so
našli litino, vsebujočo 80 odstotkov niklja
in 20 odstotkov železa, ki je imela mnogo
boljše magnetne lastnosti od čistega žele¬
za. To litino so imenovali permaloj. Tele¬
grafski vodnik, ovit s trakom permaloja de¬
beline 0,03 mm in širine 3 mm, je imel vi¬
soko samoindukcijsko vrednost. Prvi preko¬
oceanski kabel takšne konstrukcije je bil
položen prek Atlantika v dolžini 4.500 km.
Mednarodni telefonsko telegrafski promet
je poslej hitro napredoval. Velike telegraf¬
ske in telefonske družbe so organizirale na¬
daljnje raziskovanje v velikih laboratorijih,
kjer je delalo na tisoče strokovnjakov in
kvalificiranih delavcev.

Pupin je postal v svojem triinštiridesetem
letu redni profesor na Kolumbijski univer¬
zi. V času prve svetovne vojne je nadalje¬
val raziskovalno delo na področju brezžič¬
ne telegrafije in telefonije, čeprav je bii
od mladih let ameriški državljan, se ni nikoli
nehal zanimati za svojo staro domovino. V
letih prve svetovne vojne je z vsem svojim
velikim ugledom podpiral težnje jugoslovan¬
skih narodov po osvoboditvi in združitvi.
Na mirovni konferenci v Parizu I. 1919 je
sodeloval kot izvedenec za jugoslovanska
vprašanja. Ugled, ki ga je užival v ZDA, pa
tudi osebno prijateljstvo s takratnim pred¬
sednikom ZDA VVilsonom mu je omogočilo,
da se je lahko še uspešneje zavzel za in¬
terese Jugoslovanov.

Po končani konferenci je obiskal grobove
svojih staršev v Pančevu, mudil pa se je
tudi v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in v šte¬
vilnih drugih krajih, kjer so ga povsod spre¬
jemali s spoštovanjem, ki gre enemu naj¬
zaslužnejših sinov srbskega naroda.

Po obisku v Jugoslaviji se je Pupin vrnil
na svoje mesto profesorja na univerzi v
Kolumbiji, kjer je nadaljeval s predavanji
in s pisanjem številnih znanstvenih spisov.
Umrl je 12. marca 1935 v starosti 80 iet.

timova fantastika

Rachel Cosgrove Payes

POLČAS

Prevedel Dušan Miklič

Beni se je ravno umil pred kosilom, ko ga
je znamenje na hrbtu desnice opomnilo, da
sta samo še dva kratka meseca do izteka
njegovega Polčasa, on pa si še ni poiskal
Predhodnika. Otrokom v Dake Centu je

138  TIM 3 • 75[76

bilo to še težje, saj so bili brez staršev.
Moral bo iskati še neodkritega in ga pri¬
javiti, preden ga bo kdo drug prehitel.
Benija so vzeli materi, ko mu je bilo komaj
tri leta in bil je premajhen, da bi se je lahko
spominjal drugače kot bežnega sna. Njegov
oče pa je izginil pred petimi leti.

V umivalnico je prišel Marko z ležišča nad
njim.

— Hej, Beni, si ga že prijavil?

— Še ne. — Upal je, da ga bo Marko, ta
škodoželjnež, prenehal spraševati. Njegov
tovariš si je že poiskal samotarja v vojnih
ruševinah spodaj ob reki in ga prijavil.

— Kako pa je s Starcem z Gričevja? A,
Beni? Ta mora biti tako star, da boš dobil
letošnjo nagrado.

Vsi so vedeli, da je Starec z Gričevja
samo legenda, ki so si jo zlobneži izmislili
zato, da bi se posmehovali tistim, ki se
jim do roka za prijavo ni posrečilo najti
Predhodnika. Beni je skrivoma še enkrat
pogledal na roko. Zdelo se mu je, da
se znamenje norčuje iz njega, številke so
bile neizbrisne, nespremenljive in neiz¬
prosne. Pomenile so njegov rojstni dan,
21/6/20, in zaporedno število. Zdaj pa je
že 15. marec leta 2035. čez dva meseca in
šest dni bo napočil Benijev Polčas: star bo
petnajst let. Če ne odda prijave najpozneje
dva tedna pred tem datumom in jim ne
prinese predhodnikove roke pred svojim
Polčasom, mu bodo čez številke na roki
vtisnili veliki rdeči X, kar ga bo uvrstilo
med Predčasne predhodnike, četudi mu bo
do končne starosti manjkala še polovica
let. Potem bi moral pozorno varovati svoje
življenje, da bi kdo drug ne prijavil njega
in ga ubil zaradi znamenja na roki, ter s tem
zadostil zakonu in še petnajst let ostal ne¬
dotakljiv.

