iLorosKa uroniKa
■CT
tXDAJA F. W. B. » BRITANSKE ZASEDBENE SILE ¥ AVSTRIJI
Celovec, 14. septembra 1945
Cena II grošev
Pomembni sklepi zavezniškega sveta za Avstrijo
Temelji za obnovo v demokratičnem duhn
fin« H. ieptembra je zavezniški avet za Avstrijo Imel na Dunaju »vojo prvo aejo. Štiri zasedbene sile so bile zastopane po najvišjih vojaških poveljnikih v Avstriji. — Sovjetsko zvezo je zastopal maršal Konjev, Veliko Britanijo generalleutnant Sir Richard McCreery, Združene države general Mark Clark in Francijo general Bethouard.
Z ozirom na nujno potrebo, da se Avstrija gospodarsko zopet združi, je zavezniški svet sklenil, v najkrajšem času dovoliti prosti promet v Avstriji vsem zastopnikom avstrlj-eklh trgovskih tvrdk, podjetij in organizacij, kakor tudi neomejen železniški .avtomobilski in prevozniški promet. Nadalje je bilo tudi sklenjeno, da se vpelje po celi Avstriji telefonska in telegrafska služba.
Izvršilni odbor je dobil nalogo, da člmprej predloži predloge za izvršitev tozadevnih ukrepov.
Svet je obravnaval tudi vprašanje političnih strank v Avstriji In dovolil delovanje že obstoječim antifašističnim, demokratičnim avstrijskim strankam, kakor socialistični, komunislčni in ljudski stranki po celi Avstriji. Svet je tudi potrdil novo povišanje obrokov prehrane za mesto Dunaj, To bo veljalo od 23. septembra dalje, štirje člani sveta so odkazali svojim zastopnikom celo vrsto .nujnih problemom, da jih prouče, nakar bodo na prihodnji seji podali svoje mnenje.
Člani zavezniškega sveta so podpisali poziv s katerim se avstrijskemu narodu poroča, da ima od 11. septembra 1945 dalje zavezniški svet najvišjo oblast v vseh, vprašanjih, ki se tičejo Avstrije.
POZIV AVSTRIJSKEMU NARODU
Po soglasnem dogovoru z vlado Sovjetske zveze, Združenih držav, Velike Britanije in provizorične vlade francoske republike z -.'žirom na zasedbeno področje in na podlagi zavezniške kontrolne organizacije v Avstriji, so vrhovni poveljniki vojnih sil Sovjetske zveze, Združenih držav. Velike Britanije in francoske republike prevzeli v Avstriji najvišjo oblast, začenši z dnem 11. septembra 1945. To se nanaša na vsa vprašanja, ki se tičejo Avstrije kot celote. Temu primerno bo izvrševal vsak vrhovni poveljnik svojo oblast v onem področju, ki je zasedeno po njegovih četah.
Zavezniški svet se naslanja na moskovsko Izjavo, s katero izražajo vlade Združenih narodov željo, da postane Avstrija zopet prosta, neodvisna in demokratična.
Po zmagi zaveznikov nima Nemčija nad Avstrijo nikake oblasti več. Avstrija je oproščena hitlerjevskega jarma. Zavezniški svet si je nadel kot prvo nalogo, da postavi kulturni temelj za gradnjo demokratične, proste In neodvisne Avstrije in da osigura trajen mir. Najnujnejša naloga pa je, da združi avstrijske dežele, vzpostavi njihovo gospodarsko stanje in odpravi vse vojne posledice, vse posledice hitlerjevega lažigospodarstva kakor tudi vsako sled nemškega vpliva na celotno življenje Avstrije.
Načelo popolne enakopravnosti ras in popolne verske svobode bo postavljeno pod zaščito zakona. Zavezniške oblasti bodo dale demokratičnim strankam popolno svobodo, da po tisku, v javnih zborovanjih in po radiju, izražajo svoje mnenje, kar gre smatrati za nujen pogoj svobodnih volitev. Volitve se bodo vršile, ko bodo razmere to dopuščale.
Vseh nalog za obnovo svobodne avstrijske države pa ni mogoče izpolniti vse dotlej, dokler se ne iztrebijo vsi ostanki nacionalsocializma in njegovih funkcionarjev na vseh Področjih političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Vsaka sled nacističnega In. nemškega vpliva in vsak ostanek nemškega militarizma se mora popolnoma iztrebiti, da se tako odpravi vsak pogoj za po-hovno nemško agresijo.
Vse delo zavezniške komisije za Avstrijo bo posvečeno smotru, da vse te cilje doseže. Zavezniški svet se zaveda določb berlinske konference z ozirom na Avstrijo in je zato sklenil, da bo zadevna vprašanja obravnaval *n nato vladam razgrnil primerne predloge.
Ves trud. ki pride od zunaj, pa ne bo zadostoval, da se doseže popolna obnovitev svstrijske samostojnosti. Obnova proste, ne-°dvisne in demokratične Avstrije pa je od-visna od avstrijskega naroda samega. Zavezniški svet pa tudi z zadovoljstvom ugo-
tavlja, da ja Avstrija že napravila znatna korake na potu do demokratizacije dežele In poziva vse Avstrijce k pošteni in nesebični izpolnitvi narodne dolžnosti do porajajoče se demokratične Avstrije.
Preko neumornega dela Avstrijcev samih vodi pot k povratku avstrijskega ljudstva v skupnost svobodnih demokratičnih narodov.’
ODLOČILNO POGLAVJE POVOJNE ZGODOVINE AVSTRIJE
Prva seja zavezniškega kontrolnega sveta je uvodni korak v novo dobo povojne Avstrije. V bodoče se štirje pasovi, v katere je razdeljena Avstrija, ne bodo več upravljali ločeno, marveč se uvede enotna uprava, v kateri bodo zastopane vse štiri sile. Skladno s tem načelom enotnosti bo vsaka sila upravljala svoje zasedbeno področje.
Ta uprava sestoji Iz zavezniškega sveta, izvršilnega odbora in štabov zasedbenih sil, Ustanova se naziva: „Zavezniška komisija za Avstrijo*.
Nadzorstveni svet sestoji Iz štirih vrhovnih poveljnikov zasedbenega področja. To so:
8. septembra je general MacArthur triumfalno vkorakal v Tokio, kjer je bila velika parada ameriških sil. Parada se je razvila na 5 km dolgi cesti v mestnem središču pri cesarski palači, odkoder jo je bilo mogoče dobro videti.
ODREDBE ZA CIVILISTE
General MacArthur je razvil na ameriškem poslaništvu v Tokiu isto zastavo, ki je vihrala na Beli hiši v Washingtonu, ko so Japonci dne 7. decembra 1941 napadli Pearl Harbor. To zastavo so razvili v Kazablanki, v Rimu, v Berlinu in preteklo nedeljo na vojni ladji „Missouri" v tokijskem zalivu, ko so Japonci podpisali brezpogojno predajo. Konjeniške edinice so vkorakale v Tokio iz raznih smeri v mesto .namesto da bi vse edinice vkorakale v eni sami veliki skupini. Glavni stan 8. armade bo ostal začasno v Yokohami.
Tokijska radijska postaja javlja, da ena izmed odredb prepoveduje civilistom kretanje od mraka do zore. Za kršenje izdanih odredb so zavezniki določili stroge kazni in za nekatere primere celo smrtno kazen. Dopisnik „National Broadcasting Company" je v svoji oddaji iz Yokohame javil, da bodo zavezniki približno 7 milijonov japonskih vojakov in mornarjev razorožili in do konca oktobra odpustili iz vojske. Dopisnik je dodal, da bodo ameriške policijske čete, ki bodo službovale na Japonskem, štele 18 divizij.
Ameriška poročevalska agencija je javila,
maršal I. S. Konjev, general Mark W. Clark, generallejtnant Sir Richard McCreery in general Bethouard.
Navedenemu svetu je podrejen izvršilni odbor, ki tudi šteje štiri člane, namreč generalnega polkovnika A. S. Zheltova, generalnega majorja A. M. Gržntherja, generalnega majorja T. S. W. Wlntertona in briga-dijskega generala R. R. P. Cherrlere. Tem zastopnikom Je dodeljen štab, ki je organiziran po sistemu štirih.
Ako gre za važna temeljna vprašanja, se bodo odločbe predložile štirim vrhovnim poveljnikom v pretres.
Avstrija ostane sicer še dalje razdeljena na štiri zasedbene pasove, toda ti bodo imeli samo krajevni pomen. V ameriškim, britanskem in francoskem pasu bodo upravo vršile zadevne vojaške vlade, v ruskem področju pa bodo pri upravi sodelovale avstrijske oblasti z neko mero soodgovornosti.
Uprava Dunaja se poveri zavezniški oblasti, ki se imenuj« „komandantura*. V njej sede štirje zavezniški komandanti dunajskih zasedbenih četrti.
da je veliko ameriško brodovje odpotovalo Iz Okinave na Korejo z edinicami 7. armade, ki so pod poveljstvom podadmirala Daniela B. Barbeya. Te edinice se bodo izkrcale pri Jinsonu, ki leži na zahodni obali, točno zahodno od glavnega mesta Keijo. General MacArthur je že prej javil, da se razteza ameriška zasedba do polovice južnega dela Koreje, tako da obseže tudi glavno mesto.
VOJNI UJETNIKI ŽRTVE JAPONSKIH GROZOT
Dopisnik „New York Timesa’ Julius Adler je izjavil, da so Japonci ravnali z zavezniškimi vojnimi ujetniki ravno tako kruto kot Nemci.
„Ne morem opisati z besedami junaštvo teh Američanov, ki so preživeli surovost njihovih jetničarjev", tako je izjavil Adler. „Mnogi so izgubili na teži celo 25 kg. Tepli sojih s palicami, s kopiti pušk, z bambusovimi palicami in z usnjenimi pasovi. Vsakokrat ko so onemogli, so jih udarili v trebuh aii hrbet. Medtem so oni morali držati roke dvignjene in prenašati udarce. Mnogi so tudi podlegli."
Adler je nadalje poročal, da so nekateri bivši ujetniki izjavili, da so jih Japonci mučili, ker so hoteli dobiti od njih informacije. Posadko letala „B-29“, ki so ga zrušili v bližini Tokia, so popolnoma izolirali za dobo šest mesecev. Nekaterim letalcem so s spodnjim delom bambusove palice iztrgali kožo
Češkoslovaška želi diplomatičnilt odno-šajev z Avstrijo
Ob zaključku svojega kratkega obiska V Londonu je sprejel ministrski predsednik Češkoslovaške dr. Flerlinger zastopnike britanskega In Inozemskega tiska. Izjavil Je, da je Izročila njegova vlada zaveznikom natančen načrt za odselitev Nemcev Iz Češkoslovaške.
Evakuacija se bo Izvršila redno In Človeško. Skoraj trije milijoni Nemcev, ki jih bo treba odpraviti, se nahajajo še vedno v Češkoslovaški. Češkoslovaška vlada želi razmejitve, ki naj bo razumna in nikakor imperialistična. Deportacije so po potsdamski konferenci skoraj popolnoma prenehale. Izselitev se bi mogla izvršiti v šestih do desetih mesecih.
Nemci, ki živijo v Češkoslovaški, se delijo v dve skupini: aktivni nacisti se nahajajo v koncentracijskih taboriščih, ostali Nemci se nahajajo v svojih stanovanjih, toda nadzorujejo jih češkoslovaške oblasti. Oni Nemci, ki delajo, dobivajo nekaj več živil nakazanih, ostali ravno iste množine, ki so jih pod nemškim gospodstvom prejemali Židje. Število protifašističnih Nemcev, katerim morejo zaupati Cehi, je zelo majhno. Ako pa Cehi priznajo sudetskega Nemca, ni nikakor oviran.
Zastopniki tiska so dr. Fierlingeru stavili celo vrsto vprašanj o Avstriji. Češkoslovaški ministrski predsednik je izjavil, da se Češkoslovaška zelo zanima za vzpostavitev diplomatskih odnošajev z Avstrijo. Cehoslo-vaška bi bila, tako je ugotovil dr. Fierlinger, rada že prej vzpostavila te odnošaje, to pa je bilo iz raznih razlogov nemogoče.
Radijski poziv dr. Kurta Schusclmigga
Prvič, odkar je zopet svoboden, se je pred kratkim obrnil prejšnji avstrijski zvezni kancler dr. Kurt Schuschnigg na javnost z govorom, ki ga je imel preko vatikanske radijske postaje.
Dr. Schuschnigg, ki je zadnjikrat govoril preko dunajskega rsdija 11. marca 1933. na dan, ko so nemške čete prekoračile avstrijsko mejo, je izjavil: „Skoro na dan, natančno pred sedem in pol leta, sem govoril poslednjič v mikrofon prav tako svetovni javnosti. V svečani obrambi, pravice sem tedaj v poslednjem trenutku, ko se je sprožil prvi kamen grozečega plazu, dvignil protest proti principu, ki mori vsak mir in ki se imenuje — sila dela pravico.
V svojem globoko vernem nagovoru je postavil dr. Schuschnigg v ospredje štiri osnovna načela, brez katerih ne more biti mirnega sožitja: „Srce, razum, vest in spomin." Ce teh ne uvažujemo, prihaja vedno nova nesreča nad človeštvo. Sele, če ne bo več ideja sile, temveč nravni zakon in zakon pravice vodil naše mišljenje, tako v javnem kot privatnem življenju, si bomo utrli pot v boljšo bodočnost.
z obraza. Drugim so porinili top konec palice v ušesa dokler niso zaradi izkrvavelosti onemogli.
Nato je Adler opisal, kako so ravnali z drugo posadko nekega letala „B-29", ki so jo zrušili na otoku Kjushuju. To .moštvo je civilno prebivalstvo pretepalo z bambusovimi palicami in so ga nato internirali v civilni zapor, kjer so jih jetničarji pretepali.
Trije člani posadke drugega bombnika so bili zaprti v nekem tokijskem civilnem zaporu ter so bili prepuščeni svoji usodi med nekim zračnim napadom. Zapor se je vnel in trije ujetniki so mogli zbežati, toda kmalu so jih zajeli in so. se morali boriti proti plamenom. Isto noč so jih zvezali sredi javnega trga, da bi jih umorili; medtem ko je še vedno trajal letalski napad, uspelo jim je vendar rešiti se, in so dospeli do glavnega stana vojaške policije, oddaljenega približno poldrug kilometer. Tu so jih zaprli s posadkami drugih letal, ki so jih odstrelili v zadnjih napadih.
V celici je bil med osmimi letalci tudi pilot letala „B-29” s težkimi opeklinami. Ko je zaprosil za zdravniško pomoč in za malo vode, so ga Japonci pretepli in opljuvali, tako da je ubožec umrl v rokah svojih prijateljev.
Posadka je ostala v celici, ki je merila 1.50X2.40 m. Ko so hoteli sati, se je eden izmed njih moral vleči nad jamo v podu. ki so jo uporabljali kot- stranišče. Umivali pa so se z vodo, ki co jim jo prinašali cd čara de časa za pomivanje tal.
Adler je nato poročal o trpljenju nekega drugega ujetnika, ki je bil pretepen in ki je
Pričetek zasedanja velesil v Londonu
Dne 11. septembra popoldne se j« začelo v Lancastrskem domu v Londonu zasedanje zunanjih ministrov peterih velesil. Vsi glavni zastopniki zavezniških držav so prispeli k bregovom Temze, da bi bili pri roki, če bi konferenca pretresala vprašanja, ki zadevajo njihovo deželo. Os, okoli katere se vse suče, predstavlja tako zvani Splošni svet zunanjih ministrov. V njem zastopa Ernest Bevin Veliko Britanijo, Molotov Sovjetsko zvezo, James Byrnes Združene države, Bi-dault Francijo in Wang Ging Cih Kitajsko.
Naloga petih zunanjih ministrov bo, da pripravijo osnutke za mirovne pogodbe z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko. Osnutke bodo potem predložili v pretres novi mednarodni ustanovi Združenih narodov. Prav tako bodo tudi sestavili predloge za rešitev raznih obmejnih vprašanj, ki vise v zraku. Na dlani je, da bodo poleg vsega obravnavali alfo in omego mednarodne politike — vprašanje Nemčije.
Naloga zunanjih ministrov bo dalje, da določijo osnovo za ustanovitev stalnega tajništva, kjer bodo zastopane vse velesile. Zastopniki velesil, ki bodo delali v tem stalnem tajništvu, bodo skrbeli za redno opravljanje poslov.
Predsednik Truman je odobril načrt, ki ga bo ameriški zunanji minister Byrnes predložil na konferenci zunanjih ministrov v Londonu. Načrt vsebuje poleg drugih stvari
tudi osnutek za ureditev Porurja in Saarske-ga ozemlja, predloge za demokratizacijo Balkana In Jugovzhodne Evrope, naposled pa še načrt za splošno nadzorstvo nad rečno plovbo v Evropi.
Byrnes je pred prvo sejo Izjavil zastopnikom tiska, da bodo zastopniki velesil brez dvoma v mnogih vprašanjih različnega mnenja. Kljub temu se bo dala, kakor je prepričan, zasnovati podlaga skupni politiki. Svet zunanjih ministrov je poskus. Vredno je, da pri tem eksperimentu vztrajamo, kajti od vneme, s katero nadaljujemo pot, je odvisen vesoljni mir bodočih časov.
PROBLEM ATOMSKE BOMBE
Poslednji hip pred začetkom londonskega zasedanja je počil glas, da nameravajo Francija, Kitajska in Sovjetska zveza na eni izmed sej sprožiti vprašanje atomske bombe. Amerika in Anglija naj bi ostalim velesilam zaupali skrivnost te tehnične novosti, tako da bi veliki narodi imeli skupno orožje za ohranitev miru na svetu.
Uradni krogi v Londonu ugotavljajo, da čaka zunanje ministre preobsežen razpored težavnih problemov. Zato je kaj malo verjetno, da se bodo utegnili lotiti še vprašanja atomske energije. Britanski zunanji minister je namignil, da se bodo podrobnosti o izdelovanju atomskih bomb nekega dne itak odkazale svetovni ustanovi Združenih narodov v razpravo.
J»	------------------
Ponosni Tokio zaseden
videl, kako so nekateri njihovi prijatelji umirali. Isti ujetnik je poročal, da sta dva druga umrla od lakote. Zaprli so ga nekaj časa v celico, kjer je vsak ujetnik imel le dva kvadratna metra prostora. Za ležišča so Imeli umazane slamnjače. Skoraj vse pakete so Japonci pokradli. Med drugim so bile v paketih tablete z vitamini, ki 'bi bile lahko rešile življenje mnogim ujetnikom.
Na ladji, kjer se sedaj nahajam — je nadaljeval Adler — je najmanj dvanajst mož iz New Yorka, ki so mu poročali o grozotah japonskega ujetništva. Vsi brez izjeme so izgubili na teži IS—25 kg, Ce je kdo zbolel, so ga poslali v bolnico, kjer pa mu niso nudili nobene pomoči, tako da je marsikdo izdihnil.
Dogodilo se je celo, da so nekateri znoreli. Večkrat so si ujetniki skušali vzeti življenje s tem, da so z glavo bili ob zid. Častnik, ki je načeloval neki japonski bolnici, ni bil niti zdravnik, ampak le študent prvega letnika medicine. Hotel je vedno operirati, ko se mu je zdelo to potrebno. Marsikdo je plačal te poizkuse s svojim življenjem.
JAPONSKA GROZODEJSTVA
Kot nov zgled „najbolj vidne prekršitve osnovnih človeških načel" je ameriški zunanji minister navajal japonsko ravnanje, ko so Američani torpedirali sovražno ladjo, ki je imela 750 ameriških ujetnikov in ki so bili natrpani v smrdečem in soparnem trupu japonske ladje.
„Obnašanje japonskih častnikov po torpediranju ladje je bilo zverinsko", tako pravi poročilo. Na povelje poročnika Hasimota so stražniki odprli strojniški ogenj na ujetnike, ki so bili v morju; streljali so ter metali ročne bombe na moštvo, ki je biio v trupu ladje, in ko so sl zase zagotovili rešilne čolne so streljali naprej na ujetnike, ki so bili v vodi.*
„Japonci so potegnili iz vode 29 ameriških ujetnikov, vzeli so jih na krov neke druge ladje, kjer so jih drugega za drugim postrelili ter zmetali njihova trupla v morje."
