Vsebina 12. zvezka:
1.	Fran Levstik. f. . . . . ..........705
2.	Josip Stari: Kos v kletki............706
3.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 38. Šamaj . . 712
4.	Goräzd: Vinska bajka. Pesem...........720
5.	Velimir: Vragometov študent...........721
6.	Fr. Crcžen: S Um in kako so pisali nekdaj in kakö pišemo
zdaj? Berilo v zabavnem večeru »Pisateljskega društva«. 733
7.	Ivan Šubic: Rastlinske bolezni. VI. (Dalje in konec.) . 739 S. Andrej Fikcnja: Duhoiniki slovenski pisatelji. (Konec.) . 742 9. Književna poročila:
V. V. Oblak: „Archiv für Slavisehe Philologie." ... 747 IV. L. Žvab: Die F.vangelisch-Reformirie Kirche Cristo Sak-otore {vormals S. SihestroJ. Beitrag zur Geschichte des Evangeliums in Triest von A. Venetianer. (Konec.) 757 10. Listek : Fran Levstik f. — Kita na grob Levstiku. — „Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild" — Stritarjevi zbrani spisi, -r- Dragotin Ripšl. f. — Prenos Kopitarjevih kostij. — „Matica Slovenska." — „Das Dekanat Drachenburg von fgnaz Oroien." — ,, Slovenski p favn i k''.
Naznanilo.
Uredništvo in upravništvo „Ljubljanskega Zvona" je odslej v Medijatovi liiši v Ljubljani, na Dunajski cesti št. 15.
Listnica. Preveč naročnine za leto 1887. so plačali p. t. gg.: Bralno društvo v Žužemberku gld. 1.35. — Brežnik Fr. c. kr. prof. v Rudolfovem gld. 2.30. — Bilban Math, v Ameriki gld. 5.60. — Mo-horič Fran v Celji gld. 2.—. — Medved Tone v Maribori gld. I.—.
—	Novak Mih. v Konjicah gld. 1.15. — Oblak Fran v Sarajevu gld. 2.30.
—	PleterŠnik Josip v Kranjski Gori gld 2.30. — Pleiweis Karol na Dunaji gld. 2.—. — Dr. Samec Fr. v Kamniku gld. 2.50. — Dr. Zupančič Fran v Liebenau-u gld. 2.30. Vse te čestite gospode prosimo, naj si omenjene zneske vračunijo v naročnino za prihodnje leto. — G. Janez S—j v Gorici: Še za zadnjo četrt leta.
ydh&k ftiubl jail 5k
*fh 1 il-i'jyjI i.i »Till {I {, i, tA'^fS&y'C^

T--1—.—I-
T&^gp*Lepo$loveri in znanstver\ list?
Štev. 12.	V Ljubljani i. decembra 1887.	Leto VII.
*odu slovenskemu naznanjamo prežalostno vest, da jc slavni naš pesnik in pisatelj, blago rod 11 i gospod
Jt'rctn Jkcvsiil\.
c. kr. slcriptor v liooj«Ki lcnjixriioi,
prejemši sv. zakramente za umirajoče, po dolgotrajni težki bolezni v 57. letu dobe svoje, danes ob 9. uri do-poludne izdihnil plemenito dušo svojo.
Pogreb bode v petek dne 18. novembra t. 1. ob 4. uri popoludne s Poljanskega nasipa hišna štev. 14. na pokopališče pri sv. Krištofu.
Svete zaduŠnc maše sc bodo stregle dne 24. t. m. ob polu 8. uri v župni ccrkvi pri Sv. Petru.
V LJUBLJANI, dne 16. novembra 1887.
„1 M&ateljsilvO društvo''.
Kos v kletki.
Zap5s.nl Josip Stare.	~
ehotč sem obstal na ptičjem trgu ter z drugimi ljudmi vred gledal, kako so se mestni dečki pogajali s kmeti za drobne ptičice, ki so v tesnih kletkah nemirno skakale semtertja in zdaj tu zdaj tam pisano glavico svojo pomaljalc skozi tenko mrežico, kakor bi izkušale uiti iz svojega zapora in zopet slobodno vzleteti pod vedro nebo v zeleni gozd. Smilile so se mi uboge živalce in žalostna njihova usoda mi je budila raznih mislij. V tem mc nekdo ogovori: »Dober dan!«
Ves zamišljen se hitro ozrem in odzdravim starejšemu znancu, ki jc stal pred mano in zopet poprijel besedo.
»Kam ste se zamislili?« vprašal mc je znanec.
»Zagledal sem se tu-le v ptičke in si mislil, kako srečni so bili, ko so s tovariši in tovarišicami svojimi veselo skakali od veje na vejo po najvišjem drevji in z milim petjem slavili predobrega Stvarnika, ki jim je dal tako lepo življenje. Zdaj pa je prišel človek, kateremu so vse poletje zatirali škodljivi mrčes, in jih lovi in zapira v ječe, kakor hudodelnika.«
»Res, grda navada je to«, pritrdil mi je znani gospod. »Kadarkoli grem mimo ptičjega trga, vselej mi prihajajo na misel sejmi s sužniki v jutrovi deželi, kjer prodaja človek človeka. Saj ne, da bi človeka in žival stavil v jedno vrsto; sam Bog jc človeku dal pravico da sme za svojo potrebo ubijati živali. Toda, prosim Vas, kaka sila je človeku, da lovi nedolžne pevcc po gozdih in brdih; kakšno korist ima od njih? Prav nobene! Niti petje v kletki ga ne more veseliti, če ima kaj srca; meni se zdi, kakor bi si ptiček v zaporu hotel s petjem preganjati tožne misli ter vsaj za trenutek pozabiti žalostno stanje svoje. Ali ni lepše, če nam te nežne živalce slobodne obletavajo naše hiše in nam prepevajo po našem vrtu? Saj se ptički radi zbirajo okoli ljudskih bivališč, zato, ker tu lože nabirajo hrane zäse in za svoje mlade; a dokazano je tudi, da se ptiči časih čisto preselijo iz takih krajev, kjer jih ljudje prezelö love. Pa, kaj bi Vam o
C
tem pravil, saj to itak sami veste, in kakor vidim, ujemava se v tem do dobra, dasi Vam morem odkritosrčno priznati, da sem se v tem jaz tudi že pregrešil.«
Neverjetno sem pogledal blagega gospoda, on pa se mi je na-smijal in mi rekel:
»Nič se ne ustrašite, nič hudega ni. Če utegnete in če se Vam ljubi, pojdite malo z menoj, povem Vam vse hudodelstvo svoje.«
Radoveden sem šel ž njim, a prišedši na bližnje šetališče, sčdeva na klop pod košat divij kostanj in gospod mi jame obširno pripovedovati :
»Žena moja ima käj rada cvetlice. Kjer le najde kak pripraven prostor, tja Vam postavi mizico z raznimi cvetlicami ter jih neguje tako skrbno, da lepše rastö nego li pri kakem izkušenem vrtniku. Cvetlice so največje veselje njeno, pa tudi njen ponos, kadar jih kdo ogleduje in se jim čudom čudi. Nekega dne pride k nji prijateljica in, ko se je malo ozrla po sobi, pravi: »Kakor bi človek bil v kakem vrtu; le ptička šc treba, da bi v njem prepeval.« —
In res, nekoliko dnij potem pošlje nama kameničarja ali skalnega kosa (Steinröthel). Bil je lep ptiček. Po glavi in po vratu je imel modro-sivkasto perje, po hrbtu belkasto-modro in sivkasto, vsa dolnja stran telesa je bila rdečkasto rjava, peruti pa jc imel temno-rjave. Zcna moja ga je bila vesela in takoj je po vsem mestu iskala pripravne kletke; a ko so sc ji vse zdele prcmalc, naročila sije novo veliko, da bi ptiček lože skakal v nji. Zdaj je prebirala razne prirodopisne knjige, in prav zadovoljna je bila, ko je v Brehmti čitala, da se malokatera ptica tako hitro privadi sobe, kakor skalni kos. In tako jc tudi bilo. Nič se nas ni bal, jedci nam je iz roke, in dobro je poznal vsacega domačega in ga pozdravil, kadarkoli je stopil v sobo. Okoli novega leta je začel tudi peti, ali pel jc bolj tiho in lc kaka dva mcscca, potem pa je umolknil. To se nama je zdelo čudno in zopet sva iskala v Brchmu vzroka ter našla, da od skalnih kosov prve dve leti poje tudi samica.
Kmalu smo se do dobra prepričali, da imamo samico Kaj. ž njo? Izpustiti je ne smemo, ker bi razžalili dobro prijateljico; in vendar se nam je smilila, da si v svojem zaporu niti s petjem nc more kratiti časa. Sklenili smo torej, da ji preskrbimo druščino, in pisal sem prijatelju na Kras, naj mi pošlje mladega skalnega kosa samca. Minilo je nekoliko mesecev, ali s Krasa ni niti ptiča, niti pisma. Ze smo mislili, da gane bo, kar nam o Malem Smarijinu priprost Kraševec v majhni leseni kletki prinese ptička, da ga jc bilo veselje gledati.
Bil je jako živ in mnogo lepši, nego samica, a po hrbtu jc pod perjem imel mehko, bclö dlako. Radoveden sem bil, kako sc bosla s starko gledala. Vzamem obe kletki, postavim ji na mizo kake dve pedi drugo od druge in odprem oboja vratca. Starka sc niti zmenila ni, mladi samec pa je takoj stopil na vratca , oziral sc nekoliko, kakor bi se hotel prepričati, če je pač varno, potem skoči na mizo in smukne v drugo kletko. Nc bi človek verjel, kako ljubeznivo se jc drobni ptiček dobrikal ljubici; ali vse zastonj. Ona kar ni marala zanj, ampak sprva je plašna begala pred njim s klina na klin. potem pa se je ohrabrila ter ga jela kljcvati, dokler se drribni snubač ni naveličal tako nemilega in surovega postopanja in se vrnil v borno svojo kletko. Mislil sem, da se bosta s časom vendar le sprijaznila in privadila drug druzega in zaprl sem ja zopet skupaj. Toda želja moja se ni izpolnila. Starka je bila Čimdalje bolj divja in mladi kos je imel vsak čas krvavo glavico. Ni je bilo druge pomoči, nego da sem ja zopet ločil; pustil sem mladega v včliki kletki, starko pa sem vteknil v drugo nekoliko manjšo, naj bi ondu pokoro delala za grdo svoje ravnanje. Revica sc je hudo pokorila in prav smilila se nama ic. Nič ni bila zadovoljna, in vedno se jc klaverno držala, kakor bi se ji zdelo, da je nimamo več tako radi, kakor prej. Milo se jc ozirala po stari svoji prostorni kletki, a Če je videla, da se z malim igramo, ni vedela, kaj bi počela od jeze; kar skakala je semtertja in sc zaletavala v železno mrežico, kakor bi hotela iz kletke. Se huje pa ji jc bilo. ko jc mladi začel prepevati; a pel je tako milo in sladko, da bi ga človek zmeraj poslušal. Ne vem, je li ona čutila ali ne, kako nama jc njegovo petje ugajalo; skoraj pa bi dejal, da mu jc zavidala lepi pevski dar. Kadarkoli se je oglasil on, oglasila se je tudi ona in na vso moč se je napenjala, da bi ga prekričala. Drla se jc tako grd6, da smo se ji kar smijali; ali nikdar več je nismo čuli tiho in prijetno pevati, kakor prvo leto. Prav v srce se nam jc smilila, toda vedeli nismo, kako bi ji pomagali. Večkrat sem v mislih bil nejevoljen na gospö, ki nam je s svojim darom nakopala toliko nepotrebnih skrbij. Rad bi bil nesrečno samico izpustil; ali kam hoče sirotica na zimo v naših krajih, kjer ni skalnih kosov? Se jedenkrat sem tedaj poskusil srečo in na mizi odprl obe kletki. On jc bil takoj zunaj in smuknil je kar naravnost k samici; pa zopet brez vspeha. Ona je pihala od jeze, zagnala se je vanj, in revež se jc zopet s krvavo glavico vrnil domov. Zdaj sem sklenil, da čez zimo potrpim, a da jo na pomlad o prvi priliki pošljem na Kras, naj si tam na pečevji po svoji volji poišče tovarištva med sorodnimi kosi.
Pil niti ta želja se mi ni izpolnila; žalostna starki je jela nositi koš in ni se več zmenila za petje mladega kosa. Jedla je malo, niti mravljinčja jajca ji niso šla več v slast, le črva je še zmeraj rada požrla. Tako je bolehala nekoliko dnij, a neko jutro je iztegnena ležala na pesku kletke svoje.
Odkritosrčno rečem, bil sem vesel, da je uboga živalca končala življenje svoje, katero smo ji grenili proti volji svoji. Ali kaj početi s samcem? Kako naj mu strežemo, da bo lože pogrešal izgubljene slobodc ? To je bila zdaj naša skrb. Zanj bi bilo gotovo tudi najbolje , ko bi ga na pomlad izpustili, kakor smo bili namenili s starko. Ali ptiček se nam je tako prikupil, da se nikakor nismo mislili ločiti od njega; od dnč do dnč smo ga imeli rajši in zdelo se nam jc, da nas ima tudi on rad. Zmeraj je hotel, da bi kdo pri kletki stal in se menil ž njim. Če sem se le na vratih pokazal, jel je žvižgati in tako dolgo meje klical, dokler nisem prišel k njemu; a brž je umolknil ko sem stopil h kletki, gledal me in poslušal, kakor bi bil razumel, kar sem mu govoril. Če sem mu žvižgal, izkušal me je oponašati, in kmalu se je naučil kratek napev, s katerim je odslej mene in vsaccga druzega pozdravljal ali pa nas klical, kadar jc Česa želel. Tudi ubogati je znal. Samö da sem rekel: »Dečko, zapoj!« in takoj je zazvižgal naučeni napev. Za glasbo je imel posebno tenko uho. Kadar je žena moja igrala na klavir, ali če je z ulic zazvenčla godba, vselej jc radovedno nastavljal ušesa in po malem izkušal oponašati doneče glasove; ali ko jc videl, da ne gre, zapelje svojo »narodno«, kakor smo v šali rekali, ali pa je umolknil. Pel jc res prelepo, nekako podobno, kakor je starka pela prvo leto, samö glasneje, a vendar ne preglasnd. Najrajši jc pel, če je bilo vse tiho okoli njega in ga nobena stvar ni motila, tako 11. pr. zjutraj na vse zgodaj, kadar smo šc spali. Kakor hitro pa je čul, da vstajamo ali da smo izpregovorili, vtihnilo jc petje, in začel je žvižgati po naučenem napevu, dokler mu za odgovor tudi jaz nisem zazvižgal. Cesto setn navadnemu napevu dodal kakšen nov glas ali ga izpremcnil, in zdaj kos ni miroval , dokler se ni popolnoma ujemal z menoj. Ravno s tem, da sem sc toliko bavil ž njim, prikupil sem se mu tako, da me jc skoraj rajši »mol, nego ženo mojo, ki ga je pitala in mu za poboljšek vsak dan navrgla nekoliko črvov, ki so mu bili najslajša pečenka. Črvi in naša druščina, to sta bili dve stvari, kateri je nad vse ljubil; zato smo mu navadno dajali obojih skupaj. Ko smo po obedu za mizo sedeli in je žena moja šla po lonček, v katerem je imela shranjene črve, dobro je vedel umni ptiček, kaj ga čaka, in ves nemiren je
skakal semtertja, dokler mu nisem odprl kletke. Poln hrepenenja je stopil na vratca, z bistrimi očmi premeril daljo ter prifrčal na mizo. Tu se je najprej priporočil moji ženi za črve, in ni se genil od nje dokler ni dobil, kar mu je šlo.
Predno pa je črva požrl, moral se je ž njim malo poigrati. Zdaj ga je s kljuncem popadel čez sredo in ga gledal, kako se je previjal; zdaj ga je zopet izpustil in gledal za njim, kako je lezel po mizi, da bi mu ušel. Ko se je dosti naigral, stri mu jc glavo, požrl ga ter milo pogledal ženo mojo, da bi mu dala druzega. Dokler se je nadejal še kakega črva, ni se zmenil zame. Često sem ga podražil, pa zastonj. Šele ko je videl, da je soproga moja lonček zavezala, obrnil se je proti meni in začel se je z menoj igrati. Če sem mu pomolil prst, jel ga jc kljuvati, a če sem mu ga nastavil povprek, skočil je čezenj. Če se je malo oddaljil, zatdčil sem proti njemu kolešček, ki ga je takoj popadel ter s kljuncem sunil nazaj. Tako bi se bil igral po vso uro, če bi se kdo hotel muhovati ž njim. Kadar mi se ni več ljubilo kratkočasiti malega našega prijatelja, postavil sem mu odprto kletko na mizo in kar takoj je skočil vdnjo. Sprva je časih ušel po sobi in se skrival pod pohištvo ali za zagrinjala, toda takšnih sprehodov se jc kmalu naveličal menda zato, ker ni bilo nikogar, ki bi se ž njim hotel pojati po sobi.
Pa ne le nas domače, tudi tuje ljudi je rad imel, Če so se ž njim menili; ali vsakdo mu pa le ni bil po volji. Otrök se je sploh bal, a gospd s klobukom mu cel6 ni smela blizu, menda zato ne, ker jc takrat bila taka šega, da so gospč na klobukih imele ptičje perje ali pa celega ptiča. Tem rajši je imel gospode, ki so se znali ž njim igrati in so mu časih zazvižgavali njegov napev. Nekatere, ki so pogostoma zahajali k nam, poznal je prav dobro, in če se niso takoj zmenili zanj, žvižgal jim je tako dolgo. dokler jih ni zvabil k sebi. Posebno dobre volje je bil, kadar smo zvečer imeli goste. Navadno jc že spal, a brž ko smo prižgali luči, vzdramil se je in veselo je skakal po svoji kletki in žvižgal, kakor po dnevi, in šele ko je bilo vse temno in tiho, stisnil se je v svoj kotiček in zopet zaspal. Često sc mi jo dozdevalo, da pozna domače navade naše in da je že vedel, kaj se bo zgodilo v hiši. Ce jc pa zvonec na vratih pozvonil, prvi sc jc oglasil naš ptiček, kakor bi vedel, da ima nekdo priti in da ga treba pozdraviti.
Stanovali smo v prvem nadstropji in imeli smo proti sprehajališču prostoren balkon, na katerem jc po leti o lepem vremeni po ves dan stala kletka z našim kosom. Ni treba povedati, kako rad je bival tu; saj je gledal zeleno drevje in vedro nebö ter
čutil* toplo solnce. Bilo mu je tako kratkočasno, da je malokdaj pel, le kadar jc na ulicah zapazil mene ali kakega domačina, pozdravil ga je z naučenim napevom, da so mimogredoči ljudje kar obstajali in se ozirali na balkon. In vendar se mi nikjer ni tako smilil, kakor ravno na balkonu, kajti tu je šc mnogo bolj čutil sužnost svojo, nego li v sobi. Kadarkoli jc kaka lastovka mimo njega zletela, vselej jc milo za njo pogledal in dokler jc mogel, obračal je bistre svoje oči za njo, bodisi proti nebu, bodisi proti zemlji, dokler ni izginila za kakim oglom. Predrzni vrabci so pa kar k njemu zahajali in mu kradli dobre njegove hrane. On je večkrat planil nänje, ali kaj mu je pomagalo, ker ni mogel iz zapora svojega, v tem ko jc hudoben vrabec začivkal, kakor bi sc mu hotel posmehovati, ter poletel, kamor je koli hotel.
Nekega dnč, ko je zopet bil sam na balkonu, čujem ga na ves glas kričati; kar neprenehoma jc žvižgal naučeni napev, in ker nikakor ni odjenjal, grem gledat, kaka sila mu je. Nisem vedel, ali bi se smijal ali čudil. Deževati je začelo, in ker ni imel kam iti pod streho, klical mc je na pomoč. Brž ko sem ga nesel v sobo na suho, bil je zopet miren in tih. Najbolj pa se nam jc smilil na pomlad in na jesen, kadar je bil čas ptičjega seljenja. Takrat je menda trpel največ. Kakor hitro se je storila noč, postavil se je na klin sredi kletke, ves buden gledal pred sč in neprenehoma mahal s perutmi, kakor bi letel. Pa to ni bilo le kak trenutek, ampak vso noč in siccr več nočij zapored. Če sem ga takrat poklical ali ga podražil, ni se zmenil, ampak kar v jedno mer je frfral dalje. Le po dnevi jc bil miren. Rekel bi, da so ga v njegovi »domišljiji« motile razne stvari, ki jih je videl okoli sebe pa ni mogel »misliti« na seljenjc čez morje, kakor po noči. Kaj ne, čudni izrazi o živalci, ki živi' po prirojenem svojem nagonu; ali naš ptiček se je vedel zmeraj tako umno, da je človek pozabil, da ima žival pred seboj.
In vendar, čimbolj se nam jc ptiček znal prikupljati, bolj se nam jc smilil, zlasti odkar smo ga videli frfrati. 'Ac smo ga mislili izpustiti, ali preradi smo ga imeli, pa se nismo mogli ločiti od njega , toda žena moja je mnogokrat odločno rekla: »Nikdar več ptička v kletki*. In tako jc tudi bilo. Sli smo na dclj časa od doma, poverili pa smo kosa svojega sosedovim, ki so sami imeli mnogo ptičev in smo torej bili brez skrbi, da se mu nc bode godilo slabo. Mesec dnij potem smo se zopet vrnili. Bilo jc proti večeru, ko smo pri-šedši domöv odprli okno našega stanovanja. Prvo, kar smo čuli, bil je naš ptiček, ki je zazvižgal znani napev. Takoj drugo jutro pošljemo
ponj; ali ni ga bilo več. Po noči je poginil, a nikakor nismo mogli ugeniti zakaj. Saj smo'ga prejšnji večer še čuli žvižgati, a soseda nam je zagotavljala, da je do zadnjega bil buden in vesel. Zdaj smo prazno kletko dejali pod streho, in nikdar več nismo hoteli vanjo zapreti kakega ptička.
Vidite, dragi prijatelj, to Vam je pripovedka o skalnem kosu, ki mi z žalostno svojo usodo vselej prihaja na misel, kadar grem mimo kake kletke, ali celo čez ptičji trg. A našemu kosu jc bilo šc dosti dobro; lepo smo ga imeli, dali smo inu prostorno kletko, in pogostoma smo ga izpuščali. Kako pa se godi' drugim ? Takšne kletke imajo, da se skoraj niti obračati ne morejo, nikar da bi skakali. Pa to še ni najhuje. Kaj bi rekel o tistih ljudeh, ki ptičem strižejo peruti, jih na verižico privezujejo, ali jim celd oči iztikajo, da bi lepše peli. Za take okrutnike bi pač trebalo oblastva, ki bi jih ostro kaznovalo. Toda zakon tudi nc more vsemu kaj, če človek sam nima srca, niti potrebne omike«.
Tako je končal stari gospod in mi dokazal, da niti z najlepšim ravnanjem ptičkom ne moremo nadomeščati izgubljene slobode; jaz pa sem si mično pripovedko o kosu njegovem zapisal in preverjen sem, da mi blagi mož ne zameri, ako jo tu priobčujem čestitim »Zvonovim« čitateljem.
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina. 38. Samaj.
o so Rimljani osvojili z naskokom Jeruzalem, pobili so vse farizeje razven zvitega lisjaka Šamaja, ki se jim je bil skril v globoko klet in utekel po noči iz porušenega mesta. Bežal jc iz kraja v kraj, iz dežele v deželo, dokler je dospel pod lepe naše Gorjance. Tamo se je ustavil, češ, v tem dalnjem zakotji nc bodo ga iskali sovražniki. Nadejal pa se je tudi, da se bo med pri-prostimi Slovenci dalo živeti prekrasno po stari farizejski šegi o lice-merstvu in svetohlinstvu.* Podgorci so kar strmeli o pobožnosti njegovi. Vsak dan je šel prvi v cerkev, zadnji iz cerkve. Med službo božjo je vedno klečal, vzdihoval, trkal se na prsi in pretakal obilne solze. Poljubljal je ne le zaprašene in črvive cerkvene podobe, ampak tudi blatna cerkvena tla. Če je kamo šel, molil je na vsem poti na brojanice. Celo v hosti so ga našli često klečečega in ga poslušali vsi gineni, ko je z globokimi vzdihljaji slavil in klical na pomoč
ncbc.ško kraljico Marijo. Pogovarjaje se z ljudmi, priporočal je vsakemu z zgovorno in gorečo besedo, da mu treba čestiti noč in dan preljubo Mater božjo. Vsako delo, vsako govorico in stopinjo je posvetil de viški porodnici Vzveličarja našega. V društvu ga je bila sdma ponižnost, priljudnost in postrežljivost ali z ženstvom ni maral občevati. Deklicc ni pogledal nikoli nobene. Kadar mu jc bilo katero srečati, ognil sc jc je že od daleč. Če pa to ni bilo mogoče, povesil jc oči in o taki priliki primerilo mu se je večkrat, da je bušil z glavo ob steno, verejo ali ob kako drevo. Radi takih nezgod je imel zmerom vse čelo opraskano in potolčeno. Ni bilo nikako čudo, da so prostodušni Podgorci zmatrali Samaja za svetnika in da so blagrovali siromašno svojo pokrajino, kateri jc poslal milostivi Bog tako odličnega svojega prijatelja. Vsi oduševljeni so sklicali zbor in izvolili farizeja v jeden glas za učenika in vodnika svojega. To službo je opravljal natanko ali grozno strogo. Vsako vesel;co jc razglasil za smrten greh. Bil jc uverjen, da ni nikoli nedolžna tista prijaznost, kojo sklepajo med sabo fantje in dekleta. Učil ie torej mladino, da jo ljubezen dovede naravnost v peklensko brezno. Kdor poje ljubavne pesmi ali pripoveduje Ijubavne povesti, preklet jc za vse veke na tem in na önem svetu. Ljubezen med možem in ženo jc potrebna, ali se mora uneti šc lc o poroki, ne za trenutek prej ali pozneje. Mladim poslušalcem in poslušalkam so se zdeli taki nauki nekoliko prehudi, starci in starke pa so jih na vso moč odobravali in hvalili.
