/ PREŽIHOV VORANC DOBERDOB Knjigo je opremil arh. Bojan Stupica N atisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani - Emil Podkrajšek PREŽIHOV VORANC DOBERDOB Vojni roman slovenskega naroda NAŠA ZALOŽBA LJUBLJANA 1940 65 X 153 338 Vse pravice, zlasti glede prevoda, pridržane %>1#0d6£& ČRNA VOJSKA I. Narednik je bral polkovno povelje. Vojaki so bili iz¬ mučeni in so komaj poslušali. Nenadoma se je infanterist Arnu n Mohor zdrznil, kajti nepričakovano je začul svoje ime: «... infanterist Amun Mohor je transferiran k bataljonu štev. 100. Zglasi naj se jutri zjutraj ob 7. uri pri bataljonski komandi. > Po razhodu je Amun še zmeraj nepremično stal na me¬ stu, medtem ko so se njegovi tovariši že razhajali. Tedaj je pristopil narednik k njemu. «Ste razumeli, infanterist Amun?» Ker se Amun ni zganil, je nadaljeval: «Bataljon štev. 100 je v barakah za lazaristovsko ka¬ sarno!» Potem se je sklonil čisto k Amunu, ki je nepre¬ mično stal pred njim z rokami ob hlačnih šivih, in strupeno pristavil: «Takih vojakov, kakor ste vi, pri nas ne potrebu¬ jemo. Tam vas bodo že naučili kozjih molitvic.» Narednik se je odstranil, Amun pa se še vedno ni mogel premakniti, tako je bil iznenaden. Način, kako mu je na¬ rednik sporočil odlok, ga je prepričal, da mora za tem tičati nekaj posebnega. Tudi kompanijski tagšarž, tisti fraj- tar z očali, ki je ves čas stal za narednikom, ga ni izpustil iz oči. Kaj neki to pomeni? Ko si je naposled opomogel, je videl, da je skoraj sam ostal na dvorišču. Tedaj se je spomnil večerje in odhitel je za drugimi v kasarno. Prišel je zadnji h kotlu. Kuhar ga je neprijazno nahrulil: «No, lahko bi se bil prej prikidal! Ali misliš, da moramo večno tičati v tej luknji ?» Kljub neprijaznemu sprejemu pa mu je molče pridejal še po eno zajemalko guljaža in polente. Ko je stopil v sobo, ga je sprejel hladen mir. Nihče ga ni pogledal. Drugekrati je med večerjo vladal razposajen 7 hrup, vojaki so hitro jedli in se odpravljali v mesto, danes pa so vsi trdovratno molčali. Pri dolgi mizi je bilo na koncu še prostora, toda ko je Amun hotel prisesti, se je sosed neprijazno nakremžil: «Kaj pa siliš semlAli ne vidiš, da ni prostora?» Amun se je usedel na svojo posteljo in začel jesti. Tocla medtem, ko je še malo prej občutil velik tek, ga je zaradi ponašanja tovarišev začel izgubljati. Slednjič je postavil posodje na polico in se zleknil po slamnjači. Soba se je medtem začela prazniti, vojaki so odhajali na hodnik, kjer je pri umivalniku rožljala pločevinasta posoda, nato so se vračali in koj nato je večina zapustila sobo. Amunov sosed je imel navado, da se je po večerji zleknil na posteljo, si nažgal pipo in se spustil z njim v razgovor. Nocoj pa je tudi tiho izginil. Bilo je očitno, da se ga tudi on izogiba. Amuna je to hudo zabolelo. Ce ga črti ta, o katerem je mislil, da mu je najbolj vdan, mora imeti za to tehten vzrok. Ali pa se je motil? Mogoče tudi ta ni bil odkrit in je hlinil prijateljstvo le zadelj tobaka za pipo? Naposled ... Skušal je biti ravnodušen. Ali ni popolnoma vseeno, kaj mislijo tovariši o njem, ko gre itak stran, že jutri? Toda ta tolažba je bila jalova. Sklenil je, da gre iskat soseda, ki gotovo ni odšel v mesto, temveč mora biti kje na pro¬ stranem dvorišču. Izvleči mora iz njega skrivnost nenadne spremembe, naj velja, kar hoče. Zunaj je polagoma legal mrak, toda žarnice še niso go¬ rele. Dvorišče je bilo skoraj prazno; suh, a ne prehud mraz se je zgrinjal nad kasarno, ki je samevala na robu mesta. Pred kantino, ki je bila na koncu stavbe, je zapazil dve skupini Soldatov v živahnem razgovoru. V eni teh skupin je opazil dolginastega kompanijskega inšpekcij ona, ki je mahal z rokami in glasno vpil: «To je svinjarija, največja svinjarija! Sramota za naš polk...» Nenadoma so ga vojaki opazili in kompanijski inšpek- cijon je umolknil. Amunu se je zahotelo stopiti k njim in jih izzvati, da mu povedo resnico v obraz, kajti bilo je očito, da so govorili o njem. Toda toliko poguma le ni imel. Hkrati je zagledal soseda v samotnem kotu dvorišča, kjer je slonel sam zase in kadil. Vojaki pred kantino ga 8 niso mogli videti. Amun se mu je previdno približal, boječ se, da bi mu tovariš ne pobegnil, če bi ga prej opazil. To se mu je posrečilo; sosed ga je zagledal šele, ko se je Amun vštric njega naslonil na ograjo. Nekaj hipov sta tako slonela in molčala. Prvi je spre¬ govoril Amun: «Ker grem jutri zjutraj, sem ti prinesel še nekaj tobaka. Tukaj na samem ga boš gotovo vzel, čeprav bi ga v sobi morebiti ne ...» Pri tem je izvlekel zavojček tobaka iz žepa in mu ga pomolil. Sosed se je najprej previdno ozrl po dvorišču in ko se je prepričal, da ju nihče ne opazuje, je hlastno segel po daru in ga stlačil v žep. Rekel pa ni nič. Tedaj se je Amun opogumil in vprašal naravnost: «Povej mi, kaj imate nocoj z menoj ...» Sosed je molčal. «Ti nekaj veš — vsi nekaj veste, česar jaz ne vem. Prišel sem, da mi poveš,» je Amun silil dalje z nestrpnim glasom. Tedaj se je tovariš zganil: «Pravijo, da si P. V. Politično sumljiv...» Njegov glas je bil votel, čisto tuj in ko je govoril, ni pogledal Amunu v oči. «Politično sumljiv!» je vzkliknil Amun ves iz sebe. «Zakaj pa ...?» «Ne vem!» Tovarišev glas je bil suh, odrezan. «Ali sem zategadelj transferiran?» «Zategadelj, pravijo ...» Šele zdaj se je sosed zravnal in se napol obrnil k njemu. Amun je zagledal prestrašen, razočaran in bolesten obraz. Občutil je veliko potrebo, prepričati tovariša ob svoji strani, s katerim je preživel nekaj tednov v miru in spo¬ štovanju, da ga po krivem dolže, da je nedolžen. Zato je rekel: «In ti vse to verjameš ?> «Tako pravijo; kaj jaz vem .. .?> «Jaz ti pa lahko rečem, da ni vse skupaj nič res. Prav ničesar ne vem, kaj bi moglo biti! Politično sumljiv? Ka- kega zlodeja? Nikoli se nisem pečal s politiko. Kako tudi, pri moji mladosti in pri tem, da sem živel doma na kmetih? Slovenec sem že, to je res, ali kaj morem za to? Tudi ti ne moreš za to, da si Nemec. Najbrže je to kaka pomota, ali pa me je kdo iz zlobnosti očrnil pri komandi. Nimam pojma, kaj bi moglo biti!» Amun je govoril hlastno, prepričevalno in med 1 govorom ni izpustil tovariša iz oči. Zdelo se mu je, da se sosedov obraz počasi jasni in postaja zaupljivejši. Osamelost, ki je Amuna dozdaj dušila, je začela polagoma popuščati. Ta hip se je izpred kasarne sem zaslišal klic: dnfanterist Amun v pisarno!» «Kličejo te!» je rekel sosed hlastno, ko da bi ga ta klic spet spravil v dvom in bi se tovariša rad iznebil. Amun mu je dal roko. Hotel je za slovo občutiti topel stisk dlani, namesto tega pa je v svoji roki začutil ravno¬ dušno, topo roko brez vsakega čustva. «Srečno!» je dejal. «Srečen pot!» mu je naglo odgovoril sosed. V stotnijski pisarni je Amuna sprejel računski pod¬ častnik. «A, ti si torej tisti junak?» «Infanterist Amun, pokorno javljam!» je Amun pristopil k mizi. Narednik je napravil rezek obraz. «Da, da, saj vem, saj vem! Pri našem polku takih voja¬ kov, kakršen si ti, ne potrebujemo. Mi smo čistih rok, strumna cesarska vojska ...» Podčastnik je rekel nekaj, kar se je že v najkrajšem času bridko maščevalo. Armadno poveljstvo je namreč «čistemu» 7. pešpolku takrat dodelilo za nekaj stotnij tako imenovanega nezanesljivega moštva, zbranega iz vseh na¬ rodnostnih kotov avstroogrske monarhije. Amun se je mahoma osme lil: «Pokorno javljam, jaz ne vem ničesar.» «Pa mi vemo, če ti ne,» je mirno odgovoril narednik. Nato mu je odštel soldnino ter mu izročil maršruto za novo enoto. Preden je Amun utegnil zapustiti pisarno, mu je še dejal s čudnim naglasom: 10 «Sicer je pa res prekleto vseeno, ali te bo hudič vzel pri nas ali pri kakem drugem regimentu.» Amun se je znašel na hodniku z vročo glavo. Iz mesta se je čul odmev škripajočega tramvaja, na postaji je na¬ porno žvižgal vlak, ki se je pravkar zaganjal z novim transportom vojaštva v noč. Iz kantine se je čulo kričanje vojakov. V sobi je manjkala polovica vojakov, ostali so večinoma bili že pod odejami, le dva sta zamišljeno igrala marjaš. Ko je Amun vstopil, sta kmalu prenehala; eden je zagnal karte po slamnjači in malomarno zagodrnjal: «Ne vem, zakaj mi danes ne gre.» Potem je v sobi zavladala zoprna tesnoba, ki je Amuna takoj vrgla v postelj. Skušal je zaspati, toda spanec je bežal od njega, ko je trobentač že odtrobil pokojnico in je v sobi ugasnila luč. Kakšen vrag neki mu je to skuhal? Politično sumljiv? ... Gledal je nazaj v življenje in iskal po preteklosti. Bil je sin majhnega kmeta, ki je bil dvajset let najemnik, preden je šele pred kratkim časom kupil malo zemlje z bajto. On sam je po dovršeni ljudski šoli ostal doma ter je živel napol kot dninar in napol kot kmetski sin. Njegov oče je še kot najemnik bil pristaš slovenske stranke, ki je bila z vladno nemško stranko v hudem boju. Tudi on sam se je tega nazora in tega duha že od vsega začetka navzel. Ker so nemško stranko vodili veleposestniki, vaški krčmarji, trgovci in podobni bogati ugledneži, oni sami pa so bili le ubogi najemniki, živeči pod nadvlado nemških in nemčur- skih upravnikov in gozdarjev, je imel boj v slovenski stranki zanj močan socialni prizvok. Zelo zgodaj je že občutil krivico, ki se jim je godila, in zato se je njegova miselnost usmerjala proti vsem ob¬ stoječim razmeram. Gospode ni maral nobene in čudno, čeprav je bil veren kakor njegov oče in čeprav je duhov¬ ščina bila na strani slovenske stranke, je imel tudi proti duhovščini neke zgodnje pomisleke. Postajal je nezado¬ voljen, razborit. Politično sumljiv, vrag vedi? Bil je član slovenskega bralnega društva in sem in tja, kadar so se bližale volitve, je tudi že obiskal kak shod. Nekoč je bil z očetom na 11 velikem ljudskem taboru. Ko so se vračali na okinčanem vozu in so šli pit v obcestno gostilno, so jih tam napadli nemčurji, ki so se pripeljali mimo. V pretepu, ki se je razvil med njimi, je Amun zagnal nekemu znanemu trškemu magnatu prazen petindvajsetlitrski sodček v trebuh, da se je debeluhar onesvestil in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Kaj, ko bi ta stvar bila povod? Ali pa ona stvar s prestolonaslednikom? Tisti dan, ko je župnik med mašo oznanil, da so v Sarajevu ubili pre¬ stolonaslednika, je mnogo ljudi jokalo, mnogi so stiskali pesti in preklinjali, vsi pa so se čimprej porazgubili, kakor bi slutili bližajoči se vihar. On sam je s čudnimi, dotlej nepoznanimi občutki odšel domov — bilo ga je strah in bil je obenem zadovoljen. Doma je zinil: «Dober je v kraj.b Oče se je ustrašil. To, kar je izrekel, je bilo seveda skrajno predrzno in sam ni vedel, kako mu je ušlo. Ce bi komanda vedela za to, seveda.. . Toda o tej nje¬ govi izjavi ni razen domačih nihče na svetu vedel. Potem je prišla mobilizacija. Ker je bil potrjen ravno v tistem letniku, je moral takoj odriniti. Vse, kar je v miselnosti prinesel s seboj k vojakom, se je v teku na¬ slednjih tednov in mesecev nekako zabrisalo. Pri vojakih je bil kakor milijoni tovarišev tiste dni top, brez izpod 1 - bude, a vendar nemiren. Njegova prejšnja upornost je dremala pod težo vsakdanjega napornega življenja. In vendar sumljiv...? Mogoče pa je oblast pametnejša, kakor on, mogoče so mu videli v srce globlje, kakor je mogel videti sam? Ob spominu na vse se mu je počasi jela vzbujati stara, zdaj dremajoča upornost in nezadovoljnost. Skoraj zavihralo je v njem. «Dobro, če že hočete, če vi sami to hočete, bom p.*; po¬ stal sumljiv!» si je priznal poln grenkega ponosa in klju¬ bovalnosti. "Pokril se je čez glavo in zamižal. Zaspal pa še vedno ni; še dolgo v noč je prisluškoval razburjenim mislim ter dihanju spečih tovarišev, od katerih ga je kar nenadoma loči! tako ogromen prepad'... To je bilo v začetku 1915 . leta- 12 II. Drugo jutro je v pisarni bataljonske komande sprejel Amuna feldvebel Rom. Bil je brez brk, sveže obrita koža je dišala po kolinski vodi in drobne, belosive oči so se prijazno nasmihale. Amuna je ob pogledu nanj zajelo sko¬ raj otroško zaupanje. «Pokorno javljam, infanterist Mohor Amun, transferiran od 7. pešpolka,» je predpisno javil, izročaj oč svojo marš- ruto. «Aha, spet eden!» je dejal feldvebel, ne da bi ga po¬ gledal. Vzel je ponudeno maršruto, toda komaj je spustil oči na papir, jih je takoj spet dvignil, se obrnil proti mla¬ demu, gladko počesanemu in napomadiziranemu korporalu, ki je sedel pri drugi mizi, in rekel: «Ali ima akt?» Korporal Zugast je molče vzel v roke debel ovoj, pre¬ vezan z zamazanim trakom, ga odprl in začel malomarno brskati po njem. Naposled je iz ovoja izvlekel zeleno mapo, jo odprl in jo čez ramo izročil naredniku, rekoč: «Navadna stvar! Sarajevo ...» Feldvebel je nekaj časa buljil v papirje, zadovoljno pokimal, vstal, vtaknil roke v hlačne žepe in se z dvema korakoma prizibal pred Amuna. «Tako torej! Tudi ti spadaš med tiste! No dobro, kako pa ste si vi to stvar sploh predstavljali? Ali ste mislili, da se bomo mi v hlače podelali, če nam boste prestolo¬ naslednika ubili? Kaj? Toda hvala Bogu, imamo mi pre¬ stolonaslednikov, da jih lahko svinjam krmimo.> Zadnje besede mu je govoril že tik pred obrazom, da je vojak začutil njegovo vročo, po rumu smrdečo sapo. Narednikov glas je bil vsiljiv in vroč obenem, zraven se je tresel, toda ne morda od jeze, temveč od prekrokane noči. Nato je stopil korak nazaj in spregovoril s ponižnim, skoraj vdanim glasom: «No, fantiček, le počakaj! V enem mesecu bo vojne ko¬ nec in potem te postavimo k steni.» Korporal Zugast, ki se je zaradi prevelike vročine, puhteče od peči, skoraj topil in mu je lasno olje polzelo po sencih in po čelu, ga je prekinil: 13 «Jaz ti jih že prej tja postavil,» je rekel prezirljivo. «S kom se boš pa potem vojskoval?» «No, s takim bataljonom bi se ne vojskoval rad,> se je odrezal Zugast s skrajno zaničljivim naglasom. Feldvebel Rom se je spet približal Amunu. «Ali znaš nemški?> «Pokorno javljam, znamb «No, hvala bogu, vendar enkrat pošten lopov!» se je raz¬ veselil Rom in presenečen tlesknil z dlanmi. «Ti si torej k nam komandiran, kaj?» ^Komandirali, gospod feldvebel!» je prostodušno odvrnil Amun. Nemirnemu feldveblu je to tako ugajalo, da se je jel z dlanmi tolči po stegnih. «Komandiran, komandiranR je ponavljal in se sukal po sobi. Ko je zadnjikrat izgovoril besedo: komandiran, so se odprla vrata in v sobo je stopil stotnik v spremstvu četovodje. Bil je stotnik pl. Fortis, komandant prve stotnije, ter četovodja Erdkonig, odi prvega voda iste stotnije. Narednik je postal takoj uraden: «Nov prirastek, gospod stotnik. Izjema je tokrat le ta, da smo dobili novo številko liferanta. Dozdaj smo imeli čast biti odjemalci raznih 15 tih, 28 tih, 35 tih, 97 tih in podobnih regimentov. Današnji prirastek je od polka št. 7. Kakšna čast vendar_b Stotnik Fortis je bil potomec stare španske plemiške družine, katero je za časa Karla šestega neki njegov pred¬ nik z begom pred prevelikimi škandali presadil v Avstrijo. Od tega prednika je imel Fortis še črne oči in bikovski, mavrovski vrat. Nasmehnil se je narednikovemu besedi¬ čenju ter odšel naravnost k prazni mizi: cGospod feldvebel, ne obrekujte po nepotrebnem naših edinic.» Rom je pobesil glavo. «Ali je težak je vprašal stotnik. cTežak, težak! Tu je njegov akt, gospod stotnik b V stotnikovih rokah je spet zablestela tista zelenkasta mapa. Pri pogledu nanjo je Amunu nehote postalo vroče. Tam notri torej je zapisana njegova usoda. Skušal jo je razbrati iz stotnikovega obraza. Toda to se mu ni posre- 14 čilo, ker jo je ta koj odložil, čim. je pogledal vanjo. In že je vstal in se obrnil k Romu. Po teh besedah je zapustil pisarno. Amunu je odleglo in prej skrivljena, na zmeraj hujše udarce pripravljena hrbtenica se je zdaj kar sama od sebe začela ravnati. Z velikim užitkom je opazoval feldvebla in korporala, ki sta bila očividno poparjena. Rom se je skušal prvi znajti. «Dober tek, Erdkonigb je dejal obrnjen k četovodji. Ta se za ta poklon ni zmenil. Obrnjen k Amunu je dejal: «Infanterist Amun, vi pridete v moj vod. Greva!» Dve minuti pozneje je Amun ves zamišljen korakal za četovodjol med dolgimi barakami precej obsežnega, po¬ polnoma novega taborišča. Stvar je postajala zanimiva: vsak, kdor je vtaknil svoj nos v ta presneti akt, ga je koj vzel k sebi. Medtem ko je bil sinoči pri polku cel zlodej in ko ga je malo prej feldvebel tako sprejel! Kaj neki tiči v tem aktu? Premišljal je, ali bi vprašal četovodjo ali ne? Mož se mu je na prvi pogled prikupil. Imel je dobre oči in zaupljiv obraz. Od njega je velo nekaj domačega, oče¬ tovskega, nekaj nenavadno prikupnega. Naposled se je osmelil. Cetovodja je bil iznenaden, da si je navaden infanterist upal na dan s tako kočljivim vprašanjem. Toda ravno to mu je tako ugajalo, da mu je odgovoril z dobrohotnim glasom: ^Neumnosti, same neumnosti! Čenče, za katere se danes nihče več ne briga...» «Ali ne stoji tam o nekem pretepu, gospod četovodja?» Cetovodja mu ni odgovoril, temveč se je pritrjevalno nasmejal, da je bil Amun popolnoma prepričan, da je nje¬ gova slutnja pravilna. Bil je mirnejši. Na ta način je infanterist Amun prišel k prvemu vodu prve stotnije bataljona št. 100. Ko je prvi večer legel na pogradu spat, sta se njegova najbližja soseda, infanterista Eolcman in Barfuss, polglasno pogovarjala v nemškem jeziku, ne meneč se za njegovo soseščino. cStvar je namreč ta,» je trdil prvi, «da dandanes pošten soldat vedno plačuje ceho. Jasno je, zakaj so nas, poštene. 15 nemške vojake, transferirali k temu čudovitemu bataljonu. Šele nekaj dni sem tu, pa se mi je že posvetilo. Edino za¬ tegadelj, da vzdržujemo disciplino in da bomo držali mačka za rep, kadar pridemo na fronto. Ali se zavedaš, kaj se pravi, imeti sovražnika pred seboj, med seboj in za seboj ...» ^Bataljon št. 100, bog se nas usmili...» je za prvim po¬ vzel drugi. «Ali si že kdaj slišal, da bi bataljoni imeli take številke? Jaz še ne, pa čeprav sem služil svoj rok v mirnem času in sem bil že v Galiciji. In kakšna druščina, prosim te! Nikomur ne moreš pogledati v obraz. Odkod je vse to naneseno? Sami latajnarji, Čehi, Hrvati, Rusini, cigani... Naposled je človeka kar sram, pisati domov! Kje služiš? Pri bataljonu št. 100! Zakaj pa ne pri bataljonu številka tisoč ali pa pet tisoč, na primer...?» Glas infanterista Barfussa je bil srdit in jokav ter se mu je poznalo, da mu besede prihajajo od srca. Bila sta oba iz Gornje Štajerske in šele pred kratkim prestavljena od inf. polka št. 27. Prvi je bil še rekrut, drugemu se je pa videlo, da je že rezervist. Ležišče sta imela sredi praz¬ nega pograda, kot bi si bila nalašč izbrala tako osamljeno mesto. Holcman si je prižgal cigareto, medtem ko je Barfuss začel tlačiti tobak v pipo. Med prižiganjem je zagodrnjal: «Ravnokar sem slišal v kantini, da je to nekak kazenski bataljon, sestavljen iz dezerterjev, političnih osumljencev, maroderjev in podobnega. In s takimi potepuhi moraš na fronto ...» Holcman mu ni odgovoril, pač pa je zdaj prvič pogledal Amuna, kakor da bi se hotel prepričati, če posluša. Barfuss pa je brezobzirno nadaljeval: «Jaz sem to že enkrat izkusil na lastni koži. Naš polk je ležal v Galiciji poleg neke češke brigade. Nenadoma udarijo Rusi, Čehi pa seveda roke gor. Videli smo jih, kako so se vsipali proti sovražniku. Kratkomalo — v tre¬ nutku smo imeli sovražnika za hrbtom. Kaj se je zgodilo? Nekaj sto mrtvih in ranjenih, nekaj sto pa ujetih in umik. In vse to zadelj teh prekletih izdajalcev!* «Ti si neumen, Barfuss!* ga je porogljivo prekinil Holc¬ man.* Kdo pa je dandanes v etapi, po bolnicah, pisarnah, 16 skladiščih? Sami nezanesljivci! Ti pa, ker si pošten, lahko greš travo grist na fronto.» «Jaz pa le mislim, da bodo ti ljudje po vojni vsi ustre¬ ljeni,* se je tolažil Barfuss. «Kaj ti pomaga, če boš pa prej poginil?* Tedaj se jima je približal suli infanterist širokega, vedrega obraza, njun rojak. Bil je infanterist Almer, eden prvih, ki so bili dodeljeni temu nastajajočemu bataljonu. «No, kako je?* «Vrag vzemi vse skupaj!* sta hkrati vzdihnila onadva. Almer se je nasmehnil in se vzpel k njima na pograd. «Dober vojak se mora vsega navaditi!* je dejal in tlačil v pipo tobak iz Barfussovega mehurja, ki ga je ta pozabil dati v žep. «Cesa vsega smo se morali navaditi pri naši kompaniji v Galiciji! Tam vam je spočetka kar mrgolelo ruskih špijonov in ovaduhov. Marširamo skozi vas. Vse prazno, kakor izumrlo. Nenadoma zažvižga krogla, poka niti ne slišiš in kraj tebe se zvali tovariš. Rusi pa seveda dan hoda pred nami. Kaj je to? Zijaš naokrog, iz bližnje hiše pa že vlečejo bradatega, sivega starca in boso, mlado ženo z otrokom na prsih. Krogla je priletela prav iz te raztrgane bajte... ,Ali naj jih prislonimo k steni?’ je vprašal lajtnant stotnika. ,Kaj še, škoda za municijo!’ je odvrnil stotnik. Niti okrog sebe nisi utegnil pogledati in že so z neke veje bingljale starčeve noge po zraku. Ded je s tisto brado otepal okrog sebe, misleč, da se bo z njeno pomočjo izmuznil. Pri tem je cvilil, kakor mlado prase: ,Ne znaju, ne znaju_’ Hotel je lagati, da ni kriv.* Vojaka sta molče poslušala. Barfussu te stvari niso bile popolnoma nove, zato je molčal, ko je Almer že končal svojo zgodbo. Drugače Holcman. «Kaj ste pa z babo napravili?* je vprašal z zanimanjem. «Z babnico? Ženšče je padlo v nezavest, preden so jo utegnili spraviti kvišku. Toda kljub temu so ji morali otroka s silo iztrgati iz rok... Potem so zabingljale tudi njene noge ... Toda rečem vam: takih nog še nisem videl... Naše Štajerke naj se kar skrijejo!* Na pogradih je nastala mučna tišina, slišalo se je ner¬ vozno drsanje teles in pridržano dihanje posameznikov. Tisti vojaki, ki so razumeli nemški, so se začeli obračati l 17 proti razgovarjajoči se trojici, toda tudi tisti, ki pogovora niso razumeli, so nategovali vratove. Holcmanu je postala tesnoba že neprijetna. «Torej je imela baba lepe noge...?* Almer se je ravno odkašljeval in hotel nadaljevati, ko ga je prehitel Amun, ki se je nenavadno vznemiril: Almer se je v zadregi počohal za tilnikom. «Da, skoraj bi bil pozabil! Čare j bi ga bil brez dvoma tudi nategnil, njemu je bilo vseeno. Toda to se stotniku le ni zdelo, zato je sam spustil pištolo vanj. Črviček se niti zganil ni ...» Po teh besedah je najprej zavladala porazna tišina po baraki. Nekateri so sklonili glave, drugim so oči začele lezti iz jam. Nenadoma je Rainerja silovit odpor vrgel pokonci: «To je vendar grdobija, ubijati nedolžnega otroka b Rainer je bil tako togoten, da se je ves tresel. Bil je Nemec, Štajerec kakor Almer; k bataljonu št. 100 je bil premeščen od domobranskega polka št. 3 in je spadal med zanesi jivce. «Kaj pravi?* je spet vprašal Štefanič Amuna. «Zaradi otroka gre, ki so ga tudi ubili,» je pojasnil Amun, v katerem je tudi kuhalo. «Fej te bodi, svinje!» je zaklel Štefanič in pljunil. r 19 Almer je prebledel in se skušal izmotati. cVojna je pač vojna ...* «Kakšna vojna?* sta se hkrati zadrla Amun in Rainer. «Ravno prej si še hvalil tisto svinjo .. .* V kotu nasproti se je tedaj začel pregibati kup odej, pod katerimi je dotlej negibno ležal vojak Segal, kakor bi spal. Že med odkrivanjem je spregovoril s trdim, skoraj oblastnim glasom: «Kakšni marnji so to?* Izpod odej se je izmotal nenavadno debel vojak črnih las, dolgega, močnega nosu in izrazito orientalskih potez. Na prvi pogled se je videlo, da je žid. Segal je sam taboril v tem kotu, ki je bil kakor trgovina z mešanim blagom poln škatel j, zavojev, zabojev, skledic, čaš in čevljev vsake vrste. Segal je bil gotovo edinstven primer patriota v avstro-ogrski armadi. V civilu je bil komercialni svetnik, družabnik mogočnega podjetja, toda kljub svojim pet¬ desetim letom je kot prostovoljec vstopil v armado. Bil je skrajno fanatičen avstrijakant, pangerman, pristaš vseh mogočih germanskih imperialističnih mostov na jug, na vzhod, na zahod... in brezobziren nasprotnik avstrijskih narodnih manjšin. Kaj ga je privleklo v vojsko, ni nihče vedel, slutili so pa, da je bil zaupnik bataljonske komande. Tudi svojih rojakov, galiških Židov, ki jih je bilo nekaj pri bataljonu, ni maral in jih je očitno preziral. Kljub temu je bil veren in je svoje verske obrede javno oprav¬ ljal kar na pogradu. «Oho, Segal! Mislili smo, da spiš!* ga je pozdravljalo nekaj glasov. «Spim?* se je razkošatil Segal; «kdo bi mogel spati pri takih marnjah!* Holcman se je obrnil vanj: «Kaj pa ti praviš, Segal, k temu, kar je ravnokar pri¬ povedoval Almer?* Ta se je zdaj raztogotil: «Kaj pravim? Kako je mogoče zaradi enega pankrta delati tak dirindaj! Almer ima prav: sodrgo je treba ne¬ usmiljeno iztrebiti!