VOJNI ZLOČINCI
Polkovnik Alva Carpenter, vodja oddelka za vojne zločine pri glavnem stanu generala MacArthurja, je izjavil, da so pripravljeni vsi načrti za razpravo proti skoro 1000 Japoncem, ki so označeni za vojne zločince. Fotografski materijal je že pripravljen — je dejal —, tako da se mi zdi, da v večini primerov ne bodo potrebne priče.
Carpenter je dejal, da so vse razprave, ki se bodo vršile, vojaškega značaja, razprave proti generalom, poročnikom, kakor tudi proti navadnim vojakom. Zločini so bili izvršeni na Novi Gvineji, na Filipinih in Vzhodnem Pacifiku. Delijo se v tri razrede:
1.	zločini, ki so kršili mir s strani oseb, ki so pripravljale vojno;
2.	prestopki vojnih zakonov z mučenjem vojnih ujetnikov in talcev; in
3.	zločini proti človečnosti, kakor so to prisilno delo, nasilje In izselitev civilistov.
Polkovnik ni označil dneva razprav, dejal pa je, da se bodo vršile po vsej verjetnosti v Tokiju.
AMERIŠKI KOMENTAR K JAPONSKIM
IZGUBAM
Poročilo japonskemu parlamentu o izgubah na brodovju in letalstvu, ni iznenadilo ameriških poveljnikov.
Izjave iz .Washingtona in iz drugih zavezniških virov poudarjajo, da so vedeli ameriški poveljniki, da se je japonsko brodovje, letalstvo in drugi vojni materijal stalno zmanjševal. Izjava japonskega ministrskega predsednika Higashija Kuni pravi, da se je prevozna zmožnost japonskih trgovskih ladij v mesecu maju 1945 znižala na četrtino celotne tonaže ob začetku vojne. Predsednik Truman je izjavil: „Japonska trgovska mornarica je sedaj zmanjšana na namanj kakor četrtino predvojne tonaže."
Admiral Nimitz je poleg tega izjavil, da so do 27. 5. samo ameriške podmornice potopile 4,5 milijona ton od 5,6 milijonov ton, kar je bila celotna tonaža japonske trgovske mornarice v letu 1939. Septembra meseca preteklega leta so v Washingtonu uradno javili, da je zavezniško brodovje uničilo letno i,5 milijona ton japonske trgovske mornarice.
Opomno preseljevanje naroöcv
Največje gibanje prebivalstva, kar ga pomni zgodovina, bo sedaj izvedla kitajska vlada. Približno 25 milijonov ljudi bo poslala v osvobojena ozemlja. Velikansko nalogo bo možno izvesti tekom 10 let.
Kitajska vlada si bo na osvobojenih ozemljih najprej prizadevala, da zopet po-dvigne svojo avtoriteto v vseh pomembnih mestih. Cimprej bo tudi premestila del vlade in diplomatskega korpusa v Nanking, ki bo v mirnem času začasno tvoril glavno mesto. Novo izvoljeni poglavarji za mesta Šanghaj, Nanking, Peiping in Tientsin so že na poti v svoja delovna področja. Inozemski novinarji komaj čakajo, da bodo lahko šli z letalom v Šanghaj ter ponesli tja na stotine pisem. To so pisma prijateljev, namenjena vojnim ujatn'bom in internirancem. Odhod teh dopisnikov pa sc bo zavlekel tako dolgo, da se bo izvedel podpis kapitulacijskih pogojev in bodo japonski poveljniki na Kitajskem prejeli zadevna navodila.
PrizadevaHfa zavrziilkov v IVemčill
Najtežji prgblem povojnega življenja •— kako prevzgojiti nemški narod — obravnava Emil Ludwig, znani protinacistični pisatelj svetovnega slovesa.
„Prevzgojo nemškega naroda moramo začeti pri petletnih otrocih. Nihče ne more več rešiti hitlerjeve mladine, ki je dorastla pod njegovo oblastjo in njegovo vzgojo; mladeniči, ki so danes stari štirinajst in več let, so za vedno izgubljeni za človeštvo. Četudi bi se posrečilo spremeniti njihovo zunanjost, vendar bo vedno zelo verjetno, da bo v naj-kritičnejših trenotkih udarila na dan njihova hitlerjanska vzgoja. Toda če bomo začeli vzgajati petletne otroke, bo zadostovala doba petnajstih let, da bodo stopali v življenje mladeniči, ki bodo imeli drugačno naziranje na svet in bodo pravilno reagirali na dane razmere.
Vsaka vojaška ureditev v šolah mora izginiti. Ne smemo dovoliti nobenih uniform, nobenih koračnic in ničesar v učnem načrtu, kar bi spominjalo na nemško „silo".
Pouk zgodovine mora biti večji delež v učnem načrtu bodoče nemške šole; nemški mladini moramo prikazati dobre in senčne strani nemške preteklosti. Po prvem velikem porazu nemške vojaške sile, je nemška mladina izvedela v šoli, da so včerajšnji cesar in njegovi generali bili junaki, ki so padli kot žrtve izdajalskega, a boljše opremljenega sveta. Danes pa jih moramo poučiti, da so njihovi očetje napadli svet, zasužnjili vso evropsko celino in osramotili nemško ime z nezaslišanimi zločini. Sramota nemškega ravnanja jim mora preiti v kri in meso.
Po šolah in univerzah, v gledališčih in ki-nomatografih moramo nemškemu narodu, psebno pa mladini, kazati nemška grozodejstva v tej vojni. Moramo jim pokazati, da bodo na lastne oči videli vzroke svoje narodne nesreče. Tako se bodo končno naučili, ali je na mestu slepa poslušnost oblasti, kadar ti zaukazujejo izvrševati zločine, in če so to na konec koncev izplača.
Nemci, ki so danes pet let stari dečki in deklice, bodo mogli videti, ko bodo dorastli v može in žene, kako se njihova domovina vrača svobodna v krog kulturnih narodov
sveta z vsemi zgodovinskimi vrlinami in zmožnostmi nemškega naroda.
Toda tedaj bo stopala — brez orožja v roki!"
ODSTRANITEV NACISTIČNIH UČITELJEV
Agencija Reuter je sporočila, da je bilo v Würzburgu in njegovi okolici odpuščenih iz šol od britanske vojaške uprave mnogo učiteljev, ker so bili nacisti. Samo 80 od 2000 prosilcev je bilo sprejetih za začetek šole za prvi oktober, večji del pa je bilo odklonjenih radi neizkušenosti. Sprejeti učitelji bodo morali obiskovati hiter tečaj za odstranitev nacistične ideje.
Celotni učiteljski zbor na učiteljišču je bil odpuščen in novi ravnatelj je znan protina-cist. Njegovo delo nadzoruje vojaška uprava.
Učiteljem je prepovedano razlagati vsako najmanjšo stvar, ki bi mogla povzdigniti in opravičiti nacistično doktrino.
Redovne vaje in vojaške pesmi so prepovedani. Večji del novih učiteljev ima več kot 28 let.
NEMŠKI NACIZEM SE NI MRTEV
Frankfurtski dopisnik lista „Manchester Guardian" piše, da so v Nemčiji še nešteti dokazi, ki napovedujejo, da nacizem še dolgo ne bo mrtev. Na področju, ki je pod ameriško zasedbo, so odkrili hitlerjevsko mladinsko organizacijo 21 članov, ki so strahovali Nemce, naklonjene Amerikancem, ter neko čisto nacistično gibanje, katero se je skrivalo pod versko krinko. Nadelo si je ime „Nemški kristijani" in je častilo kljukasti križ namesto pravega križa.
Treba je preprečiti — piše dopisnik — da bi nacisti, odpuščeni iz kakega urada v določenem kraju, šli v drugo področje, kjer niso znani in bi tam iskali novo zaposlitev. Gre za vprašanje, ki očividno zanima celo Nemčijo in ne samo določeno področje. Najtesnejša povezanost in najpopolnejša izmenjava poročil med posameznimi področji — zaključuje dopisnik — bo neobhodno potrebno, če bomo hoteli zavreti delovanje teh nacističnih zvijačnežev.
Ilalija na usndncm razpotju
„Manchester Guardian“ se ukvarja z vprašanji mirovne pogodbe z Italijo. List pravi, da bo Italija gotovo utrpela velike teritorialne izgube. Italija se bo morala sprijazniti z izgubo svojih kolonijalnih posesti, vendar se jim nje bo branilo izseljevati se v Severno Afriko. Nova svetovna organizacija s -svojimi iskrenimi načeli bo skušala najti ugodno rešitev za narod, ki se je nemškemu napadu na človekoljubnost priključil ,toda ne s takšnim navdušenjem, kakršno je napolnjevalo nemška srca. Italija se bo ravno tako morala odpovedati Dodekanezu in svojemu strateškemu vplivu na Balkanu. Sporno je samo vprašanje, do kake mere bodo mirovni pogoji, ki jih bedo stavili Italiji, dobrohotni. Vsa severno-afriška vprašanja se bodo upoštevala. Popolnoma politična vprašanja se dado precej lažje rešiti. Vodilno načelo je seveda to, da se varujemo vsega, kar nas je v preteklosti privedlo do vojne. Zato je porok Severna Italija s svojo tradicionalno in trdno vkoreninjeno delavsko organizacijo. *
Na večer pred začetkom konference zunanjih ministrov, na kateri naj bi se določili zavezniški pogoji miYovne pogodbe z Italijo, je namestnik italijanskega ministrskega predsednika in vodja socialistov Pietro Nenni izrazil v pomembnem članku, ki je bil priobčen v časopisu Socialistične stranke
„Avanti", svoje mnenje o jugoslovanskih zahtevah po Trstu in zahodni Istri.
Nenni priznava, da bi morala Italija popraviti mnoge krivice, ki jih je prizadejala Jugoslaviji. On poudarja svoje mnenje, da bi se morala popraviti meja iz leta 1919 ne samo zato, ker je Italija vojno izgubila, temveč tudi iz pravičnih razlogov. „Prav tako smo pa mnenja", nadaljuje Nenni, „da so Trst in obrežna mesta zahodne Istre do Pulja kljub izgubljeni vojni italijanska mesta. Noben Slovan ne more dvomiti, da sta Trst in Koper italijanskega značaja, kakor ne dvomi noben Italijan, da ni tržaško zaledje slovansko in da blagostanje tega mesta zavist od njegove naravne vloge kot pristanišče za centralno Evropo. Rešitev tega problema je jasno na dlani. Število Slovencev izza italijanskih meja in število Italijanov na jugoslovanskem ozemlju se mora znižati do skrajne mere. Tržaško pristanišče mora biti mednarodno sredozemno tržišče za vso centralno Evropo.
*
Kakor poroča radio iz Rima, bo letošnja žetev znašala približno tretjino žetve zadnjih let. Glavni vzrok slabe žetve je bila suša, pomanjkanje gnojil kakor tudi delavcev in nezadostno število poljedelskih strojev. Zaradi min je ostalo šest odstotkov zemlje neobdelane.
Razgled po Jugoslaviji
Ko je narod tako hudo «desetkovan, mar mu ne bo veleval naravni čut, da mora polagati dvojno in trojno nado v svojo mladino? Jugoslovani se zavedajo, da je mladina bodočnost naroda, in kaj so pripravljeni za to svojo bodočnost storiti, lahko posnamemo iz naslednjega:
Jugoslovanski izseljenci v Ameriki in Kanadi so se odločili, da vzamejo v svoje varstvo deset do dvajset tisoč otrok, ki so ostali brez doma, sirote borcev in žrtve fašističnega terorja. Izseljenci so prosili podrobnejših informacij in fotografij otrok, ki jih neposredno zanimajo. Vsega skupaj živi v Jugoslaviji 88 000 sirot, ki ne vedo, kdo so bili njihovi starši.
26. avgusta je dospela v Beograd četrta skupina 540 jugoslovanskih otrok, ki so pre-živeli sedem mesecev počitnic v Bolgariji. Pred odhodom so razdelili med otroke čevlje, obleko in perilo, ki so jih darovale oblasti in bolgarske protifašistične organizacije.
GOSPODARSKA OBNOVA
Generalni tajnik jugoslovanskega ministrskega sveta je ugotovil, da je vojna uni čila četrtino vinogradov in sadovnjakov, pobrala 60% živine, eno tretjino konj in prizadela težko škodo industriji. 65% tova-
ren in rudnikov ni obratovalo, ko je letošnjo pomlad vojna končno shirala. Kako so si pa znali v Jugoslaviji pomagati, priča tale članek iz Belgrada, ki nosi datum 29. avgusta:
Za potrebe naše industrije, naših železnic, za potrebe naših mest, bolnic, šol in privatnih hiš je treba hitro povečati proizvodnjo premoga. Pred vojno, ko je bilo na razpolago dovolj kvalificirane delovne sile, ko so naši rudniki delali z največjo kapaciteto, je naša država uvažala iz inozemstva več kot 2000 ton premoga letno. Danes pa, ko je malo izgledov, da bomo dobili zadostne količine premoga iz inozemstva, je še potrebno povečati proizvodnjo naših rudnikov.
Navzlic številnim težavam so se sedaj pokazali odlični rezultati. Proizvodnja v Trbovljah v Sloveniji se je podvojila, v Kaknju, v Siveriču v Hrvatski in v Ravni Reki, v Starem Kostolcu v Kosovu in Senjskem rudniku v Srbiji, pa stalno narašča. Tukaf rudarji dokazujejo, da je mogoče na tem področju z dobro organizacijo navzlic trenutnim težavam, ki jih vsak dan odpravljajo, doseči boljše rezultate. Ti rudarji morajo biti vzgled našim ostalim rudnikom, kjer se je proizvodnja zmanjšala, posebno v Srbiji. V naših rudnikih je treba najprej doseči pro-
fFo vsem svetu
Iz Abesinije je odpotovala v domovino' skupina 350 Grkov, ki je prva od preko 3000, ki so pobegnili za časa nacističnega vladanja in se zatekli v Abesinijo, belgijski Kongo in Ugando. Ob prihodu v Suez jim bodo razdelili obleke, ki jih je dala na razpolago UNRRA.
*
„International News Service' obvešča, da so trije dopisniki in trije ameriški vojaki sporočili o aretaciji Kurt Meisingerja, eden izmed vodji Gestapa, ki je živel v samoti v nekem hotelu v senci gore Fujiyama. Mei-Singer, ki je dobro znan zaradi pokolja Zidov v Varšavi, se je podal na Daljni vzhod leta 1941 zaradi nadzorstva nad delovanjem oddelka Gestapa za Daljni vzhod.
■s
Na povabilo francoske vlade se bo grški regent nadškof Damaskinos na svojem povratku iz Londona podal v Pariz, kjer bo ostal nekaj dni.
*
Francoski, belgijski in luksemburški vladi so predali 1,350.000 nemških vojnih ujetnikov, ki bodo sodelovali pri obnovi teh držav. Od teh bo delalo 1,300.000 v Franciji, 45.000 v Belgiji in 5000 v Luksemburgu.
*
Dne 10. septembra je norveško sodišče obsodilo Vidkuna Ouislinga na smrt.
*
Kakor je razvidno iz uradnih poročil, bodo v Kanadi zmanjšali obroke mesa. Ta omejitev se izvrši še ta mesec. Kanada zmanjšuje mesne obroke zato, da bi z izvozom pomagala lačnemu ljudstvu v osvobojenih deželah.
*
General Eisenhowef je napovedal pona-tisk 5,000.000 šolskih knjig iz prednacistične-ga časa za amerikansko zasedbeno področje. *
Iz Montreala javljajo, da je bilo SCO tovornih avtomobilov in 2000 ton hrane odposlanih v Francijo.
*
Iz Londona poročajo, da bo znana avstrijska pevka Elizabeta Schumann, sedaj ameriška državljanka, v kratkem odšla iz Londona v Nemčijo, kjer bo pela zavezniškim četam.
*
V Sovjetski Rusiji bodo dvignili proizvodnjo prehrane; v ta namen bodo stavili po-. Ijedelstvu več strojev kakor dosedaj na razpolago.	-	----- —- .
*
Kakor poroča madžarska agencija, sta socialnodemokratska in komunistična stranka sestavila skupen volilni seznam za bodoče volitve.
izvodnjo, ki je bila pred letom 1939. Treba je organizirati tekmovanje med rudarji, skupinami itd. Dolžnost vsake strokovne zvezne podružnice je, da prouči vzroke zmanjšanja produkcije, izsledi napake in podvza-me ukrepe za njih odpravo. Podružnica mora skrbeti za povečanje in ohranitev delovne discipline, objasniti mora rudarjem ves pomen povečane produkcije, od katere je .odvisna naša industrija in naše gospodarsko življenje sploh.
Komisija za premog, ki je bila ustanovljena pred kratkim, je postavila rudarje takoj za naš® vojsko pri dobivanju hrane, obutve, obleke in ostalih življenskih potrebščin. Zvezno ministrstvo za rudnike je izdelalo načrt, po katerem se mora povečati proizvodnja premoga od julija do decembra t. L za 64%.	- j j
USTAVNO VPRAŠANJE • •
Umljivo je, da država, ki je bila štiri leta pod sovražno zasedbo, ne more v malo mesecih popolnoma urediti svojih razmer. Ni mogoče reči: začeli bomo zopet tam, kjer so nas 1941 dvignili iz kolesnic. V štirih letih vesoljnega požara se je marsikaj spremenilo, in tako tudi današnja Jugoslavija ni več Ju-gosiovija od včeraj. Precejšnje skrbi prizadeva ustavno vprašanje. Ne smemo pozabiti, da je Jugoslavija prav za prav kraljevina, da živi v tujini jugoslovanski kralj, ki ga zavezniki priznavajo, in da sloni osvobojena Jugoslavija na mednarodni podlagi, v katero je vzidana tudi kraljeva oblast.
Jugoslovanski kralj Peter II. je ob priliki svojega 22. rojstnega dneva poslal jugoslovanskemu narodu poslanico. Izrazil je upanje, da ne bo več dolgo ločen od svojega naroda, ter je z odločnimi besedami podčrtal svojo zaskrbljenost za politično bodočnost Jugoslavije. Kralj je nadaljeval: „Moja vera v novo Jugoslavijo, ki bo slonela na načelih pravih demokratičnih svoboščin, socialne pravičnosti in popolne enakopravnosti med vsemi narodnostnimi skupinami, je danes tako močna kot vedno. Samo prava zveza vseh naših demokratičnih sil in vseh naših narodnostnih činiteljev v novi skupni začasni vladi lahko prepreči nove nesreče in nadaljnja krvoprelitja. Samo tako lahko prenehamo biti zaskrbljeni in zajamčimo pogoje za svobodno in neovrgljivo izražanje ljudske volje pri volitvah v ustavodajno skupščino."
neobdavčeno bepslvo iiaci^lšošib prvakov
Banes suMu lahko povomo
Včasih ]e bilo treba izvršiti naročila, ki so se zdela naravnost nemogoča. Zavezniška tajna služba je nekoč zahtevala Vzorec nove eksplozivne shovi, ki so jo Nemci ravno preizkušali. Francoski agent štev. 202 }• Imel prijatelje v tovarni, kjer so se poskusi vršili. Toda Nemci so bili tako pazljivi, da so si morali delavci, preden so zapustili tovarno, vselej okrtačiti nohte. Nekoč so delavci priredili minuto molka v počastitev nekega francoskega praznika. Eden izmed delavcev pa ni hotel te prireditve spoštovati. Tovariši so ga premikastili, da so ga morali Nemci spraviti v bolnico. Že mesec dni kasneje so znanstveniki v Londonu proučevali novo eksplozivno snov — navidezno napadeni delavec je bil majhen vzorec iztihotapil iz tovarne.
Za točno delovanje tajnih družb in krožkov je bila brezžična zveza z Londonom prevažna. Zaupni radiotelegrafisti, med katerimi je bilo dosti Američanov, lahko veljajo za neznane junake francoskega podtalnega gibanja. V Parizu je bilo 36 nemških iskalcev z najboljšimi aparati nenehoma na delu, da iztaknejo tajne oddajne postaje. Kdor je v Parizu na skrivaj oddajal radiovesti, je mogel pričakovati, da bo čez 20 minut nemška patrula pred njegovo hišo. Mnogi zaupni poročevalci so šele poslednji hip ušli gestapovcem — morali so na vrat na nos ali po kanalih ali čez strehe odnesti pete.
