Soinvestitor je eno, kupec pa drugo
KomaJ se /e polegla afera v zvezl s stanovanji, all bolje rečeno s cenami stanovanj v Trnovem, že smo pred novo podobno afero, v kateri so na eni strani kupcl all solnvestitorji na drugi pa predstavnik izva-/a/ca Imos. Kupd ali solnvestitorji nl eno in isto! Tako smo zapisall ker Je Imos z Ijudml sktenil solnvestitor-sko pogodbo, zdaj pa Jih razglaša za kupce. Pravno status tfstih, ki so kupill kvadratne metre stanovanj-ske površine v zgradbl na Resljevi ulici 38 (nekdanja Pllnarna) torej ni jasen pa čeprav je to bistvenega pomena glede odnosa prl tem nekoliko čudnem poslu.
Za kaj pravzaprav gre? Za cene, kajpak! Ene so namreč tiste, ki so bile prvotno znane in z ustrezno pogodbo zakoličene, druga pa ti-ste, ki bi jih morali plačati ob prevzemu ključev. Zgodba je sta-ra, nič novega boste rekli! Res je, toda morabiti bi bilo zanimivio prebrati način kako je Imos sku-šal rešiti ta problem in opravičiti nove, seveda precej višje cene
Prvotne soivnestitorske pogod-be so bile sklergene že v davnem letu 1984. Takrat je bila določena cena kvadratnega metra stano-vanjske površine 96.687,48 dinar-jev, Imos pa se je obvezal, da bo blok na Resljevi končal v 18 me-secih. Pozneje je zaradi hude zi-me ta rok podaljšal za 22 dni, kar so soinvestitorji sprejeli. Gradnja se je začela 1. septembra leta 1984, končana pa je bila 11. septembra leta 1986. Če upoštevamo določila pogodbe, bi morala biti končana 23. 3. 1986. Torej je bila tu že pri-delana zamuda s tem pa tudi po-dražitev.
Imos je, kot kaže, pozabil na naslov pogodbe - soinvestitor-ska, saj svojih pogodbenih part-neijev v času gradnje ni obveščal o ničemer. Kot nam je dejal nek-danji predsednik začasnega hiš-nega sveta Tugomir Najdič, so še-le po številnih telefonskih klicih ^vendarle sklicali sestanek s soin-vestitorji in sicer 23. 6. 1986, torej skoraj tri mesece potem ko bi ta posel moral biti že dokončno opravljen. Predstavniki Imosa so partnerje obvestili, da je končna cena kvadratnega metra 135.407 dinarjev in da je cena parkirnega prostora v kleti nekaj več 1,6 mili-jona dinarjev. Imos je trdil, da je cena oblikovana na podlagi odredbe o hačinu oblikovanja cen kvadratnega metra stanovanjske
površine objavljene v Uradnem listu SRS 39/85. Ta cena je bila prvotno še nekoliko višja in sicer je znašala 148.961,61 dinarjev, parkirni prostor pa je stal 1.686,706,46 din. Odredba pa je določala, da je treba za izhodiščno ceno vzeti tisto, ki je zapisana v pogodbi ali investicijskem načr-tu. Ker so soinvestitorji menili, da je skok vendarle prevelik so zah-tevali od Imosa dokumentacijo, da sami izračunajo končno ceno. Imos je pri- obračunu povečal izhodiščno ceno, za kar ni imel nobene osnove. Ceno iz pogodbe pa je 19. 9. 1984 potrdila tudi sa-moupravna stanovanjska skup-nost Ljubljana Center. Torej os-nove za povečanje izhodiščne ce-ne ni bilo.
Kljub številnim ugovorom in utemeljenim dokazom o nepravil-nosti so predstavniki Imosa trdili, da jim gradbeniki pač ne bodo dovolili zmanjšati cen. Na števil-nih sestankih, ki so sledili temu prvemu, kjer kupci niso hoteli sprejeti cen, so nenehno ugotav-ljali nove in nove napake. V obra-čunu končne cene so se pojavile rampe: 4.400 m2 preveč komunal-nih površin, ugotovili so (pri Imo-su), da so pozabili obračunati to in ono, vsega skupaj kar 32 dodat-kov, za katere so se izgovarjali, da so stvar zahteve mestne gradnje, izkazali pa so se kot posledice ma-lomarnosti pri prvotnem obraču-nu. V skladu z zakonom o obliga-cijah (633. člen), pa je za te malo-marnosti Imos sam odgovoren.
Da pa bi zadevo vendarle pripe-Ijali do zadovoljivega konca, so kupci te dodatke Imosu priznali. Po novem obračunu in odpravi napak pa je končna cena znašala že omenjenih 135.407 dinaijev in za parkirni prostor 1.604.047,11 dinarjev. V aneksu, ki ga je izdal
Imos 22. 8.1986, torej pred obliko-vanjem nove cene, pa je zopet grobo kršil pogodbo in kupcem zaračunal stroške financiranja, ki so po končnem obračunu znašali približno 40 tisoč dinarjev na kva-dratni meter stanovanja. Skupaj se je cena od prvotne povečala za skoraj 100 odstotkov.            «
Kršitev je bilo več kot dovolj. Od tega, da so pogodbe partner-jev preimenovani iz soinvestitor-jev v kupce, do tega, da so ceno skušali spreminjati po izteku po-godbe, da so pozabih zaračunati to in ono, da niso spoštovali šte-vilna zakonska in druga določila, tistim, ki niso hoteli plačati stro-škov financiranja, pa še danes no-čejo dati ključev. Tako je v zgraje-nem bloku do 20. oktobra letos bilo le 34 stanovalcev - kupcev, ki so poravnali vse zahtevane stroške za 62 stanovanjskih enot.
Kupci kot soinvestitorji sploh niso bili vključeni v gradnjo, saj se z njimi nikakor niso posvetova-li o ničemer, kot kupcem, v kar so jih prekvalificirali, pa jim je Imos dolžan obresti za vsa v naprej opravljena izplačila. Seveda pa Imos o tem noče slišati ničesar. Zahteva plačOo celotne končne cene vključno s stroški financira-rya. Tugomir Najdič in še nekate-ri so pri Temeljnem sodišču v Ljubljani vložili tožbo proti Imo-su v katerem pobijajo stroške fi-nanciranja, hočejo pa tudi natanč-no opredelitev odnosa ali so soin-vestitor ali pa so podpisali le ku-poprodajno pogodbo.
Dokončno bo razsodilo sodišče, mi pa bomo postavili le nekaj vprašanj, ki se ob tem primeru postavljajo. Kakšna je pravna var-nost, če lahko nekdo trdoglavo krši določlila sklenjene pogodhte, izigrava zakone in ne spošttye ve-Ijavnih predpisov. Kakšen je od-nos delovne organizacije do strank? Ali so stranke dolžne po-ravnavati stroške poslovaAJa, ki so nastali kot posledica kršenja načela o poslovanju kot dober go-spodar, oziroma zamude pri grad-nji? In končno ali bomo poslovne navade delovnih organizacij spre-minjali tako, da bodo njihove na-pake morali plačevati kupci? Če-mu nam bo torej služila zakono-daja? Poleg tega pa še nismo nič spregovorili o kulturi dialoga predstavnikov Imdsa, na katere imajo kupci ali soihvestitorji veli-ko pripomb. In tudi ne bomo!
Jurij Popov