* Njegove črne, velike oči so izzivalno švigale po po¬ gradih. Vojaki, ki so se prej vznemirjali, so zdaj obmolk- 20 nili, boječ se posledic pri komandi. Segalu ni nihče zaupal. Čez nekaj časa je Rainer skušal stvar speljati na drug tir. «Kaj pa, če je bil tisti starec z žensko in otrokom Žid...?» Toda Segal je ostal dosleden: «Žid ali kristjan, kdor je naš sovražnik, ga je treba iz¬ trebiti, zatreti !» Nastal je mučen molk. Almer je še nekaj trenutkov sedel pri svojih rojakih, nato se je počasi spustil s pograda in odšel na svoje ležišče. Skoraj istočasno se je začulo od vrat: «Mir, ura je deveti* Pred taboriščem je trobentač začel trobiti k počitku. Podoba je bila, da je ravno nocoj bil dobre volje, kajti trobil je svojo dolgočasno uspavanko s poskočnim nagla¬ som in jo zavijal z raznimi variantami. Ker je bila okolica tiha in mestni šum zelo daleč, je glas trobente odmeval brez motenj v gluho, mrzlo zimsko noč... Tisti vojaki, ki še niso bili pod odejami, so začeli legati, čulo se je, kako šušti slama, kako se vojaki zavijajo in oddihujejo. Amun je legel kar oblečen. Njegova glava je bila polna vtisov prvega dne. Tedaj je začul Holcmanov tihi, pri¬ tajeni glas: «Barfuss, ali bi mogel ti zaklati otroka...?» «Ne!» je odvrnil Barfuss s prav tako tihim, a vročim glasom. «Jaz tudi ne., in če bi me prisilili, bi zamižal...» Utihnila sta, toda tihota je trajala le kratek čas. Amun je začul šeptanje: «Oče naš...» Molila sta, tiho, vsak zase. Mogoče je bila njuna nocojšnja molitev posledica večer¬ nega razgovora... Amun je prisluhnil, od nekod je tudi prihajalo podobno šepetanje, tiho, dolgo in vztrajno, skoraj je razločil neke domače izraze. To je prihajalo od spodnjih pogradov, ki so bili zasedeni s Talerhofovci. Med večernimi pogovori so bili ti pogradi tihi, kakor bi bili prazni... Zdaj molijo tam_ Od bližnje žarnice je skozi okno padala v barako medla svetloba in risala po prostoru čudne podobe. Amunova domišljija jih je razburljivo vsrkavala. Nenadno sta se 21 njegovi roki pod odejo spoprijeli... sklenili in tudi nje¬ govo srce je kar samo od sebe zašepetalo tiho, prosečo molitev k bogu, k tistemu bogu, h kateremu se že dolgo ni več obračal, ker so mu ga slutnje zadnji čas odtujevale, a so mu ga nocoj nehote spet približale_ Zraven je mislil na mater in na dom... m. Z vsakim dnem je bilo Amunu jasneje, kako prav sta imela tovariša Holcman in Barfuss, ko sta trdila, da je bataljon zbirališče izmečkov avstro-ogrske armade. Bil je eden izmed prvih tako imenovanih kazenskih bataljonov, posebna iznajdba vrhovne komande, ena izmed tistih mno¬ goštevilnih enot, ki so zbirale v svoj okvir brezštevilne ne¬ srečnike raznih čiščenj, garnizijskih sodišč, kaznilnic, no¬ rišnic, ena tistih brezimnih enot, ki so pozneje splahnele na soški fronti v ognju italijanskih granat ali pa so jih v Albaniji požrli malarični bacili. V nobeni nasledstveni državi, ki hranijo zastave avstro-ogrskih linijskih polkov in častijo slavo polkov na ta ali oni način, se teh brezimnih enot nihče ne spominja. Bile so in ni jih več, čeprav so sto- tisočem bile za grobarja ... Bataljon se je šele pred kratkim začel formirati in ven¬ dar so bili vidni že vsi obrisi poznejše njegove celotne podobe. Stržen moštva so tvorili ali bi ga vsaj morali tvoriti tako imenovani zanesljivci, ki naj bi držali ostali material v svojih rokah. K zanesljivcem so seveda spadali tudi pod¬ častniki. Za častnike in podčastnike je vrhovna komanda izbrala tako imenovani cvet, po njenem mišljenju najspo¬ sobnejše ljudi, ki naj bi v kolikor mogoče kratkem času s pomočjo preizkušenih vzgojnih metod zvarili iz pod¬ rejenih ljudi zanesljivo moštvo. Drugi del moštva so bili tako imenovani politični osum¬ ljenci. Med njimi so bili v prvi vrsti taki, ki so bili vojaški upravi znani kot pripadniki raznih nacionalnih, demokra¬ tičnih in drugih podobnih stremljenj, o katerih je vojaška uprava mislila, da so obstanku monarhije škodljiva. Spo¬ četka so rekrutirali le take, ki niso bili zreli za koncen- 22 tracijska taborišča, pozneje so pa rekrutirali tudi po tek taboriščih. Mnogi izmed političnih osumljencev niso vedeli, česa jih oblasti dolže, ter so bili žrtve neumnih in podlih obtožb. Med njimi so spočetka imeli večino tako imenovani «Talerhofovcb. Tako so se imenovali tisti, ki so bili rekru¬ tirani iz znanega velikega koncentracijskega taborišča Talerhof blizu Gradca. Tja so oblasti takoj v začetku vojne zgnale nekaj tisoč iz Galicije in Bukovine evakuiranih, rusofilstva osumljenih elementov. Po narodnosti so bili ve¬ činoma Ukrajinci in Židje, bili pa so vmes tudi Poljaki, Romuni, Slovaki in Nemci. Bili so najrazličnejših poklicev in najrazličnejše starosti. Infanterist Matejčuk je bil že blizu 60 let, a pri tretji stotniji so pozneje odkrili celo nekega petnajstletnega otroka. Jetniki Talerhofa so se nam¬ reč zaradi tamošnjih nevzdržnih razmer neprenehoma vsi¬ ljevali kot dobrovoljci, pri rekrutaciji so lagali in tajili pravo starost. Tretja skupina so bili razni dezerterji, maroderji in kri¬ minalci, s katerimi si vojaška uprava ni vedela kaj po¬ magati. Da ji ne bi okuževali zdravih enot, jih je začela zbirati v kazenskih enotah. Pozneje je bil pritisk krimi¬ nalcev še večji, ker je oblast s pomočjo amnestij izpraz- njevala kaznilnice, hoteč za lastno ohranitev izkoristiti tudi poslednje in največje zločince. V jezikovnem pogledu je bil bataljon pravi Babilon. Ni bilo v monarhiji naroda, ki bi ne bil zastopan v njem, in bila je prava sreča, da je bataljon imel svoj občevalni jezik, čeprav ga večina moštva ni razumela, namreč nemški jezik. Vseeno so imeli Nemci razmeroma večino, za njimi so bili Slovenci, Cehi, Rusini, Poljaki. Pri bataljonu je vladal velik vrvež, ker so ga šele for¬ mirali. Ob Amunovem prihodu je bila prva stotnija šele do polovice zasedena, ostale pa še slabše. Vsak dan so pri¬ hajali novi, posamič ali v gručah. Pogradi barak so jih nenasitno požirali dan in noč ... Ko je Amun stopil v barako, je bila prazna. Erdlconig, ki je bil z njim, mu je pokazal oddelek prvega voda, rekoč: cTamle je naš vodb Videč toliko praznega prostora na gornjem pogradu, si je Amun izbral najprimernejše mesto. Toda ko se je moštvo 23 opoldne vrnilo in. so zanesi ji vci našli novinca na gornjem pogradu, so se zapičile vanj vprašujoče oči. «Kaj pa si?» ga je vprašal Barfuss. < Sl o venec b je mirno odvrnil Amun. Odgovor v gladki nemščini je gotovo povzročil, da je oni osupnil in nejevoljno umolknil. Amun je brez komedij lahko ostal na privilegiranem ležišču. Sicer pa je le redkokdaj prišlo do kršitve veljavne raz¬ delitve; navadno so novinci, posebno pa oni, ki so spadali na spodnji pograd, iz nekega notranjega nagiba sami znali izbrati pripadajoče jim mesto. Naposled je bilo to razum¬ ljivo; osumljenci in člani tretje skupine so prihajali k bataljonu preganjani, izmučeni, iz zaporov, taborišč in bol¬ nišnic in zaradi tega niso imeli prevelikih skomin po udob¬ nostih in so bili srečni, da so vendar našli mesto, kamor so mogli položiti trudno glavo. Oba pograda sta bila dva svetova, ki sta živela vsak svoje življenje; mrzila sta se in si drug drugemu stregla po življenju ... Amun je našel pri vodu rojaka Štefaniča Alojza. To je bila sreča za oba: Štefanič je bil že nekaj časa pri bata¬ ljonu in je poznal razmere. Amun pa je znal nemški. Takoj sta si povedala, kdo sta. Štefanič je bil doma iz Bele Krajine in od doma še večji siromak kakor Amun. Bil je miren, tih fant, ki je živel rajši sam zase. Toda ta lastnost je bila samo navidezna, ker se je v resnici zanimal za vse, kar se je godilo okoli njega. Kljub svoji mirnosti je nenadoma znal postati vroč in bojevit. Spadal je med zanesijivce, dasi so ga drugi zanesljivci gledali postrani kot vsiljivca. Razen njega je bilo pri komandi le še nekaj Slovencev. Predvsem infanterista Grum in Demark. Grum je bil Ljub¬ ljančan, precej skrivnosten na prvi hip, toda če si se z njim malo spoznal, je bil prijeten tovariš. Odlikovali sta ga odločnost in bojevitost. Od doma je bil še večji siromak kakor Štefanič in Amun skupaj in razen stare matere ni imel nikogar na svetu. Demark se je sicer štel za Hrvata Istrijanca, toda bil je kakor domačin. Doma ga je kot naj¬ starejšega sina čakalo po vojni majhno istrsko posestvo, ki ga je imel deliti še z dvema mlajšima bratoma. Prav 24 tako pičlo je bilo spočetka število rojakov tudi pri drugih stotnijah, vendar se je dnevno večalo. Na spodnjem pogradu so bili najbolj številni Taler- hofovci. Nekam tajinstveni, redkobesedni, zastrašeni ljudje, ki so občevali med seboj tako oprezno, kakor bi se bali vznemirjati ostale tovariše. Le včasih je vzvalovilo med njimi nekaj nemirnega, razburljivega in takrat je izbruhnil vik in krik. Bilo je, kakor bi se jih lotil bes. Hrušč je tra¬ jal tako dolgo, dokler se prebivalci gornjih pogradov niso naveličali in jih nahrulili. Potem je takoj zavladal mu¬ čen mir. «Teh tu doli se je prav za prav treba bati!» je Amunu zaupal Štefanič in se pri tem zagonetno namrdnil. «Zakaj?» je začudeno menil Amun. «Imajo jih za rusofile, za ovaduhe in takoj bi tudi tebe osumili, če bi se preveč pajdašil z njimi.> Med Ukrajinci sta dva veljala kot nekaka voditelja in sta uživala splošno, skoraj versko spoštovanje tovarišev. To sta bila Matejčuk in Kašul. Matejčuk je bil iz Tarno- pola. Ob izbruhu vojne so v njegovo hišo, ki je stala nekje na periferiji mesta, vdrli kozaki in jo oplenili; pri tem je izginila neznano kam tudi njegova edina hči, dvajsetletna Sonja. Ko so odšli kozaki, so prišli Madžari, ki so pobrali še to, kar so kozaki pustili, in ker niso veliko našli, so iz jeze zažgali še hišo. Njega, Matejčuka, in njegovo bolehno ženo pa so kot talca z mnogimi drugimi meščani odgnali v etapo. Pri nekem umiku je straža talcev pobegnila in Matejčuk je z ženo nekaj časa taval za fronto, dokler ju ni neki tirolski regiment zajel. Njega so kot ruskega ova¬ duha obsodili na smrt, medtem ko je ženo zadela kap. Smrtna obsodba pa se ni izvršila, temveč ga je nekega dne našel komandant železniške postaje v Biali spečega v ku¬ peju luksuznega vagona, v katerem se je vozila neka voja¬ ška komisija. Ta komandant ga je z eskorto poslal v Brno, odkoder so ga spravili v Talerhof. V taborišču mu štiri dni niso dali nobene jedi, peti dan so mu pa prinesli nekaj čorbe v zamazani črepinji, ki je straži poprej služila za nočno posodo. Matejčuk ni hotel jesti. Tedaj sta ga dva vojaka zgrabila za glavo in jo tako dolgo butala s čeljustmi ob železno črepinjo, da se je ta 25 napolnila s krvavo brozgo iz Matejčukovih ust. Pri vsakem, udarcu sta ponavljala: «Na, svinja, žri, svinja...!» Pri tem je Matejčuk izgubil vse zobovje. Drugi ugledni Ukrajinec je bil Kašul, skoraj iste sta¬ rosti kakor Matejčuk. V Talerbof je prišel, kakor tisoč drugih. V taborišču so ga zaprli, ker je v skladišču, kjer je bil zaposlen, zmanjkala vreča kruha. Dobil je samico, ki jo je moral deliti še z nekom. Toda ta jetnik je pri¬ hodnji dan znorel, njegova blaznost pa je bila povezana s čudnim spolnim nagonom. Hotel je Kašula na vsak način posiliti. Borba med njima je trajala dva dni in dve noči. Kašul je neutrudljivo rjul in klical stražo na pomoč. Toda stražarji, vojaki domobranskega polka št. 3, pijani od šmarnice, so imeli z njima svojo zabavo. Tretje jutro je v ječi postalo tiho. To je stražarje le spravilo na noge. Šli so pogledat in našli norca zadavljenega na tleh, poleg njega pa je Kašul ležal nezavesten. Ker se mu je okrog usten nabirala zelenkasta pena, so ga oddali v Pasteurjev zavod. Mrliča so secirali v taboriščni mrtvašnici, da bi ugo¬ tovili, za kakšno boleznijo je prav za prav umrl. Našli pa niso ničesar takega, le v želodcu je imel nekaj plesnivih, sirovih bobovih zrn in ves gornji del slanikove glave z očmi vred. Medtem so tudi v skladišču našli izgubljeno vrečo kruha. Posihmal je Kašula napadala božjast. Postal je tako plašljiv, da je že ob navadnem, prizanesljivem klicanju svojega imena onemel in dobival znake napada. Pri stotniji je bila ta njegova slabost splošno znana in ko jim je tri¬ krat zaporedoma padel v nezavest, so se navadili, da ga niso več klicali po imenu. Četovodja Erdkonig je bil celo tako obziren, da je pri strojenju voda rekel: «Infanterist Rainer, pritisnite vašega soseda za dolžino nosu nazaj !> Med Talerhofovci je bil tudi neki Nemec, infanterist Held, doma iz okolice Lvova. Bil je skrajno fanatičen nem¬ ški nacionalist, ki ni v ničemer zaostajal za Segalom in je prišel med Talerhofovce na nepojasnjen način. Aretiran je bil ravno v trenutku, ko je neko avstrijsko vojaško četo izpred svoje hiše pozdravljal; 26 «Heil Oesterreich! Dol Rusija!* Komandant vojaške enote je bil na mah prepričan, da ima pred seboj nevarnega gališkega špijona, ki se le zato spakuje, da bi se skril. Le malo je manjkalo, da ga niso ustrelili. Nato so ga z drugimi vred internirali v Talerhofu, odkoder se mu je posrečilo priti šele po dobrih štirih me¬ secih, ko se je kot prostovoljec priglasil v armado. Ves čas, ki ga je prebil v taborišču, se je neumorno predstav¬ ljal vsakemu stražarju, vsakemu oficirju in vsem nešte- vilnim komisijam, ki so prihajale tja, in jim skušal raz¬ ložiti krivico, ki se mu godi kot Nemcu in. patriotu. Za odgovor je dobival ali obljube ali dvoumne izjave: «Po- znamo mi take tičeb ali pa celo brce. Pri bataljonu so mu sicer postlali na gornjem pogradu, toda pravega zaupanja ni užival, dasi ga je Rom izkoriščal za vohunstvo med Talerhofovci. Bilo je čudno, da vsa ta kruta usoda ni omajala Heldovega patriotizma; slej ko prej je ostal nepoboljšljiv fanatik, ki je strastno preganjal nasprotnike nemštva. Razen Talerhofovcev je bilo med moštvom prvega voda še več tako imenovanih osumljencev. Na primer infanterist Dorn, Nemec, doma nekje iz Gornje Avstrije. Na dan mo¬ bilizacije se je napil ter je na kolodvoru v Welsu, ki se je kar tri vojaštva, na ves glas zakričal: <Živio Srbija, dol Avstrija!> Najprej so ga do nezavesti pretepli, potem so ga zaprli, da je prespal strahovito pijanost, in nato so ga šele začeli zasliševati. Izpovedal je, da je zategadelj tako vpil, ker je čul praviti, da srbofilov in rusofilov ne pošiljajo na fronto, temveč jih puščajo zadaj v etapi. Že z drugim vla¬ kom so ga poslali naravnost v Srbijo, odkoder se je čez teden dni vrnil lahko ranjen. Ko je ozdravel, je nekdo iz¬ taknil njegov prvotni akt, nakar so ga kot osumljenca po¬ slali k bataljonu št. 100. Na spodnjem pogradu je bil infanterist Popovič, Bosa¬ nec, ki je bil jetičen in je neprestano kašljal. Redno vsak drugi, tretij dan se je zglašal k pregledu, toda zdravnik ga je redno odpravljal s praški in z besedami: «Bo že, le potrpite!» Ta Popovič je bil rezervni poročnik Ob aten¬ tatu v Sarajevu je drhal vdrla v hišo njegovega očeta, 27 znosila pohištvo na ulico in ga zažgala, njega pa so z oče¬ tom vred aretirali in ga dali do nezavesti pretepsti v za¬ poru. Koža na njegovem hrbtu je bila podobna hrastovi skorji. Nato so njega vtaknili v trdnjavski zapor v Aradu, kjer je preležal dobre štiri mesece. Ker mu niso mogli ničesar dokazati, so mu odvzeli čin in ga poslali k bataljonu. «Vidiš, Amun, midva sva v primeri s temi ljudmi prava angelca!* S temi besedami je Štefanič končal pripovedo¬ vanje tega, kar je vedel o usodi in preteklosti najvidnejših tovarišev. Skoraj vsak drugi prebivalec barake je imel svoj roman. Amun ni mogel takoj najti besede, le strmel je vanj. Tedaj se je njegov tovariš značilno nasmehnil: Če bo vojna dolgo trajala, bova tudi midva postala vraga.. .» IV. Prva stotnija se je opoldne vrnila z vežbališča. Pri prvem vodu so imeli spet prirastek. Na praznem prostoru, ki je bil med Barfussovim in Amunovim ležiščem, sta se¬ dela dva novinca in radovedno motrila došle vojake. Pre¬ den sta kaj spregovorila, je nekdo že vedel, da sta Čeha. Bila sta infanterista Janoda in Kalivoda. Holcman in Barfuss nista bila nove družbe vesela in sta grdo gledala. Naposled je Barfuss naravnost rekel: cZakaj pa nista šla na spodnji pograd?* «Zakaj pa na spodnjega, če je na gornjem dovolj pro¬ stora?* ga je zafrknil Janoda nemški, toda z neizogibnim češkim naglasom. «Zato, ker je za take, kot sta vidva, prostor na spod¬ njem pogradu,* mu je zaničljivo zabrusil Holcman. Kalivoda ga je mirno zavrnil: «Če vaju skomina, pa pojdita vidva dol!* Štajerca, nevajena takega odpora, sta osupnila in neje¬ voljno umolknila. Ko sta porivala svoje reči na levo, da bi se čimbolj oddaljila od neljubih vsiljivcev, je Barfuss polgasno še nekaj zamrmral o češki predrznosti. Toda Kali¬ voda ga je takoj prekinil: ga je prijazno vprašal. Kalivoda še ni utegnil odgovoriti, ko mu je prijazni mož že pomolil pod nos uradni nalog za hišno preiskavo. Kalivoda je bil tako presenečen, da ni videl drugega, kakor beli list. Cez čas pa je dejal z malce škodoželjnim glasom, kajti prirojena porogi ji vost ga ta hip še ni zapustila: «Pa jo napravite, če kaj najdete!> In komisija jo je opravila tako temeljito, da je vse, kar je bilo zgoraj, spravila na dno. Ko so obračali žimnico ene 29 izmed bodočih zakonskih postelj, in sicer tisto, ki je bila določena za Pavlo, so iz vložkov izvlekli sveženj papirjev. «Kaj pa je to?» je zmagoslavno vprašal komisar in molil papirje prepadenemu Kalivodi pod nos. Bil je sveženj starih srbskih časnikov. «Kako so prišli ti papirji v vaše stanovanje?* Kalivoda je bil tako presenečen, da ni mogel ziniti be¬ sede. Ko je spet prišel k sebi, je gospodom skušal dopove¬ dati, da tega ne ve in da ni imel v njegovo stanovanje razen Pavle nihče na svetu dostopa. Toda dopovedoval je gluhim ušesom. Prijazni komisar se je spremenil v pravega divjaka in grozil z vsem mogočim, če Kalivoda ne prizna. Ker ni imel kaj priznati, so še dalje stikali, toda razen majhnega, papirnatega zavojčka, na katerem je bil nasli¬ kan majhen rdeč križ, niso našli ničsar več. Ko so odkrili ta zavojček, so se vsem članom komisije zasvetile oči in nagajivo so se ozrli v Kalivodo. Kalivoda je zardel do ušes: kakor si ni znal pojasniti, kako so v njegovo stano¬ vanje prišli srbski listi, prav tako ni mogel razumeti, kako je zašel ta zavoj v posteljno omarico... Iz popolne zamišljenosti ga je prebudil komisarjev glas: «Moram vas odvesti na komisarijat.* Kalivoda je sledil brez odpora. Prvo noč je preležal na komisarijatu, drugi dan so ga pa prepeljali v zapore de¬ želnega sodišča št. 2. Tam ga je čez nekaj dni začel zasli¬ ševati škilast sodnik. Mučil ga je z nerazumljivimi ob- dolžitvami. Dokazoval mu je, kako je on, Kalivoda, dajal svoje stanovanje na razpolago nekemu jugoslovanskemu zarotniškemu društvu, neki tajni, prekucuški organizaciji. Brez dvoma so se pri njem vršili tajni sestanki. Ko mu je vse to lepo razložil, mu je z očetovskim glasom jel pri¬ govarjati, naj vse lepo prizna, naj pove, kaj se je na tajnih sestankih govorilo in naj predvsem pove, kje je skrit tajni arhiv. Med izpraševanjem je neprestano vrtal s svinčnikom po kupu časnikov na mizi, na katerih sta ležali njegovi dve članski legitimaciji politične in strokovne organizacije poleg onega skrivnostnega zavojčka ... Na vsa ta številna sodnikova vprašanja Kalivoda ni znal drugega odgovoriti, kakor z lastnim vprašanjem: Zugast pa je mirno odgovoril: »Nič drugega ni, kot da se v centralnem nadzornem uradu kaka krava norca dela iz nas. Seveda spet kak Ceh ... Najbolje bi bilo, napraviti prijavo!» Kakor je bil Rom neizprosen proti podrejenim, tako previden, obziren in prožen je bil proti nadrejenim. Da bi tu vrtal s prijavami navzgor, mu ni dišalo. Kdo ve, kdo vse sedi v teh centralnih uradih_? Še je premišljeval, ko so se odprla vrata in je vstopil četovodja Erdkonig. »Ha, ravno pravi* je vzkliknil z zlobnim glasom. »Od¬ likovanec, imetnik bronaste svetinje — neki Janoda. Kakor nalašč zate.. .1» V. Pri četah, kakršen je bil bataljon št. 100, je bila teo¬ retična, moralna in politična vzgoja zelo važna, če ne po¬ glavitna stvar. Tega se je zavedala tudi komanda in zato je tej vzgoji posvečala na j več jo pozornost. Dva popol¬ dneva na teden sta bila redno namenjena šoli, razen tega je bila šola še ob slabem vremenu, ki ni dopuščalo vež- banja na prostem. Te šole so bile kovačnice avstro-ogr- skega patriotizma in hrabrosti, obenem pa tribune za po¬ bijanje defetizma, malomarnosti, mlačnosti in veleizdaj- ništva. Ker je že sama sestava kazenskih enot zahtevala posebno delikatno odbiranje častnikov in podčastnikov, ni manjkalo tem šolam sposobnih moči. ** 35 Pri prvi stotniji je navadno vodil šolo komandant prvega voda, lajtnant Hergott. Kadar je bil zadržan, je priskočil na pomoč feldvebel Rom, ki je bil sploh rezerva za vse stotnije in je imel za vojaško vzgojo posebno veselje. Rezervni lajtnant Hergott je bil doma nekje iz Sudetov in je bil pred vojno gimnazijski suplent v Opavi v Šleziji. Daši je govoril le nemški, so vojaki trdili, da prav tako gladko govori tudi češki in poljski. Zaradi tega ni nihče vedel, kateri narodnosti prav za prav pripada. Sodeč po neizmernem sovraštvu, ki ga je gojil do Cehov in Židov, so nekateri upravičeno sklepali, da se v njegovih žilah pretaka tudi nekaj češke ali židovske krvi. Na obrazu je imel dve grdi brazgotini, posledici burševanja na praški visoki šoli. Razen tega je imel kurji pogled in je nosil zlat ščipalnik. Ker je bil suhljat, oglatega obraza in svet- likastih, že redkih las, je bil grde zunanjosti in glava je bila podobna puhli repi. Od svojih tovarišev, med katerimi ni bil prav nič priljubljen, se je razlikoval v tem, da ni bil babjek. Živel je samotarsko življenje in je vedno čital v knjigah in časnikih, ki jih je nosil na vaje s seboj. Več¬ krat se je zagledal v knjige in pustil moštvo po cele ure zmrzovati. Kljub temu, da se ga je moštvo balo in ga sovra¬ žilo, so bili nekateri, ki so glasno trdili, da bi poleti ne bilo napačno imeti njega za komandanta. Po garniziji pa je bil znan že zaradi tega, ker si je za slugo vzel nekega Sudetca, odsluženega kaznjenca, ki je menda deset let presedel v kaznilnici v Kartouzih na Če¬ škem, ker je pri roparskem napadlu neki starki z nožem prerezal vrat. Vsa garnizija je namreč vedela, da ga sluga tudi brije. Bataljonska komanda ni posebno cenila lajtnanta Herr- gotta kot vzgojitelja v vojnotehničnih vedah, tembolj pa je bil v časteh kot vzgojitelj vojaškega duha, morale, discipline, vdanosti. V tem je veljal za pravega specialista. Popoldne je v oddelku prvega voda bila zbrana vsa prva stotnija. Ko je četovodja Erdkonig sporočil lajtnantu Hergottu, koliko mož prisostvuje, je Hergott zapovedal z odrevenelim glasom: «Sedite! Kdor hoče, lahko kadi.» 36 Bil je edini izmed vseh častnikov, ki so med poukom dovoljevali moštvu kajenje. Vojaki so molče posedli po pogradin, iajtnant si je pa izbiral prostor na spodnjem pogradu, kjer so ležali Talerhofovci. Za pouk je imel svoj poseben sistem in poseben učni red. Najprej je prišlo na vrsto poročilo o vojnem položaju na frontah. Po tem poročilu so bile centralne velesile se¬ veda povsod na boljšem, če že ne očitne zmagovalke. Dej¬ stva, da so Rusi bili na Karpatih, da so na zahodni fronti Nemci obtičali pred Francozi in da so Avstrijci bili vrženi iz Belgrada, so bila zanj gola taktika, strategija in podobno. Temu poročilu, ki je vojakom takega sestava, kakršen je bil bataljon št. 100, nazorno pokazalo brezupnost vseh, centralnim silam nasprotnih teženj, skrivajočih se mogoče tudi v srcih navzočih posameznikov, je sledil apel za pravo spoznanje in izpodbudo patriotizma. Govoril je o vodilnih idejah in ciljih centralnih velesil; pri tem je izkoristil ideje avstrijske vsenemške stranke Schonerjancev, katere pristaš je bil. Nato je govoril o vojaškem duhu, o morali, o tovarištvu, nadalje o barbarstvu ruske in srbske vojske, ki ne delata ujetnikov, temveč vse pokoljeta, kar da je posebna špecialiteta srbske vojske. Slednjič pa se je obrnil k osumljencem ter jih prepričeval, kakšno milost jim iz¬ kazuje avstrijska armada, ker jim daje priložnost, da iz¬ brišejo svoje grehe s hrabrostjo in s častno smrtjo na boji¬ ščih, namesto da bi sedeli po zaporih, kar bi mnogi prav za prav zaslužili... Govoril je bruhajoče, precej zmedeno in pri tem gledal vedno v eno in isto smer, ne da bi tam, kamor je gledal, kar koli videl. Vojaki so medtem na vse kriplje kadili, da je dim napolnil vse kote barake. Skozi dim so se svetili ne¬ premični, dolgi obrazi, kakor bi si mislili: S tem je bil končan prvi del. Drugi del je bil posvečen osebnemu vzgajanju. Lajtnant je moštvu stavljal vprašanja ter je na ta način lahko nadziral ne le pazljivost med po¬ ukom, temveč tudi napredek. Ker večina ni znala nemški, sta tolmačila infanterista Held in Segal. Medtem ko med predavanjem Hergott ni razločeval posameznih vojakov, se je v drugem delu to takoj spremenilo. Njegove oči so 37 se ostro zapičile po pogradih in iskale posameznikov, Her- gott ni imel spomina za dejanja, za dogodke in podobno, imel pa je spomin za osebe. Zagledal se je naravnost v Ta- lerhofovca, Poljaka Žinko. «Katera je edina želja pravega avstrijskega vojaka?» je vprašal. Žinka je skočil pokonci in proseče pogledal Helda na nasprotnem pogradu, kar je pomenilo, da ga prosi za tol¬ mača. «Želja vsakega avstrijskega vojaka je, dati na polju slave in časti svoje življenje za cesarja in domovino.> Žinki je bilo lahko, ker je na to vprašanje danes menda že petič odgovarjal, odkar je bil pri bataljonu. «Kaj pravi?» je strogo vprašal lajtnant. «Pravi, da je želja vsakega vojaka pasti na fronti, na¬ mesto da bi rekel, da je želja vsakega pravega vojaka, pri¬ boriti centralnim velesilam častno zmago.> Held je bil da¬ nes malo zloben in se ni zadovoljil z mehaničnimi odgovori svojih naučenih klijentov. Lajtnant je vidno osupnil, todia kmalu se je izkopal iz zagate. «Oba imata prav,» je razsodil, «toda Žinko ima bolj prav. Željo pravega vojaka je označil v zvezi z zmago, seveda. Bravo, Žinkob Žinko je smel sesti. «Kaj je puška?» je vprašal lajtnant infanterista Adama, ki ga je našel nekje v ozadju spodnjega pograda. «Puška je vojaški bogb se je odrezal Adam, ki je znal nemški. Lajtnant Hergott ni imel kaj pripomniti. Spet so iskale njegove oči v gmoti pred seboj. Zagledal je Dorna. «Kaj je vojaški duh?» S tem vprašanjem ga je izne- nadil; Dorn je mislil, da ne bo prišel na vrsto, vsaj tako hitro ne, ker je sedel preblizu učitelja. Bil je v zadregi. Doslej je sicer že slišal lajtnanta kvan- tati o vojaškem duhu, vendar ni mogel iz tega pripovdo- vanja posneti tako enotne slike, ki bi mu pomagala odgo¬ voriti na tako vprašanje. Nepremično je stal na mestu in hrkal. Zadaj na koncu pograda je nekdo poredno zašepetal: «Segal...» 38 Nekaj vojakov je s silo dušilo smeh in tudi Dora se je moral hrabro držati, da ni prasnil z njimi v smeh. Segal je namreč zaradi množine raznih škatelj, ki jih je dobival vsak dan, neprenehoma spuščal sapo iz vseh svojih lukenj. Najbrž bi bil nastal škandal, da se Dora ni hitro nečesa domislil in rekel: ga je pohvalil Hergott, ki ni vedel, da je moral Popovič dobre štiri mesece ležati na goli zemlji v trdnjavi Aradu na Madžarskem, dokler se na podobna vprašanja ni odvadil odgovarjati: «Jaz sem Srbin iz Bosne.» Popovičev odgovor je sprožil kratko jezikoslovno pre¬ davanje o narodnostih v Bosni in sploh na jugu monarhije. Po Hergottovem prepričanju niso živeli v Bosni niti Srbi niti Hrvati, temveč pravi in čisti Bosanci. Bosance je hvalil kot vzorne vojake, srbski iredentizem pa je žigosal kot veleizdajo in vzrok svetovne vojne. Nekaj metrov vstran je na robu spodnjega pograda čepel Talerhofovec, židovski rabin Hurk. Bil je petdeset¬ leten, majhen možiček, ki so ga v začetku vojne prijeli nekje na romunski meji, ko se je pravkar nameraval spu¬ stiti s hribov dol na brezobzorne moldavske ravnine, od tod pa menda v Ameriko. Potem so ga vlačili po raznih zaporih in taboriščih, dokler ni naposled zajadral v tabo¬ rišče Talerhof, odkoder se je pred kratkim z drugimi so¬ jetniki priglasil kot prostovoljec v armado. Hurk je tudi v vojaški obleki skušal ohraniti videz duhovskega poklica, zato je nosil plašč, ki mu je bil mnogo predolg, na glavi pa nizek, a tako zamazan fes, da ni bilo mogoče ugotoviti nje¬ govo barvo. Ta fes je nosil pod vojaško kapo ter je tudi ležal z njim. Pri stotniji so mu dali mir in je skoraj neopa¬ ženo živel sredi svojih tovarišev. Večji del zaradi svojega stoičnega miru in orientalske ravnodušnosti, pred katero je celo narednik Rom obupal. Lajtnant Hergott se je danes prvič spravil nanj. Moštvo je radovedno čakalo, ker je poznalo njegovo prečudno lastnost, da je na vsako vprašanje odgovarjal z lastnim vprašanjem. S tem je vsakega radovedneža, katerih spo¬ četka ni bilo malo med moštvom, ugnal v kozji rog. Lajtnant Hergott je napravil malo hinavski obraz in rekel: clnfanterist Hurk, vi ste star, izkušen mož. Kaj mislite, ali je Vsemogočni v nebesih na naši strani ?» Hurk je vstal in ne da bi odprl oči, ki so bile skoraj vedno pokrite z nenavadno velikimi in težkimi obrvmi, je odgovoril: «Zakaj bi Vsemogočni ne bil na naši strani?» 40 Hergott ni takoj izgubil potrpežljivosti. «Namreč, če bi Vsemogočni le bil na strani antante?* «Zakaj bi bil Vsemogočni na strani antante?* je odgo¬ voril Hurk s prejšnim mirom. Vojaki, ki so razgovor med lajtnantom in Hurkom razu¬ meli, so se že komaj vzdržavali smeha, pa tudi tisti, ki be¬ sedila niso razumeli, so se muzali, videč Hurkovo figuro. Hergott je sprevidel, da na ta način nikamor ne pride, zato je stvar obrnil in napel strožje strune. clnfanterist Hurk, zakaj ne gledate v predstojnika, ka¬ dar govorite z njim. Tudi za take, kot ste vi, je zdravilo.* «Zakaj bi za take, kakor sem jaz, ne bilo zdravila?* je odgovoril rabin neusmiljeno ravnodušno in vdano. «Opozarjam vas, da se delate norca!* ga je nahrulil Hergott. «Zakaj bi se norca delal?* je mirno nadaljeval rabin. Hotel je seveda reči: cGospod lajtnant, saj se ne delam norca, pri moji veri da ne!» Lajtnanta Hergotta je vrglo kvišku, ko da bi mu bil Rainer, ki je sedel tik za njim, s šilom pomagal na noge. «Cetovodja Erdkonig!* je zavpil ves iz sebe, cčetovodja Erdkonig, pol ure privezati!* Erdkonig je ves čas pouka sedel sam zase na pogradu, molče prisluškoval in kadil pipo za pipo. Takih koncev izpraševanja je bil vajen, ker je le redkokdaj minila šola, ne da bi eden ali drugi ne visel. «Na povelje!* je dejal in hotel takoj izvršiti ukaz. Toda lajtnant Hergott je poznal njegovo slabost in hitro dodal: «Eksemplarično!