Malo po malem pa so se jela prikazovati v Samaji nova svojstva, ki niso nikomur ugajala. S prvine si je kuhal sam. To umetnost je razumel tako izvrstno, da se ni mogel nihče z njim kösati. Zc drugo leto pa mu jc došla od nekod kuharica, koji sc jc lahko očitalo, da je pijanka, nikakor pa ne. da bi bila stara ali grda. Podgorci so majali z glavo in se povpraševali, kako jc to, da Šamaj drugih žensk niti ne pogleda, kuharice svoje pa se nič nc boji. Opominjal jih jc neprenehoma, da jim treba jesti in piti samö za največjo silo, post je imenoval najzaslužnejše dobro delo, brez katerega nc pride nihče v nebesa. Iz dimnika njegovega pa je sukljal dim po noči in po dnevi, v kuhinji mu se je skoro brez presledka varilo, peklo, pripekalo, cvrlo in pražilo. Bilo jc očitno, da sveti mož mnogo in dobro jč in da se menda nikoli ne posti. Slastna hrana pa mu jc tudi teknila, da so se vsi čudili. Život mu sc je prav očevidno redil, razvijal in širil na vse strani. Zaliti obraz mu se jc kar svetil in žaril od zdrave krvi in debele masti in brada mu je dobila tri podbradke. Ko se je bolj udomačil in v službi utrdil, prikljuvale so mu na dan še mnogo grje na-
pake: trdosrčnost, lakomnost, lih varstvo in sleparstvo. Beračem je delil res male darove, ali küharica je po ukazu njegovem vsakega tako oštela in ozmirjala, da v drugo ni prišel nobeden več k njemu. On ni se zadovoljil s plačili in darovi, koje so mu uganili Podgorci; vsako leto je zahteval večjo in boljšo biro. Če je komu käj posodil, moral mu je dajati petdesetere, kdaj tudi stotere obresti. Dohodke pa si je množil še z inimi, jako čudnimi sredstvi. Osnoval je razne pobožne bratovščine, ki so bile po drugod povse neznane. Ker jc obetal udom neskončne blagoslove božje, privabil je v te družbe mnogo pobožnih duš, ki so mu plačevale brez godrnjanja vpisnino in letnino, dasi sta bili za revno Podgorje silno veliki. Marljivo je spisoval in prodajal drago vsakovrstne molitvece in knjižice. Slovenci so sezali hlastno po njih, ker jim niso poznali praznine in ničevosti. Sploh jc trgoval v dobiček z vsako rečjo, koje kmet želi in je potrebuje. Mnogi so mu od konca tako zaupali, da so kupovali od njega tudi nevidoma, ali so se skoro uverili, da jih je prevaril prav po cigansko. Samaj je narodnost svojo skrbno zatajeval. Jude jc strašno preklinjal in jih pekel z jezikom in peresom v žveplu in smoli. Dejanja pa so dokazovala, da se dd ta jeza utolažiti. Če so mu potisnili v roke kaj prida novcev, hva-lisal in priporočal je na vsa usta njih preležano, preperelo, pohabljeno in skaženo blago. Najbolj in za vselej pa se jc zameril Podgorccm s tem, da se je dobrikal in prilizaval na vse pretege graščaku njihovemu, baronu Izegrimu. Ta velikaš jc bil krut samosilnik, brezvesten za-pravljivec in razuzdanec. Šamaj pa je kvasil ljudem, da jim ga je postavil sam Bog za gospodarja in da je torej njih najsvetejša dolžnost, da ga častč, ljubijo in mu store radostno vse po volji, kar koli bi jim zapovedal. Taka ugodljivost bila je baronu seveda jako po všeči, povabil ga je marsikdaj na kosilo in ga kar obsipal z dragocenimi darili. Šamaj se je znal prikupiti tudi Izegrimovi hčeri Kuni. Zatrdila jc dostikrat, da posluša duhovite njegove burke malo ne z večjim veseljem nego medeno hvalo mladih gospodičev, ki so ji dohajali dvorit iz bližnjih in daljnih gradov. Kuna je prejela od prirodc čudovite dražesti. Moral se je zaljubiti vanjo ne le vsak, kdor ji je zrl v sijajno obličje, ampak tudi tisti, ki je videl le sliko ali podobo njeno. Toda lepota podgorske gospodične ni bila angelska in blagodatna, ki srce očisti in uname za vsako čednost in plemenitost, nego kačja in strupena, ki zmeša Človeku pamet in ga strmoglavi v časno in večno pogubo. Daleč po svetu je slül Kunin obraz, še dalje pa se je razširil glas o hudobi in porednosti njeni. Živela jc brez vere in strahu božjega, kakor ne umna žival.
Mera Šamajevih grehov se je napolnila, ko je začel nedolžne podgorske device klicati skrivaj jedno za drugo k sebi na dom ter jih motiti in zavajati z nesramnim svojim modrovanjem. Pošteni podgorski možje so zvedeli te grdobe, zbrali se pod občinsko lipo in obsodili peklenskega pohujšljivca na smrt. Zgrabili so Šamaja še tisto uro ter ga vrgli v globoko rupo, v koji je prebival Hudobec in se je zvala radi njega vragova jazbina. Farizej prileti škratu za tilnik in ga okobali. Hudobec ga prime za noge in zavrisne: »Dobro došel! Ravno zdaj sem peč pošteno zakuril; če te kaj zebe, odlagne ti, kakor bi trenil.«
Šamaj zajavka: »Pusti me! Midva se nisva tako pogodila. Dokler ne umrjem, nimaš pravice do mene.«
Rogatec pa se mu zagrohota: »Zavijem ti vrat, da gotovo pogineš. S tem se izpolni pogodba najina in odnesem te slöbodno v pekel.«
Farizej se domisli prevare in ga prosi dovoljenja, da bi smel pogledati za slovtf še jedenkrat kraljico duše svoje.
Vrag se začudi: »Kakovo kraljico?«
Samaj mu pokaže Kunino sliko. Krasota njena začara Hudobca, da se je za vero val in zijal vdnjo nepomično, kakor bi bil okamenel. Prcdramivši se izpusti jetnika na tla in ga začne izpraševati, kje stanuje in kako živi ta gospodična, ki mu se zdi tako mila, da se je mora polastiti. Šamaj mu pove, da prebiva pri očetu svojem v Preseki in mu razloži tudi vse grešne običaje in šege njene. Hudobec se burno razveseli o takem poročilu in veli: »V gradove jaz malo zahajam, ker bodo njih stanovniki moji tudi brez pohodov in izkušnjav mojih, zato nisem mogel vedeti za to nebeško Kuno. Ali zdaj pa jo moram prčcej videti in se uveriti, če slika oznanjuje resnico.«
To rekši odpre svetlo izbo in se prijazno zarežf Šamaju, da ga počakaj v nji in se kratkočasi s kako knjigo, dokler se povrne s pota. Škrat izgine, farizej _pa sčde za mizo in jame prebirati nove bukve, ki so imele naslov: »O nevarnostih, kojih se je ogibati dragim našim državljanom pri ljudeh. Spisal po najboljših virih kralj Lucifer.«
Preseški grad stoji dve uri hoda od vragove jazbine, ali zaljubljeni Hudobec se je popaščil, da je prišel tjakaj v pol ure. Kuno zaloti na vrtu v hladnici. Gledala se je v majhnem zrcalu in lišpala. On sc spremeni v čilega konjička in začne okoli hladnicc poskakavati in rezgetati. Kuna jc mislila, da ji je konjička kupil oče, kakor ji je že dolgo obetal. Pustivši lišp, ogledalo in hladnico in zasede vranca, da bi ga poskusila, kakov bo za ježo. Nosil jo je bodro in pametno, zdaj polagoma, zdaj v skok, zdaj v dir, kakor jc želela in mu ukazovala. Ko pa sta prihajala v go-
ščavo, ni slušal več zapovedij njenih, nego se je dvignil v zrak in dirjal po bliskovo nad holmi' in jarki, da ji je sapa zastajala in se je vzdržala le s težkim trudom na sedlu. Dospev.ši do vragove jazbine, skoči konj zviškoma vdnjo. Kuni pa se zavrti v glavi, da omedli. Ko se zopet zav<5, nahajala se je v razkošni dvorani in pred njo je klečal ostudni Hudobec ter jo prosil oproščenja. da jo jc prestrašil Govoril ji jc s plamtečimi besedami o neskončni svoji ljubezni in se ji zaklinjal, da se ji bo godilo pri njem bolje, nego bi se ji v cesarski palači. Postregel ji bo brez oklevanja z vsako dobroto, slastico in dra-gotino, po koji hrepeni' žensko srce. Kuna pa se jc zaničljivo obrnila od njega in dejala osorno: »Poberi mi se izpred očij, kosmata pošast, če ne, sunem te z nogo, da ti se pocedi kri iz nagnusnega smrčka.« Celo uro ga je psovala in mu se rogala; ko pa se jc spomnila, da je jetnica njegova, povesila je zalo glavico in se jela bridko ihtiti in obupovati. Hudobec se dvigne in odide k Šamaju v knjižnico. Žalosten mu veli: »Lepo ptičico imam v kletki, ali kaj mi to koristi, ko pa se ljubezen ne da prisiliti. Ti, Šamaj, si prekanjen lopov. Ako mi nakloniš milost zlate Kune, dam ti ne le prostost, ampak tudi toliko bogastva, da ti ne bo treba nikogar več skubsti in odirati.«
Farizej se nasmehne: »S pravo podobo svojo ne ugreješ nobenega dekleta zdse. Ker se znaš preinačiti, kakor te je volja, pokaži se Kuni mladega in čednega junaka, pa boš videl, da tc ne bo zaničevala. Po kratkem godrnjanji in jezikljanji omeČi se ji srce, kakor vsaki drugi. Tudi bo dobro, da si omisliš viteško opravo. Zmago ti dovrši namazani jezik.«
Hudobec pohvali Šamaja: »Sv&ttvoj je moder, ali po viteško opravo moram iti v mesto. Brigo za Kuno nalagam nate. Pojdi prčcej v kuhinjo pa ji napcci in nacrl najslajših založkov, ki jih more zgotoviti izredna tvoja umetnost. Ukusna južina diši vsakomu. Udobrovoljila jc že marsikatero krasotico in utegne ublažiti kolikor toliko tudi srdito Kuno.«
Po tem naroČilu šine rogatec iz rupe, Šamaj pa gre najprej k gospodični, da jo utolaži in pouči. Svaril jo je, da se ne sme hudovati na škrata presilno in predolgo. S togoto se ne reši nikdar, s priljudnostjo pa morda še pred nočjo. Farizej jc povedal deklici, kaj je bral v Luciferjevi knjigi. Peklenski poglavar zabičujc vragom v spisu svojem, da se ne dajte tipati po glavi. Škrat, ki ga pošegeta kdo za levim rogom, zadremlje tisti trenutek in spi trdno štirideset dnij in nočij, da mu se lahko vsak bedak smeje. Hudobec, ki jo je ugrabil, ni čital nikoli teh bukev, kajti jih je našel on še nerazrezane. Skrivnosti nji-
hove mu torej nc morejo biti znane. Kadar pride iz mesta, mora pre magati gnus svoj in sc potuhniti, kakor da bi mu bila oprostila in se zbogaia ž njim in usodo svojo. O zgodili priliki požgačkaj ga za levim rogom in ko zaspi, pobegneta oba brez zapreke iz rupe. Plezati jima nc bode treba iz nje, ker ima dva izhoda. Hudobec jc sel na piano skozi vratca iz knjižnice. Ključ je vzel s sabo, ali spečemu izmakneta ga iz žepa. Škrat jc posle svoje urno opravil. V jazbino so jc vrnil preoblečen po vojaško in po plemenitasko, s pcrjanico na klobuku, s svetlo sabljo na bedri. Obraz si je bil dal obriti in nalepotičiti tako na debelo, da mu se ni nič videla rjava, nagrbančena koža. Kuna ga zdaj ni več grdogledila. Smehljala mu se jc prav prijazno, samo s prstom mu je Se pretila, v znamenje, da storjena krivica ni Se popol noma pozabljena. Z nekoliko pokloni in prošnjami jc poravnal tudi ta zadnji ostanek nejevolje. Sčdcl je potem k nji ter se ji milil in laskal po vseh pravilih viteške dvorljivosti. Bilo je kazno, da ji to sladka-nje prija, kajti mu je položila roko na ramo in ga počehljala za levim rogom. Tisti hip pa mu glava omahne in zahršči. Zaspal je čvrsto, da bi ga noben strel ne bil prebudil. Kuna mu vzame ključ. Jetnika sta bila torej svobodna, ali se jima ni kar nič mudilo, da bi utekla. Hotela sta pred odhodom pcklcnšČaka, kar se da, korenito okrasti! Prebrskala sta mu vse shrambe in predale, vse policc, posode in kovčege. Samaj je pograbil več mošenj zlatov in dragih kamenccv. Kuna pa si je napolnila vse žepe s koraljami, biseri in drugimi gosposkimi kitnicami. Samaj pa je izteknil Se nekaj boljšega — zmajev koren, ki človeka pomlaja. Farizej je bil zdrav in krepak mož, ali se jc bil žc silno postaral. Spominjal sc je živo in si želel nazaj blažene mladosti in jakosti, mikov in zabav njenih. Hlastno použijc čarobni koren in zdajci se mu razlije po životu vir novega življenja, ki mu osveži in prestvari vse ude, živcc in mišice. Namesto sivolasega starca je stal pred strmečo Kuno cvetoč, dvajsetleten mladenič! Težko obložena z zakladf odpreta zdaj vrata in stopita na trato, s koje jo šla položna steza proti znani dolini. V strahu, da ja bo Hudobec, vzbu divsi sc, zasledoval in se Ijuto maščeval, najela sta več stotin delavcev in dala zasuti vragovo jazbino, nad njo pa postaviti lično kapelico. Drugo kapelico sta sezidala na dolenji strani, tamo, kjer so bila vrata iz knjižnice. Tako sta zadelala škratu oba izhoda in res se od takrat ni prikazal nikoli več v tem kraji Podgorja. Ko sta bili kapelici blagoslovljeni, napotila se je Kuna domov in Samaj jo je spremil. Go spodična ga je pohvalila očetu svojemu ne le zato, da jo je otcl iz najgrozncjčc sužnosli. ampak tudi radi nepozabne južine, s kojo jo jc
pogostil v vragovi jazbini. Zatrdila je, da tako odlično pečena goska, kakor jo je jedla v nji, ni prišla v prcseškem grädu še nikdar na mizo. Prosila je reditelja svojega, da bi vzel Samaja za kuharja. Ize-grim se zasmeje in vpraša: »Ali ima kaj cvenka?« — Kuna veh': »Ima, pa še prav veliko. Baron zauka: »Živio!« Reci mu, da ostani. Baš sem krvavo potreben takovega kuharja. — Šamaj je bil vsprejet v službo s tem pogojem, da posodi baronu sto zlatov. Ta primer izpričuje, da so bili plemenitaši že v stare čase dolžni družini svoji, kar se dogaja baje precej pogostoma še dandanes. Samaj se- je ponašal v gradu na oči jako pošteno. Priljubil se je vsem z zvestobo, skromnostjo, prijaznostjo in pobožnostjo svojo. Poznal ga ni nihče, ker je Kuna znala molčati. Izkušnja ga je izmodrila, da je bil zdaj previdnejši nego za učiteljstva svojega. Grehe svoje je skrival tako vspešno, da sc ni čulo o njem nikoli nič slabega. Vzgled njegov je posnemala tudi Kuna. Bila je po povratku v Preseko vsa izpremenjena. Ljudje so sodili, da jo je poboljšala prebita nevarnost in hvaležnost, da jo je Bog rešil. Stanovala je odslej v samotni grajski pristavi, skoro popolnoma odločena od sveta, kakor kaka spokorna nuna. Pravili so, da nosi na golem životu železen pas z ostrimi žeblji. Postila se jc na videz jako strogo in molila mnogo in goreče domä, v župni cerkvi in na božjih potih. Obhodila je vse svete kraje, ki so na Slovenskem in Hrvaškem, dvakrat je potovala celo — v Rim! Z radodarno roko je delila miloščino, vsi berači in siromaki so jo častili za mater svojo in razglašali po vsi deželi dobroto in slavo njeno. — Šamaju je prinesla kuharska zvedenost največjo srečo, po kateri je na tem svetu hrepenel — ljubljeno nevesto. Izegrim povabi na obed prijatelja svojega, kneza Poma-rančarja, ki je bil vsemogoč minister neke bližnje države. Ta čudni gospod se je jezil na vse ljudi in tudi sam nase, bil je grozno čmeren in zagoveden človek. Nekoč se je bil preobjedel slastic in od tedaj ga je tiščalo zmerom nekaj v želodci. Pozval je na pomoč vse sloveče zdravnike, ali nobeden ga ni mogel zlečiti. Radi te bolehnosti ni mu dišala in teknila nI jed nI pijača. Šamaj je dokazal, da je prav kuhar več vreden nego vsi odiplomljeni doktorji zdravilstva. Pomarančarju je postregel najprej s krepkim in vendar preprijetnim gorjanskim bri-njevcem, katerega je bil sam zvaril. Riža bregovja med belokranjsko Lužo in Streklovci spada med najžalostnejše kraje na Dolenjskem. Ali baš v ti kameniti puščavi je raslo nekdaj in rase morebiti še zdaj najžlahtnejše brinje. Od tod si je dobil Šamaj jagod, iz kojih mu se je nacedila zdrava pijačica, proti kateri je bilo vsako ino žganje prazen cuckovec. Ko je knez izpraznil kupico, namuznil se jc zadovoljno in
dejal, da mu je povrnil brinjevec dober del zdravja in tudi sljo do jedi. Samaj postavi prčdenj tri velike, krasno rejene polhe s kislo omako, v koji so bile vsakovrstne grenke, trpke, pekoče, kisle, kislaste in čisteče gorjanske zeli, na pr. čremoh, vris, hudi koren, volčji hren in druge take. Na konci pojedine donese slavnemu gostu skledo lepo opraženih in s cukrom potresenih, divjih nešpelj. Knez je pojedel v slast in sogoltno vse tri polhe in vso skledo nešpelj. Potrdil je svečano vpričo vseh mnogobrojnih plemenitašev, ki so sedeli za mizo, da mu jc ozdravil ta obed truplo, dušo in srce in da sta si torej Izegrim in njega kuhar pridobila neumrle zasluge za vso kvakarsko državo, ki je izročena skrbi njegovi. Skoro je došla obema tudi primerna nagrada. Preseškemu baronu je plačal knez iz državne blagajnice vse dolgove, Sa-maju pa je poslal kvakarsko plemstvo inbaronovski grb s pomeni ji vimi podobami. Na višnjevem polji jc stal košat brinjev grm, po kojem so lezli jeden za drugim trije tolsti, rmeni polhi. Z vseh vej in vejic pa so mu bingljale bele nešplje. Komur se zdi ta slika bedasta in smešna, naj blagovoli pomisliti, da mnogi drugi starinski grbi niso m za drobno pičico pametnejši od Samajevega. Pomarančarjeva odlika je zjednačila popolnoma kuharja z gospodarjem svojim. Brez straha je stopil zdaj Samaj lahko pred Izegrima in snubil Kuno. Prošnja mu se je uslišala brez ugovora. Mlada poročenca sta živela tudi v zakonskem stanu, kakor sta se bila navadila v samskem. Hinavščino sta nadaljevala do poslednjega trenutka svojega. Skrivaj sta si navalila na otrplo vest brez števila krivic, hudob in gnusob, ali ti grehi jima niso kratili dobrega glasu, ker jih je malokdo zvedel. Vsa zemlja naša sc je napolnila z njiju krščanskimi deli in čednostimi. Z ginljivo gorečnostjo sta skrbela neprestano za čast in službo božjo. Šamaj je nabiral doma in na tujem dragovoljne darove, s kojimi jc podpiral duhovnike in sirote, zidal in popravljal ccrkve in oltarje, ustanavljal župnije, kupoval jim zvonove in druge potrebe. Bistroumni so možje izračunih in pripovedovali ljudem, da troši farizej za svete reči komaj tretjino teh denarjev, dve tretjini pa meče v svojo brez dna skrojeno in nikdar sito malho. Ali Slovenci jim niso verjeli, imeli so vse take govorice za brezvestno sumnjičenje zlobnih obrekovalcev. Samaj si je postavil pod Gorjanci velik grad, ki ga je imenoval Pölhovica. Kmete svoje jc tlačil in mrcvaril še mnogo huje nego isti Izegrim. Podgorci niso mogli trpeti tolike silovitosti pa so se uprli, udarili na Pdlhovico in jo zažgali in porušili do tal. Samaju ni se pripetilo nič žalega, ker so mu ovadili vohuni kmetiško nakano, da se je umeknil še pred puntom v Ljubljano. Rojaki so na vso moč grajali in preklinjali Podgorce, da
so sc dvignili na tako bogoslužnega gospoda, ki nc zamudi noben dan svete maše. Prav iz. srca so jim privoščili, da so dale gosposke vse krivce obesiti. Samaj in Kuna sta ostala potem v Ljubljani. Umrla sta oba v globoki starosti in obilo solz jc prelilo hvaležno ljudstvo na gomili njijini. .Bog jima je blagoslovil zakon z mnogimi otroki, ki so se vzgojili vsi v duhu in po načelih in pravilih očeta svojega. Neka teri so živeli v Ljubljani, drugi so sc preselili v manjša mesta in na deželo. Tako sc je zaredilo in razplodilo na Slovenskem vražje fari-zejstvo, ki vspeva še dan danes prehobotno v marsikaterem okraji lepe naše domovine. Narod naš ima veliko sovražnikov, znanih in neznanih, očitnih in tajnih, ki mu kanijo ugrabiti ime, jezik, zemljo, imetek, vero, slobodno besedo, rodoljubje, moštvo, življenje in bodočnost. Med najnevarnejše nam jc šteti Samajeve naslednike za tega dclj, ker znajo slepiti občinstvo naše tako umetno, da jih zmatra često ne le za poštenjake, ampak tudi za najboljše prijatelje, pomočnike in dobrotnike svoje.

Vinska bajka.
a Sladkem Vrhu po trgatvi v hramu Sodi trije mi stojijo;
V junakih starih, hrastovih, kovanih Čudni duhovi tam spijo.
Polnoč. Zadremal baš jc gornik trudni: Cuj, iz kleti kaj šumi' mu?
Sušti, šepeče, siče v sodu prvem — Td-le duh bajni golči mu:
»I,eži, le/.f tam polje mi v tujini. Cesta po polji gre l>ela,
Ob cesti krčma mi stoji samotna. Krčma ,pri lipi1 vesela«.
»Tovorniki bogati bodo prišli, Zlatov rumenih ti dali,
In naloživši me na kola svoja Iskre konjiče pognali.«
»Posčdalo tam potnikov za mize, Mladičev bode in starcev,
Oživljali si ude l>odo trudne Z mu noj iz svetlih kozarcev.«
Pol spč, napol l>ede posluša gornik, Sliidko v uho to šumi mu!
Sušti, šepeče, siče v sodu drugem — Duh t d slovesno golči mu:

»Menihi z mesta prišli bodo pome,
V	klet me zaprli globoko, O zarji vsaki zakrisldn bo sivi
V	cerkev me nosil visoko,«
»Menihi pri oltarjih bodo stali,
Svete mi čitali maše, Kot kri Spasiteljcvo pil bo vsaki er Vsak dan iz zlate me čase.«
Posluša starec proročansivo tajno,
Divno v uho to zveni mu! Sumi, šejieče, siče v sodu iretjein — Glas pa navdušen golči' mu:
»Domu ostanem rajši j<»z, oditi
Toži se meni po sveti; Kjer srkal sem mladosti moč iz zemlje, Til čem sedaj dozoreli.«
»Pa pride «lan in hram bo moj oživel,
God bo vesčl in slavnosten, lz grl pak oril takrat bydc moških Spev se v dolino radosten :
»»Bog živi v čašah naših sdk ta zlati.
Vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto — Živela vsa domovina!««
G o r d z d.
?
Vragometov študent.
Spisal Velimir.
Gospdd postati nisi htfcl, Iz črne šole nam ušfcl!
G o r & z d.
ati ga že kar ni mogla pričakati. Kolikorkrat je lc imela tistega popöludne opravek v veži, vselej jc pogladila svoj beli predpasnik, potegnila za ogle pri ruti in šla postat na prag, če že gre.
Pa ga le še ni bilo. —
—	Kako je to, da ga še ni ? Saj bi vendar že moral priti. Saj je tako pisal, da pride danes. Pa ga le nil
Tako jc govorila Vragomctovka možu svojemu, stopivšemu v
vežo.
—	I, bo že prišel. Takle se rad zamudi.
Mož ni več govoril o tem. Ona pa je šc vedno ponavljala, kakor je že to ženskam navada:
—	To je res čudno, da ga ni.
Dolg je popoludan po leti, a Vragometov študent le ni mogel priti domov do mraku. To že časih tako nanese. Doma pa so ga seveda težko čakali, da nikoli tako. In kako bi ga tudi ne, saj jc imel priti letos zadnjikrat na dijaške počitke. To pa že nekaj pomeni . . .
