daje Raintalu večkrat presihajoči Partnach-Bach, ki na nekem mestu tvori krasen slap. Gornja polovica je celo s poti od daleč vidna, spodnja je pa stisnjena med oprane stene ozkega kanjona in do mimoidočega potnika prihaja le votlo bobnenje sproščenih vodnih sil. Neizčrpne morajo biti lepote stranskih dolin, posebno proti vzhodu, kjer so številne krnice in velikanska prodišča pod navpič­ nimi stenami Wettersteina. Vse to sva z Rudijem mogla bolj slutiti kakor doživljati, ko sva zadnjega dne najinega pohoda na Zugspitze prešla Raintal in Part­ nach Klamm v štiriurnem »maršu«. Clovek kasneje često obžaluje, a vendar je tako, da ga vselej nekaj žene dalje, v pričakovanju ne­ česa novega. Po najinem tedanjem načrtu sva morala biti že zgodaj popoldan v Miinchenu, zato sva še tisto dopoldne na hitro zaključila zugspiško turo z obiskom olimpijskega stadiona v Partenkirchnu. Branko Zem ljič: SOLČAVA• V »Motite sel To slovensko ime je dal Solčavi šele Martinčev France, profe­ sor France Štiftar, ki se je kot vseučiliški profesor v Kalugi podpisoval Fedor Matvejev Tvorcev. Prvotno ime Solčave pa je »Sulzbach«. In to so dali kraju Bavarci, ki so se v 14. stoletju preselili semkaj. Štiftar se je najbrže naslanjal le na pripovedovanje, po katerem bi neki Roban v Robanovem Kotu nekje baje kopal sol, pa je po tej verziji silil z imenom »Solčava«. Le kar poglejte na kanto, pa boste našli na Tirolskem in na Bavarskem nekaj krajev z imeni »Sulzbach«. Sam profesor Štiftar pa tudi trdi, da je Štiftarjeva domačija najstarejša v tem naselju. Da bo to držalo, vam lahko dokazujejo že samo imena v Solčavi: Štiftar, Šturm, Herle, Tajčman, Icmanik, Tišler, Neme, ki pričajo o nekdanjih naseljencih v tem kotu.« Tako je namreč zavrnil pokojni dr. Tominšek, čigar žena je bila Tirolka, mojo trditev, da je izvirno in prastaro, pravo ime prav gotovo »Solčava«, od­ nosno Sučava, Sovčava. Izvajal sem, da so bivali že pred prihodom Bavarcev v tem predelu Slo­ veni, ki so verjetno ob znanem naseljevanju naše zemlje v 5. in 6. stoletju prenesli na nove kraje imena iz prvotne domovine. Kaj ni značilno, da so na Poljskem kar trije kraji ob rečicah z istim ime­ nom Suczawa?! In to prav tam, kjer se te vode »sučejo«, vijejo z več koleni sem ter tja, prav tako, kot se iosuče« Savinja v ostrih zavojih v Solčavi sami, in to 5-krat v kratkih razdaljah v dolžini komaj slabega pol kilometra! Umolknil sem, ker je starejši, učeni mož kategorično izpodbijal mojo raz­ lago. Konkretnejših, pisanih dokazov mu takrat, žal, nisem mogel predložiti. Zilica mi vendarle ni dala miru, pa sem se zagrizel v iztikanje za dokaz­ nim gradivom. Zelo žal mi je, da mu svojih izsledkov danes, post mortem, ne morem več predložiti. Kako je torej s to rečjo? Fran Kocbek piše v svoji knjigi »Savinjske Alpe« na str. 213: »Samostanu« - (gornjegrajskemu namreč) - »je bilo še mnogo do tega, da bi se kolikor mogoče sveta na novo obdelalo, iznova naselilo. Krčiti gozde, širiti svoje meje in tako večati svoje dohodke, mu je bilo posebej v ustanovni listini dovoljeno. Tudi so ti kmetje na no v in a h (»coloni« se zovejo l. 1140) • Op. ured. Priobčujemo sestavek, da opozorimo na stvar, čeprav se z vsemi lzvaJanJJ ne strinjamo. 