* Eksemplarično je pomenilo: ,Privezati tako, da se mu bo smrkavec pocedil/ Na obrazih nekaterih vojakov se je zabliskalo vidno zadovoljstvo, večini pa se je poznalo, kako zoprna ji je ta kazen. Hurk se je z iztegnjenimi rokami okrenil k četovodji, kakor da bi hotel pokazati vso svojo pripravljenost. Pri tem seveda niti za hip ni odprl svojih oči. Toda hkrati so prilezli izpod pograda še trije njegovi rojaki, ortodoksni Židje iz Galicije. Iztegnjenih rok kakor Hurk so stopali za njim in v zboru prosili četovodjo: 41 «Nas privežite, gospod četovodja, nas privežite namesto Hurka. Tu smo...» Erdkonig je bil v vidni zadregi. Toda zadevo je rešil Hergott. Adam je bil danes že drugič na vrsti, kar je pomenilo, da je lajtnant posebno nerazpoložen. Razen tega je takšno vprašanje pomenilo zanj približno toliko, kakor bi mu bil kdo nastavil nož na grlo. Kajti Adam je bil nazarenec. Pri bataljonu še ni bil dolgo ter mu je bil dodeljen kot ,izpre- obrnjeni nazarenec*. Bil je človek kakih štiridesetih let, košatih brk, a bledega, zamišljenega obraza. V civilu je bil krčmar in doma nekje iz Gornjega Banata. V mirnem času je služil pri pešpolku št. 34 v Temešvaru, kjer je avanziral za četovodjo. Ko je slekel vojaško suknjo, se je posvetil krčmarstvu. Stvar mu je tako dobro uspevala, da je sča¬ soma imel že dve natakarici, ki sta bili na policiji vpisani tudi kot hišni prostitutki. Potem mu je nenadoma pobeg¬ nila žena z nekim mešetarjem. Od takrat je pri hiši začelo iti navzdol. Mogoče je to tako vplivalo nanj, da je začel razmišljati o usodi tega sveta ter kmalu pristopil k sekti nazarencev. Obenem je postal tudi zagrizen vegetarijanec, 42 dasi je prej pojedel na leto vsaj sedemsto perutninskih beder in krakov. Ob mobilizaciji so ga pri njegovem domačem, to je pri 34. pešpolku, najprej degredirali, ker ni hotel vzeti puške v roke. Tedaj se je zanj začela prava kalvarija. Od polka št. 34 je bil premeščen k pešpolku št. 33, odi polka št. 33 k honvedskemu polku št. 6, od honvedskega polka št. 6 k hu¬ zarskemu polku št. 5 in šele od tam je kot izpreobrnjenec prišel k bataljonu št. 100. To je trajalo vsega kakih pet mesecev, vendar je od teh petih mesecev prebil štiri v garni¬ zijskih zaporih. Uspeh tega je bil, da je nosil puško kakor vsak drug vojak. Metodo za izpreobračanje najbolj zakrknjenih nazaren- cev — in Adam je bil gotovo eden izmed teh — je iznašel neki narednik pri huzarskem polku št. 5. Zvedel je, da Adam posebno obožuje mačke, česar se je menda naučil od svojih bivših natakaric. Naročil je nekemu ciganu, naj mu nemu¬ doma prinese nekaj mačk, pa naj jih dobi, kjer hoče. Še istega večera se je v pisarni eskadrona, kateremu je bil Adam dodeljen, znašla polna vreča mačk. Narednik je takoj odšel na delo. Bil je namreč ravno v pravilnem razpolo¬ ženju, ker je že tri dni neprestano pil banaško črnino. V zaporu je Adama privezal k zidu, pred njim pa je na bajo¬ net nataknil živo mačko. Rekel je Adamu, da jo takoj sname, ko vzame puško v roko. Adam je kljub svoji sla¬ bosti do mačk bil nenavadno trmast; morale so poginiti kar štiri mačke. Šele pri peti se je Adamov odpor zlomil. Na¬ rednik je pravkar nataknil na konico bajonta lepo, cicasto mačko z rdečo pentljo okrog vratu, ne vedoč, da jo je cigan vlovil na vrtu vile velikega župana temešvarskega komi- tata ter da je bila cicasta žival ljubljenka same gospe velike županje. Pri pogledu na peto mačko je Adam nena¬ doma izjavil, da se puški ne bo več upiral. Toda kljub temu ni mogel mački več rešiti življenja, kajti žival je prav v trenutku njegove izpreobrnitve napravila obupen poskus, da bi se rešila. Pri tem se ji je konica bajoneta zarila v nežni trebuh, nakar je povesila glavo in počasi zdrknila po rezilu do ročaja. Posihmal je Adam pokorno nosil puško in na vprašanje: ,Kaj je puška?' je prav tako pokorno odgovarjal: .Puška 43 je vojaški bog!‘ Adam je bil premeščen k bataljonu št. 100, narednik pa je moral že čez nekaj dni izginiti iz garnizije, ker je vsa stvar prišla na dan in je veliki župan napravil vojaški komandi škandal. Pri stotniji je Adam zadnji čas postajal spet nekam zamišljen, melanholičen; njegovi pogradni sosedje so se pritoževali, da ponoči zelo nemirno spi, da večkrat nera¬ zumljivo kriči, včasih pa da se dviga in grozi. Ce ga pa zbude, da je ves moker in onemogel pada nazaj na ležišče. V takem stanju je bil, ko mu je lajtnant stavil že drugo vprašanje v teku popoldneva. Adam se je dvignil, toda odgovoril ni. je iznenaden bleknil lajtnant, medtem ko so nekateri vojaki bušili v smeh. To je bilo dovolj za božjastnika. Ko je zaslišal svoje ime, je starec vztrepetal, izbuljil oči, hkrati pa je začel lezti vznak na slamo. V prihodnjem trenutku je bil že napol nezavesten. Skozi široko odprta, brezzoba usta se mu je začel izvijati hropeč glas. Okrog njega je nastal trušč. Talerhofovci so poznali njegovo bolezen in so kakor nori začeli vpiti: c Vode, vode, saniteta, saniteta !> Najbližji so se takoj vrgli na Kašula in ga začeli pri¬ tiskati na deske, dokler je bil še čas, kajti pozneje, ko so nastopili krči in mu začeli lomiti ude, je bilo včasih celo nevarno, približevati se mu. Lajtnant Hergott je osupnil ter kmalu popolnoma iz¬ gubil glavo. Znašel se je le še toliko, da je zavpil: «Raz- hodb Potem se je jadrno spravil iz barake. Erdkonig je takoj izkoristil položaj in urno odvezal nazarenca Adama. Mož je bil tako zdelan, da se ni mogel sam privleči do svojega ležišča in sta ga morala dva podpirati. Medtem je pridirjal sanitetni četovodja Kafka, Ceh in v civilu prekajevalec, s sanitetno patruljo. Prišel je še ravno pravi čas, ker bi bili drugače na božjastnika izlili čeber ledenomrzle vode. Štirje možje so imeli opraviti, da so božjastnika končno položili na nosilnico ter ga pritrdili nanjo s pomočjo širokih jermenov. Ko so Kašula na¬ posled odnesli v bolniško barako, so Talerhofovci zagnali urnobesen krik, kakor bi ga bili odnesli v samo mrtvašnico. 46 Tuljenje je kmalu postalo tako neznosno, da so zanesljive! zaceli vpiti: «Kaj se tako derete? Molčite že!» Toda Kašulovi prijatelji so bili danes tako razburjeni, da jih je bilo zelo težko ukrotiti. Najbrže jim je dogodek z božjastnikom preživo poklical v spomin njih življenje v Talerhofu. Obmolknili so šele, ko je bilo treba iti po večerjo. Vod je bil že zbran, ko se je Almer nenadoma spomnil: je vprašal ta. se je zadrl Zapf. «V sosednji baraki ga že imajo.» Nekaj radovednežev in nestrpnežev se je zagnalo iz barake na dvorišče. Ni trajalo dolgo, ko so se spet vrnili. «Kaj je?...» so jih sprejeli zastrašeni glasovi. « Je, je...» Težko vzdušje je zavladalo po prostoru. Trdnjavo Prze- misl, ki so jo Rusi že mesece oblegali, je večina vojaštva imela za nepremagljivo; tako jih je vsaj učila dnevna pro¬ paganda. In ta nepremagljiva trdnjava, ki je po njihovem mnenju zadrževala ogromno rusko armado, da se ni mogla spustiti proti fronti in jo pomandrati, se je zdaj vdala. «Zdaj pa lahko kaj doživimo...» je prvi vzdihnil Holc¬ man in preplašeno pogledal Amuna, ki je nepremično ležal na slami in iznenaden strmel po baraki. Ker mu Amun ni ko j odgovoril, je Holcman nadaljeval: «Kaj praviš ti? ...» Amun je moral še razmišljati, kaj naj odgovori. V nje¬ govi glavi in v njegovem srcu je valovilo toliko misli in toliko čustev, da še ni jasno videl, kaj naj si misli in kako naj sodi. Bil je šele na nekakem razpotju. Na eni strani mu je srce vriskalo od tihega veselja, da se je Rusom posrečilo vzeti trdnjavo, ki je tudi po njegovem mnenju zapirala pot ruskemu prodiranju na zahod, prodiranju, ki je pomenilo svobodo slovanskim narodom; — na drugi strani pa ga je še nekaj oviralo, česar si ni znal razlagati. Kot bi ga skelelo, da se ruši to, čemur je sam pripadal... Tako, kakor je čutil, je tudi odgovoril: 50 je pripomnil Amun in pogledal po navzočih. Toda povedal je skoraj preveč. «Meni ni vseeno. Kaj veš, kaj potem lahko pride,> je menil Dervodel. Bil je kmečki sin z Dolenjske in avstrijski patriot, ker so ga tako vzgojili. «Tudi jaz tako mislim,» je dejal Pekol. Tudi njemu je bilo mučno misliti, kaj bi po zmagi sovražnikov utegnilo priti, predvsem ko so ga iz Karlaua s tolikimi obljubami poslali k vojakom. «Tako j e !> sta pritegnila Štefanič in Demark. «Zdaj še ni mogoče vedeti, kaj bo prinesla vojna.* Amun, ki mu pogovor ni ugajal, je pomislil, nato pa dejal: «Stari ljudje so trdili pri nas, da bo za to vojno prišla druga vojna, ki bo še mnogo hujša od sedanje. To bo vojna med gospodo in ubogim ljudstvom ...» Pogledal je okrog sebe in videl same vprašujoče, a napol nejeverne oči. 52 «Prej bo pa prišel še kralj Matjaž,» je ugovarjal Pekol. Bili so različnih mnenj in pogovor jim ni tekel preveč gladko. Lahko je bilo opaziti tudi prikrito nezaupljivost, ki je vladala med njimi. Vendar so ostali skupaj, kakor da bi jih držala neznana, a močna vez. Tedaj je prišel mimo frajtar Kopajnik. «Pst!» je siknil Štefanič in položil prst na usta. Kopajnik je bil tudi Slovenec, toda sam se je izdajal za Nemca. Slovencev ni maral. Kot vzrok je navajal naslednji dogodek: Bil je po materi pristojen v trdno slovensko ob¬ čino v Podjuni, medtem ko je sam odraščal v Cešovcu. Nekega dne se mu je obetala lepa pisarniška služba pri celovški mestni klavnici. Ker je moral prošnji dodati tudi domovnico, si jo je dal izstaviti od svoje občine. Župan mu jo je izstavil v slovenskem jeziku, kar je imelo za posle¬ dico, da se je obrisal za službo. Kopajnikova jeza se ni naperila proti nasilnemu, pristranskemu ravnanju celovške občine, temveč proti županu, ki mu je po njegovem mnenju odjedel kruh. «Ali nas je zapazil?* je vprašal Demark. «Ta bi hitro kaj stimil.* «Ne, ni nas zapazil,* je dejal Amun in poškilil za no¬ satim frajtarjem. Nenadoma se je na hodniku pojavil infanterist Poznik od tretje stotnije. , vse pa je prevpil razburjen Segalov glas: «Kaj? Zadušim te, zadavim te ...» V barako je planil kompanijski inšpekcijon in privil luč. Večina moštva se je prebudila, nekateri so sedeli na pogradih in si meli oči, drugi so vstajali oblečeni, kakor so bili zvečer legli, a drugi so v naglici natikali obleko, misleč, da je alarm ali da se je še kaj hujšega pripetilo. Vse se je obračalo proti kotu, kjer je Segal še vedno vpil: «Zadavim te! Kot mačka te bom zadavil...* Kot, v katerem je razsajal, je bil precej temačen in na prvi pogled ni bilo mogoče natančno razločiti, kaj se do¬ gaja v njem. Videlo se je le, da stoji Segal široko razkora¬ čen v pižami in tepta z nogami po klopčiču odej, zraven pa vpije, kot bi ga iz kože devali. Nekateri so stopili bliže. Na Segalovem ležišču je pokrito z odejami čepelo suh¬ ljato, majhno človeče, ki je prestrašeno strmelo v razjarje¬ nega Segala in se ni brigalo za sunke, padajoče po nje¬ govem slabotnem telesu, temveč si je sramežljivo zakrivalo suhljate nage noge, ki so jih Segalove brce sproti razkri¬ vale. V kratkih presledkih Segalovega vpitja se je slišalo slabotno, histerično hihitanje: «Hi-hi-hi-!» Funder je bil Angruber ju za to dragoceno reklamo zmeraj neznansko zavidljiv, zato je le nerad sledil konku¬ rentovi kretnji. Ko pa je naposled le dvignil oči, jih ni mogel več odtrgati. Gledal je in gledal, dokler se ni dvignil in odšel... Posledica je bila, da je Angruber še tisto noč zamenjal svoje stanovanje s prostori okrajne ječe v St. Johanu... Pozneje se je stvar pojasnila. Največ je k temu pripo¬ mogla Angruberjeva žena sama, ki je iz obupa skočila v reko Salico in utonila. Angruberja pa so dodelili krojaški delavnici pri 49.-temu pešpolku, odkoder so ga pozneje transferirali k bataljonu št. 100. Razumljivo je, da je vse to moralo kvarno vplivati na Angruberjevo duševno stanje. K bataljonu je prišel never¬ jetno zdelan in zamišljen. Cez dan je bil najrajši sam, pri¬ jateljev ni iskal in ni maral, ponoči pa je češče kolovratil okrog. Čudno je bilo to, da podnevi skoraj nisi mogel be¬ sedice izvleči iz njega, ponoči pa je neprenehoma kloba- saril in klobasaril. Včasih je govoril take reči, da si jih vojaki niso upali ponavljati in zaradi katerih bi ga bili lahko ustrelili. Na pritisk četovodje se je priglasil k pre¬ gledu, toda zdravnik ni vedel, kaj bi z njim. Naposled mu je dal neke uspavalne praške. 59 Po teh praških je šlo z njim še hitreje navzdol. Zvečer se je ves tih vlegel na svoj pograd, toda zjutraj je vstajal nog vedi kje v kakem kotu barake, ves trd, prezebel. Nekoč so ga našli na križnem oporniku pod stropom barake, neke noči se je celo izgubil iz barake in so ga zjutraj našli v baraki štev. 4, kjer je bila shramba. Potem so začeli paziti nanj, toda kot bi bilo začarano, ni vse skupaj nič pomagalo. Stlačili so ga v bolniški od¬ delek, toda že drugo noč je izginil in dohiteli so ga šele daleč zunaj na travniku, kamor je pobegnil čez visok plot bodeče žice, ne da bi se bil pri tem le malo opraskal. Sled¬ njič je nad njim obupal celo lajtnant Hergott in sklenili so, da ga bodo drugi dan oddali v garnizijsko bolnišnico. Toda ravno to zadnjo noč jim je za vedno ušel. Četovodja Žgank, ki je ta dan opravljal bataljonsko stražo pri baraki, kjer so bile pisarne, je ob eni po popol- noči pravkar zamenjal stražo pri vhodu. Infanterist Dervo- del je ostal sam pred barako. Jasna noč je bila čudovita mehka in mirna, zato se ni zatekel v stražnico, prislonjeno k visokemu plotu, temveč se je počasi prestopal po široki deski in odprtih ust vdihaval prijetni zrak. Tako je minilo kake pol ure, ko je nenadoma zagledal na strehi barake, skoraj tik nad seboj, bingljajočo postavo v spodnjih hla¬ čah. Spoznal je mesečnika Angruberja, ki je stal prav na koncu grebena. V strahu, da bi vojak ne izgubil ravnotežja in se pre¬ kucnil na tla, je zaklical: «Angruber!» Toda komaj mu je beseda ušla, je že vedel, da je napravil napako. Mesečnik se je zaradi rezkega glasu zdrznil, se prebudil, a v istem hipu je že izgubil ravnotežje ter se prekucnil s strehe. Priletel je z glavo na betonirana tla in mrtev ob¬ ležal. Komisija je ugotovila, da mu ni počila le glava, temveč ga je obenem zadela tudi kap. Angruberjevo smrt je morala prva stotnija drago pla¬ čati. Udeležiti se je morala pogreba, a prvi vod je bil do¬ ločen za paradni vod in je moral oddati na grobu častno salvo. Ves dan so se morali vaditi paradne hoje in paradnih prijemov ter streljanja. Lajtnant Hergott je dal najmanj stokrat zaporedoma ponoviti: 60 «Poklekni, nastavi, ogenj !> Do kraja izčrpani so se vojaki zvečer vračali v barako. Barfuss je glasno zaklel: se je hvalil Šte- fanič in se veselil kakor otrok, ki dobi tovariša. S pritokom novincev se je tudi menjalo življenje ba¬ taljona. Barake so postajale pretesne in so šumele kakor čebelni panji pred roji. Pogradi so bili prenapolnjeni in pravilo, ali bolje rečeno postava, veljavna od začetka, da spadajo zanesljivci na zgornje, ostali pa na spodnje po¬ grade, je izgubljala veljavo. Zanesljivci so zaradi splošnega pritiska užaljeni ob¬ molknili, njih nadvlada ni bila sicer še strta, toda začela je 61 vidno plahneti. Pri tem preobratu so celo Talerhofovci prišli do malo večje veljave. Kljub ugodnejšemu vetru pa disciplina ni popustila. Moštvo je moralo izčrpneje, vztrajneje vežbati, kakor moštvo drugih enot v garniziji. Tudi sekatura se ni zmanj¬ šala in lajtnant Hergott ter feldvebel Rom in podobni ku- joni so nemoteno paševali dalje. Zdelo se je, da so disciplino še bolj privili. .Nekega večera, ko je moštvo že počivalo in so bile luči že pogašene, je pridrvel v barako feldvebel Rom. cKufervizitb je zavpil s pijanim, srditim glasom, kakor je znal le on, da je mahoma vse planilo pokonci. Malo prej je še pil v beznici v Betlehemski ulici blizu lazaristovske kasarne, kjer so se po navadi shajali podčastniki iz oko¬ liških enot; pa ga je nenadoma nekaj pičilo in ves peneč se je oddirjal domov in ukazal pregled. Poleg njega se je znašel tudi korporal Zugast. «Kaj pa je to?» so se glasno izpraševali vojaki, ki še niso pozabili, da je lajtnant Hergott šele pred nekaj dnevi opravil tak pregled. Ker ni bilo četovodje Erdkoniga doma, je komandiral frajtar Kopajnik: «Vsi na mesto, nihče se ne sme premakniti!» Vojaki bi se torej ne smeli niti obleči, temveč čakati na pregled v samih srajcah. Sicer je večina moštva legala spat oblečena, toda nekaj jih je vendar bilo, ki so se zvečer slačili. Rom in Zugast sta začela pri Talerhofovcih. Tudi naj¬ drobnejše in najne^natnejše stvari sta raztresla po slami, našla pa nista ničesar. Le v Maroševem nahrbtniku sta našla tri mačje kože. Pri stotniji ni bila nobena tajnost, da lovi Maroš po okolici mačke in jih peče v kotu za latrino. Kože je feldvebel zaplenil kot erarsko imovino. Pri Bar- fussu, Holcmanu, Janodi, Kalivodi Rom ni našel ničesar. Prišel je dt> Amuna. Ko je vsebino njegovega nahrbtnika stresel na pograd, so se njegove oči takoj zapičile v majhno pločevinasto škatljico. Iz nje je privlekel na dan majhen rožni venec. Pri pogledu nanj se je Romu obraz zlobno razširil. S porogljivim nasmehom si je začel svetinjo na¬ vijati okrog rok. 62 «Ho, ho, vi ste pa pobožen vojak — kaj, Amun?» se je z zaničljivim glasom obrnil k vojaku. Amuna je grabila jeza in tudi nerazumljiva, neprijetna zadrega, da ga je Rom razkril pred tovariši, se ga je po- laščala. To svetinjo mu je pred odhodom na vojno dala mati, rekoč: «Na Mohor, nosi ga zmeraj s seboj, ker te bo varoval vsega hudega. Bosa šem šla na Višarje po to svetinjo.* Amun ni mislil na višarsko mater božjo, temveč je mislil na svojo mater, na to, kako so njene dobre, tople, raskave roke ovijale svetinjo, kako so jo pri tem mogoče močile materine solze in jo iz ljubezni do njega poljubljale njene ustnice. Zato jo je zvesto nosil s seboj, misleč, da bi mu ob morebitni nenadni smrti bila materin blagoslov. In zdaj se je ta osovraženi prašeč spakoval z njo. Rom je še zmeraj hinavski ovijal rožni venec okrog svojih prstov in se samozadovoljno režal. Medtem je na drugi strani korporal Zugast iztaknil v Heldovem nahrbt¬ niku serijo pornografskih slik. Held je bil znan svinjar in je takih slikarij nosil s seboj več garnitur, vse lepo pri¬ lepljene na svilen papir, da bi se ne pokvarile. Nekaj hipov sta Rom in Zugast stala drug ob drugem, da sta se skoraj dotikali s hrbti, ter z užitkom ogledovala najdeni predmet. Tedaj se je Zugastu ena serija izvila iz rok in odfrfotala okrog narednikove noge. «Ho, ho, kaj pa je to?» se je s prijetno iznenadenim glasom zakrohotal narednik in popadel frfotajoči konec dolge serije, ne ozirajoč se pri tem na to, da je imel okrog roke še navit Amunov rožni venec. Prihodnji hip sta preiskovalca že staknila glavi in z zanimanjem motrila slike. «He, he, he — ho, ho, ho.. ! se je režal Rom z opolzkim glasom in uživajoče mežikal z okroglimi očmi. Pijanega feldvebla se je pri pogledu na oba predmeta polastila za¬ gonetna strast razuzdanega babjeka, pomešana z bogo¬ skrunsko razposajenostjo. Oba sta bila tako zaverovana, da so se nekateri vojaki začeli glasno muzati. Šele tedaj sta se streznila in izpustila na tla svetinjo in pornografske serije slik. Cim sta se pre- 63 iskovalca spravila dalje, sta Amun kakor Held planila, da pobereta, kar je bilo njunega. Rom je že razmetaval Rainerjev kovčeg, kajti Rainer je bil eden izmed tistih redkih vojakov, ki so imeli razen nahrbtnika tudi kovčeg. Rom je imel lahko delo: na vsaki strani je porinil na dno kovčega roko, potem vse skupaj dvignil in vsa vsebina je ležala pred njim na deskah. Rom je segel po sveženj papirjev, ki so mu bili najbližji, in se začudil: «Kaj, Arbeiterwille?« Še od prejšnjega uživanja svetlikajoče se oči so se ma¬ homa zresnile in z malo da ne prepadenim glasom se je feldvebel obrnil k lastniku kovčega: «Infanterist Rainer, ali ne veste, da je ta list moštvu prepovedan?» «Ne vem, gospod feldvebel!» je še dovolj mirno odgo¬ voril Rainer. Feldveblova prepadenost pa se je takoj spremenila v silovito divjost, čim je zaslišal Rainerjev umerjeni glas. Začel je vpiti kakor obseden: Razen Rainerja in Kalivode se je tudi Slovenec Palir prišteval k socialistom. Veliko besedo sta imela seveda Segal in Held, ki sta oba po svoje udrihala po njih. Rai- nerjeva osebnost je posebno privlačevala Gruma, Štefaniča in Amuna. Zvečer so včasih zlezli k njemu na pograd in načenjali razne pogovore. Nekajkrat je prišel tudi Poznik. Kmalu so spoznali, da je Rainer zelo načitan, da mnogo ve in da na nobeno vprašanje ne ostane dolžan odgovora. V marsičem so jim njegovi odgovori bili po godu, v mar¬ sičem spet ne. Prijatelj vojne ni bil, to je bilo res, bil je proti samodrštvu državnega vodstva, za ljudsko soodlo¬ čanje in podobne stvari. Toda ko je Amun načel narod¬ nostna vprašanja Avstrije, kakor je pač vedel in znal, se je Rainer izkazal neusmiljenega internacionalista, ki ni mogel razumeti, zakaj bi tak okvir, kakor je bila avstro- ogrska država, po vojni moral razpasti. O kaki samostoj¬ nosti narodtnih manjšin sploh ni hotel slišati. Čeprav ni bil pristaš vojne, je vendar mislil, da morata zmagati Avstrija in Nemčija, ker se bodo potem lažje uredila vsa notranja vprašanja. Le eno je bilo, kar je prijetno velo od njega, popolna vera v njegove ideje. IX. Nepričakovano hitro je bila vigred tu. Najprej so odnekod pripihale rahle tople sape in s pomočjo sončnih žarkov začele razganjati ozke, ledene steze po taborišču ter jih spreminjati v žlobudraste drage. Ker niso bile barake zvezane z mestno kanalizacijo, voda 65 ni mogia odtekati in je v tolmunih stala po taborišču. Ža moštvo je imela ta sprememba to neprijetnost, da se je v barake nanosilo neznansko blata; morali so jih izpirati dvakrat na tedJen. Toda nihče se ni zmenil za to. Polje okrog taborišča je pokazalo črne, rebraste brazde, ki so se z vsakim dnem širile, dokler niso cele njive s travniki vred razprostrle svoje vigredne prikazni pred zime sitimi očmi. V daljavi, tam kjer so se dvigali prvi griči, je sneg že prej izginil in vedra pobočja polj in gozdov so se razgrnila v svet. Hkrati so se oglasile prve pomladanske ptice, ki so pri¬ hajale menda sem od tistih vedrih, prebujenih pobočij, in so z mladimi, svežimi glasovi oživljale žalostno okolico barak. Taborišče je postajalo moštvu vsak dan tesnejše, začel ga je vznemirjati čudten pritisk. Posebno vojaki, ki so bili doma s kmetov, so čutili to in bili s slehernim dnem polni novih, daljnih čustev; njih oči so postajale sanjave in ne¬ prestano nekam strmeče. Iz lok in kopnač, od povsod je vigredna vlaga parila nemirno kmečko kri. Podplati, žejni rose in sveže zemlje, so jih začeli žgati, noge v čevljih so otekale, velike dlani so se same od sebe odpirale in širile, kot bi hotele nasipati semenje vigredi. In nekega dne so se v baraki pojavili prvi šopki teloha, snežnic in drugih vigrednih rož. Ob tem prvem cvetju so težki in okorni koraki moštva postali tihi in svečani, kakor v cerkvi. Pomlad je bila tu ... Nekega jutra je stotnija korakala skiozi gozd. Pod dlrevjem je bilo že otajano, le tu in tam so na jasah ležali okrogli hlebi zmrzlega snega. Skozi grmovje je puhtela meglena vlaga. Gozd je bil tako tih, da je stotnija slišala v globini gozda svoj lastni odmev. Tedaj je zakukala ku¬ kavica. Stotnija je prisluhnila, vse je pridržalo sapo in štelo. «Ena — dve — tri.. .> «Kaj «Samo trikrat... Janoda je dejal z malodušnim glasom: «To pomeni, da nas bo v treh letih vse vrag vzel.» 66 Toda Palir, ki je zamišljen korakal poleg njega, je takoj popravil: «Ne — to pomeni, da bo vojna trajala še tri leta.> «Zmeraj kvasite neumnosti. Zaradi take posrane ptice !> Toda Palir je trdil, da bo vojna trajala še tri leta. je z vzdihom končal razgovor Holcman. Ptica, ki je kukala, ni slutila, da je s svojim klicem čez sto ljudi spravila v slabo voljo. Dih pomladi je izvabil iz kompanije tudi prvo pesem. Med maršem se je začelo tu in tam brundanje, sprva rahlo, iskajoče, potem glasneje, dokler se prsi niso odprle. Ogla¬ silo se je pet, šest pesmi hkrati, vsaka narodnost je brundala zase, toda vsi napevi so bili podobni... Celo Talerhofovci so brundali hrepeneč ukrajinski napev. Kaj se je zgodilo... ? Cetovodja Erdkonig je prisluhnil... bila je slovenska pesem, ki ga je pritegnila. Peli so Štefanič, Palir, Amun, Grum, Pekol, Istrijanec Demark in še nekateri drugi, ki so se med maršem zbrali okrog jedra, katerega so tvorili prvi trije. To je bilo med petjem dovoljeno. «Bom grmovje posekal in praprot požel...» Pesem je trepetala skozi brneči zrak. Cetovodja je navdušeno vzkliknil: «Slovenci! Pa pojmo slovenske pesmi, če drugače ne gre. Korporal Smuk, organiziraj zbor!> Slovenci so se sramežljivo spogledali, toda Smuk je že korakal poleg Erdkoniga v prvi vrsti in klical: Štefanič je zapel s svojim jasnim, prešernim tenorjem: «Kaj nam pa morejo_ ?> Ostali so mu odgovorili: «Nič, nič nam ne morejo ... ?» Glasovi so bili tako topli, objemajoči, da je mahoma zabrundal prvi vod in za njim cela stotnija. Pesem se je dvigala, rastla, osvajala. Ker večina ni poznala besedila, je brundala samo napev. Vojaki so žareli, zrak je brnel in se tresel v daljavo. Prebivalci predmestij, skozi katera je bataljon korakal in ki so poznali njegovo mračno, čudno moštvo, so postajali in se čudili. s* 67 Da, bataljon št. 100. je prvikrat pel... In že je bila velika noč tu. To leto so bili dopusti uki¬ njeni, toda nekateri protežiranci so ga vseeno dobili; med njimi je bil tudi Segal. Od Slovencev ga je dobil le Poznik. Med vojaštvom je to vzbudilo hud odpor. Za praznike so nekatere obiskali domači. Ker so se raz¬ lezli večinoma vsi častniki in ker tudi Roma ni bilo na spregled, je bilo v barakah več svobode, obiskovalci so smeli posedati po pogradih. Barfussa je obiskala njegova sestra, lepo, veselo dekle z dežele. Dekle ni bilo sramež¬ ljivo, temveč se je poredno smejalo soldaškim opazkam. Barfuss je mahoma bil ves živ novih prijateljev. Toda tu je bil Holcman doma. Ko sta se Barfuss in Holcman na veliko noč pozno ponoči pijana vrnila domov, je Holcman venomer ponavljal: «To ti rečem, Barfuss, tvoja sestra je res deklič! Po vojni jo vzamem, primojduši da jo vzamem!» Od Slovencv je dobil obisk samo Pekol. Njegova mati, ovdovela viničarka iz Slovenskih goric, je prišla dopoldne z velikim jerbasom na glavi, kakor bi nosila pisanke k žegnu. Tudi oblečena je bila, kakor se v teh krajih obla¬ čijo. Bila je majhna in vsa rjava ter velikih, dobrohotnih oči. Svojega sina ni videla že štiri leta. Ob svidenju ni nobeden jokal, čeprav so oba skelele oči. Mati je hotela kar pred vhodom razdevati vsebino jerbasa, toda sin jo je povlekel stran od vhoda. Slednjič sta se ustavila za barako. Pekol je rinil mater v samoto, da bi jo objel, toda ko sta bila sama, tega ni storil, temveč jo je samo gledal. Tudi mati ga je nekaj trenutkov strme gledala, potem se je pa, kot bi bila v zadregi, sklonila nad) jerbas. Tu je bila velika, prava prekajena velikonočna gnjat, platišče prekajene sla¬ nine, velik, rumen poprtnjak, steklenica vina, steklenica žganja in še polno raznih drobnarij. Pred sinovimi očmi se je bleščalo. «Gnjat, poprtnjak in vino sem imela včeraj pri žegnu,> je razlagala mati, kakor bi se ji mudilo. Pekol je strmel. Daši je razumel materine besede, ni mislil prav nič na njih vsebino, na žegen, temveč bi bil rad mislil na to, odkod je njegova uboga mati, ki razen nekaj kur ni imela nič svojega, vse to dobila. Toda nje- 68 govo srce je bilo tako polno, da tudi na to ni mogel misliti, pač pa je bil poln globokega in svetega občutka, ki ga je vsega zajel. Skozi trepalnice je videl materine rjave, raz¬ pokane roke, ki so drgetale nad jerbasovo vsebino, kakor bi se bale, da bi jo videle nepoklicane oči. Koliko je morala prestradati, preden je spravila tako ogromno bogastvo skupaj. Toda mati je še iskala na dnu jerbasa. Naposled je njena roka privlekla na površje rdeče pobarvano pisanko. «To je zateb mu je s posebnim naglasom prožila jajce. Sin je iztegnil roko, toda preden je vzel dar, je z obo¬ tavljajočim se glasom pobaral: «Kdo je dal to_?> «Lenca ...» Materin glas je bil tih, boječ. Sinov obraz je komaj vidno vztrepetal, nato je molče vzel pisanko in jo urno stlačil v hlačni žep. Potem sta oba molče stala ob odkritem jerbasu, kakor bi si ne imela nič več povedlati. Tedaj ju je zmotil korporal Smuk, ki je ta dan opravljal bataljonsko stražo. cPekol, spravi no mater v barako. Kaj bosta stala tam zunaj ?c «Saj res,* se je zganil sin, kar sam vzel jerbas in se napotil v barako, mati pa za njim. V baraki je bilo le malo vojakov, še celo Talerhofovcev je polovica manjkala. Tisti, ki so bili doma, so bili suhi. Med njimi je bil tudi Štefanič. Pekol ga je seznanil z materjo: «To je moj najboljši prijateljic Ni povedal niti imena niti odkod je ta prijatelj doma, toda materi je to zado¬ stovalo. Štefaniča je zadel njen hvaležen pogled. Vsi trije so se usedli na pograd. Mati je silila Pekola, naj kaj je. Ponujala je tudi Štefaniču. Pozneje se je ta odstranil z namenom, dh ju ne bi motil, če se imata kaj posebnega pogovoriti. In tega bi po njegovem mnenju mo¬ ralo biti precej. Toda onadva sta povečini molčala. Tako je minulo precej časa. Naposled je mati rekla: «Moj vlak odhaja ob devetih.* Bilo je še sredi popoldneva, zato je to pomenilo, da je materi baraka postala pretesna in da jo srce žene ven. Odšli so vsi trije skupaj in se napotili v mesto. Štefanič je iz obzirnosti hodil vedno nekaj korakov za materjo in 69 sinom, ko se je pa prepričal, da se sama nimata kaj po¬ govarjati, je ostal pri njima. Hodili so po ulicah, mimo izložbenih oken, razsvetljenih lokalov, skozi prostrane na¬ sade parkov, kjer so odmevali otročji vriski, gledali v reko, ki je bohotno tekla skozi sredo mesta, in strmeli v stari grad, stoječ na strmem hribu sredi mesta. Še mnogo pred deveto uro so se odpravili na kolodvor. Dolgo kolodvorsko poslopje je bilo kljub prazniku polno vsakdanjega vojnega vrveža. Skozi svit luči so se majale odhajajoče in prihajajoče vojaške postave. Iz ozadja so porivali dolg vojaški transport na glavni tir, ki se je nato ob vpitju vojakov odpeljal proti jugu. Po dolgem času so naposled pritirali na peron vlak, s katerim se je morala Pekolova mati odpeljati. Mati in sin sta stala pred vago¬ nom in mati, ki je z levico pritiskala prazni jerbas ob bok, je segala sinu komaj pod rame. Nenadoma je rekla: cKako si zrastel, odikar te nisem videla.. .