V januarju 1944 je delovalo v Franciji približno tisoč tajnih agentov. Bili so takrat tako daleč, da je bilo vsak čas mogoče, vpreči vse odpornostne krožke Francije v službo načrtov „dragonec", „papiga" in „Armadillo". Iz londonske centrale je vsak posamezep krožek prejel zemljevid, na katerem so bila označena mesta, ki jih bo treba napasti, ko pride za to znak. Z letal so se spuščali zaupniki, ki jim je bil namen, da izvežbajo skupine po dva ali tri vaščane v razstreljevanju mostov in železniških naprav.
Dne 1. junija je kazala zemljevidna karta, ki je visela v londonskem glavnem stanu, polno rdeče zaznamovanih francoskih krajev — v vsakem so čakali dobro opremljeni francoski rodoljubi, da dobe znak za napad na objekte, ki so jim bili že davno dodeljeni.
Ko je dna 5. junija zvečer signal zares dospel — šlo je brezžično —, tedaj je prilezlo 5000 francoskih patriotov iz skrivališč na dan, vsak z dvema zavojčkoma raz-sfreWär Tisto'“*«« ^"'satha—železmlško omrežje na Francoskem utrpelo kakih 500 težjih poškodb.
Istočasno so širom Francije nešteti vaščani nasuli žeblje in črepinje na ceste, da bi ovirali nemški avtomobilski premet.
Povsod je prišlo do zastoja. Vlaki in avto-mobilne kolone so se kopičili. V te sklope so zavezniški letalci metali cele tovore bomb. In uspeh? Nemci so vedeli, da morajo računati z ovirami. Toda bili so optimisti: menili so, da se jim v 12 urah posreči, vse težave prebroditi. Dejanski je prišlo drugače. Ves njihov dovoz na normansko invazijsko fronto se je tako zapletel, da so ondotne vojaške edinies ostale cela dva dneva brez ojačenja iz zaledja. To je pa zaveznikom ravno zadostovalo, da so mogli svoje krvavo priborjene postojanke utrditi do nezavzetnosti.
Ko so Francozi videli, da Nemci invazije niso mogli zavrniti, je to opogumilo tisočo in tisoče rodoljubov, da so prijeli za orožje. Povsod v Franciji je vzplamtel upor. Ker je bilo važno, da se te dragocene sile ne razpršs, je londonski tajni glavni stan poslal v Francijo nove agente. Vsepovsod v Franciji «o se spustili na tla ter navezali stike z makijem, to je s francoskimi uporniki. Vse je šlo premišljeno, nič se ni delalo tjavendan. Agenti so delovali v skupinah ki so štele po enega angleškega, ameriškega in francoskega častnika, zraven je še bil radiotelegrafist.
Najugodnejše ozemlje je seveda bilo v gorah. V goratih predelih je londonska centrala postavila na noge kakih 400.000 mož. Velja pomisliti, da je največja armada brez pomena, če nima orožja. Poglavitno iz ameriških virov so letala nenehoma nosila v Francijo puške, strelivo, hrano in zdravila. V štirih mesecih so makisti prejeli za celih šest milij. kilogramov vojnih potrebščin. Dne 14. julija 1944 je nad 300 ameriških „libera-torjev" odvrglo toliko opreme, da je bho mogoče oborožiti 36.000 mož.
Vse to se čuje zelo zanimivo. Napeto je, novo je in budi občudovanje. A malokdo si more zares predstavljati, koliko trpljenja je bilo pri tem. Marsikateri agent je moral prebiti najhujše preizkušnje. Marsikateri je žrtvoval življenje. Bili so primeri, ko je agentu viselo življenje le še na niti, pa se je kakor po čudežu vendar rešil. A dostikrat je pot rešitve država' skozi neverjetne muka in več ko eden iz podtalne armade bo vse žive dni trpel za posledicami.
Neki britanski častnik si je, ko je skočil
„Prepozno prihajate, zemljišče že pripada gospodu državnemu maršalu." S temi besedami je odpravil zemljiški urad pri okrajnem sodišču Döbling pri Dunaju leta 1939 nekega zaupnika finančnega urada, ki je hotel zarubiti za državo krasno Rotšildovo vrtno zemljišče ob Gewey-cesti na Dunaju.
Göring je bil že poprej na licu mesta in si je dal „podariti" od rodbine Rotšild 20-milijonsko neprimičnino. To darilo si je izprosil, češ, da bo Rotšildovim pomagal pri njihovih težkočah s stranko. Dosegel sicer ni ničesar, toda tega je bil kot po navadi kriv Himmler, kakor je Göring pozneje zatrjeval.
Na ta način je državni maršal prispel do dolgega in impozantnega seznama gradov. Državni maršal je posedoval poleg številnih službenih stanovanj v Berlinu — nič manj nego dvanajst naslovov — tudi okrog ducat gradov, plemiških posestev in podeželskih dvorcev, eno od teh v zavezniški Italiji in eno v nevtralni Švedski. Vsako posamezno imetje je tvorilo izbran milijonski objekt. Posestvo v Rominten v Vzhodni Prusiji, lovski gradič v Braunschweigu, podeželski dvorec s parkom ob Königsee z lastnim pristaniščem za pomorska letala, vila „La Mura” v Capri v Italiji, vila v Aeppelviken, nekem predmestju Stockholma, vse to je pripadalo nekdanjemu državnemu maršalu.
Mogoče bo dokazilno gradivo proti GÖ-ringu kot vojnemu zločincu pri bodoči razpravi na sodišču v Nürnbergu osvetlilo tudi metode, s katerimi se je dokopal do svojih ogromnih posestev.
IZEEGAVANJE PRED DAVKI
Korupcija v nemškem finančnem ministrstvu je omogočila uglednim nacistom kakor n. pr. Göringu in Go^bbelsu, da so se izognili težkim davčnim bremenom, katere bi morali plačevati na podlagi svojih dohodkov.
Polkovnik Bernard Bernstein, vodja finančnega oddelka USA-bojnih sil v Evropi, je dejal, da se navadnemu Nemcu ni bilo mogoče izogniti visokim davkom, ki naj bi vzdrževali vojni stroj v pogonu. Toda nacij-ski mogotci so se direktno in zaupno obračali na finančnega ministra, da bi jih podpiral, in državni tajnik Fritz Reinhardt jim je navadno določil „davčne olajšave".
Goebbels je prodal svoje časopise leta 1938 neki založbi v Münchenu za 1,500.000 mark. Pri tem je plačal namesto 650.000 manj nego 150.000 mark davka. Göring pa je plačeval davek samo od svoje 27.000 mark visoke plače, čeprav je posedoval 15 gradov in deželnih posestev. Tudi filmski igralec Emil Jennings ni plačeval visokih davkov.
Da bi ostale te nezakonite izjeme tajne, je finančno ministrstvo centraliziralo obdavčenje vseh prominentnih oseb pri davčnem uradu za združbe v Münchenu. Nadaljnje izjeme so bile za člane Reichstaga ip ruskega državnega sveta. Znana je tudi metoda, da so „zaokrožili” plače partijskim voditeljem tako, da so jim izstavili davka proste stroškovne račune, katerih po odloku ministrstva davčni uradniki niso kontrolirali, čeprav so včasih znašali vsote do 6000 mark.
HITLERJEVI DOHODKI 27,000.000 LETNO
Finančni strokovnjaki ameriških vojaških oblasti v Nemčiji se bavijo trenutno z natančnim pregledom tajnih vojnogospodar-skih načrtov Reicha. Pri tem so zasledili presenetljivo dejstvo, da je Hitler čisto drugače kakor je propaganda stranke vedno zatrjevala, a tudi v nasprotstvu z lastnimi izjavami imel letno velikanske osebne dohodke. Njegovi prejemki so se sukali okoli vsote kakih 26 milijonov avstrijskih šilingov letno! K temu je prišlo še 1 milijon šilingov odškodnine za „poklicne" stroške.
Ameriške zračps Izgube v Evropi
Zračne sile Združenih držav so izgubile 38.185 mož ter 18.418 letal in to pri uničevanju Luftwaffe in vojaških važnih objektov v Evropi.
V časopisu „Airforce", ki je uradno glasilo ameriškega letalstva, je major Arthur Gor-don objavil sezname ameriških letalskih izgub ter je izjavil, da so Nemci napravili napake s tem, da so obrnili pozornost le na leteče bombe, namesto da bi proizvajali vojna letala na zračni pritisk.
Uradno so sedaj objavili izgube ameriških . vojnih sil od začetka vojne. Dosegle so število 1,070.680 mož.
Med temi je bilo 254.510 mrtvih, 541.223 ranjenih, 41.955 pogrešanih in 122.982 vojnih ujetnikov.
Stotisoč Japoncev jc izgubilo življenje
Agencija „United Press" poroča, da je po navedbi Larip Tillita, bivšega danskega poslanika v Tokiu, zgorelo nad stotisoč Japoncev med letalskim napadom z nažigalni-mi bombami, ki so ga izvršile ameriške vela-trdnjave nad Tokiom 10. marca tega leta.
Po izpovedi Tillita so bile odvržene bombe o polnoči na prostoru prestolnice, ki je obsegal 26 kvadratnih kilometrov, ravno v času, ko je divjal nad Tokiom vihar, ki je zanesel požar v središče mesta in zažgal obljuden prostor 42 kvadratnih kilometrov.
Ministrstvo za mornarico Združenih držav javlja, da je na koncu vojne ostala le ena japonska ladja nepoškodovana in to je križarka „Sakawa". Po poročilu istega ministrstva so ameriške sile od začetka vojne potopile 318 japonskih vojnih ladij. V tem številu je: 12 oklepnih ladij, 15 letalonosilk, 4 spremljevalne letalonosilke, 15 težkih križark, ena stara težka križarka, 20 lahkih križark, 126 lovec in 145 podmornic. Vseh potopljenih sovražnih ladij je 1256.
Položaj Židov v Evropi
„New York Times" prinašajo novice, ki jih je poslalo pet dopisnikov lista iz Evrope. Ta poročila nam kažejo, kakšen je položaj Zidov, ki so 12 let prestajali neizprosno preganjanje od strani nacistov.
Novice pravijo, da se položaj Zidov — v primeri s prejšnjim nevzdržnim položajem v povojni Nemčiji, Avstriji, Italiji in Španiji stalno zboljšuje. Treba je seveda upoštevati slabi gospodarski položaj, ki je po uničevalni vojni zajel Evropo.
Gladwin Hill poroča iz Berlina, da se položaj Zidov, ki živijo v Berlinu in v ostali Nemčiji, počasi zboljšuje. Ostalo pa jih je tako malo, da zavezniške oblasti niti ne morejo niti se jim ne zdi primerno, da bi jih upoštevalo kot posebno skupino,
Leta 1933, poroča dopisnik, je živelo v Nemčiji 500.000 pravovernih Židov, čez 300.000 nepravovernih. Preračunali so, da je od začetnega števila 500.000 pravovernih Židov bilo leta 1939 — po 6 letih iztrebljenja in preseljevanja še komaj 200.000. Vseh pravovernih Zidov, ki so ostali živi do danes, bo kakih 20.000.
V Berlinu, kjer je leta 1939 živelo 79 tisoč pravovernih Zidov, jih je zdaj še kakih tri tisoč poleg tistih pet tisoč, ki so se pridružili židovski občini iz rodovnih nagibov in s porokami.
Zavezniška politika, ki jo soglasno izvajajo Amcrikanci- Angleži in Rusi, ne dela razlike med Nemci in Židi. Tako je tudi prav, zakaj ob drugačnem ravnanju bi se vnovič pojavila nestrpnost. Tudi med veroizpovedmi ne delajo zavezniki nobene razlike. Seveda hočejo zavezniki, kolikor je v njih moči, pomagati vsem žrtvam nacističnega preganjanja. Sinagoge so spet odprte in verski pouk je v javnih šolah dovoljen tako Zidom, kakor pripadnikom drugih ver.
John Lacconmac poroča iz Dunaja, da je od 206 tisoč Židov, ki so v času priključitve k Nemčiji živeli v Avstriji, danes tam še samo 6900 V tem številu je vštetih kakih 1500 Židov, ki so se vrnili iz koncentracijskih
iz letala, zlomil nogp. Na francoski kmetiji so ga skrivaj zdravili. Že je okreval, ko so se pripokali v hišo Nemci delat preiskavo. Ameriški radiotelegrafist je častnika odnesel v bližnje močvirje in tam je ranjenec moral tičati tri dni in tri noči. Včasih se je moral do vratu pogrezniti v močvaro. Naposled so Nemci nadaljnje iskanje opustili.
Spretnost in požrtvovalnost agentov je vredna vsega priznanja. Ce pa vprašamo agente same, bodo dejali, da bi bila vsa ta njihova spretnost in navihanost zaman, če ne bi bili delovali med prebivalstvom, ki je njihove težnje docela umelo. Rodoljubje tega prebivalstva je bilo tako globoko, da je premagovalo vsakršen človeški strah. Sodelovanja je obrodilo uspeh, ki se je zdel mnogim razsodnim motrilcem v tujini dolgo nemogoč.
(Konec)
taborišč in iz taborišč smrti, 100 se jih je vrnilo iz tujine in 600 jih je prišlo iz skrivališč.
Računa se, da se je od 206 tisoč Zidov, ki so stalno živeli v Avstriji, preko 136 tisoč izselilo s pomočjo židovske občine, preko 33 tisoč jih je bilo poslanih v smrt na Poljsko, čez 15 tisoč so jih nacisti odvedli v „vzorna koncentracijska taborišča" v Theresienstadt na Cehoslovaškem in prav toliko jih je umrlo na Dunaju.
Milton Bracker piše iz Rima, da se položaj italijanskih Židov nič ne razlikuje od položaja ostalih Italijanov. „Zidom, piše, so takoj vrnili vse pravice. Ni več odredb, ki bi jim branile opravljati javne službe ali poučevati v javnih šolah. Spet so si pridobili pravico, da služijo v italijanski vojski in mnogi, ki so bili nekoč iz nje črtani, so bili vnovič poklicani, če so le zahtevali. Očitna je tudi pomoč, ki jim jo izkazuje Vatikan."
V New York dospela poročila o židovskih občinah na Balkanu so pičla, ni pa verjetno, da bi bil položaj Zidov, kar jih je v Grčiji in Jugoslaviji, slabši od položaja ostalega prebivalstva.
Iz Madrida poroča Paul pl. Kennedy: „Z židovskimi begunci, ki jih je zdaj še 1000 v državi, ravna Španija v splošnem dobro. Le tu pa tam je kak posamičen primer razločevanja. Po poročilih krajevnih podpornih oblasti ni dokazov za kako dejansko preganjanje."
Londonski radio je v neki oddaji slavil delež Velike Britanije na zmagi v drugi svetovni vojni. Delež se tiče ljudi, izdelovanja vojnega materijala in končno velikanskih žrtev, ki jih je moral doprinesti angleški narod.
V nagovoru je bilo čuti med drugim:
Ko smo pridobili potrebni čas ter organizirali Zvezo, takrat Velika Britanija ni opešala .temveč je vrgla v boj meč, kakor kdaj poprej. Velika Britanija je žrtvovala ne le časa, temveč tudi ljudi in materijah Leta 1944 je Velika Britanija mobilizirala 22 milijonov mo in žena za službo na fronti, v vojni industriji in v poljedelstvu. To pomeni več nego 93 odstotkov moškega prebivalstva od 14. do 64. leta ter 44 odstotkov ženskega prebivalstva od 14. do 60. leta. Tako dalekosežna mobilizacija ni bila izvedena v nobeni drugi deželi na svetu.
Od 16 milijonov britanskih žena je služilo 7 milijonov v armadi, v zračni obrambi ali pa v industriji. Ostanek so tvorile mlade deklice, ki so še hodile v šolo, in pa poročene žene, ki so morale skrbeti za dom in otroke. Pol milijona teh žena je bilo dodeljenih Zenski pomožni službi. — Do junija 1944 je Velika Britanija izdelala 25.000 tankov, preko milijon tovornih in oklopnih voz, 125.000 letal, preko 700 velikih ladij, 50.000 ladijskih topov, 13.500 topov in 21.500 topov za zračno obrambo.
V Varšavi se življenje obnavlja
Newyorski dnevnik je objavil vest, da ja Richard C. Hotielet sporočil po radiu iz Varšave, da se je začelo novo življenje v poljski prestolnici, ki je to!iko trpelo zaradi vojne. To je bila prva radijska oddaja iz Varšave v angleščini po osvoboditvi.
Dopisnik je pričakoval, da bo ugledal mrtvo in zapuščeno mesto, kjer se ne more bivati zaradi pomanjkanja voda, plina, električnega toka, telefonskih in tramvajskih zvez. Toda mesto še zdaleč ni mrtvo, ampak je polno življenja. Ulica središča so obljudene; približno 400.000 oseb se je vrnilo v mesto, kar predstavlja približno tretjino predvojnega prebivalstva.
Ljudje so revno oblečeni, a vsi so videti dobro hranjeni, vsi so dobre volje, zdi se, da so pozabili na rušavine, ki jih obkrožajo. Restavracije so odprte. Od tisočev krošnjarjev lahko kupite, kar si poželite. Tud; nekateri nočni lokali obratujejo. In kar je glavno, vlada se je vrnila v prestolnico.
šahovski fivohoj med Ameriko Ih Rusijo
Newyorski župan Fiorello La Guardia je dejal, da bo on napravil prvo potezo šahovskega dvoboja, ki ga bodo igrali po radiju in ki se bo pričel v prvem tednu meseca septembra med neko ameriško skupino in desetimi ruskimi igralci.
Dvoboju, ki bo prva večja povojna prireditev, bodo Moskovčani in Newyorcani lahko sledili na ogromnih, razsvetljenih šahovnicah, ki bosta postavljeni v te-h dveh mestih.
Velika Britanija — pri Sem ni všteta britanska svetovna država — je utrpela preko četrt milijona mrtvih. Od tega je bilo 60.000 civilnih oseb žrtev zračnih napadov. Celotna izguba mrtvih in ranjencev znaša 900.000 mož.
Visoke izgube je utrpela Velika Britanija tudi v zlatu in blagu. Velika Britanija je sploh doprinesla silne žrtve na vseh področjih ter s tem pripomogla dobiti vojno. Zunanji promet Velike Britanije — življen-ska potreba za deželo, katere blagostanje zavist od njenega uvoza — je bil skrčen leta 1944 na manj nego tretjino vrednostnega obsega iz leta 1938. Velika Britanija je morala istočasno likvidirati svoja podjetja v inozemstvu, da je lahko kupila surovine za vojno produkcijo. Končno je Velika Britanija Izgubila do konca leta 1943 približno 3000 ladij s skupno tonažo 11 in pol milijona ton. To predstavlja več nego polovico celotne izgube ladij vseh zavezniških in nevtralnih držav. Velika Britanija je izdržala vsa ta bremena, čeprav je bila tako visoko obdavčena kot noben drug narod na svetu.
Pred šestimi leti je Velika Britanija prevzela vodstvo vojne, da bi se zlcsnšla moč nacistične Nemčije in Evropa za vedno rešila nemškega ogrožanja. Prevzela je častno obveznost, vložiti za to stvar vse, kar poseduje. — Velika Britanija je svoi-j bssedo tudi držale.
22 Hiilijontv ljudi k vojni služfei Velike Brllnnije
Angleški vojaki in msl oiroci
Cvetje in klasje
Ä3 flifieilil! / Vemški spbal Reiitmiidil
Bilo je v tednu okoli Sv. Treh kraljev. Javornik iz Spodnjih Rut, mladosten in čeden kmet, se je peljal na oglede. Vpregel je bil v nove sani plužno kleko, dasi bi bil rajši videl tekača kostanjevca. Ali ta je že več dni šepal. Rjavček je bil okoren, in počasen; ni se skladal z novimi sanmi. Zato je delal Javornik kisel obraz. Čakati ni mogel, kajti mudilo se je. Na vsak način je hotel imeti do Svečnice brhko kmetico na svojem gruntu. Vožnja je držala v Belo peč, dve uri daleč. Sicer bi bil mogel Javomik izbirati med dekleti v domači vasi, saj je bil eden najčvrstejših kmetov; imel je novo hišo in grunta ni težil niti vinar dolga. Toda izbira doma ni bila velika. Tudi je bil Javornik na novoletnem sejmu slišal, kako so hvalili najstarejšo hčerko Garginterjevo v Beli peči kot pridno, čedno, domače in tudi bogato dekle, tako da si jo je moral brž ogledati. Starega Garginterja je poznal Javornik od sejmov, a težko da sta bila dosedaj govorila svojih trideset besed med sabo. Njegovih hčera ni poznal, samo to je bil slišal, da je najstarejša v preteklem poletju odbila več ko enega snubca. Mlademu Javorniku sicer ni manjkalo korajže, pa mu je, če je to pomislil, le utripalo srce. Ko je kleka tako počasi prestavljala noge,, je mladi kmet snoval svoj načrt. Sklenil je, da bo stopil v hišo pod pretvezo, da hoče kupiti konja, medtem bo premeril položaj, in če bo kazalo, bo s spretno govoranco tvegal odločilni naskok.