Napöslcd je prišel. Pri večerji so Vragometovi sedeli. Lahno potrka na včžina vrata, mlajša sestra mu pride odpirat.
—	No, ali si prišel? — pozdravi ga sestrica.
—	Mhč, bil je odgovor.
In ko stopita v hišo, ponavlja se zopet vprašanje:
—	No, ali si prišel?
Kakor bi ga ne videli:
—	Mhč, bil je zopet odgovor.
Ropotanje lesenih žlic je ponehalo in začeli so se tisti navadni pogovori, ki jih že poznamo . . .
—	Lačen si, kaj ne, Janez? Le počakaj, prčccj ti prinesem večerje.
Tako reče napösled mati, a 011 odgovori:
—	Nič ni treba. Spat pojdem, ker sem truden.
—	Nekaj boš pa vendar-le jedel. Lačen ne pojdeš spat.
46
In mati sc obrne proti durim.
—	Nič, pravim, odgovori sin nekako osorno ter odhajajo iz hiše, povpraša:
—	Ali je pripravljeno na vrhu?
—	Je, Janez! Počakaj, da ti posvetim, deje mlajša sestra in prime za svetilko, ki je stala na oknu.
—	Lehko noč! reče šc z bolj tihim glasom in odide za scstrico.
Ostali domači so nekako začujeno pogledovali za njim, češ,
kaj mu je danes, da tako hrani besede; mati pa jc še kakih desetkrat ponovila tisti večer besede:
—	Pa lačen je šel spat, revež!
Sestra, ki ga je spremila z lučjo na vrh, povprašala ga jc siccr marsikaj v svoji ženski radovednosti, a zvedela ni ničesar.
—	Le spat pojdi, dejal ji je brat, in odšla jc nerada. Postala pa je še nekaj časa pri durih, pritiskala zdaj oko, zdaj uho na ključa-nico, da bi kaj zanimivega ujela. Ta ženska radovednost!
Uro pozneje pa jc Šc nesla skrb mater Vragometovko na vrh. spi li sladko njen ljubljeni sin. Spal je pač, a kako, to le on vč!
Suh je bil, dokaj suh in resnost se jc brala na vseh potezah njegovega potegnenega obraza. Da bi mu bila že dana namesto črnega mahu dolga brada in bi bil oblekel črni talar do peta, mislil bi človek, da vidi pred seboj, stopivšega v hišo med svoje domače, Brožikovcga Husa na Kostniškem zboru. In kak govornik vam je bil, ta redkobesedni Vragometov Janez! Kadar je sedčl s prijatelji pri čaši vina in je vskipela mladostna navdušenost do vrha, tedaj je dvignil Janez suhi svoj život, dvignil desnico in dvignil blagozvočni svoj glas, da je odmeval kakor zvon po dvorani, in prijatelji so strmč poslušali njegove ubrane besede o slovanstvu in slobodi. — Tak vam jc bil Vragomet l
Toda gimnazijo je dovršil in začenja se novo življenje.
Zlatoobrazno solnce je pritiskalo svoje prve poljube na belo po steljino opravo, ko je Vragometov študent dvignil telo svoje mladosti iz mehke pernice in šel pogledat, kaj delajo domaČi ljudje.
Iz kuhinje stopi Vragometovka.
—	Oh, kaj si že vstal, Janez? Ali nisi mogel spati?
—	Dobro sem spal, mati! Ali kavo žgete, ker tako diši?
—	Aha, saj sem jo že požgala. Majhcno potrpi, kmalu zavre.
—	Kave nc pijem, mati, prinesite mi rajši mleka! deje sin in sčdc k beli mizi.
—	Oh, to si čuden! kar je dobro, zato pa ne maraŠ. Saj pred jednim letom si jo imel še rad. Taki-le mladi gospodki imate pa res zmerom kaj posebnega.
In mati zgine v kuhinjo, da ji kava ne vskipi. Starejša sestra pa prinese skledico presnega mleka.
Popivši mleko stopi na prag kuhinjski in se nasloni. Mati pa se suče krog ognjišča.
—	Oh, Janez, povej no že, kako se ti je kaj godilo. Ze jedno leto je, kar smo te zadnjikrat videli.
—	Mhč, jedno leto je.
—	Oh, gospod Jožef so rekli, Janez, da moraš prčcej priti k njim, kakor hitro prideš domöv. Kaj ne, saj pojdeš?
In materi se nekako čudno razkroji medli obraz, kakor bi hotela pogledati sinu na dno srca.
Janez pa je molčal.
—	Ti nc veš, Janez, kako so fletni, gospod Jožef. Ze dvakrat so se oglasili pri nas in vselej so vprašali po tebi.
In še bolj se potegne obraz Vragomctovkin, kakor nc bi mogla verjeti nečesar, kar je res.
Janez je molčal.
—	Kdaj pa pojdeš k njim?
Zdaj povesi starka včli svoj obraz in z roko potegne po njem — čemu, ni znano. Pa saj nekaj jc morala storiti.
Janez se obrne z vsem životom ter dcjc ficgmatično:
—	Pa rajši ne pojdem, mati!
In odšel je iz veže.
Mati pa se naredi, kakor nc bi slišala sinovih besedij; zato kliče za njim skrbno:
—	Ali greš zdaj, Janez?
—	Zdaj _pa grem, mati!
In odšel je, a ne v kapelanijo, ampak na vrt.
Mati pa se vrti' še dalje krog ognjišča, pridč-va na ogenj in zopet oddava in marsikaka solzica ji zdriči po nagubanem lici. Oh, koliko bi dala, da bi prišel kdo in ji odvalil težki kamen od srca! A ga ni!
Janez pa privleče iz malhe rdečo knjigo in krene po poti, ki vede v gozd. Sreča soseda, ki pase ob poti.
—	No, Janez, ali zdaj si domd?
—	Doma sem, domd, oče!
—	No, kam se misliš obrniti, kam? Ali jo boš pel ali žvižgal? He, he . . .
Ali ne dobivšemu odgovora upade mu pogum.
—	To so šale, kaj ne, Janez? Pa saj bi te že moral vikati; no te bom pa drugo leto; saj smo domači.
A jutranji sprehajalec je že izginil za smrekami. Dolgo časa tava po mahu in travi, resje mu poklanja vodene bisere in drevje mu suje na obleko sreberne kristale. Hodi in brodi od drevesa do drevesa, opazuje in premišlja, kakor bi hotel popisati vse smreke in borovce, jelše in breze, češ, tudi te bodo strte. Napdsled ga utrudi jutranja hoja in sede na borov štor, krog katerega so še ležale sveže ivčri. Čita nekaj časa na tihem iz knjige; kar dvigne glavo kvišku in smehljaj se pokaže na bledih ustnih njegovih. Ko bi ga kdo mogel na slikati, ta čudni smehljaj! Parafraze bi mu nc bilo treba. Gleda nekaj časa krog sebe in na bližnje vrhove gora, bil je nekak griček, koder jc on sedčl, zato se je videlo lepo na okoli. Tako lepo se strinja pesmica z njegovimi občutki, da jame čitati še jedenkrat na glas:
» - Krasau si moj Krajn, Sva su mjesta ista; Al od cvieta sreče Nij' več ni 'ednog lista.«
In himne mladostne navdušenosti so se ponavljale v njegovem razvnetem srci in nove ode nedosežne idejalnosti so se porajale v njega kipeči duši, in duh mu je plaval po zračnih višavah in sanjal sanje zlate, dokler mu vroče solnce ne raztopi kakor Ikaru voščenih perut, da je bil zopet prikovan z dvojnimi vezmi na mater zemljo. — Ni ga razvedrilo sveže ozračje poletnega jutra: žalostinske so mu peli zgodnji skorjanci iz bližnje detelje . . .
Take so bile ure Vragometovega Janeza. Razum in srcc sta sc bila za svoj obstanek. Poezija in proza imata vsaka svoj pot. Pa ljudje ji hočejo imeti vkupe!
Vragometovi so šli h krščanskemu nauku tisto nedeljo. Samö oča in mati sta ostala domd. Mati je molila križev pot, oča pa jc prebiral molek. Ko se namolita, začneta se pogovarjati.
—	Kaj meniš, kaj bo s fantom? povpraša ona.
—	Meni se vse tako zdi, da iz te moke ne bo kruha. Kdor se duhovnikov izogiba, takšen že ni veliko vreden.
—	Kaj tisto; to se še vse lehko popravi. To pa tako veš, da je bil fant še zmerom bolj sam svoj.
—	No, ako ti več veš, pa včdil
In oča molči. Mati pa hiti praviti:
—	Tonici sem rekla, naj gre po nauku h gospodu Jožefu povprašat , ali so že dobili gospod župnik kaj pisanega iz škofije ? Meni se vse tako zdi in tudi gospod Jožef so rekli, da je Janez najbrž že prošnjo vložil za lemenat.
Ljudje začn0 prihajati iz cerkve. Dolgo ni bilo Tonice. Napö-sled pride.
—	Ali ni nič, Tonica?
—	Nič ni, mati!
In zopet jc lezel mrak na skrbno dušo mdterino. Oča je vlekel hitreje iz svoje pipe, bratje in sestre so ugibali vsak svojo. Janez pa je sedel na vrhu v svoji sobi in puhal dim iz dolge dijaške pipe. —
V hiši, pred katero visi nad vrati suha smrečica in par dolgih strugotin, sedelo je tistega popöludne krog bele mize troje pivcev, ki so srkali vdse žolto barvano tekočino.
—	Vragometov študent pa menda nc pojde v lemenat. To bo spet stara tarnala in jokala in letala krog »gospodov«, da ga ji spravijo noter.
—	O saj iz tega fanta ne bo nič prida: prepotuhnen je. Po ves teden preleži doma in za nobeno delo ne prime, ob nedeljah pa se nasloni v cerkvi na tisti steber tam zadaj in zmerom gleda tja na levo stran po ženskah. Kadar pa je povzdigovanje, takrat upogne samö desno koleno nekoliko, kakor bi imel krča v nogah.
In zasmejejo se vsi trije.
—	Za tisto poštarjevo Nagcljco hodi, ali kako se žc imenuje tisti gospöski vražcc. Ne vem, kod gospoda imena pobira?
—	Angelica ji jc ime, Angelica, vtakne se vmes krčmar.
—	Če ja stari izvoha kdaj, ta jima bo žc pokazal. Saj je pameten mož.
—	I, mlad človek, kaj hočeš.
—	Ženske so ga zmotile, ženske, da ne pojde v lemenat.
—	Škoda zänjl To bi bil čvrst gospod! . . .
Tako se je pomenkovala trojica pivcev. V veži pa je sedel tačas Vragometov študent in pil čašo piva. Le nekoliko je slišal, ker so bile zaprte duri, ki držč v izbo. Z zobmi je škripal, a pomagati si ni mogel.
—	Pojdite no pit, sosedovi, ki znate tako dobro govoriti, reče jednemu izmed trojice pivcev, odhajajočih iz gostilne.
—	Saj jaz nisem nič rekel, Janez, öna dva sta te nekoliko pre-rcšetala, odgovori sosed in pokaže na sopivca, ki sta se pomeknila
hitro iz veže. Rdeč pa je bil kakor kuhan rak. Pokusivši ponujeno mu pivo hitro odide, rekoč:
—	Pa pozdravljen, no! Mudi se mi.
Vragometov pa je sedčl še dolgo pri čaši piva in premišljeval
usodo svojo. Povsod tista pesem!
*
* *
Na vrtu pod orehom je ležal in premišljeval minule čase svojega življenja. Podoba za podobo se je vrstila pred njegovimi očmi — idilične in pustolovne podobe iz dijaških let. Počasi mu zleze glava k tlom in črni lasje se mu pomešajo v zeleni travi. Jesensko solnce ga zaziblje v sladek spanec. Vetrič se je igral z njegovimi lasmi in božal njegova mlada lica. Časih pa je završel tudi med listi rdečo knjige, ki mu je zlezla iz roke, in preobračal posamične liste, kakor bi hotel zaprečiti tisto vabljivo branje . . .
A le za trenutek ga je vsprejel Morfej v mehki svoj nanSčaj. Nemirne sanje so ga vzdramile. Tožnih mislij se ni mogel ubraniti.
Jesen je risala takrat svoje prve podobe na mater zemljo.
Mislil jc o svoji bodočnosti. Saj je bilo treba: Časi odločevanja so jemali slovo od njega. Premišljeval je, kar je premišljeval že vsa dva meseca. Še jedenkrat zagrabi za rdečo knjigo, da bi razgnal mučne svoje misli. Čita, pa ne dolgo časa. Ta kitica se zopet tako ujema z njegovim stanjem:
»A sad na Golgotu Krst mi veli nesti, Suzom stazo rosi t, Trn u vienac plesti.«
Zamisli se. Napösled dvigne svoje suho telo in govori samemu
sebi:
—	Vedno mi je bilo geslo: Ne udajmo se! In zdaj, ko stopam prvikrat v svet, igrat vlogo človeške tragikomedije, že moram klicati: Udajmo se! Žalostno, ali resnično! Kaj nas še vse čaka! Grenak jc sad spoznanja!
Počasnim korakom odhaja v hišo.
Na preddvorji pa sedi mati njegova in obrezuje repo. Na stolček sčde nji nasproti in začne govoriti. A začenjati ni bila njegova navada.
—	Mati, jutri grem.
—	Ali greš ?! povpraša po nepotrebnem Vragometovka in obličje se ji razjasni kakor obraz kake svetnice. Kaj vse je občutila v tistem trenutku! Torej vendarle gre, dasi so vsi tako malo mislili. In še
kako pohleven je: niti besedice ni nikdar rekel, da ne pojde — vse počitke. Pomagala je torej vender-lc materina molitev, mdtcrinc prošnje, mäterini darovi! Seveda, v skrbeh je bila dobra ženica — pa kdaj je mati. brez skrbij! Zdaj je vse dobro, vse poravnano, vse pozabljeno. — Janez gre v semenišče!
—	Jutri torej greš, praviš ? Pa že jutri ? Ali se že šole začn6 ? —
—	Jutri grem, mati, da! A brez poklica grem, čujte, mati, brez poklica!
In skrbno srce mätcrino se zopet zavije v žalno obleko. Tista presrečna zadovoljnost na licih sc je izpremenila v trenutku v upajočo skrbnost. Kaj je še tega treba — brez poklica I
—	Oh, bo že, Janez, le v božjo voljo se udaj in moli! Le meni verjemi, da boš še dobil poklic. Saj ga imaš, saj si bil zmerom tako dober, tako priden; samrt spi v tebi poklic, Janez, pa se ti kmalu vzbudi, kakor hitro prideš med duhovne gospode. Za božjo voljo te prosim, Janez, pojdi, pojdi »noter«, pa nikdar ne toži in ne žaluj preželo. — In na kolena jc padla, roke vzdignila in prosila . . .
—	Vstanite! zakliče sin nekako ukazujoče in nejevoljno zajedno ter odide na vrh v svojo sobo.
Po strehi pa jc hodil golob in gručal, kakor bi mu kdo vzel mladiče iz gnezda.
In res se je odpravljal drugo jutro. Pospravi nekaj malega v kovčeg, gre v izbo, koder so bili ravno domači ljudje zbrani pri kosilu, in reče, da gre.
Žlice prenehajo pribijati tisti svoj jednakomerni ton po prsteni skledi, oče pa veli starejšemu sinu:
—	Jarnej, naprezi!
Sam pa odide v kamro. Tudi drugi se naglo razidejo. Lc mati stiska Janezu roko in le še stiska in tišči v roko zdaj nekaj srebrnega, zdaj nekaj v popir zavitega.
—	Nd, to-le vzemi, pa še to-le! Kadar boš kaj potreboval, lc kar piši domöv ali pa gospodu kaplanu! In kmalu piši, kako se ti godi, da ne bomo skrbeli . . .
Oče pride iz kamre, stisne odhajajočemu roko in potisne nekaj popirjev vžlnjo.
—	Nä, to imaš za pot in za bukve! Ce je premalo, pa povej! Vrata so ti vsak dan odprta in vsi te bomo radi imeli in dobil boš, kar boš potreboval; če pa se izgubiš, potem ti ni treba več iskati Vragometovc hiše. Zdrav ostani! Jaz grem na pölje.
In odšel je.
Vrnejo pa se mlajši brat in sestri in mu sežejo v roke, potisnivši mu vsak nekaj v roko:
—	Pozdravljen, Janezi
In odšli so za očetom z resnimi obrazi. Mlajši sestri so pale celö nekatere solze v beli predpasnik.
Na preddvorji pa je naprezal starejši brat konja. Še rokavnik si obleče, potem zavpije v vežo:
—	Zdaj je pa že napreženo!
In mati pa sin se prikažeta v veži.
Mati nese kovčeg in nekaj v popir zavitega, Janez pa koraka s povešenim obličjem poleg nje. Vsa objokana je Vragometovka — kakor bi ji ne bilo prav, da gre sin v semenišče. Menda so bile solze veselja!
Na voziček postavi prtljago, seže sinu še jedenkrat v roke, govoriti pa ji ni mogoče. Jok jo posili. Ženske tako rade jokajo.
—	Z Bogom, mati! zakliče sin, brat mahne po konji in od-drdrali so po cesti.
Še je gledala nekaj časa mati Vragometovka za vozom, mislčč, da se sin ozre še jedenkrat in pogleda nje skrbni obraz.
A ni se ozrl.
* * *
Štirinajst dnij pozneje jc hodil Vragometov Janez po domačem vrtu. Ni pa nosil rdeče knjige v rokah. Čemu neki? Saj je imel dosti premišljevati. In kake misli so rojile po njegovi težki glavi 1 Le jeden čut je še držal po konci njegove nameravane sklepe. In Še ta se mu je hotel vtopiti. K tlom je upogibal glavo, roke so mu mahale navzdol, mračno je gledal, kratko odgovarjal. In ko tako misli misli dolge, vzravnä se zdajci po konci, roke dvigne kvišku in stisne v pesti ter pogleda v zrak, kakor bi ga hotel otemniti, rekoč:
—	Kakor izrajelsko ljudstvo sem: pred štirinajstimi dnevi sem vpil: udajmo se! a danes zopet kličem: ne udajmo se!
In hitrih korakov odide na vrh v svojo sobico. K mizi sčdc in piše, piše dolgo in kipeče pismo svojemu prijatelju Radivoju. Kako hlastno je pisal! Vsak stavek, vsake misli so se brale na njegovem mladem obličji.
Še to poskusimo! Morda gre! Do najboljšega prijatelja sem se obrnil.
Tako je mislil, pritiskaje pečat na pismo.
Dolgo je čakal odgovora. Tako počasi prijatelj ne odgovarja. Napösled dočaka. Hlastno seže po dopisnici.
»Dragi Ivani
Prav rad, a ni mogoče. Obrni se na koga drugega. Imamo se prav dobro: Krokamo vsak dan!
Prisrčno Te pozdravlja	Tvoj prijatelj
Radivoj.«
To je bilo na pošti. Brez slovesa hiti domöv. Na posteljo sčde in misli:
—	Tudi ti! Tega se nc bi .nadejal! Tak idejalen človek kakor je bil naš Radivoj! In kako se podpisuje: »tvoj prijatelj«. O Evgcnij Onegin, kako si pel resnično:
»No ot druzej spasi nas, Bože !«
—	Janez, jest pojdi! zakliče pri durih mlajša sestra in odide. Domači so že odjedli, a Janeza ni še.
—	Če neče, pa naj bo lačen! Misli, da ga bomo še prosili. Tako je dejal oče. Drugi so molčali.
Razšli so se po delu, mati pa ponese Janezu kosilo v sobo.
—	Nd, pa jej!
—	Ne bodem, odgovori sin.
—	Oh, kako si ti čuden! Jej no! Ali si bolan? Odgovora ni bilo.
—	Ubogaj, Janez, in nazaj pojdi; videl boš, da je tako najbolj prav. Saj te bodo vsprejeli. Bodo pa gospod Jožef zate prosili.
—	Ni mogoče. Če me težko doma gledate, pa pojdem. Mati je — molčala.
Pustila je kosilo na mizi, a sestra je je odnesla zvečer nedo-takneno . . .
Tožni dnevi so se množili.
Vragomet se je naveličal gospodariti. Dobil je sinaho v hišo. Stara dva sta stanovala še dalje v svoji kamri, mlada dva pa se namestila v sobo na vrhu.
Janez se jc moral umekniti. V izbi je spal nekaj večerov pri peči; a kmalu izprevidi, da ga tudi tu težko gledajo in da se bo treba preseliti še nekoliko dalje.
—	Čc Jaka spi v hlevu, zakaj bi pa ti ne? Kaj si kaj boljši? Tako mu jc dejala inlada Vragometovka. Stara se je potegnila
zanj, a izkupila jo je.
Zdaj sem jest gospodar, reče mlada in udari z nogo ob tla, da se je od strahu stresla stara ženica.
In Janez se preseli v hlev. —
Ko pa pride mlada v hlev in vidi, da je hlev pretesen za toliko repov, reče Janezu še to-le:
—	Saj poleti spiš lehko v svislih, ker ni mraz. Živina je že tako dovolj v gnčči.
In Janez odnese svoj zveženj v svisli.
* *
*
V bližnji vasi je imel Janez strijca Tomažcvca, ki ni imel nič svojih otrok; samö nekega rejenca je imel. Ko strijc zve, kako se godi netjäku doma, usmili se ga in vzame k sebi. Delati je začel pri njem hlapčevska dela. A nevajen težkih del moral jc požreti mnogo bridkih. Rcjenec ga kar ni mogel trpeti.
—	Kaj boš ti, izprijeni študent!
—	Ali si ti kaj boljši, Tržačan!
Besede »Tržačan« pa rejencc ni mogel čuti. Prepirala sta se in pretepala, da ja je moral strijc miriti. In Tržačan jc bil hujši od Janeza. Vselej ga je vrgel in mu prcmlel kosti in obisti.
To pa je bolelo Janeza. A potrpel je.
Prihranivši si nekaj denarjev, nakupi si Janez kmetijskih knjig in si lajša z branjem trdo življenje.
Kmalu pa začne poskušati praktično, čemur se je priučil teoretično. Marsikaj začne drugače delati domä in na polji, kakor se je delalo do zdaj.
Povračati so se mu začele ure idejalnega dijaškega življenja. Morda bode mogel kaj koristiti materijalno svojemu närodu, ker so mu izpodleteli vsi drugi poskusi in vse težnje.
Strijc in rejencc kmalu zapazita Janezove nakane. In oštevanju in prepiranju zopet ni bilo konca ni kraja. Na pomoč jima pride tudi mati Tomaževka:
• — Kak lep mir je bil v hiši, dokler ni bilo tega pritepenca! Zdaj pa je dan na dan kreg in prepir! Tega jaz ne trpim ni kratko nI malo! Tak-le izprijenec bo nas učil, kako se kmetujc in gospodari ? Se tega se manjka! Le počakaj, pretvega, jaz ti že pokažem . . .
In mati Tomaževka hiti po teh besedah v hlev, kjer je imel Janez na polici borno svojo knjižnico, zagrabi tisto pest knjig, nese v kuhinjo in zmeče na ogenj.
—	Nä, zdaj pa šc zijaj v tiste tvoje bukve, če moreš! Kmet je za delo, ne pa za branje! Gospoda beri, ki nima drugega dela. Ti pa nisi več gospod, veš ti?
Tako jc brala mati Tomažcvka Janezu levite.
Janez pa je s prsti grabil po žrjavici. A kaj mu hoče sam pepel? O, da ima žensko srce in ženske solze!
In mati njegova ? O da mu je morala umreti! Bog zna, kaj jo je spravilo pod zemljo? Pa menda vendar ne Janez? No, pa saj je imela Že svojih šestdeset na plečih.
Zdaj bi bil Janez poslušal svojo mater: vse do pičicc bi ji bil ustregel! A ni je: materino srce mu trohnf v zemlji. Je žc križ.
Zdaj se Vragometov študent ni mogel s čim tešiti.
Pač, še nekaj je, s čimer si človek teši bolest in tolaži vest. S Čim neki?
Vina in piva Vragometov Janez pač ni mogel piti. Kdo bi mu ga bil dajal? Kak požirek žganja se pa še zmerom dobi pri dobrih ljudeh. Ljudje njegovega strijca mu pa niso bili dobri ljudje. Torej strdni od njih k dobrim ljudem.
—	Jaz ne trpim pretepanja v hiši. Jeden mora od hiše, dejal je strijc.
In šel jc od hiše. Kdo neki drugi nego Janez ! K dobrim ljudem se jc namenil.
Poleti že še gre: mlad Človek in dela dovolj: kaj si more kdo več želeti?
In Janez je bil mlad, delal pa je tudi rad. Zaslužka on seveda ni dobil tako velikega, kakor drugi, ki niso zdelali vseh osem šol. A Janez je bil vselej z malim zadovoljen.
—	T, malo žganja mi boste dali, da bom lože delal, pa bo.
Kdo ga nc bi bil vesel, tako z malim zadovoljnega delavca?
Galežil je in galežil, dasi so se mu noge opotekale; saj mu ni
nihče zameril Vragometovemu Janezu. Ljubljeno svoje žganjče, veselje trdih svojih let, imel pa je vendar-le rad.
—	To jc dobro! dejal je rad.
A poletje je le jedenkrat vsako leto. Pride jesen, pride zima. In po zimi zebe človeka, ako nima prida obleke in želodec sc tudi ne zarije kam kakor medved ali svizec. Dela pa po zimi ni kaj na kmetih. Takrat se je hudo godilo našemu staremu študentu. Tisto basen o mravlji in kobilici pa je tako že pozabil.