> To je bila njena prva nežna beseda na dan njunega svidenja. Njene oči so ga gledale, a sina je v grlu zaščegetal dotlej neznan srbež. Potem sta oba spet dolgo molčala. Do odhoda je bilo še precej časa. Sinu je postajalo težko pri srcu, rad bi bil materi rekel nekaj mehkega, dobrega, da bi ji zaigrale te, vanj uprte oči v veselju in sreči, toda vse lepe besede so sproti bežale od njega. Cez nekaj časa je bila spet mati, ki je rekla: cKoroš mi je rekel, da bo tebi dal viničarijo, kadar se vrneš.» Tudi zdaj je sin molčal,obnemogel pred materino veli- častjo, ki misli zdaj na take stvari. Tedaj se je približala ura odhoda; potniki, ki so dotlej stali na peronu, so skakali v vagone. Mati se je stresla, se neopažno stisnila čisto k sinu ter dvignila obraz k njemu. Sin se je naglo sklonil in jo poljubil kratko in močno. Potem je zagrgralo iz njega: Spet so zašli v zagato, iz katere jim je pomagal Pekolov vedri glas: cPijmo, tovariši, in pozabimo. Kar pride pa pride...» In steklenica je znova zaklokotala. X. Pomlad ni prizanesli niti majhnemu, domačemu vežba- lišču za barakami, ki se je imenovalo «Suhajdaeksercir- plao. To bataljonsko vežbališče je dobilo ime po frajtarju Suhajdi, edini šarži ukrajinske narodnosti pri bataljonu. To je bil postaren rezervist, ki je pred več ko dvajsetimi leti služil pri ukrajinskem polku št. 15. K bataljonu je prišel že precej gluh in sprva niso vedeli, kaj naj počno z njim, kajti mož ni imel o vojaških stvareh niti najmanj- 74 sega pojma več. Za tolmača bi prav prišel, toda na nesrečo mož ni znal niti besedice nemški. Ker je bil pa frajtar, so ga morali za nekaj porabiti. Nekaj časa so ga uporabljali za nadzorstvo raznih hišnih opravil, posebno za čiščenje latrine in podobno, zaradi česar je dobil ime: latrinafrajtar. Toda čisto po naključju je feldvebel Rom odkril dotlej neznano Suhajdino sposobnost. Rom je nekega dne iz dolgega časa gledal skozi okno, odkodler se je videlo proti drvarnici, kjer je Suhajda z nekaj maroderji razkladal voz drv. In kaj je videl? Su¬ hajda je maroderje postavil lepo v vrsto, vsak si je naložil na ramo poleno, nakar so drug za drugim z vojaškim ko¬ rakom odkorakali (proti drvarnfici, v mimohodu zagnali poleno na kup in se spet v vojaškem koraku vračali nazaj k vozu. Suhajda je med tem enakomerno komandiral: «Ena, dve, ena dve.» To je šlo brez prestanka celo uro. Od! tistih dob so Suhajdo uporabljali za tako imenovano posamično ekser- ciranje. To je bil za tako enoto, kakor je bil bataljon št. 100, zelo važen opravek, ker so vedno prihajali tudi rekruti, ki so šele oblekli vojaško suknjo ter niso znali niti vojaškega koraka. Takih novincev seveda ni bilo mogoče uvrščati med ostalo, že šolano moštvo, ter so jih naj¬ osnovnejših vojaških ved morali posebej priučiti. Suhajda je vežbal na tistem malem travniku za bara¬ kami od zore do mraka, v petek in svetek. Prostor je bil dovolj omejen, zato se je vsa vaja vršila bolj na mestu ali pa v krogu. Vse vežbališče je bilo pokrito z razritimi stezami, ki so jih izhodili enakomerni koraki v črno zemljo tudi pozimi, ko je bila zmrzla. Te steze so bile podobne na tla položenim stopnicam in vežbajoči vojaki, ki so hodili po njih, so bili podobni skakajočim fazanom. Suhajda je bil zelo ljudomil človek, vendar je imel nekaj čudnih lastnosti, pred katerimi so se rekrutom ježili lasje. Ena poglavitnih je bila njegova zamišljenost. Bil je sposoben, celo uro gnati svoj: «Ena dve, ena dve, ena dve,» ne da bi menda vedel, kaj dela. Toda to še ni bilo najhuje. Posebno veselje je imel do povelj: cLinks um< (levo krog) in: cKehrt euch!» (S čelom nazaj). Kadar je vežbal ti dve kretnji in se je zraven zamislil, je bilo na 75 vežbališču joj. Nekoč ga je praporščak Domin med vež- banjem in opazoval izza barake in naštel nič manj kakor dtvesto petdeset zaporednih povelj: «Links um!» Ravno takrat sta vežbala rekruta Kapun iz Maribora in Zega iz tržaške okolice. Po dvesto petdesetih kretnjah na levo se je Zega nenadoma zrušil na tla in onesvestil. Morali so ga z mrzlo vodo spraviti k zavesti. Kapunu pa ni bilo nič. Potem so ugotovili, da je Kapun levičar. Tn tega slavnega vežbališča je bilo nenadoma konec. Nekega jutra so prišli trije civilisti in zastopnik mestnega magistrata v uniformi ter vežbališče kratko malo razdelili na nekaj tucatov gred. Takoj drugi dan so se na teh gredah že pojavili železničarji z bližnje ranžirne postaje s svojimi ženami in otroki in jih začeli razkopavati. V osmih dneh se je Suhajdino vežbališče spremenilo v lep, obdelan vrt. Usoda Suhajdinega vežbališča je moštvo bataljona zelo poparila. Kalivoda je zvečer tarnal, kje neki bo Suhajda sedaj učil nove rekrute, ki so še vedno prihajali. Toda še bolj, kakor to, je moštvo zanimal drugi pomen te spre¬ membe. Almer je bil prvi, ki se je tega spomnil: «Meni se zdi, da bo vojna še trajala, sicer bi vežbališča ne uničevali,» je vzdihoval. Ob večerih se je mnogo govorilo o ženskah. Vojaki, ki so imeli denar, so zvečer izostajali in ko so se vračali, so si pripovedovali razne stvari. Mnogi so izostajali celo brez dovoljenja. Infanterist Held, največji kvantač pri stotniji, zdaj sploh ni prenehal s svojimi kvantami, kadar je bil doma. Bil pa je le redkokdaj. Znano je bilo, dia ima v mestu več žensk hkrati in da hodi zdaj k eni, potem k drugi. Posebno veselje je imel, da je s temi kvantami mučil zrele moža¬ karje, a najbolj je imel na piki rezervista Erbmana, ble¬ dega, suhljatega moža kakih tridesetih let. Bil je šele dobrih štirinajst dni pri stotniji, a že je imel priimek «Bajonetpucer» (čistilec bajoneta). Nekega večera so ga namreč zalotili na latrini pri samouživanju. Posihmal se ga je večina izogibala, kolikor se že sam ni izogibal tova¬ rišiji. Njegova strast je bila bolezen, ki ga je gnala v obup. 76 Tega Erbmana je Held zasledoval s svojimi kvantami in s svojimi serijami pornografskih slik ter ni odnehal prej, dokler ga ni spravil na stranišče. Potem se je cinično režal za njim: «Oho, že gre, vidite, že gre_!» V nedeljo dopoldne je bilo ukazano čiščenje pušk. Ker najlaže čistita dva skupaj, si je Held izbral za svojega tovariša Erbmana. Erbman je držal za en konec vrvi, med 1 - tm ko je Held drgnil s puškino cevjo po vrvi sem in tja. Med delom mu je vneto pripovedoval: se je hvalil Held. «He, Erbman, drži no za vrv, sicer ne bova danes gotova.* Erbman je med kvantanjem izpustil vrv, da je Heldu omahnila puška na tla. Pri tem je z odsotnimi očmi buljil v Helda, od njega se je pa obračal po pogradih, kakor da bi tam iskal zaščite. Palirju, ki sicer tudi ni bil svetnik, je bilo Heldovega kvantanja dovolj; zato se je osorno zadrl: «Nehaj že s svojimi čenčami! Kdo te bo pa poslušal!* 77 Potem sta se s Heldom začela prepirati. Medtem se je Erbman izmuznil s hodnika in Held ga je opazil šele med vrati. «Ha, ha, bajonetpucer že gre... !» se je nesramno za- krohotal, za njim pa še nekateri drugi. Erbmana ni bilo več na spregled in Held je moral na¬ prositi Talerhofovca Petriko, du mu je prijel za vrv. Kmalu nato je odšel Kalivoda iz barake, toda vrnil se je zelo hitro, kakor da bi ga kdo podil. Obstal je pri vratih in prestrašenih oči strmel po pogradih. Naposled je zasopel: «Bajonetpucer visi za straniščem...» Vse je planilo iz barake in jo ucvrlo proti latrini. Zadaj za plankami je res visel Erbman, obešen na puškino vrv, privezano za žebelj, ki ga je bogve kdo tja zabil. Njegov bledi, podolgovati obraz še ni utegnil posineti, toda izbu¬ ljene oči in konec jezika, ki mu je pokrival spodnjo ust¬ nico, je pričal, da se je do smrti zadrgnil. Medltem ko so nekateri tekli po sanitetnega četovodjo Kafko, so drugi prerezali vrv in skušali obešenca oživiti. Toda vsi napori so bili zaman. Ko je prišel Kafka, mu ni preostalo drugega, kakor položiti mrtveca na nosila in ga odpremiti v zasilno mrtvašnico zadaj za barakami. Nosili so ga nepokritega skozi špalir radovednežev, ki so pridregnili iz vseh barak. S čudnimi občutki je moštvo strmelo v Erbmanov posineli obraz, na katerem se je zrcalila neizrečena bolečina in težko očitanje. Mnogi so se obračali v stran... Na prvo stotnijo je legla težka mora. Nihče se ni brigal za divjanje feldvebla Roma, ki je razsajal, ker so brez komisije prerezali obešenčevo vrv, dobro vedoč, da si hoče Rom izkričati le svojo kosmato vest. Vojaki so nemo ob¬ sedeli na pogradih, vsak je strmel pred se in se izogibal očem svojega soseda. Nenaden Erbmanov konec jim je pričaral pred oči kratko življenje, ki so ga z obešencem skupaj preživeli in ta spomin je vsakogar opominjal, ali ni morebiti tudi on kaj pripomogel k temu obupnemu dejanju. Mnogi si niso imeli kaj očitati, toda stotnija si je morala priznati, da ga je pomagala tirati v pogubo. Dokler je živel, nihče ni imel pravega poguma, postaviti se na njegovo stran. 78 Segal se je prvi poskušal otresti neprijetnega vtisa ter je s prisiljenim nasmehom dejal: «Ta je bil še bolj uren od Čare ja, kaj ne Almer?» Toda Almer ni imel niti toliko poguma, da bi se na¬ smehnil. Held si je dolgo dajal opravka pri svoji prtljagi, vedoč, da ga vse gleda. Nenadoma se je Palir zadrl nanj z gro¬ zečim glasom: «No, ali si zdaj sit? Ali si se ga nažrl?» Ker se Held ni ganil, je Palir še dodal: «Tega imaš ti na vesti, da veš!» Erbman je ležal v mrtvašnici, medtem ko so brzojavno obvestili njegovo ženo, da je mož mrtev. Kljub temu, da je bila tisti dan nedelja, je frajtar Suhajda z nekim novim rekrutom vežbal na ozkem prostoru med barakami marš- ajns. Njegov glas je monotono odmeval po taborišču: «Smer bajonetpucer, ena dve, ena dve...» Prihodnje jutro je že na vse zgodaj stala pred mrtvaš¬ nico ohlapna, vodenična žena kakih tridesetih let, oblečena v žalno obleko, ter ponavljala vsakemu, ki je prišel mimo: cVedela sem, vedela sem, da moj mož ne bo preživel vojne...» Za krilo se je je držalo dvoje majhnih deklic s plašnimi očmi. Usoda, v tem primeru v osebi četovodje Erdkoniga, se je nad Heldom kruto maščevala. Zaman se je veselil prostega nedeljskega popoldneva ter prihodnje noči, kajti Erdkonig ga je še s tremi tovariši določil za stražo v mrtvašnici. Posledica je bila, da ni Held nikdar več razkazoval svojih pornografskih serij ... XI. Bataljonska komanda se ni malo trudila, da tudi iz takega moštva, kakršno je bilo pri bataljonu, zvari neko vojaško skupnost, ki bi ga trdneje povezala, kakor pa gola disciplina. Več kakor vse pridige o tovarištvu in vojaškem duhu je v tej smeri storil sam četovodja Erdkonig s svojim mirnim ponavljanjem: 79 c Mir! Vsi skupaj ste soldati enega cesar ja!» Toda česar nista niti on niti komanda mogla doseči neposredno, se je rodilo iz odpora proti raznim metodam. Med moštvom je začela rasti rahla skupnost, plod zmerjanj, špang in arestov, in je kar nenadoma udarila na dan. Infanterista Holcman in Barfuss, ki sta bila med naj¬ vztrajnejšimi in najdomišljavejšimi zanesljivci, sta neke nedelje zvečer pila v mestu z vojaki 27. pešpolka. V isti gostilni so sedeli tudi Amun, janoda in Demark. Vojaki 27. tega polka so začeli to trojico izzivati: «Kuš, ialerhofbataljonb Vnel se je prepir, ki se je kmalu razvil v pretep, v katerega sta takoj posegla tudi Holcman in Barfuss in sicer nepričakovano na strani Amuna in tovarišev. Holcman je med pretepom klečal na nekem izzivaču, ga držal za kuštre in tolkel z njegovo glavo ob tla: se je takoj vmešal Segal. Tedaj ga je hrupno prekinil Janoda: «i J ovem vam, da sem tega že sit! Zmeraj Cehi pa Cehi..» «Ohob se je porogal Segal, «svinja se zadere, če jo po rilcu udariš ...» Nenadoma je skočil Štefanič. Ker je premalo znal nem¬ ški, se je zadrl to, česar se je bil naučil: c Veš kaj, Segal, ti me lahko v rit pihnešb «K-a-j?» je osuplo zinil Segal. Zanesljivci so molčali. Iz spodnjega pograda se je začul topel, pomirjevalen Matejčukov glas: «Vsi bomo morda že jutri gledali smrti v ob raz...> 80 Prvič, odkar je bataljon obstajal, se je Talerhofovec javno vmešal v podoben razgovor. Ta drznost je razvajene zanesljivce ponovno spravila na noge. «Ti pa tiho bodi!» se je zadrl Held. Namesto Matejčuka, ki se je takoj zgrbil in se hotel potuhniti, se je Amun izzivalno dvignil na pogradu: cZakaj pa?» Held se je skušal izviti. Rekel je s prozornim namenom: «Vas to ne briga, ker vam nihče nič noče!« Pri tem pa je mislil na močno skupino Slovencev. «To je vseeno! Vse nas briga, kar uganjate.» Palir je bil še rezkejši: «Seveda nas briga zato, ker hočemo imeti za vselej mir. Ali mislite, da ste boljši od — onih? Ali niso vojaki, kakor vi?» S pograda je že poskakalo nekaj vročekrvnežev in osato stopalo po hodniku, med njimi Held, Almer in kuhar Denk. Dosedanji oblastniki so čutili, da se v tem trenutku odloča usoda njihove nadvlade pri stotniji in se niso hoteli zlepa vdati. «Politično sumljiv še nisem,» je pikro zinil Barfuss. Takoj se je vsulo nanj več glasov: «Boš pa še! Kaj nas to briga?* Rainer je skušal miriti: cDajte no že mirb Toda to ni užgalo. Kdo ve, kako bi se bila stvar končala, ako ne bi bil posegel vmes Popovič. Mirni in bolehni Bo¬ sanec se ni nikoli vmešaval v prepire. Zato so zdaj vsi osupnili, ko se je obrnil k zanesljivcem s svojim globokim, resnim glasom: «Posodite si no pamet, ljudje božji! Te stvari, ki jih uganjate vi, zanesljivci, res nimajo nobenega smisla več. Poglejte — na eni strani nam komanda daje puške v roke, dla gremo jutri branit domovino, na drugi strani pa nas vi zajedate in nas pitate z izdajalci. Ali ustreza to namenom vojske? Ce ne boste odnehali, se ne smete čuditi, ako bo ta ali oni na fronti tako ravnal, kakor vi trdite za Cehe...» Popovičeve besede so na zanesljivce napravile porazen vtis, manj strupene so pa naravnost razorožile. Infanterist Ebner, postaren in sam zase živeč mož, je dejal: 6 81 «Tudi jaz mislim takob Pritrdila sta mu Rainer in Zapf. Tehtnica se je začela nagibati na škodo zanesljivcev. Sredi hodnika je stal Palir in vpil: Kopajnik je ves togoten streljal okrog sebe, ne vedoč, kako naj stvar reši. Rad bi bil stopil na stran prenapetih zanesljivcev, toda na podlagi izjav, ki jih je slišal, je bilo to težko. Zato se je rajši potuhnil s taktičnim umikom: «Mir zdaj! Stvar bom pa dalje javilb S temi besedami je odšel iz oddelka. Kakor nalašč je takoj nato butnil v četovodjo Erdkoniga, ki mu je zadevo sporočil. Erdkonig je bil takoj na licu mesta. «Fantje, kaj ste spet imeli med seboj? Tega mora biti enkrat za vselej konec, tega zajedanja. Da mi ne pride več na uho beseda izdajalec ali kaj podobnega! Kako pa mislite 82 ■ potem opraviti na fronti? Ali boste drng drugemu v hrbet streljali?* S tem so bili izzivači naposled ugnani v kozji rog. Od prve stotnije, kjer so bili itak glavni hujskači, se je dobljena zmaga hitro razširila tudi na ostale. Povsod je zavladalo globoko zadoščenje in prvi vod, ki je to zmago izvojeval, je postal najbolj ugleden pri celem bataljonu. Held, Almer, Segal in njihovi nergači so se uklonili le stisnjenih zob in so potihem še mrmrali, toda le med seboj; večina zanesljivcev pa je bila z novim položajem zado¬ voljna. Za rast bataljonske vzajemnosti pa razni Romi in Her- gotti niso nehali skrbeti. Nekega opoldne je prva stotnija v dolgi verigi korakala k delitvi kosila. Feldvebel Rom je ta dian sam delil meso. Počasi se je pomikala dolga vrsta moštva mimo mize. Pri mizi je bil Grum. «Prosim suho meso!* S temi besedami je nastavil skodelo pred narednika. Moštvu je bilo svojčas sporočeno, da si meso lahko izbere mastno ali suho. Tudi Rom se je po navadi držal tega, toda danes je jezno brcnil v nastavljeno posodo kos samega loja. Grum je mirno zvrnil loj nazaj na mizo in dejal: «Ne mastnega, gospod feldvebel, suhega prosim!* Rom je moral biti ta dan posebno nasajen. Zabodeno je pogledial Gruma, ponovno vrgel prejšnji kos v skodelo in rezko siknil: «Marš!> Gruma je pogrelo, da je pred feldveblovim nosom za¬ gnal meso pod mizo. Toda ali je storil nalašč, ali se mu je pripetilo — za mesom je zletela tudi skodela. Sledil je grozanski ramuš. Feldvebel Rom je najprej pobledel, potem je hipoma zardel in zamahnil z dolgimi vilicami po Grumovi glavi. Ta se je sicer umaknil, toda dobil jo je po hrbtu. Rom pa še ni bil s tem zadovoljen. Kakor besen je mahal proti Grumu, ki se je zadenski umikal in z roko odbijal napade. Podrl je za seboj dva tovariša ter povzročil, da se je veriga zvila v klopčič. Ro- popotanje pločevinastih posod je prevpilo feldveblovo kričanje: «Jaz ti bom pokazal, pes, jaz ti bom pokazal!* 6 * 83 Vse je bilo iznenadeno, najbolj pa Grum sam, Ko se je branil udarcev, je močno sunil feldvebla v prsi, da je odletel nazaj proti mizi. Medtem so navalili nanj inšpek- cijon, šarži ter kuhar Denk in ga začeli suvati od vseh strani. Stisnili so ga k plankam, kjer so ga zbili na tla. Potem so ga odvedli v zapor, kjer so ga najprej privezali. To je opravil Rom sam. Pravili so, da ga je privezal tako hudo, da je že čez nekaj minut padel v nezavest. Drugi dan je moral na bataljonski raport. Rom in njegovi pajdaši bi ga bili radi spravili pred vojno sodišče, pa se jim ni posrečilo. Kljub temu je dobil hudo kazen, namreč osem dni zapora, vsako opoldne pol ure vezi in vsak drugi dan post. Ves bataljon je bil z maloštevilnimi izjemami na Gru¬ movi strani, čeprav si tega nihče ni upal javno priznati. Šele nekaj dni po tem dogodku je Holcman po večerji dejal z zamolklim glasom: «Mojmuši, ta Grum bi zaslužil, da bi mu človek plačal liter vina, kadar pride ven .. .> Bataljon je obšel duh tovarištva ... XII. Popoldne se je med moštvom nekaj šušljalo, zvečer pa je že počilo: «Italija nam je napovedala vojno...» «Prokleti izdajalcih sta se dušila Segal in Held. Tisti, ki niso bili popolnoma njunih misli, so z mešanimi občutki strmeli s pogradov. Toda preden se je mogel razviti temeljit razgovor, se je med vrati pojavil feldlvebel Rom in zavpil: «Petdeset mož potrebujem!* Že to, da je pozival feldvebel sam, moštva ni preveč navdušilo za priglaševanje. Gotovo kako prenašanje to¬ vorov! Zato je le nekaj ljudi skočilo s pogradov, med njimi tudi Almer. Večina se ni premaknila in je izpod čel ne¬ zaupljivo strmela v feldvebla. Toda ta je bil danes posebno razpoložen. Začel je bolj vabiti, kakor poveljevati: «S pogradov fantje, danes potrebujem kričače! Kje so kričači? Halo, Amun, Demark, Holcman in ti Segal, ki se 84 znaš dreti, kakor bi te na meh drli! Danes se ne boste kesali .» To je moralo biti nekaj posbnega. Kmalu je feldvebel nabral potrebno moštvo. Skupina je z njim na čelu odko¬ rakala po stranskih ulicah ter neopažena dospela v neko šolsko poslopje, kjer je bilo zbranih že več takih skupin. Tu se jim je šele posvetilo, kakšne vrste ekspedicija jih čaka nocoj: Mestni magistrat je z raznimi domoljubnimi organizacijami pripravljal demonstracijo proti izdajalski Italiji. Zaradi večje udarnosti so prireditelji pritegnili tudi nekaj vojakov. Romova skupina je dobila slamnato strašilo, ki naj bi predstavljalo italijanskega bersaljera. Strašilo je na dolgem kolu nosil infanterist Adam, za njim so v dveh četverostopih korakali kričači. Rom je izbral Segala, Štefaniča, Gruma, Zego, Palirja, Demarka, Maroša in še nekatere druge, ki so bili znani kot dobri pevci. Ostali pa so v dvoredu nosili za njimi baklje. Sprevod je krenil po glavnih ulicah. Pred Romovo sku¬ pino in za njo so korakale skupine civilistov, večjidel ženske in otroci. Nekje spredaj se je drla odurna mačja muzika, ki pa jo je kmalu zadušilo vpitje demonstrantov. Rom je korakal ob strani obeh četverostopov in ko¬ mandiral: «Ena, dve, tri!» In že je zadonelo po ulick «Smrt izdajalcem! Dol Italija!» Iz špalirja se je začul glas: «Ti so menda najpogumnejši; najbolj kričijo...s> Čez dobro uro so se demonstrantje zgrnili na obširnem Gosposkem trgu, ki je bil do zadnjega kotička nabit z ljudstvom. Ljudje še niso bili presiti vojne, razen tega pa jih je ravnanje bivšega zaveznika res razburilo. Pred spomenikom nadvojvode Janeza so se zbrale šte¬ vilne deputacije, civilna in vojaška zastopstva, bakljonosci, nosilci transparentov ter nosilci strašil, ki so predstavljala Italijo. Zastopnica društva za nabiranje daril frontnim vo¬ jakom je žlobudrala neko mešanico, katere je bilo mogoče razumeti le vzklik na koncu: «Živela vojna!» 85 «Ha, ha, ha, ali ste jo slišali? — Ta je pa znorela, ha, ha, ha .. .!» Nekateri vojaki se niso mogli vzdržati in so se na glas zakrohotali. Zadnja je govorila zastopnica ženske sekcije Rdtečega križa, neka baronica, katere imena si nihče ni mogel zapomniti; toda govorila je tako dolgo, da so se ljudje začeli že razhajati. K sreči je bilo na vrsti še za¬ žiganje strašil. Z veliko težavo sta se prerila h grmadi feld- vebel Rom in Adam. Med huronskim vpitjem celega trga so strašila končno zgorela. S petjem cesarske pesmi ter s klici: Živela Avstrija! in Dol Italija! se je trg naposled začel prazniti. Ura se je bližala že polnoči. Ko so se demonstranti vračali proti barakam, jih je Rom pohvalil: Dobro ste se držali! Bili smo najglasnejši od vseh!» V baraki pa jih je čakalo nemajhno iznenadenje. Rom jih je pred razhodom odpeljal pred skladišče, kjer je dal vsakemu hleb komisa in kos sira. «Zato, da boste vedeli, kdaj nam je Italija napovedala vojno,» je rekel, preden jih je nagnal spat. Cez nekaj dni se je že javno govorilo, da je Italija stopila v vojno zato, da bo dobila Trst od Avstrije, Dalma¬ cijo in Južni Tirol. Slovenci so postali zamišljeni, posebno oni iz Primorske. Italijani so se potuhnili. Na obzorju raz¬ nih, že itak motnih misli in domnev se je mahoma pojavil nov, neprijeten činitelj, ki je vse, kar se je dotlej zdelo mogoče, temeljito preobrnil. Najbolj smeli, kakor Poznik, Amun, Štefanič in njih ožji tovariši, so pobesili glave: Kaj bo...? Nekega večera je predložil Poznik: «Pojdimo k Popoviču! Ta veliko ve.» S Popovičem so Slovenci prav za prav zelo malo obče¬ vali. Največ povoda za to je dal Popovič sam, ki se je do¬ sledno izogibal vsaki tovaršiji. Razen tega je bil proti njim odkrito prezirljiv, nekako visok. Vendar se je s posamez¬ niki sčasoma malo zbližal, posebno pa s Poznikom, s ka¬ terim sta često tičala skupaj. «To so sami moji prijatelji in se lahko zaneseš,* je pomirjevalno dejal Poznik Bosancu, videč njegove nezaup¬ ljive oči, s katerimi je motril vso družbo. 86 Popovič je molčal in mirno kadil svojo večno cigareto. Po kratkem odmoru ga je Poznik naravnost vprašal: «Kaj pa ti misliš o Italiji? Nas Slovence skrbi...» Popovič se ni zganil, temveč je dolgo strmel v deske gornjega pograda. Potem je počasi spregovoril: «Eno je gotovo, usoda Avstrije je zapečatena...» Oči vidno je bil oprezen. Toda Grum je postal nestrpen: ^Slovenci mislimo, da stoje stvari slabo za nas.» Kot da bi ga ne slišal, je Popovič mirno nadaljeval: «Srbija bo izšla iz vojne kot zmagovalka — to je gotova stvar!» Spet je prenehal in se odkašljal. Amun je pogledal okrog sebe, potem pa previdno rekel: «Potemtakem je Rusija Slovane izdala —» Toda na to je skočil Poznik: «Kako moreš kaj takega trditi, človek božji!> Popovič se je hladno nasmehnil: «Srbija bo zmagovalka, vi pa, Slovenci, boste najbrže prišli pod Italijo, vsaj en del. Zakaj? Vojska je račun, ka¬ kor vsaka druga trgovina in nekdo mora plačati žrtve. Danes je dejanski tako, da ni drugega izhoda. Rusija ni mogla storiti drugače. Udteležba Italije pa je dragocena stvar. Pozneje se bo videlo. Stvar se lahko popravi v eni izmed prihodnjih vojn ...» Poslušali so ga z utripajočimi srci. Grum si ni mogel kaj, da ne bi rekel: «Ali ne bo sedanja vojna zadnja?» Namesto odgovora se je Popovič mrzlo nasmehnil. Razgovor se ni mogel prav razviti in kmalu so se tovariši poparjeni odstranili; celo Poznik je kazal nezadovoljen obraz. Ko so odhajali, je Grum dejal: «Zdi se, kot da bi bilo njemu vseeno...?» «Še huje — govori, kakor bi bili mi zadnji na svetu !s> je jezno menil Amun. «Kar se tiče tega, ima prav! Med zadnjimi smo...» Štefanič se je žalostno nasmehnil. «Ti Srbi,» je zamišljeno povzel Grum, cimajo nekaj, česar mi nimamo. Držijo se kakor lipovi bogovi. Neki ponos imajo. Mi Slovenci tega ne poznamo, a je škoda...» Cez nekaj časa se je oglasil Demark z razdraženim glasom: 87 «To pa rečem, da rajši ostanem pod Avstrijo, kakor pa pod Italijo!» «Jaz tudib je ponovil za njim Grum. «Jaz tudi, jaz tudi!* so poudarili še drugi in naposled tudi Pozniku ni preostalo drugega, kakor da je pritegnil. Zaman so se trudili, da bi se pomirili. Koliko nejasnosti! Kako to? Ali ni vojne med slovanstvom in germanstvom? Ali ni to vojna za svobodo podjarmljenih narodov? Še prve ni konec, pa govorijo nekateri že o novi. Dvomi so postajali vedno hujši in so jih mučili noč in dan, zaupanje v neke nedoločne slutnje se je znova začelo majati. Rainer¬ jev socializem se jim je zdel tuj, nepravičen, nedosleden; sedaj pa spet Popovič! Kam bi se neki človek oprl? Lažje kakor drugim je bilo Palirju. Imel je vsaj svoj socializem, v katerega je veroval in mu zaupal. «Po vojni bo vse dtugače. Ljudstvo bo prišlo do besede. In potem bo za vse prav. Ali mislite, da bodo vedno kapita¬ listi vladali ?» Štefanič ga je pogledal v gorečem upanju: «Kakor ti praviš, bi bilo najbolje. Potem bi Slovenci sami lahko vstali... Toda kdo bo to izvedel, kdo...?» Bataljon je dobil novo vojno opremo. To je bilo zna¬ menje, da se bliža čas odhoda na fronto. Nova ni bila le montura, temveč tudi puške, ki so še dišale po tovarni. Ne¬ verjetno je pa bilo, kakšni so bili bajoneti. Bili so popol¬ noma topi. To je izzvalo med moštvom razne pomisleke. Almer je naravnost trdil, da si s takim orožjem ne upa na frocio. «Brez kija ne spraviš te konice v trebuh. Na — vidite!» Pri tem si je tiščal bajonetovo konico v trebuh. Held je hotel biti bolj pameten: «Ce se zaletiš, ga že spraviš noter.* Nekaj dni pozneje pa je Almer stopil žarečega obraza v barako. Skrivnostno nasmihanje njegovih vedrih oči je bilo dokaz, da je iztaknil nekaj posebnega. Nekateri so predli okrog njega, toda šele po precejšnem obotavljanju se jim je razodel. Privlekel je iz nožnice svoj bajonet. «To je zdaj nož, kakor se spodobi!* 88 Barfuss, Amun, Held in še nekateri drugi so ga obstopili. V Almerjevih rokah se je blestel pravkar zbrušen bajonet, od katerega se kar niso mogle odvrniti njegove zaljubljene oči. «To je jeklo, rečem vam, pregiblje se kakor sončni ža¬ rek! In poglejte, kak glas?> Almer je z nohtom levega palca krenil po konici, da je zazvenelo s tenkim, čistim glasom: zzz-zz-z-z-zink. Potem je preizkušnjo še nekajkrat ponovil in vsakikrat zaporedoma zavihtel rezilo k ušesu enega iz¬ med zbranih občudovalcev. «Res, izvrstno jeklo!* je strokovnjaško ugotovil Kali- voda, ki je bil v kovinah veščak. Po daljšem prigovarjanju je razodel tovarišem, da je v predmestni, napol kmečki hiši blizu barak iztaknil izvrsten brus na ročni pogon, kjer je naostril bajonet. cldeja ni slaba,» so mrmrali nekateri. Še tisto popoldne je frajtar Kopajnik pokazal Almerjev bajonet lajtnantu Hergottu, ki se na novo prikrojenemu orožju ni mogel načuditi. Posledica tega je bila, da sta še istega večera odšla Kopajnik in Almer v hišo, kjer je bil brus, in sta kmeta naprosila, naj ga posodi bataljonu, v kar je posestnik po dolgem prerekanju privolil. Brus so namestili za barako četrte stotnije in so takoj začeli z obratovanjem. Najprej je brusila prva stotnija. Lajtnant Hergott je že za prihodnji dan napovedal bajonet- vizit in zagrozil s kaznijo vsakemu, ki ne bi imel v redu orožja. Brusila sta po dva in dva. Večina je delala površno in je gledala, da posel čimpreje opravi. Moštvu se je po¬ znalo, d'a mu je tega dela do grla. Čeprav je vsak vedel, da se pripravlja za vojskovanje, da bo mogoče v najkraj¬ šem času že stal na fronti, je vendar brušenje bajonetov porazno učinkovalo. Vojaki so se kakor pijani vračali v barako, večini se je zdelo, da so se jim želodci napolnili s težko tvarino in čutili so nagnjenje k bljuvanju. Lajtnant Hergott je zadnji čas začel posvečati pretežen del svojega pouka tako imenovanemu pozicijskemu boju. Iz tega so vojaki sklepali, da bo bataljon gotovo odšel na italijansko fronto, kar je nekatere zelo poparilo, predvsem Štefaniča, Amuna, Poznika in njihov ožji krog. Demark, 89 Dervodel in še nekateri drugi so bili pa skoraj veseli, da bodo šli branit lastno zemljo, kakor so trdili. Znašli so se na istem stališču z Almerjem, Segalom in tovariši, ki so trdili, da gredo radi na italijansko fronto, kjer jim bo dana priložnost, obračunati z izdajalci. Le pobuda je bila pri obeh različna_ XIII. Bataljon se je prvič udeležil velikih garnizijskih vaj. Tudi to je govorilo za bližnji odhod na fronto. Maršbataljon 27.