Uro vožnje je imel Javornik že za sabo, ko je dohitel dekle z obrazom ko mlado jutro.
„Dobro jutro!" je pozdravil in konja
ustavil.
„Dobro jutro!" je prijazno odvrnilo dekle.
„Kam pa kam?"
„V Belo peč."
„Kakor jaz. Morda bi prisedla?”
„Hvala lepa. Sem dobrih nog."
„Bo že res, in moja kočija tudi ni brzo-vlak. Ali jaz pravim, slaba vožnja je boljša kakor trda hoja. Prisedi!"
Deklina je mladega moža pogledala v oči, potem je menila; „Če ti nisem na poti, pa prosim."
„A kaj še! Prostora dovolj za oba. Tu imaš odejo, naredi, da boš dobro sedela." In pognal je konja. Čez čas je vprašal: „Ostaneš v Beli peči?"
„Ostanem."
„Kje si pa danes že bila?"
„V mestu pri živinskem doktorju. Krava je bolna."
„Tako, tako!" In zopet je nagnal konja.
„Odkod pa ti?" je hotelo dekle vedeti.
„Iz Nižjih Rut."
„Imaš opravke v Beli peči?"
Malo je pomislil Javornik, potem je dejal: „Konjička bi rad kupil, kleka tu spre? daj hira, saj vidiš."
„Tako? Konjička bi kupil? Pri kom le? Pri
birtu?"
„Ne, pri Garginterju bi poskusil."
Dekle je malce zardelo, potem je dejalo:
„Pri Garginterju? Lahko si pot prihraniš, ta nima konja naprodaj."
„Kako pa to veš?"
„Ker sem sama pri Garginterju in imam dosti opravka v hlevu."
„Kaj — pri Garginterju si v službi? Ta je pa dobra!" se mu je izvilo.
Dekle je osupnilo, ko je slišalo ta glasni odm^v iz duše svojega mladega spremljevalca. Skrivaj ga je ošinila z očmi. Mar ne hodijo mladcu druge reči po glavi nego konjska kupčija? Zdelo se ji je kar zabavno, da se ni bila izdala kot Garginterjeva hči, marveč jo je sopotnik imel za deklo. Začela je mladega kmeta skušati.
„Veš, če brusiš pete, samo da bi dobil konjička pri Garginterju, tedaj se kar obrni! Konjička tam ni."
„Nhk, nazaj pa ne! Čemu potem ta dolga pot? Če ne bo nič s konjičkom, se bo pa dala morda napraviti druga kupčija."
Dekle se je smehljalo: „Pri Garginterju ni tačas nič naprodaj. On ne daje nič iz rok."
„Kar peljiva se tja. Vprašati ne stane nič, in Gargiiter nazadnje ni pasjeglavec."
„Poznaš Garginterja?"
„No, za silo, tako s sejmov."
„Kdo si pa ti, če se sme vprašati?"
„Javornik sem iz Spodnjih Rut."
„Tako, tako, Javornik!" se je delalo dekle, kakor da je presenečeno. Zopet je pogledalo fanta nekoliko skrivnostno, potem je dejalo.- „Pravijo, da imaš najlepšo kmetijo v Rutah — slišala sem."
„Ravno najlepša menda ne bo."
„Koliko repov imaš v hlevu?"
„Kakih dvajset jih bo že,"
„Pa poslov tudi dovolj?"
„Bi. bilo, bi bilo. Zakaj pa vprašaš? Bi se morda rada zadala za deklo?"
„To ne, ne", se je zasmejala, „predobro s« mi godi pri Garginterju."
„Tako, tako — koliko pa je pri vas služinčadi?"
„Nu, še trije hlapci in stara dekla."
„Pravijo, da ima Garginter kopico otrok?"
„Ne bo tako hudo — dva fanta in nekaj dekličev."
„Hvalijo njegove otroke, povsod se sliši hvala."
„Tako?"
„Je tako, pa zlasti najstarejša, ta da bi. bila nekaj tako lepega in pridnega — nu, tako se sliši."
Dekle je zardelo, toda Javornik tega ni opazil, ker si je dajal opravka s konjem, ki se je bil prav ta hip spotaknil. Opazila je, ko ga je zopet ošinila s pogledom, da je praznično oblečen. Zdaj je vedela dovolj. Ni ji bilo več treba pojasnil, kaj se skriva za konjsko kupčijo.
„Ali je res", je vprašal Javornik, „kar ljudje govore o dekletu?"
„Pa ne vem, moraš že sam pogledati."
„Ne bi imel potrebe, kaj me pa dekle briga? In če enkrat, dvakrat pogledam, tudi ne morem vsega videti."
„Jaz pa ne besedičim rada o časti svojega bližnjega", je menila poniglavo.
Malo je pomislil, potem je znova spregovoril: „Sicer sem slišal o punci nič ko dobre in lepe reči, samo malo ponosna je, pravijo."
„Ne vem, s te strani sem jo še premalo pogledala."
„Več ko enega snubca je odbila, tudi če je bil najboljši kmet."
„Prav je imela."
„Zakaj, če smem vedeti?" se je začudil.
„Ker od te sorte, kakršni so bili oni, cel tucat ni vreden toliko kakor-hlačni gumb,"
„Bi morda kazalo vprašati, kakšna sorta je to?"
Blaž Kocen
Prav pogosto se je dogajalo v burnih vojnih časih, ki smo jih doživljali, da je oče segel po zemljevidu — atlantu otroka, ki je obiskoval srednjo šolo, in je na zemljevidu sam ali v krogu družine in sosedov iskal pozorišča dogodkov, ki so bili vzbudili zanimanje vsega sveta. Tudi trdi kazalci slovenskih kmetov so našli v atlantu, kakor imenujemo zbirko zemljevidov vsega sveta, kraje, kjer so se bojevale velike bitke, mesto na Norveškem, kjer je bil domači sin, preskočili so gorovja in prebrodili so morja ter prišli v Anglijo, Ameriko, na Japonsko in do Avstralije. Nobeden ali pa le malokdo izmed njih pa. je vedel, da je ta nemški zemljevid, na katerega naslovni strani je stalo: Großer Atlas nach Blasius Kozenn, 43. Ausgabe, delo slovenskega učenjaka — duhovnika Blaža Kocena.
Na Ponikvah ob Južni železnici, v kraju, kjer je bil rojen veliki slovenski škol Anton Martin Slomšek, se je v borni kočici rodil dne 24. januarja 1821 tudi sloveči kartograf Blaž Kocen. Po vseh avstrijskih šolah so že nad pol stoletja v rabi njegovi zemljevidi in Kocenovo ime je znano in slavno po vsej Evropi. Kako pa to, da mi tako malo vemo o njem?
Prvi vzrok je ta, da se je njegovo znanstveno delovanje vršilo največ zunaj slovenskih pokrajin. S trinajstimi leti je prišel na celjsko gimnazijo, ki je pa štela takrat le šest razredov, tako da je moral Kocčn v sedmi in osmi razred v Gradec. Odtod je prišel v Celovec, kjer je bilo takrat skupno bogoslovje za krško in lavantinsko škofijo. Mimogrede bodi povedano, da je bilo vse to še predno je vozila južna železnica in da je moral Kocen in tudi vsi drugi potovati s kočijo ali hoditi peš. Leta 1845 je bil posvečen za duhovnika v St. Andražu, takratnem sedežu lavantinske škofije, nakar je kaplanoval na Spodnještajerskem, med drugim v Šoštanju in Rogatcu.
Kot kaplan se je začel Blaž Kocčn kakor mnogi drugi duhovniki baviti z znanostjo, predvsem z zemljepisom. Vlada ga je kmalu postavila za pomožnega učitelja na sedaj že osemrazredni gimnaziji v Celju. Da bi napravil izpite, je šel na Dunaj ter po enoletnem študiju napravil profesorski izpit iz prirodoslovnih ved z odliko. Nato je postal profesor na gimnaziji v Ljubljani, kjer je pa ostal le malq časa, ker je bil prestavljen v
„Bili sta prav za prav dve sorti. Eni, ti so hodili po hiši kakor davkarji in so vse šteli in tehtali. Bilo jim je do denarja. Nu, in veš, takega bi že ne marala. Drugi so pa znani, da ponočujejo., Take bi kazalo zmetati v potok. In če bi bili zlati, s koncem prsta se nobenega ne dotaknem."
„Presneta punca, jezik pa imaš! In veš, da mi je to všeč! Cisto prav imaš, za pustolovce bi bilo dekleta preškoda. Kajpak, »ni drugi, ki stikajo za denarjem, niso nič boljši, ker punco varajo."
„Mar res tako misliš, kakor govoriš?"
„Res, pa še kako! Postavi mi na eno stran kako pridno in na drugo stran kako bogato — pri meni bo pridna vsakpot tehtala cel cent več kakor bogata."
„Ta ni slaba — ali si še saihec?"
„To pa."
„Tedaj se bo menda treba paziti, kadar boš hodil konjičke kupovat", ga je dražilo dekle.
Kmet je zardel, a koj se je zasmejal; „Ni nevarnosti, ne! S to drugo kupčijo se mi ne mudi."
Po kratkem odmoru je poizvedoval dalje:
„Koliko let pa je Garginterjevi hčeri?"
„Najstarejša bo tvojih let."
„Ali kaj zna?"
„Zna, recimo ves katekizem do poslednjega zakramenta."
„Tako ne mislim", se je smejal Javornik. „Ali se razume na gospodinjstvo?"
„Toliko menda že, kolikor so pri Garginterju vajeni. Moraš pač tja, sam poglej."
„Ne vem, kaj bi me sililo. Vprašujem samo, ker sem toliko slišal o dekletu."
Dekle se je zvijačno smejalo vase. Dospela sta do prvih vaških hiš.
„Zdaj moram dol", je reklo dekle, „drugače bi mogli ljudje govoriti. Lepo se zahvaljujem. Tam gori na griču, saj jo vidiš, stoji bela hiša. Garginterjeva je."
„Na svidenje!" je dejal Javornik. „A to te prosim, ne govori doma nič, kaj sva se medpotoma menila."
„Si lahko miren, nisem čenča. Zbogom!"
Dekle je zavilo na bližnjico, Javornik pa se je s sanmi napotil h krčmi. Medpotoma je venomer mislil na svojo sopotnico. Dekle mu je bilo nadvse všeč. Več ko enkrat je dejal sam pri sebi: „Ne, na denar ne gledam. Vedi Bog — če se mi s hčerjo ne posreči, pojdem in snubim deklo še danes."
(Nadaljevanje sledi.)
— Slovenec
Gorico. Leta 1858 je prišel na gimnazijo ▼ Olomuc na Moravskem, kjer je ostal do leta 1870, ko je nastopil bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil. Umrl je že 29. maja 1871 na Dunaju, star šele 50 let, in je pokopan na Hernalskem pokopališču na Dunaju.
V Olomucu se je kot gimnazijski profesor poglobil z vso vnemo v zemljepisne študije. Narisal je celo vrsto zemljepisnih kart in atlantov, kot prvi kartograf Avstrije. Karte, ki so bile tedaj v rabi, so bile vse izdelane v Nemčiji in v vsej Avstriji dolgo vrsto let ni bilo učenjaka, ki bi si bil upal prevzeti tako delo. Slovenec Blaž Kocen pa je izdal leta 1860 atlant za ljudske šole, tri leta pozneje pa atlant za srednje šole, ki je ostal v 43. predelani izdaji na ozemlju bivše Avstrije do danes v rabi! Izdal je še mnogo drugih kart in znamenitih spisov, ki so njegovo slavo utrdili daleč okrog.
Kot drugi vzrok, da je Kocenovo ime pri nas tako malo znano, se je dolgo časa navajal ta, da se Blaž Kocen ni zavedal svoje narodnosti in da je utajil svoje pokolenje. Znane so izjave njegovih učencev, da Kocen ni hotel nikoli pokazati, da razume slovenski; trdili so, da ni odobraval narodnostnega gibanja, ki so ga Slovenci započeli leta 1848. Gospodje okoli bivšega mariborskega Zgodovinskega društva, posebno Kocenov ožji rojak dr. Pavel Strmšek, so se s tem vprašanjem temeljito bavili in ga docela razjasnili. Po ugotovitvah dr. P. Strmška je dognano, da je Blaž Kocen prav dobro razumel narodnostno gibanje, ko je živel med narodno navdušenimi Cehi v Olomucu. Da se pa ni sramoval svojih rojakov Slovencev, je pokazal s tem, da je v vrsti stenskih zemljevidov avstrijskih dežel narisal tudi na eni karti vse pokrajine, v katerih prebivajo Slovenci. Stara Avstrija take karte Slovencem do svojega propada ni dovolila, Kocen jo je pa že leta 1863 izdal, seveda ne pod imenom Slovenije, temveč le kot Istro, Goriško, Kranjsko, Spodnje Štajersko in Spodnje Koroško. Na tem zemljevidu so torej bili vsi slovenski kraji z izjemo Prekmurja. Dalje je Slovenec Kocen na karti avstrijskih Alp označil kraje z nemškimi in slovenskimi imeni, česar ni storil niti na Češkem niti na zemljevidu kake druge dežele.
Iz vsega tega vidimo, da se je Blaž Koc4n
Ko je v začetku maja angleška vojska prišla na Koroško, so stali naši otroci ob cestah in so se čudili nepreglednim vrstant avtomobilov, okiopnjakov in topov, ki so nepretrgoma drveli mimo. To so torej bili sovražniki: kmečki otroci, ki jih je radovednost gnala na glavno cesto, so v silnem' hrušču in trušču okiopnjakov malce pre« plašeni stali ob strani in opazovali vse to*
Toda čudno! Na silnih oplopnjakih in v hitrih avtomobilih so sedeli mladi in nasmeh jani fantje, ki nikakor niso vzbujali vtisa da bi hoteli narediti komu kaj žalega. Otro* ci so stopili bliže. Vojaki so jim mahali, otroci so mahali nazaj, in že je priletelo skozi- zrak več v srebrn papir zavitih stvari. Bila je čokolada, kakor so dagnali v brez* mejnem veselju starejši otroci. Mnogo jih je bilo med njimi, ki čokolade niso poznali, saj je še niso bili nikoli videli. Veselili so se lepega srebrnega papirja, saj še niso bili pokusili sladke vsebine. Zopet je prišla kolona: otroci so vpili, mahali in skakali, vo* jaki so se smejali in zopet je prifrčalo skozi zrak: čokolada, bomboni... Kakšno razburjenje, če je kak avto obstal in so vojaki "V njem pokazali, da bi radi pili vodo! Pet otrok je letelo po vodo, ostali so strmeli Tf avto in vojake in — seveda upali na na»: daljno čokolado, ki tudi tokrat ni izostala. Začeli so se prvi razgovori. „Čokolade gut, Hitler nix gut!" — in silen smeh na obeh’ straneh. Ta dan in tudi naslednje dni so bila hiše pri nas povsod brez otrok. Vsi so bili ob cesti. Južina in obed — brez njih, saj so imeli čokolado. Zvečer so se vrnili domov, zamazani od prahu in čokolade, s svetlimi očmi so kazali in preštevali svoja angleške dobrote, v katere je tudi marsikatera mamica prav rada ugriznila.
Tako so naši otroci navezali prve stike z angleškimi vojaki. Danes je pa to še vsa drugače. Če danes stoje na kaki vasi angleški šotori, so tudi otroci tam. Vsak ima svojega posebnega prijatelja med vojaki, svojega Billija, Fredija, itd., ki ga pripelje seveda tudi domov ter ga ponosno predstavi staršem.- „To je pa Billi, yes!" Billi sa pa prijazno reži, izvleče cigarete iz žepa, da očetu in tudi mami, ki sicer nikoli ni kadila, pa vendar vzame — za moža, ki ji je mežiknil. Hčerka pa dobi komad duhtečega mila, zardi in lepo pogleda pridnega Billija, ki se sedaj dela še bolj prijaznega. Mama mu nato ocvre par jajc in Billi se vsede k mizi, pri čem ga vsi vneto opazujejo. Toda domači lahko le ugotovijo, da . jedo Angleži, ravno tako. .kakor mi. Billi obsedi uro ali dve, kadi cigareto za cigareto, pri tem mu oče seveda z navdušenjem pomaga, in se zvečer poslovi. Domači sinko, ki se ves čas ni odstranil od svojega gosta, mu še pokaže bližnico skozi sadovnjak. Drugič nese sinko Billiju košarico lepih hrušk ali jabolk in se vrne seveda z zažei.jeno čokolado. Domača hčerka z vso skrbnostjo in z Billijevim milom pere njegove srajce, pri likanju pa sedi tudi Biili ob mizi in ji govori nekaj po angleško, kar dekletu najbrže ugaja, ker se venomer smeje.
V mestih ni nič drugače. Tu vidite čepeti na tleh orjaškega tetoviranega vojaka, ki s® igra s triletno deklico, ki sa ga prav nič ne boji. Tam zopet stopica ob strani vojaka fant, ki z važnim obrazom nosi v roki malo vojaško torbico, Anglež pa ima polne roke paketov. Parade, godba, strkže, nič se ne dogaja, ne da bi bili zraven tudi otroci. Škoti s svojimi krili so seveda velika atrakcija in v začetku se je vila cela procesija otrok za njimi, kjerkoli so se pojavili. Zadnjič sem obiskal v mestu znanca, ki ima triletnega sinka. Fantek se je ravnokar vrnil z mamico domov z izprehoda po mestu in je navdušeno prihitel k očetu: „Tata, veš, kaj sem videl danes? Angleškega dimnikarja." Oče in jaz sva pogledala drug drugega in ugibala, dokler nam ni mamica smeje razjasnila, da je dečko videl Zamorca v angleški uniformi. Zamorca fantek še nikoli ni bil videl, črn je bil in tako je bil za njega — angleški dimnikar. Sedaj smo sa seveda vsi zmejali.
Zadovoljno in veselo lahko ugotovimo, da so angleški vojaki in naši otroci res v najboljših odnošajih. Angleži imajo mnogo smisla za humor, dobrosrčni so in že po naravi ljubitelji otrok, naši otroci pa so veseli, pridni in uslužni — tako so se kmalu razumeli. Dolgo pogrešana čokolada je pomagala premagati boječnost in strah otrok pred tujimi ljudmi — veselje in uslužnost naših otrok pa je ugajalo vojakom. Tako ja brez povelja in političnih smernic 'nastalo prisrčno razmerje, ki se ga lahko vsi veselimo.
prav dobro zavedal svoja narodnosti in da ga lahko v vsakem pogledu štejemo med najimenitnejše sinove slovenskega naroda. Mariborsko Zgodovinsko društvo je zato tudi na njegovi rojstni hiši na Ponikvah že pred leti odkrilo spominsko ploščo, ki nam priča, da je v tej ubogi, leseni in s slamo kriti koči rodila k-nečka mati velikega Slovenca.	g, $.
Toscanini se vrača v Italijo
Arturo Toscanini velja za največjega di< rigenta, kar jih živi na zemlji. Nikoli ni prikrival, da mu fažizem ni pogodu. Lahko bi bil domovino zapustil, toda — to so bili storili premnogi. Toscanini je bil uverjen, da bo storil za bodočnost Italije več, ako ostane ter s svojim umetniškim ugledom vpliva na ravnotežje duhov. Uračunil se je, kajti fašisti so postajali iz dneva v dan bolj otročji, in ker so obenem imeli v rokah oblast, je bila vsa treznost iskrenih italijanskih rodoljubov zaman. Ko je Toscanini leta 1931 na javni prireditvi v Bologni opustil sviranje Giovi-nezze, so ga črnosrajčniki napadli ter pretepli. Tedaj je mojster uvidel, da mora Italijo zapustiti. Zaklel se je, da ga prej ne bo nazaj, preden ne bo fašizma konec.
