Naši dopisi. Iz Kranja 29. sušca 1891. (Jakob Ukmar f.) Niso še dobro pretekli tiije meseci, odkar narn je nemila stnrt nenadoina pobrala voditelja naše deške štirirazrednice g. Mili. Kustra, že je iztegnila koščeno svojo rnko zopet po drugem tovarišu, vpokojeni učitelj g. Jakob Ukmar, starosta kranjskib učiteljev, izdilinil je dne 16.suscaprotijul.ru svojo blago dušo. Dasi smo bili vsled daljše bolezni in staiosti njegove pripravljeni na to, vender se. nam je do duše milo storilo, ko sino ga spremljali na zadnji poti. In kako tudi ne? Saj je bil miren in tih, prostodušen ie dobrosrčen, vedno vesel in šaljiv, da se je moral omiliti vsaceinu, kdor je le kedaj imel priliko občevati ž njini. In prijateljsko tovarišlvo bilo inu je sveto. Zato je bila njegova zadnja želja še, videti in govoriti še s svojim ljubim in dobrim starim prijateljern-tovarišeni g. Andrejem Praprotnikoni. In ravno tisto jutro, ko se niu je prijatelj Andrej odpi avljal, da ga obišče, zatisnil je mirno kakor v spanji trudne svoje oči. Kako da se je bil priljubil ineščanom in tovarišein, pokazal je njegov pogreb v dan pred sv. Južefoni. Poleg dulge vrste nieščanov udeležil se ga je c. kr. okr. šol. nadzornik g. And. Žutuer z učilelji iz okraja; iz Ljubljane prišla sta gg. nadučitelj Raktelj in učilelj Ditnnik, in domače učiteljstvo obeh četverorazrednic z učenci in učenkarni. Krsla uhložena je bila z mnoginii venci, katere mu je poleg sorodnikov darovalo več rodovin iz niesla in dornače učiteljstvo. Porojen dne 13. mal. srpana 1813 na Jesenicah na Gorenjskem, dovršil je pokojni Ukmar leta 1832. tedanjo Bk. k. Normal-Hauptschule in Krain" ter obiskoval leta 1834. šestniesečni tečaj _fiir Scbul-Gandidaten an der Muster-Hauptschule11 v Ljubljani. Leta 1836. in 1837. je služboval Ukniar najprej v Radovljici, 1838 na Vrhniki in 1839—41 v Blagovici in Krašnji. Leta 1842. prebil je preskušnjo učne usposobljenosti in bil irnenovan stalnim učiteljem v Mošnjah na Gorenjskem, kjer je učiteljeval do leta 1876. To leto preselil se je v jeseni na novo ustanovljeno šolo v Goričah in služil tarn do leta 1881., ko je bil na lastno prošnjo umirovljen. Od tod preselil se je v Kranj, kjer je mirno in zadovoljno živel s svojo drugo soprogo nad 12 let. Toda tudi tu ni še miroval, ampak z veseljem je nadoinestoval bolne tovariše v Kranji nad pol leta in nekoliko rnesecev v Ljubnem v radovljiškern okraji. Sploh so ga šola in učiteljske zadeve živo zanirnale. Vesel je bil vsacega šolskega napredka in izboljšanja pri učiteljstvu, kakor ga je tudi bolelo in sklelo, ako je videl, da se katerernu tovarišu tu in tam krivica godi. Služil je v celem nad 45 let, a pokoinina se mu je odmerila le s 7/», ker se inu ni vštelo 1. 1841., ko je služboval v Krašnji, češ, da ondotna šola takrat ni še bila javna. Koliko tacib težko odsluženih let se narn še dandanes odščipne, ker je ni postave, ki bi naiu tudi naša začasna službena leta vštevala v gotovo trdo prisluženo pokojnino. Hotel Bog in naši deželni očetje, da bi se nam v kratkem popravila ta krivica! Tebi pa, zlata duša, dragi prijatelj Jakob, ki si nain bil vzor delavnega in vestnega učilelja, živ vzgled pravega in odkritosrčnega tovariša, Tebi kličemo žalostni v grob: Lahka ti zemlja dornača ! Mirno počivaj do svidenja! B. Iz Beteč pri Škofji Loki, dne 2. mal. travna 1894. Dne 29. sušca bil je za našo župnijo slovesen dan. Blagoslovila in otvorila se je naša novo sezidana jednorazredna ljudska šola. Ob 9. uri dopoludne jeli srno se zbirati v okusno okinčani šoli. Dečki so imeli sveže šopke pripete na prsib, deklice pa so bile okinčane z venci. Prišel je preblagorodni g. c. kr. okr. šol. nadzornik A. Žuiner, da zastopa c. kr. okr. šol. svet, gospudov učiteljev pa se je zbralo 19. Ob x/2 10 uri smo šli v procesiji v cerkev. Tam je opravljal Veni sancte Spiritus in sv. mašo prečastiti g. Fr. Rozrnan, kurat ljubljanske hiralnice. Po duhovnem opravilu smo se podali zopet v procesiji v šolo, kjer se je vršil blagoslov. Za tem poprirne besedo g. nadzornik, zahvaljujoč se navzočemu kraj. šol. svetu za trud, katerega je irnel pri zgradbi šolskega poslopja ; potem podaje domačemu učitelju innogo praktičnih navodil. Stariše opominja, naj svojega učitelja spoštujejo in podpirajo s tern, da bodo svoje otroke redno v šolo pošiljali in o učitelju le spoštljivo govorili. Spominja se tudi dobrotnikov te šole, zlasti presvetlega cesarja, dež. odbora kranjskega in bivšega g. duhovnika J. Bertoncelja iz Godešiča, ki je v svoji oporoki volil za zgradbo te šole 1700 gld. ter zakličo slava blagim dobrotnikom! K sklepu svojega govora se spoininja presv. cesarja Frančiška Jožefa I. ter mu navdušeno zakliče trikrat slava! Na to zapojo gg. učitelji v močnein koru ces. hirnno, katero smo stoje poslušali. Učitelj g. R. Ziegler pozdravlja preblagorodnega g. nadzornika, preč. g. Fr. Kozmana, gg. učitelje in splob vse navzoče. Gg. učiteljein se zahvaljuje za piekrasno petje v cerkvi in šoli. Obljubuje potern g. nadzorniku, se vedno po njegovih navodilih ravnati, ter prosi slavna šolska oblastva, naj ga blagovulijo podpirati pri njegovem težavnem poslu; slariše pa prosi naj svoje olroke redno v šolo pošiljaju. Slednjič se obrne še k otrokom in jih napeljava k lepeuiu vedenju v šnli, cerkvi in doina. Preč. g. Rozrnan pozdravlja v izvrstnem govoru vse navzoče in podaje starišein in otrokom krasne nauke. S tem je bila slavnost končana. Ko smo si potem ogledali šolsko poslopje, katero je za Reteško majhno župnijo res lepo, usedemo se h kosilu, katero je napiavil tukajšnji šolski svet v učiteljevem stanovanji. Razvnela se je živahna govorica in petje. Seveda se tudi napitnic ni manjkalo. Naj prvo napije g. nadzornik presvetlemu cesarju. Vsi navzoči zakličejo našernu dobrotljivemu vladarju trikrat slava, pred šolskim poslopjem pa zagronie Lopiči. G. Požar napije g. nadzorniku, g. Bregant g. Ziegler-ju, ta pa kolegijalnosti učiteljstva kranjskega okraja. Z.