Prvo zimo je še prebil naš Janez v slami Zajčevih svisel. Druge zime pa že ni premagal. Uh, ta želodec, ta . mu je delal preglavico ; mraz se že Še prebije v slami. Tudi žeja mu ni delala nadlege: vode je imel dovolj vso jesen in vso zimo. Pa kaj voda: vode studcnčnice ni ljubil naš Janez. Rad pa je imel, močno rad, vodo kapnico, pome-
Šano s tisto tekočino, ki jo delajo menda od krompirja. Take vode pa je dobil do malega še vSak dan naš Janez v vaški krčmi od krčmarja ali gostov njegovih. Kaj to dč, ako so mu malo ponagajali in prere-šetali dneve študentovskega njegovega življenja ? Svoj zmoter je Janez vendar-le dosegel. In kako trdo se je spalo po takih krepkih požirkih ! Niti do Zajčevih svisel mu ni bilo treba hoditi.
Druge zime torej Vragomentov Janez ni premagal. Nekoč ga je nekaj zaščipalo v želodci, ali kaj.
—	Kar nič prav mi ni, Tone! Veš kaj, ne bom ga f Malo žganjča bi pa rad, ko bi ga ti prinesel, tako le za kaka dva krajcarčka. Na pömlad ti vse pošteno vrnem, ko kaj zaslužim!
Tako je govoril tistega popöludne Janez Zajčcvemu hlapcu, ki je rčzanico rezal na podu in mu ponujal pest tobaka. A tresel sc je, močno tresel, ko je govoril.
In Tone mu prinese žganja. Smilil se mu je, revež.
—	Tone! kako da spati ne morem? Še vselej sem lehko zaspal po požirČku žganjča, danes pa ne morem.
Rad jc govoril Janez zadnja svoja leta v pomanjševalnih besedah. Žganjarjem je taka navada, da radi pomanjšujejo najdražje svoje predmete.
—	Ne vem, kaj bo ? Ali bom umrčkal, ali kako ?
—	I, saj bo prav, Janez, če umrješ: za tč in za domače.
Tega pa Janez ni rad slišal. NI besedice ni več rekel.
Čez kake pol ure pa hipno zaječi s tako otlim in prosečim glasom, da se Tone kar prestraši:
—	Gospöda!
Šli so mu po duhovnika.
Na večer pa je zašla s solncem vred njegova izpremenjena duša. —
Malo pogrebcev je šlo za njegovo krsto. Mokrega očesa ni bilo nobenega. Pogovarjali pa so se pogrcbci, vračaje se!
—	I, prav je, da je umrl, takšen revež!
—	Prav, prav je!
—	Kakšen gospod bi bil že zdaj lehko, pa ni hotel.
—	I, morda je zdaj še bolj prav za njegovo dušo, da ni postal gospod. Čc pa ni bil za to, kdo mu kaj more za to?
—	E, veste kaj, duhövska jc še zmerom najboljša, reče star mož.
—	To je pa res! pritrdili so vsi naposled.
In razšli so se.
S čim in kako so pisali nekdaj in kakö pišemo zdaj ?
Berilo Fr. Orožna v zabavnem večeru »Pisateljskega društva«.
ri tem naslovu si bode marsikdo mislil, da nameravam s tem spisom reklamo delati za različne peresne fabrikante, naj se že imenujejo Heintze, Kuhn, Leonhart, Klaps ali kakorkoli si bodi. Prepričali se pa bodete, da nimam tega namena in da mi tega tudi treba ni, ker se dobra stvar säma ob sebi hvali. Izvolil sem si pa ta predmet, ker mi je čast, čitati v slavnem »Pisateljskem društvu« in ker treba pisatelju, poleg duševne naobraženosti in zmožnosti, še 6ne navidezno malenkostne ali vendar toliko važne stvarf, kateri pravimo pero. Marsikdo živi od peresa, in naobražen človek ga skoraj vsak dan potrebuje.
S peresom pa še nc pišemo tako dolgo časa, kakor so nekateri trdili. Prejšnja pisalna priprava je bila mnogo okornejša od našega peresa, in v tem oziru vidimo velik napredek v zadnjih stoletjih. Iz neke slike, katera nam predočuje božjo vilo Egerijo, sklepali so veliko peresjo starost. Dotična slika nam kaže božjo vilo Egerijo, ki je baje razsvetila druzega rimskega kralja Numo, da je uredil rimsko bogočastje, s knjigo in peresom v desni roki. — V nekem rokopisu dunajske knjižnice se nam predstavlja slavnega Aleksandra Včlikega še slavnejši učitelj Aristotel s peresom v roki. Ce bi tedaj sodili po prvem slučaji, moral bi bil vsaj kralj Numa, tedaj okoli leta 600. pr. Kr., pero poznati. Ko se jc pa dokazalo, da tedaj o peresih še ni bilo nc duha ne sluha, opirali so se na drugi dokaz, na sliko Aristotelevo trdč, da so ljudje pero rabili najmenj že 300 let pred Kristom. Ali tudi drugi dokaz je jalov, ker jc dokazano, da se je Aristoteleva slika v dotičnem rokopisu dogotovila šele v petnajstem stoletji v Rimu. Oba navedena" dokaza sta tedaj lc anahronizem, in slikarja omenjenih podob sta menda le iz posebnega spoštovanja božji vili Egeriji in Aristotelu podala pero v roko. Kakor vidimo, so dokazi o toliki peresji starosti jako dvojbene vrednosti. Kolikor se je pa dognalo, smemo trditi, da peresa pri pisanji niso rabili pred petim stoletjem po Kristu. S čim so pa tedaj staroveški narodje pisali? Na kako tvarino so pisali?
Prva tvarina, na katero so pisali, bila'je opeka ali pa tudi ka-menena plošča. Pisali so pa s poostrenim kamenom in kesneje z rudninskimi klinci.
S takim orodjem so pisali Kitajci in Babilonci. Za kamenitimi ploščami so prišle rudninske in svinčene, dokler se niso udomačile bakrene plošče, na katere so pisali z železnimi klinci. Se pozneje so izumili lesene platnice, na katere so pisali z roženimi klinčki.
Pri Kitajcih jc bila najstarejša pisava takozvano vozlopisje, slično onemu, katero so imeli Peruvanci. Na debeli niti je bilo privezanih več tanjših nitij, katere so mnogovrstno zavozljavali. Vozle so tudi barvali z različnimi barvami. Vsak vozel in vsaka barva je pomenila kaj druzega. — Pozneje je Kitajec Tsankie izumil posebno pisavo z znamenki.
Pisali so prvotno na trstiko, tkanino, palmovo perje, lubje, kovinske plošče in na deske. Schün je prvi pisal s firnežem na bambusovo lubje. Na deske je baje zapisal Kongfutse svojo modrost. Posluževali so se v prvem času pri pisanji tekočine, ki se je delala od črne prsti, pozneje pa so imeli tuš, tudi kitajsko črnilo imenovan. Tuš so delali od dima žganega lesa, od smrekovih saj in od lepa ali olja. —
Kaldcjci (Babilonci in Asirci) so že 2000 let pred Kristom pisali s takozvanimi klinastimi pismenkami. Z dletom in kladivom so napravili take pismenke na kameniti plošči, ali pa z žrebljem na plošči od mehke ilovice, katero so pozneje strdili. Po Ičži in po številu različno vezanih klinov so se razlikovale pismenke. Mnogo pismenih spomenikov se je še do današnjega dnč ohranilo v tej pisavi.
Na zahodni meji zdanje Perzije, v bližini mesta Kirmanschah, stoji spomenik Behistanski. Na tem spomeniku, katerega jc dal napraviti perzijski kralj Darij I., stoji Še sedaj tisoč vrst, katere so pisane s klinastimi pismenkami.
Pri Egipčanih beremo najstarejša pismena poročila na kamenenih stebrih, ali pa so taka poročila v ploščah od žgane prsti' vdolbcnc. Take stebre so našli v deželi Meröe med zdanjim Bcrberom in Kar-tumom ob reki Nil, kakor nam poroča zgodopisec Flavius Joscphus. Pozneje so pisali na drevesno ličje ter z iglicami vbadali pismenke. Od notranjega ličja še sočnatih trstik so delali takozvani popir. Kakor znano, izvira ime našega popirja od bičja > papyrus«, katerega je raslo posebno mnogo v Egiptu. Ime >papir« ohranilo seje pa še dandanašnji,, akoprem je naš sedanji popir popolnoma različen od egiptovskega. Egipčani so obogateli po veliki trgovini z bičevim popirjem. Prvotna okorna pisava se jc skoraj umeknila podobopisju ali hijeroglifom. Egipčani so se že pred več tisočleti bližali tiskarstvu. Natisnili so namreč z lesenimi ploščami napise v opeko ali pa so vrezali v kamene in
kovine imena ter potem napravili natiske. Vladarji so imeli take prstane, s katerimi so pritiskali svoja imena na kraljeve ukaze in pisma. Takov prstan je tudi dobil v Egiptu Jakobov sin Jožef. Tega je namrč kralj I liksov, ki so tačas vladali v Egiptu, povzdignil za prvega svetovalca ter ga izbral svojim namestnikom.
Feničani so se od Egičanov pisati učili in se posluževali egiptovskega popirja. Grki so pa dobili pisavo od Feničanov. kakor nam pripoveduje zgodopisec Herodot: samo da se je v teku časa z jezikom izpremenila tudi pisava. Početkom so Grki pisali na kozje in ovčje kože. Sele pozneje so dobili egiptovski popir (fiiß^tov). Kakor v marsikateri stvari, tako so Rimljani, tudi kar se tiče pisave, posnemali Grke, in pravo slovstvo se je pri njih jelo šele razvijati, ko so se seznanili z Grki.
Ljudje so rabili vedno več egiptovskega popirja, in zaradi tega mu jc cena poskočila. Egiptovski kralj Ptolemej II. jc tekmoval s pergam-skim kraljem Evmcnom, kar se tiče ustanävljanja knjižnic. Da ga pa ne bi Evmen prekosil, prepovedal je uvažanje popirja v Pergamum. Per-gamci so tedaj izumili v drugem stoletji pred Kristom novo pisalno blago po maloazijskem mestu Pergamum imenovani »pergament«, kateri se jc delal od živinske kože. Egiptovski popir pa je šele nehal, ko so Arabci izumili bombažev popir. Ker pa je bil te vrste popir zelo mehak, dalo se je le s čopičem pisati ndnj. Koncem 13. stoletja so začeli delati popir od konoplje in prediva. Prva tovarna za takov popir jc bila v Norimbergu. Še mnogo boljši in cenejši pa je sedanji popir od cunj.
Tako vidimo, da sc je pisalno blago vedno zboljšavalo. V isti meri se je pa tudi zboljšavalo orodje, s katerim so pisali. V teku časa niso več pisali s poostrenim kamenom, z rudninskimi, koščenimi ali roženimi klinci itd. Že jako zgodaj so pisali s trstiko (biČjim peresom), ki se je namočilo v barvani tekočini, in še dandenašnji pišejo s trstiko nekateri orijentalski narodi, kateri se držč še starih navad in običajev, ne meneči se za nove izume. Trstika, katera je ljudem pri pisanji najbolj ugajala, dobivala se jc v Egiptu, Perziji, Armeniji, Mali Aziji in Italiji. Trstiko so najprej precepili in potem poostrili, kakor naše pero. Vendar se s trstiko ni dalo tako ročno in lepo pisati, kakor s peresom. Tudi ni bila trstika več take važnosti in se ni več pogo-stoma rabila, ko so se ljudje pri pisanji privadili peresu, katero se jc dobivalo od nekaterih živalij.
Akoprem se je pisalno orodje že precčj zboljšalo, bilo je še vendar okorno, in še v prvih stoletjih po Kristu jc bilo malo pisanju veščih
Ijudij. V zgodovini imamo dovolj takih slučajev, kateri nam kažejo, da celö nekateri mogočni vladarji niso znali pisati, ali pa so bili še preleni, da bi svoje ime podpisavali. Rimskemu cesarju Carinu (f 284). kateri kar se tiče nasladnosti in krutosti ne zaostaja za Neronom ali Do-micijanom, bilo je pisanje tako zoperno, da še svojega imena ni hotel podpisavati. Zgodopiscc Flavius Vopiscus nam pravi o Carinu, da iz sdme lenobe ni podpisa val svojega imena. Imel je radi tega posebnega sužnika, ki je dobro ponarejal cesarjcv podpis ter na ukaze podpisaval cesarjevo ime.
Mogočni Teodorih (493—526), kralj vshodnih Gotov, ni se nikdar učil pisati, in Še kot italski kralj je bil pri pisanji tako neukreten, da se za vsega svojega vladanja ni navadil pod svoje ukaze štirih črk pisati. Imel je zato zlato ploščo, v kateri so bile urezane štiri črke, namreč TEOD. To zlato ploščo je položil na popir in po nji s peresom potegnil omenjene štiri črke.
Tudi Karol Včliki ni bil posebno izurjen v pisanji. Trudil se je pa mnogo, da bi se navadil lepo pisati, in imel jc pisalno orodje pod zglavjem v postelji, »da bi se njegova roka v prostih urah privadila obliki Črk.« Navzlic vsi marljivosti pa je ostal v pisanji še precej okoren, ker sc je prepozno začel učiti. —
Mimogrede hočem tu v kratkem omeniti prvotne pisave starih Slovanov. Menih Hraber nam poroča, da so stari Slovani prvotno šteli s črtami. Kakor vsi arijski närodi, imeli so tudi stari Slovani podobopisje ali kipopisje, kakeršno še sedaj vidimo v starih egiptovskih spomenikih. Beseda »pisati« je sorodna besedi »pisan« in ne znači prvotno »pisati« v sedanjem zmislu, ampak »vrezati, lišpati. vesti.«
Na Češkem in Poljskem so našli v starih grobovih posode od gline, na lončarskem krogu delane, katere imajo na spodnji strdni dna vtisnene znake, skladajoče se od krogov, četverokotov, in črt na način križa, kolesa itd. položenih.
Prvo zanesljivo poročilo o tem, kdaj je pero prvikrat rabilo za pisalno orodje, podaja nam slavni pisatelj Izidorus (rojen v Kartageni nasedanjem Španskem 560—636). Učeni Isidoras, katerega knjige so se v srednjem vekti jako cenile, pisal je, (kakor sam pravi) s trstiko in peresom. Tudi omenja v svoji knjigi, da se je pero prvič kot pisalno orodje rabilo v petem stoletji. Da se je pa pero že rabilo v 7. stoletji, vemo iz gotovega vira. Saksonec Adelmus (f 709) je spisal latinsko pesem, v kateri opeva pero.
V osmem stoletji govori o peresih sloveči Anglosakson Alkuin, sovrstnik in prijatelj Karolu Včlikcmu. Najimenitnejši tedanji učenjak
Alkuin, ki je toliko k temu pripomogel, da se je duševna naobražc-nost razširila v frankovskem kraljevstvu, bil je duhoven. Za vse sobe svojega samostana je napravil pesniške napise. Tudi v pisarni je bil takov napis z opominom, da se tukaj ne sme brez potrebe blebetati, da se peresa prepisovalcev ne zmotijo.
V	nekem rokopisu evangelij, kateri je nastal za Ludovika Pobožnega, (tedaj v devetem stoletji), nahaja se tudi slika, na kateri so naslikani evangelisti s peresom v roki. Tudi gotov dokaz, da so pri pisanji rabili pero.
V	dvanajstem stoletji opominja Peter Klunjiski (Venerabilis) svojega prijatelja, da bi se ta peresa lotil in plug pustil, to je, namesto kmetijstva rajši pisateljstva poprijel.
Navzlic vsem prednostim, katere ima živalsko pero pred trstiko, ohranila se je trstika vendar še dolgo časa zraven peresa. Razni strokovnjaki so primerjali rokopise in zaradi tega sklepali, da se je vsaj v Franciji trstika poleg peresa rabila še v 8. stoletji, in da se je tam pero Šele popolnoma udomačilo v 9. stoletji. Menihi so pa šc rabili trstiko pri prepisovanji knjig za početne in velike črke, ko so že zdavnaj s peresom pisali male črke. Papeževi in cerkvenih zborov akti so se baje še mnogo pozneje pisali z bičjim peresom.
Iz necega pisma Rcuchlinovega, kateri je bil jeden prvih pospe-ševateljev nemškega slovstva in reformacije, razvidi se, da se je še v 16. stoletji razven živalskega peresa rabila trstika ali bičje pero. Vojvoda Ulrik je oblegoval mesto Reutlingen, katero je pripadalo švabski zavezi ter pri tej priliki ujel Rcuchlina in mu vzel vse njegovo imetje. Neki prijatelj mu pošilja tedaj v ječo med drugimi stvarmi tudi nekaj peres in trsti k.
Čim več se je pisalo, tem bolj se je občutila potreba, da bi se zdelovala elastična peresa. Sicer so bila pelikanova, pavja in labu-dova peresa trajnejša, kakor gosja; ali ker so bila tc vrste peresa predraga, rabila so se rajša cenejša gosja peresa. Samo jeden nedo-statek je bil pri teh peresih: ljudem se je namreč zmeraj menj ljubilo taka peresa rezati in cepiti. Da bi se tedaj temu delu ognili, izumili so poseben stroj, s katerim so rezali peresa. Ali tudi ta stroj ni ugajal, ker se je moralo pero še malo popraviti, predno je bilo za rabo. Živalsko pero pa tudi ni bilo za dolgo rabo in se je skoraj pokvarilo. Radi tega so izkušali zdelovati peresa od slonove kosti ali pa od kovin. Peresa od kovin so delali že v stoletji v Norimbergu. Navzlic temu se takšna peresa niso mogla razširiti, dokler jih niso v tretjem desetletji zdanjega veka začeli delati v angleških tovarnah.
Od tistega časa se zdeluje na Angleškem največ peres za svetovno kupčijo.
Po večletnih posku.šnjah se je šele Peryju v Londonu posrečilo, da je zdelal pero, katero je bilo skoraj tako elastično, kakor gosje pero; imelo pa je to prednost, da je bilo cenejše in trajnejše od gosjega peresa. Peryjeva zasluga je v tem, da je pero, po pravem cepljenji, postalo mehko in elastično. Zaradi tega so se ljudje v vedno večji meri novega peresa posluževali. Zdelovala so se odslej mnogo vrstna peresa, ki so bila večje ali manjše vrednosti, kakeršno je bilo dotično jeklo, od katerega se je zdelovalo pero. Ker so pa bila jeklena peresa boljša in v primeri z dobrim gosjim peresom tudi cenejša, rabili so pri pisanji zmeraj menj gosjih peres. Sicer še sedaj rabijo krasopisci (kaligrafi) in drugi, katerim je mar lepo pisati, gosja ali labudova peresa. Tudi pri prepisavanji bolj ugajajo gosja peresa, ker so mehkejša od jeklenih. Marsikateri starejših uradnikov se tudi še rajši poslužuje gosjega peresa. Odkar pa se je udomačilo jekleno pero, rabijo se živalska peresa le še izjemoma, in ponehala je prej velikanska kupčija s peresjim tulom. Poprej so se največ bavilc s to kupčijo: Litavska, Poljska, Meklcnburška in Prusija.
Tovarne, v katerih so se zdelovala jeklena peresa, bile so po-četkom samö na Angleškem. Središče temu obrtu je pa bilo mesto Birmingham, katero je sploh, kar se tiče kovinskega obrta, prvo obrtno mesto na Angleškem. Dolgo časa ni bilo nikjer drugod tovarcn za jeklena peresa. Mislilo sc jc že sploh, da ta obrt ne bi mogel vspevati tudi v drugih krajih. Pozneje so se pa ustanovile tovarne tudi v Franciji (prva je bila v Boulogni), Severni Ameriki, Nemčiji, Avstriji in drugod.
Kako majhni so šc bili rokopisi v času, ko so ljudje še s koščenim ali kovinskim klincem pisali na plošče, katere so bile prevlečene z voskom l Srečni ljudje tedanjega časa, ki še niste imeli pred sabo po tisoč listov obsezajočih knjig! Še v srednjem veku so bili večinoma samö duhovniki pisanju vešči, dokler se ni z razširjenjem tiskarstva spoznala potreba pisanja za praktično življenje. Od tistega časa se pisanje ni več zmatralo za umetnost. In dandenašnji! — Koliko tisoč in tisoč peres se porabi na leto! Potrpežljivi popir mora sicer mnogo pretrpeti, ali če pomislimo, kak'o majhno jc bilo v srednjem veku število pisanju veščih ljudij, in da so bili duhovniki skoraj jedini, ka terim jc pero služilo; čuditi se moramo velikanskemu napredku na tem polji v sedanjem času. Kakor je nekaterim poraba mijla nekako merilo za närodov napredek, kar se tiče omike; istotako smemo trditi, da
je tudi vedno rastoče število peres znamenje napredujoče omike. In če bode med nami Slovenci, osobito pa med prostim ndrodom perb tako razširjeno, kakor n. pr. na Danskem, kjer znajo celö na Faröerskem otočji in v Islandiji skoraj vsi kmetje pisati, prodrla bode omika tudi v najubornejšo kmetsko kočo. —
Rastlinske bolezni.
Spisal Ivan Šubic.
VI.
(Dalje in konec.)
cd črvi nahajamo malo rastlinskih neprijateljev. Deževnika ali podzemeljskega črva človek sicer rad preganja, a med prave sovražnike te živalice ne moremo šteti. Hrani se s prstjo, v kateri gnijtf rastlinski in živalski ostanki; trditev, da se lotčva tudi svežih korenin, je pač ncosnovana. Kadar sc prikaže v r6žnicah v velikem številu, tedaj se ga vrtnik rad iznebi; preveč mu prevrta in prerije prst ter mu jo onečedi s svojimi izmečki. Ako se hočemo prepričati, so se li naselili deževniki v r<$žnici, treba nam je rahlo potrkati ob lonec; črvu preseda trkanje in zato kmalu zapusti notranje dele in se privije na površje.
Mekužcev imamo tudi nekaj škodljivih. Gozdne slinarje po pravici preganja gozdnar, vsteklemu polžu ali bibi pa strežeta kmet in vrtnik po življenji, ker jc jako požrešna in časih zcl6 škoduje rastlinam. Da ne more lezti od cvetlice do cvetlice, potresajo tla z malcem (gipsom), pepelom ali pazdirjem, kajti po teh tvarinah polž ne more dalje. Tudi mu nastavljajo mokro slamo, omdjene vrbovc šibe, izotleno repo itd., da mu zabranijo potovanje in ga ulovč. Najbolje se nosijo race, kadar je treba iztrebiti polže; požr6 jih, kolikor jih morejo doseči.
Med neprijatelji višje vrste se odlikujejo različne miši, ki glo-jejo korenine poljskih in vrtnih rastlin. Poljska miš preriva zemljo na vse strani in gloje vse, kar žene korenine v tleh. Le prerada se ji pridruži povodna podgana in njena najbližja sorodnica, krtica (Scheer-maus), ki dela krtine po vrtih in katero dostikrat zamenjavamo s krtom. V shrambe svoje nanosi koreninic, da se hrani ž njimi v neugodnih letnih časih. Miši preganjamo z raznimi strupi (fosfor, strihnin, mišnica), katere zavijemo v izdolbeno korenje, v zeleno itd., pa potisnemo v luknjo; nastavljamo jim pasti, pihamo z mehom dim v rove ali pa jim naravnost s puško pridemo do živega.
.. Opisani vzgledi nam le nekoliko pojasnjujejo, koliko jc živalskega drobiža, gostečega sc za -bogato rastlinsko mizo; število nenasitljivih jcdccv jc toliko, da bi moral napolniti debelo knjigo, kdor bi hotel podrobneje opisati in naslikati vpliv malih živalij, osobito pa žuželk, na zdravje naših rastlin. V družbi z rastlinskimi in drugimi sovražniki se lotijo vsake cvctlicc; pojedini zajedavec škoduje sicer le malo, a ker se čestokrat povabijo nebrojne množice skupno v gosti, je konečni vspeh lačne sodrge velikansk. V malo urah morejo uničiti pridelke širnega polja in pokončati upe pridnega vrtnika. Nobena rastlina se jim ne ustavi. Nežna gojenka v rožnici in utrjena divja bil v logu — obema pretč ncnasitljivi gostje; ošabni hrast na gori, ki je stoletja zaupal na svojo moč in bi rad tekmoval z večnostjo, mora se udati tolpi malih zajedavccv in iti za rodovi, ki so izginili pred njim iz doline! . . . Neprestan boj za obstanek bije rastlina z rastlino in žival z rastlino. Kjer ne zmaga skromna moč pojedinke, stopajo na pozo-rišče nebrojne legije in nadomeste s številom, kar jim manjka telesnih sil.