V tistih časih je le redko kdo živel tri¬
deset let. Vsako leto so nagradili tistega,
ki je prinesel najstarejšo roko. Nagrada
je bila sinje znamenje na roki, ki je sreč¬
nemu zmagovalcu prineslo še eno leto
življenja povrhu.

Beni se je odločil, da bo vstajal ob zori
in stikal po mestu za skritimi Predhodniki.
Minil je teden, ne da bi našel neprijavlje¬
nega Predhodnika, in začela ga je obha¬
jati groza. V mrakobnih jutrih se je neslišno
plazil ob robu pristanišča, kjer je onesna¬

žena reka zibala razpadajoče stare ladje
in čolne. Ves teden je skozi daljnogled do¬
mače izdelave preiskoval zapuščena plo¬
vila.

Potem je izsledil dečka z rdečim znamenjem
X in si ga izbral. Posrečilo se mu je
celo, da je prebral številko na njegovi
roki, ne da bi ga deček videl. Prav gotovo
bo prvi prijavil tega zakonitega Predhodnika,
saj se je skrival na ladjah in si ni drznil
k obrežju. Tako je Beni pohitel v Upravo
za polčas in povedal številko, ki jo je bil
prebral skozi daljnogled.

— Kar takoj jo vstavi v računalnik — mu
je dejal zdolgočaseni uradnik.

Benija je prevzela mešanica nestrpnosti in
navdušenja. Prepričan je bil, da je našel
pravega. Preostalo mu bo le še, da ubije
Predčasnega predhodnika, mu odreže zazna¬
movano desnico in jo predloži kot dokaz.
Lučke v računalniku so zamigotale, kolesa
so se zavrtela, zapisovalec je zašklepetal
in tehnik je potegnil ven rezultat. — Pri¬
javljen pred dvema urama. Ne moreš ga
uporabiti.

Na cesti je Beni ugotovil, da trepeta. Ni
ga bilo samo strah, mučila ga je vrsta
občutij — razočaranje, jeza in obup. Spom¬
nil se je Markovega zaničljivega predloga
glede Starca z Gričevja. Morebiti pa je le
kdo tam zunaj v divjih gozdnatih pobočjih
severno od mesta. Za takšno pot bi moral
dobiti posebno dovoljenje, a ker se je
njegov polčas naglo bližal, je bil prepričan,
da pri tem ne bo težav.

Beni je imel srečo, zakaj uradnik, ki je
izdajal dovolilnice za Zunanji svet, je še
pred dvema letoma tudi sam prebival v
Dake Centu.

— Celo motorno kolo ti preskrbim, samo
akumulator nekje izmakni.

Beni se je zadovoljno nasmehnil. Vedel je,
kje bi mogel dobiti akumulator ali dva. Z
motornim kolesom bo lahko dalj časa pre¬
iskoval griče, preden se bo moral vrniti v
mesto na praznovanje svojega Polčasa.

— Hvala, Jon. Pridi na moj Polčas.

Počakal je do teme. Odmaknil je slabo pri¬
trjeno desko na zadnjem oknu popravljalnice
motorjev, se tiho splazil noter in vzel dva
akumulatorja, enega za rezervo. Plačal bom
po Polčasu, ko bom smel delati,  je obljubil
samemu sebi.

TIM 3 • 75|76 139

Ob prvem svitu je s trdno pritrjeno dovo-
lilno značko na zapestju sedel na motornem
kolesu.

— Greš po Starca z Gričevja, poba? — ga
je v šali vprašal stražnik pri severnih vra¬
tih, medtem pa ravno toliko odmaknil zvito
bodečo žico, da je Beni mogel skozi.

—• Ne pozabi, cia se moraš vrniti do Pol¬
časa.

