ANNALES (>/'95
OŒK'E IN POROČILA ¡({CENSKWI C KELAZIONI
MUZIKOLOŠKI ZBORNIK (Musicologicai annual, zvezek XXX, Ljubljana 1994, 96 strani)
Tik pred koncem leta 1994 je izšel trideseti zvezek znanstvene periodične publikacije Muzikološki zbornik, ki ga izdaja Oddelek za rnuzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ustanovitelj zbornika in njegov prvi urednik, pokojni akademik, prof. dr. Dragotin Cvetko, je s to publikacijo utemeljil rnuzikologijo na podlagi svetovnih meril. V trideseti številki zbornika, torej oblet-nični, pa so objavljeni prispevki slovenskih, hrvaških in italijanskih muzikologov, ki so pred letom dni sodelovali na simpoziju v Kopru na temo "Antonio Tarsia (16431722) v času in prostoru". Zdaj je urednik zbornika Andrej Rijavec, oblikovalec pa Bronislav Fajon.
Nadvse pomembno je dejstvo, da je v kratkem času že druga številka Muzikološkega zbornika (MZ) posvečena obalnemu skladatelju (pred dvema letoma so bili v XXVIII. številki MZ predstavljeni referali o piranskem skladatelju Giuseppeju Tartiniju), saj kaže, da bo morda sčasoma le preplezan črnokalski rob - tudi v kulturi - in s tem prebit zid med Obalo in Ljubljano. Čeprav muziko-logija ni stroka, ki bi bila centralistično usmerjena, če se izrazimo nekoliko bolj politično, pa jc vendar tudi res, da je dolga ieta skorajda s prezirom gledala na vse, kar ni prihajalo v ožjem smislu s 'Kranjskega'. Z osamosvojitvijo smo dobili svojo obalo, z njo pa tudi Tartinija in Tarsio, ki pripadata srednjeevropski glasbeni tradiciji.
Referati, ki so bili pred letom in pol predstavljeni na simpoziju v Kopru, so zdaj zbrani in natisnjeni v MZ. Salvator Žitko je podal krajšo predstavitev kulturnega utripa Kopra, mesta, v katerem so se v času Antonia Tarsie bolj ali manj posrečeno prepletali vplivi Beneške republike in habsburškega Trsta. Na podlagi nedavno odkritih arhivskih podatkov je Edvilijo Cardina skušal osvetlili rodovnik plemiške družine Tarsia, janež Hoetler pa se je poglobil v življenje in delo koprskega skladatelja ter poiskal vzporednice pri njegovih sevemo-italijanskih sodobnikih. Članek Ivana Cavallinija ponuja bralcu vpogled v glasbeno kulturo Kopra, ko je bil v Tar-sievem času umetniški razvoj v polnem zatonu, Antonio Trampus pa je lik skladatelja skušal umestiti v Akademijo in Arkadijo, a ker za to ni našel ustreznih zgodovinskih opor, je nakazal le nekaj rnterpretativnih domnev. Diametralno nasprotna sta si v razmišljanju Tomaž Faganel in Ennio Stipčevič, ki sta se vsak s svojega zornega kota posvetila Tarsievi glasbeni zapuščini oziroma analizi stila in funkcije njegovega opusa.
Za obalno okolje je vse dogajanje v zvezi s Tarsio še kako pomembno, saj bodo vse nadaljnje manifestacije v tem kontekstu lažje, bolj odmevne, hkrati pa tudi teoretsko bolj zahtevne, v vsakem zapisu bo morda en stavek, en pridevnik, en glagol, ki si ga bo bralec zapomnil... Šele od tod dalje se bo nadaljevala polifonija muzikološkega spletanja okrog Tarsie, sat je mojster tako rekoč šele rojen. Začetek pa je bil nedvomno po-
treben in Tarsia je bil vnovič rojen 17. septembra 1993 na simpoziju v Kopru.
Vse. kar se je dogajalo okrog Tarsie, je bilo za naš prostor prelomno. Prelomno zaradi starih predsodkov in mentalitete. Kolikšna pozornost je bila posvečena likovni umetnosti in stavbni dediščini tega območja! Glasbena dediščina je bila deležna le drobtinic z obložene mize celotne kuhurne dediščine Primorske. Antonio Tarsia je uvertura v tista poglavja naše zgodovine, ki so nadvse tesno povezana z našim mestom in nobenega dvoma ni, cla bo v prihodnje odkritih še veliko pomembnih in zanimivih dejstev.