Živalim pomaga pri njihovem škodljivem delu Človek sam, ki v svojo korist mnogokrat postavi rastlino v razmere, ki ji morajo vcepiti smrtno kal, ali pa zaradi nevednosti v svojo škodo pospešuje razvoj sovražnih čet. Iz daljnih vročih krajev jc prinesel s seboj nežnih in krasnih cvctck, pa jih jc zasadil v svoji hladni domovini, da jih mori zima in mraz, ko mu lepšajo hišo in vrt; goji si tuje rastline, ki mu s svojo ukusnostjo sladč mizo in se laskajo razvajenemu želodcu — ali v sužnosti se jih le prerada poloti bolezen. Tuja zemlja, tuje nebtf in tuje razmere jim ne ugajajo. Bodi jim človek še tako skrben gojitelj, vendar mu le prerade venejo in mrö. To ne velja samo za cvetlice, prinesene iz tropičnih krajev v naš zmerno topli pas. Jednako se godi rastlinam, ki so jih presadili iz naših krajev v vročih pokrajinah, na pr. v francoski Gujani. Razne evropske kuhinjske zčli se nikakor ne obnes6 v 6nih tropičnih zemljah. Velika suša in vstrajno dežčvje kmalu pokonča vrtnikove upe. Najbolje se še nosijo razne kapusove vrste. O vinskem trsi znamo, da ne zmaga vročega podnebja; tudi naše sadno drevje slabo obräja. Žita tam sploh ni mogoče saditi; ves trud bi bil popolnoma zastonj. Kultivirane rastline rajše bolehajo od divjih, za katere skrbi sam<$ mati priroda, a ne tudi okorna človeška roka. Napačna vzgoja oslabi cvetlico in tedaj se nc more s tolikim vspehom ustavljati sovražnemu navalu lačnih zajedavccv. Z nespametnim ravnanjem vcepimo v rastlino nekako dispozicijo za mnogovrstne bolezni in privabimo neljubih gostov v obilici k nji v svate. Zato je treba najprej skrbeti za zdrav in čil
zdrod. Slabotnih rastlin se žužki najprej lotčvajo ; zdrava pojedinka lože in hitreje preboli prestano škodo, nego menj uporna, od rojstva že črviva sorodnica. Pri vzgoji rastlin moramo torej že od začetka skrbeti, da dobimo same krepke cvetlice. Pazili bodemo, da jih ne posadimo v neugoden kraj in v napačno prst; prilivali in gnojili bodemo zmerno in previdno; obrezovali bodemo le po potrebi in na podlagi temeljitih izkušenj, v vrtu in na polji ne bodemo več let zaporedoma sadili istih rastlin na istem mestu, temveč menjavali bodemo plodove kolikor mogoče. A če se vendar le prikažejo sitni jedci in se poloti bolezen naših gojencev, postopati jc treba hitro in brezozirno. Napadene cvctlice moramo odstraniti od zdravih in potrebiti mrtva trupla iz nasadov. Umni gospodar začne takoj energično in natanko postopati, ko se pritepc škodljivec. Ako poseže v pravem času vmes s pomočki, ki mu jih podajata izkušnja in znanost, obrani se dostikrat velike škode; za polovičarske naredbe pa žrtvuje zastonj trud in denar! Pri pokončavanji škodljivih mrčesov pomagajo mu mnogobrojni zavezniki, ki brez plačila bijejo ljutc boje zoper rastlinske kvarljivce. Raznovrstni najezdniki živč ob truplu škodljivih žuželk in jih silno veliko pokončavajo; pri tem koristnem delu jih podpirajo višji sorodniki: krt, rovka, jež, netopirji in dokaj ptic, ki hranijo sebe in mladiče svoje z žužki. Na milijone jih izgine v želodcih teh pravih prijateljev človeških.
Teže obranimo rastline nezgod, ki jim pretč po škodljivem vplivu neorganske natorc. Na prostem polji in v gozdu pač ne moremo veliko izpreminjati naravnih razmer; tu se skoro brez izjeme moramo klanjati prirodnim silam, bodisi dobrim, bodisi sovražnim. Bolje se nam godi pri cvetlicah, katere sadimo v nSžnice; tu jim lože podajamo vse pomočke, da se lepo in krepko razvijajo. Rastlini v rožnici moramo najprej ponudili tfne razmere življenja, na katere je bila vajena v prosti prirodi. Ze rdžnica mora biti umno pripravljena. Porcelanski lonci z osteklcnim površjem so vsekako škodljivi. Veliko boljše so prirodne lončene rožnice, skozi katere se more hlapen jc vode redno vršiti. Luknjica na dnu posode bodi prosta, da se voda res more odtekati. Vrtnik vselej počaka, da je prst suha, potem šele nalije nove vode do vrha rožnice. Scvc, prehuda suša tudi škoduje. Nežne koreninice v suhi prsti rade otrpnejo in takoj jamejo gniti, ko jih zopet moča oblije. Zclri previdno je treba gnojiti; kdor ni vajen, primeša prsti preveč rcdilnih snovij in rastlina mu pogine. Sploh moramo paziti, da vlada ravnotežje med koreninami, deblom in vrhom. Kjer smo porezali korenine, treba odstraniti tudi nekoliko vršičkov, da morejo korenine zmagati dovaŽevanjc potrebne
hrane. Umni vrtnik sploh gleda na to, da je prst v rožnici rahla; plevel pridno trebi in površje prsti osnaži od mahov in zelenih alg, ki se rade naselijo pod rastlino ter branijo izhlapevanju vode. Da ne bodemo rastline postavili na temdn kraj, ako je bila vajena velike svetlobe, umevno je samö ob sebi. Cvetke iz toplih krajev gojimo v zakurjenih prostorih; kjer treba, skrbimo jim za dovolj vlažen zrak in obilno mokrote. V obče moramo z gojencem postopati tako umno in oprezno, kakor sploh z jetnikom, ki vzdihuje po prostosti. Kadar se premalo brigamo zdnj ali kadar mu sploh ne moremo podati ugodnih pogojev za njegov obstanek, tedaj smo mu sami zasadili bolezen v hirajoče truplo. In takim bolnim cvetkam je jako težko pomagati l Malokdaj najde njihov prijatelj prave vzroke, še menj pa pravo zdravilo bolnemu ljubljencu. Da se obvarujemo nezgod v odgoji rastlin, pazimo torej takoj v začetku nanje in jim ohranimo vse, kar bi moglo sovražno poseči med njihovo življenje. V rastlinskih boleznih si iščemo in najdemo izkušenj, kako postopati z rastlino za njenih zdravih dnij. Ako je tedaj nismo zanemarili, nc izostane nam vspeh. Cvetke nam bodo s svojo bujno rastjo, s svojim cvetom in duhom rodile ono veselje, ki ga občuti vsak, kdor je pazno motril njihov razvoj in z ljubeznijo se pečal ž njimi; botanika nam bode potem res »scicntia amabilis« v pravem pomenu besede!
Duhovniki slovenski pisatelji.
O proslavi književne petdesetletnice Davorina Trstcnjaka.
Spisal Andrej Fekonja.
(Konec.)
KT^STH o, razven tega je pri naših duhovnikih odločno vplival na S&hk slovensko pisateljevanje sam činitelj verozakonski. Po spisih in knjigah slovenskih hoteli so oni slovensko ljudstvo tem bolj vnemati za vero in cerkev. Prav očividno je to pri prvih slovenskih pisateljih za takozvane reformacije, kakor tudi v naslednji dobi reakcije. Obema strankama, i protestantski i katoliški, rabil je slovenski jezik kot glavni pomoček baš v namene verozakonske, kakor to dotičniki sami razločno in brez ovinkov izpovčdajo. A da so se s takim poslom bavili posebno duhovniki, to je itak naravski; pa je torej lehko umevno, zakaj je tedaj pri nas bilo toliko pisalcev duho-venskih. In v tem imamo ob jednem tudi jasen tolmač, kakö da
je naša književnost v prvi dobi malone vsa cerkvene barve ter se šele v poznejših časih razpravljajo v nji bolj in bolj tudi stvari svetske.
Jeden nadaljnih razlogov književnemu poslovanju duhovenskemu v Slovencih jc pač tudi naših duhovnikov zasebnost in osamclost. Slovenski, kakor katoliški duhovnik sploh, brez obitelji in torej brez zabav družinskih, mora iskati drugih priličnih poslov za razvedrävanje, med katerimi jc pri domačnosti njegovi, posebno na malih selih in v oddaljenih krajih, izvestno v prvi vrsti čitivo. V tem ko imajo drugi ljudje zlasti po mestih mnogovrstna opravila in vsakojake veselice v raznih krogih zasebnih in društvenih, domačih in javnih: ostaje duhovniku z ozirom na njegov stan često jedina družba — knjige. Torej pa je zopet timevno, da si tdk človek, kakor se pravi »čas krati«, kakor pač v6 in zna; a povse naravski je, da se peča z jednakim delom duševnim, ki mu je najbolj pri rokah, in 16 je .razven glasbila in čopiča uprav pero. Da jc temu večkrat res takö, očutil jc brez dvojbe pač že marsikater sam v takih okolnostih bivajoč. No, takö, pa ima torej duhovenski celibat za nas vsaj relativno svojo ulogo tudi v oziru posvetnem.
A napösled je za našo stvar znamenit razlog izvestno tudi pri duhovnikih ljubezen domovinska, katera je nam Slovencem ustvarila toliko duhovenskih knjižnikov. Ljubezen do bližnjika, raztezajoča se splošno dakakor na vse ljudi, kaže vendar vsakemu človeku že po naravi skrb za njegove najbližnje, t. j. za ljudi istega plemena in jezika. A tä, tudi po kristjanskem načelu tako urejena ljubezen sili še posebej glavne propovedalce svoje, duhovnike, na delo v prvi vrsti za närod svoj. In vesten duhovnik tö svojo nalogo zvršuje vsestranski, na raznovrstne načine, z različnimi poštenimi pomočki, — učna glava torej tudi s peresom, iz ljubezni k dömu in rodu. Prvi naši pisatelji res da niso bili vsi takšni rodoljubi, kakeršni so knjižniki slovenski dandanes; kajti v oni dobi se še pač nikdo pri nas ndrodnosti svoje ni zavčdal takö, kakor se je mi zavedamo v sedanjih časih. Ali, vsaj öni duhovniki, kateri so za naše ljudstvo pisali knjige, gotovo niso bili toliki protivniki naroda slovenskega, kakor pa so bili v drugih stanovih z jako redkimi izjemami sinovi sicer slovenskega pokolenja, a zvečine razna rojen i, neprijatelji, da, sovražniki svoje krvi. V naših dneh je tö seveda drugače. Sedaj delujejo za narod in narodnost našo z dobro samozavestjo in z določenim namenom kolikor toliko vsi stanovi, v večjem ali manjšem broji členov svojih. A gotovo so posebej duhovniki slovenski dandanes pisatelji uprav iz ljubavi domorodne.
Nadaljno delo književno.
Duhovniki slovenski* zavzemajo v naših dneh kar se dostaje narodne stvari' pri nas pač tak6 važno mesto, da mu ni skoro jednakega. Närod naš živi zvečine po vasčh, kjer je razven šolskega učitelja mnogokrat duhovnik jedini človek izučen; koliko prilike torej slovenskemu duhovniku, da deluje sam za prosveto in srečo našega naroda. Saj »dolždn ni samö, kar veleva mu stdn; kar more, tö mož je storiti dolždn!« Nam je tu govor posebej o delovanji književnem, o čemer še torej besedico za našo stvar.
Poljski pisatelj Ferd. Tr§towski pravi: »Vsak učitelj šolski se mora truditi, da izdd osnovno delo, tičoče se priljubljenega mu predmeta. To mu pomnožuje veljavo pri mladeži, tovariših, poglavarstvu in občinstvu; pa to mu je tudi dolžnost zaradi samega sebe. Izdano delo bode najlepši dokaz njegove učenosti, marljivosti in zmožnosti ter znanja svoje stvari. To je najpopolnejši patent doktorstva, pravo branilo proti zlobnemu obrekovanju, list varnosti v republiki učenega sveta l Je li mogoče, vse življenje svoje s kakim predmetom baviti se in ga razlagati, a ničesar o njem ne napisati ? Takšna lenoba je smrten greh, kar se tiče samega sebe in kar sc dostaje önih, katerim bi naše delo bilo koristno!« — Tč besede veljajo pač za učitelje v obče, torej gotovo tudi za duhovnike; da, tčm je književno delovanje še posebna krepost in dolžnost.
Uprav v tčm zmislu je govoril nekje tudi naš slovenski pisatelj duhovnik Fr. Košar žel. 1862. po priliki takole: »Kadar se začenja narod zavčdati samega sebe, in kadar se ta samozavest razvija: tedaj se rodoljubi marljivo poprimejo raznih tvarin, obdelujejo jih skrbno v jeziku svojega ljudstva in v malo letih spravijo tega na visoko stopnjo popolnosti, kakor to vidimo pri čeških svojih bratih. Ali bi torej bilo prav, ko bi veronauk jedini, med vsemi predmeti gotovo najimenitnejši, za vsemi drugimi zaostajal tako, da bi n. pr. pri nas več let na verskem polji nc imeli brati ničesar drugega, nego molitvenike in druge nabožne knjižice? Ali bi bilo prav, ko bi od duhovskih uredov slovenski poslovni jezik ostal oddaljen in bi se le v cerkvi še govoril povse neolikano in surovo, dočim bi se že v šolah in uredih pisalo in govorilo gladko in pravilno slovenski? Zatorej je, čast. duhovni bratje! zadnji čas, da se z vso močjo in z vso resnostjo damo na slovensko književnost, da v duhovnih predmetih ne bomo slabši od vrlih domoljubov svetnega stanu, zatorej je zadnji čas, da krepko primemo za pero ter se vadimo spretno jc voditi tudi v višjih strokah bogoslovnih, da tudi bolj omikanim nc bode manjkalo primerne dušne hrane.«
Vendar, to Šc ni vse. Sovražniki vere in närodnosti našemu duhovništvu kaj radi očitajo »nevednost« in »mračnjaštvo«, s čimer mislijo le bogoslovne nauke brez znanostij svetovnih. No, res ne za-doščuje dandenašnji samö znanje svoje stroke, rekše cerkvene, temveč potrebna je okretnost vsaj kolikor toliko tudi v ostalih predmetih; saj mnogokrat more duhovnik svojim bogoslovnim vednostim in osve-dočbam pred svetom pridobiti veljavo šele z vsestranskim ali vsaj mnogovrstnim znanjem posvetnim. Treba je torej, da slovenski duhovniki občnim protivnikom našim kažejo dejanski, kakö je njihovo očitanje neosnovano. Duhovniki slovenski morajo s peresom delovati tudi v strokah, katere dandanes pri nas književno obdelujejo svetov-njaki. Inače je vsporedni napredek nemogoč. Dakakor, da se tu zahteva nekoliko truda in požrtvovnosti, kar se namreč tiče umstvenc naobrazbe v duhu narodnem. Kajti učilišča naša, gimnazijska in teologijska, narodnemu duhu niso prijazna, a dokler sc tä ne preustrojijo primerno našim narodnim potrebam, dotlč se morajo slovenski duhovniki sami za sč pobriniti ter se sami učiti in izobraževati za vspešno delovanje književno v rečenem zmislu. Pa saj se morajo tako truditi v svojem poslu malone vsi pisatelji naši.
Razumeva se. da vsak in sledenj duhovnik nc mora in tudi ne more biti ravno pisatelj; kajti vsakdo pač nima zato potrebnega daru niti zadostnih pomočkov. No, täk more vendar in tudi mora o tem delovati vsaj posredno, z gmotno podporo. Kupujoč sam domače proizvode duševne, priporočujoč jih drugim in šireč iste med občinstvom, pospešuje tako tudi književnost samo ter naobražuje ob jednem i narod. Nič nam nc bo pomagalo, naj bi pisali na tisoči knjig, katere se bodo nalägale v knjižnicah in knjigarnah; vse to nam ne bode koristilo nič, ako znanje shranjeno v teh spisih ne bo prehajalo iž njih v n&rod. Närod mora torej vsprejemati nauke, katere mu podajejo njegovi učeni rojaki. No, v tem so pač slovenski duhovniki zvečine na svojem mestu pri društvu književnem, ki je res prava učilnica našemu ljudstvu, namreč pri r,Družbi sv. Mohorja«. Tukaj so baš duhovniki naši narodu vzgled v čitanji, v pismenosti: priljubljajoči mu pouk in omiko s tem, da si družbinc knjige sami naročajo, da družbo goreče priporočajo faranom in da knjige izposojajo ljudstvu v berilo. Pa tudi o drugih knjigah in listih, namenjenih preprostemu ndrodu, brigajo se naši duhovniki mnogo ter so jjm vrli podporniki in pomagala.
Ali drugače je to žal! pri zavodu za višjo književnost našo, pri »Matici Slovenski«. Imenik njenih članov nam kaže, da množine
duhovnikov pri tem književnem društvu — ni; zlasti jih jako malo nahajamo izmed službujočih na kmetih. Kaj je pravo za pravo temu vzrok, izvestno ne vem ; vendar mislim, da bode kriv nedostatek prave urejene agitacije. — Kar se tiče leposlovnih in znastvenih listov naših, tö vsaj ti sami trdč, da imajo med naročniki tudi lepo število duhovnikov; a vsekakor bi bilo zanimivo, da nam je njih broj natančneje znan. Nego pisalec tega je sam prepričan o mnogih in mnogih naših duhovnikih, ki niso naročeni na nijeden slovenski časopis omenjene stroke, ne na »Zvon«, ne na »Slovana«, — pač pa dobodeš pri tem in 6nem duhovniku slovenskem — »Alte und neue Welt«, »Ueber Land und Meer«, »Deutscher Hausschatz«. . . . Vem sicer, da se bode in kaj se bode temu ugovarjalo. Toda o takem razgovoru mi na tem mestu dalje ni mar; nego pravim le z znanimi »Mislimi« : •Če sosed ima krasen dom, mu tega ne zavidaj; jaz nekaj svetoval ti bom: jednakega si zidaj!«
Časi so sedaj v obče drugačni in drugačne so tudi okolnosti i pri nas. A, vse to nam je treba uvažavati, in po tem se moramo ravnati vsi, ako nečemo v denašnji napredni dobi duševno zaostati ja telesno propasti kot — Slovenci! Zato pa je tudi duhovnikov naših sveta dolžnost, da ljubijo jezik svoj, da spoštujejo običaje in navade ljudstva svojega, da se zanimajo o spomenikih domače povcstnice, a posebno da se brigajo za književnost ndroda slovenskega. — —
V dobi, kadar v Slovencih ni bilo toliko šol in toliko učenih ljudij, kolikor je obojih dandenašnji: tedaj so duhovniki malodanc jedini našemu ljudstvu čitali in pisali knjige; oni so bili jedini narodni učitelj. No, mnogo te naloge ostajc jim še pač tudi v naši dobi; i sedaj se duhovniki naši v resnici zmatrajo kot buditelji in prosvetitelj i naroda slovenskega.
Kakor so torej nekdanji slovenski duhovniki naslednikom svojim lepi vzori v domaČi književnosti: uprav takö naj bodo ti svojih spred-nikov pridni posnemovalci. »Vsakdo«, opominja naravnost duhovnike naše rodoljubni bi. sp. knezoškof A. M. Slomšek, »vsakdo, ki ima sposobnost pisateljsko, naj ta dar marljivo upotrebljuje v hudem boji naših dni.«
Na delo tedaj, tovariši! pa srečo dobro v kolu narodne književnosti! — No, ker zloga jači a nczloga tlači; zato delajmo le zložno in vzajemno. Domorodci svetovnjaki naj sedaj pomagajo nam, in duhovniki rodoljubi podpirajmo i nadalje njih. »A Bog pomozi k našoj slozi U
Književna poročila.
V.
„Archiv für slawische Philologie
Tega izvrstnega Jagičevega zbornika, katerega je »Ljub. Zvon* že večkrat pohvalno omenjal, izšlo je (odkar je >Zvont o njem poročal VI, 511) nekaj zvezkov in sicer tretji in četrti IX. letnika in prva dva X. letnika. Vsebina je tudi zdaj jako mnogovrstna, kajti v njem so razprave o raznih predmetih jako obširne slavistike. Da te razprave zadoščujejo vsem strogim kritičnim zahtevam sedanje znanosti, to nam pričajo že imena učenjakov, kateri sodelujejo, še bolj pa to, da je uredništvo v rokah učenjaka, ki je jeden najtemeljitejših poznavateljev slovanske filologije, na katere napredek je ravno z izdavanjem tega zbornika mnogo vplival in pospešil njen razvoj.
V tretjem in četrtem zvezku IX. letnika nahajajo se naslednje razprave1
Prof. Brückner razpravlja pod naslovom Ein Weissrussischer Codex miscellaneus der Gräflich-Raczyhsküselten Bibliothek in Posen (str. 345 do 391) o beloruskem zborniku iz konca XVI. stol., kateri je velike važnosti za literarno in kulturno zgodovino rusko, ker nam kaže pot, po kateri so nekateri zapadni 3romani* došli v rusko literaturo. V tem zborniku se nahajata namreč tudi »romana* Tristan1) in Bovo, v katerih je pa najti mnogo vpliva in sledu srbsko-hrvaškega, tako da piše Brückner gotovo prav, če sklepa, da tema romanoma ni neposredno služil italijanski original, nego da se je ruska literatura s tem predmetom spoznala šele v srbo-hrvaškem prevodu. Tako pozvemo iz ruskega zbornika, da je tudi srbo-hrvaška literatura nekdaj imela omenjena romana, katera se pa v nji nista ohranila. — Od Nehringa imamo spis o starejši poljski književnosti: Die dramatisirte Geschichte Joseph's: Zyzvot Jozefow von Nicolaus Rej(392—443). Za tem naslednja razprava o staro-hrvaški književnosti od J a g i č a in M i k u 1 i č i č a: Ka/ha r hum-Legende in altkroatischer Fassung (444—471). Iz peresa jednega najdelavnejših mladih poljskih učenjakov, toda žal, prerano umrlega J. Ha-nusza čitamo kratek članek: Einige slavisehe Namen armenischer und türkischer Herkunft (472 — 477). — Mladi poljski učenjak T. Los primerja znano Sylvestrovo izdajo remskega evangelija z rokopisom ter našteva in popravlja nam vse njene pogreške; ob jednem nam je opisal tudi kratko sedanjo obliko tega znamenitega zlx>rnika: Berichtigungen zum Reimser Evangelium (478—486). Seinenovič nadaljuje svoje Kritische Bemerkungen zu alt-polnischen Texten (529—579). — Prof. K o ču bin ski j poroča o dozdaj
') Cf. jako poučno razpravo Veselovskcga o tem predmetu v Zur. minist, narod, prosvčšč. i8S7, maj, str. 58 sq. in avg. str. 185 sq. pod naslovom Bčlorusskija povesti o Tristan^ i Bovč v\> Poznanskoj rukopisi konca XVI. včka.
neznanem datiranem srbskem tetraevangeliji pod naslovom: Eine serbische Evangelienhandschrift vom J. 1436 aus Zeta (580—585). Od Jagica je Ein Textbeitrag zur Georgias-Legende (586—592). Poučen je tudi kratki članek N o v a k o v i č e v: Über die Entstehung mancher Volkslieder (593 —604), v katerem nam dokazuje, da je osnova marsikatere ndrodne pesmi ali pravljice vzeta iz literature. — V o n d r d k razpravlja v članku: Über die Localendungen -e und -u der z- und o-Stämme itn Altböhmischen (605 —634) o razprostiranji končnice u v loc. staročeščine ter misli, da pri tem ni delovala samö analogija //-debel., nego da je vplivalo tudi to, da se je predlog pri rabil z dat. in loc. in da se je tedaj radi tega večkrat mesto loc. stavil dat. — Za tem se nahaja: Wolter, Mythologische Skizzen (635 - 642).
V prvem in drugem zvezku X. letnika je več kakor polovica prostora odmerjenega prav poučnim ocenam, kjer poroča prof. Jagič temeljito in popolnoma objektivno — kar je sicer v znanosti samö po sebi umevno — o najnovejših slovanskih knjigah. Nekaj ocen je tudi Brlicknerjevih. Med samimi razpravami omenjam v prvi vrsti dva spisa čeških učenjakov prof. M a s ar y k a in najboljšega poznavatelja staročeščine prof. G e b a u e r j a o kralj edvorskem in zelenogorskem rokopisu.
Kakor znano, zopet se je znova strastno vnel boj o pristnosti teh rokopisov, posebno pa prvega. Razlikuje se vendar sedanja polemika od prejšnjih poglavito v tem, da se bije ta boj med domačimi češkimi in drugimi slovanskimi učenjaki in po nekoliko tudi neučenjaki, v prejšnjih l>orbah so pa bili večinoma Nemci, kateri so trdili nepristnost teh rokopisov. I'a žal, da sc jc posrečilo tudi zdaj iz tega popolnoma znanstvenega vprašanja, napraviti vprašanje patrijotično, da se je tudi zdaj ta popolnoma znanstvena polemika prenesla in preselila v politične liste, ter se tam razpravlja to zamotano vprašanje tako ^temeljito*, kakor bi bil vsak čitatelj novin ob jednem rojen filolog. Stvar se je po nekoliko zasukala na ono polje, kjer ne odločujejo dokazi, kjer se mesto vzrokov filoloških in jezikoslovnih podajajo najduhovitejši in najprostejši prislovi önim, kateri se drznejo dvojiti o pristnosti teh rokopisov. Na ta način se ne bo dala lahko stvar dognati in s tem, da njiju privrženci zabavljajo, se rokopisa niti ne rešita niti ne ovržeta. — Ako ima kraljedvorski rokopis res kako pesniško vrednost, tedaj mu ona ostane, če je tudi iz početka XIX. stol. in ne iz XIV. stol.; sploh jc kraljedvorski rokopis nekako že izpolnil nalogo svojo; pesmi tega rokopisa so navduševale v drugem in tretjem desetletji našega stoletja Cehe ter jih napolnjevale s ponosom in so tedaj precej pripomogle k okrepčanju nitrodne zavesti, in če se bode zdaj tudi dalo dokazati, da one niso pristne in starodavne in da so se porodile šele pred sedemdesetimi leti, tedaj to gotovo ne bo nobeden bogve
kako hud udarec za češki närod. — To se mi je potrebno dozdevalo omeniti o načinu tega znanstvenega in neznanstvenega boja. Prof. Masaryk izkuša v spisu: Skisse einer sociologisehen Analyse der sogenannten Grüne-berger und Königinhofer Handschrift (54—-ioi) dokazati, da podaje zelenogorski rokopis popolnoma krivo sliko in napačne nazore o zädrugi, in zajedno hoče pisatelj povedati vire, iz katerih je zajemal falsarius 1. 1817, svoje znanje o tej ustavi. Masaryk prihaja do tega zaključka: 1. da govori zelenogorski rokopis o zddrugi nejasno in protislovno (str. 64), 2. da zmatra po krivem ta rokopis primogenituro za staro-nemško pravo, in tukaj se strinja s Še m bero (str. 78), 3. da se politična vsebina zelenogorskega rokopisa nikakor ne strinja z upravo v zddrugi (str. 80). Mnogo zanimivejši je četrto poglavje, v katerem razpravlja o virih, ki so služili ponarejalcu zelenogorskega rokopisa. O11 dokazuje, da se je 1. 1817. toliko vedelo o zädrugi, kolikor se o tem nahaja v omenjenem lokopisu in da je celö početnik slavistike, sam I) o b r o v s k v v »Slavinu* 1. 1806. poročal o jugoslovanski zadmgi. Prof. Masaryk celo misli, da je zasledil vir nekaterih izrazov, katere nahajamo v fragmentu Snem, tako kaže že izraz glava čeledina na opise Dobnerjeve in I )uchovskega, za verz kij plznv — die v snhny slavny chodi nahaja vir v Dobrovskega prestavi Procopijevih besed: 3 Sla vini et Antae non uni parent viro, sed ab antiquo in democratia vitam agunt ac propter utilitates et domna apud ipsos in commune convocari solent.' Pisatelj navaja vire še za ostalo vsebino rokopisa, in reči moram, da mi ta del spisa bolje ugaja, nego pn i.