Letos v aprilu, ko je fašizem zgrmel na kup In je Mussoliniju odbila poslednja ura, so se milanski umetniki in meščani odločili, da Toscaninija poprosijo, da se povrne v Italijo. 781etni maestro je odgovoril, da tega ne stori prej, nego bo Italija republika.
Zdaj se pa iznenada sliši, da je Toscanini svoj sklep preklical. Izjavil je, da se misli čei nekaj mesecev iz Amerike odpraviti na pot v Milan, ker bi rad sodeloval pri slovesni otvoritvi milanskega gledališča „Scala“. Slovita „Scala" je 1943 utrpela zaradi bombnih napadov znatno škodo. Takoj po koncu vojne so se lotili dela, da jo čimprej popravijo, in državna oblast to delo trenutno z vnemo pospešuje. Spočetka so računali, da se bo mogla slavnostna otvoritvena predstava vršiti letos dne 26. decembra. Milančani bi pa na vsak način radi videli, da jim Toscanini osebno dirigira prvo predstavo, zato so otvoritev „Scale" odgodili na februar 1946. Še iz drugega razloga je umljivo, da nočejo svojega Toscaninija pri otvoritvi „Scale" pogrešati: sivolasi maestro je za obnovo gledališča, ki je ponos Milana, daroval 5000 dolajjev, kar je po naših in italijanskih pojmih kar lepo premoženje.
Penicilin
Medtem ko je svet odmeval od vojnega trušča,* ko je dnevno žrtvovalo življenje na tisoče ljudi, ko se se rušili v prah umetnostni spomeniki in plodna polja spreminjala v puščavo, je medicinska znanost neutrudno delovala v tišini laboratorijev, da olajša človeku bolečine in mu vrne izgubljeno zdravje. In zopet ji je uspelo doseči novo zmago nad smrtjo, ki jo danes že spoznava ves svet in ki bo jutri postala ena najpomembnejših odkritij človeškega duha.
‘ Med'raziskovalnim' dfeloftf Ö ■pOVztočiteHu sepse je opazil angleški raziskovalec dr. A. Fleming, da je kultura stafilokokov, ki jo je gojil na posebnem gojišču, povsem zamrla, ko se je slučajno na gojišču razvila neka plesen.
Ker se je raziskovalec bavil ravno z odkritjem sredstva, ki bi preprečevalo razvoj stafilokokov, je ta slučajnost pritegnila njegovo pozornost.
Dr. Fleming je začel takoj gojiti to plesen, ki pripada vrsti penicilum notatum, na posebnem gojišču po Sabouraudu; kmalu je ugotovil, da zavira rast stafilokokov celo 500—SOOkratna raztopina kulture te plesni. Prav tako delovanje je imela raztopina tudi na streptokoke, pneumokoke, gonokoke in bacile difterije, dočim na becterium coli, bela krvna telesca in tkiva živalskega izvora ista raztopina nima nobenega vpliva.
Na podlagi teh ugotovitev je šel dr. A. Fleming s pomočjo znanih kemikov takoj na sistematično raziskovanje lastnosti te raztopine, ki so ji dali ime penicilin.
Sredstvo lahko uporabljamo ali kot prašek, ali kot mazilo ali kot tekočino; z njim lahko učinkujemo direktno na rano, lahko ga pa injiciramo tudi v žile in podkožje ali v mišice. Učinek je nagel: gnojenje izgine, bolečine se zmanjšajo, rana se zabrazgotini in splošno telesno stanje se znatno izboljša. Ameriški zdravniki so mnenja, da smo s pomočjo penicilina premagali veliko nevarnost težkih vojnih poškodb, ker se s takojšnjo uporabo tega sredstva potek zdravljenja zelo pospeši in poenostavi prva pomoč ranjencem.
ÜGAMAR NASTAVLJA MREŽE
Vaje za bistre glave
V nekem obratu je delalo za četrtino manj
moških kakor žensk.
Kasneje, ko je zapustilo delo pet moških in dve ženski; so šteli v obratu še enkrat toliko žensk kakor moških.	'
Koliko moških in koliko žensk je bilo spočetka zaposlenih?
Za računarje
Dva vrtnarja skupno najameta delavca. Prvi vrtnar ima 8 arov velik vrt, drugi pa je lastnik vrta, ki meri 6 arov. Delo oprav-ijajo vsi trije. Delovni čas je za vse tri enak. Ko je delo pri kraju, zahteva delavec 210 šilingov mezde.
Koliko inu mora vsak vrtnar plačati?
(Rešitve objavimo prihodnjič.)
Koroški Slovenci pred 100 leil
SPISAL ŽUPNIK HANI MAIERHOFER
Vsebina tega spisa je vzela iz zgodovinskih knjig in iz spominov mojega očeta.
Ko pa je avstrijski cesar Jožef II. kloštrom in grofom odvzel kmetijske pravice, je prišlo to imenitno posestvo pri Krajncu pod Jerbergom v roke mojega zgoraj omenjenega krstnega botra Kolimpreta, in ta si je izvolil za oskrbnika krajnčeve kmetije mojega očeta leta 1876.
Ker pa je bil moj oče tako skrben gospodar in moja mamica tako pridna gospodinja, se jima je posrečilo, dobiti to slavno kmetijo leta 1896 v svoje roke.
Moj oče je bil spoštovan od vseh. Tako rad se spominjam še na svoja mlada leta, ki sem jih doživljal doma pod slavnim Jerbergom! Vsak sobotni večer in posebno še vsako nedeljo popoldne so prišli sosedi v našo hišo, da so poslušali mojega očeta in se razgovarjali o prihodnjih kmetijskih opravkih. Imel je moj oče tudi razne knjige in časopis „Mir" — ki je izšel leta 1882. In kako smo radi poslušali očetove doživljaje iz prejšnjih let in tudi še razne spomine od njih očeta, mojega dedija. V dobrem spominu imam še, kako so sosedi sedeli skupaj pri mizi in so rekli očetu: Kaj boste zopet pisali v „Mir". Zgovorili so se in oče je spisal zopet nov članek za „Mir".
In kaj je nam pravil iz prejšnjih časov? Kako je bilo v Celovcu in na Koroškem pred sto leti? Zlati čas za koroške Slovence! Poslušajmo, kaj je nam pravil Krajnčev oče! Leta 1854 se je oženil novi avstrijski cesar
lepo 'bavarsko princezinjo Elizabeto. Potem pa jo je hotel pokazati vsem svojim kronovinam. Pripeljal se je z njo tudi iz kopališča Išl skozi Reichenau, Sokolove (Himmelberg), Trg, od Blatograda (Moosburg) proti Celovcu. Na vpreženem vozu seveda, ker tedaj še ni bilo železnic. Vsa Koroška je bila pokonci, da bi videla novega cesarja in njegovo cesaričo.
Ko se pripelje cesar sem iz Trga, ga je čakala ogromna množica ljudi na cesti zadaj za Cajnčami (Tültschnig), severno za Celovcem.
In župan tedanje čajnske občine pozdravi cesarja in cesarico v slovenskem jeziku: „Bodita pozdravljena cesar in cesarica!" In potem je rekel v nemškem jeziku: Majestät: Hier betreten Sie schon slowenischen Boden des Landes Kärnten!
Stara navada je büa, da so koroški Slovenci pozdravljali cesarje v svojem jeziku.
In ko sta se pripeljala cesar in cesarica v Celovec, je povsod grmelo: Pozdravljen cesar! Pozdravljena cesarica! In res je bilo
Prali™ SasSllIk / RumimsKa sl&a
Sime in Drejc sta stala pred sodnikom. „Gospod", ja začel Šime: „Vi ste pravičnost sama. Drejc je tat!"
„Tako?" Sodnik je žvečil svoj tobak. „Kaj ti je pa ukradel?"
„Njegove čebele so posrkale moj med." „Drejčeve čebele?"
„Da, gospod."
„In za to naj kaznujem Drejca?"
„Da, gospod."
„Saj so njegove čebele kradle."
„Toda Drejc jih je napojil z žganjem in v svoji pijanosti so se vrgle na moje panje."
„Gospod, Šime laže", je rekel Drejc, „meni verjemite."
„Potratnež, kaj si napravil z žganjem?"
„Pil sem ga, gospod, ves sem blažen, kadar ga pijem."
„Pa tvoje čebele?”
„Te so pa pridne, pri moji veri!"
„Hm, Šime", je žvečil sodnik, „kaj naj storim?"
„Pravičnost", je stokal Šime, „od česa pa naj živim? Poslednja jajca mi je ukradel iz lonca."
„Drejc?"
„Da, tat tatinski."
„No, Drejc?" Sodnik je gnetel svoj tobak.
„Te jajce so bile od moje kokoši, gospod. Šime ji je zavil vrat. Njena mast se mu še sedaj blešči na roki."
„Saj me hudič ne bi bil premotil s tvojo suho kokošjo, če ne bi bil ti s svojim plugom zaorel čez sredino moje njive."
„Verjemite, gospod, da tega ne bi bil storil, če ne bi Šime lanskega leta zapeljal moje koruze v svoj skedenj."
„In zakaj sem jaz to storil, pravični gospod?" je javkal Šime. „Zakaj? Samo zato, ker me je ogoljufal za denar."
„Za denar?" je vprašaT sodnik in porinil z jezikom tobak na drugo stran ust.
„Da, ponoči smo vstopili pri trgovcu."
„No, Drejc?" Oči pravičnega sodnika so se iskrile izza očali.
„Pri moji veri, gospod, sramotno mi ga je ukradel."
„Koliko pa je bilo?"
„5000 tolarjev, gospod. V kapelici „Šeste-rih stisk" sem jih položil pod krstni kamen. Šime se namreč boji krstne vode.”
„A- tako", je rekel sodnik in zaprl svojo knjigo: „Vidva lopova sta mi torej pripomogla do svinje. Kaj naj počnem z vama, tolovaja? Pojdite domov! Moja svinja bo kmalu povrgla. Ce jih bo več kot šest, dobita vsak po enega prasca. Pravičnost nad vse, tatova!"	LorenzMack.
Opica in vofna
Neki vojni dopisnik poroča iz Burme sledeče: „Nekega dne se je predstavil našim četam domačin kot prostovoljec. Gibbon je bilo njegovo ime. Tej opici se je očividno pri Japoncih godila krivica, zato se je odločila, ne ozirajoč se na streljanje strojnih pušk in granat, da se preda Britancem. Pri nas so se širile različne govorice, češ, kako Japonci sploh morejo uporabljati opice v vojne svrhe. Baje so sestavili že cele bataljone takih štiri-ročnikov, jih oblekli v japonske uniforme, razdelili in poskrili v grmičevju ob britanskih vojnih področjih, da so na ta način odvrnili pozornost sovražnika o premikanju svojih borcev. Vepdar opica Gibbon, katera se je po tako čudnem naključju javila.v našem taborišču, ni nosila uniforme. Njen kožuh ji je zadostoval kot oblačilo. Pozorno je opazovala kretanje vojakov, najbolj všeč ji je pa bilo natakanje čaja. Ko je tudi ona dobila polno skodelico čaja, ga je takoj popila in hitro nastavila skodelico, da jo ji znova napolnijo. Pri tretji skodelici pa so se vojaki branili polnitve. Začela je poskakovati In zaplesala je svojevrsten ples, In postavila skodelico tja, da ji jo napolnijo. Plačilo za njeno predstavo ni izostalo in posrebala je čaj v tretjič. Da bi ne bila predaleč v stran od te slastne kapljice, se je vlegla zraven petliterske posode, napolnjene s čajem, in si tako odpočila. Žeje naša opica tudi v vročih dneh ni trpela, tudi za njo je bilo vedno dosti čaja pri roki. Vendar so ji naši vojaki zamerili, ko so opazili, da jim je včasih „smuknila" tudi cigarete. Začeli so cigarete
skrivati, vendar ji je včasih kakšen vojak katero ponudil. Ker opica ni imela vžigalic, je tobak kar čikala, in na njenem obrazu je bilo videti zadovoljstvo užitka. Ako pa je prejela že prižgano cigareto, se je usedla vsa srečna na tla in puhala dim kar skozi nos. Kadar so padale granate, takrat je planila kvišku, se skrila v zasilno zaklo-
nišče ter se tako dolgo ni prikazala na svetlo, dokler ropot motorjev ni potihnil. Huda pa je bila takrat, ako ji vojaki niso vzeli za dovolj resno, če so se ji posmehovali. Splazila se je nazaj v grmovje in kuhala jezo. Ko pa so bile srčne bolečine pozabljene ali pa zahteve po cigaretah in čaju močnejše kot bolečine, takrat je opica prilezla iz grmovja In kazala zopet prijazen obraz.
tedaj v Celovcu več kot plovica — Slovencev* In uradno poročilo ljudskega štetja v Celovcu leta 1864 javlja: Slowenen: 62.80%!
Ko sta se potem peljala cesar in cesarica iz Celovca v Beljak ;n potem v Šmohor v Zilski dolini, so jih pozdravljali povsod le — Slovenci v slovenskem jeziku. Okrog Celovca, v Krivi vrbi, v Porečah, v Vrbi še ni bilo Nemcev.-
V Št.Rupretu — severno od Beljaka — je tedaj bil župnik Jurij Prešern, brat našega pesnika prvaka Prešerna. Ta župnija, sedaj nemška, je bila tedaj še vsa slovenska. In Prešernova mati je bila vedno pri župniku v Št.Rupertu. In je tam pokopana! In slovenski narod se dosedaj še ni zanimal za ta grob. To je naša sramota! —
In ko sta prišla cesar in cesarica v Zilsko dolino, so ju pozdravili na Vratah Zilani in Zilanke v njih krasnih, zilskih oblekah. Seveda, najprej v slovenskem ježiku! Jn še nekaj: Ko je pri sprejemu na Vratah podala najlepša Žilanka cesarju šopek rož, je bil cesar od njene lepote tako premagan, da ji je dal v svojem navdušenju — poljubi — Cesarica Elizabeta pa je takoj skočila tja, potegnila cesarja nazaj in mu zavpila: „Du bist ja mein!” —
Ko se je prvega maja 1227 pripeljal grof in pesnik Ulrich von Liechtenstein, kot „Kraljica Venus" oblečen, iz Benetk, so ga Zilani tudi na Vratah pozdravili v slovenskem jeziku: z besedami: Bog Vas primi! Kraljeva Venus!
Pravil je nam oče:
Vsak četrtek je, kakor še sedaj, tedni „trg" — Wochenmarkt — v Celovcu, in vsi kmetje iz bližnje in daljne okolice so vedno pripeljali njih stvari na celovški trg: Heuplatz, na šentvidski strani mesta, ki sega od sodnije do kapucinske cerkve. In ko je zazvonil v bližnji celovški glavni cerkvi opoldanski zvon za pozdrav: „Angel gospodov je oznanil Mariji" so potegnili vsi na tem trgu svoje klobuke in trije kmetje: eden na severni strani trga, drugi v sredini in tretji dol pri Kapucinih, so glasno molili v slovenskem jeziku „Angel gospodov"! In vse je glasno odgovarjalo: „Sveta Marija, prosi za nas..."
V vseh mestnih uradih in v sodniji so govorili in se zagovarjali Slovenci vedno v svojem maternem jeziku. Tudi pri vseh kupčijah v gostilnah in tovarnah se je rabil slovenski jezik.
Vsak četrtek so se radi zbirali slovenski kmetje po Svojih opravkih na trgu, najrajši v veliki dvorani v kavarni Sibert. Tam so govorili seveda le slovensko. Zato so vedno rekli celovški Nemci: „dos ist der windische Londtog!” — In boroveljski pevci Piliji, ki so delali v slavni puškami v Borovljah v Rožni dolini, so prišli večkrat v Celovec in peli po mestnih ulicah krasne slovenske pesmi. Tudi celovški Nemci so jim srčno ploskali.
Pravil je nam naš oče ,da se je še v petem desetletju prejšnjega stoletja govorilo v vseh vaseh okrog Celovca edino le slovensko. Tudi Gospa Sveta je bila vsa slovenska in vse vasi gor do Šentvida. Tudi v Velikovcu in v Pliberku si slišal le slovensko govorico.
Pred sto leti so imeli koroški Slovenci svoje pravice in svobodo. Ohranili so jo od svojih pradedov iz srednjega veka. In bili so vedno močni in trdni. Še slavni vojskovodja „Vater Radetzky" se je večkrat izrazil: „Najrajši imam Slovence! Ti so moji najzvestejši in najhrabrejši vojaki!"
Da, ta zlata doba koroških Slovencev pa je imela svojo podlago na tedanjih slavnih junakih in kulturnih prvakih:	Slomšek,
Prešern, Vodnik, Eleiweis, Janežič, Einspieler, Jarnik, Rudmaš, Sumper, Ahacelj i. dr.
Največje zasluge in uspehe je gotovo imel slavni škof Slomšek. Rodil se je, kakor Prešern, leta 1800 in sicer na Štajerskem. Ker pa na slovenskem Štajerskem še niso imeli lastnih duhovniških semenišč, je moral študirati pri Benedektincih v Št.Andražu v La-budski dolini in potem v duhovniškem semenišču v Celovcu. Bil je obenem pisatelj, pesnik In tudi pevec. Zato je vpeljal v semenišču v Celovcu „Slovensko akademijo" za slovenske bogoslovce, ter jih učil lepo slovensko pridigovati in peti. JCo pa je leta 1839. prišel Slomšek zopet kot špiritual v bogoslovno semenišče v Celovec, je vpeljal za slovenske bogoslovce posebne poučne ure za slovenščino. Tako so prišli slovenski duhovniki iz bogoslovja kot navdušeni Slovenci, ki so potem v svojih župnijah širili verskega duha in smisel za slovenski materni jezik. Izdal je slavni Slomšek več poučnih knjig v slovenskem jeziku, ki jih je dal tiskati v Celovcu v tiskarni Leon. Te njegove knjige so prišle skoraj v vse slovenske hiše tudi na Koroškem. Ker tedaj še ni bilo ljudskih šol, je vpeljal Slomšek „nedeljske poučne ure", katere so potem slovenski župniki vpeljali po vseh slovenskih župnijah. Slovenska mladina se je torej naučila bolje slovensko moliti, brati in pisati. Imenovali so ta nauk: „Nedeljska šola".
In skupaj s slavnim slovenskim rodoljubom Janežičem sta Slomšek in Janežič ustanovila lata 1Ö52 našo slavno „Družbo sv. Mohorja", ki je poživljala vse slovenske družine. Saj je tiskala do 500.000 slovenskih knjig na leto!
Slomškove „Drobtinice" so se povsod razširile. Izdal je Slomšek tudi knjigo: Koroška in štajerske pesmi. Vsega skupaj je spisal Slomšek 39 knjig! (Nadaljevanje sledi.)
KOROŠKI GOSPODAR
Oziralne zablevafo uležano zemljo
Da dosežemo dobre pridelke, so potrebne poleg ugodnega vremena predvsem tri stvari: dobro zdravo seme, pravilno gnojenje in skrbna obdelava zemlje. V tem kratkem članku se bomo pozanimali predvsem za obdelovanje, oziroma za pripravo njive za setev.
Če hočemo, da nam ozimine dobro prezimijo, moramo skrbeti, da že do zime lepo razvijejo svoje korenine in da se tudi že v jeseni primerno razrasejo. Dober jesenski razvoj šele omogoči rastlinam prestati vse nevarnosti, ki jih jim prinaša dolga in huda zima. Navadno mislimo, da nam žita pozimi zmrznejo; to pa ne drži. Večina vse škode pri oziminah čez zimo nastane zato, ker rastlinam nedostaje vode. Marsikomu se bo morda zdelo čudno, kako je to mogoče, ko pozimi vendar ni nobene suše. Zato poglejmo kako je s to stvarjo.