-tega pešpolka ter 8. lovski bataljon sta zasedla višine vzhodno od mesta, bataljon št. 100 ter maršbataljon domo¬ branskega polka št. 3 sta pa imela nalogo, te postojanke napasti in jih zavzeti. Vajam je prisostvoval sam divizijski general z vsem štabom častnikov mestne posadke. Po dveurnem maršu skozi jutranjo, še meglovito pokra¬ jino, polno položnih, zelenih gričev, tihih gajev in rosnatih polj, mimo mokrotnih lesov, ki so odmevali ptičjega zga¬ njanja, mimo zamišljenih kmečkih domov, čepečih ob ob¬ ronkih teh lesov, je bataljon naposled dospel do črte, kjer se je moral razviti v linijo. Prva stotnija je bila na skraj¬ nem desnem krilu fronte. Častnikov že vse jutro ni bilo videti in prvi stotniji je poveljeval praporščak Domin. Prvi vod s četovodjo Erdkonigom na čelu je moral oskrbovati desno kritje. Ker je bilo premalo šaržev, je četovodja Erd- konig imenoval Almerja za komandanta krilne patrulje, katero je tvoril prvi vod, v katerem so bili Štefanič, Amun, Janoda, Kalivoda, Palir, Barfuss in drugi. Almer se je čutil počaščenega ter je takoj začel razkazo¬ vati položaj: «Tam, kjer je tisti grad za lesovi, tam je sovražnik. Naš cilj pa je tisti gozdni šop desno od gradu.» Vojaki so se molče zastrmeli proti cilju, ki se je zdel še presneto daleč. «Opoldne bomo z naskokom vzeli sovražno linijo,» je nadaljeval Almer, cglejte, da ne bomo delali sramote našim častnikom, ki nas bodo opazovali s sovražnih višin.» Govoril je, kakor govore stari, dobri šarži. 90 Vojaki so ga tiho poslušali. Bilo je še zgodaj in po nji¬ hovem mnenju bi se dalo preživeti prijeten dopoldan, če bi bil Almer pameten. Nenadoma mu je rekel Barfuss: «Pazi, Almer, da ne boš preveč sitnaril. Ce smo pametni, se ga danes lahko napijemo. Poznam te kraje, včasih je bil tukaj dober mošt doma.» Almer je nekaj momljal, česar pa nihče ni razumel. Patrulja se je napotila po gozdu, skozi katerega se je lomila luč sončnih žarkov in spreminjala redke jase v svetle tol¬ mune, obrobljene z biseri jutranje rose. Tla so bila vlažna in mehka in hoja je bila nad vse prijetna. Cez nekaj časa je Almer menil: «Zdaj se bomo morali po vojaško razvrstiti. Ti, Amun, boš šel ven, na rob gozda, na desno, Barfuss, ti boš korakal vštric njega, toda drži se vedno kakih dvajset korakov bolj v notranjost gozda, a ti, Palir, boš šel vštric z njim, a tako, da boš videl njega in nas, glavno patruljo. Štefanič ti pa drži zvezo na levo, zato se boš spustil tja dol v jamo. Glej, da ne izgubiš iz vida Segala, ki je prvi v liniji. Pazi tudi na njegove znake in jih takoj daj naprej .> Patrulja je počasi prodirala dalje po gozdu, držeč se Almerjevih navodil. Onim, ki so korakali po cesti, je bilo prijetno, medtem ko so se morali Barfuss, Palir, Amun in Štefanič prerivati skozi grmičevje. Najprej se je iz gozda začulo Barfussovo robantanje, ki se mu je kmalu pridružilo še Palirjevo preklinjanje. Vendar je patrulja v raztegnjeni formaciji srečno prekoračila gozd. V isti razpostavi je na¬ predovala tudi po zmernem poljskem pobočju za gozdom, le da so se morali krilni vojaki na polju izogibati zaraslim njivam in travnikom. Zato so Amun, Barfuss in Palir ko¬ rakali čez polje skupaj po ozkih žarah. Sredi pobočja je bila velika kmečka domačija z belimi zidovi in mogočnimi ostrešji. Barfuss jo je motril s strokovnjaškimi očmi, potem se je odločil s težkim glasom: «Tu ne bo nič — prevelika in pregosposka hiša. Pojdimo dalje.» Toda komaj so prišli onstran kmetije, so se že morali vreči v travo. Povelje je bilo dano že prej, a Barfuss in njegova tovariša niso zapazili Almerjevih znakov, naj se 91 vležejo, temveč so mirno, drug za drugim korakali po ozki stezi pobočja proti vzhodu. Naposled je Almer obupno zavpil s cestnega roba, na katerega se je splazil po trebuhu: «Vlezite se vendar, konji, kam rinete za hudiča b Vrgli so se v travo in njih oči so se brezskrbno zagle¬ dale po dolinici, ki je ležala pod pobočjem na levi. Na desni in levi strani potočka, ki je tekel od' severa sem naravnost proti bregu, na katerem so ležali, so se razprostirala za¬ rasla polja, oba bregova pa, ki sta obdajala dolinico, sta na svojih hrbtih nosila vrsto kmečkih domov. Vse je bilo po¬ krito s prosojnim sončnim svitom, ki je mirnemu zatišju dajal videz spokojnosti in sreče. Ob potoku vse do gozdnega slemena, ki je zapiralo dolinico, je bilo videti vrsto črni¬ kastih pičic, ki so ležale po travi. To je bil bataljon, poči¬ vajoč, kakor oni in čakajoč novega povelja. Tik pod po¬ bočjem je ležal v travi Segal kot prva zveza patrulje. Po zamišljenem opazovanju te slike je Palir vzdihnil: «Škoda, da nismo kje sredi linije. Tam je veliko kmetij in bi lažje kaj iztaknili, kakor tukaj.> Toda Barfuss ga je zavrnil: cRajši sem na krilu, kakor v sredini. Tam moraš z dru¬ gimi dalje, medtem ko na krilu nimaš kontrole. Le počakaj, bomo že kam prišli.* Medtem so se pikice po dolini začele dvigati iz trave in prodirati dalje. Zadnji se je dvignil Segal in zapustil velikansko vališče za seboj. Videli so, kako je mahal z roko proti pobočju, kjer so se dvignili tudi že Almer in njegovi. «Pa gremo tudi mi!» je dejal Amun. Potem so vstali in se počasi napotili vštric onih. Ko so tako stopali po mirnem polju, se jim je zdelo, da niso vojaki, temveč jutranji spre¬ hajalci, ki brez cilja romajo po jutranji dišeči naravi. Z vsakim korakom se je resničnost njih usode oddaljevala nekam pod nebo in jih puščala same in srečne sredi polj. Barfuss je spet pričel: «Tukaj je ravno tako, kakor pri nas ...» Tovariši mu niso utegnili odgovoriti, ker so opazili, da jim Almer neprestano daje znamenja z roko. Amun je dejal: 92 «Moramo vsaksebi, kakor smo šli spočetka, sicer se bo še v hlače podelal.» Trije so krenili spet na desno vrh slemena, ki jih je spremljalo, da je Palir ostal na sredi kot zveza s krilno patruljo. Toda komaj so se razvrstili, je Almer že zopet mahal. Videli so, da se je vsa linija ponovno vrgla v travo. Vrgli so se še oni. Potem je šlo dalje. Patrulja je kmalu izginila v sadovnjaku pohlevne kmetije. Cim so se skrili Almerjevim očem, ni bilo več mogoče zadržati Barfussa. «Cakajte tu, grem pogledat. Mislim, da bo nekaj ...» Odšel je v hišo in koj nato je prišla z njim poštama mati z velikim zelenim vrčem. Krenila je v klet in se kmalu vrnila s polno posodo mošta. Bil je izvrstna, rezka pijača, ki je prijetno ščegetala po grlu. Ker se je medtem pridružil tudi že Palir, je na vsakega prišel skoraj liter pijače. Ko je patrulja praznila vrč, je kmetica iz hiše prinesla ogro¬ men krajec domačega kruha. «Kaj smo pa dolžni, mati?» jo je pobaral Amun. «Nič, ker ste vojaki. Tudi od naše hiše sta dva v vojni in tudi onadva sta vesela, če kje kaj dobita.» Patrulja se je zahvalila in pohitela z dvorišča za Almer- jem. Imeli so srečo, kajti medtem, ko so se oni krepčali na dvorišču, je linija že spet ležala v travi. Prišli so ravno prav, ko so vojaki začeli vstajati. «Kje ste pa bili?» je od spodaj vpil Holcman z zavistnim glasom. Patrulja se je zadovoljno režala proti cesti. Potem so se spet razdelili. Imeli so pa neverjetno srečo: streljaj pred njimi se je v soncu spet bleščala kmetija, ravno na njihovi poti. Cim so prišli do nje, je Barfuss spet poskusil. Spet so pili, čeprav ni bila pijača tako dobra, kakor pri prvem kmetu. Toda niso še utegnili izprazniti posode do polovice, ko sta od spodaj pridirjala Janoda in Holcman. «Svinje, ali mislite, da boste kar sami žrli?» Ko so se napili, so se spet ločili. Patrulja je morala pohiteti, ker se je medtem linija že precej oddaljila. «Doslej gre čisto dobro,» je menil Palir, ki se je zadnji izmotal z dvorišča. Kmalu je patrulja dospela do gozda, ki je pokrival vso padajočo plast slemena. Ko so skušali posamič prodreti 93 vanj, so naleteli na tako gosto, trnovito grmičevje, da so morali namero opustiti. Začeli so iskati stezo, ki bi jih vo¬ dila desno od ceste, toda tudi te niso našli. Morali bi torej za vsako ceno skozi trgovce. Toda Barfuss se je odločil: Spustili so se nizdol na cesto, po kateri je ktorakal Almer , s svojimi. mu je odvrnil Palir. Almer si ni mogel pomagati. Iz gozda pod njimi je od¬ mevalo lomastenje hoste in kmalu se je začula tudi kletev. Vojaki so se začeli posmehovati. cVidite, Segala, kako se drži predpisov; kar po sredi hoste lomasti!» je škodoželjno menil Holcman. «Tako je pravN je kratko poudaril Almer, ki je še zmeraj grdo gledal. «Naj pa hodi po hosti, kdor ima veselje,» se je rogal Barfuss. Cez kake pol ure so spet prišli na odprt svet; pred njimi se je razgrnila nova, a malo širša dolinica. Na dnu, prav pod slemenom, na katerem so stali, je bila vas, skrita v košatih sadovnjakih. Čeprav ni bilo sonce še previsoko na nebu, je njegova toplota vendar že popila vso roso in po zraku je zadišalo po pokošeni travi in cvetočem žitu, s katerim so se bahale valujoče njive. Zdaj se je bilo treba uvrstiti spet v bojni red. Krilna patrulja je morala na desno, Almer pa je iskal zvezo na levo z glavno linijo. Korakajoč skozi gozd je namreč Šte- fanič izgubil zvezo s Segalom. Toda desno krilo ni le izgu¬ bilo zveze z jedrom, patrulja ni mogla odkriti linije, če je še tako napenjala oči. Almer je klel in ves obupan vil roke, češ, menda so se udrli v zemljo. Ko je najprej čisto po romovski izgrdil Štefaniča, ga je poslal v dol, da za vsako ceno poišče Segala, ki mora biti tam nekje za potokom. Štefanič je odšel v določeno smer, toda Almer je zaman čakal na njegovo Vrnitev. Po četrturnem brezuspešnem čakanju je poslal iskat zvezo še Holcmana; toda tudi tega ni več bilo nazaj. To je bilo Almer ju že preveč in ves obupan se je obrnil k svojemu maloštevilnemu moštvu: 94 «Kaj naj storimo?* je dejal Amun tovarišu, «kaj pa bo, kadar bo pred) nami ležal pravi sovražnik ?» Rainer se mu je najprej dvoumno nasmehnil, potem pa rekel: «Tedaj bo treba paziti na glavo...» Preteklo je nekaj trenutkov. Amun je napeto mislil na Rainerjevo dvoumno izjavo. Samota, v kateri sta bila, ga je temu redkobesedemu tovarišu čudno približala. Čeprav se ni mogel popolnoma ogreti za njegov socializem, je moža vendar spoštoval, ker je bil dober tovariš. Njegove besede so se ga sedaj naravnost oprijele. «Paziti je lahko reči, toda kako .. .?> «Kako? Ali niso tam tudi ljudjje...?» 7 *. 99 Rainer je pomežiknil in mahnil z roko proti višinam onstran doline. Amuna je pretreslo; zdaj ni bilo nobenega dvoma več, kaj ima tovariš v mislih. «Ti misliš...?» mu je rekel s tihim glasom. «Seveda ...» mu je odgovoril Rainer. «Tu je moja rokab je dejal Amun veselo; «jaz sem s teboj ...» Stisnila sta si desnici... Zmotilo ju je nenadno povelje: cStreljati! Daljava petnajsto metrov !> Slepi naboji so zaregljali. Tudi Amun in Rainer sta streljala. Na višinah, kamor so vojaki merili, ni bilo opa¬ ziti ničesar razen nekaj samotnih dreves in dolgega roba smrekovega gozda, ki je gledal izza slemena. Sredi višave se je belil zidan križ. Malo pozneje so pričeli poveljniki dajati nova znamenja. To je pomenilo: «Plaziti se dalje in streljati!» Vojaki so se v skokih zaletavali po polju, počepali za kritja in streljali. Črta napadalne fronte se je popolnoma zverižila. Začul se je Holcmanov glas: «He, he, ali jih vidi te... ?» «Koga?» Glas, ki je vprašal, je takoj sam sebe prehitel: «Da, da, poglejte nob cHergott, Fortis, Rom_Ali ste ga videli_?» Pri zidanem križu vrh slemena, odkoder je medtem tudi začelo prskati streljanje, se je naenkrat pojavil ves štab častnikov, ki so opazovali razvijajoči se boj pod višinami. Natančno je bilo videti posamezne častnike, ki so hlačali sem in tja in nastavljali daljnoglede proti dolini. Kratka figura poleg stotnika Fortisa je bil bataljonski komandant, major Kuretič. Poleg njega je stal stotnik četrte stotnije, za njim pa skupina nepoznanih častnikov, med katerimi je tisti, ki je imel posebno dobre oči, mogel opaziti rdeče našive divizijskega generala. Od leve sem se je začul rezek glas: «Rom, ha, Rom... Ali ga vidiš, kako mu opleta torba?» «Temu bi bilo dobro malo posvetiti. In Hergottu ...» Zaradi streljanja ni bilo mogoče razločiti, kdo je go¬ voril. Toda še preden je ropot pušk požrl zadnjo besedo, je skozi zrak zasikal čuden, oster žvižg. Dvakrat, trikrat... 100 Nekje v verigi je zarožljal naboj, kakor bi nekdo strastno repetiral puško. To je bil smrtnonosni zvok prave svin¬ čenke. JCri po žilah je nehote zastala. Potem je po travi neusmiljeno zaropotalo, posamezni rezki zvoki so posta¬ jali gostejši in so se strnili v nedvomljiv ropot ostrega streljanja, ki je sikalo iz cele črte. «Kaj je to...» je prestrašeno vpil nekdo tam spredaj. Mogoče je bil četovodja Erdkonig, toda glas je bil tako prepaden, da ga ni bilo mogoče spoznati. Vse to je trajalo le nekaj hipov. Komaj je po zraku ostro zasmrdel smodnik, je smrtnonosno sikanje že spet ponehalo. Sledilo je krčevito streljanje s slepimi patroni. Na višini je nastal velik vrvež; častniki, ki so najprej kakor ukopani obstali na mestih, so začeli tekati sem in tja. Rom se je vrgel na zemljo, Hergott je mahal z rokami, ka¬ kor da bi se otepal sitnih os ... Začulo se je grozeče vpitje. V tem hipu se je na levem krilu linije, kjer so bili domo¬ branci, začulo huronsko vpitje: «Hura, hurab Domobranci so ravnokar prešli v napad ter so se že zakadili proti pobočju slemena, ki ga je bilo treba vzeti sovražniku. Toda komaj so se dobro zagnali, je z vrha sle¬ mena, tam kjer je bil štab, zatrobilo: «Ogenj ustaviti, ogenj takoj ustaviti!» Odmev roga se je izgubil v zadnjih strelih, ki jih kljub povelju še ni hotelo biti konec. Zbegani podčastniki so se začeli raburjeno dreti: «Nehajte vendar streljati, živineb Vojaki so vstajali iz trave in vprašujoče strmeli drug v drugega. Obrazi nekaterih so bili bledi, prepadli, drugih pa razburjeni in rdeči. Praporščak Domin, ki je pritekel od drugega voda, je zariplega obraza začel vpiti: »Kakšna svinjarija je bila to?» «Nekdo je ostro streljal!» je kričal frajtar Kopajnik, ki je bil na mah trezen. Resnica je bila, da je bilo proti skupini častnikov na slemenu izstreljenih nekaj ostrih strelov, toda nalašč tako, da so svinčenke preko častniških glav odžvižgale čez sleme. Posledica tega je bila velika zmešnjava in takojšnji konec 101 garnizijskih vaj. Na slemenu je nekdo vpil s pretečim glasom: «Seveda, bataljon št. 100 ...» Takoj nato je skupina častnikov izginila z vrha nekam na levo, le dve postavi sta se valili po bregu proti bataljonu. «Hergott in Romb je rekel Rainer. «Zdaj pa imamo vraga,> je malodušno menil Erdkonig. Hergott je že od daleč vpil: «Vsak naj ostane na svojem mestub Naposled sta se Hergott in Rom vsa penasta zaustavila pred moštvom prvega voda: «Kdo je streljal?:* Vojaki so molče in nedolžnih, za čudnih obrazov strmeli vanja. «Kroglje so žvižgale od te strani, natančno vem, da so od te strani žvižgale !> je trdil Hergott. Spet mrtvaški molk. «Erdkonig, ali ste spali?» Cetovodja se je stresel: cSlišal sem nekaj takega, toda meni se je zdelo, da prihaja bolj od leve,» se je skušal izmotati. «Meni se tudi tako zdi,» se je oglasil Kopajnik, ki je sicer bil prepričan, da je nekdo streljal prav za njegovim hrbtom, pa si tega ni upal povedati. Rom se je znašel prvi. Z glasom, ki je vojakom nagnal kri po žilah, je zavpil: «No, nič hudega! Bomo kmalu vedeli, kdo je streljalb Po teh besedah se je zagnal h Kalivodi, ki je stal naj¬ bliže, mu sirovo iztrgal puško iz rok in jo nastavil proti soncu, da bi ugotovil, če je Kalivoda streljal ostro ali ne. Toda Kalivodina puška je bila popolnoma zakajena, kakor le more biti cev po izstrelku slepega naboja. Od Kalivode se je zagnal k Petriki, toda tudi njegova cev je bila črna. Sledeč Romovemu primeru je tudi lajtnant Hergott začel preiskovati puškine cevi. Pregledala sta takorekoč v na¬ skoku desetino pušk, toda vse so bile zakajene ko vragovo žrelo. Šele potem se je spomnil feldvebel Rom: «Kanalje so za ostrimi streli nabijali slepe naboje b Praporščak Domin se je spomnil, da bi bilo dobro pre¬ iskati posamezna ležišča v travi, kamor bi strelci prazne 102 naboje lahko poskrili. Takoj so se zagnali vsi šarži po vališčih, kjer so prej ležali vojaki, in pričeli z rokami in z nogami vrtati po mehki zemlji. Tudi Almer je mislil, da mora pomagati. Ves njihov trud pa je bil zaman, kajti kdor si je upal streljati, je gotovo mislil tudi na to, da je prazne naboje o pravem času skril. Lajtnant Hergott se je zatekel k novemu sredstvu: «Vi, Segal, in vi, Held, vidiva sta gotovo nekaj slišala; Kaj se vama zdi, kdo bi bil ta zločinec, ki je streljal ?» Segal je nekaj mrmral, a ko je Hergott še dalje silil vanj, je odgovoril: «Ne vem! Nekdo je, a ne vem, kdob Held pa sploh ni odgovoril, temveč se je le iznenaden oziral po molčečih tovariših. Izsiljevanju je napravil konec trobentač, ki je daleč nekje na koncu doline trobil k bataljonskemu zboru. Med zbiranjem stotnije je Roma še vedno grabila strast, kako bi odkril krivce. Pred njim je stal Adam. Kakor divji se je zaletel vanj: «Ti si streljal, ti prekleti nazarenec ti ...» Ker so mu pa odgovorile najbolj ravnodušne oči na svetu, ga je jeza skoraj zadušila. Vojaki so bili pa hladni in mirni, le za njegovim hrbtom so se srečavali z mežika¬ jočimi očmi. Ura je bila gotovo že tri, ko se je bataljon začel pomi¬ kati proti mestu. Stotnik Fortis je takoj začel kazati zobe. Med maršem je neprestano vežbal obcestne vaje, kadar se je pa naveličal teh, je vežbal paradni mimohod. Moštvo je moralo venomer s polno opremo skakati v obcestne jarke ali pa tolči z nogami po trdi, neusmiljeno prašni cesti. Po vojakih je curkoma lil prašni znoj, toda stotnik jih je ka¬ kor obseden gonil do obupa. Čeprav so vsi vedeli, da je to maščevanje za opoldanski dogodek, ni stotnik omenil tega niti z besedico niti s psovko. Le njegove mrtve oči so sijale nekam pohlepno... Bataljon se je vrnil domov popolnoma izčrpan. Pred razhodom je bilo prečitano naslednje bataljonsko povelje: «Zaradi današnjega zločinskega dogodka kaznujem ves bataljon, moštvo kakor tudi vse podčastnike, z zaporom, dokler krivci ne bodo odkriti. S tem pa ne posegam v, dolž- 103 nosti stotnijskih poveljnikov, da sami z lastnimi merami zasledujejo zadfevo. Major Kuretič.» Sledil je molk, toda molk, poln tihega zadoščenja, ki je prevzemalo večino moštva. Po razhodu je Erdkonig ostal sam s svojim vodom. cSramoto nam je pa le naredil b so mrmrali Slovenci, ki se niso mogli pomiriti. Pri tem jim ni bilo toliko zaradi tega, ker je Zega preskočil k narodnosti, ki je bila njihov sovražnik, temveč zaradi tega, ker je sam sebe zatajil. Zadnji dan pred odhodom na fronto je bataljonsko po¬ veljstvo priredilo za katolike splošno spoved pri kapucinih v mestu. Zvečer je bila debata. 106 c Ali bomo šli?» je vrašal Barfuss in široko pogledal po pogradih, kakor da bi šele pri tovariših iskal vzpodbude, medtem ko se je sam že davno odločil. «Jaz ne gremb je mračno dejal Palir. «Kar sem stopil iz šole, še nisem bil pri spovedih «Morda misliš, da ni boga?» «Zakaj nas potem gonijo v smrt, če je bog?» Oba sta obmolknila. O tej stvari ni bilo le njima, temveč večinoma vsem težko govoriti. Včasih, ob dolgih zimskih večerih, je ta ali oni začel razpravljati tudi o tem. Bog? Kako so te stvari čudne za vojaka, ki mora za jutrišnji odhod brusiti svoj bajonet! Kaj doživi vsak dan! Ce bi bog res nekje bil, ali bi mogel tako ravnodušno gledati na vse to? In potem, koliko je tega?_? Žinko čepi vsak večer pred majhnim lesenim razpelom pod podgradom in moli. Nekateri, kakor Barfuss in Almer, se tega sramujejo, zato pa šepečejo, kadar ugasnejo luči... Ukrajinci imajo spet svojo navado. Popovič, ki bi ti nikdar ne naredil križa, pa trdi, da je človek, ki nima boga, prava živina. In Segal naposled? On ti veže neki jermen okrog rok in si pri¬ trjuje na glavo tablico ter tako moli... Vrag razumi vse to pri vojakih. Doma je lažje... Amun, Štefanič in Grum so se dolgo borili sami s seboj, predten so se odločili za spoved. Vsi trije so bili od doma verni in njih srca so še zaupala v neko nadnaravno moč, ki so se je pa bolj bali, kakor jo ljubili. Toda zadnje mesece je vsak toliko doživel, da so se možgani pričeli vdajati no¬ vemu, dotlej nepoznanemu pritisku. Pod njegovim vplivom se je pričelo okrog njih rušiti razno pojmovanje o verskih rečeh. Včasih jim je prihajal na misel celo obstanek boga. Vendar ni nihče rad razmišljal o tem. Sem in tja je kdo glasno preklinjal boga, toda kmalu ga je že klical na pomoč. So pač čudne te stvari. Naposled so se z drugimi vred le odločili za spoved. Ko so se vračali iz cerkve, je četovodja Erdkonig, ki je gnal stotnijo k spovedi, kratko malo rekel: «No, zdaj ste pa dobri za klavnicob Barfuss in Holcman sta gledala okrog sebe, kakor dva opeharjena igralca. 107 Zvečer pred odhodom so se nekateri napili in se pijani vračali iz mesta. Med njimi je bil tudi Kapun, ki je vpil med pogradi: «Jaz imam sifilis in bi lahko doma ostal, toda nisem tako neumen! Ne, nisem tako neumen_ ■» Dva, ki sta se doslej tiho pogovarjala, sta utihnila; šele čez nekaj časa je eden glasno vzdihnil: «Ah, kako so ljudje neumni! Ce bi bil jaz tako srečen. .> Odhod na fronto je bil združen z mašo. Že od osmih dalje je ves bataljon, oborožen od glave do peta, čakal na mašo, ki je bila napovedana za deseto uro na ogromnem dlvorišču lazaristovske kasarne. Pogled na široki pas moštva, ki je od treh strani obdajalo mizo, namenjeno za oltar, je bil prazničen; vse je bilo novo, vse se je lesketalo. Nenavadno veliko je bilo cvetja, ki so ga vojaki nosili za kapami, ali pa zataknjenega za raznimi jermeni. Vsak vod je imel tudi cesarsko zastavo s seboj. Že prvi pogled je povedal, da odtod ni več poti nazaj. Nekdo je vzkliknil: «Ste ga videli ?> «Koga?» «Lajtnanta Domina!» Res, praporščak Domin je bil v lajtnanski uniformi. Potem so vojaki odkrili celo vrsto novih povišanj. Pogled na lajtnanta Hergotta, ki je z ogromnim tovorom stal na krilu kompanije, jih je znova pomiril — Hergott ni avan- ziral. To mu je vsak privoščil. Tudi frajtar Suhajda ni bil povišan, kar se pa nikomur ni zdelo čudno. Vsem je bilo pa žal, da ni avanziral četovodja Erdkonig. «Ta bi zaslužil, ker je človekb je šlo od ust do ust. Nenadoma pa je med moštvom strupeno zašumelo: «Kje pa je Rom?» «Feldvebel Rom_?» Vse se je zamajalo. Vsi so iskali, da bi ga iztaknili, toda Roma ni bilo pri nobeni stotniji niti zadaj pri bataljonskem štabu, pri trenu, pri saniteti, z eno besedb, — njega ni bilo nikjer. Rezek krohot je pretrgal napeto tišino: «Ali ste ga videli, pesjan se je v zadnjem trenutku umaknil!» 108 Petrika se je obrnil naravnost k Erdkonigu: 111 DOBERDOB I. Ves bataljon je bil stlačen v dve tesni baraki na Krasu. Kljub temu, da so bile zgradbe še skoraj popolnoma nove, je duh svežega lesa že povsem izginil in v prostorih je vladal tisti smrad, ki je med vojno napolnjeval vse podobne zgradbe za frontami, duh po posušenem znoju, po ušeh, stenicah, loju in neki plesnivi prhnobi. Moštvo je bilo tako natrpano na pogradih, da si se komaj mogel obrniti. Že dva dni je bataljon tičal v tej gneči in čakal na odhod. Sreča v nesreči je bila le ta, da je zunaj že nekaj dni pihala mrzla kraška burja, ki se je to leto nenavadno hitro oglasila. Večina moštva ni bila navajena na ta piš in se ji je sprva zdel še hladnejši, kakor je bil v resnici. Sem pa tja je nosila vmes tudi že dež, ki je zmehčal svet okrog barak. Vojaki so bili torej navezani na tesne prostore, tembolj, ker so vedeli, da lahko vsak trenutek pride po¬ velje za odhod. Na fronti je bilo pričakovati važnih dogodkov in bata¬ ljon je kot drobec tako imenovanih svežih rezerv čakal, da poseže vanje. Pred durmi je bila novembrska ofenziva italijanskih soških čet 1915. leta. Minuli so že trije polni meseci, odkar je bataljon za¬ pustil garnizijo, ne da bi medtem prišel v ogenj. Najprej so ga odpeljali na koroško fronto ter ga izkrcali blizu Trbiža. Takrat se je zdelo, da ga hočejo že prvi teden potisniti v ogenj. Vendar se to ni zgodilo, ker je rahle sovražne poizkuse brez težav zadržalo nekaj črnovojnih in mladostrelskih bataljonov. Potem so ga vlačili po etapi za koroško fronto, dokler ga niso poslali na Kras kot svežo rezervo. Razen majhnih izjem se ta čas ni nič spremenilo pri bataljonu. Infanterist Kapun je odšel v bolnišnico, čim je zavohal bližino fronte. Mogoče je zdaj že spet pri kakem maršbataljonu in nosi znak z napisom: «Drugič nad so¬ li« vražnika!» Adam je naposled dobil slnžbo, ki mu je ustre¬ zala in ki je napravila konec njegovim mukam — prišel je k Rdečemu križu. Hergottov sluga si je na neki gorski turi zlomil nogo in je bil rešen fronte. Vsa stotnija ga je za¬ vidala, ko je odhajal. Almer je medtem postal v resnici frajtar. Tudi stotnik Fortis ni več poveljeval prvi stotniji; napredoval je za majorja in bil premeščen nekam drugam. To so bile glavne spremembe pri prvi stotniji. Namesto stotnika Fortisa je prevzel prvo stotnijo stotnik Hering, strahovit pijanec in neverjeten čudak. Bil je maj¬ hen, debeluhast mož kratkih nog, ki ni nič na svetu bolj črtil, kakor marše. Že v tem je bil pravo nasprotje prejš¬ njega komandanta Fortisa, ki bi bil najrajši oblezel vse visoke gore v etapi. Pod njegovim poveljstvom so se za prvo stotnijo pričela prava nebesa. Silno rad je poslušal harmoniko. Infanteristu Leči iz četrtega voda, ki je bil izvrsten mehač, je celo pomagal nekje iztakniti harmo¬ niko, ki jo je potem Leča stalno vlačil s seboj in ob vsaki priliki raztegoval. Uvedel je tudi petje cesarske pesmi vsako jutro na tešče pred kavo. To je storil najbrž zaradi politične preteklosti večine moštva, ki ga je hotel s petjem vzgajati k patriotizmu. Stotnija je prepevala dober teden dni, dokler ni nekega jutra nenadoma prišel k razdelitvi kave major Kuretič in je z obupno gesto prepovedal vsako nadaljnje prepevanje cesarske pesmi na tešče. Bil je tako prepaden, da se je ves tresel... Nekega jutra ni bilo stotnika Heringa v službo. Kom- panija ga je dolgo zaman čakala. Hkrati so ugotovili, da manjka tudi mehač Leča. Tedaj se je vsem zasvitalo, da se je s stotnikom nekaj posebnega zgodilo. Iskali so ga prvi dan zaman, drugi dan so ga pa iztaknili v neki beznici v Postojni, kjer je popival v družbi treh navadnih vojakov od irena. Vsi poskusi, da bi Heringa na miren način spravili iz te družbe, so se izjalovili. Lajtnant Hergott, ki je bil najprej poslan k njemu, se je moral vrniti z dolgim nosom, ravno tako lajtnant Domin. Naposled je major Kuretič stvar na¬ znanil mestnemu poveljstvu, ki je odredilo posebno oficir¬ sko patruljo z nekim stotnikom na čelu, da pijanca za vsako ne ceno spravi domov. Ko je patrulja vstopila, je Hering rav¬ nokar objemal zavaljenega trenskega vojaka ter na ves glas vpil: «Kako naj ta s_a zmaga, ko ima pa v vsaki deželi po enega pankerta? Kako naj potem zmaga...?» Mislil je namreč cesarja. Patrulja je zadnje besede slišala. Vodja je iztegnil roko in dejal z resnim glasom: «Kaj pa počenjate, gospod stotnik ?