Iz opazek na str. 77 pozvedamo, da je najbrž tudi slavni Šafarik, na katerega se tolikrat sklicujejo zagovorniki pristnosti, v zadnjih letih dvojil o pristnosti obeh rokopisov, kar bi ne pričakovali socleč po pismih Šafarikovih, katere je njegov zet J. Jireček priobčil v lanskem letniku ,Osvete*. Ker je stvar jako zanimiva, hočem dotične besede navesti: »Ich habe mich daraufhin* — piše Masaryk — sbei Zeitgenossen zu informiren gesucht und habe denn auch thatsächlich Zeugen gefunden, die mit Bestimmtheit behaupten, Safafik habe in den letzten Jahren thatsächlich an der Echtheit beider Handschriften gezweifelt. Prof. Höfler, der Freund und Arbeitsgenosse Safarik's, erklärt, dass ihm dieser gelegentlich der Herausgabe der glagol. Fragmente 1857 auf die Frage, ob er an die Echtheit der Grüneberger Handschrift glaube, ganz bestimmt geantwortet habe: »Nein, in dieser Form nicht!4 Dasselbe bestätigt ein böhmischer und russischer Zeuge. * Na str. 93 pravi Masaryk, siz historičnega stališča moramo socijologično vsebino zmatrati za velik anahro-nizem: takih socijalnih razmer, kakor jih slika rökopis, ni bilo nikjer v starem času in tudi ne v Češki,* in dalje pravi pisatelj, »socijologija lahko sklepa primerjaje vsebino zelenogorskega rokopisa z vsebino literature, katera
je bila znana L 1817., da se i>esmi ne strinjajo s starim časom, pač pa dobro s časom, v katerem so se našle/
Prof. Gebauer poroča pod naslovom ,Chemische und mikroskopische Prüfung der Königinhofer Handschrift* o najnovejši kemični preiskavi (prim. ČČM 1887, 297—435) in pravi: 1. ,Es ist nicht glaublich, dass die Chemie und die Mikroskopie im Stande wäre, von einer verdächtigen Handschrift zu finden und darzuthun, dass sie alt sei;* 2. »Die eben beschlossene chemische (und mikroskopische) Prüfung der Königinhofer Handschrift hat keinen Beweis für die Echtheit dieses Textes gebracht.* 3. „Die gegenwärtige chemische Prüfung hat die gegen die Echtheit der Königinhofer Handschrift sprechenden Zeugnisse vermehrt/
S tema razpravama je v zvezi še nasledni spis J. Truhlär: Anerkannte Falsa der böhmischen Literatur aus der ersten Hälfte unseres Jahrhunderts (101 — 105), kjer našteva 15 (16) podmetkov. — Med ostalimi razpravami omeniti je v prvi vrsti öno iz peresa našega Mik los ich a: Uber die altrussischen Kolbjager (i -7), v kateri izvaja ime Kolbjagi» iz nor-diškega Kylfingr. M a 11 k o w s k i analizira prav lepo v svojem spisu : Zu der Frage nach den Quellen des »Hedwigbüchleins*. (8—26) vsebino tega staro-poljskega spomenika ter dokazuje nasprotno dozdanjemu mnenju, da imamo pred seboj kompilacijo, in sicer je največ molitev preloženih iz latinskega molitvenika »Hortulus animae*. Od akademika VVesselofskega je na str. 27—42, jako zanimiva razprava o znani trojanski priči (Die alt slavisehe Erzählung vom Trojanischen Kriege), katero najl>olje poznamo po izdaji Miklosichevi in Jagičevi. l)a se pri tem vedno vestno ozira na za-padno literaturo, na nemško, angleško, špansko in tudi na latinsko, to je pri učenjaku kakor Wesselofsky samö po sebi razumevno. Vsebina slovanskih varijant se strinja samö po nekoliko z zapadnimi varijantami, po nekoliko pa hodi slovanska priča svojo pot. To si učeni akademik tako tolmači, da sta oba dela trojanske priče od jednega pisca, katerega delo se je v slovanskem prevodu popolnoma ohranilo, v poprej omenjenih literaturah se je pa samö početek izpisal in prestavil (str. 32). Je li slovanski prevod trojanske priče potekel iz latinskega ali pa grškega originala, ni določil pisatelj. — Od srbskega zgodovinarja Ruvarca nahajamo spis: Nochmals Mehmcd Sokolovih und die serbischen Patriarchen (43-53). — Polivka opisuje neki bulgarski (macedonski) rokopis XII. ali XIII. stol. iz zapuščine Safarikove (106—132). Ta spomenik ima še nekaj starih oblik, n. pr. gen. sgl. telesc; v njem je pa tudi najti nom. pl. na ovi. — Naslednja razprava Maretiča: Zu den Götternamen der baltischen Slaven (133—142), spada nekoliko v dozdaj še vedno temno slovansko mitologijo. Maretič razlaga precčj imen bogov baltiških Slovanov na nov način in izvaja n. pr. -vit, katero je mnogo-
krat najti kot drugi element pri teh imenih od adj. *vit%, ki se sicer ni ohranil v nobenem slovanskem jeziku, toda nahajamo sorodni glagol vitati. Ta pridevnik znači po Maretičevem mnenji laetus, tedaj isto kar radz. Zato on ne išče v Svetovitu pridevnika sveti» (sanetus), nego primerja sveti» z gotskim pridevnikom, ki znači »krepek, močanSv^toviti» mu je tedaj jfortis laetusque*. Toda najvažneje je pri tem, da mu ni Svctoviti» nič drugega, kakor človeški onomastiki izposojeno in bogu pridejano ime brez kake posebne mitologične podlage. Na ta način tolmači nekaj takih imen. — Za tem je še spis: V. Oblak: Ein Beitrag zum slavisehen Iviperativ (143 do 151), kjer sem nekoliko obširneje, nego mi je bilo to možno v ,Ljubljanskem Zvonu*, izrekel mnenje, da niso velevniki kakor bijate, koljate opta-tivi — kakor so to nedvojbeno bijte etc., — nego, da so to ostanki starega konjunktiva (prim. ,Ljublj. Zvon* VII, 121).
Tudi v oeenah se nekolikokrat omenja kraljedvorski rokopis. Tako n. pr. piše prof. Jagič: »Auch die Fehler, die Hanka bei der Herausgabe der Starobylä Sklädänie machte, können uns als erwünschter Wegweiser dienen, um so manches in der Königinhofer Handschrift zu verstehen, wo wir dieselben wiederfinden/ in dalje: „Hanka machte die Bemerkung, dass in den alten Texten, aus denen er Altböhmisch studirte, sehr häufig y flir ic vorkommt; er corrigirte also in seinen Ausgaben ie ... . Nun hat ihn al)er diese Beobachtung zu dem falschen Schluss gebracht, dass auch sonst an vielen Stellen ie älter sein würde, als i; darum änderte er ohne Bedenken die handschriftliche Ueberlieferung (v svojem izdanji Starob. Skläd.), z. B. in alten Handschriften steht ruczyeh, Hanka schrieb und druckte in seiner Ausgabe ručiech, und wer erinnert sich nicht dabei der Stelle aus der Königinhofer Handschrift sna rucieh . . . koniech.® Na drugem mestu čitamo zopet naslednje besede Jagičeve: 9 In der neuesten Zeit hat man zwar nicht Dobrovsk^, wohl aber Šafafik zum Schutze der K. H. und L. G. ins Treffen geführt. Er, der ja selbt Počdtkovč staročeskč mluvnice (im Jahre 1845) geschrieben, sollte in der Grammatik des Altböhmischen so wenig bewandert gewesen sein, dass er die richtigen von den unrichtigen Sprachformen nicht hätte unterscheiden können. Dass sei ja unmöglich, ja undenkbar! .... Wer aber seinen (t. j. Safafika) auf Grund eigener intensiver Forschungen zu Wege gebrachten Meinungswechsel betrefl's der Glagolica in Betracht nimmt, wird keine unwahrscheinliche Behauptung aufstellen, wenn er sagt, dass Safarik ohne Zweifel auch betreffs der altböhmischen Sprache und einiger der altböhmischen Literatur imputirten Denkmäler zu anderen Resultaten würde gebracht und furchtlos sich selbst corrigirt haben.*
OWiedemannovi knjigi: Beiträge zur a/tbulgarischeti Conjugation se je tudi Jagič pohvalno izrekel; njegova ocena se v marsičem strinja z
mojim poročilom v letošnjem , Zvonu*, zv. 5. Vondräkovih nazorov in sklepov glede /-epentet. tudi Jagič. ne odobrava (cf. jZvon* VII, 251—253.) Tudi o Leskienovem ^Handbuchu^ je Brückner, kateri to knjigo kratko ocenjuje, istega mnenja, kaKor jaz (cf. 8Zvon*, VII, 2. zv.) Omeniti še hočem, da se tudi Jagič ne strinja s tolmačenjem Osthofla o stsl. velevnikih viždb etc. (cf. .»Zvon* VII, 121). Lepo je po mojem mnenji opozoril na drugem mestu (str. 174) Jagič, da odnošaj med optativom (velevnikom) vizd*> etc. in navadnim optativom n. pr. nesi na jedni strani, na odnošaj med singul. in plur. na drugi strani ter nam tako pojasnil b mesto pričakovanega i pri optativu ;///-glagolov.
Jako zanimivo je to, kar je prof. Jagič na str. 179 samo mimogrede v oceni Vondräkovega spisa omenil o domovini starega cerkovnoslovanskega jezika, v katerem sta slovanska apostola podala Slovanom cerkvene knjige. Skoraj vsak olikanec med nami pozna Miklosichevo panonsko hipotezo in Schleicherjevo bulgarsko, toda nekoliko manje je znano, da se je v zadnjem času počelo poudarjati, da cerkveni jezik ni bila niti panonska slovenščina niti bulgarščina, nego macedonsko narečje,1) katero se v mnogem razlikuje od prave bulgarščine. Ne samo, da je v tem narečji o zastopnik stsl. nosnika a (kakor pri nas), nego ohranil se je v nekaterih krajih celo rinezem. Samo škoda, da so učenemu svetu še vedno etnografija in narečja Macedonije prava terra incognita. Glavnega zastopnika te nove hipoteze, mislim, da smem imenovati Jagi6i, in ker nc pride njegov zbornik vsakemu v roke, kdor bi o tem rad pozvedel kaj več — kar se ne more dosti obžalovati — citujem tukaj njegove besede: ,dagegen zugegeben, wozu ich gern bereit bin, dass die ^pannonischen* Slovenen das 1-epentheticum sehr streng eingehalten hatten, so kann ich noch immer nicht einsehen, wie man daraus beweisen könnte, dass die altslovenische Sprache gerade bei ihnen als lebende Sprache im Umgange war? Ich kann mir ja ganz gut vorstellen, dass die ersten Versuche der literarischen Verwendung des Altslovenischen auf Grund der Sprache der macedonischen Slovenen, die uns nichts berechtigt, mit den eigentlichen Bulgaren zu identificiren, stattgefunden hätten und wenn diese dem 1-epcnth. abgeneigt waren (was noch nicht erwiesen ist), die Bevorzugung desselben erst in der eigentlichen ^Provincia linguae palaeoslovenicae* um sich gegriffen hätte. Also nur daran ist festzuhalten, dass die eigentliche Pflanzstätte des Altslovenischen Pannonien war — von hier aus verbreitete sich das Altslovenische als liturgische Sprache in alle übrigen Länder der Süd- und Ostslaven — in diesem Sinne sind wir berechtigt, diejenigen Denkmäler,
') Podobno mnenje je sicer Že preti mnogimi leti izrekel Vostokov«, toda brez pravih razlogov, čemur se v onem času nc smemo čuditi.
welche das Altslovenische in möglichst treuer Form bewahrt haben, als pannonische zu bezeichnen — allein ob uns in einem Zographos-Evangelium, Glagolita Clozianus u. s. w. wirklich der lebende Volksdialcct der pannoni-schen Slovenen vorliegt — das ist eine Frage, deren Verneinung noch immer nicht zu den 9mythischen Specialitäten der Slavistik* gezählt werden darf.*
Dr. Kosovo knjigo Spomcnica tisočletnice Metodove smrti omenja Jagič pohvalno, ker je mirno in trezno pisana brez vsake bujne fantazije, katera se dostikrat, ne ravno na korist znanosti, širi in šopiri \yo jednakih spisih. Graja pa pisatelja, ker mu ni znana najnovejša literatura o Cirilu in Metodu, posebno pa ne ruska. — Toda temu ni toliko kriv pisatelj, nego druge razmere — na konci pa dostavlja: ,Trotz mancher Versehen und Mängeln wird das Buch, wenn es, wie nicht zu zweifeln ist, fleissige Leser findet, hübsche Kenntnisse unter denselben verbreiten.* K tem besedam svojega spoštovanega učitelja nimam nič drugega dostaviti, kakor željo, da bi se uresničile, da bi potem vendar vsak omikanec med nami saj jedcu kos domače zgodovine in naše preteklosti nekoliko poznal, četudi ne v tej meri, kakor poznamo tujo zgodovino.
Omeniti šc hočem, da je tudi Brückner v istem času ko jaz izrekel mnenje, da se je ach v loc. pl. i./o-deb. razprostrl od neutr. debel, kjer se je najpoprej pojavil, in da trdi tudi Jagič, da je naš dobriget in češki dobri/h o nastal po vplivu nomin. — Med drobnostmi objavlja dr. Strekelj pod naslovom Zur Alexiuslegende dve slovenski ndrodni pesmi (347—349); na str. 354, 355 pa govorim jaz kratko ob imperfektu glagolov I 4 (Das alt-slovctiischc Imperfect — pcčaahbj.
Na str 248—265 nahajamo iz peresa prof Jagiča in Brücknerja dve obširni oceni razprave Leciejewskcga o poljskih nosnih samoglasnikih, o kateri sem tudi jaz kratko poročal (cf >Zvon< VII, 176). Oba recenzenta se ne strinjata z nazori Leciejewskega, oba odločno grajata, da je pisatelj preveč zaupal in verjel netočni grafiki, oba sta skoraj nasprotnega mnenja. Pa kakor mora človek čitajoč Leciejewskega razpravo začujeno se vprašati, kako je prišel poljski jezik do tega, da je oba slovanska nosnika £ in a — da imamo v prvotni slovenščini dva nosna samoglasnika, tega ne zahteva odločno samö primerjajoče jezikoslovje, tega ne kaže slovanščini najbolj sorodno litavščina, to razvidamo tudi iz slovnice slovanskih jezikov, posebno onih, kateri so svoj vokalizem še bolj neizpremenjen ohranili (ker ne poznajo preglasa) — zlil v jeden nosni samoglasnik, v a (= an, kratek in dolg, mehak in trd), tako smo tudi jako radovedni pozvedeti, kako hoče prof. Brückner ravno nasprotno skrajnost dokazati, to namreč, da je iz slovanskih e m a v poljščini postal jedenkrat samo jeden (kratek ali dolgi) e. Ko sem pisal poročilo ob omenjeni knjigi, zavedla me je — to moram tukaj
4S
kar naravnost povedati — ruščina in nekoliko tudi češčina na krivo pot. V obeh jezikih je, če tudi ne vedno, a (ja) refleks A; ker se v tem strinja deloma tudi sorbsčina, vrine se človeku lahko kriva misel, da je a = A nekaj starega, prvotnega. Da je to krivo, da je v češčini a = A šele nekaj sekundarnega in da se je razvilo radi preglasa iz starejšega ie (č), je Jagič (Archiv X, 256 in 257) prepričevalno utemeljil nasproti Gebauerju (Hklsko-slovi 62—66). Toliko se mi dozdeva gotovega, da so, ne oziraje se na rinezeni, oni slovanski jeziki bolje ohranili prvotni refleks slovan. o in a, kateri niso v vokalizmu mehkosti dalje razvili, kateri n. pr. niso pri refleksu slovan. o
—	za katerega zmatram po izgubi rinezma mehak e — razvili j; to so južni jeziki. Mi vidimo, da so ti jeziki radi tega (ker niso mehkosti dalje razvijali, nego jo nasprotno celo zgubili) l>olje neizpremenjeno ohranili slovan. e in o (če se je tudi mehkost zgubila) kakor n. pr. češčina, sorbsčina in poljščina. Zato najbrž ne bode krivo, če tudi pri e se držimo nekoliko jugoslovanskih narečij in jim dajemo neko prednost v ohranjenji prvotnega refleksa.
Že pred mnogimi leti se je opozorilo na to, da je neki odnašaj med poljskima nosnima samoglasnikoma (e in a) in a: d, o : ö, e : č. To je že Kryriski, in ne prvi, odločno izrekel (Varšavsk. universit. izvest. 1870, 386), tega mnenja je tudi naš slavni Miklosich (Ueber die langen Vocale 7). Meni se dozdeva popolnoma verjetna proporcija dab : debu = bog : boga. Jaz' namreč mislim, da je tudi poljščina imela prvotno, kakor vsi slovanski jeziki, dva nosnika e in a (= on), kar že slovanska slovnica odločno zahteva. Ko so pa v poljščini nastopili öni procesi, zaradi katerih so se počeli iz kratkih samoglasnikov razvijati dolgi, katere pozneje nadomeščujejo tako imenovani poehyloni, godilo se je isto tudi z nosnimi samoglasniki. V Ä lahkih* zlogih je ostal slovanski o neizpremenjen — seveda je vedno mehak bil ta glas — v j,težkih* zlogih se je pa razvil iz slovanskega e poljski a (on) in sicer mehak a (ia) na isti način, kakor je iz o postal o, 6, iz e — č, iz a — d Proces »mešanja* počel se je tedaj, na kar je že zdavna Jagič opozoril (Archiv V, 170), pri slovanskem e (= i o, in ia). V jeziku se je tedaj nekako »pravilorekel bi čut, razvilo, da je e 9 lahki* nosni samoglasnik, a pa ^težki*, in razumevno je, da se je, kadar je jezik do tega prišel, moral temu , pravilu* udati tudi slovanski a (011). V težkih zlogih je ostal neizpremenjen
—	toda razločeval se je od i>oljskega ia = slovanskemu e po tem, da je prvi vedno »mehak* (jotiran), zadnji pa vedno >trd* — v ^slabili* (kratkih) zlogih je pa za slovanski a nastopil o in sicer trdi e. Ta nazor ni nON^ izrekel ga je že Baudouin de Courtenay v Beiträge zur vcrgl. Sprachforsch. VIII, 205, samö misli poljski učenjak, da je iz e nastal a (on) na isti način kakor iz e — o, teci&j misli, da je tudi tukaj preglas. V tem se 11c moreni
strinjati s temeljitim poznavalcem poljščine; če bi res v poljščini bil odnošaj «:a isti, kakor >e:'o, če bi res bil to preglas, tako bi smeli vendar samö pred trdimi zlogi pričakovati ia za slovanski e in odnošaj med e in a bi moral biti odvisen od ravno tistih pogojev, kakor preglas >e v >0 ali e v iaj To pa ni. Imamo pieč (petb) in piač (p§ti), pri obeh je jeden in isti sledeči soglasnik in vendar refleks slovanskega e ni jednak; zadnjega (piač) bi pri preglasu nikakor ne pričakovali. Ce bi res bili tukaj isti vzroki in pogoji merodajni kakor pri preglasu, ne mogel bi se o. nikakor razložiti v primerih gesty, jwto, jezyk, bledny, czesty etc., povsodi bi moral biti a; nas]>rotno bi zopet pričakovali v naslednjih primerih c: ciač, ciagae, klač, sažen, gražyč, macič, maž, pajak etc. etc.
Toda kako more a in e nastati radi istega vzroka, iz katerega je prešlo e v a v ä, o v ö r Kako se more — vprašal je že pred desetimi leti Bau-douin de Courtenay (Beiträge VIII, 204) ft zožiti v a, in tudi pri Leciejew-skem čitamo takoj na drugi strani »Wie soll aber, wird man mit Recht fragen, a (on) eine Neigung des Vocals p, sein?* Če si moramo ta pojav povoljno razložiti, potem bode razmerje med nomin. dab in gen. clebu jasno. Pričakovalo bi se na prvi hip, da se je e zožil v 6 (1), kakor se je e v 6. Toda če pomislimo, da se jezik giblje pri takih pojavih vedno v starih že poprej mu določenih mejah, da nc stvarja v tako pozni ddbi novih glasov, nego da se zadovoljuje z že obstoječimi, katere porabi v svojo svrho, tako bode nam jasno, da poljščina ni imela drugega pota izraziti to zoženjc, katero se jc pojavilo gotovo samö v stežkih& zlogih, kakor da jc, držč se poljskih samoglasnikov, pretvorila c v a, kateri je tudi za jedno stopnjo težji od prvega. Da, če bi se bil ta proces, kateri je v ozki zvezi s kvantiteto, vršil še v önem času, ko še ni bilo ko je bila še samö glasovna skupina e + n, gotovo bi potem rezultat bil čisto drugi, potem bi res smeli pričakovati iz e -f n glas č -f n, i -f n. Ko je pa bil poljski vokalizem že zdavna urejen in dovršen, ni mogel jezik ustvariti čisto novega samoglasnika, nego si je v "tej 9 zadregi * tako pomagal, da je nadomestil e z ia. Pa še na jeden ugovor ne smemo pozabiti. Reklo bi se lahko, da se je c spremenil mnogo poprej v a, nego nahajamo ä, 6, 6 in tedaj tudi ni pri e : izmisliti na isti i>ojav, kateri je pri a : ä, ker tega v istem času še ni bilo. Od kod pa vemo, da je prehod £ v ia (nadomeščenje slovan. a z ft je gotovo zadnja faza v tem zamotanem procesu) starejši od omenjenega pojava? posebno če pomislimo, da se so samoglasniki »poehyl.* razvili iz dolgih samoglasnikov, katere pa nahajamo že v najstarejši ]>oljski dobi, iz katere imamo sploh kake spomenike. J. Los je celö v svoji razpravi O samo-gloskach dlug w jftziku polsk. przed wiekiem XVI (v Prac. filologicz. II,
142) izrekel misel, da se so samogl^s. pochyl. (t j. žl, <5, 6) pojavili že koncem XII. ali v početku -XIII. stol.
Najjasneje pa nam priča češčina, da je prehod ova (ia) in narobe pojav kvantitetni. Že Miklosich je natančneje opozoril v svoji razpravi Über die lang. Voc. na to, in čudim se, da se na tej podlagi ni dalje preiskavalo. Res je sicer, da se v tem oziru kar se tiče kvantitete s češčino in poljščino ne strinja srbščina, toda to samö dokazuje, da je to nekaj specijelno češko-poljskega, in tem bolj moramo potem uvaževati češčino; v nekaterih slučajih je pa kratkost v srbohrv. sekundarna. Mi vidimo, da ima poljščina povsod tam 9 lahki4 nosni samoglasnik (e ali ie, to je odvisno od tega, jeli odgovarja stsl. e ali a), kjer je v češčini samoglasnik kratek, nasprotno je pa v poljščini ia tudi za slovan. c tam, kjer je v češč. dolg zlog, n. pr. czesty — časttf, miesity — masity, mieso — maso, przodenic — pfedenf, piešč — pSst', pieta — pata, pi^coro — patcro, pieč — pčt toda piaty — päty, pamietač — pamatovati, dziewiec — devet, toda dzicwiaty — de-väty, dziesieč — deset, toda dzicsiaty — dcsäty, swiecic — svetiti, swicty — svaty, trz<jsie — tfesu, toda v češč. dolžina tristi in zato polj. trzašč etc. V teh primerih je ostal slovan. e v ix>ljščini ie, ker je tudi v češčini refleks slovan. nosnega samoglasnika kratek. Nasprotno se jc pa A izpremenil v ia tam, kjer ima češčina dolžino: po-ezatek — začetek, przaše — prfsti (pfdsti), piatek — pätek, rzad — räd, miesiac — mesfc, ciagnac — tähnouti, wiazac — väzati etc. Slovan. a je v poljščini a, kjer je v češčini dolg samoglasnik n. pr. bladzič — blouditi, gražač — hrouziti, gasicnica — housenica, ksidziel — koudel, kapač — koupati, kat — kout, maka — mouka, toda v češčini kratek samoglasnik in v poljščini e: moka — muka; macič — moutiti, toda metny — mutny, macenie — mucenie, toda meezennik je v češčini mučenik, meczyc ker v češč. mučiti, madrošč — moudrost', toda modrzec, ker mudrec etc Isto zapazimo pred nekaterimi sutiksi. Če je v infin. m. slovan. A v poljščini a (n. pr. piač = stsl. peti) ni to radi tega, ker je beseda skrajšana, nego vzrok je drugi, kakor nam češčina kaže, kjer je tudi dolgi samoglasnik, dasi beseda ni skrajšana: pfti. Tudi v primerih pi<jč — piaty, dziewiec — dziewiaty se strinja poljščina popolnoma s češčino, samö da je pri zadnji še neki plus, namreč preglas. Mi moramo pri teh čeških oblikah tedaj abstrahirati preglas, radi katerega imamo A (ker je naslednji zlog trd). Če bi v češčini ne bilo preglasa, imeli bi gotovo pity, devi'ty (piety) etc. in to so bile tudi starejše oblike, katere se popolnoma ujemajo s poljščino. Zakaj tedaj v poljšč. odgovarja stsl. peti» oblika pieč, stsl. peti pa piač, kaže nam jasno češčina, v prvem slučaji je v češčini kratek samoglasnik (pot), v drugem pa dolgi (p>'ti).