Z Muzikolokim zbornikom stopajo la spoznanja v širši prostor. Šele od leta 1993 dalje, ko so bili organizirani prvi koncerti Tarsieve glasbe, ko so bile natisnjene prve notne izdaje z njegovimi skladbami, ko je bila predstavljena razstava o njegovem delu in času in je izšel vsebinsko in oblikovno bogat katalog o Tarsii..., sta Koper in z njim vsa Slovenija dobila nove vpoglede v preteklost, ki ji tako tesno pripadamo. Z izidom tridesete šte-vilke MZ pa so nove informacije dosegle tudi ves svet •• šele z njim stopamo s Tarsievo glasbo na svetovni oder.
Trideseti zvezek MZ ne zajema samo problematike Tarsievega časa in njegovega ustvarjanja. Dopolnjujejo ga še štiri zanimive muzikološke razprave. Edo Škulj je prispeva! sestavek o navzočnosti skladatelja Palestrine v slovenski cerkveni glasbi in nakazal vse primere, ko se je Palestrina pojavil v zavesti slovenskega človeka.
Katarina Bedina je polemično razmišljala o pričevanju Stanislava Škrabca in umevanju cecilijanstva na Slovenskem, "ledro tega, kar |e hotel Skrabec ¡avno povedati, je bilo, da bt bila morala slovenska cerkvena oblast prositi papeža, da bi v izvedbi cerkvene reforme na Slovenskem posebej dovolil nadal]iijo rabo slovenskega jezika pri sveli maši. ... Pogoj za takšno delovanje je bila dolgotrajna tradicija cerkvenega petja v domačem jeziku. Škrabec si je dovolil brez ovinkov 'spomniti' našo cerkveno oblast, da imamo na Slovenskem še dalj so tradicijo od tiste, ki jo pogoj zahteva, vsaj od Cirila in Metoda naprej, torej tisoč let "
Dober poznavalec slovenske glasbe Anglež Niall O'Loughlin ni obremenjen z našimi malimi 'domačimi' prepiri. Prav zaradi slednjega zasluži posebno pozornost njegov prispevek, v katerem se je posvetil glasbi skladatelja Milana Stibllja.
Zadnji referat je prispevala Aleksandra Wagner, ki trenutno živi v New Yorku. "Z opazovanjem glasbe kot aktivnosti v času - ki se poenostavlja kol: zgodovina ali vanjo uvaja z aktom zapisovanja - se prispevek ukvarja z 'razpokami', ki so vidne na mejah 'ljudskega' in 'umetniškega'..."
Zakaj slovenski prostor potrebuje Muzikološki zbornik? Trideset zbornikov v tridesetih letih je obsežen opus: izpričuje aksiomatič.no resnico, ki jo je treba vedno znova, leto za letom dokazovali vsakemu ministrstvu
247
ANNA1.ES 6/'95
OCENE IN PC >ROC«.A ■' KSCENSK Wl C RElAZIONl
posebej. "Če ne bi bilo Zbornika, ne bi bilo tehtnih sestavkov, ki so potrebni za muzikološko stroko. Vsaka stroka mora namreč živeti tudi v svojem jeziku Če bi pisali samo v tujih jezikih, za tuje revije, zbornike, bi bila to razprodaja nas samih in naše glasbene kulture Če ni teoretske misli v lastnem jeziku, narod propade Ker pa je za slovensko glasbeno kulturo značilno, da ni imela razvite svoje teoretske glasbene misli, je še dandanašnji v nekem smislu 'invalid'. Medlem ko so glasbene kulture Francije, Italije, Nemčije... ze imele svojo glasbeno teorijo, smo bili mi le folklorno zani-
mivi... Danes ni več tako..." je razmišljal dr. Rijavec ob kontu leta 1994 na predstavitvi MZ v Kopru. Leto 1995 bo na glasbenem polju izpostavila stoletnica rojstva skladatelja Slavka Osterca. V Ljubljani bodo oktobra pripravili kolokvij, razstavo del in spisov, koncerte itd. In spet bo naloga Muzikološkega zbornika zbrati na enem mestu vse najboljše pod delovnim naslovom 'Slavko Osterc'.
Marija Gombač