Beni je pospešil hitrost in se odpeljal po
razpokani, s travo preraščeni stari cesti,
ki je vijugala proti severu med podnožjem
gričevja. Daleč spredaj so ga vabile sivo
zelene gore in Beni se je šepetaje zahva¬
ljeval Jonu za motorno kolo. Brez tega bi
moral hoditi več dni, preden bi prišel do
hribov.

Ves dan ga je metalo po vedno slabših
poteh, ki so se postopoma vzdigovale v
gore. Nikogar ni videl. Večkrat je zagledal
ruševine hiš. Enkrat se je celo peljal po
praznih ulicah zapuščenega mesta. V času
Nesreče so vsi pobegnili v podzemna za¬
klonišča v Mestu. Nihče več se ni vrnil v
Zunanji svet.

Njegovo prvotno navdušenje je kmalu zame¬
njala skrb. Tu zunaj ne živi nihče. Starec je
izmišljena oseba, ki je sploh ni. Ob koncu
tretjega dne je bil Beni že tako daleč,
da ni mogel videti porušenih mestnih stol¬
pov, visoko v hribih, ki so iz kilometra v
kilometer postajali bolj divji. Nekaj elektrike
v akumulatorjih pa je tako ali tako potre¬
boval za pot nazaj.

Beni je začel obžalovati odločitev, da bo
iskal v Zunanjem svetu. Izven mesta ni še
nihče našel Predhodnika. Moral bi bil ostati
doma in preiskovati ulice in predore. Tam bi
prav verjetno koga našel. Tako pa je tratil
dragocene dneve z navadno pustolovščino.
Odpeljal se bo še do vrha grebena po za¬
brisani stezi, edinem ostanku nekdanje ce¬
ste. Če ne bo opazil nobenega znamenja živ¬
ljenja, se bo obrnil in poskusil srečo v
znanem okolju.

Ko je prišel na vrh, je zagledal dolinico,
od koder je kot modro oko mežikala gla¬
dina jezerca. Gozd se je raztezal prav do
brega, razen na eni strani, kjer je bila pre¬
cej velika poseka —- tam je bila tudi mala
koliba, na pogled drugačna od običajnih
ruševin. Deček se je razvneto ulegel v
travo in vzdignil daljnogled k očem. Podo¬

ba doline je bila zdaj čisto blizu. Namesto
ruševine je zagledal čedno hišico. Tenek
steber dima se je vzdigoval iz visokega
zidanega dimnika. Tam nekdo živi! Beni je
s suhimi usti gledal, kako so se odprla
vrata koče, in kako je ven stopil mož. Raz¬
dalja je bila prevelika, da bi deček mogel
razločno videti znamenja na moževi roki.
Sklenil je, da bo motor skril na grebenu in
se odpravil v dolino peš. Tako bo manj
možnosti, da bi ga mož opazil in pobegnil.
Beni je porabil trideset minut, da se je
previdno približal hiši na kakih tristo me¬
trov. Mračilo se je že. Medtem ko je če¬
pel v robidovem grmu, so se vrata še en¬
krat odprla in med njimi se je prikazal
možev obris. Deček je naglo vzdignil dalj¬
nogled in ga naravnal proti moževi desnici.
Datum se je razločno videl, četudi je bil
čezenj vtisnjen rdeči X—14/2/90. Mož je
star petinštirideset let! Do takrat Beni ni
še nikdar videl tako starega človeka. Letos
bo gotovo zmagal in si prislužil še nagrad¬
no leto.

Potem ga je obšla grozljiva misel. Saj mo¬
ža sploh še ni prijavil! Po zakonu je bilo
treba oddati prijavo pred ubojem. Kako le
je mogel na to pozabiti? To je pomenilo
dolgo pot nazaj, prijavo, odobritev uboja
in še eno dovolilnico za izhod. Potem bi
se moral vrniti v upanju, da bo mož še
vedno tam. To bi mu vzelo najmanj teden
dni, če pa bi ne dobil novih akumulatorjev,
bi trajalo še veliko več časa. Lahko bi se
zgodilo, da vsega tega ne bi mogel pravo¬
časno opraviti.