> Stotnik Hering je takoj izpustil preplašenega vojaka, se dvignil izza mize in rekel s popolnoma mirnim glasom: «Poglejte dobro, kaj počenjamb Pri teh besedah je z bliskovito naglico potegnil iz žepa revolver in si pred pa¬ truljo pognal kroglo v glavo. Po stotnikovi smrti je prevzel poveljstvo stotnije nad¬ poročnik Kobe od djruge stotnije, ki je pripeljal s seboj tudi četovodjo Rodeta. Rode je bil razvpit kot največji surovež. Bil je doma nekje iz Kranjske in baje v civilu kovač. Med¬ tem, ko so se ob bližnji fronti poboljšali celo častniki kakor Hergott in postajali znosnejši, se Rode ni brigal za to in je dosledno uganjal svoja zverinstva z moštvom. Prvi vod, kateremu je bil prideljen, je stiskal zobe in molčal, češ, saj bomo itak v kratkem tam... Kje ...? V presledkih po deset minut jih je na to opo¬ minjalo bobnenje z bližnje fronte. Kljub temu, da je bil bataljon izven območja topovskega ognja, ni moglo moštvo tisti večer zaspati. Po tesnih prostorih je vladal napet mir. Posamezniki so ga skušali motiti s pripovedovanjem raznih dogodkov iz preteklosti, ki pa z vojno niso imeli nobene zveze. To je bilo, kakor bi živce rezal, in pripovedovalci so drug za dirugim utihali. Luči so ugasnile, toda miru, tistega miru, ki ga razgrne počitek, v baraki ni bilo. Tisti, ki so takoj zaspali, so bili le redki, večina se ni mogla upokojiti. Temu niso bile krive le uši, temveč tisti nemir, ki je že ves večer mučil možgane. Po deskah so škripale kosti premetavajočih se vojakov in tu in tam je kak globok vzdih spremljal brezuspešni napor, priklicati spanec in vse pozabiti. Kanonada na fronti pa je postajala čedalje hujša. 117 II. Bataljon se je prebijal skozi temno noč proti ognjeni črti, ki je ležala pred njim na zapadu. — Bataljon je skoraj preveč povedano, kajti prva stotnija, ki je prva zapustila barake, je vedela komaj sama zase. Nibče se ni brigal za usodo ostalih štirih stotnij in čimbolj je pri¬ tiskala tema, tembolj je iz zavesti posameznikov izginjala misel na usodo tovarišev. Predvčerajšnjim se je pričela na fronti novembrska ofenziva italijanske armadte. Že dva dni je zemlja bobnela pod udarci tisoč in tisoč granat, ki jih je ognjeno žrelo onstran Soče neprestano bljuvalo proti vzhodu. Bataljon je še ves dan smel prisluškovati temu peklu, drugi dan pa je v mraku prišlo povelje: «Naprejb Nad vipavsko dolino je viselo grozotno nebo težkih, začrnelih oblakov, iz katerih je pršel droben, neprijeten dež. Na vzhodu je odseval drgetajoči svit fronte visoko pod nebo. Kosmi brejih oblakov so na vzhodtni strani žareli od frontnega ognja, medtem ko so na drugi, zahodni strani, tonili v strahotne, dolge sence. Ves vzhod je bila ena sama visoka, goreča stena, ki je s širokim plamenom utripala na jug in sever. Nizko na obzorju te stene so se videli motni, goljufivi obrisi nekega hribovja, toda ti obrisi so se vsak hip zlivali v goreči sij grozotne ognjene stene za njimi in nad njimi_ Tla so bila opolzka, vendar je bila cesta še trdna in ravna, zatorej je šlo. Sij goreče stene je metal svojo luč po odprtih poljih in lajšal korakanje skozi noč. Polje in bre¬ gove so sekali sem in tja jeziki temačnih senc, ki so se kradle sem od bogve kod. Bilo je videti okolico, drevje, bele hiše, neko vas z visokim, topim zvonikom. Vendar se ni nihče oziral po okolici, oči vseh so bile uprte v gorečo steno na vzhodu. Tja proti goreči steni je korakal bataljon... Oči niso razločile ničesar, noge so same od sebe pre¬ birale korak za korakom. Čeprav se je zdela stena tako blizu, da bi jo z roko dosegel, je bilo do nje še nekoliko kilometrov. Pot, ki je po njej korakal bataljon, še vedno ni bila v območju topovskega ognja. 118 Štefanič je uprl oči v Barfussa, ki je s sklonjeno glavo korakal poleg njega: «Ali je bilo v Galiciji tudi tako?> Barfuss je dvignil glavo, odgovoril pa ni takoj; njegove oči so se prej uprle v goreči pekel predi njim. Šele čez nekaj časa je odgovoril z votlim glasom: «Ne, v Galiciji kaj takega ni bilo...» Pred odhodom je dobil vsak čutaro ruma, toda s pri¬ pombo, da se pijače nihče ne sme dotakniti, preden ne pridejo v strelske jarke. Vendar je že takoj po odhodu zasmrdelo po rumu. In čim daljša je bila pot, tem močnejši je postajal ta duh. Naposled se je zdelo, da spremlja stot¬ nijo z rumom napolnjen nizek oblak. Pod gorečo steno je spet vztrepetal svetel obris nečesa podolgovatega, položnega . ga je mehanično vprašal Amun. Rainer mu je molče stisnil črepinjo v roko. Potem je šla iz roke v roko. Vojaki so jo s čudnim občutkom tehtali. 124 Ko pa jo je Petrika pomolil Popoviču, je ta odgrnil zaveso in zagnal nestvor po kotanji, da je zažvenketalo. Vsi so na tihem to odobravali, zdelo se jim je, kakor bi kdo vrgel kačo iz ležišča. Naposled jih je Rodetov glas rešil topega čakanja smrti. Odhod. Drug za drugim so se dvigali z ležišča. Iz skrevi se je pocedila dolga vrv temačnih, sklonjenih vojaških postav, ki so hitele iz jame proti planoti. Oči so zagledale nizek svet, pokošen in razrit od granat. Še vedno ga je z nezmanj¬ šano silo obdelovala artilerija. Kljub temu se je povelje glasilo, da je planoto treba prekoračiti. Živ ali mrtev, tega nihče ni rekel, toda bilo je razumljivo samoposebi. Veriga se je spuščala po planoti, plazeč se ob razrušenih kamenitih plotovih in padajoč iz kotanje v kotanjo. Po¬ velje je bilo, paziti na zvezo, toda to povelje je bilo v tem trenutku odveč, kajti sleherni se je zavedal, da je zanj izguba zveze s tovarišem, ki stopa pred njim, prava smrt. Kam bi se človek tu sam dejal? Čeprav so vsi vedeli, da je pot, koder jih peljejo, pot v smrt, se je vendar vsak bal samotne smrti na tej, od ognja prekljuvani, kameniti po¬ ljani. Veriga se je zvijala po planoti, po kateri so butale gra¬ nate in kamor je neprestano škropilo iz prskajočih šrapne- lov. Najhuje je bilo, priti mimo razvalin zapuščenega na¬ selja. Kakšno je bilo nekdaj, ni bilo mogoče spoznati, le nekaj posameznih zidov je še kljubovalo. Po tem naselju je artilerija posebno užigala. Zato so ga skušali obiti. Dolgo so ležali za nizkim zidom, ki je nekoč obrobljal cesto. Odtod so se le v večjih presledkih in bežeč spuščali čez cesto. Ko so imeli nevarni prehod za hrbtom, so se oddah¬ nili. Tam dalje menda ni bilo z artilerijo tako hudo. Potem so se spustili na desno na neko pobočje. Tu se je pred njimi odprla podoba prve linije. Ognji min, raket in žarometov so se kresali in pretvarjali noč v s^tel dan. Zdaj še ni bilo megle, zato je bilo prodiranje neprijetno. Toda naprej je bilo treba, ker se je tam spredaj linija na nekaterih mestih lomila. «Na tla! Ogenj ...» Od spredaj je opozorilo letelo po verigi nazaj. Da. Ušesa, toda ne le ušesa, vse žile so prisluhnile rezkemu 125 žvižganju nizko nad glavami. To so že muhe ... Prva linija ni več daleč. Pokanje pušk se sicer ne sliši ali muhe pikajo vsevprek. Pač, nekaj reglja vztrajno in strupeno. To so ose, strojnice, ki se čujejo, kadar za hip utihnejo race. Zdelo se jim je, da prodirajo že celo večnost čez planoto in da so prehodili že desetine kilometrov. V resnici je bila daljava, ki so jo imeli za seboj, skoraj neznatna. Čelo je spet poslalo vest: «Še malo pa smo v rovu. Potem bo bolje...» Bolje...? In vendar se zdi, da srca verujejo. Čez nekaj časa spet: «Zasedamo sektor številka 5.» Tam je menda sovražnik napravil luknjo. Bog ve kdo, ali Almer ali Segal, je tudi že vedel, da so tam bili Rumuni, ki so vse pokazili. Toda ta novica ni zdaj nikogar zani¬ mala. Zdaj je sektor št. 5 zaposljeval možgane. Dokler za ta sektor nihče ni vedel, ni nikogar brigalo, kam prav za prav vodi pot. Zdaj je pa ta zagonetni sektor začel pikati po možganih. Še nekajkrat se je bilo treba potuhniti, potem se je pot pod verigo pogreznila, noge so zagazile po meh¬ kem, sklizkem blatu, iz katerega so molele skalnate glave. «Dovodni rov!» Oni spredaj so pričakali in veriga se je strnila. Čeprav je bil rov slab, nizek in ozek in je bila hoja po njem slabša, kakor po odprtem terenu, je vendar nova zavest navdala vsakega posameznika. Rov je rov, tudi za tistega, ki prvič v življenju koraka po njem. Iz artilerijskega ognja so že bili, zdaj so prihajali vedno bliže ognju prve linije. Culo se je tudi že pokanje pušk, prihajajoče nekje iz same zemlje. V steno rova je zadirčno pikalo: z-z-k s-k. Hrbti so se še bolj skrivili. Snopi žarečih luči pred njimi so po¬ stajali vedno močnejši... Od spredaj so neprestano svarili: «Tiho, tiho, kaj pa delate tam zadaj?» Kaj bi kdo delal v takem položaju? Veriga se je nekaj¬ krat prekotalila v neke stranske rove, ki so bili še slabši; šlo je navzdol in navzgor. Dva ali trikrat so se morali pri¬ huliti na dnu, ker je čez kamenite krtine plahutala mina in se razpočila tik za njimi, da je nekatere obrizgalo blato. Potem je zapokalo tik pred nosom. Še nekaj korakov in 136 frajtar Kopajnik, ki se je nenadoma pojavil ob nizkem nasipu jarka, je zgrabil Štefaniča za rame, ga pritisnil k mokri steni jarka in mu dejal: «Tukaj si!» «Kaj?» je zazijal Štefanič. Toda ni še utegnil zapreti ust, ko je Kopajnik že izginil dalje po krtini, od leve pa je znova začul njegov pritajeni glas: «Barfuss, tukaj sib Mimo Štefaniča, ki je še vedno nepremično slonel ob steni, je veriga rožljala dalje, ne da bi se kdo zmenil zanj. Mimo so šli Amun, Palir, Holcman, Pekol, kolikor je mogel razločiti v mraku. Potem se ni utegnil več brigati zanje, kajti iz ozke zaseke jarkove stene se je izvila majhna vojakova senca. «Tukaj je varno!» mu je zašepetala senca. Ne da bi mogel spoznati, s kom govori, se je senca že obrnila od njega in izginila v vrtinec krtinastih rovov. Njega je nek čut porinil v zaseko, katero je pravkar zapustila senca, z rokami je otipal nekaj mehkega, kamor se je usedel, da si je zavaroval glavo za prenizkim nasipom. Sedež je bil udoben in mehak ter še topel od prednika. Preden je uteg¬ nil pretipati prostor okrog sebe in najti zarezo, kamor je položil puško, so zadnji vojaki odropotali mimo njega po rovu. Bil je sam. Čudna tesnoba ga je stisnila. Nekaj časa je še oprezal, če pride še kdo po jarku, potem je prisluhnil tesnobi, ki ga je obdajala. Toda to je trajalo le hip. Nato je nadvladalo spoznanje, da je na fronti, v ognjeni liniji. Desno in levo so regljale puške. To so njegovi tovariši. Tedaj se je sklonil k puški tudi on in izstrelil prvi naboj, ki je zletel visoko nekam pod sinjasto nebo. kakor bi mu pošiljal svoj prvi pozdrav ... Almer je previdno oblezel svoj rov. Od moža do moža je nosil rezko novico: «Pazite! Ko se zgosti jutranja megla, bo sovražnik napadel.* 127 Kot bi ta novica nikogar ne zanimala, je vsak najprej vprašal: «Kje so pa ostali?^ V brigi za tovariše so menda iskali zaslombe. Bili so vsi takorekoč na kupu. Na najskrajnejši desnici je bil Segal, potem Barfuss nato Amun in dalje po redu na levo. Prvi roj se je stikal s stotnijo 87. pešpolka. To je bilo vse, kar je Almer vedel. Roj je čepel in čakal. Ukazano je bilo neprestano stre¬ ljati. Zato so prskali. Toda brez cilja, tjavendan. Saj niso vedeli, kam naj streljajo, kje je sovražna linija. Po zraku je šklepetala smrt. Na desno se je videlo v meglovito ni¬ žavo, za katero je vstajalo plameneče hrbtišče. Tam doli je najbrž tekla Soča. Pobočje do nje, kolikor ga je bilo videti, je bilo deloma pod topovskim ognjem, sprednja stran se je zdela kakor mrtva. Tudi tam so čakali. Zdelo se je, da se topovski ogenj z vsakim hipom stopnjuje. Palir je slišal, da ga od leve nekdo kliče. Bil je Held. Roke, ki so tesneje poprijele za puške, so postale mrzle, možgani so se skrotivičili v top, neobčuten nestvor za vse, kar je bilo dosegljivo očem in dotipljivo rokam. Toda tega je bilo zelo malo. Kakor pa so bili možgani topi za najbližjo okolico, tako so bili dovzetni za tisto, kar je ležalo nad vlaknasto meglo. Za njo so vstajale razne davne slike. Možgani bi te slike pili do omotičnosti... Potem se je začelo. Na desni, kjer je ležal 87. polk, je mahoma divje zaregljala strojnica. Dve, tri, potem ni bilo več mogoče razločiti, koliko jih je. Vse se je strnilo v en sam glušeč ropot, ki je zajel vso linijo. Neštevilne rakete so 128 Utripale in padale v megleno ozračje. Nekje na desni se je slišalo kričanje, toda razločiti ni bilo mogoče, kaj vpijejo. Roj je napeto čakal, kdaj in kje se bo pojavil sovražnik. Toda megla je pritiskala vedtno gosteje. Cut obrambe je deloval. Tudi Amun, Štefanič in drugi, ki so včasih delali sklepe, da bodo šli v linijo kakor teleta, ki jih vlečejo v mesnico, so sprevideli, da je to druga pesem. Iz megle lahko dobiš pozdrav z ročno granato, ki bo napravila vsem na¬ črtom konec, preden boš utegnil vplivati na svojo usodo. Treba je braniti lastno življenje, tisti majhni prostor, ki te varuje. Da — ako bi sovražnik kje prodrl in te od strani zajel! To bi bilo prijetno. Toda kdio more trditi, da ne bo ravno tam, kjer čepiš, poskušal odpreti vrata. Glušeč ropot je naposled zatrl sleherno samostojno misel. Roj je streljal in buljil v meglo. Toda iz nje ni vstalo nič, razen gostih ognjev, ki so na gosto mežurkali tam nekje spredaj in bili mogoče čisto blizu, mogoče pa še daleč. To so bile ročne granate. Do svita ni sovražnik napadel odseka, ki ga je branil prvi vod. Po tem, kako so žvižgale svin¬ čenke, je moštvo moglo soditi, da je v nekih Škarjah, kajti mušice niso pikale le od spredaj, temveč tudi od strani, posebno od desne. Jutranji svit, ki je vstajal nad planoto, je končal delni sovražni napad. Za hribom, ki je bil na levi, posebno pa zdolaj na pobočju, ki se je spuščalo proti dolini, je naj¬ vztrajneje regljalo ter je nehalo šele, ko je bil že dan. Počasi se je vsa črta umirjala, zaporni topovski ogenj je prenehal, le nekaj baterij je še pljuvalo. Zato so pa postali naši predrznejši in so podvojili topniški ogenj, kakor bi hoteli reči: Vidite, mi smo tudi še tu! Ogenj pušk je na nekaterih odsekih utihnil, le tu in tam je iz sovražne linije srdito prskalo. Noč je minila. Amun je nategoval vrat. Vstajajoči dan je razkazoval žalostno, jesensko pokrajino. Po dolini je ležala še megla, tako debela, da se ni videl niti goriški grad nad mestom. Videla pa se je Podgora, potem hribi proti severu, ki so segali tja do gor, pokritih z meglo. Na nebu so se med oblaki pojavljale prve razpoke, skozi katere je silila pri¬ jaznejša svetloba vedrega neba. V čudni radovednosti se je začel ozirati po bližnji okolici, ne da bi si upal z glavo 9 129 čez nasip, za katerim je čepel. Videl je nekaj sveta od strani. Toda kar je videl, je bila kamenita, razrita površina, iz katere je tu in tam gledal kak grm. Kdo ve, ali je vse to preluknjano od granat ali pa je bilo vedno tako? Tudi po odprtem pobočju, ki je bilo manj kamenito, ni bilo mo¬ goče spoznati sledi kakih rovov. Spredaj, mogoče kakih dvajset korakov pred linijo, je bilo razmetanih nekaj žič¬ nih kolovratov, vse križem. To je napravila artilerija. Nenadna tihota je še huje stisnila srce. Amun se je začel ozirati po sosedih. Zdelo se mu je, da na desni nekaj ropoče. Rahlo je zaklical najprej Barfussa, potem Segala, toda nihče mu ni odgovoril. Potem je klical na levo Palirja. Ta je koj priropotal k njemu. «Ti si tu? Kako pa je bilo?» je vprašal, stiskajoč se v ogromen plašč, preko katerega je imel vrženo še šotorno plahto. «Dobro je bilo,» je odvrnil Amun ves vesel, da je iztak¬ nil živega človeka. «Od mene proti levi bi moral biti Held, toda na klicanje se ni oglasil.» «Mogoče pa spi?» «Mogoče.» Oba sta namreč čutila zaspanost. Tedhj so se Palirjeve oči zapičile v neko stvar na dnu rova tik pred Amunovimi nogami. To je premagalo tudi Amuna, da je pogledal k nogam. Spreletel ga je oduren mraz — na dnu jarka poleg njega je ležal mrtev vojak s podvitimi nogami in z obra¬ zom, potisnjenim v dno jarka. Telo pa je bilo stlačeno ne¬ kam pod rob skale, ki je tvorila steno rova; le nahrbtnik, ki je mrliču čepel na ramah, je tičal v jami srerli korita. «Ali nisi prej videl?» je vprašal Palir in pri tem previdno izpustil besedico: ga. «Nisem!» Oba sta nekaj časa neodločno strmela pod oblačno nebo. Prvi je spregovoril Palir: «Spraviti bo treba stvar iz rova ...» «Seveda, sicer bo začelo dišati.» Preden sta utegnila kaj ukreniti, je prišel po rovu frajtar Almer. 130 cTakoj v kaverno! Sovražnik bo začel obstreljevati naš sektor z artilerijo.* Kazal je z roko proti levi. Palir in Almer nista imela časa, da bi mu pokazala mrliča pod nogami, ker je medtem že odplezal na desno. V tem hipu sta tudi sama izgubila smisel zanj in sta se spustila po rovu proti dozdevni ka¬ verni. Že za prvim ovinkom sta dohitela Helda, ki je okorno kobacal pred njima. Potem so dohiteli še Pekola. Pri pri¬ hodnjem ovinku je v ozki zaseki čepel Štefanič in jim mahnil z roko. «Tu sem!* Zaseka je vodila v nizko skrev, ki je bila izdolbena podi poševni skalnati pokrov, moleč dober meter iz brega. Zi- jalka je bila spredaj zadelana s prstjo in kamenjem, le majhna odprtina, ki je bila zagrnjena s prazno vrečo, je ostala za vhod. Vsa stvar je bila videti smešno majčkena in silno nezanesljiva. Drug za drugim so se spustili za zagrinjalo. Prostor, v katerega so takorekoč padli, je razsvetljevala brleča svečka v kotu. V luknji so našli že Holcmana, Demarka, Popoviča ter Rainerja. Kmalu je bil ves vod stlačen v brlog, razen Popoviča in Kalivode, ki sta morala ostati na straži. Bilo je tako tesno, da so sedeli drug na drugem in so komaj dihali. Janodu in Barfuss sta čepela že na pragu. In pri tem niso smeli pozabiti, da so še trije zunaj, ki bodo prej ali slej iskali zavetja v tesni luknji. Naravnali so ude, kakor so najbolje mogli. Nato se je začelo čakanje. Od nizkega stropa je kapljala umazana brozga, vendar to nikogar ni vznemirjalo. Samo da bi stvar predolgo ne trpela. Janoda je bil prvi, ki je prekinil molk. c Ali smo še vsi?» S tem kratkim vprašanjem se je hotel porogati, namesto tega pa so besede izražale veliko, resnično skrb do tovari¬ šev. Bilo pa je še prehitro in nikomur se ni ljubilo govoriti. Večina je mislila na napovedano bombardiranje. Strašno, če bodo morali dolgo čepeti v tem brlogu. Malo pozneje je pokukal Almer v skrev. «Kako gre?* «Greb so odgovorili. Barfuss je hitro dodal: 9 » 131 «Ti, kdaj se bo pa pričelo?* Toda Almerja že spet ni bilo. Palir, ki je bil z obrazom obrnjen proti izhodu, je čez nekaj časa strokovnjaško menil: «Če smo v tej luknji varni, potem pa tudi nič nočem.* Zdaj so se začeli ogledovati še drugi in kmalu so bili s Palirjem istih misli; jama, v kateri so bili, je bila skrajno dvomljivo zavetje. Vsa prednja stran je bila navadna, v naglici nametana stena, ki bi se najbrž vdala že močnemu udarcu s kramjom. Bog varuj, če bi od te strani priletela granata! Ozadje se je zdelo boljše in tudi skalnati strop se je zdel še precej varen. Prebivalci brloga so se spogle¬ dali in se razumeli; iz oči vseh je gorel pritajen strah: Kaj bo, če prileti copata od spredaj? To so tudi takoj povedali Almerju, čim se je vrnil. Frajtar je skomignil z rameni: «To je poglavitno zoper izstrelke, črepinje in kamenje. Mislite, da imajo drugi kaj boljšega. Hergottovo skrivališče ni nič boljše od tega. Da, ko bi ne bilo prepozno, bi lahko poiskali kaverno, ki je baje med našo in sovražno linijo. Rode je rekel, da le kakih dvajset korakov odtod. Ta je velika in popolnoma varna. Toda jarek je zasut in zdaj se še miš ne more pokazati na odprtem.* Novica o skrivnostni kaverni je užgala oči. Ugibali so, kje da je in kako priti tjakaj. Zunaj je meditem še vedno vladal mir. Od oddaljenega butanja granat se je luknja brez pre- stanka tresla, kar pa nikogar ni vznemirjalo. Mahoma so se pa vsi zdrznili. Kaj je to? Tudi plamenček drobne lučke, pritrjene na skalnati pomol pod stropom, se je sumljivo zganil. Nekje, kakor bi bilo pri srcu vsakega posameznika, je zabobnel nov, trd odmev. Kratko butanje se je ponav¬ ljalo vedno hitreje. Bilo je gotovo zelo blizu, dasi eksplo¬ zije še niso dosegale strehe nad skrevjo. Bombardiranje jarkov se je torej pričelo. Sovražne ba¬ terije so vzele pobočje v škarje in pričele pometati hkrati od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Sistematično ob- streljavanje jarkov, meter za metrom, je opravljalo na odseku treh kilometrov nekaj sto topovskih žrel vseh mo¬ gočih kalibrov. Že po prvih udarcih se je pri odprtini po¬ kazalo Almerjevo lice. To lice je povedalo vse, kar je v 132 tem trenutku kdo sploh mogel izraziti. Kmalu za njim sta prišla v skrev še Popovič in Kalivoda. Sedaj so bili tako- rekoč na kupu. Toda nihče ni godrnjal. Kanonska ie pri¬ hajala vedno bliže. Očividno je lezla tista od spodaj hitreje navkreber, kot ona z vrha nizdol, kajti izstrelki še vedno niso dosegali strehe nad njimi. Potem je začelo škropiti nad glavami, jedki odmev železnih škrbin je zvonil zunaj po kamenju, dvakrat je nekaj s tako silo padlo na skalo nad skrevjo, da so vsi trenili z očmi. Prvi pas, ki ga je obstreljevala sovražna artiljerija, je bil rov, mogoče kakih dvajset, trideset metrov oddaljen od njih. Tam, koder so žrela tolkla, gotovo ni miš ostala živa. Hudiči ne streljajo slabo! Potem je pričel leteti v zrak drugi pas. Zemlja, ki je tudi tega napovedala, jim je raz¬ odela, dia tudi to pot ne bo veljalo njim. Odleglo jim je. Komaj da so še prisluškovali ure in ure trajajoči železni, ognjeni plohi. Zanje je bil sedaj svet majhen, stisnjen, se¬ gajoč le nekaj metrov okrog skrevi... Barfuss je dvakrat obnovil svečo. Čudno je bilo, da niso marali sedeti v temi. Ko se je lučka že v tretje nagibala h koncu, je Demark dejal: cMadona, kako mi kruli po želodcu h Vsi hkrati so se spomnili, da so lačni, da prav za prav že dva dni niso nič toplega zaužili. Demarkov glas je bil kakor božji signal. Poiskali so v krušnikih rezervne porcije in začeli glodati suhor. Toda komaj so se jim prvi zalogaji stajali v ustih, so spoznali, da jih ne žge toliko gladi, temveč žeja, silna, pekoča žeja. Čutare so bile že davno prazne. In zunaj je butalo, butalo, butalo ... IV. Do večera je neštotokrat tolklo mimo prvega roja. Že tik pred mrakom je vrtalo tako blizu, da se je vreča, ki je zakrivala luknjo v svet, majala in je razgreti zrak puhal v skrev. Skozi špranje se je videl kepast blisk eksplodira¬ jočih granat. Popovič in Rainer sta že hotela planiti iz skrevi, boječ se, da ne bo prihodnja sekunda poslala smrti v skrev. Toda imeli so srečo. Ko je bila napetost najhujša, 133 se je butanje začelo oddaljevati. Z mrakom se je oddaljilo zopet nazaj na planoto, kakor včerajšnjo noč. Še so bili vsi živi in celi. Toda ko so o mraku boteli iz luknje, so sprevideli, da so takorekoč zasuti. Granata, ki se je najbližje zarila, je dvignila ogromno plast zemlje in kamenja ter zasula za¬ seko do vrba. Morala je priti na pomoč lopata, da so se mogli splaziti drug za drugim iz luknje. Zdaj so se znašli v lijaku, ki ga je napravila eksplozija. Bil je premajhen za cel roj, pa so se le stisnili. Cez pobočje je žvižgala železna toča v zaledje. Toda že se je oglasil tudi ogenj pušk, nato strojnic, nato ročnih granat. Barfuss je hotel nekaj zagodrnjati, pa ga je prekinil razburjen, pritajen vzklik: «Italijani...!» Da, tam spredaj, za njihovim bivšim rovom so migljale temačne postave, mogoče dvajset, trideset korakov niže od njih. Rakete, ki se nekje dvigajo, le slabo prodirajo skozi motnjavo. Temne postave so se zagnale, a ne proti lijaku, kjer so bili oni, temveč nekam na desno. In že je počil iz lijaka prvi strel. Potem drugi, potem tretji, nato je zaregljala salva... Italijani, ki so hoteli pravkar preiti v napad 1 , so zbegani obstali in se potuhnili, Do lijaka so prodrli nekaki glasovi, ni se pa moglo raz¬ ločiti, ali so bila povelja ali pa vzdihi ranjencev, kajti nastal je peklenski hrušč, ki je zajel ves odsek na pobočju. Kakor zjutraj, so tudi zdaj zaregljale strojnice. «Streljati, streljati!* Almerjev glas je bil spremenjen, hripav in ni mogel nikogar podžgati, ker je itak vse stre¬ ljalo. Sovražnik se je medtem popolnoma potuhnil; zato pa so ugotovili, da nad lijakom, nizko nad njihovimi glavami, kosi gost svinčen dež od vseh strani. Bili so obsojeni na ozki prostor, odkoder ni vodil noben, še tako neznaten rov. Znočilo se je. Italijanov ni bilo več na spregled, zato je stvar postala dolgočasna. Najdlje so prskali iz lijaka bivši zanesi ji vci. Mahoma se je pa Barfussu le zasvitalo: Rainer je predramil novo, skelečo skrb, ki jim je ne¬ usmiljeno kruto predočila njihovo osamljenost. Polagoma so ugotovili, da svinčenke redkeje kosijo in da so one iz zaledja skoraj prenehale. Začeli so misliti, kako bi se izmuznili iz pasti, v katero so padli. Janoda je izvlekel krampič in štorkljal z njim čez rob lijaka. Od¬ kopal je nekaj grušča in pogledal skozi rovič. c Jama!» je bleknil z navdušenim glasom. Palir in Demark, ki sta ležala tik njega, sta začela z lopaticami rezati prehod iz lijaka. Pridružili so se še ne¬ kateri, ki so na tej strani našli prostora. Almer je prvi splezal na ogled. Da, jama, obsežnejša jama, kakor lijak, za njo pa razmetan in razrit svet. Ni izključeno, da se tja izteka kak rov. Začeli so se smotrno pripravljati, da pre¬ kopljejo vsaj tako globok rov, da se bodo brez nevarnosti skotalili čez rob. Toda kopali so neprevidno in nekdo je čul ropotanje orodja po kamenju. Takoj sta se na desni in levi dvignili dve raketi, ena italijanska, ena avstrijska. Spet so se potuhnili nazaj v lijak. Nekaj muh je zapikalo v name¬ tani grušč. Pokalo je čisto pred njihovimi nosovi. Nenadoma jih je bliskovit dogodek vrgel iz neodločno¬ sti. Sovražnik je bil najbrž osupel nad odporom, ki je na¬ letel nanj na kraju, katerega je čez dan njegova artilerija na drobno prepikala. Zato se je maščeval. Poslal je iz bližine veliko raco nad zasuti rov. Mina je počila z veli¬ kanskim, glušečim ropotom nekje pod lijakom, kamor je vrglo nekaj košev zemlje in kamenja. K sreči je dobil le Kalivoda kamen v nogo, dfrugo se je odbilo ob robu. Kali- voda se še ni utegnil prijeti za boleče mesto, ko je plahut- 135 nila že druga raca pred lijak, a malo više. Stvar je postala nerodna in smrdljivi puh je dvignil najprej Janodo, da se je pognal skozi prekop iz lijaka v jamo. Za njim Štefanič, potem Amun, Demark, nato vsi ostali. Komaj so bili prvi na dnu jame, je spet prhutnila tretja raca, menda že tik samega lijaka. Ne oziraje se nazaj, so se zagnali iz jame dalje po razriti površini. Janoda je padel v jarek, se koj pobral in rinil dalje po vseh štirih. Rov je bil že boljše zavetišče. Drug za drugim so se prevračali v zapuščeni jarek. Pri¬ hodnja mina je zatulila naravnost v jamo. Blato in kamenje je deževalo po rovu. Vse, kar je bilo v njem, je rinilo dalje. Tedaj so tisti, ki so šli za Janodo, zaslišali njegov vroči glas: «Kaverna!» Potem je pred Amunom nekaj štrbunknilo in ko se je ozrl tja, ni videl več Janode, temveč nizko, črno žrelo na koncu rova. Janoda je posvetil z vžigalico. Bili so v dobri, prostorni kaverni. Svod je bil naraven, iz skale, ki je bila umetno izpodjedena. Votlina je bila od vseh strani zavarovana z naravnimi stenami, tla so bila mnogo nižja od vhoda. Bila so suha, v kotu je bilo celo nekako ležišče, na katerem so se kopičile odeje in plahte. «Ti si fant!» je pohvalil Janodo Barfuss. Zunaj je spet zarezgetala nova mina, toda tukaj so se čutili tako varne, dia se niso zmenili zanjo. Tedaj se je zaslišal Almerjev zaskrbljeni glas: «Ali smo vsi?