Ozimine zahtevajo spočito in uležano zemljo. Pri oranju, ko pada brazda na brazdo, nastajajo zlasti na težji zemlji med posameznimi brazdami ter med spodnjo ne-preorano in zgornjo preorano plastjo veliki neizpolnjeni, votli prostori. Žito poganja že jeseni svoje korenine globoko v zemljo, od koder črpa vodo in v njej rastopljene hranilne snovi. Ce pa korenine zadenejo nate votle prostore, se ne morejo naprej razvijati in dostikrat rastline že v jeseni zato zastajajo v svojem razvoju, posebno, če je jesen suha. Pozimi pa, zlasti pri dalj časa trajajočem mrazu, ker niso dovolj vkore-ninjene v zemlji, ne morejo vsrkavati iz zemlje dovolj vode. Zelo velika škoda nastaja zaradi tega v poznih zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih, če se zemlja podnevi otaja, ponoči pa zopet zmrzne. Zmrzovanje razganja zemljo tem bolj, čim bolj rahla je in čim več je v njej votlih prostorov, ki so se ob jesenskem dežju napolnili 'z vodo. Pri tem zimskem razganjanju, dviganju in rahlanju zemlje se korenine žita lahko potrgajo in — ker nimajo vode — rastline usahnejo.
Da omogočimo rastlinam lep razvoj korenin, moramo skrbeti za dobro ustaljeno strukturo zemlje pred setvijo.
Mnogo pri nas grešimo s tem, da njivo zorjemo in dostikrat že naslednje dni tudi posejemo. (Žitarice sejemo po takih kulturah, ki zgodaj zapuščajo zemljo, tako da ostane med žetvijo prve kulture in setvijo ozimin toliko časa, da more kmet njivo pravočasno obdelati.) Pravilno je, da je njiva za ozimine zorana najmanje tri tedne pred setvijo. Se boljše je seveda večje razdobje, če nam ja to zaradi plodoreda omogočeno.
V tem času se zemlja lepo usede in ustali in votli ^prostori v zemlji počasi izginejo. Tudi globina brazde vpliva na tvorbo votlih prostorov. Čim bolje orjemo, tem večji in pogostejši so. Popolnoma zadostuje IS do 20 cm globoko oranje. Če pa hočemo sejati na primer rž po krompirju, potem bomo njivo le prav plitko preorali; okopavine itak pustijo zemljo v dobrem strukturnem stanju. Tega bi z globokim oranjem pokvarili, če nimamo tudi časa počakati s setvijo toliko, da bi se zemlja zopet dobro uležala.
Tudi hlevski gnoj pri žitaricah neugodno vpliva na strukturo zemlje. Zemlja, ki jo pognojimo s hlevskim gnojem, je prerahla.. Nevarnost, da žitarice slabo prezimijo, se s tem poveča. S hlevskim gnojem zato raje pognojimo kulture, ki rasejo pred žitaricami. Tudi glede izkoriščanja hranilnih sno- j
vi iz hlevskega gnoja so okopavine in dobri travniki bolj hvaležni za hlevski gnoj kot pa žitarice.
Sejati je treba pravočasno, da imajo rastline do zime čas za zadosten razvoj. Ječmen in rž sejemo že konec septembra ali v začetku oktobra, pšenico pa lahko v drugi polovici oktobra in prav do začetka zime. Če sejemo pšenico zelo pozno, jo bomo sejali zato bolj gosto. Za posetev enega hektara potrebujemo 120 do 160 kg ječmena ali rži in 140 do 200 kg pšenice. To je odvisno od kakovosti in lege zemljišča. V hladnih visokih legah sejemo rž še bolj zgodaj, celo že v prvi polovici septembra.
Za dobro prežimo ozimin je važna tudi pravilna globina setve. Za ječmen in pšenico je najugodnejša globina 2 do 4 cm, za rž popolnoma zadostuje, če so zrna pokrita le 1 do 2 cm z zemljo. Če rž sejemo pregloboko, se počasi in slabše razvija. Rastlina porabi preveč moči predno pre-
derejo klični listi plast zemlje, se nato slabše razrašča in sistem korenin se ne more zadostno razviti. Prvo kolence, na katerem «e razvije večina korenin, se tvori pri rži tik semena, razrašča se pa rastlina šele pri zadnjem kolencu, ki je še pod površino zemlje. Kolikor globlje leži zrno, toliko daljše je podzemno stebelce med koreninami in rastlino na površini zemlje. Rastlina je pa tem bolje vkoreninjena čim krajši je ta presledek. Pri zmrzovanju se korenine, posebno če zemlja ni dobro uležana, rade potrgajo. Če zgubi rastlina preveč korenin, usahne kljub temu, da je zemlja dovolj vlažna. Pri globokem sejanju je pa nevarnost še večja, ker se tako lahko pretrga še nežno predolgo podzemno stebelce in se zveza rastline s koreninami čisto prekine. Pravimo, da je žito pozeblo, v resnici je pa moralo odmreti zaradi pomanjkanja vode.
Pripravimo torej pravočasno brazdo za ozimine, da se bo mogla zemlja dovolj uležati, in ne sejmo ozimin pregloboko. Tako se nam ne bo treba bati, da bi ozimine slabo prezimile.	—c.
Oifiaiii® (lolžnosli Hmelov
Hermann Gruber, predsednik zadruge za prehrano ter poljedelsko in gozdno gospodarstvo, poroča:
Stalno napeto prehranjevalno stanje na Koroškem me sili k dognanju, da v mnogih krogih prebivalstva ni pravega razumevanja današnjega položaja. Ponovno je bilo povdarjeno,- poročal je radio in priobčil tisk, da veljajo slej ko prej vse določbe v pogledu gospodarstva življensko važnih pridelkov.
Pridelovanje najvažnejših deželnih pridelkov, kakor žita, krompirja, zelenjave, oljnih sadežev in predvsem mleka, ki je trenotno najvažnejši vir masti, ostane do nadaljnega pod cenaralnim vodstvom, ter se ne sme nobeden obrat izgoniti naloženim obveznostim. Na vsak način se mora izpolniti dolžnost pridelovanja, katerega višino določa okrajna kmečka zadruga in kmečki svetovalci. Četudi ne moremo zanikati, da nam je polom prejšnjega režima zapustil zelo omajano gospodarstvo in da so se povečale težave na vsakem posestvu, moramo vseeno stremeti za tem, da se brezpogojno obdrži pridelovanje v polnem obsegu. Na žalost pa daje oddaja samo povod mnogim pomislekom. Posebno pri mleku izgleda, da mnogi ne vedo, da ga morajo oddajati ter si smejo
obdržati le določeni del za gospodinjstvo. Sicer bi ne bilo mogoče, da marsikatera mlekarna danes sprejema samo 70, 60 ali celo le 50 odstotkov dobave mleka. Kako naj bo šele po zimi, če že sedaj oddaja ne zadošča, da bi bilo prebivalstvo preskrbljeno z mlekom in maščobami? Ugotovili smo, da obrati s popolnoma istimi pogoji oddajajo po 5, 6 ali še več litrov mleka, medtem ko drugi obrati v neposredni bližini ne pošiljajo niti litra v mlekarno, kamor spada vsak liter, ki ce ga poleg najvarčnejše lastne porabe lahko odda.
To da domnevati, da se v teh obratih preveč porabi, ali pa, kar je še hujše, da se mleko oddaja črno borzijancem in drugim nakupovalcem. Vsi ti slučaji pa so kaznjivi za kmeta. Tudi imamo takšne posestnike, ki namenoma sabotirajo.
Naj bo kakorkoli, na vsakogar, kogar se to tiče, se obračam s svarilom: Ne sme biti kmeta, ki bi se izognil obstoječim predpisom, in tudi ne meščana, ki bi si poizkušal preskrbeti živil po „črni borzi*. S tem boste škodovali sami sebi, kajti kazni, ki vas čakajo, bodo zelo'visoke. Pokažite disciplino in opustite vsak poizkus, da bi prekoračili določbe prehranjevalnega gospodarstva.
Samo po tej poti bomo počasi in brez škode dosegli splošno izboljšanje naše prehrane.
Iiiill zelenjava spada med racionirana živila
Zaradi težkih pogojev za pomladansko saditev, zaradi pomanjkanja delovnih moči in predvsem zaradi pomanjkanja semen je treba letos računati z zelo skromnim pridelkom zelenjave.
Se posebno zaostaja pridelek zimske zelenjave daleč za cenitvami in pričakovanjem. Poleg dolgotrajne suše je krivo tega tudi veliko število škodljivcev, posebno pri zelju.
K zmanjšanju letošnjega domačega pridelka, se pridružuje še nemožnost dovoza iz drugih držav, tako da bo treba na vsak način izhajati s pičlo količino zelenjave, ki je na razpolago. 2e zaradi tega je potreben tem natančnejši popis in oddaja, da se ta malenkost pravilno in pravično porazdeli. Prav
Slinavka In pariilievka na Marolsera
Ze več dni vlada v okraju Volšperg na ne- | katerih planinah Korice na štajerski meji slinavka in parkljevka, ki so jo zanesli zaradi nekontroliranega dogona že v dolino.
Nevarnost, da se bolezen razširi, je velika ravno v času odgona živine s planin, zato je treba vse storiti, da se bolezen ustavi.
Predvsem je važna takojšnja prijava čim, se pojavi bolezen, in to po najkrajši poti. Torej po telefonu ali po slu na občino, tako da veterinarska oblast lahko kar najhitreje ukrene, kar je v policijskem in veterinarskem oziru potrebno.
Prvi znaki te zelo nalezljive kuge pri govedu so: žival noče jesti, je utrujena, loteva se je mrzlica ter se slini in mlaska z jezikom, škrta z zobmi, na brezzobem robu zgornje čeljusti se pojavijo mehurčki, prav tako tudi na jeziku, ob gobcu in nozdrvih in vimenu ter med parklji. Ovce obole često tako lahko, da se bolezen niti ne opazi. Pri obolenju parkljev nastopi rdečica, venec oteče in med parklji se tvorijo mehurčki. Živali mnogo polagajo, nerade vstajajo ter se često opirajo na kolena prednjih nog. Podobna je stvar pri kozah. Tudi prašiči obole navadno na parkljih, bolj redko na rilcu s tem, da se jim spustijo mehurčki
Cim opazite take znake, morate takoj podati prijavo ter odstraniti žival iz kraja, kjer bi mogla priti v stik z drugo živino. Oblastne odredbe naj se strogo izpolnjujejo. Da se doseže kar najhitrejše okuženje živali in s tem skrajša čas zapore, se priporoča, da se po izbruhu kuge takoj vse govedo v hlevu umetn oukuži; to se najenostavneje napravi tako, da potegnemo zdravi živini snop slame ali krpo s slino bolne živali preko gobca.
Kot pri vseh boleznih tako so tudi pri slinavki in parkljevki zelo važni obrambni ukrepi predvsem na področjih, koder se kuga še ni pojavila. V teh področjih naj se živina po možnosti ne dokupuje, če je pa nujno potrebno, pa vsaj direktno od živinorejca. Tujcem naj se dostop v hleve strogo prepove. Vhod v hlev naj bo, če le mogoče zaprt, pred vrata pa je treba položiti vreče napolnjene z 1% raztopino natrijevega luga z dodatkom 5% apna ali s kakim drugim razkužilom.
Končno je treba še naglasiti, da je bolezen najbolj nalezljiva v prvih desetih dneh, zaradi česar je treba vse varnostne ukrepe v tem času kar najstrožje izpolniti.
Dr. S c h e i c h e r.
letos je zelenjava blago, ki ga primanjkuje in ki mora biti v Interesu splošnostl raclo-nifano.
Opaža se pa, da se kmetije na deželi, ki so pridelale več zelenjave, ne drže obstoječih uredb ter večji del njihove zelenjave — na-črno — prodajo. Zdi se, da Je prebivalstvo mnenja, da je zelenjava prosta in je treba oddajati samo preostanek.
Temu pa ni tako. V sporazumu ter po naročilu britanske vojaške vlade izdana uredba koroške zbornice za prehrano, poljedelstvo in gozdarstvo z dne 8. junija 1945 o ureditvi oddaje povrtnine, ki služi prehrani, velja slejkoprej. Po tej uredbi so dolžna vsa vrtnarstva ter poljski in podobni obrati kot tudi tisti, ki obrtoma zbirajo gozdne sadeže, oddati vso povrtnino, ki služi prehrani. Le v utemeljenih posameznih primerih so dovoljene izjeme. Prav tako je potrebno dovoljenje za prodajo na tedenskih semnjih. Tukaj se sme prodajati le v omejenih količinah in samo zasebnim gospodinjstvom.
Vsak, ki brez dovoljenja kupuje zelenjavo, bo prav tako kaznovan kakor prodajalec. Tak škoduje na neodgovoren način drugim, ki nimajo niti Časa niti prilike za dolge izlete na „žicanje*, ker ves dan težko delajo.
Osebe, ki se ne bodo dale poučiti, bodo v bodoče brezobzirno kaznovane.
Pogled v bodočnost
Veliko gospodarjev si danes stavi vprašanje, kaj bode prinesla bodočnost za kmetijstvo? Katera gospodarska panoga obeta najboljše uspehe itd.
Pri poljedelstvu so izgledi slabi, ker Avstrija je obdana na vzhodu in jugovzhodu od držav, ki proizvajajo v normalnih časih ogromne količine žita za cene, s katerimi našemu kmetu ni mogoče konkurirati.
Boljši so izgledi pri živinoreji. Posebno za mlekarstvo so naravni pogoji zelo ugodni. Ravno pri nas v gorskih krajih stojijo kmetom bogate planinske paše na razpolago.
Vzemimo si za vzgled Švico, Dansko ali Holandsko, ki se pretežno bavijo z mlekarstvom! V teh državah so pravočasno spo-
Smotrno shranjevanje zalog
Ravno v današnjem času je treba paziti, da se zaloge hranijo tako, da ne pride nič v kvar. V prvi vrsti je treba paziti, da so vsi prostori, posebno pa klet, lepo očiščeni. Strop in steno je treba omesti s trdo metlo in po možnosti tudi pobeliti. Tla se morajo očistiti in pomesti, na tleh ne smejo ostati nobene stare smeti ali kakšne druge stvari. Police, kjer so zaloge shranjene, morajo biti poribane s sodo ali s pepelnim lugom.
Za sočivje je treba pripraviti svežega peska, špranje na tleh pa je treba zamašiti; prav tako zamaži vse luknje in špranje z mavcem ali cementom. Mišje ali podganske luknje je treba napolniti z drobnim steklom.
Proti polžem in kletnim hroščem se potrosi po tleh apno. Če se v kleti nahajajo taki škodljivci, je znamenje, da je v kleti mokrota. V tem primeru je treba vedno paziti na dobro prezračevanje kleti. Priporočljivo je, da se v mokrih kleteh nahaja nepo-gasnjeno apno, ker potegne mokroto nčse.
Večji kletni prostori se morajo porazdeliti tako, da se bolj občutljive stvari, kakor n. pr. mleko, maslo itd., posebej hranijo.
V letošnjem letu je ena glavnih nalog, da se uničijo muhe, katerih je to leto posebno veliko, in v marsikaterem gospodarstvu je ta mora zelo huda. Kemične priprave za uničenje se nikjer ne dobijo, ne dobijo se niti muholovci in na metode, ki so jih uporabljali naši predniki, se sploh ne misli več. Razen čistoče in odstranitve vseh ostankov jedil in sadnih ostankov je še eno sredstvo in sicer goba-mušica, katero vsak otrok pozna.
Mušnica se razreže v kose, polije z mlekom ali potrosi s sladkorjem, nato se dajo ti koščki v plitke posode, ki se postavijo tako, da ne pridejo mali otroci ali domače živali do njih. To sredstvo ima uspeh in muhe ga imajo rade. Mrtve muhe se morajo pospraviti, da jih domače živali ne požro.
Na muhe je treba obračati posebno pozornost, ker je ravno ta mrčes prenaf,:’.!:;’ različnih bolezni.
Sadni sok za kmečko gospodarstvo
Za današnjo prehrano je potrebno, da se tudi odpadlo sadje Izkoristi. Za domačo uporabo lahko na kmetijah uporabljamo sadni sok iz odpadlega sadja. S posebno pozornostjo se pa lahko doseže, da Je tak sok seveda tudi dober. Da ostane sadni sok svež, se mora polagati posebna pažnja na hranilne snovi v njem, kakor n. pr. sadni sladkor. Za otroke, žene in bolnike je sadni sok zelo okrepčevalna in osvežujoča pijača, posebno v sedanjih časih, ko tako primanjkuje sladkorja. Priprava sadnega soka je tako enostavna, da ga lahko na vsaki kmetiji izdelujejo. Vsaka kmetska zadruga poseduje dandanes gotovo že stiskalnico za sadje. Za pravilno pridobivanje sadnega soka je treba paziti na naslednje:
1.	Vsako gospodarstvo, ki prideluje sadni sok, mora imeti pripravo, v kateri lahko prekuha oziroma prepari stiskalnico.
2.	Sadje, ki pride v stiskalnico, mora biti očiščeno gnilobe.
3.	Sadje se mora pred stiskanjem dobro oprati.
4.	Tudi sadje za sadni sok mora biti predhodno dobre oprano.
5.	Sveže stisnjeni sok ne sme ob toplejšem vremenu stati več kakor eno uro, sicer se prične v njem že pjjpces vrenja.
6.	Steklenice oziroma posode za sok morajo biti pred uporabo temeljito izprane n pepelom ali raztopino sode.
Potem napolnimo steklenice s čisto vodo prav do roba in jih pustimo tako do uporabe. Najboljše sredstvo za zamašenje so gumaste kapice. Ce takih ni na razpolago, lahko uporabimo zamaške iz plutovine." Seveda moramo tudi te prej dobro očistiti.
Ce kmetica ne poseduje večje posode za sadni sok, potem naj napolni ž njim steklenice do roba in jih zapre in kuha pol ure pri 75° C. Voda, v kateri se kuhajo steklenice, naj sega v loncu do % višine steklenic.
Natančnejše navodilo za proizvajanje sladkega sadnega soka dobi vsaka gospodinja pri gospodarski posvetovalki na svojem okrožju.	Obersteiner. ,
znali pomen te stroke, tam je državna oblast ne samo pomagala gospodarjem pri ustvarjanju tehniških pripomočkov, na katerih vlada pri nas splošno pomanjkanje, ampak je tudi v inozemstvu in na domačem trgu skrbela za primerno propagando.
Čemu velja geslo „Švicarski sir*, ali „dansko sirovo maslo", ali so naši izdelki slabši?
V prvi vrsti bo v bodočnosti naloga naših pristojnih oolasti, da v skupnem delu s kmetijskimi organizacijami pomagajo našemu kmetu, da si ustvari predvsem tehnične pogoje za napredno gospodarjenje. Državne oblasti morajo pa seveda tudi skrbeti za to, da bodo cene naših izdelkov primerne stroškom, nadalje se rabijo podpore za zidavo zdravih hlevov, modernih gnojišč Ud.
Kmetje morajo postaviti na trg take izdelke, ki bodo res izvrstni, ker kakovost dela najboljšo propagando za vsako stvar. Ce se bo enkrat čul klic po avstrijskem siru in avstrijskem sirovem maslu, potem se tudi za odjemalce ne bo treba batu	IV
IZ DOMAČIH KRAJEV
■■■■■[■■[■M——W	MMM—MaB»M^glwaWMiaqg9Qg5KJHgmttg&J3Pk£^02i3žfc-E^Str^Pž8CžMVM3S3č/ Ž£ i&ü&iÜfliäBBSSWI
Znani pevski zbor dunajskih „siovčkov“ je pel v poslopju deželne vlade
Nedavno so na povabilo ravnatelja deželne uprave dr. Newole in pod vodstvom prof. Großmanna peli dunajski slavčki v prostorih koroške deželne vlade. Zapeli so najprej podoknico. Po nekaj pesmih resnega značaja so zapeli na posebno željo tudi znano pesem Franca Schuberta „Slavček". Za zaključek so z znano popolnostjo podali še piccicato-polko in valček:	„Na lepi modri
Donavi” od Johann Straußa. Kdor je poslu-Sal petje, mu je postalo jasno, kaj vse smo izgubili izza leta 1938 in kakšen napredek bi bila l&hko naša avstrijska kultura dosegla, da so nam pustili svoboden razvoj. Pevskemu zboru želimo nadaljnje uspehe v bodočnosti
Premog in koks Iz Porurja za Celovec
Na pobudo angleške vojaške uprave bodo poslali v Celovec, da se omilijo težave s kurivom; premog in koks iž Porurja. Ti transporti pa so določeni samo za bolnice in ostale javne obrate.