467 svobodni, plačujejo le določene davščine v prirastkih ali denarju, vse drugo pa je njihovo. Pa še nekaj ne smemo pozabiti. Najbrž so menihi poklicali tudi tuje naselnike, Slovence in Nemce. Tako se najlaže razlagajo imena nekaterih kmetij v urbarju iz l. 1426. Omenjeni urbar, ki se je potem spopolnjeval do l. 1441., šteje v naši pokrajini 6 uradov s 752 domovanji, od katerih pa je bilo 27 nezasedenih pustot. Urad je štel v Solčavi 50 domov (2 pustoti).« Po pripovedovanju starega Antona Herleta (roj. 10. l. 1845 v Solčavi) je bil prvi kmet v Solčavi Knez. Bil je baje obubožan knez, ki je bil pregnan iz svoje dežele ter je tu začel prvi obdelovati zemljo pod strehalco, kjer da je potem ostalo pri hiši še prvotno ime. Drugi kmet je bil Gradišnik. Tretji pa, ki se je naselil v Citriji, pa je bil Štiftar, ki je pozneje dal del svojega posestva hčerki Majdi. Od tod ime: Majdač. Drugi del je predal svojemu sinu Martinu (Martinc), a večji del - štiftarjevino - je obdržal zase. Te tri hiše na kupu pod Olševo nosijo ime Citrija (Zu dreyen). Po ustnem izročilu njegovih - t. j. Herletovih - prednikov je živelo doma ime i,Sučava«. Ce pa so šli v Gornji grad plačevat „štibro« ali pa po kakršnih koli drugih opravkih po svetu, pa so dejali, da so doma iz »Zocpaha«. Kje le naj najdem otipljivejših dokazov za svoje domneve in trditve? Da je solčavsko naselje obstajalo že pred prihodom Bavarcev v 14. stol., dokazuje zgodovinsko dejstvo, da je imel gornjegrajski samostan »l. 1268 prepir zaradi mej e s koroškim vojvodom Ulrikom. Na Olševi se je .tedaj zbralo oglejskih in samostanskih nevoljnikov 500 ali še več ter vsi oglejsko ministe­ rialci, da pričajo v korist samostana.« (Prav tam.) Razumljivo je, da v poznejših zapiskih v urbarju ne bo najti drugega imena kot Sulzbach. Zanesljivejši vir pa bi morda le bilo najti v še starejših zapiskih. - Ali se je vse to izgubilo? Morda, verjetno pa bi lahko bilo, da bi se v Gradcu v deželni knjižnici le dalo kaj zaslediti. Toda ti spisi so zame nedosegljivi. Kaj, če bi se morda ne našlo kaj ustrezajočega v solčavski župnijski kroniki? Pa mi jo je dal - lansko leto - uslužni solčavski župnik rade volje na vpogled. Ta obstaja - v nadaljevanju - šele od l. 1845 dalje. Starejše, pred­ hodnice, ni več. Pisal jo je župnik Janc; seveda v nemščini. Pa me ni zadovoljila. Prvi slovenski tekst v tej kroniki zasledim šele iz l. 1852 (str. 48). Glasi se med drugim: „Letos je bila zima v S o 1 č a v s ki h • gorah kakor tudi drugod posebno mila.« Ali ne obstaja morda tudi še kaka »Spominska knjiga«, ki jo omenja dr. Johannes Frischauf (Gedenkbuch der Pfarre Sulzbach)? Tudi to dobim na vpogled. Naj govore pisci sami: I. l. Premda je junačkl doči v poletji preko peči vuske I škule ovame; Dragi! junaki biti hočeš još vekšl Kad v zimi dolazijo si v belo sovčavo. 3. 2. Vera ( ... ? .. . )•• vellkoga vidijo nije v leti samo ki ovde je bijo vara se jako, povsudl I drugje Kak Sovčavanl v sneg! živijo. Ljuba ml mlla Sovčaval V tebi bljo jedno godlno dana; - Nisi za me ti bljo pušava; Zdrava sad budi, ostaneš mi draga! Sulzbach, am 30. September 1838. An. coop. Sulzbachensls et decretl; Kalobjensis. • Podčrtal jaz. Enako podčrtal vsa naslednja Imena pisec B. z. •• verjetno: »u Boga« - a je nečitljivo. 468 u. •Sem Te u dveh dnevah sprijel za dva roba, ma mila domovino! na belih vodah pri sv. Križu, v Sučavl ovde; - da bi te ogrnul enkrat nebeški Oča, 1 vsul vse duše Tvoje v njedrlje svoje! Na romar!! k prellmen prijatelju I rojaku Ivanu - Božja pomoč 1 slavenskl