To strinjanje češčine s poljščino gotovo ni slučajno. Ker vidimo, da ima mnogokrat poljščina tudi tam «1, <3, <5, kjer so ti samoglasniki v češčini dolgi, smemo sklepati, da je tudi pri prehodu o. v a in narobe isti pojav in isti odnošaj kakor pri a: <1. Meni se dozdeva popolnoma verjetno, da je že staropoljščina pri nosnih samoglasnikih razločevala kvantiteto, toda da bi bila imela samö jeden nosni samoglasnik, kateri se je razločeval po kvantiteti, tega ne morem verjeti, če se ne dokaže, kako je iz dveh nosnih samoglasnikov postal jeden nosnik a (= an).
Kaj pa z an v staropoljskih spomenfkih, ni to dokaz, da je res nekdaj poljščina imela samö a (=an)? Po Jagičevem mnenji (Archiv X, 256) je a (= an) srednja stopnja med a — 9; pri tem se pa ne sme pozabiti, da v staropoljščini v mnogih primerih znači a glas d, t. j. glas, ki stoji' zelö blizu o tako, da je v mnogih slučajih an čitati on, kar je sedanji a.
V. Oblak.
IV.
Die Evangelisch-Rcformirte Kirche Cristo Salvatore (vormals S. Silve-slroj. Beitrag zur Geschichte des Evangeliums in Tricst von A.
Venetianer. Tricst und Leipzig. Verlag von Julius Dase 1887.
Stranij 115, cena gld. 1.80.
(Konec.) ')
Rimska cesarja Valerijan in Galijčn sta zelo proganjala in silila kri-stijane, naj častč poganske malike. Živela je ondaj v Trsti odlična krščanska vdova imenom Epifanija se svojima i>obožnima hčerkama, štirinajstletno Ev-femijo in dvanajstletno Teklo. Ker se Evfemija ni hotela udati nečemu imovitemu krivovercu Aleksandru, želel je ta maščevati se in jo pogubiti. Z njegovim povodom je zahtevala rimsko oblastvo, naj se obe devici se ši-banjem, z raztezanjem in raznim mučenjem primorati, da žrtvujeti Jupitru; a sestri ste vztrajali, zategadelj ukaže poveljnik Kvestilij dne 13. novembra 256. 1. odseči jima glavi. Od važna mati je lovila z ruto mučeniško krv, mazilila in pokopala trupli poleg družili mučenikov. Kder je denes cerkev Krista Spasitelja (bivša sv. Silvestra), baje se da je bilo prebivališče teh dveh mučenic; vsaj tako nam javlja vzidana mramorna plošča: »Tergestum SS. Euphemiae. Et. Theclae Kobil. Virg. Et. P. M. Tergestin. Domicilium.
') V //.ulujcm zvezku popravi te tiskovne pomote: Na O94.. str. v 8. vrsti od zdolaj čitaj Evange/isch (nam. Evange/isch); na 696. str. v 10. vrsti od zgoraj čitaj v Trst/ (nam. v Trst«).
Primum. Templum. Et. Cathcdrale. Immaculatae. Virg. Oratorium. Restau-ratum. M.DC.LXXTI, katero -so po vsej priliki dali napraviti jezuvitje, ki so bili tedaj lastniki te cerkve.
Bez dvojbe so se po tem dogodjaji še kristjani tesneje združili, zbirali se, vkupno molili in opravljali službo božjo v tej hiši, da jc postala s časom nekakšno krščansko bogomolje.
Različna so mnenja o prvotnem imeni te ccrkve: ni izvestno, se je-li zvala sv. Silvestra, morebiti po rimskem vladiki Silvestri, ali kakor misle nekateri zgodopisni šušmarji, katerim ni dati vere, imenovala bi se bila cerkev ,sv. Marije' (Santa Maria Maggiore) in spet tretji trde, da se je klicala samo ,deviška hiša'. Da je cerkev sv. Silvestra stala v 13. stoletji, dokazujo nam ohranjene listine. Vcrojetno je, da je od 1. 1330.—1337. in često prej in pozneje nadomestovala stolno cerkev sv. Justa, ko so to prezidavali in povečavali. V prošlih vekih jc bila v velikih čislih sosebno tržaškej od-ličnej gospddi, ki je imevala v njej celö svoja grobišča. Mogoče da je bila uže izprva stolna cerkev, kajti sv. Justa je bila stoprav po 380. 1. krščanska; poprej je stal tu kapitolinski hram.
Od 1. 1540. do 1597. ali morebiti celč) do 1616. 1. se je vsako leto v adventi in v posti propovedalo v sv. Silvestra cerkvi in zdi se, da jc bila izgubila poprejšnjo svojo veljavo, ko so propovedi prestale. Pozneje so prevzeli cerkev v Trst došli jezuvitje, zaradi česar so tekle pravde mej ka-pitljcm, tržaško občino, vlado in jezuviti. Ko so si ti sezidali svojo prostorno cerker baš nasproti, oddali so sv. Silvestra cerkev 1672. 1. bratovščini čistega spočetja, katerej je ostala do dnč 31. sušca 1698. 1.
Predno govorimo o poslednjem in za nas najvažnejšem četrtem poglavji, upotiti moramo strpljivega čitatelja na ,črtico o Primoži Trubarji', natisneno v ^Ljublj. Zvoni* 1884. str. 41—45., ob katero se opira tudi naša knjiga.
Strasten protestantski privrženik ne more z mirno dušo in s hladno krvj<5, razpravljati o početnem razvijanji nove vere v šestnajstem stoletji; zato potrebuje tudi Venetianer več stranij zelo nedostojnim, ostre graje vrednim izrazom in nezasluženim ukorom proti katolskemu svečeništvu.
Izvor vsemu duševnemu življenju tržaškemu je bilo v minolih vekih Vlaško; tu so se naobraževali na včlicih učiliščih odlični trž. mladeniči; Benetke so jim bile vrhu vseh neprestanih prepirov najbližje odgojišče. Z italijanskimi mesti je bil Trst v rodi in tesno zvezan; ž njimi je delil žalost in radost. Iz Italije se je ugnelo reformacijsko gibanje, a baš od tod so nikle tudi bolestne kalf novej veri; jedva se prikaže, vidi uže pred seboj propad, v kateri se mora prekucnoti, kajti mej nižje slojeve je bila prodrla prepozno. Malone samo učenjaki in premožni odličnjaki so se brigali za
prosveto, napredek in novosti; preprost ndrod je ril in brčl po temi. Imo-vitejše obitelji, nekateri duhovni, celö kanoniki in eden vladika so se bili oklenoli luterstva in tudi po nekaterih samostanih je bilo uže začelo vreti. Kratkovidni Kandier je pisal o tem gibanji vlaskemu zgodo piscu Cantuvu: »Tutto questo baccano doveva produrre l' alzamento dell a lingua slava« (ves ta hrup bi bil moral razširiti in povišati slovanščino), o čemer pa vsaj v Trsti ni govora. Uže okolo 1520. 1. je bilo tu mnogo novovernikov vzlasti mej plemenitimi meščani, ki so pridno brali Lutrove spise. Akotudi ne bi bil Trst z Nemško v tesnej trgovskej zvezi, ki je zelo pospeševala in olajševala ob enem i književanje, vender nc bi bile ostale luterske knjige pod-polno nepoznane trž. prebivalcem, — saj so bile blizu Benetke, katere so bile prometno središče in kder so se neutrudno tiskala nova izdanja. Dovolj razlogov je zatorej bilo, ako je dnč 16. avgusta 1523. 1. mestni podnačelnik Dr. I .alio z mestne palače objavil nadvojvode Ferdinanda ital. edikt z dnč 14. junija istega leta:
»Per parte et special commissione del Sp. Messer Sigismondo Lallo Doctor in Utroque, Vice Capitaneo de la Cita de Trieste, et Spet. S. Judici, et in exccutione de li generali mandati c lettere del Scrcnissimo, inclito S. S. Ferdinando per lo Dio grazia P. et Infante de lc Spagne, Archiduca d'Austria, Duca di Borgogna etc. Signor nostro Clcmentissimo comandemo, che atteso li cdicti et generali mandati facti si per el Santissimo padre de felice recordationc Papa l^onc deeimo, che per la Cesarea et Catholica Macstä etc. sel se ritrovasse qualchc libro facto per frate Martino T,utcr del Online de S. Augtistino, o de qualche suo diseipulo o sequacc, debia tal libri et sue scripture gift date fora o che se desseno in futuro de che sorte et condition voglia esser che in termine <le 3 zorni li debia a haver pre-sentadi al Regimcnto de questa Cita a zio se possa exequir quello che comanda et vole la Serenita del prefato Serenissimo P. Archiduca d' Austria etc. per che sono maledeti et reprobati: Comandando a c hadauna persona de che condition la se sia che sapiesse o cognoscesse de tali libri o scripture, che subito et incontinenti li voglia notificare al prefacto Regi. mento de Trieste et questo soto pena de la disgrazia et gravissimo castigo del prefato Serenissimo P. Signor nostro. — 1523. Indictione X, die vero Dominieo 14. Juni» etc. Ta prepoved je malo koristila, kajti Ferdinand je bil prisiljen strože postopati s tržaškimi stanovniki. Dve leti pozneje t. j. 1525.1. je ukazal, da se ne smejo v bodoče nastavljati več učitelji bez škofovega dovoljenja in prodajati zabranjene knjige, temveč izročiti se jih mora oblastvu; niti pogovarjati bi se ne bilo smelo o Luterji. Tudi ta oströta je imela malo uspeha; luterstvo je tlelo dalje in dne 19. aprila 1528. 1. je pod-Codice Diplomatico Istriano V.
načelnik Peter Bachino čital zbranemu mestnemu svetu cesarja Karla V. pismo, ki najstrožje veleva i mi ti in iztrebiti nova krščanska načela, katerim je bilo udanih premnogo meščanov iz vseh staležev.
Vladiki Petru Bonomii, jako vplivnej osobi, kanclerju in tajnemu svetniku cesarskemu, služil je uže 1526. 1. Primož Trubar, o katerem se piše, da se je porodil 1508. 1. (nekateri so ustanovtili ccl6 dan); pisec pričujoče ocene pa ni šc o tem natanko osvedočen, kajti vse nekam kaže, da mož je moral biti starejši. Bil je škofov miljencc; sam hvali vladiko kakor najboljšega svojega podpornika in dobrotnika, ki ga je -upotil k vsemu dobremu, obavil mu 1527. 1. duhovsko prebendo v Loki pri Ratečah in tudi sam ga posvetil. Kmalu potem je Trubar začel prepovedati evangeljski in bil kakor govornik tako na glasi, da so ga poklicali v Ljubljano. Pisatelj trdi, da se je bil Trubar vnel uže v Trsti za novo vero in da jej Bonomo ni bil prctiasprotcn. Ta neopravičeni sum leti nfinj zaradi pretesne zveze s Trubarjem, dalje ker je bil kesneje neki Bonomo prognan iz Trsta in ker se je ljubljanska obitelj Bonomo, ki jc bila v rodi s tržaško, potezala za luterski nauk. Preveliko se mi zdi tudi očitanje na 82. in 83. str.: „so viel ist sicher, dass Einer in der Stadt war. der seine evangelische Gesinnung unverhüllt l>ckanntc und durch seine Thaten bezeugte und Jedem zur Nachahmung empfahl, und dieser Eine war der Bischof Bonomo; und ihm am nächsten stand Trulxir. der Presbyter Primus, der jeden Fortschritt mit Jubel begrüsste und forderte/
Počasi brez hrupa se je širilo luterstvo po Trsti, kajti v preprost narod ni mogla na mah prodreti mlada misel: ..auch musste man den Zustand des niederen Volkes berücksichtigen, welches zum Thcil der damals geistig sehr tief stehenden windischen Race angehörte und schrecklich abergläubisch war", pravi Venetianer. Dr. Melh. Cerroni in Peter Giuliani sta bila novemu nauku poglavitna pospešnika, ki sta izvestno pregovorila vladiko Bonoma, da je poklical v adventi 1541. 1. iz Ttalije v Trst slovečega govornika propovedat ljudstvu o spasonosnih resnicah. Ta propovednik je bil redovnik „Giulio" iz Milana, sin Štefana della Rovere. Zaradi njegove zgovornosti so ga povsod radi poslušali: v Tor ton i. Monci, Bolonji in drugod, a obdolžili so ga bili razkolništva in obtožba je morala biti zelo znatna in njegovo opravdanjc ne prelehko, kajti dve leti so stvar preiskavah*: mej tem časom seveda ni smel javno govoriti. Na ukaz papeža Pavla ITT. je bil Julij vender v juniji 1540. 1. tožbe oproščen in bilo mu je zopet dovoljeno pro-poveda ti, samo vzdržavati bi se bil moral v bodoče enacih preteravanj. Tega moza se jc Cerroni trudil dobiti v Trst. T z početka se je Julij bal priti, dokler ni prejel septembra meseca 1540. 1. Bonomovcga pisma, s katerim ga poziva, naj pride, „perchč trovarete cum veritä tutto qucllo che vi harä
promesso et prcdicto maistro secundo" (t. j. Celio, Julijev prijatelj). 'Na to pjijazno vabilo je prišel in dobil stanovanje v frančiškanskem samostani (kder je denes cerkev starega sv. Antona). Prijatelja bi mu težko bila svetovala to, da nista bila prepričana, da se redovniki ne bodo temu protivili; tem menj se jc bilo tega bati, ker je v njih cerkvi propovedal Primož Trubar, katerega je bil vladika postavil „zum Predigen in windischer Sprache.* Izvestno in z listinami je podprto, da je Trubar 1540. in 1541. 1. prebival v Trsti in sam Julij pravi, da ga jc tukaj spoznal 1540. 1. in vč, da je „familiar del vesehovo" in da „ha la lingua schiavona." Trubarja omenja tudi Cerronijevo pismo, iz katerega se daje razbrati, da je tedaj stalno živel tu; zatorej naj si umiri svčst g. A. Fčkonja, ki navaja v „Ljublj. Zvoni" 1884. na 90. sträni ono uže poprej znano Trubarjevo „curriculum vitae" in ki se nekako čudi, da pišem : v Logi(?), in ne: v Loki. *) Moj vprašaj v oklepih pomenja, da sem sumil, ni-li Trubar bil razven imenovanih krajev vsaj po imeni šc kde drugde bliže Trsta n. pr. tudi v kakšnem Logi (Logu); saj g. F. vender sam pripoznava, da jc „curriculum" nekoliko zmeden ter ne povse jasen in da ima Trubarjevo življenje temnih stranij. Bog vč, kaj nam bodočnost še prinese na beli dan!
Po škofovej želji jc propovedal Julij v adventi o verskih členih, desetih zapovedih božjih in o molitvi gospodnji. Kako je propovedal, izvaja se lehko iz učinkov, ki so jih vzbudili njegovi govori, v katerih jc šibal celö vladičino ravnanje. Splošno gibanje je nastalo in napösled so ga nasprotniki izgnali, čeravno so njega prijatelji izkušali utešiti in udržati ga.
Iz Tennerjevih zapiskov vemo, da je dnč 12. sečna 1541- 1- propovedal v cerkvi sv. Silvestra glasovit govornik, zaradi katerega so bili prinesli pro-povednico iz sv. Justa cerkve in dovoli gred in desek za ograjo ogromnemu narodu, ki je vrvil od vseh stranij poslušat znamenitega moža, čegar ime nam ni ohranjeno. Pisatelj trdi, da ta ni bil Trubar, dasi je bil vešč i vlaškemu jeziku. Znano je, da se je v cerkvi sv. Silvestra propovedalo v adventi in v posti, in ker tu ni bilo propovednice, prinašali so iz stolne cerkve sv. Justa leseno lečo. A dne 12. februvarja ni bil ni advent ni post. Zgodovina pravi, da vladika ni bil zadovoljen z govornikom, da ga tudi ni on poklical, temveč nasprotniki in da je bilo nastalo veliko razburjenje po mesti zaradi njega.
V 7. dan aprila 1541. 1. vabi Cerroni zopet Julija v Trst z obširnim pismom, v katerem mu razlaga trž. verske razmere in pravi med ostalim: „Questa mattina che siamo alli sette prcsbitei; prinjus mi ha detto che . . (nadaljevanje nema nikakeršne važnosti za nas). Iz tega lista spoznavamo, da se je število cvang. vernikov še vedno množilo. Julij se ni več vrnol;
') Trim. „Ljublj. Zvon" 1SS4. str. 43.
ix Trsta je bil Sel v Benetke, kder je imel v cerkvi sv. Kasijana 22 postnih propovedij, s katerimi je bil zelo razpalil n rt rod. Sumnja je letela nänj, da slepf ljudstvo; preiskali so mu dom in našli mnogo sumnjivih knjig in listov, med njimi tudi pet pisem iz Trsta; dve Cerronijevi in tri od necega viso-cega cerkvenega dostojanstvenika. Julij je zagovarjal nedolžnost trž. pisem in se branil, da je dober kristijan in ne rflzkolnik, — a brez uspeha, kajti dnč 29. avgusta je bil odveden k sv. Ivanu v Bragoro v ječo, kder je bil opasno zbolel. Zaman so bile njegove in zdravnikove prošnje, naj ga pošljejo v drug kraj. Obsojen je bil na jedno leto zapora, prognan za nadaljna štiri leta iz Benetek in Trsta in zabranjeno mu je bilo za vselej propovedanje in iz-povedavanje.
O vzämnih ali velikonočnih praznikih nastopnega leta ga je ljudstvo željno pričakovalo v Trsti, a veselje se promeni v žalost, kadar zve njegovo usodo. Po dostalej kazni hotel je Julij opravičiti svoje postopanje: izdajal je v ta namen knjižice in duhovita pisma, a boječ se javne sodbe, samo pod izmišljenima imenoma: Girolamo Savoncsc, ali: Di Gratia Dio di Monte Santo, kakor je bila tedaj navada. Tudi naš Trubar se je imenoval na naslovnih listih prvih dveh svojih knjig 1550. 1. ,Philopatridum I Iliri cum' ter ,aniga Pervatila vseh Slouencou'.
Čeravno niso imeli lutcrci v Trsti pravih voditeljev, širila se je vender növa vera in javni postni govori so se nadaljevali v cerkvi sv. Silvestra. Marcija 1544. 1. je propovedal o luterskih naukih neki duhovnik. Napeli so zoper njega pravdo, ker govori njegovi „putivano di Luteranismo". V mestnem arhivi je našel Venetianer, da je bil ta propovednik eremitski redovnik Serafin.
Bonomov naslednik je bil senjski škof Fran Tosefič Risano, a prišel ni v Trst; sumežljiv krivoverstva bil je prognan. Stoprav 1549. 1. so imenovali za trž. vladiko Spanjca Antona Peregueza Castilegija, ki je bil neutruden progonitelj novovercev. Takoj dne 3. oktobra je prišel v mestno zbornico, bral papeževo pečatnico ali bulo in zatem velel zbranim, naj se v dvorani razdelč: papeževi privrženiki naj stope na jedno stran, soperniki njegovi na drugo, da se ol>oji spoznajo; a to se ni zgodilo, ker so mu mestni svetniki odgovorili, da se v teh prostorih glasuje samo tajno. Prevročemu vladiki je mesto o vsakej priliki nasprotovalo in večkrat prosilo cesarja, naj jim pošlje drugega škofa, kar se je napösled tudi zgodilo: Časti legijo je šel v sardinski Cagliari za nadvladiko. Na njega mesto je prišel 1559. 1. Ivan Betta, ki je bolehen zvečine živel v Gorici. Celö nastöpnik njegov Repie ali. Rapiccio je tožil nadvojvodi Karolu, da Trst ni še očiščen razkolnikov. Nadvojvoda zahteva dnč 15. septembra 1566. 1., naj se mu oznane imena vseh onih, ki sire po mesti luterska načela in dne 7. novembra 1567. 1. zelo hvali vladiko, da je
uspešno trebil novovernike. Vender iztrebili in razgnali jih niso bili povse ni njegovi nasledniki, dokler se niso v prvih desetletjih 17. veka ustanovili jezuvitje v Trsti.	L. Žvab.
LISTEK.
Fran Levstik, f Kakor naznanja bralcem »Ljubljanskega Zvona« na prvi strdni denašnjega lista natisneni smrtni list, umrl je dnč 16. novembra t. 1. ob 9. uri dopdludnc v Ljubljani v tistih prostorih, kjer je bival veliki naš Preširen pred svojo preselitvijo v Kranj, pq triletnem bolehanji in po hudi smrtni borbi, zadnje čase trpfeč grozne muke, lepo spravljen z Bogom in svetom, slavni naš Levstik, prvstk pesnikov in 'jezikoslovcev slovenskih. Mož izredne samostvorne pesniške nadarjenosti in žive domišljije, neupoglivega značaja in plemenitega sresi, ogromne učenosti in krepkega duM, poln neusahljivega humorja in pereče satire, in drugim oster sodnik in neizprösen kritik, poleg Preširna največji pesnik, jioleg Miklošiča ^najizvrstnejši Jezikoslovec naš, ustvaril je Levstik v pesništvu in pripovedni književnosti toliko nedosežnih umotvorov, da je ž njimi, kakor tudi z jezikoslovnimi in kritičnimi spisi svojimi, v mnogih ozirih preosnoval pesništvo, pesniško tehniko in pisavo našo.
Res jc sicer, da närod naš pesnika T,evstika ne poznd tako dobro, kakor Stritarja ali marsikoga drugega in da ga vč prav ocenjevati v tem oziru samo tesno kolo prijateljev njegovih, na katere z brezozimo grajo ni men j vplival, nego li z^brezkrajno prijateljsko požrtvovalnostjo svojo; a to se dsi razlagati iz tega, ker se je Levstik pri pesmih svojih zadnja leta v »Vrtci« in »Zvonu« skrival pod najraznovrstnejša znamenja in imena ter od leta i860, nobene pesmi (razven »Lesnike leta 1870.) ni priobčil s podpisom svojim, tako n. pr podpisaval se jc v Stritarjevem »Zvonu« I.: Kamenski, Radovan, Borislav, M—c., N. O., K—s., A. Z., M. P. in v »Ljubljanskem Zvonu« : Stanislav, Branislav, Molčislav, Podlomski, Premrl, Kovač, Malej. Sekač. Srfmrak, Rilzpotnik; v »Vrtci« je imel pa do malega v vsakem listu drugo ime. Splošen pregled o njegovem pesniškem delovanji bode možen šele tedaj, ko se zbrane i/.dadd pesmi njegove. — V vsem pisateljevanji svojem se je ravnal po svojih besedah: »A kadar se oglasiti veljrf, Odprl na stežžij vse duri src£, Zavpij, da vsa ušesa bodo polne, Če tudi se ndte vesoljni sv& kolnc.«
Resnične so^besede, katere prof. Marn piše o njem: »Bil jc Kr. Levstik pesnik pa jezikoslovec, katera sta se velikrat borila v njem, in on sam, reči se smd, živel jc v vednih borbah in v hudih borbah končal življenje.«
Pogreb, dostojen takšnega velikega pisatelja, oskrbelo mu je »Slovensko pisateljsko društvo«, katero se hoče pobriniti tudi za to, da se pokojniku postavi na grob kamenit spomenik. V ta namen priredi omenjeno društvo javno predavanje o Življenji in delovanji pokojnikovem in takrat bode tudi našemu listu prilike, k h j več izpregovoriti o Levstiku ter oceniti književne zasluge njegove. Za danes omenjamo le še to, da se, hvala Bogtf, ni potrdila govorica, da jc pokojnik pred smrtjo sežgal pesmi svoje. Našli so jih mnogo v ostalini njegovi, dokaj še ne natisnenih, in za to, da se jc ostalina njegova lepo ohranila in uredila, moramo največjo hvalo vddeti gospodu Emilu Guttmanu, c. kr. finančne prokuraturc adjunklu, ki je bil zadnje mesece poleg č. g. župnika patra Kalista Med iča pokojniku iskren prijatelj in mračnj;duši njegovi veren tolažnik.
Kita na grob Levstiku.
Kjer /.igrava s konjccm Arabec ogörel In razpenja mu Arabka šdtor l>el, Oj, od tam priplul je öndan črni orel, Črni orel — smrti bele črni sel. . . .
In uzrlo ga jc tožno jutro rano, Odgrnivši tčme nočne žalni prt: Ko obkrožil trikrat belo je Ljubljano,
Na perotih, oh, uesoč — turobno smrt. . . * * ♦
Le razplakaj, jutro, žalostno si lice, S tdbo jadno bode plakat mnog zemljan: Starci, mladci in z ženicami device, V rodu in med brati, kjer naš gölk je znan.