Dodelitev mila za britje
Deželni gospodarski urad poroča: Na tobačni karti „M" imamo odrezek 79. in 80. periode, za katerega dobimo 1 košček mila za britje oziroma 1 tubo kreme za britje. Nakup na ta odrezek je možen v okviru dejanskih zalog.
Prijava jugoslovanskih državljanov
Z dovoljenjem vojaške uprave so odprli v Celovcu, Salmstraße 6, pisarno za jugoslovanske povratnike. Vsi Jugoslovani, ki se želijo povrniti v domovino, se naj obrnejo za pojasnila na zgoraj navedeni naslov. Pisarna je odprta dnevno (razen v nedeljo) od 9—12 dopoldne in od 3—6 popoldne.
Mati 14 otrok umrla
V kr«}u Siebending pri Sv. Andreju v La-budslti dolini je umrla 82 let stara gospa Eva Jäger, dala je življenje 14 otrokom. Eden izmed sinov je prof. dr. Jurij Jäger, ustanovitelj katoliškega šolskega doma v Celovca. Poleg številnih sorodnikov je prišlo na pogreb tudi veliko število kmetov, trgovcev in ostalih občanov iz bližnje okolice. Kot zastopnik okraja je prišel okrajni načelnik dr. Karisch. Cerkvene obrede je opravil g. prošt. Sulcer iz Pliberka.
Ljudska umetnost v Zilski dolini
Naša ljudska umetna obrt prihaja po dolgih težkih vojnih letih zopet do veljave. V slikoviti vasici Kirchbach v Zilski dolini živi stari mojster strugar Wastl, ki si je že pred spremembo režima v Avstriji in v tujini napravil dober glas. Njegove rezbarije in vžgane vzorce so iskali povsod, ker so umeli izrazito avstrijski značaj zdrave ročne umetnosti. Ko so stopili častniki vojaške uprave ob priliki svojega obiska v Zilski dolini v njegovo delavnico in si ogledali njegove rezbarije in vžgane vzorce, so pokazali veliko zanimanje za to umetno delo. Sedaj lahko stari Wastl, ki izhaja iz stare kiparske rodbine Grddenerjev, zopet rezlja Kristusove glave in užiga sočne koroške pregovore s pisanimi cvetlicami. Mnogi angleški vojaki si nabavljajo te izdelke kot spominčice in dajejo s tem priznanje avstrijski ljudski umetnosti, ki ji bo zopet usojen nov razcvit.
Obisk pri Velikem Kleku
Slovenski taboriščniki begunskega taborišča „Lienz” so preteklo nedeljo priredili pod okriljem angleškega taborskega vodstva izlet k Velikemu Kleku. Vozili so se po znani velegorski cesti najprej skozi prijazne, zasanjane vasice, potem pa po mogočno speljanih ridah navzgor. Kvišku! — je bilo geslo, ki jih je vodilo, in više ko so se vzpenjali, bolj jih je obhajalo občutje svobode. Slutnja one skrivnostne svobode se je naselila v njih, ki človeku dopoveduje, da je säm košček neskončnosti in je zato neminljiv, kakor so neminljive gore naokoli. Marsikoga je prevzel spomin na domače gorske kraje. Vremenski bog je bil izletnikom naklonjen, zakaj čudovito usneto nebo se je kočilo nad njimi. Kajpa, v toliki višini, saj So se vzpeli skoro 2S00 m nad morsko gladino, tudi sončni žarki ne zaležejo več do-v°lj ,in če zapiha še veter, tedaj človeka kljub avgustu lahko zazebe. Lednik je izletnike krepko opominjal, da svet, v katerega so se drznili, ni svet udobja in cvetočih oleandrov. A prav to je nekatere opo-Sumilo, da so si upali še dalje — stopili so z drzno nogo na hrbet Pastirici. Domačini si-cer pravijo, da v tem letnem času hoja po ledniku ni nevarna, ker globoke razpoke v ledu niso skrite pod zameti — pa je vendar •ttarsikomu močneje utripalo srce, ko je sto-psl od brezna do brezna. V spomin na pre-‘*Pi užitek tega dne je prinesel vsak izlet-fclk kamen kremenjak s seboj v dolino.
Načrt zasilne ohnave Celowa
Kakor druga mesta je tudi Celovec radi zračne vojne hudo trpel. Mestna uprava se je lotila dela, da vsaj za silo popravi škodo. Na lepoto in trajnost se bo gledalo ob svojem času, za zdaj je bolj važno, da se še pred zimo preskrbi čim več ljudem bivališče. Strokovnjaki mestnega stavbnega urada so dognali poglavitno škodo in skladno s tem so zasnovali načrt o hitri, čeprav zasilni obnovi mesta.
Pri visokih stavbah so tri četrtine škode, v kolikor gre za okvare lažje stopnje, že popravili. Od težjih primerov čaka približno-polovica dneva, ko se jih misli kdo spomniti. Stroški se cenijo- na kakih 14 milijonov šilingov.
Najhujše skrbi prizadeva vprašanje, odkod se naj jemlje gradivo. Treba bi bilo približno 300 ton železa, 7000 kubičnih metrov lesa, 1500 ton cementa, 4000 ton apna, poldrpgi milijon kosov strešne opeke in 9 milijonov kosov zidne opeke. Stekla potrebuje Celovec nekako 50.000 štirijaških metrov. Naglašajo pa, da gre pri tem samo za površne cenitve.
| Določili so 271 poslopij, ki jih bodo skušali ;še letos vsaj za silo popraviti. Potrebnih bo »v ta namen 5000 štirijaških metrov lesa, 2200 ton apna, 750 ton cementa, 800.000 kosov strešne in čez 4 milijone kosv zidne opeke. Zraven pride kakih 30.000 štirijaških metrov stekla. Delo bi se izvršilo v 110.000 izmenah.
V 125 primerih bo treba popraviti streho, da se prepreči nadaljnji razpad poslopij zaradi vremenskih nezgod. Težava je v tem, da je morala Koroška že prej iz sosednih zveznih dežel uvažati strešno opeko. Zača-
sno se nameravajo zadregi ogniti na ta način, da bodo 15.000 štirijaških metrov krili .z lesom. Kasneje, ko bo mogoč uvoz, bodo dobile strehe opeko. S posebnimi stiskalnimi stroji izdelujejo po raznih celovških obratih cementno strešno opeko, ki bo za silo tudi pripravna.
F Trenutno je v mestu zaposlenih kakih 650 delavcev na 57 zasebnih in 26 javnih po-I slopjih, da odpravijo po bombah povzročeno c škodo. Jamstvo za izvedbo je prevzelo 29 S stavbnih tvrdk.
I Kanalsko omrežje Celovca je zaradi bomb Lj utrpelo škodo na 71 različnih mestih in celov-K- ške ceste so bile zadete 270 krat. Popravila I so deloma poverjena stavbnim podjetjem, | deloma jih vrši mestni stavbeni urad. Bri-! lanska vojaška vlada je stavila na razpolago vojne ujetnike. Ker se delo na ta način znatno pospešuje, je upati, da bo pred nastopom prave zime najhujše premagano.
Mnogo ruševin so že pospravile britanske čete same, in sicer s tistih cest, ki so važne za prehodni promet skozi mesto. Kljub temu je povsod še dosti ruševin. V notranjem delu unesla n. pr. jih leži razmetanih gotovo 7000 fkubičnih metrov. To bi pomenilo kakih 3600 ivoženj. Ljudi za pospravljanje pa bi bilo tre-ijba 900 do tisoč.
Pristojen za vsa obnovitvena dela je mestni stavbeni urad pod vodstvom stavbnega referenta mestnega svetnika Hoferja in ravnatelja ing. Rothmüllerja. Brez dovoljenja tega urada je sleherno obnovitveno in gradbeno delo načeloma izključeno.
Demokratično šolstvo vzpostavljeno
V soboto dopoldne se je vršil na magistratu v Celovcu praznični zaključek učnega tečaja za mlade učitelje na. Koroškem. Poleg predavajočih učnih moči in mladih učiteljev ,so bili pri tej pomembni slavnosti navzoči tudi .-polkovnik Baty, polkovnik-lajtnant Carling in kapetan Richardson od vojne vlade, deželni poglavar Hans Piesch, župan Friedrich Schatzmayr, direktor deželnega urada dr. Newole in deželni šolski inšpektor, dvorni svetnik Julius Keinzel. Pevski zbor mladih učiteljev je pod vodstvom direktorja Pontillija zapel v uvodu staro koroško pesem: „Ja, a Karntn is lei ans", nakar je mladi učitelj Johann Wiltschnig podal nagovor, ki ga je sestavil prof. Josef Fr. Perkönig.
Polkovnik Baty, vodja britanskega šolskega referenta, v privatnem poklicu direktor na neki angleški gimnaziji, je podal mladim učiteljem upoštevanja vredne nasvete za njihovo bodoče učno delovanje. Z velikim veseljem je spoznal zanimanje, s katerim so mladi učitelji obiskovali predavanja tega tečaja. Znanost ne pozna predsodkov in z znanstvenega stališča ni ne liberalnega zemljepisa niti nacionalne zgodovine, temveč je samo zemljepis in zgodovina. Vzgoja mladine je' naloga staršev. Na žalost so bili
mnogi starši pokvarjeni, vsled čegar leži še večja naloga na ramenih učiteljev. Avstrijskemu učitelju ni treba, da v svojem vzgojnem delu gleda mnogo na vzven, temveč se lahko brez pomisleka opira na vebko kulturno tradicijo svoje avstrijske domovine.
„Tradicija Avstrije sama je vaš najboljši kažipot. Sola naj bo vzgojni prostor, na sme pa služiti kakšni partiji. Lepe šolske stavbe in odlične knjižnice mnogo pripomorejo k nadaljnji izobrazbi naroda. Vendar pa stoji v posredovanju narodne vzgoje učitelj na prvem mestu. V vaših rokah leži večji del obnove vaše tako lepe domovine."
Deželni poglavar Piesch je opozoril na besede, ki jih je bil spregovoril ob otvoritvi tečaja. Takrat je svetoval obiskovalcem tečaja, naj vprašajo sami sebe, če je njihovo osnovno mišljenje res demokratično in avstrijsko. Učne moči so imele med tečajem priliko opazovati tudf duševnost svojih učencev ter so prišle do zaključka, da so vsi udeleženci tečaja prebili izpite in da so sposobni, da se posvetijo šoli. „Ko stopate na to pot”, je dejal deželni poglavar, „se morate zaobljubiti, da boste mislili demokratično in avstrijsko potem se boste lahko dodobra in pravilno uveljavili med narodom.”
1000 parov fevlfev na «lan
V Avstriji je imela koroška industrija usnja vedno velik pomen. Usnje iz Koroške je splošno dobro znano in so ga pred vojno tudi v velikem obsegu pošiljali v inozemstvo, posebno telečje usnje. Veliko povpraševanje v inozemstvu je bilo po podplatih, govejem usnju za gornje dele in po usnju za gonilne jermene. Pred svetovno vojno so tu obstojale 3 velike, 2 srednje in več manjših tovarn za usnje. K temu pripadajo še strojarne. Industrija je cvetela in je bila pač lahko ponosna na svoje delo. Vendar je vojna mnogo spremenila. Mnogo tdvarn je porušenih radi zračnih napadov in delo se mora sedaj po končani vojni začeti popolnoma znova.
Začasno izgledi za usnje in čevljarsko industrijo na Koroškem niso slabi. Zaradi po-
sebnih okolnosti je za zdaj zadosti surovin (surove kože) v zalogi. Vendar bomo v bodoče, ko se bodo te zaloge porabile, od visni od uvoza. Tovarne delajo razen ene v polnem obsegu in se lahko računa, da se bo dala potreba za Koroško kriti. Obsfoja tudi upanje, da se bodo čevlji in usnje pošiljali sosednim avstrijskim deželam. Sedaj se izdela 1000 parov čevljev dnevno. Kakor je stanje sirovin ugodno, tako je pa pomanjkanje kemičnih pripomočkov (n. pr. kemikalijah, sredstev za strojenje, barvila) veliko, ker se te v večji meri uvažajo iz inozemstva. Obstoja pa upanje, da se bodo tudi te stvari dobile po zamenjavi. Ko bodo premagane te težkoče, bo koroška industrija usnje dosegla predvojno stanje.
Slovenski koncert v Lienzu
Po lepo uspelem cerkvenem koncertu v diezanljski cerkvi so slovenski pevci ponovno nastopili v Lienzu v torek, dne 4. septembra. Kakor so prvič zelo posrečeno predstavili Avstrijcem slovensko cerkveno pesem, tako so v torek v koncertni dvorani „Alpenraute" izredno lepo zapeli 16 slovenskih narodnih pesmi.
Koncert, ki je bil sledbeno pripravljen in naštudiran, je pokazal visoko pevsko kulturo Slovencev, zato je žel navdušeno odobrava-
nje in priznanje poslušalcev, tako Angležev kakor Avstrijcev.
Težko je reči, katera pesem je bila lepše zapeta, toda nekatere so posebno ugajale in zlasti Fleischmannov „Triglav" je žel tako odobravanje, da so ga morali pevci ponovno zapeti.
Zbor je dobro uglašen in discipliniran, pevovodja g. prof. Silvin Mihelič je pravi mojster v podajanju. Želimo samo to, da bi slovenski zbor ie nastopil in pokazal vso lepoto slovenske narodne kakor tudi umetne pesmi.
Skrb za IjMska prebrano
Prva in največja življenska skrb sicer ni skrb za prehrano, pa vsekakor je prvo in zadnje dnevno vprašanje: „Kaj bomo jedli, kako se bomo oblekli?". V vojnem času so te skrbi posebno velike. Tudi država ne more s petimi kruhi nasititi 10.000 ljudi, kakor se v evangeljskih dogodkih o Zveličarju pripoveduje. Država pa je prehrano vsaj uredila, da ne postane predraga in da se kruh enakomerno razdeli med ljudi, tako da tudi siromaki pridejo do svojega deleža. Pri vsem tem pa se kažejo nedostatki in težkoče, o Katerih je treba spregovoriti:
1.	Mera živil, ki se je vsakomur odkazala, je za mnoge prepičla. Smiliti se nam morajo ljudje, ki so 20 — 30 kg teže izgubili. Neki sicer premožen gospod je izgubil v teku vojne polovico svoje teže, in bo menda, ker se ne more do sitega najesti — oslepel. Delavna moč ljudstva bolj in bolj peša.
2.	Velika sreča je za splošno, da je krompir letos zelo dobro obrodil. Star gospodar nam je dejal: „Toliko krompirja že petdeset let ni bilo kakor letos". Zdi se nam, da bi se moglo s krompirjem nadomestiti, kar primanjkuje moke. In vprašamo, ali bi ne bilo mogoče in primerno, postaviti v mestu na raznih vogalih ljudi, ki bi pekli krompir, kakor se je svojčas pekel kostanj. Tako bi si vsakdo mogel za par grošev utešiti lakoto. Paziti je treba na krompir, da se ne spridi, da nam ne zmrzne pozimi, kakor se je med vojno zgodilo v velikem novem magacinu na kolodvoru v Celovcu. Strokovnjaki so sicer dajali navodila, kako se naj krompir hram, ali enega naročila ni bilo brati: krompir se mora, predno se dene v klet, shladiti, zato sa jemlje iz zemlje pozno v jeseni. Če se vzame prej, treba ga je na prostem razprostirati. Pri tem nastane nevarnost. Na soncu, še bolj pa ob polni luni, krompir zaželeni in postane neužiten. Kmetje se za to ne menijo in privažajo taksen nezdrav krompir v mesto. Ko nam hudo primanjkuje pšenične moke, se mnogi po pravici vprašujejo: zakaj se ni pred leti, ko ni bilo mogoče izvažati obilni krompir, napravila tvornica za izdelovanje krompirjeve moke, ki bi nam lahko nadomestila, kar primanjkuje pšenice? In vprašamo še: ali ni mogoče zdaj še, ko smo v sili, postaviti takšno malo tovarno ali v to uporabiti katero zadružno skladišče ali zganjamo v Celovcu, Velikovcu ali St.Vidu? Ali nikjer ni inicijative in poguma?
3.	Prepovedalo se je porabiti krušno žito za živino in kuretino. Gospodarji poročajo, da kuretina, ki ne dobi žita, dobi bled greben in pogine. Neki gospodinji v okolici Celovca je od 50 kokoši poginilo 18. In ne samo to,- podložila je kokošim 50 jajc, pa se je izvalilo samo 5 piščet. Jajca so torej nerodovitna. In vendar si gospodarstva brez kuretine ne moremo misliti. Jajce ni luksus, kuretina pobere črve, mrčes, travino, a pridati se ji mora nekaj zrnja, da ostane zdrava. To je ekonomija, ne razkošje. Gospodinje pa še nekaj pripovedujejo, kar se težje pretrpi, kakor pomanjkanje jajec. Ko krave ne dobivajo več otrobov, ki se meljejo v krušno moko, krave ostanejo jalove. Neka gospodinja toži: Ne vem kaj bomo, letos krave niso postale breje, ne bo ne telet, ne mleka, niti za dom. Če ima hlev deset krav in krava v najslabšem slučaju molze 2C00 litrov mleka v letu, torej vse vkup 20.000 litrov, in tega polovica izostane, se je v enem hlevu izgubilo 10.000 litrov — cel železniški vagon mleka. Otrobi niso samo krma, oni so za živino zdravilo. Kdorkoli nima sam vsaj nekaj gospodarstva, zelo težko izhaja, zlasti družine, ki imajo več otrok. Mleko, ki ga dobivajo iz mlekarne, pride skisano, torej neporabno. In ni se čuditi: pretoplo je in mleko se vlači predaleč ter se preveč pretaka.
4.	Hudo je, da se za denar ne pore nič kupiti. Trgovina in obrtniki ne pridejo do sape, in denar izgublja svojo vrednost. Neki kmečki gospodar potrebuje nov voz in ga naroči pri kolarju. Kolar sprejme naročilo samo tako, da se voz plača z živili. Vsak povprašuje: kaj pa bom z denarjem? V neki občini blizu Celovca je kmetica. Treba je bilo ob času žetve žanjic, pa jih ni bilo dobiti. Zorele so pa črešnje, ki rastejo ob kmetiji in izfnisliia si je kmetica tale načrt: obljubila je vsaki žanjici za dan 5 kg črešenj kot plačilo, in glej, takoj so prišle, z veseljem požele in zvečer nesle svojih 5 kg črešenj srečne domov. Tako se je polje poželo s črešnjami.
5.	Evangelij povdarja tudi potrebo obleke:
„Ne delajte si preveč skrbi, kaj bomo jedli, kaj pili in s čim se bomo oblekli". S pijačo smo itak na boljšem kakor Arabec ali drug Jutrovec, ki mora kupovati tudi še vodo. Tiste nam ne manjka. Druga je z obleko. Neki delavec v Celovcu je nujno potreboval hlače. Kupil si je platnen okras moškega spola, ne več nov, pa je moral dati zanj 100 mark. Treba je bilo tudi suknjiča. Nekdo mu je prodal obrabljen suknjič za ceno 200 mark. Ko bi bil temu primeren zaslužek, bi se ne moglo kaj reči. Se že najdejo še ljudje, ki ne trpijo pomanjkanja, ali kdor se je zanašal, misleč: vsaj se vojska konča m bomo vssga zopet mogli kupiti, pa ni skrbel daleč naprej, ta se je motil. Naleteli smo na kmetico, ki ima v hlevu osem krav, pa ne more v cerkev, ker nima nedeljske obleke.	V. f.
V*
Vzgoja mladine
Članek o vzgoji mladine, ki ga je napisal g. prof. Wilfan, je bil sprejet z občim odobravanjem posebno med vzgojitelji. Res, v šoli ni prostora za politiko. Kdor hoče postati politik, naj študira diplomacijo; v ljudski šoli si političnih izkušenj ne bo pridobil. Kako porazno vpliva poseg strankarstva v šole, gotovo učitelji najbolje občutijo. Bodi član ene ali druge stranke, ali pa tudi nobene. Za učitelja je to vseeno. Ena stranka ga da na boljšo šolo, kot si zasluži, druga pa zopet na slabšo. Včasih bi bilo res najboljše, da bi bilo učiteljevo stanovanje na kolesih, sicer mu je nemogoče menjavati službeno mesto tako hitro, kot se menjajo stranke na oblasti. Pojitična tendenca prihaja v šole torej največ potom strank, ki so na oblasti, to pa radi tega; ker je merilo učiteljeve sposobnosti strankarska pripadnost, ne pa njegovo delo. Ni torej čudno, da se učitelj strankarsko opredeli in svojo stranko tudi pri šolskem delu podpira. Nekje pa mora vendar imeti zaščito. V težkih razmerah mu ostaja vsaj to upanje, da bo ob zmagi svoje stranke dosege! boljši položaj. V takih razmerah se ne smemo čuditi, da naše šole ne dosegajo uspehov, ki bi jih sicer lahko.