> Spogledali so se. Kar je zavpil Palir: «Helda ni!» Almerju se je zameglilo pred očmi. cHelda ni!» Res, Helda ni bilo, Held je ostal zunaj. Almer, Palir in Holcman so se povzpeli k vhodu, toda vsi trije so drug za drugim poskakali nazaj v brlog. Zunaj je razsajalo divje streljanje pušk, nekje v bližini so me¬ tali tudi ročne granate. Cez nekaj časa je Almer znova poskusil, pa se je moral spet umakniti. Šele ko so mine ponehale, sta se splazila iz kaverne Pekol in Demark. Ob- 136 lezla sta po trebuhu ves rov, kolikor ni bil zasut, pre¬ tipala vse, kar sta dosegla, toda Helda ni bilo nikjer. Kaverna je sprejela novico z globokim molkom. Bilo je videti, da so izgubili prvega tovariša, izgubili tako, d'a ne vedo, kaj je z njim. Held sicer ni imel mnogo prijateljev, toda njegova usoda jih je spomnila tega, kaj čaka tudi nje same, in postalo ga jim je žal. Almer pa je bil mnogo pretankovesten človek, da bi s svojim rojem križem rok čakal v kaverni. Organiziral je tričlansko stražo. Najprej so morali ven Rainer, Janoda in Popovič. Ostali so si namestili ležišče in se naslonili k po¬ čitku. Bili so izčrpani, da so jim oči lezle skupaj. Toda pravega počitka ni bilo, ker so do jutra prišli vsi na vrsto. Jutro je minilo brez sovražnikovega napada. Ko se je zda¬ nilo, je stražo opravljal le en sam. Prvi je bil na vrsti De- mark. Kmalu je pokukal v brlog in hlastno rekel: Njegov glas je bil pravo nasprotje obraza; bil je suh in prazen, kakor vedno, kadar je bil Popovič razburjen. Sedaj ni bila šala. Da izbira kanonada pravo pot do njih, se je poznalo tudi po odmevu zemlje. Mogoče so le še mi¬ nute, sekunde odmerjene za rešitev Helda. Tedaj se je oglasil Pekol: cGrem po Helda! Kdt> gre z menoj?» «Jaz!» je vse prehitel Kalivoda in že skočil za Pekolom skozi izhod. Vse je spogledalo, ker je bil Kalivoda znan kot občutljiv, če že ne bojazljiv človek. Zunaj se je jeklena nevihta urno bližala s črnimi koraki zakajene, tuleče pošasti. Skozi ozračje je huškajoče pople¬ saval en sam oduren, mozeg prtresujoč odmev razbesnelih izstrelkov in kamenja. Sklonjenih hrbtov sta se reševalca plazila /po izkopanem prekopu, prvi Pekol, drugi Kali¬ voda. Segal, ki je bil ravno na vrsti v prekopu ter se je vzdržal le še s krajnim naporom svojih živcev pri delu, se je začudil. Za kaj več pa ni imel časa, ker sta reševalca planila mimo njega proti Heldu. Tudi on se je mehanično dvignil iz jarka. V prihodnjem hipu pa je zračni pritisk vse tri zagnal nazaj v jarek, iz katerega so skočili. Očem je vzelo vid, v obraz jim je puhnila žveplena toplota. Tam za Heldlom nekje se je razkadila granata. Komaj sta Pekol in Kalivoda dobro zapustila tovariše, so drug za drugim popadali v kaverno Popovič, Segal, Pe¬ kol in Kalivoda. Kot bi jih poslal nazaj pritisk bruhajočega žrela. Kalivoda se je držal z obema rokama za usta, iz 140 katerih mu je curljala kri ter se med okrvavljenimi prsti vlivala na tla. Vprašanje, ki je bilo popolnoma nepo¬ trebno, mu je zastavil Janoda. Kalivoda ni mogel odgo¬ voriti, le nekaj je hohotal in kimal, potem se je pa sesedel na steno. Hkrati se je kaverna v aemeljih zamajala. Okrog nje je neprestano treskalo. Ognjeni pas je dospel do njih. Za trenutek so vsi pozabili na ranjenca. Ce strop ne vzdrži, če se vdado stene...? Toda to je bila abotna misel. Barfuss se je prvi spomnil na Kalivodo. Bil je za take reči sploh kakor rojen. Že je imel v rokah neko krpo, počenil k ran¬ jencu ter mu začel otirati kri. Potem je pristopil še Segal z velikim zavojem obvez, katerih je nosil s seboj za deset drugih. Kalivoda je imel neprijetno rano; droben projektil mu je preluknjal desno čeljust, mu izbil nekaj zob in ranil jezik. Stvar ni bila po Barfussovem mnenju tako huda, toda bila je zelo boleča. Kri je močno tekla in Kalivoda ni mogel govoriti. Obvezali so ga in mu kolikor mogoče mehko postlali na tleh. Potem je okrog kaverne razbijalo do noči. Niti straže niso mogli postaviti zunaj, temveč so morali ždeti v brlogu in čakati, da pride, kar ima priti. Naposled so imeli še srečo. Bili so na varnem in dokler strelja artilerija, se ni bilo bati napada pehote. Tudi Kalivoda je imel srečo, ako se pomisli ... Da, imel je srečo, da je odnesel glavo. Rana se mu je sicer razbolevala, dasi se je kri ustavila, in že celo uro je neprestano mrmral in vzdihoval. Janodi je začelo tovari¬ ševo tarnanje pomalem presedati. Ni mogel spati, ker je ležal tik njega. Dvakrat se je že okrenil k njemu, tretjič pa je le zinil: «Kaj boš tarnal, dragi moj! Boš pač jezik malo manj gnal. Poglej Helda!» Na Helda so mislili ves čas. Tega reveža je gotovo raz¬ neslo pod nebo. Večina je popoldne prespala, toda ne s tistim sitim, počivajočim spancem, temveč v nekem raztrga¬ nem nemiru, ki ga je vsak trenutek prekinjala nespečnost. Tega pa ni bila kriva kanonada, pač pa neki drug, nemiren občutek; mogoče Kalivodina prisotnost in njegovo tožeče 141 mrmranje, mogoče prevelika izčrpanost, mogoče, mogoče strah pred neznanim_ Proti večeru je Štefanič dejal: «Če kmalu ne dobim kaj mokrega, ne vem, kako bo?» Izrekel je nekaj, kar je vse neznosno mučilo. Pekla jih je strašna žeja. Pili prav za prav že niso, odkar so zapustili barake pri železnici. Včeraj, ko je še rosilo iz oblakov, se ni nihče spomnil na rjavo brozgo, ki je polzela po jarku, danes bi pili menda tudi to. Občutek gladu je bil veliko manj neprijeten; zdelo se jim je, da bi glad takoj izginil, če bi se mogli napiti česa mokrega, ledenega. Zadnjo kapljo mokrote, s katero je roj razpolagal, je malo prej Segal skušal vliti Kalivodi v grtanec, kar se mu pa ni posrečilo. Oči vseh so se obrnile k Almerju. Ta je to opazil, a se ni ganil, temveč je strmel v tla. Vedel je, kaj gori iz teh oči. Eno samo veliko vprašanje: Kaj bo .. .?> Ker niso dobili odlgovora, je Rainer vprašal naravnost: cAlmer, ali se ti ne zdi, da smo odrezani odi naših ?> Namesto Almerja je odgovoril Palir: cGotovo smo odrezani! Že po tem lahko sodimo, da Italijan bombardira svet desno od nas, proti vzhodu, sluteč naše linije tam. Temu se imamo zahvaliti, da smo dobili le zadnji pas kanonade na glavo.s cNajbrž so naše potisnili nazaj, mi smo pa ostali spre¬ daj !» Amunov glas je bil mrzel, prepričevalen. V odgovor ga je zadelo nekaj obupanih oči. Barfussove so sijale, ka¬ kor bi hotele reči: .Menda si komaj čakal na tol’ Amun pa se ni ganil. Nekaj časa so molčali. Zunaj je še vedno divjalo obstre¬ ljevanje jarkov. Zdaj se je prvi predramil Almer: cin kaj bo zdaj?» Njegov glas je bil slaboten, brezupen. «Kaj bo zdaj?» je postrežljivo odvrnil Demark. «Pre- prosta stvar: O mraku bo konec kanonade, ponoči bodo Italijani spet napadali in če nas že to noč ne bodo ujeli ali pa pobili kot mačke v tem brlogu, potem bomo jutri zopet priče nove kanonade. In tako dalje...» Demark je raztrgano govoril nemški, toda razumeli so ga vsi. Njih položaj je bil res obupen, toda če so še tako napenjali možgane, niso videli nobenega izhodia. Tudi Šte- 142 fanič, Amun in Palir niso bili na boljšem, kljub temu da eo se na videz zabavali z zadrego drugih. Almer je že prej nekajkrat pogledal skozi izhod. Zdaj se je znova splazil ven. Zdelo se je, da se kanonada odda¬ ljuje. To pot pa ni več skočil nazaj v brlog, temveč je kar z višine ukazoval: cPetdeset milijonov, to je denar!> je pritegnil Palir. Niti Segal niti Popovič nista spremenila potez na obra¬ zih. Edini Štefanič je zadvomil: «To vendar ni mogoče — ženska s svinjsko glavo?* Toda Barfuss je trdovratno branil svoje, rekoč, da je na tem svetu vse mogoče, celo to, kar se zdaj godi z njimi. Jama je za hip utihnila, slišati je bilo le bobnenje zemlje in stokanje Kalivode. Potem se je Barfuss obrnil k Almerju: «Ali bi jo ti vzel?* «Bi, — za petdeset milijonov ...* «Jaz tudi!* je dejal Palir. cjaz tudi, jaz tudi!* sta se zaporedoma oglasila Holcman in Janoda. «In jaz bi jo tudi!> je odločno dodal Barfuss. To je bilo v trenutku, ko je življenje vse enajstorice bilo manj vredno kot počen groš, ko bi jih en sam težki kaliber lahko dvignil iz jame in jim raztresel kosti po zraku. «In čeprav je Židinja_?» jih je prekinil Segal. Pripomba je izzvala kratko, mučno napetost. «Vseeno...b se je odrezal Almer. «In če bi bila zamorkah je potrdil Palir. Kot bi si bili pogasili pekočo žejo, so zaključili poglavje o Rotšildovi hčerki in petdesetih milijonih. —- Popoldne je Rainer že najmanj petkrat pričel: «Ubogi Held. Kdo bi si bil mislil, da bo prvi?> Toda vsakikrat brez odziva. Predvčerajšnjim in včeraj so o Heldu večkrat govorili in je njegova usoda izzivala sočutje, danes pa so postajali zanj vse bolj neobčutljivi. 10* 147 To ni bila posledica brezbrižnosti, temveč podzavedni strah, ki je vsakega davil, kadar se je domislil nesrečnega tova¬ riša. Cisto na dnu nekje, tam pri srcu, se je sem in tja posvetil opomin, da bi Helda vendarle rešili, če bi bili na¬ peli vse skrajnosti. Zato jim je bilo mučno govoriti o tem. Tudi zdaj je Amun zavrnil Rainerja: «Kaj boš govoril, ko sam dobro veš, kako je bilo?» «Kakor z njim bi lahko bilo z vsemi. Nas je rešil gol slučaj. Ako bi se ne bili zaleteli v izgubljeno kaverno, bi bili zdaj vsi Heldi.» Almer je govoril resignirano, a prepričevalno. Rainer je moral vnovič obmolkniti in sam glodati svoje občutke. Proti večeru se je kanonada posebno razhudila. Tako je bila vsake večeri. To je pomenilo, da je bo kmalu konec. Bilo je treba stisniti zobe in pretolči zadnje trenutke. Jama je molčala, strmeč v svetlobo, ki se je zaradi mraka z vsa¬ kim dihom zoževala po prostoru in se naposled spremenila v medel ris okrog izhoda. Nenadoma je trpek, škodoželjen nasmeh loputnil po jami. Vsi so se ozrli, odkod prihaja. Bil je Štefanič: «Veste kaj? Hotel bi, da bi bil v tem trenutku med nami Rom...» Malo prej ni mogel Rainer vzbuditi zanimanja za ne¬ srečnega Helda. Misel pa, ki jo je izustil Štefanič, je takoj osvojila vse. V njih dušah je zagorel žgoč plamen, tako žgoč, da je zapekel stisnjene ustnice. Le Almer in Segal sta kakor krivca sklonila glavi ... Cim je prenehala razbijati artilerija, je roj zlezel iz kaverne in v pričakovanju splošnega napada italijanske pehate začel mrzlično čistiti jarek, ki ga je kanonada čez dan zopet razrila. Njihove moči so bile sicer pri kraju, toda čut samoohrane jih je držal pokonci. Poleg tega je z mrakom ponovno vzplamtel up na zvezo. Malomarnejši, ka¬ kor sta bila Štefanič in Amun, pa so upali, da se bo to noč odločilo na eno ali na dtugo stran. Že večer je bil zelo nemiren. Ni se pričel s splošnim regljanjem puškinega ognja in strojnic, temveč je ogenj zalajal v salvah le tu in tam z vso močjo, trajal pa ni nikjer 148 dolgo. Na vso moč so delovale to pot tudi sovražne rakete, ki so se z zelenkastim sijem ostro razločevale od avstrij¬ skih. Takoj so pričeli sitnariti tudi sovražni žarometi, ki so v velikanskih žarkih škilili po ozadju fronte, nekaj pa jh je snudilo tudi po hribu svetega Mihaela. En tak sitnež je venomer strmel na prostor, kjer je ril prvi roj. Roj se je morda že kaki dve uri prerival po jarku, ko se je tam, kjer sta kopala Janoda in Popovič, nenadoma skotalila v rov temna postava. Bil je Pekol. «Dober večerb so bile njegove prve besede. Iz somraka se je videl zadovoljen, režeč se obraz. Janoda in Popovič se od iznenadenja še nista utegnila znajti, ko se je za Pekolom zvalila čez rob še druga po¬ stava, potem tretja, četrta. Ha, to sta dečka, ta Demark in Pekol! Kdo sta še ona dva? Menda Grum ter Žinko? Seveda sta! Zveza je bila tu, halo...! Sedaj je bil roj spet na konju. Vojaki so od veselja onemeli na dnu jarka. Reakcija je bila tako silna, da so mahoma začutili, kako so izčrpani. Skoraj tresli so se od razburjenja. Potem so se zgrnili okrog četvorice. «Kako...?» V kratkih, raztrganih stavkih je pripovedoval Demark. Ko sta s Pekolom zapustila rov, sta imela najprej srečo. Svet je bil tako razrit, da je bila krtina pri krtini, in sta se lahko brez škode prerila po njem. Krogle niso kosile tako trdo ob zemlji, kakor tukaj, kjer je svet najbolj napet. In naša črta je razen tega čisto blizu, največ kakih petdeset korakov. Toda kakor sta skraja imela srečo, sta potem imela smolo. Ko sta se že precej oddaljila, so jima naši začeli streljati v lica. Menda so čuli ropotanje, pa so mislili, da je sovražnik. Streljali so tako divje, da sta morala med dvema krtinama ležati in čakati cele ure. Šele proti jutru ju je slišal Grum, nakar sta mogla naprej. Nazaj pa že nista več mogla, ker se je medtem zdanilo. Imela sta srečo, je ves navdušen ponavljal Demark. «Kaj pa zdaj?> «Zdaj? Počakajte! Nekaj smo prinesli za pod zob. Posto¬ janko s kaverno je treba držati za vsako ceno. Kali vodo moramo spraviti nazaj. Zato sta prišla dva z nama.) 149 Govorila sta s s samim komandantom stotnije, Kobetom. Prvi roj je imel več sreče ko pameti. Izgubiti dva moža, to ni nič; tam zadaj stoje stvari drugače ... Medtem so že pričeli okrog njiju oprezati vroči pogledi. Poslanci iz onega sveta so bili nekam omašni. Kaj pa je to? Polna torba komisa. In to? Sir. In to? Zopet krub. In kaj ima Žinko? Ogromna, s suknjem prevlečena oficirska ču¬ tara, ki drži najmanj tri litre. To je rum_Dedci sploh vsi smrdijo po rumu. «To je za prvo silo. Ce pride nocoj menaža do rovov, dobimo še toplo jed. Kavo ...» Pekol ima božji jezik. Moštvo je tako zavzeto, da ne strne z očmi. Celo Štefanič, ki bi moral s'tražiti, je pozabil na ospredje in zija z drugimi vred. Ce bi se ta hip priplazil en sam sovražnik, bi vse pometel. Toda vse se godi tako silno naglo ... Almer vidi, da ne gre drugače. Izvleče svojo kovinasto čašico in zaporedoma naliva. Vsakemu zvrhano mero. Po žilah umira otrplost in začne švigati vroča kri. Nato pravi Almer: cZdaj pa nad Kalivodok Mogoče so pretekle od prihoda poslancev vsega tri, štiri minute in že so bili nosači v jami pri Kalivodi. Razen Žinka in Gruma sta bila določena še Amun in Holcman. Nosil ni bilo in treba ga je bilo spraviti brez njih na varno. Za ranjenca je bil že skrajni čas; izguba krvi in bolečine so ga tako zdelale, da je proti noči začel že blesti. Bilo se je bati, d'a ne nastane kako vnetje. Transport ni bil lahek, čeprav je bila nevarnost mnogo manjša, kakor druge noči. Naši namreč niso streljali, redke italijanske krogle pa so preletavale teren višje v loku. Bolj neprijetno je bilo neprestano razsvetljevanje terena s strani sovražnika. Vendar bo teh petdeset korakov, kakor sta pravila Demark in Pekol, nekako šlo. In šlo je — ni pre¬ teklo pol ure in ranjenca so že smuknili v rov frajtarja Kopajnika, kjer so ga položili na nosilnico in izginili z njim v zaledje rova. Kalivoda je bil rešen in roj se je globoko oddahnil. Amun in Holcman sta morala počakati na nočni pro- vijant. Čakala sta vso noč in šele ob jutranji megli so 150 prišli nosači — toda brez jube z mesom, brez kave. Samo kruh in sir ter rum so privlekli. Nekje na potu je namreč kolono s provijantom zadela granata. S težkim srcem sta se vračala Amun in Holcman nazaj k roju. Žal jima je bilo predvsem kave. Drugega je bilo dovolj in rum je vsekakor nadomeščal kavo. Prvi roj je imel res srečo. V prvih dneh ofenzive je sovražnikova artilerija prizadejala četam veliko škode, bile so nevarno decimirane. Nekaj enot je izgubilo več kakor polovico moštva. Tudi bataljon št. 100 je bil zelo prizadet. Pri prvem vodu so storili smrt Zapf, Ebner, Ho- romada in še nekateri drugi, zmanjkalo pa je rabina Hurka in še nekaterih drugih. Ker je šlo ravno za Hurka, so nekateri mislili, da je utegnil pobegniti k Italijanom, toda bržkone ga je le stolklo v kraško zemljo, kakor Helda. Cigan Maroš in še nekaj drugih je bilo ranjenih. Hergot- tovemu slugi je razmesarilo nogo. Pri drugih stotnijah je bilo še bolj žalostno. Pri tretji je storil konec skoraj ves vod. Ubilo je tudi četovodjo Žganka. Govorili so tudi, da je ranjen komandant pete stotnije, a nekega kadeta pri dlrugi stotniji je s tremi vojaki vred vrglo v zrak, da niti njihovih kosti niso našli. Almerjev roj je torej res imel še srečo. Sovražnik, ki je z velikim zaletom in tveganostjo na¬ padal, ni kljub temu nikamor prišel; le na nekaterih mestih je vtisnil linijo in zasedel nekaj zapuščenih jarkov. Mogoče ni znala italijanska komanda izkoristiti uspehov svoje arti¬ lerije. Ce bi krepkeje pritisnili, bi gotovo prišli dlje. Tako je bila vtisnjena linija tudi na desno in levo od prvega roja, ki je zdaj čepel zagozden v italijansko linijo. Iz povelja, ki so ga dobili poslednjo noč, so lahko po¬ sneli, da hudih dni še ni konec, da se še hujši morebiti šele prično. Treba držati pozicijo za vsako ceno! Rezerv ni na razpolago, kakor hitro pa bodb, jih pošljejo. Sploh pa da bodo v kratkem, mogoče že jutri, izmenjani in poslani na počitek. Ponoči jim je glavni jarek poslal nekaj zabojev municije, ročnih granat in raket... Iz glavnega rova so pričeli še tisto noč kopati jarek proti prvemu roju ... Četrti dan se je roj hotel pošteno naspati. Vojaki so bili najedeni, napiti, zveza z bataljonom je bila upostav- 151 Ijena, kaverna preizkušena, pošteno spal pa še nihče ni, odkar so zapustili skrev na planoti. Mogoče so že spali kaki dve uri, ko jih je prebudilo preplašeno Holcmanovo klicanje, ki je stal na straži. Go¬ drnjaje so si začeli mencati oči, toda Holcman je nestrpno mahal z rokami ter z vročim glasom ponavljal: «Ven, hitro ven.. .> «Kaj pa je?» «Napad...!» Vrglo jih je pokonci. Globoka, nenavadna tihota jih je objela, le nekje daleč je bobnela artilerija. Toda napad ob takem času, pri velikem dnevu? Drug za drugim so se sko¬ bacali iz jame. Zunaj jih je sprejel Holcman, ki je sam čepel na dnu jarka in jim dajal znamenja z roko, naj bodo tiho. V oči jim je puhnila rumena svetloba. Prvič, kar so bili na fronti, je z jasnega neba sijalo sonce. Videl se je kos lepe pokrajine z gorami v ozadju. Toda za te stvari zdaj ni bilo časa. Holcmanova roka je kazala po jarku nizdol. Hej, tam doli, v zapuščenem, napol zasu¬ tem jarku, kakih dvajset do trideset korakov niže, je stal šop vojakov s čeladami na glavah. Majhni, drobni ljudje, le eden je bil pravi orjak. Italijani... Njihove postave so čudno odsevale v sončni svetlobi in brezskrbnost, s katero so se ozirali naokrog, je bila skoraj omamljiva. Kaj jih moti, da stoje tako brezskrbno, skoraj razkriti? Na fronti je res vladala trenutna tihota, niti ene same puške ni bilo slišati. Podoba je bila, da se ne morejo načuditi temu, kar vidijo. Vsa slika je bila čudna, neverjetna, naravnost zago¬ netna. Gotovo so bili prepričani, da hodijo po praznem, mrtvem svetu. Toda slika se je razblinila kakor goljufiv mehur ... Rezko je počila puška, najprej ena sama, kakor za signal, potem se je vsula salva. Roj je streljal. Prvi rezget je požrl Almerjevo nepotrebno povelje: «Streljatib V jarku je postalo vroče. Italijani so se zganili, potem je nekaj mrknilo skozi sončno luč, nekaj je zakrililo, tisti orjak, ki je molel iznad drugih, se je zvalil po jarku, nekaj glasov je kriknilo... in slika je že izginila. Vabljiva, var¬ ljiva sončna slika... 152 Po odseku je križem zaregljalo. Roj je še dolgo po nepotrebnem streljal. Naposled je Janoda zagodel: «Kam pa prskamo?» Na njegove besede so prenehali streljati. Vse skupaj je trajalo le nekaj minut, vendar se je zdelo, da so streljali celo večnost. Linija je polagoma utihala in sonce je lilo svoje spokojne žarke po pustem svetu, ki ga je oblivala čudno rumena barva. Spogledali so se, kot bi oči iskale odgovora na nenadno, nemirno vprašanje. Amun in Štefanič, ki sta ležala drug poleg drugega, sta iskala Palirjevih in Demarkovih oči. Oba so bolele rame od butanja puškinih kopit. Nobeden ni bil zadovoljen, vse skupaj se jima je zdelo kakor zle sanje. Oba sta sicer streljala, toda kar tako, nekam v zrak. V jarku, kjer so prej stali Italijani, je bilo mrtvaško tiho. Nekaj trupel je ležalo križem po zemlji, ostali so se menda rešili. Nekatera trupla so visela čez jarkov rob. Barfuss, ki je prvi vstal, je rekel z zanosom: «Ti so dobri...» Počasi so se tudi drugi pobrali s tal. Zdelo se je, da nihče ni vedtel, kaj naj počne. cNapad to ni bil,» je dejal čez čas Popovič s suhim glasom. Vsi so ga pogledali kakor rablja. Barfuss se je skušal braniti: cLahko bi bil, če nas bi bili oni zalotili...» Imel je seveda tudi prav. Toda Segal, ki se je od tre¬ nutka, ko je čutil, da je njihove odrezanosti konec, spet pričel postavljati na noge, je kruto dejal: «Kolikor jih je padlo, toliko jih je manj!> Počitek je bil pri vragu, toda tudi zaspanost je nekam izginila. Najprej niso vedeli, kaj naj storijo, ali naj čakajo na nove dogodke, ali pa naj se vrnejo v kaverno. Toda zunaj je bilo zaradi sonca lepše in kljub pozni jeseni je bilo sonce tako toplo, da bi se dalo spati tudi na prostem. Vznemirjali so jih pa Italijani, ki so po praski obležali v jarku nedaleč od njih. Gotovo niso bili vsi mrtvi. To se je dalo soditi tudi po nekem tarnanju, ki je prihajalo od tam; eden pa, ki je ležal preveznjen čez rob, se je pričel celo premikati. 153 Jan oda je predlagal: cPoglejmo, kaj je?» Vzbudil je splošno zanimanje. «Saj res, morda še koga ujamemo,* je menil frajtar. cin če je kdo le ranjen, ga lahko rešimo,» je nadaljeval Janoda, kot bi frajtarja ne bil slišal. Frajtar, Segal, Barfuss in še nekateri so ga zabodeno pogledali. Ko pa je Palir z odločnim glasom rekel, da so Italijani tudi ljudje in ranjenec da je ranjenec, je bila opozicija strta. Dohod do Italijanov je bil igrača. Razen nekaj mož straže so se ostali odplazili proti Italijanom. Našli so prave koline; vsega skupaj je bilo sedem mož prevrženih po jarku. Le trije so bili še živi, toda eden izmed njih je ležal že v zadnjih zdihljajih. Svinčenke so jih takorekoč prerešetale. Med mrtvimi je bil tudi tisti orjak. Obrazi mrličev so bili začudeni, iznenadeni. Torej niso pričakovali smrti. Njihova trupla so bila še topla in kii je še čisto sveža curljala iz številnih ran. Janoda, Amun in Palir so skušali dvigniti prvega ranjenca, mladega, re¬ jenega črnogledtea. Komaj so se ga pa dobro dotaknili, je zastokal s presunljivim glasom: cMama mia, mama mia.. .* Izpustili so ga in onemeli občepeli na tleh. cMater kliče,» je dejal Demark, ki je znal italijanski. Iz lakta mu je tekla kri po kosmati koži, toda očividno to ni bila edina rana, ker se ni mogel držati na nogah. Našli so, da je ranjen tudi na nogah. Demark in Rainer sta vzdramila iz omotice drugega ranjenca. Bil je že bolj pri¬ leten mož, ki je imel dve rani v nogi. Ko je poleg sebe zagledal dva Avstrijca, je zaklel: cMaladetta la guerra!» cKaj pravi?* je Rainer vprašal Demarka. c Vojno preklinja,* je razložil Demark na ves glas. cKdo pa jih je silil v vojno — Italijane?* cin kdo je silil nas?* Tretji ranjenec je imel prevotljene Itudi prsi in ni mogel spraviti razumljive besede iz ust. Njegove ure so bile štete. Mrtvi Italijani so bili zdtelani čisto drugače. V naglici so obvezali ranjence — tudi tretjega, nad katerim so vsi obupali. Dva, ki sta bila lažje ranjena, sta kmalu 154 sedla in se naslonila na steno jarka. Gledala sta pa še vedno zelo mračno in nezaupljivo. Ko jima je Amun po¬ molil ruma, ni hotel nobeden piti, misleč, da jih hočejo Avstrijci zastrupiti. Demark je vzel čutaro ter vlil vase požirek. «Vidita, da ni strup b Nato sta pila tudi Italijana. Kljub temu, da so bili na razvalinah lastnih kolin, jih je ob zavesti tega, kar so storili za ranjence, prevzelo toplo, samozadovoljno čustvo, kakor da so se oddolžili za to, kar so zakrivili. Potem se je bilo treba spraviti iz nesrečnega jarka, ki je gotovo visel kot odtrgana perot med obema linijama. Lažje ranjena so s težavo spravili v kaverno, mrliče in tretjega ranjenca pa so pustili tam; zanj ni bilo nevarnosti, da pobegne. Če dočaka večera, dobro, spravili ga bodo o mraku iz jarka, če ga pa najdejo trdega, ga bodo z ostalimi vred zagrebli. Palir in Štefanič sta zadnja odšla iz jarka kolin. «Veš kaj, Štefanič*, je Palir zaupal svojemu tovarišu, «če bi bili mi vsi, kar nas je bilo, streljali v Lahe, bi gotovo niti eden ne ostal živ...» Ko se je zmračilo, so odšli Janoda, Barfuss, Amun, De¬ mark in Rainer k Italijanom, da jih zagrebejo. Res, tretjega ranjenca so našli že mrtvega. Moj bog, saj mu nihče ni mogel pomagati. Nekaj jih je stiskalo za grlo in hiteli so na vso moč izvrševati svojo dolžnost. Tako blizu res ni mogoče pustiti nepokopanih mrtvih trupel. Almer jim je še naročil, naj poberejo legitimacije in kar je kake vrednosti. Te stvari da se bodo s posredovanjem rdečega križa poslale v Italijo. Toda stikanje okrog mrtvih, nabuhlih udov je bilo pri¬ skutno. Komaj da so dvema vzeli ure in orjaku listnico z denarjem, prstane pa, ki so se dvema svetili na rokah, so pustili. Če bi jih hoteli sneti, bi morali rezati prste. Kdo bi to delal!- Četrtega dne čakanja na granato, ki bo prvi roj dvignila v zrak, je vrhovna komanda izdala naslednji komunike: «Italijanska ofenziva na Soči brezuspešna. Razbila se je ob hrabrem zadržanju naših črnovojnih enot. Posebno se je izkazal bataljon št. 100, ki je štiri dni vzdržal v naj- 155 hujšem ognju in s protinapadom osvojil sektor št. 5 — neko važno točko na hribu svetega Miahela.» Ta važna točka je bila kaverna, v kateri je roj štiri dni čakal na smrt... VI. Ker ni bilo nobenih rezerv na pomoč, je bataljon št. 100 zdržal še naprej, z njim vredi pa tudi druge enote tretje infanterijske divizije, ki je prsi svojih vojakov nastavljala novembrski ofenzivi italijanske armade na hribu svetega Mihaela nad Sočo. Prihodnji dnevi so bili zopet hujši. Razočaran nad ne¬ uspehom, je sovražnik odprl nov, še hujši pekel na hrib. Moštvo, zarito v skalnati svet, se je krčilo od dneva do dneva. Le prvi roj je imel zopet srčo. Na jarek s kaverno, od katerega je bila italijanska linija le dvajset korakov oddaljena, kakor so ugotovili tiste dni, sovražnik ni mogel streljati s potrebno silo. Medtem, ko so drugod letele v zrak cele skrevi kosti, mesa in cunj, so pri prvem roju še čakali odločitve. Šesti dan pa jih je lastna komanda spravila pokonci. V jarku se je meglene noči pojavil četovodja Glazer s tremi možmi in s strojno puško... Bataljonska komanda je uvidela strateško važnost v sovražno linijo zaritega konca jarka ter je tam namestila gnezdišče strojne puške. Kaverna se je pokazala kot izvrstno zavetišče. Od tam je bilo mogoče obvladati cele kose sovražnih jarkov in neka¬ terim je bilo mogoče šteti rebra prav od boka. Glažer je prišel s takim nosom, kot bi bil on komandant divizije. «Spravite vaših sedem češpelj iz kaverne. To je zdaj za nas!» cKakob Poleg Almerja so stali pred kaverno Štefanič, Palir in Segal. cTako! Kaverna je namenjena našemu oddelku. Ali me je tako težko razumeti, frajtar?> Almer je že cincal, čeprav mu je bilo kaverne zelo žal. Tedaj mu je Segal lokavo skočil na pomoč:' 156 «Almer, ali si dobil kako povelje?* «Ne, povelja pa nimam!* Almer se je oči vidno oddahnil. Namesto njega so četovodji odgovorili glasovi treh infan- teristov: «Ce naš frajtar nima povelja, nas nihče ne spravi iz kaverne.« Po teh besedah so vsi trije stopili pred vhod v jamo. Cetovodja Glazer je osuplo strmel zdaj v frajtarja, zdaj v vojake pred kaverno, zdaj v svoje tri spremljevalce. Medtem so po jarku ropotale nove postave proti kaverni. «Kaj pa je?* je vprašal Barfuss. Za njim je bilo videti Amuna, Janodo in potem cel rep drugih. «Iz kaverne nas hočejo vreči,* je razlagal Segal. Cetovodja Glažer je bil ves iz sebe. Kaj takega ni pri¬ čakoval niti v sanjah. Doma nekje od Idrije, je bil dobra duša in pri svojem moštvu resnično priljubljen. To mu je pa vendarle šlo čez glavo. Poskušal je z lepim: «Almer, to vendar ne gre! Dobil sem povelje od bata¬ ljonske komande, da naj tu namestim strojnico.* Almer je ostal trdovraten. «Jaz nisem dobil nobenega povelja. Kaj naj storim?* Ozrl se je po svojem moštvu, kakor bi iskal zaslombe. Moštvo je bilo kakor iz kamena. «Nič ni, mi ne gremo nikamor, dokler nam naš koman¬ dant ne zapovel* Pri tem je tudi ostalo: Glažer ju ni ostalo drugega, kakor poslati poslanca nazaj k stotniji, s katero je postojanko vezal zdaj nov, dober rov, ter čakati odločitve. Moštvo prvega roja je že pri sami novici postalo malodušno, čeprav tega ni hotelo priznati, sluteč, da bo igro gotovo izgubilo. Vendar so hoteli braniti svoje pravice do zadnjega. Med čakanjem nihče ni prijel za delo. Glažer in njegovi tovariši so jih izpraševali, kako je bilo pretekle dni. «To je treba izkusiti, tega ni mogoče dopovedati!* se je začel v imenu vseh širokoustiti Barfuss. «Sam ogenj, okrog 157 glave ti žvižga, ti pa niti z očesom ne smeš treniti, da bi ne dal sovražniku prilike...» cVražje je moralo biti! Tudi mi smo imeli hudiča!* je godel eden izmed Glažerjeve dvojice, Slovenec, infanterist Skobir. Naposled se je Glažerjev odposlanec vrnil, toda ne sam; z njim sta bila tudi četovodja Rode in lajtnant Hergott. Almer in njegovi so mislili, da se bo izsula nanje ploha psovk, kakor sta znala Rode in lajtnant. Namesto tega ju je bila gola ljubeznivost. Hergott je prijel Almerja za roko ter mu jo navdušeno stisnil, rekoč: cČestitam vam in vašemu moštvu za to, kar ste v teku zadnjih dni storili za domovino. Kaj takega so zmožni le junaki! Domovina vas ne bo pozabila.