Beni se je v obupu domislil nečesa groz¬
nega. Takoj bi lahko ubil moža, vzel nje¬
govo roko in se odpeljal nazaj domov. Pre¬
den bi prišel do mestnih vrat, bi roko skril.
Potem ko bi prijavil moža iz kolibe, bi spet
odšel ven, vzel skrito roko in se naredil,
kot da je moža ubil v bližini Mesta.

Morda bi bilo dobro počakati, dokler mož
ne zaspi. Večkrat je poslušal zgodbe o sil¬
nih vojščakih, kako so z leti izgubili moč,
ta mož pa je bil videti zelo močan. Beni
je imel s seboj samo nož in se je bal
odkritega spopada z njim.

Znočilo se je in mož se je umaknil v
kočo, Beni pa se je splazil čisto blizu. Ne¬
nadoma je zaslišal nekaj tako lepega, da
mu je zadrhtelo srce in so mu oči zalile

140  TIM 3 • 75|76

solze. To je glasba, je pomislil, vendar ne
hrup, ki ga navadno poslušam. Zvoki so
bili vedno višji, potem pa so se mehko kot
šumenje slapov vedno bolj spuščali. Bilo
je očarljivo, brez trdega ritma, četudi je
bilo to Beniju neznano, ga je klicalo v ra¬
zumljivem jeziku.

Moral je ugotoviti, kaj neki ustvarja tako
čudovite zvoke. Kot duh je zdrsnil do ko¬
libe. Na eni strani je skozi deloma zastrto
okno predirala svetloba. Deček je zadržal
dih in se postavil tako, da je z enim oče¬
som mogel videti skozi vrzel med zavesa¬
ma, ki sta zastirali pogled v notranjost.

Mož je sedel pred neko rečjo, ki je bila
videti kot predelana tastatura kakega ra¬
čunalnika. Na eni strani je bila dolga vrsta
belih in črnih vzvodov. Mož jih je potiskal
s prsti in s tem proizvajal čudovite zvoke,
ki jih je slišal Beni. Deček se je spomnil,
da je nekoč v razcefrani knjigi Prednikov
videl sliko nečesa podobnega — napravo
so imenovali »klavur« ali tako nekako. Po¬
znal je le bobne in kitare, po katerih so
razbijali hruparji. Tej glasbi pa ni vedel
imena.

Koncert je dolgo trajal in deček je bil gi¬
njen. Potem se je mož odmaknil, spustil
roke in čudoviti zvoki so utihnili.

— Še!

Mož je planil pokonci, še preden se je
Beni zavedel svojega vzklika.

— Kdo je tam?

Beni se očaran od glasbe in trd od strahu,
ker ga je mož odkril, še premakniti ni
mogel. Mož je sunkoma odprl vrata. Ob
njegovih premikih se je deček znebil otrp¬
losti, vendar je bilo prepozno. Obrnil se je,
da bi zbežal v grmovje, ko ga je težka roka
zgrabila za ramo in ga zasukala.

Zabliskal se je Benijev nož, a krepak pri¬
jem je dečku ohromil zapestje. Mož ga je
potegnil v kočo.

Beni je stal sredi sobe in se tresel. Toda
tam notri se je znova spomnil prelepe
glasbe in umaknil je pogled s trdega obra¬
za moža ter se zastrmel v napravo ob zidu.

— Mar nisi še nikoli slišal klavirja? — Mo¬
žev glas je bil v nasprotju z njegovo ve¬
liko telesno močjo, bil je mehak in nežen.
Deček je odkimal. — Samo hruparje.
Potem ko je mož vzel dečku nož, je njegov
prijem popustil. Vzdignil je Benijevo za¬
znamovano roko. — Razumem. Kmalu bo
tvoj Polčas. — V njegovem glasu je bila
bolečina; Beniju je šlo na jok kot takrat,
ko je mož igral na klavur.

— Si kaj lačen, mali?

Beni ni rekel nič, mož pa je vseeno stopil
do omare, vzel ven kruh in nekakšno meso,
ki ga deček ni poznal. Z Benijevim nožem
je oboje narezal na velike kose.

— No, le jej, medtem pa ti bom še malo
igral.

Benijev nož je skupaj s hrano ostal na mizi.
Mož se je brez strahu obrnil in se usedel
h klavirju. Prsti so zdrsnili gor in dol po
črnih in belih tipkah in prostor so napol¬
nili čudoviti zvoki. Deček je jedel in z užit¬
kom poslušal glasbo.

