»In ščurki so tu, pajki, muhe . , . Vsak trenutek sede kakšna žival za vrat. . .«
»Ščurkov ni!« je dejal tisti nekdo kakor prvič.
»So! So! Odprite vrata! Eden je zmet pod tečajnikom. Torej so tudi drugi . , . tudi... In kje je moja postelja? . . , Ali bom tam na blazini na tleh? . . .«
»No, no, no.«
»Tiho bodite,« je dejala ženska. »Pripravili Vam bomo klop in ,zajca', zabili žebelj, pritrdili desko, obesili za vrata žegnanček, polovili ščurke, napravili postelj . . .«
»Ne, ne! Saj me ne razumete! Zakaj ste me pripeljali tu sem? . . . Zakaj od doma tu sem? . . .«
Približal se je stolu, ustnice so se mu tresle . , .
»Ker je vojna.   Vsi smo morali.«
»Ne, ne! Ne to! Zakaj ste me pripeljali? Pe-ljite me nazaj! .. .«
»Ni mogoče!«
»Ni mogoče?«
Starec je jokal s čudno skrivljenimi usti, solze so mu polzele čez strnišče razoranih lic. Njegov jok je bil jok otroka, ki je izgubil nekaj lepega.
»No, no, no.«
»Domov,  domov!«
Zbrali so se okrog njega in ga tolažili, obetali mu, bodrili ga, dokazovali, opisovali.. . on pa ni razumel ničesar razen svojega hrepenenja in solz: »Domov, domov!«
Iz kota pa se je glasil, kot v spremljevanje, resni, debeli glas:
»No, no, no.«
DOMOTOŽJE.
Rdeča streha na gričku se smeje, tam na ozarah moj očka seje, moja misel pri njem se greje: Za koga boš, očka, sejal?
»Tvoj bratec v zibeli cel dan že kliče Kruha! Svoj prstek v usteca vtiče. Hudo je, če bela pogača ga miče; — črno ajdo bom zanj sejal.«
PRIČAKOVANJE.
Nebeško obzorje je rdeče kot purpurna roža —
Pred kočo
v svetlobi se zlati smejočo, ki solnce iz dalje jo meče, ždi žena, vsa bleda,
Ah, ne zameri . . . kaj se hoče! Veš, tvoj sin v tujini se lačen joče, pa je pozabil — no, kaj se hoče! se bo že privadil, očka moj!-------------
Rdeča streha na gričku se smeje, tam na ozarah moj očka seje, moja misel pri njem se greje, ah, tak resen je očka moj — — —
Jože Plot
in gleda . . . gleda . . in čaka na moža . . .
A ura za uro bije, za gore gubi se dan Sama . . . sama . . .
Janko Samec.
256
PESEM.
Žolna na drevo — težek čas na moje srce: kaj je s tebo? —
Ah, kaj je z meno!
Nič več nisem zdrav:
suh hrast
sredi zelenih,   moč šumečih dobrav.
Joža Lovrenčič.

.
4659191?416445??9?2485??9224608?94?4?58592249585946485919?645