Počila je struna na slovenski liri, Počilo je trudno pevčevo sreč, Uschnili so nesmrtnih pesnij viri, Uselmilo je ljubezni vse morjd. . . .
Zrušil se slovenstva steber je mogočen, Zrušil v grob se najzvcstejSi je Sloven, Padel pesnik d i ven, poštenjak odločen, Mrtev ljubljen brat je naš - značaj jeklen!
Z nežnimi je glasi jedro trdo družil, Veselil Slovcnom in blažil sreč, Govor nam je likal, znanosti le služil, Uke svoje z deli moškimi krepč. . . .
Rabil mehko deblo je slovenske lipe, Kakor rabi trdi marmor vešč kipar, Stvarjal z bistrim umom vekovite kipe, Stavil spomenik si v nas je za vsekdar!
Naj si kruti moči sile je ognjene Sladke pesni mu predal klevetni krik: Dokler se glasila pesen bo Kamene, Med Sloveni bo slavil ga — levji stik!
Miloš Kosan,
»Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild.« Bralcem »Ljubljanskega Zvona« je znano, da je presvetli naš cesarjevič Rudolf zasnoval prcimc-nitno literarno in umetnostno podjetje, izdavanjc ogromne knjige »Die österreichisch -ungarische Monarchie in Wort und Bild«, kateri je namen, verno in točno opisati našo monarhijo in vse narode, ki prebivajo v nji, v lepi besedi in umetnostno krasnih in dovršenih slikah. V zvezku, ki se zdaj pripravlja za natisek, pride na vrsto vojvodina Koroška in Kranjska in poknežena grofija Goriška in Gradiška. Da opišejo Kranjsko, povabil je cesarjcvič Rudolf, osemnajst sotrudnikov in dotični oddelek bode obsezal naslednje razprave: i. Karakteristične zemljepisne slike dežele Kranjske (2 poli), pisatelja: Peter pl. Radies in Amand baron Seliweiger-Lerehen/eld. — 2. Kras in pojavi na njem (ipolo), pisatelj: Fran Kraus. — 3. Prazgodovina Kranjske in nje zgodovina za Rimljanov (pol pole), pisatelj Kari Desehmann. — 4. Zgodovina Kranjske od ljudskega preseljevanja do sedanjega časa (1 polo), pisatelj Fran Leveč. — 5. Narodopis Kranjske, in sicer: a) narodno življenje Slovencev (2 poli), pisatelj prof. V. Urbas v Trstu; b) slovenske nrfrodnc pesmi, pravljicc in pripövedi ('/., pole), pisatelj prof. Ivan Sehetnigg v Celovci; c; gradovi, gradbe selišč in tipi kmetskih hiš ('/s pole), pisatelj prof. Ivan Franke v Kranji; d) Ko-čevarji (1 polo), pisatelj prof. Julij Sehröer na Dunaji. — 6. Arhitektura, slikarstvo in plastika, in sicer: a) spomeniki iz srednjega veka (3/, pole), pisatelj prof. Ivan Franke v Kranji; b) renesanca in novi vek (s/4 pole), pisatelj spiritual Ivan Fit's. — 7. Muzika ('/< pole), pisatelj c. kr. vladni svetovalec dr. Frid. Kcesbacher. — 8. Književnost, in siccr: aj slovenska književnost (1 polo), pisatelj prof. dr. Gregor Krek v Gradci; b) nemška književnost ('/4 pole), pisatelj prof. Eduard Sam/iaber. — 9. Naroduo-gospodarsko življenje (i polo), in sicer: a J poljedelstvo in gozdarstvo, pisatelj tajnik Gustav Pire; bj rudarstvo in plavžarstvo, pisatelj c. kr. rudniški nadsvctovalcc Ivan Novak; c) industrija, trgovina in promet, pisatelj ccs. svetovalec Ivan Murnik; dj hišna industrija in mali obrt, pisatelj c. kr. obrtni nadzornik dr. Valentin Pogačnik v Gradci. — Slovenski jezik in njega razvoj po vseh slovenskih pokrajinah opiše direktor Jos. Šurnan in dotični
Članek izide pri Štajerski; ndrodno življenje Štajerskih in koroških Slovencev, njih ndrodnc šege, pesmi, pravljice in pripovedi, opišejo prof. Fr. Ilubad v Gradci, prof. Ivan Scheinigg in župnik Francisci.
Oddelek o Kranjski hode obsczal 12 — 13 tiskovnih p61 velike oblike iu bode bogato ilustrovan. Izmed umetnikov, ki bodo sodelovali pri tem zvezku, povabljeni so dozdaj naši slikarji profesor Ivan Franke in brata Jurij Šttbie v Parizu in Janez Subie v Kaiserslautern*!, a skrbeno je za tö, da pridejo tudi drugi domači slikarji v poštev.
Glavni urednik ccsarjevičevi knjigi je c. kr. dvorni svetovalec vitez Weilen na Dunaji, kateremu je prideljen kot sourednik za stvari, ki se tičejo ndroda slovenskega, dvorni svetovalec prof. vitez Miklošič.
Da bi se osebno dogovoril s soirudniki na Kranjskem, prišel je gospod dvorni svetovalec J. vitez Weilen v Ljubljano ter je dnč 22 novembra t. 1. v dcžčlni dvorec k deželnemu glavarju grofu Thurnu povabil dotične gospode na razgovor. Seja, katere so se udeležili gg. Dcschmann, Flis, Franke, dr. Keesbacher, Kraus, Leveč, Murnik, Pire, Kadics, Samhabcr, trajala je od 5 — 7. ure zvečer. Gospod dvomi svetovalec je v dolgem, nad jedno uro trajajočem govoru razložil namen in osnovo cesarjevičeve knjige, poudarjal, da mora biti pisana objektivno in popularno ter se napösled z vsakim navzočnih gospodov sotrudnikov podrobno domenil o njegovi nalogi. Zahvalivši se vsem gospodom za udeležbo, izrekel je konečno, da je preverjen, ka gospodje sotrudniki spišejo patrijotično knjigo, dostojno čudovito lepe dežele Kranjske.
Zborujoče sottudnike pa je iznenadilo brzojavno pozdravilo, katero je z dvora na Dunaji poslal presvetli cesarjevič m katero slöve tako:
» Wien, Ilofburg.
Ho/rath Ritter von Weilen beim Landeshauptmann Grafen Thum, Laibach.
Ihnen und allen Mitarbeitern herzlichste Grüsse und wärmsten Dank für die Mitwirkung an unserem patriotischen Werke!	Rudolf.«
Navzočni sotrudniki so se ccsarjcviču takoj zahvalili 11a tem pozdravu in napösled jc Še g. cesarski svetovalec Ivan Murnik povzel besedo, iskreno sc zahvalil gospodu dvornemu svetovalcu ter ga prosil v imeni navzočnih, naj blagoizvoli presvetlemu cesar-jeviču o priliki tudi ustno poročiti najudanejšo zahvalo za njegov trud, ki ga ima s tem, da se v velikem Njegovem delu dostojno oslavi tudi dežela Kranjska.
Pozneje so se sotrudniki z ljubljanskim županom Grassellijem, direktorjem Šu-mano m in slikarjem Jurijem Šubicem vred zbrali v hotelu »pri Slonu« ter v prijaznem razgo-varjanji prebili večer v družbi gospoda dvornega svetovalca viteza Wcilena, ki se je l>otem odpeljal dalje v Gorico in Trst.	L.
Stritarjevi zbrani spisi. Presrčno mora veseliti vsakega prijatelja slovenskega leposlovja, ko vidi,"kako lepo napreduje izdavanje Stritarjevih zbranih spisov, katero jc zdaj dospelo do tretjega zvezka. Prvi ohseza pesmi, drugi povesti »Svetinova Metka«, »Zorin« in »Gospod Mirodolski«, tretji se začenja s povestjo »Sodnikovi« Slovcnci gotovo doslej še niso imeli tako strogo in kritično urejene pesniške zbirke, kakor je Stritarjeva. Čudimo se pesniku, da z dozdanjo lepo obliko proizvodov svojih na mnogih mestih ni bil zadovoljen, ampak je tu in tam pesmim svojim, predno jih znova pošlje med ljudi, dal drugačno obliko, to prenaredil verz, tam ubral krepkejši stik ter sploh skrbel za to, da bi dosegel vrhunec dovršene pesniške tehnike. T5d lijega, ki je vsem sedanjim pesnikom našim pravi učitelj in ndrodu našemu prvi živeči* pesnik, moral bi se učiti ves pesniški narastaj, kako sc je samemu sebi zatajevati in — napredovati. A tudi založnik Bamberg je poskrbel za tako zunanjo opravo, kakeršne doslej še nismo poznali v Slovencih. Krasno tiskani knjigi je priredil nič menj krasne platnice, na katere opozarjamo vse prijatelje
lepi knjigi naši. Platnice so dvojne vrste: od mjavcga ali zelenega platna po 60 kr. za zvezek, ali pa od rujavega in sivega usnja po 90 kr. za zvezek. Kdor potrebuje za božični dar lepe knjige, temu priporočamo Stritarja v Bambergovi izdavi.
Dragotin Ripšl. f Dnč 8. novembra t. 1. jc umrl v 68. letu dobe svoje v Vidmu na Štajerskem slovenski pisatelj, čestiti gospod župnik Dragotin Ripšl. Porojen dnč 1. novembra 1820. 1. v Št. Jurji ob južni železnici, sin ondotnega učitelja, zvršil je srednje šole v Celji, bogoslovje v Gradci ter je pozneje kapelanoval po mnogih krajih južnega Štajerja. Od leta 1859. do leta 1864. bil jc tudi vojaški duhovnik, pozneje pa župnik v Loki pri Zidanem Mostu in zadnjih dvanajst let v Vidmu za Savo. Koder je služil, povsod je spisal obširno in zanimivo farno kroniko, zložil je več pesmij, zlasti šaljivih, izmed katerih sta brata Ipavca nekatere uglasbila, ter objavil tudi poučno »Knjižico za kmete« o sadjarstvu. Pokojnik je bil vzoren duhovnik, blag človek, ljubezniv družabnik in iskren narodnjak. Bodi mu žemljica lahka !
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker mestna občina dunajska opusti pokopališče Sv. Marka, kjer je pokopan jeden največjih sinov slovenskih, slavni jezikoslovec in zgodovinar Jarnej Kopitar, izprožila je »Matica Slovenska« misel, da bi se umrjoči ostanki njegovi prenesli v Ljubljano, in je v ta namen sestavila odbor, v katerem so bili zastopniki »Matice«, deželnega odbora kranjskega in mestnega odbora ljubljanskega. Td odbor je naprosil g. Ivana Navratila na Dunaji, te> ga pooblastil pozvedeti in oskrbeti vse, kar je treba ukreniti o tej stvdri. Toda ker je mestni magistrat dunajski pozneje sklenil, Kopitarja, »velikana učenosti«, na novem osrednjem pokopališči pokopati na <5nem »častnem mestu«, katero jc odločeno slavnim, na Dunaji umršim mo/fcini zdelo se je odboru primerneje in tudi za Kopitarja našega častneje,*,da počiva v toli častni družbi na Dunaji, kjer jc živci in deloval nad šestintrideset let. Kopitarjevi umrjoči ostanki ostanejo tedaj na Dunaji; prekopljejo |in" prenesd se ob troških dotičnega odbora na . osrednje pokopališče in na grobu njegovem se postavi dozdanji (to seveda popravljeni ' in ponovljeni) spomenik, katerega so mu postavili 1. 1846. prijatelji njegovi. Za vsakoletno olepšavo Kopitarjevega groba bode pa skrbel magistrat dunajski brez kakega pov-- račila za take troške. Da se je ta domovinsk^tvar rešila tako ugodm^a to gre posebna zasluga g. Ivanu Navratilu, kateremu zategadelj tukaj izrekamo javno zahvalo.
»Matica Slovenska« je za leto 1&S7. začela razpošiljati knjige svoje. Vsak ma-tičnjak jih prejme po troje.
Prva knjiga je »Letopis Matice Slovenske«, katerega je uredil Fr. Levee. V Ljubljani 1887, 8°, 386 str. Vsebina mu je ta: V prvem članku nam pripoveduje g. tir Jos. Vošnjak, »kaj človeštvo prideluje iu uživa«. Spis jc poln zanimivih podatkov, toda ni še dovršen, kajti g. pisatelj nam letos opisuje samö rastlinske prirodnine, drugi del o živalskih in rudninskih prirodninah pa hoče opisati drugo leto. — G. prof. Davorin Karlin nam podaje jako točno sestavljeno in baš letos času primerno kratko zgodovino c. kr. nižje gimnazije v Kranji. — G. Ivan Navratil nadaljuje temeljito razpravo svojo »Slovenske narodne vraže in prazne vere« ter zlasti nadrobno in korenito pripoveduje o kresu, o veliki noči, cvetni nedelji. — G. prof. Ivan Steklasa nam opisuje Žigo Višnje-gorskega, prvega avstrijskega poslanca na turškem dvom 1. 1528. in za lepi spis njegov mu bode hvaležen vsak prijatelj domače zgodovine. — G. prof. Anton Raič razpravlja o znamenitem kajkavskem pisatelji vladiki Petru Petretici (1600—16O7) in njegovih evangelijih, s Čimer je izvestno močno ustregel vsem jezikoslovcem našim. — Z največjim zanimanjem bode bral vsak omikan Slovenec razpravo prof. Ivana Sulica, ki slove: » Voda s pose lm i m oziroui na pitno vodo in na ljubljanske razmere*, kajti gospod pisatelj
nam v tem članku popularno in vendar jcdrovito razpravlja vprašanje, katero je za vsak kraj, zlasti pa za stolico slovensko, največjega pomena. Želimo, da bi izborna razprava prof. Subica sosebno v Ljubljani, kjer tako močno pogrešamo dobre vode, našla mnogo pazljivih bralcev. — Zadnja razprava slove: »Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja< ^spisal Vatroslav Oblak), v kateri nam pisatelj ocenjuje in v jezikovem oziru opisuje najprej rokopis slovenskih priseg, ki se hrani v vseučiliški knjižnici dunajski, dalje vintfgradski zakon z leta 1644., in dolžni list z leta 1630. G. Oblak je priobčil letos v našem listu dolgo vrsto kujiževnih poročil, v katerih je pokazal, kako temeljito pozna sodobno znanstveno lilološko literaturo slovansko, kakor tudi zgodovinski razvoj oblik našega jezika. Tudi omenjena razprava je lep dokaz njegovega razsežnega in korenitega znanja. — Poslednji članek »Bibliografija sloveuska«, katero je sestavil g. Ivan Tomšič, našteva nam 126 tiskovin, ki so prišle na svetlo leta 1886. (32 menj nego leta 18S5.!). Konečno nam društveni tajnik g. Evgen Lah podaje točen pregled o delovanji društvenega odbora, o Matičinem imenji, o knjižnici njeni in o številu matičnjakov.
Druga knjiga je »Vvod v modro slo?je*. Napredujočim Slovencem spisal Fr. Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja. Tisek Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1887, 8°, 190 str. Knjiga obseza razven uvoda ta poglavja: I. pojem modroslovja, II. predmet modroslovja (d ušesi o v je, logika, noetika, metafizika, etika, estetika), III. metoda modroslovja, IV. pregled zgodovine modroslovja, V. modroslovje v vedah in v življenji, VI. kratek pouk, kako se jc učiti modroslovja Morebiti nam bode prilike o tej knjigi izpregovoriti k&j več.
Tretja knjiga »Zabavna knjižnica«, II. zvezek: Mrtve duše. Ruski spisal Nikolaj Vasilij Cogolj, preložil I.. Podgoriški (Gorcnjcc f). Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1887, 8°, 248 str. S tem romanom, jednim najboljših velike literature ruske, obogatila sc jc znatno pripovedna književnost naša.
Vsega imetja v posestvih, knjigah, novcih in vrednostnih popirjih je imela Matica 1886. leta 51.203 gld. 27 kr. (tedaj 64 gld. 46 kr. več nego leta 1885.). Po proračunu za leto 1888 imela bode Matica 3200 gld. za izdavanje knjig na razpolaganje (tedaj 100 gld. več nego leta 1887!).
Račun o zakladih, katere oskrbuje Matica, kaže nam, da znaša zaklad za Vodnikov spomenik 5420 gld. 25 kr., za Costov spomenik 1111 gld. 97 kr., za Vilharjev spomenik 3'3 gl'1- 9 3 kr-, Jurčič-Tomšičcva ustanova za literarne namene 2370 gld.
• Število vseh matičnjakov znaša 8 častnih, 318 ustanovnih in 1291 letnih, skupaj 1Ü17 članov (121 več nego lani).
Pri knjigah, imetji in Številu članov — povsod se nam letos kaže mal, a vendar lep napredek, in kar nas najbolj veseli, in kar nam jc porok vedno lepšega razvoja tega prvega narodnega zavoda našega, v društvu samem in zunaj društva vlada iz-Koren red in blagodejna zloga poleg vstrajnega delovanja. Za vse to gre največja zasluga taktnemu postopanju društvenega predsednika, g. profesorja Jožefa Mama, in neumorni pridnosti in spretnosti društvenega tajnika g Evgtui Laha.
»Das Dekanat Drachenburg von Ignaz Orožen.« — To jc naslov knjigi, katera jc nedavno prišla na svetlo v Cirilovi tiskarni v Mariboru ter obseza 580 stranij v S", velja pa 1 gld. 80 kr. — Č. g. Ignacij Orožen, stolni dekan v Mariboru, nam je po svojih zgodovinskih spisih že dobro znan. Že leta 1S54. spisal je »Celjsko kroniko«. Od tega Časa je marljivo nabiral gradivo, da nam pod;l zgodovino lavautinske škofije, t. j. tedaj skoraj vseh štajerskih Slovencev. Z zgoraj imenovano knjigo nam podaje gospod pisatelj že v šestem zvezku plod neumornega in požrtvovalnega delovanja svojega iu čuditi
se moramo, da mu je še mogoče pri obilem drugem poslu tako vspešno delovati na znanstvenem polji.	,
V početku knjige uam podaje zemljepisne črtice dotične dekanije. Za kratkim odstavkom o turških vojskah v teh krajih stoji zanimiva razprava o kmetskih vstajah v jugovzhodnem delu Štirskc 1. 1515., I573-< (b35. in 1790. Ta odstavek je pisan poleg znanih virov po izvirnih spisih, kateri se nahajajo v štirskem deželnem arhivu. Na str. 19. do 31. vidimo, kako velikanskih žrtev sta kuga in lakota v jugovshodni Štirski zahtevali 1. 1578. in 1645. do 1647. Poročila se pa opirajo večinoma na istodobna pisma, katera se nahajajo v znamenitem gorenjegradskem arhivu Poučne so tudi cerkveue razmere za reformacije. Potem se opisuje zgodovina posameznih farii. Pisatelj zasleduje zgodovino posameznih krajev in cerkva daleč doli v srednji vek. Mnogo zauimivih zemljepisnih, zgodovinskih in kulturno-zgodovinskih poročil beremo pri popisu cerkva in krajev. Jako trudapolno je bilo tudi sestavljanje imenika duhovnikov, kateri so službovali v posameznih farah. Ta imenik seza pri nekaterih farah do poČetka trinajstega veka. Skoraj pri vsakem duhovniku se nahaja kratek životopis. Tu beremo tudi imena, katera so v slovenskem slovstvu dobro znana. Pri popisu posameznih gradov, tudi pri tistih, katere je uničil zob časa ali pa sovražna sila, nahajamo mnogo važnih podatkov in imenik dotičnih posestnikov. Istotako nam podaje knjiga imenik imeuitnejših rodbin, katere so se rodile v posameznih farah.
Tako bode tudi ta knjiga velike važnosti za zgodopisca, kateri se loti zgodovine Slovencev, kajti knjiga nam podaje mnogo neprecenljivih virov in nam jc dokaz, da je čestiti gospod pisatelj proučil mnogo oprašenih aktov v različnih arhivih. Nepotrebno bi bilo tedaj še posebej poudarjati, kako važne so Orožnovc kronike za zgodovino ndroda slovenskega. Priporočamo pa to knjigo najtopleje slovenskim razumnikom, kateri se zanimajo za našo minulost. Doscdaj je gospod pisatelj izdal kroniko nastopnih dekanij: Maribor, Marnberg, Jarenina, St. Lenart, IIočc, Cirkovci, Gornji Grad, Braslovče, Celje, Šaleška dolina, Laško in Kozje in knjigo: »Das Benediktiner-Stift Oberburg.«
Nedavno je bil čestiti gospod pisatelj odlikovan z redom železne krone tretje vrste, 11a čemer mu pni v iskreno čestitamo ! Želeli bi le še, da bi gospod pisatelj tako izvrstno početo delo tudi vspešno nadaljeval in zvršil.	—n.
»Slovenski pravnik« bodes 1. januvaijem 1888. 1. začel izhajati v Ljubljani. Ves program listu izražen je v njegovem imeni. Glavni namen mu bode pospeševati korektno slovensko uradovanjc v slovenskih pokrajinah. Služiti ima torej v prvi vrsti praktičnim potrebam slovenskega juridičnega piometa. Vendar pa bode tudi odmerjen primeren prostor teoretičnim razpravam in jc namenjen posebno mlajšim juristom za vadbe. Samö ob sebi je umevno, da se list ne bode pečal samö z juridičnimi, marveč tudi z upravno-in iinaučno-pravnimi vprašanji. Imel bode list tudi svoj feljeton ter prinašal male notice ju-ridične vsebine, kakor tudi pcrsonalijc.
In da ustrežemo večkrat izraženim željam, objavljal bode tudi najvažnejše rokdve v konkurznih in eksekutivnih stvarčh v slovenskih pokrajinah.
Sotrudniki so naprošeni, da pošiljajo rokopise do /J. vsacega meseca podpisanemu uredništvu in za prvo številko do dne /. decembra 1SS7. 1. najpozneje.
List bode izhajal prvi dan \saccga meseca po dve poli ter stal 4 gld. za vse leto. — 2 gld. za polovico leta.
Naročnina naj sc pošilja uredništvu in upravništvu, ki sta v Frančiškanskih ulicah št. /6.
Za uredništvo: Dr. Alfonz Moschfc.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. UreduiŠtvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši 11a Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Vabilo.
Z denašnjo številko završuje »Ljubljanski Zvon« sedmi svoj tečaj -ter se s čilimi močmi odpravlja na delo prihodnjega, osmega leta. Program, katerega si je »Ljubljanski Zvon« postavil pred sedmčmi leti, po katerem se je zvesto ravnal ves čas svojega izhajanja, — ta program hoče neizpremenjen zvrševati tudi prihodnje leto; kajti izdatna vsestranska podpora, katero je »Ljubljanski Zvon« našel pri pisateljih -naših, kakor tudi pri občinstvu slovenskem, kaže nam jasno, da list -v dozdanji obliki svoji" najbolje ugaja književnim potrebam naroda našega.
»Ljubljanski Zvon« bode zategadelj tudi odslej v prvi vrsti gojil leposlovje v najširjem pomenu te besede.
Priobčeval bode znanstvene in u k o v i t e razprave iz različnih •oddelkov Človeškega znanja.
Zbiral bode närodnoblagö.
Skrbel bode za točen pregled sočasnega slovenskega -slovstva in imenitnejših proizvodov drugih slovanskih literatur, zlasti hrvaške, ter napösled poročal o napredovanji domačih književnih in umetnostnih zavodov.
Spisov, katere misli »Ljubljanski Zvon« priobčevati, ne bodemo -tukaj podrobno naštevali; samö splošno omenjamo, da so mu ohranjeni dozdanji preskušeni in priljubljeni sotrudniki njegovi, in da takoj ~v prvem zvezku prične več zanimivih daljših povestij in razprav.
Opiraje se na zgoraj razviti program, kakor takisto na dozdanje -svoje delovanje, nädeje se »Ljubljanski Zvon«, da mu tudi prihodnje leto ostanejo zvesti dozdanji njegovi prijatelji, da se pa okoli njega zberö še novi podporniki. Saj je naloga, katero mu je zvrševati, lepa in plemenita: vsestranski razvoj heletristiČne književnosti slovenske I
V Ljubljani i. decembra 1887.
Uredništvo „Ljubljanskega Zvona"»
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke" obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom po.šiljan ali po pošti prejeman: za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta . .... i > 15» Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še:
Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan	po .	3	g!d.	-	kr.-
v Bonačeve platnice vezan po ... .		• 4	»	20	»
Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883).nevezan	po .	t 0	»	—	>
v Bonačeve platnice vezan po ... .		• 4	»	20	r
Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan	po .	t j	»	—	>
v Bonačeve platnice vezan po ... .		• 4		20	»-
Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886/ nevezan	po .	• 3	»	—	>
v Bonačeve platniče vezan po ... .		• 4	»	20	»
Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1887) nevezan po .		• 4	>	—	»
v Bonačeve platnice vezan po.....		• 5	»	20	>-
Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Janko Kersnik po.............. . . 50 kr.-
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Dunajska cesta 15.
11 I I.M.I M I 1 1 1 1 1 1 1 1.1 t 1 1 t 1 I 1 11 • t t 1 1 1 ...........................1-1111 i t 11
i,-—........TT^v.	--------- -------v.--------—:—vtSi
5!	;
II Knjigo:	i
seit Aufhebung der Ueigenseli" ;
prodaje pisatelj dr. Fr. J. Celestin v Zagrebu po 50 kr. in i o kr. poštarine (mesto prejšnje cene 4 gld.).
■1*1.1.1 ..............................."" I I I II I I I I II I I I I I I I fl