Potem ko se je Beni najedel, je mož nehal
igrati in obrnil se je k njemu. Iztegnil je
desnico, da so se znamenja lepo videla.

— Prišel si po mojo roko, kajne? — Nje¬
gove temne oči so bile žalostne. — Odkar
sem zapustil Mesto, sem preživel že dva
Polčasa. Upal sem, da bo te blaznosti ne¬
koč konec. Vendar mora biti zdaj še hujše,
ko si samo zaradi moje roke prišel tako
daleč. Ali je tako težavno najti Predhod¬
nike?

Beni je prikimal. V grlu je imel čudno
kepo, kot da bi mu tam obtičal kos kruha.

TIM 3 • 75|76 141

— Odšel sem, veš. Spoznal sem, da ne
morem ubijati. Ko sem jim to povedal, so
mi vtisnili znamenje Predčasnega predhod¬
nika. Neke noči sem se izmuznil iz mesta
in pobegnil v gore. Od takrat je minilo
toliko časa — skoraj pozabil sem že na
staro grozo. Našel sem to hišo in klavir,
ki ga je nekdo oboževal pred Nesrečo. In
zdaj živim tu v miru s svojimi sosedi.

Beni je osupnil. — Sosedi? Mar vas je
več?

Mož se je nasmehnil. — V naslednji dolini
so, pa tudi v tisti za njo. Prav takšni so
kot jaz; niso izpolnili svoje naloge in ubili
človeka zaradi roke.

Beniju je kar šumelo v glavi. Nikoli prej
ni videl koga, ki bi bil podoben temu Starcu
z Gričevja. Ni mogel odmakniti pogleda z
datuma na njegovi roki — dobil bo nagra¬
do; nihče na svetu ne more biti tako star.
Dečkova roka se je bližala nožu, ki ga je
mož tako neprevidno in zaupljivo pustil na
mizi.

Ko so se njegovi prsti oklenili ročaja, je
mož tiho spregovoril: —- Ali bi se rad na¬
učil igrati na klavir?

Beniju je za hipec zastalo srce. Igrati? Iz¬
vabljati te čudovite zvoke, ki so mu peli
v neznanem, pa hkrati boleče razumljivem
jeziku?

— Ali bi...  ne, moram se vrniti do...

— Do tvojega Polčasa. Sicer pa ti je osta¬
lo še nekaj dni. Kako ti je ime, fantič?

— Beni.

— Jaz sem Rolf. Lahko te naučim igrati.
Potem ko boš zakonito dosegel svoj Pol¬
čas, se lahko vrneš sem, če želiš, in klavir
bo samo tvoj.

— Toda ... toda ti ...

— Mene ne bo več, kajne? Saj me boš
ubil in vzel mojo roko.

To bi bila strašna odločitev. Beni je vedel,
da bi mu Rolfova starost prinesla nagrado;
toda obšla ga je slabost. Ko bi ubil moža,
bi z njim umrla glasba. Deček je vedel,
da v nekaj kratkih tednih ne bi mogel igrati
tako lepo, kot je prej igral Rolf. Ta se je
gotovo učil veliko let — več, kot je Beni
mislil, da lahko človek živi.

Zahlipal je in začutil objem Rolfovih rok.
Mož ga je očetovsko miril in tolažil.

— Govori, Beni. Vse mi povej.

Deček se je pomiril in spregovoril o na¬
gradi.

— Tega pred tridesetimi leti niso počeli.
Slabo je, mnogo slabše, kot sem si mislil.
Vesel sem, da sem odšel.

— Saj razumeš, tako star si...  S tvojo
roko bi si pridobil dodatno leto.

— Da, razumem. Eno leto več je seveda
velika dragocenost. Sicer me pa sploh no¬
češ ubiti. — Beni je naglo odkimal in gla¬
sno smrknil. — še vedno pa potrebuješ
mojo roko.

Rolf je obmolknil in Beni je neodločno po¬
kimal.

— Potem si jo pa kar vzemi.

Nekaj trenutkov deček moža ni razumel.
Potem je počasi začel dojemati. — Ti...
ti bi mi dovolil, da ti odrežem roko...