Gospod Wilfan nam žal svojega programa o „državni šoli" ni podrobneje razvil. Nakazal je le par smernic in to tako, da je težko dobiti jasno sliko. Skoro bi rekel, da vsebuje njegov članek par nacističnih tendenc. Po njegovem pripada absolutna oblast v šoli — državi. Mislim, da temu ni tako. Upoštevati je treba, da država ni vedno isto kot narod. Prednost pri vzgoji pa ima gotovo narod, ki je prva naravna razširitev družine, in ne država. To je tudi bistvo demokracije. Samoodločba naroda — za kar je bila šestletna vojna. To velja tudi za Avstrijo, kjer žive razen Avstrijcev še Slovenci.
Kakor pa je razvidno iz odgovora g. V. P. profesorju Wiifanu v „Koroški kroniki", misli gospod Wilfan pri vmešavanju v šolsko vzgojo predvsem na Cerkev. K temu pripominjam samo to; Ce bi vse politične stranke v moralnem in etičnem oziru imeie tako visok cilj kot cerkvena vzgoja, ne bi bilo ne vojne, ne prepirov, pa tudi nepoštenja in intrigarstva ne. Cerkev nam ne more biti področje kritike, dokler sami kot kristjani njenega nauka ne poznamo, kaj še, da bi se po njem ravnali. Sicer pa naj narod odloči, kdo bo vzgajal njegov naraščaj.	J. C.
Polkovnik Wilkinson štajerskemu prebivalstvu
Najvišji oficir po činu britanske vojne vlade na Štajerskem, polkovnik Wilkinson, je pred nekaj dnevi govoril prebivalstvu po radiju. Med drugim je izvajal;
„Jaz in moji častniki smo vam mnogokrat dejali, kako resni so časi. Dnevi beže in mrzlo vreme se vedno bolj bliža. Ce ne bodo uspeli oni, ki skrbe za splošno blagostanje, posebno kar se tiče preskrbe s kurivom, boste vi sami in še mnogi drugi trpeli. Zdi se mi, da imate tukaj preveč praznikov. Priznavam, da sem enega sam zapovedal, in sicer proslavo zmage zaveznikov. Toda jaz ne najdem nobenega vzroka za katerikoli drug praznik tja do Božiča. V Angliji tudi ni praznikov.
Sami morate zopet izgraditi vašo deželo. Vojna vlada je tukaj le, da vam pomaga in svetuje. Britanske čete pa so tu, da vzdržujejo red in pa iz strategičnih razlogov."
Začetek semestra na štajerskih visokih šolah
Predavanja na vseh treh štajerskih šolah se bodo pričela tekom oktobra. Vpisovanja na univerzi in tehnični visoki šoli se bodo pričela prvega oktobra, predavanja pa petnajstega oktobra. Na montanistični visoki šoli v Leobnu se bodo pričela vpisovanja 20. septembra, predavanja pa 10. oktobra. Pogoj za sprejem je, poleg neprikorne politične preteklosti, opravljeni zrelostni izpit, to je najmanj sedem dovršenih srednješolskih razredov. Potrdila o zrelosti za dijake 6. razreda se ne priznavajo. Študenti brez polnoveljavne mature, morajo poieg tega obiskovati še začasno prehodni tečaj, da bi se jim mogel vračunati semester 1945./46. Na vseh visokih šolah bodo zopet otvorjane vse fakultete. Tudi teološka fakulteta, ki je bila razpuščena za časa nacionalsocialističnega sistema, bo zopet oživela.
Cerkveno petje
Amerikanci in Avstrijci pojejo vsako nedeljo skupaj v istem zboru pri protestantski maši za amerikansko vojsko, ki se vrši v Mozartav.mu. 13 deklet iz Solnograda, Dunaja in ostalih predelov Avstrije pojejo v zboru sopranske fn altske partije. Zbor, ki bistveno spada k službi božji, se uči sedaj Händlov oratorij „Mesija” za božične pra-
7T':,1'e>.
Mesnica o treh družbah
Na ruševinah zidamo nov dom. Vsi smo si na jasnem, kaj nam je v preteklosti škodovalo, in pri obnavljanju želimo uporabiti izkušnje, ki smo si jih nabrali v polpretekli dobi.
Zelja nas vseh je, da bi bila nova doba res doba miru in plodnega sožitja med narodi. Prava in najtrdnejša osnova miru mora iziti iz nas samih. Hod, ki sedaj dorašča, bo ncsitcij demokratične ideje — ta rod bo baza novega življenja. Ni torej brez pomena, da se venomer vračamo k problemu vzgoje.
Val vojne, ki je zajel ves svat, je pregazil tudi šole. Šola je postala „življenska". Slike v prirodi, o narodnih običajih in navadah, ki so včasih krasile naše šolske sobe, so zamenjali načrti o tankih, letalih in strojnicah. Med mladino je šoia sejala sovraštvo do vsega, kar ni bilo všeč učiteiju in vladajoči stranki. In sedaj? Sovraštvo je dozorelo in sami ga žanjemo. To je bila res „življenska šola". Daj Bog, da bi se nam nauk te šole vtisnil globoko v srce in da bi ob mislih na grozote, ki jih prinaša vojna, krenili na pravo pot. Na zunanja obnova, temveč nadmoč duha nam lahko zagotovi trajen mir. Zato proč s starimi grehi! Sola naj postane vzgo-jcvalnica nova mladine in ne zavod za dresuro vladajoči stranki podložnih kimavcev, jtevilk ne maramo, dajte nam ljudi! Človek naj postane res človek s svobodno voljo. Pravica do šole ni samo last države — je last nas vseh; predvsem vsakega naroda. Torej imamo vsi pravico in dolžnost do vzgajanja,- ne kot posamezniki, temveč kot člani družbe. Vzgojiti pa moramo najprej sebe, potem bomo šele lahko vzgajali druge. Splošna sredstva za vzgojo so prav vsem na razpolago. Brezpogojno lahko vsi vzgajamo s vzgledom, dobro besedo in molitvijo.
Prav posebno dolžnost do vzgoje pa ima družba. In to; družina, Cerkev in država. Kakšno naj bo razmerje med njimi, nam je
naš vzgojni pionir Slomšek prav lepo povedal: Cerkev in šola se morata za roke držati. — To se pravi, da je smoter vzgoje samo tam dosežen, kjer lahko Cerkev, družina in država neovirano druga od druge vzgajajo z na-
enom, da gojencu posreduje vsaka to, kar ima najboljšega in za življenje najpotrebnejšega. V slogi je moč. Ne samo v politiki in gospodarstvu, temveč tudi pri vzgoji je v složnem delu uspeh večji. Kakor bomo vzgojili posameznika, taka bo celotna družba. Popolnost družbe je odvisna od popolnosti posameznika. Cas, ki ga izrabimo z dobrim vzgajanjem, se nam gotovo najbolje obrestuje.
Sedaj si oglejmo še, kako naj bo razmerje med Cerkvijo, družino in državo pri vzgoji.
Vzgoja je po svojem bistvu zadeva družbe in ne poedinca. Neposredno ob rojstvu se znajde človek o objemu treh družb. Dve izmed njih, družina in država, sta družbi naravnega reda, tretja — Cerkev — pa je družba nadnaravnega reda. V naravnem redu pripada prvo mesto družini, katere svojski namen je rodnja in vzgoja otrok. Vsled tega ima družina pri vzgoji naravno in pravno prednost pred državo. Ker pa družina ni popolna družba in še le v državi dobi vsa sredstva za lastno spopolnitev, zato ima država z ozirom na skupno blaginjo državljanov prednost pred družino, ki more primerno časno blaginjo doseči le v državi.
Tretja družba, v kateri se človek po sv. krstu rodi za nadnaravno življenje, je Cerkev, ki je popolna družba in ima na razpolago vsa sredstva za dosego svojega namena — našega večnega zveličanja.
Vzgoja, ki se nanaša na vsega človeka (kot poedinca in člana družbe) v naravnem in nadnaravnem redu, pripada torej vsem trem družbam. Torej moramo tudi vsem omogočiti, da bodo lahko svoje poslanstvo izvršile.	J. C u j e š.
Prepsred delavskih zbornic
V Avstriji bodo v vseh zveznih deželah vzpostavili delavske zbornice. Delavci, nameščenci in uradniki bodo torej zopet imeli svoje zbornice kakor pred letom 1938.
Ena prvih „zaslug" narodnosocialistične „delavske" stranke je bil razpust delavskih zbornic in zaplemba njihovega imetja. Marca meseca 1938 je bilo poslopje delavske zbornice na Kolodvorski cesti v Celovcu, prva postojanka, ki jo je zasedla celovška SA. Prvaki velenemške Arbeitsfronte so se tu na široko usedli. Prekrstili so ukradeno stavbo v „Hišo dela". Danes vidite na istem mestu velikanski kup ruševin kot svarilen zgled nacističnega nasilja, a tudi kot simbol klavrne glorije, do katere vedejo nacistični eksperimenti.
Kiic po delavskih zbornicah je v Avstriji odjeknil že leta 1848. Od tedaj ja delavstvo v socialnem boju nenehoma ponavljalo zahtevo, naj se poskrbi za zakonito zastopstvo delavskih koristi. Šeie leta 1919 je tedanja Rennerjeva vlada izdelala zakonski osnutek o ustanovitvi delavskih zbornic v modernem smislu. Leta 1921 so zbornice zares začele poslovati in izkazalo se je, da lahko koristno sodelujejo v vseh panogah socialnega življenja.
Po novem zakonu o delavskih zbornicah so komore upravičene, da posredujejo oblastem in zakonodajnim zastopstvom poročila, mnenja in predloge. Ministrstva in deželne vlade se obračajo do avstrijskih delavskih zbornic, preden napotijo zakonske osnutke
o delavskih zadevah v parlament. Delavske zbornice so pristojne za vsa nešteta vprašanja, ki se tičejo delavskih pogodb, delavske zaščite, delavskih mezd, domače obrti in založništva, trgovine, prometa, rudarstva, poljedelstva in gozdarstva. Stanovanjske zadeve, ljudska prehrana, narodno zdravje, ljudska prosveta in razvedrilo, ki se naj nudi širokim plastem naroda v prostem času — vse to sodi enako tako v pristojnost delavskih zbornic.
Avstrijske delavske zbornice pa se ne bodo omejevale na koristi delavstva. Sodelovale bodo pri obnovi celokupne Avstrije. Gojile bodo čim tesnejše stike z ustanovami, ki so jih omislili delavci drugih narodov. V prvi vrsti se bodo navezali stiki z mednarodnim uradom dela v Ženevi. Avstrijsko delavstvo hoče prispevati k svetovnemu miru — prepričano je, da se mora in more mir zasidrati v mednarodni vzajemnosti. Prav delavske zbornice so koristen pripomoček, da se vzajemnost med narodi nekoliko bolj odteguje papirju in bolj približuje živemu življenju.
Čjm zadovoljnejši je narod, manj je verjetno, da bi šel iskat odrešitve v obupnih dejanjih. Z zdravo socialno politiko, ki jo zasledujejo delavske zbornice, se snuje podlaga za urejene narodne dohodke. Čim več ljudi bo deležnih primernih plač, bolj bo to vplivalo na potrošnjo. Potrošnja pa je gibalo proizvodnje — in proizvodnje si želimo vsi, kajneda?
Armada nevidnih vojakov
Pod tam naslovom smo prinesli v prostem prevodu vsebino članka, ki so ga bile objavile „Kärntner Nachrichten" dne 30. avgusta. Nemški članek ni ostal brez odmeva. Mnenja smo, da bo naša bralce ta odziv zanimal, zato prinašamo danes nekaj odstavkov iz njega. Slar pregovor pravi; „Da se resnica prav spoznaj, slišati je treba oba zvona.” Tako torej se glasi odgovor, ki je obenem ugovor:
Ce trdimo, da so bili mnogi nacisti prav za prav dobri Avstrijci, se odpira pot v deželo nesporazumljenja. V eni sapi govori pisec o dobrih Avstrijcih, nevidnih sotrudnikih avstrijskega odpornostnega gibanja, demokratih, prisilnih nacistih, redarjih — mar velja za vse te ljudi isto merilo?
Tvorni demokrat ne spada v isti okvir kakor nacišt, ki ga je rodilo naključje. Tvorni demokrat se je vtihotapil v NSDAP zaradi političnega vohunstva. Zavedal se je, da tvega življenje za svoje prepričanje. Prisilni nacisti pa ne morejo drugega kakor priznavati, da so postali člani, ker ao svoje prepričanje podrejali koristim.
Poznam jurista, ki mu je služba v prejšnji Avstriji velevala politično preganjanje nacistov. Ker „ni mogel vedeti, kaj prinese bodočnost", je illegalno pristopil k SS. Posledica? Po marcu 1938 se je lahko usedel nekaj stolčkov više. Nič ne dvomim, da je pristopil tudi k Odpornostnemu gibanju, saj „ni mogel vedeti, kaj še prinese bodočnost". Toliko je gotovo, da so večkrat Gestapovci skrivaj obveščali Hitlerjeve nasprotnike, s čimer so včasih komu rešili življenje. Gestapovcem »e je pač tudi neka) sanjalo o tako zvanem pozavarovanju.
Poznam pa tudi trgovca, ki se je bavil edino le s svojo trgovino. Naključje je hotelo — kaj vse napravi naključjel — da se je znašel v nacistični stranki. Povečal je lahko trgovino, saj je živel samo za trgovino. — Cim Je Izbruhnila vojna, je prejel oznako u. k. — vojaki bodo že vedeli, koliko je bilo to vredno. Ko se je vojna vlekla in vlekla, ko so mu vojni ukrepi trgovino bolj in bolj utesnjevali, ni več maral vojne. On «la sploh nl-koli Bt| kotel vo|Bel Začel J« zabavljati. S podkupovanjem, tt raznimi zvezami j« dose-
Preskrba Dunaja iz Poflenavia
Težave pri preskrbi Dunaja bomo mogli le tedaj pravilno presoditi, če si predočimo, da je avstrijsko glavno mesto v normalnih časih vedno na široko zajemalo iz bogatih zalog Podonavja.
Po uradnih ugotovitvah iz leta 1937 je bil Dunaj navezan na živilske dobave:
Najprej oskrba z žitom. Točne številke za mesto Dunaj trenutno niso na razpolago. Ker pa je bil Dunaj največji potrošnik uvoženega žita v Avstriji, dajejo naslednje za vso Avstrijo veljavne številke občo sliko. Avstrija je uvozila leta 1937 preko 856.400 ton žita, in sicer 229.300 ton iz Madžarske, 226.200 ton iz Romunske in 270.000 ton iz Jugoslavije. Druge podonavske države so dobavile približno 61.000 ton žita.
Za dovoz mesa veljajo naslednje številke: 35% dunajske potrebe se je krilo z dovozom iz Dolnje Avstrije in z Gradiščanskega, 49% pa iz drugih avstrijskih dežel. Uvoz goveda in praščičev iz inozemstva je bil sorazmerno majhen.
Dunaj je porabil leta 1937 preko 57 milijonov jajc. Polovica tega je prišla it Dolnje Avstrije in Gradiščanskega, približno 7 milijonov iz Madžarske. Dol, Avstrija in Gra-dišanska sta tvorili glavni dobavni vir tudi za krompir, namreč 69% celotne potrošnje.
Približno isto velja o dovozu zelenjave in o potrošnji sirovega masla.
Dunajska potreba sladkorja se je krila z dobavami iz Češkoslovaške in iz Gradiščanskega kakor tudi iz Dolnje Avstrije.
Iz teh številk je razvidno, da je sedanja preskrba Dunaja z zapada in ne z vzhoda samo nekaj začasnega. Treba bo Dunajčanom znova utreti pot do naravnih virov njihove prehrane. Po naravi in ne po naključju je Podonavje poglavitni dobavitelj in rednik Dunaja. Samo v tej smeri in v tem prostoru je mogoče iskati rešitve dunajskega problema. In da jo zares tudi najdejo, to je ena velikih nalog štirih velesil, ki malo Avstrijo upravljajo v štirih ločenih zasedbenih pasovih.
Sprejem tirolskih prvakov
Pred nekaj dnevi je sprejel general Bethou-art, glavni poveljnik francoskih sil v Avstriji, v svojem glavnem stanu v Inomostu skupino višjih avstrijskih osebnosti iz vladnih in upravnih krogov. Sprejeti so biii deželni glavar Tirolske dr. Gruber, deželni glavar iz Vorarlberške lig, namestnik deželnega glavarja Tirolske dr. Weißgatterer in še nekaj drugih višjih osebnosti. General BÄthoax-t,..kakor tudi generalni- guverner Voizard sta porabila priliko za razgovor o ukrepih, ki jih je storila francoska oblast, da se, preskrbi zasedenemu ozemlju moka, krompir in premog. Tozadevne izjave so sprejeli avstrijski zastopniki z zadovoljstvom na znanje.
gel, da mu ni bilo treba v vojaško suknjo. Preživel je svojega nekoč tako ljubljenega Hitlerja. Danes sadi v trgovini, kakor je vedno sedel —kdo mu more kaj očitati? Na tihem se veseli dobrih kupčij, ki jih upa delati z Angleži. Pa naj zdaj kdo reče, da njegovo dejanje in nehanje med vojno ni tudi postavka v velikem računu, ki „se v celoti predstavlja kot odpornostno gibanje".
Človek, ki trezno preudarja, bo spoznal: tu se mnogim, premnogim nudi lestvica, po kateri z nekoliko teloyadbe lahko pridejo v najboljše avstrijske kroge.
Nacisti so, bodisi iz šušmarstva bodisi v stiski, ustvarili toliko goščavo zakonov, uredb in odredb, da se ni nazadnje nihče več spoznal. Hočeš nočeš je vsakdo, ki je živel pod nacizmom, zagrešil kako krivo dejanje. Ta je dvomil o zmagi, oni je včasih pojedel nekaj več kruha, kakor mu ga je po kartah pritikalo, tretji je zvedel za dogodek na bojišču, o čemer ni Wehrmacht-poročilo črhnilo niti besedice, četrti se je zagrešil zoper disciplino stranke in so mu obesili „župno pravdo", peti je bil sam Göring, ki ga je baje obsodil Hitler na smrt. Vsi ti so koncem konca „nasprotovali ciljem vrhovnega vojaškega vodstva".
Bila bi torej nujna potreba, da kdo pride ter nam pove, kje se začne in konča tisto odpornostno gibanje, ki je zasluga, in kje zopet se začne in konča ono pozavarovalno gibanje, ki diši bolj po osebni koristi.
Strokovnjaki pozavarovanja naj se preveč ne boje. Nekega dne se bo premerilo njihovo celotno obnašanje v letih Hitlerjeve slava. Ne bodo se tehtala toliko psamezna dejanja. Skladno s to svojo splošno oceno bodo smeli zavzeti pri obnovi Avstrije mesto, ki jim gre. Zdi se, da bodo avstrijskih simpatij bolj deležni, če iskreno priznajo svojo krivdo, kakor če preradi korakajo na udobni cesti odpornostnega gibanja. Kdor namreč skrušeno govori „Peccavi", ta budi vsaj nekaj vere, da je menda voljan v bodoče po notranje sodelovati.
Vsekakor je zdaj še prezgodaj, da v časopisju hvalimo take, ki jim je pod rjavo srajco utripalo dobro avstrijsko srce. Preveč solz je bilo prelitih in premalo oči je še suhih, t preveč ran je bilo zasekanih in premalo jih \ je še zaceljenih, preveč je vsepovsod ruše- 1 vin in premalo je še pospravljeno!
Ll»t izhaja vsak petek. Uredništvo in uprava« Celovec, Bismarckring Bf.