— To bi ti precej pomenilo, mar ne?
Benijeve oči so se ustavile na Jdavirju. Ta
je bil zdaj, ko mu gospodar ni več ukazo¬
val, nem.

— Toda z eno samo roko ne boš mogel
igrati.

— Ne tako dobro, Beni. Ne tako dobro.
Deček je napeto premišljal. Če bi odnesel
Rolfovo roko, bi lahko še šestnajst let
živel v mestu, potem pa postal Predhodnik,
primeren plen komu izmed tistih, ki bi se
bližali Polčasu. Seveda pa se nobena reč
v mestu ni mogla kosati s tem, kar je ta
večer doživel v kolibi ob čudovitem kla¬
virju in njegovi opojni glasbi. Nenadoma
se je domislil preproste rešitve.

— Kaj pa, če se ne vrnem — če zapravim
svojo čast tako, da ne izpolnim svoje pol-
časovske obveznosti ... ali bi me ti...  —
Beni ni našel pravih besed.

Rolf pa ga je razumel. — Včasih se dolgo¬
časim, Beni. Jutri zjutraj te začnem učiti
klavir.

Tisto noč je Beni ležal na ozki postelji ob
nezastrtem oknu. Nad goro je plavala ve¬
lika oranžna luna in oblivala malo sobo s
svojo mirno svetlobo. Še nikdar prej je
ni mogel tako brezskrbno opazovati, saj
ponoči v Mestu ni bilo varno zunaj predo¬
rov. Deček je bil preveč vznemirjen, da
bi mogel zaspati. Mislil si je: morda bo
nekoč kak deček pred Polčasom prišel sem,
po mojo roko? Če pride, mu bom pomagal,
kot je Rolf meni.

Naposled je zaspal. Sanjalo se mu je o na¬
slednjem jutru in o glasbi, kot jo igra Rolf.

142  TIM 3 • 75|76

SOSEDNJE ČRKE

za bistre glave

Pavle Gregorc

Namesto črke v zgornjem levem kotu vpi¬
šite v posamezno polje lika njeno sosedo
v slovenski abecedi, bodisi levo, bodisi de¬
sno. Seveda morate izbrati pravo, vendar
velja izbira le za posamezno polje, v kakem
drugem polju z isto črko v levem zgornjem
kotu je morda treba vpisati drugo sosedo.
Primer: v prvem polju lika je črka H, vpisati
morate ali G ali I, naj vam izdamo, da je
pravilna črka v tem polju I, v drugih poljih
s črko H pa se morate spet odločiti med
obema možnostima (G ali I).

Ob pravilni rešitvi boste v vodoravnih vrsti¬
cah lika prebrali neko misel.

IZLOČILNICA

LEONOV — KUBASOV — GAGARIN —

— STAFFORD

LUNA — URAN — TITAN — PHOBOS
MEDVODE — DOBLAR — FALA — TRBOV¬
LJE

ELIPSA — KVADER — STOŽEC — KROGLA
NEON — ADAMSIT — IPERIT — SOMAN
SKLOPKA — KARDAN — BLATNIK — BEN¬
CIN

BARIT — ERBIJ — HEMATIT — BOKSIT
TESLA — PUPIN — RUSJAN — EDISON
MIKRO — DECI — GRAM — MEGA
Iz vsake gornje četverice izloči pojem, ki
ne spada zraven. Primer: k besedam LJUB¬
LJANA — TITOGRAD — SPLIT — SKOPJE
ne spada SPLIT, ki ni glavno mesto naše
republike.

Če boš izločil prave besede, bodo dale nav¬
pično brane njihove začetnice priimek izu¬
mitelja tiskanja s premičnimi, litimi črkami
(Johannes, 1394—1468).

KOMBINACIJA Z REBUSI

mn n

(40

Najprej reši vse tri rebuse. Njihove rešitve
pripadajo isti tematski skupini pojmov, ki
jo dobro poznaš. Vsi trije rebusi so nečisti,
saj je pri reševanju treba vsakokrat izločiti
eno črko — vrstni red črke, ki jo je treba
izločiti, pove številka v oklepaju. V vrstnem
redu, ki ustreza razporeditvi rebusov, pre¬
brane izločene črke, pa sestavljajo še en
pojem, ki spada k rešitvam rebusov.

DVAKRAT PREMEŠANE ČRKE

Izpolnila 2 14 3 tiskovin,
plačala nekaj pristojbin
in še 4 3 2 1 vsoto je denarja
za nov avto  dala Darja.

TIM 3 • 75|76 143

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

1. Na strelišču zabaviščnega prostora je
Branko izstrelil 25 strelov iz zračne puške.
Pravila streljanja so bila taka, da je strelec
za vsak zadetek prejel 1 dinar, za vsak
zgrešen strel pa je mora! plačati 40 par.
Ob koncu streljanja je Branko plačal 10 din.
Kolikokrat je zadel tarčo?

2. Koliko meri trak, ki je dolg toliko mili¬
metrov kolikor kvadratnih milimetrov je v
enem kvadratnem metru? Ali znaš to izra¬
čunati na pamet?

3. Dva očeta in dva sinova so kupili v knji¬
garni 3 knjige, vendar je vsak odnesel do¬
mov svojo knjigo. Kako je to mogoče?

4. Predstavljaj si, da so vsa naravna števila
od 1 naprej napisana v vrsti eno poleg dru¬
gega. Takole: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10,
11, 12, 13, 14, 15, in tako naprej. Katera
številka stoji v tem zapisu na stotem me¬
stu?

OBRNJENI REBUS

OBRNJENA BESEDA

Divja raca. Kaj bo to?

Postavimo jo na glavo!

To vozilo  vsak pozna,
morda ga celo ima?

PREMEŠANE ČRKE Z DODATKOM ČRKE

Glejte! Izumu Jamesa Watta
črka L napravi brata,
gospodinja mu prav vsaka
na stežaj odpira vrata!

REŠITVE UGANK IZ 2. ŠTEVILKE

Nagradna križanka. Vodoravno: kubatura, Ameri¬
čan, botanika, era, let, naval, Te, Oto, atol, trak,
ol, beda, LO, remi, ono, kan, omej, javor, Anita,
ostrigar, dl, DS, napetost, ata, AČ, slovo, deca,
Kim, rob, energetik, le, livar, ananas, as, kk,
ledina.

OPEKE: 1. baraba, 2. obirač, 3. kostim, 4. sa¬
dika, 5. Iberec, 6. tetiva, 7. korund, 8. rutica,
9. Olgica, 10. malica, 11. imenik, 12. Tahiti.
Končne rešitve: barit, siderit, rutil, galenit,
boksit, kromit.

PREMEŠANE ČRKE: med in L. bo = molibden.

DODATEK IN VRINEK ČRKE: cin + K = cink,
kalij + C = kalcij kc = kilocikel.

PREMEŠANE ČRKE S SPREMEMBO SIČNIKA V
ŠUMNIK: prizmo = Primož.

REBUS: ikozaeder — I koza; oder, O = E.

SKRIVALNICA »KEMIČNI ELEMENTI«: krom,

talij, klor, radij, torij, kalij, baker, platina, vodik,
radon, kisik, jod, uran, selen, neon, litij, bor,
argon, cink, zlato.

ZDRUŽENI BESEDI BRANI NAZAJ: na lov =
= volan.

REBUS: škarje — rak (Š) (brano nazaj); je.

ENAČBA: dob, ro, oro, d-leto, je-sen, Lah, kod,
kod, Elo. Pregovor: Dobro orodje, lahko delo.

DOPOLNJEVANKA: Ljubno, vezenje, Dodekanez,
preplašenost, primarij, umrljivost. Ljubezen do
dela še ni marljivost.

SPREMEMBA ČRK V STAVKU: Rana ura zlata
ura.

OBRNJENA BESEDA: tik — kit.

NAGRAJENCI IZ 2. ŠTEVILKE

1. Marjetka Kisilak, Gornje Ložine, n. h., 61332
STARA CERKEV

2. Tomaž Sušnik, Na Produ 38, 62391 PREVALJE

3. Damjan Mohorič, Podpeč 63, 61352 PRESERJE

144  TIM 3 • 75|76


Fred a. Geoffrey Hoyle:

Zanimivo branje za mladino in odraste. Naročite pri
Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko.
Naročniki TIMa imajo poleg ugodnosti plačevanja na ob¬
roke še 20  % popust za vsako knjigo. Najmanjši obrok
je 50 din mesečno.

7