« Nato je vsem zaporedoma stisnil roke. Almerjevi niso mogli svojim ušesom verjeti. Ali je res tak hudič, če se med begom zatečeš v varno luknjo, pre- čepiš nekaj dni, potem se pa pokažeš, ker hočeš rešiti kožo...? Kljub tej plohi navdušenih besed je roj vendarle izgubil kaverno. Brez potrebe jim je Hergott na široko razlagal, da je postojanka potrebna za višje namene — kaverna in z njo varnost je šla rakom žvižgat. In ne le to: imeti poleg sebe tako gnezdo, je skrajno neprijetno, kajti sovražno topništvo tudi ni na glavo padlo, da bi kar tako pustilo lastnim postojankam pljuvati v rebra. Toda to je bilo prvemu roju prizanešeno, kajti že pri¬ hodnjo noč je bil bataljon izmenjan in nadomeščen s sve¬ žimi četami. Kar je odi bataljona ostalo, je odšlo tja nekam na planoto v okroglo kraško kadunjo. «Tu si bomo torej izlizali rane,* je dejal Barfuss, ko se je s svojimi tovariši mašil skozi ozka vrata nizke in dolge barake. Taborišče ni bilo varno pred topovskim ognjem. Toda moštvo je bilo tako izmučeno, da se ni za nič brigalo. Prvi dan je spalo kot ubito, ravno tako tudi na¬ slednjo noč. Šele drugi dan so živci spet po malem jeli prisluškovati odmevom težkih kalibrov, ki so prihajali iz bližnje planote. Italijani niso točno poznali taborišča ter so šele iskali cilj. Neprijetni so bili šrapneli, ki so prskali nad taboriščem. Pogosto je bezenkalo celo po strehah barak, 158 kritih z železno pločevino. Tem huje pa je hrumelo zadaj, odkoder so šele prišli, kajti tam je zopet besnel sovražnikov naval. Zvečer drugega dne je pridrvel v barako prve stotnije frajtar Kopajnik in zavpil: «Dva moža od vsakega vodab Moštvo, ki je bilo vse brez izjeme že na ležiščih in so nekateri že hrlili, se je potuhnilo. Vsak je poznal tako petje —: enkrat en mož od vsakega voda, potem dva, potem, že eden od vsakega roja in kdo ve kam. Nihče se ni zglasil prostovoljno. Nato so komandanti vodov določili ljudi. Almer je vprašal Kopajnika: c Ali tudi prvi roj?» «Tudi, brez izjeme!» Prvemu roju so se nategnili obrazi. Tako je s temi stvarmi: zasluge prvega roja so torej hitro začele plahneti Včeraj je še šlo, ko so potrebovali od vsakega roja po enega moža za kopanje latrine. Rode je rekel: «Prvi vod je izvzet!* Danes je že vse en host. Almer se je s kislim obrazom obrnil k svojemu roju. «Kdo pojde?» Oči, ki so se uprle vanj, so mu odgovarjale: «Kdo bi bil tako neumen zdaj na noč? Sam odloči, kogar misliš .» In res mu ni preostalo drugega. clnfanterista Amun in Demark!* Sam ni vedel, kako je izbral ta dva, toda imeni sta bili izrečeni. Amun in Demark sta se dvignila. «Kaj bo?» je vprašal Demark. Kopajnik je nevedno skomignil z ramami. Izbrani pa so kmalu zvedeli, da so kolona, ki bo nosila večerjo 17. pol¬ ku v prvo linijo. Kopajnik je svojo kolono odpeljal v noč. Pot je bila neprijetna, ker je šlo čez same kotanje, ki jih je svit fronte le tu pa tam presekaval. Pod nebom so se odbijali sviti žarometov in delali strahotne sence, ki so begale po vsemirju. V neki kadunji je kolona prevzela tovor od kolone mul. Po dolgem čakanju sta Amun in Demark pre¬ vzela sod, ki je mogoče držal kakih šestdeset, sedemdeset litrov. 159 «Pazita na sod! Vidva nosita najdragocenejši provijant,) jima je rekel komandant kolone. Razpetih, vohajočih nosnic sta zadela tovor na rame. Bil je rum. Sod je počival na dveh drogovih, ki sta jih nosila na ramah. Nekdo, ki je spredaj nosil nekak kotel, je vpil: «Pazita, d& ne zaideta!) Amun in Demark sta molčala. Iz soda je čedalje moč¬ neje dišalo in oba sta hlastno vdihavala omotični duh, ki je od koraka do koraka vzbujal neke čudne, daljne želje. Kolona se je počasi pomikala skozi prve obronke planote proti zapadu. Na skrajnem robu planote so krvaveli obrisi hribov svetega Mihaela in svetega Martina. Tja je šla pot. V zraku je tulil topniški ogenj in obdelaval planoto na več odsekih. Luč raznobarvnih raket, ki je švigala izza obrisov na zapadu, se je zdela silno blizu, toda to je bila goljufija noči. Hodili so že celo uro. Drogova sta že občutno rezala v rame. Kolona, ki je sprva strnjeno hodila, se je začela trgati in komandanti so jo morali zganjati v vrsto. Planota je postajala vedno bolj sumljivo svetla in nekajkrat je nedaleč od nje puhnil iz nje svetel, košat steber bobneče eksplozije. Bližali so se pravi ognjeni črti. Dvakrat se je bilo treba potuhniti pred sovražnikovim žarometom. Amun in Demark sta čepela za nizko grobljo, poleg nju je čepel nosač kruha. Rum je zapeljivo dišal in vsem trem so se cedile sline. cOdprimo!) je predlagal nosač kruha s poželjivim gla¬ som. Šele zdaj so se spoznali: Bil je infanterist Grum. Preden so se mogli odločiti, je kolona spredaj že spet zaropotala. Dober streljaj dalje so prišli do zapornega ognja sovražne artiljerije, ki ga je bilo treba prekoračiti. Prednji so bežali posamič, zadnji pa še čakali, da pridtejo na vrsto. Naposled je prišla vrsta na nosača ruma. Z dolgimi koraki sta se zagnala Amun in Demark skozi ognjeni pas. Imela sta srečo in čez nekaj minut je bil nevarni pas za njima. Potem se je kolona spet strnila v tes¬ nejšo vrsto. Toda tu se je pričela smola: sovražnik je menda nekaj zavohal, ker je kmalu pričel trositi granate za njimi in okrog njih. Od spredaj je prišlo povelje: 160 »Dvajset korakov distance!* Povelje je bilo težko izvesti, posamezni nosači so pričeli begati po kotanjasti površini, znoj je curkoma lil po obra¬ zih, a granate so se z vsakim korakom bolj bližale koloni. Amun in Demark sta še komaj sledila vrsti, za seboj pa nista opazila nikogar več. Nenadoma je puhnilo tam spre¬ daj; če ni zadelo ravno v glavo kolone, jo je v sredino. Puhnilo je dvakrat, trikrat, skoraj na eno in isto mesto. Amun in Demark sta se vrgla na tla, kajti po zraku je plesalo kamenje. Culo se je neko vpitje, todla razločiti ni bilo mogoče, kaj vpijejo. »Na desno!* je šepnil Demark, ki je nosil sod spredaj. Visoko v zraku so zaprskali šrapneli, toda izstrelki so štrkali predaleč. Dvignila sta se in se zagnala s sodom proti desni. Svet je kmalu začel padati v neko pohlevno pobočje, po katerem je raslo nizko grmičevje. Kakor bi se zmenila, sta oba hkrati zaustavila korak ter mehanično spustila sod na tla. Tiho sta vlekla na ušesa, kaj se godi tam, odkoder sta se rešila. Niti koraka ni bilo slišati, le od časa do časa je zarjula kaka težka granata, vmes pa so piskali šrapneli. »Rešila sva se!» je dahnil Demark in se spustil na zemljo poleg soda. Amun mu je sledil. Oba sta nekaj hipov molčala, pre¬ mišljujoč, kaj se je zgodilo s kolono. Granata je gotovo zadela v živo. Komaj sta pa prišla v dotik z zemljo, ju je neznosno zažejalo. Tedaj je Demark segel po kamen in odbil pilko vrh soda. Nato je prijel sod, se sklonil z ustnicami k pilki in nagnil. Potem ni bilo slišati drugega, kakor dolgo, poželjivo lokanje. «Na!» se je Demark naposled oddahnil in se umaknil Amunu. Amun je črepal najmanj tako dolgo, kakor njegov prednik. Potem je zataknil pilko in tovariša sta počivala. »Koliko pa misliš, da je ura?» je vprašal Demark. »Polnoči je že,» je odgovoril Amun, strmeč nekaj časa v nebo. Prostor, kamor sta nehote zašla, je bil kakor majhen otok miru. Neverjetno, najti tak prostor tako blizu prve linije, sredi ognjene črte. Polastila se ju je želja, ostati tu dolgo, do konca vojne, in prisluškovati vretju zemlje in li 161 ozračja. Pila sta še nekajkrat in pijača je delovala blago¬ dejno kakor balzam. Naloga, ki sta jo imela, je splavala nekam nad redke oblačke, ki so plavali po nebu, in ju trenutno ni motila. Amunu je bilo po godu, da je bil sam z Demarkom. Ta Istri jan je bil izvrsten tovariš, veder in jasen, ki v vojni ni izgubil pameti, kakor mnogi drugi. «Koga pa imaš doma?» ga je vprašal. «Mater in tri brate,> mu je vedro odgovoril Demark, ležeč vznak na vlažni zemlji. «Ali bi se dal ujeti?> «Bi, če bi moralo bitib je odgovoril Demark komaj slišno. «Ali bi pobegnil sam k njim?» «Tega pa ne, nikdar neb Demarkov glas se je odločno dvignil. Amun je vedtel dovolj. Ves čas, kar so bili na italijanski fronti, ga je ta misel zasledovala in mu ni dala pokoja. Njegova odločnost, da pobegne, čim pride nekam na fronto, da si reši glavo, je iz nekega čudnega notranjega neso¬ glasja kopnela. In h komur koli se je zatekal, vsak ga je puščal praznih rok. Tudi tovariši, s katerimi je delil misli in ki so si želeli na rusko fronto, da bi bili ujeti, niso vedeli tukaj ne kod ne kam... Na besedo, ki jo je imel z Rainerjem , je od daleč še mislil, toda če bi šel, bi rajši s kakim rojakom. Demark se je nenadoma dvignil in se z obrazom obrnil k Amunu: «K Italijanom bi ne pobegnil, k Rusom ali Srbom pa! Jaz sem Hrvat! Istrijanb «Prav imašb je z razdvojenim glasom potrdil Amun in se globoko oddahnil. Ležala sta nehote predolgo, morebiti že kake pol ure, zato sta se dvignila. Zaužita pijača ju je prijetno raz¬ grevala in sod, ki sta si ga zopet naložila, se jima je zdel neverjetno lahek. Demark je svetoval, naj nadaljujeta pot naravnost proti svetlikajoči se črti raket, trdeč, da pozna svet. Tam za robom da se čisto gotovo sestaneta s kolono. Pol ure hoda je svet ostal, kakršen je bil, mehak in pokrit z nizkim, redkim grmičevjem in s kupi belega 162 kamenja. Potem se je začel spreminjati v svet, kakršnega so poznali iz jarkov: kotanja za kotanjo in krtina za kr¬ tino. Dva, trikrat sta počivala in se napila iz pilke. V sodu je tekočina že občutno pljuskala, toda pijana še nista bila; vsaj občutila nista tega. Tam, kjer je Demark prerokoval, da se bosta sešla s kolono, sta krenila na levo, toda kmalu bi bila prišla v past; kajti bilo je, kakor da sta prišla v pravi žleb ognja iz pušk. Morala sta kreniti nazaj proti desni. Cez dobro uro hoje kolone še vedno nista našla, pač pa sta bila oba skoraj do kože mokra. Ne le naporna hoja, tudi skrb, kam rineta, jima je gnala kri v glavo. Naposled je Amun pred¬ lagal: cPočivajva in poglejva, kje sva.» Demark je že odlagal svoja konca drogov na tla. Ozirala sta se na desno in levo, toda vedela sta toliko, kakor prej. Tam spredaj so švigale rakete, pri Podgori, ki je ležala za pobočjem, so delovali žarometi in so regljale strojnice, na planoti za njima je treskala kanonada. Od nekje se je slišalo, kakor da pokajo puške, toda od katere strani, ni bilo mogoče vedeti. Vse je bilo kakor zagonetka. Čeprav sta počivala, sta se zopet pričela znojiti. Toda ostati nista mogla tu in čakati belega dne. Zato sta se na¬ potila dalje. Obema se je zdelo, da poznata robove tam spredaj. Zato sta kratko malo krenila naravnost proti tem obrisom, sluteč za njimi jarke. Demark je mahnil z roko: «Pojdiva! Nekam bova že prišla.* Medtem je nebo postajalo temnejše in po tleh so rasle begajoče sence frontnega svitanja. Po neskončni hoji sta naposled nenadoma prišla do jarka. cZdaj sva dobra!* je rekel Amun, ki je z Demarkom vred postajal malodušen. Žeja, ki ju je prej malodane minula, se je zdaj spet oglasila. Spet sta se drug za drugim naslanjala k pilki, sluteč, da se bliža trenutek, ko se bosta morala ločiti od soda. Kmalu sta ugotovila, da je bil skrajni čas najti jarek, kajti že po prvih korakih je pričela nad njunima glavama n* 163 sikati svinčena toča. Bila sta torej v strelskih jarkih. Ko pa sta bila trdno prepričana, da zdaj pa zdaj naletita na moštvo 17. polka, ali na nekoga, ki jima bo vsaj znal po¬ vedati, kam naj kreneta, je pričela pritiskati jutranja megla s tako naglico, da je mahoma zalila jarek in pokrila vso okolico. Tavala sta deset minut, potem še dvakrat tako dblgo in slednjič nista še vedno nikamor prišla. Zašla sta v pravi labirint jarkov, rovov in prekopov, ki so begali sem in tja. Včasih se jima je zdelo, da sloni temna postava ob steni in da pokajo puške čisto ob njunih glavah. Toda ko sta pogledala natančneje, ko sta tipala za sencami, sta spoznala, da je vse gola utvara. Le nemirne luči utripa¬ jočih raket so se dvigale in padale po megli... Pričeli so ju pomalem spreletavati mravljinci; kri ki je dotlej vroče valovila po žilah, se je spreminjala v hladne curke, po glavah so se pa motale sumljive misli. Noge so se jima zapletale, zdrsavale in se opotekale čez kamenje, da sta vedno pogosteje padala po tleh. «Prokleti rum!> je klel Demark na ves glas, pobirajoč se s soda, kamor ga je potegnil vznak Amunov nenaden padec. «Prokleta vojna!* mu je odgovarjal Amun. Megla je postajala vedno bolj gosta, mokra in hladna, hkrati pa je ogenj okrog njiju popuščal. Zavladala je mrzla tihota, kakor vedno pred težkimi trenutki. Slutila sta, da se bliža nekak konec. Demarka, ki je še vedno nosil spredaj, je potegnilo v globok jarek. Tla so postala zlož- nejša, tudi rame niso zadevale pri vsakem koraku ob stene. Šla sta hlastno, trdno ... «Buona matinab Iz megle, tik pred Demarkovim nosom, je zadonel globok bariton, kakor bi prihajal iz prehlajenega grla. Skozi belo meglo se je videlo nekaj ozkega, sajastega. Demark je hipoma obstal, izpustil ročaja drogov ter se z vso težo svojega telesa nagnil vznak. Sod, ki mu je zdrknil z rame, je podrl Amuna na dnu jarka. Ropot lesa, pljusk, kletev, nato pa hrupen skok po jarku — to je bilo početje enega samega hipa. Demark je planil čez koba¬ cajočega se Amuna in kakor pošast drvel nazaj. Amuna je 164 čuden strah vrgel pokonci in v prihodnjem hipu jo je tudi on ucvrl za njim... Sredi jarka, zalitega z meglo, je ostal le osamljeni al- pinec nekega polka iz Pijemonta, ki se ni mogel dovolj načuditi, ko je odkril sod z dišečim rumom_ m Osem dni pozneje je jutranje sonce sijalo po fronti; megla se je pravkar dvignila in svet se je zdel svež in opran. Tudi dolina, kolikor se je videla, je bila čista, na širokem rečišču, ki je v velikem loku prihajalo izza Gorice in se izgubljalo pod bregovi hriba svetega Mihaela, se je svetil vijugast, pohleven pas Soče. Na njenem levem bregu se je potisnjena pod strme obronke sosednih hribov bleščala Gorica, vsa bela in spokojna. Julijske Alpe v ozadju, od vrha do tal pokrite s snegom, so veličastno in mirno strmele proti nebu. Naravnost tja proti zapadu se je videl kos furlanske ravnine, njena rjavkasta ploskev je prehajala v sivomodrikasto peno, ki se je izgubljala v ne- dogledtno obzorje. Cez vso to pokrajino, od vrhov belih gora na severu do penastega obzorja na zapadu in na jugu, je ležala čista, razkošna sončna svetloba, ki se je naglo kopičila in segala vedno više proti modremu nebu. Te podobe ni motil najmanjši odmev niti dih vetriča. Veli¬ častna spokojnost je počivala pod kopreno čudovitih barv. Pekel, ki je tod okrog divjal celih štirinajst dni, je izgorel in njegov plamen se je neviden umaknil pod ožgano po¬ vršino. Novembrske ofenzive leta petnajstega je bilo konec... Bataljon št. 100, ki je že štiri dni spet ležal v prvi črti, malo više, kakor prvikrat, da je njegovo levo krilo segalo prav do vrha hriba svetega Mihaela, se je počasi kopal iz svojih brlogov in kotanj. V taborišču jih niso pustili dolgo, komaj tri dni. Tisto noč, ko sta se Amun in Demark vrnila s svoje odisejade, je Italijan vdrl v rove 7. pešpolka. Nista se utegnila dobro vleči, ko je alarm pognal bataljon v ogenj. Prvi je prišel na dan Palir. Ves zgrbljen in pokrit z ilovico je obstal sredi jarka, kot bi se bil šele zdaj zavedel 165 tihote, ki je vladala nad hribom. Skušal je pogledati tja v sončno rumenkasto praznino, pa se mu ni takoj posrečilo; oči, vajene dima, plamena in megle, so se upirale. Naposled jih je očistil zemlje in druge nesnage, nakar so se široko razprte zastrmele po pokrajini. Kakšna čudbvita, spremenjena podoba! Tihota, ki je vladala naokrog, je Palirja skoraj vznemirjala. Zato se je hitro sklonil, odgrnil visečo, z ilovico pokrito, luknjasto vrečevino, ki je zastirala ovinek jarka, ter poklical: «Štefanič! Kako lep dan imamo!» Preden je Štefanič prilezel iz luknje, je moral Palir še dvakrat ponoviti svoj klic. Naposled se je le prikobalil. Tudi on si je moral čistiti oči, preden je mogel pogledati v svetlobo. In mir, ki ga je objel, mu je stisnil srce, kakor prej Palirju. Nekaj časa sta nema stala drug poleg drugega, strmeča tja nekam proti modrikastemu obzorju zafurlanskih rav¬ nin. Potem se je Štefanič odločil: «Pokličiva druge! To vendar ne gre, da bi ob takem vremenu hrlili po brlogih!* Odkorakala sta okrog ovinka, kjer sta bila Segal in Holcman. Toda teh dveh ni bilo treba buditi, ker sta že stala sredi jarka in gledala zdaj proti Gorici, zdaj pod nebo. «Ho, ho, ho!» se je hohotal Holcman s širokim, zado¬ voljnim glasom, kakor bi sedel za mizo v domači gostilni. Ta močni, srčni smeh je pričal, kako mu je v duši. Spogledali so se s toplimi, iskrenimi očmi; nobene zlobe, nobene pege ni bilo v njih, bili so, kakor bi se na novo rodili in bi šele ta hip začeli spoznavati življenje. Izza prihodnjega ovinka se je prikazala postava Janode, takoj za njim pa Amuna. «Ho, ho, ho... Ho, ho, ho ...» Bilo je, kot bi medvedi po dolgem prezimovanju zapu¬ ščali svoje brloge. Kmalu sta se pojavila še Rainer in Pekol, od spodnje strani pa Almer in Demark. Rov je bil poln širokih, okornih, rasastih postav, ki so stale v soncu z raz¬ koračenimi nogami in razpetimi rokami kakor otroci, ki nenadoma stopijo pred čudovito, pravljično uganko. Nji¬ hovi široki, še do podbradkov zapeti in blatni plašči so jih 166 delali siromašne, zapuščene, kape so jim čepele kakor po¬ kveke na glavah. Bili so rumenkasti odJ kraške ilovice, ki se je držala plaščev, rok, brad in kože, ki pa se je pod sončnimi žarki koj pričela trditi in luščiti. «Ali ste videli.. .?> Ni povedal, kaj so videli, toda vsi so čutili, kaj misli. Da misli na sonce, na zrak, na modro nebo, na penasto obzorje, na reko v dolini sredi prodnastega korita in na mesto pod hribi — na noči polne rezgeta, smrtnega piša, na treskanje, ki prihaja iz osrčja zemlje in se bliža, bliža z vsakim novim odmevom... Tako so tisto jutro stali stotisoči podobnih rasastih, ilovnatih postav po vsej liniji od morja db vrhov sneženih gora in strmeli širokih, iznenadenih oči v veličastno prelest sončnega miru. Proti jutru, ob pojemajočem ognju štiri¬ najstdnevne ofenzive, so ti stotisoči brez dovoljenja in brez povelja obležali izčrpani na zemlji, si zastrli oči z rokavi ohlapnih plaščev in zaspali težko spanje. Ves armadni zbor bi takrat z lahkoto uničila peščica vojakov. Komaj par ur potem pa so jih sončni žarki prebudili in priklicali iz vlaž¬ nih krtin. Toplota je pila iz vlažnih cunj, iz potez njihovih ne¬ umitih obrazov. Kmalu je začelo nategovati premrle ude in jih dvigati, da se jim je zdelo, kakor bi rasli. Z blago¬ dejno naslado so se vdajali toplini zraka in neskončnemu miru. Nenadoma jih je prevzela brezskrbnost otroka sredi polj in že so se jim iztegnili hrbti ter so se dvignile glave iznad rovskih nasipov tako mogočno in samoposebi razum¬ ljivo, kakor da bi nikdar ne hodili drugače. In koder je še malo poprej rezgetajoči odmev smrti zadušil vsak človeški glas, so se zdaj slišali topli, domači glasovi ter brezskrben, miren smeh. Po jarkih so odmevali počasni koraki zamišlje¬ nih popotnikov, katerim se nenadoma nikamor ne mudi... Še vedno so stali na kupu in se niso mogli nagledati, kar je vstajalo pred njimi. Skozi čisti zrak so jim udarjali na ušesa razni glasovi. Bilo je, kakor da bi se slišalo bezen- kanje čebel in čmrljev. Toda to je bil odmev neštetih sku¬ pin, ki so stale kot oni in ki so se z njimi vred čudile. Kdo ve, koliko časa bi bili še stali, ako bi zamišljenosti ne bil prekinil Almerjev glas: 167 «Kje pa je Popovič?> Spogledali so se. Da, Popoviča ni bilo med njimi. Gotovo je še spal v svoji krtini. Ves roj se je napotil proti nje¬ govemu skrivališču. Almer je dvignil cunjasti zastor stare plahte, ki je visela čez odprtino v steni vrečic, napolnjenih z zemljo. «Popovič, na sonce, na sonce !» Almer je podregal v odprtino s svojim ogromnim, blat¬ nim čevljem. Toda čeprav je zadel Popovičevo mehko telo, se vojak ni ganil. Zato sta se s Holcmanom oba hkrati sklonila in pogledala v luknjo. Čuden sopuh jima je udaril v nos, kakor bi se nekaj parilo. Na dnu luknje, ki je bila prekratka, da bi se mogel človek stegniti v njej, je pod plastjo cunj ležal Popovič. Ko sta ga odkrila, sta zagledala razgret, znojen obraz in dvoje ogljenih oči. «Kaj pa ti je?» ga je vprašal Almer z vidno preplašenim glasom. cVročino imam,> je slabotno odgovoril Popovič. Že ponoči ga je pričela kuhati vročina in ne meneč se za povelje, je zapustil strelno lino ter se pokopal na dnu luknje pod plast cunj, ki jih je zmetal na sebe. Zadnji čas se je njegovo zdravje vidno slabšalo, jetika, ki jo je nosil v sebi še iz aradskih zaporov, je dosegla nevarno stopnjo, Ko so bili na odmoru, se je javil bolnega, toda bataljonski zdravnik ga je odpravil z nekimi tabletami. «Ali ne moreš vstati?' ga je izpraševal Almer. «Poskusi vendar!» S Holcmanom sta ga prijela pod rame in mu skušala pomagati na noge. Ker pa nista čutila v njegovih udih nobene moči, sta ga položila nazaj na ležišče. Popovič je bil resno bolan. «Spravimo ga nazaj, danes je lep in miren dan,» so predlagali tovariši. Almer se je počohal za tilnikom, potem pa rekel: «Saj res, najbolje bob Amun in Barfuss sta se prostovoljno priglasila za spremljevalca; Amun zaradi tega, ker je hotel s Popovičem še na samem govoriti. Barfuss pa zaradi tobaka, ki ga je ob tej priložnosti hotel iztakniti kje zadaj. 168 Popovič je novico, da gre v etapo, sprejel čudno ravno¬ dušno, kakor bi mu bilo prav vseeno. Štefanič ga je hotel tolažiti: cPoglej, prišel boš v bolnišnico, kjer se boš lahko dolgo in temeljito zdravil. Medtem bo vojne konec. Taka bolezen se ne ozdravi hitro.» Popovič je molčal, le pogledal ga je z očmi, iz katerih je sijalo, kot bi bil že sklenil račune tega sveta. S pomočjo svojih spremljevalcev je Popovič kmalu nato zapustil jarek prve stotnije. Spremljevalca sta mu nosila stvari. Povsod, koder so hodili, so našli vojake na soncu, ki so počivali. Pred bataljonskim obvezovališčem so vnovič počivali. Barfuss je zagledal onstran steze dva vojaka, ki sta se naj- brže potuhnila tja zaradi ljubega miru. Stopil je k njima zaradi tobaka. Popovič in Amun sta ostala sama. Amun je takoj pričel: «Ti greš nazaj, toda mi ostanemo tukaj ...» Pogledal je tovariša, ker pa ni dobil odgovora, je nada¬ ljeval: «Ali ima vse to sploh kak smisel? Ko bi ne bil na itali¬ janski fronti, bi že vedel, kaj mi je storiti ?> Tedaj se je Popovič obrnil k njemu; zdelo se je, da pri tem hrešče njegove kosti. Dvoje prodornih oči ga je po¬ gledalo: «Saj je to vendar vseeno_» c Ali misliš? Italija bo te kraje vendar zasedla.* «Gotovo je vseeno! Na vsaki fronti se bijejo za en edini, skupni cilj: razbiti Avstrijo. Zato je vseeno, kam človek prestopi. Povsod služiš istemu cilju.* Amuna je tiščalo v grlu. Ta človek še vedno govori, kakor tedaj, ko so se spoznali. Govori še vedno, kot bi Slovencev sploh ne bilo na svetu. Pozna le eno edino stvar — svojo Srbijo. Mogoče ima pa le prav? Barfuss se je že vrnil in sicer brez tobaka. Nato so odšli. Še mimo dveh, treh ovinkov in že so bili na obvezo- vališču. Popoviča je prevzel Kafka, sedaj že narednik. Spravili so ga v šotor, kjer bo čakal nočnega transporta. Vse se je zgodilo tako hitro, da so si komaj utegnili stisniti roke. 169 Spremljevalca sta še nekaj časa oprezala, da bi kje kaj iztaknila, kar se v jarkih potrebuje, nato sta se pa počasi vrnila proti postojankam. Sonce se je nagibalo na popol¬ dne in planota, po kateri sta korakala, je bila prijetno topla. «Poglej, Barfuss!* je povzel Amun skoraj otožno. «BiIo nas je štirinajst, še pred dvema tednoma, a zdaj nas je le še enajst.* «Da! Meni se zdi, da je še največ sreče imel Held. On je svoje opravil, nas pa še čaka. Kdo ve, kaj nas še čaka?* Barfuss je bil slabe volje, ker ni mogel nikjer iztakniti tobaka. V rovu sta našla vse, kakor pred odhodom; tovariši so hodili vzravnani sem in tja ter se glasno menili, kakor bi bili kje v etapi. Vojaška komanda se še ni utegnila znajti, da bi novo, mirno stanje izkoristila z novimi povelji. Tudi pri Italijanih je bilo podobno. Najprej je Demark nekaj zapazil. Tam za nekimi grobljami, prepletenimi z žičnimi ovirami, je čisto pri tleh nekaj gomezljalo. Potem je isto videl še Holcman, le malo niže. Naposled je lahko vsak videl, kako se v soncu gibljejo včasih do ramen od¬ krite postave italijanskih vojakov. Segala so skoraj zasrbeli prsti. Napravil je kretnjo, kakor da bi hotel zgrabiti za puško: «Tem bi ne bilo napačno kaj zasoliti,* Toda Demark in Palir sta kot risa skočila nadenj: «Ali si znorel? Saj vidiš, da nas tudi oni puste v miru! Ali ne smemo niti en sam dan svobodno dihati?* Segal se je zavedel nameravane neumnosti ter se izgubil po jarku. Nenadoma je na levi, na temenu hriba zaigrala harmo¬ nika. Široko in poskočno. Vmes je zavriskal razposajen glas. Ha, to je bil mehač Leča od četrtega voda. Torej je bil še živ, čeprav so nekateri govorili, dh ga je ubila gra¬ nata. Bilo je, kot bi od nekod zapihal spomladni veter, prijetno, oživijajoče ... Nekje, bogsigavedi kje, je počila puška. Njen odmev, ki je trohnobno puhnil pod nebo, je zbodel vsa srca, kakor strupeno želo. Kri je zastala in sklepi udov so za hip oka- meneli. Potem je bilo spet vse mirno in tiho kakor prej. 170 Palir je slekel srajco in začel pobijati uši, dva koraka od njega je isto počel Rainer. Bila sta tako zaverovana v delo, da nista opazila Štefaniča, ki ju je klical izza ovinka. «Kaj pa je?» je skoraj nejevoljno dejal Palir. «Pojdita sem in videla bosta.» Šla sta kar brez srajc, ki sta jih nosila v rokah. «Tu poglejta!» jima je rekel Štefanič ter pokazal z roko v udrtino vrh nasipa, ki je bila za strelno lino, a se je preveč usedla ter se spremenila v pravo jarkovo okno. Oba hkrati sta se sklonila in pogledala. Videla sta pre¬ cejšen kos rjave groblje, prerite s kotanjami in prepletene z redkimi zarjavelimi štrenami bodeče žice. To so bili ostanki španskih jezdecev. Velika, rjava groblja je bila pokrita z mrtvimi vojaki, ki so bili križem nametani po njej. Nekateri so ležali na zobeh, drugi vznak, spet drugi so čepeli nataknjeni na žična rogovila. Iz raztrganih in okrvavljenih cap je bledelo golo, izprano človeško meso. Nekaj zabuhlih obrazov z izbuljenimi očmi je bilo uprtih proti jarku ... Palir in Rainer sta onemela. «Kako, da tega še nismo opazili... ?> VIII. Noč, ki je sledila, je bila razmeroma mirna; na hribu svetega Mihaela skoraj ni počila puška, nekaj streljanja je bilo slišati sem od juga, a to je moralo biti daleč. Od časa do časa so padale rakete, žarometi so popolnoma miro¬ vali. Vso noč je bilo slišati le nekaj topovskih strelov, kam so pa izstrelki šli, ni bilo mogoče ugotoviti. Brezdelje po jarkih se je z mrakom končalo. Polagoma so jele ropotati lopate, potem so donašali vedra apna in posipali z njim tudi prostor pred) jarki, kolikor se je dalo. Vojaki so delali z nejevoljo, toliko, da je minil čas. Menaža je prišla po polnoči. Bila je izdatna; zadaj so imeli še dovolj rezerv, ker niso mogli poprej redno dostav¬ ljati hrano. Zjutraj ob svitu je Barfuss prinesel v rov prvega roja čudno novico. Najprej jo je zaupal Palirju. 171 «Pri sedmem regimentu, kjer imam znanca, sem izvedel, da je pri zadnjem nočnem spopadu, ko so Italijani prodrli v naše jarke, padel stotnik, ki je imel pri sebi bataljonsko blagajno. Bilo je ravno tukaj nekje.* Palir se je hotel že nasmehniti, toda Barfussov glas je hitel dalje: Almer je bil res čudovit človek; na take stvari je šel, kakor pes na kost. ^Streljati!* je kratko ukazal Rode in izginil proti svo¬ jemu skrivališču. Italijane je nenadni ogenj vznemiril. Eenkrat, dvakrat je prsknilo nazaj, potem so švignile v zrak tri rakete in posvetile teren pred jarkom do zadnje sence. Medtem so pa Italijani tudi zapazili, da strižejo svinčenke visoko po zraku, zato so utihnili. Prvi roj je pomalem zmanjšal ogenj, le Segal je kakor za stavo sejal skozi lino, toda na srečo je bil na skrajnem desnem krilu in je streljal tja nekam v praznino nad po¬ bočjem. Almer je spet dirjal od enega konca do drugega. Po odseku je bilo tiho, le tam pri sosednem roju je bilo slišati neko mrmranje. Malo dalje na desno je odurno ropotalo železo v noč; tam so menda Italijani opravljali isti posel. Potem so se oglasile lopate in krampiči; zemlja, ki jo je nasula granata ob eksploziji, se je zdaj naglo nižala in izginjala v kotanjo. Skozi temo je odmevalo z mokrotnim, prilepljivim odmevom. Nekdo, menda Pekol, je vrgel v jamo težak kamen, da je čofnilo kakor v testo. Trije, štirje glasovi so vzrojili: «Ne meči vendar kamnov nanje!* Dokler niso pokrili kotanje s plastjo zemlje, niso vrgli nobenega kamna vanjo. Šele potem, ko so imeli občutek, da kamen ne more nobenega mrtvaka več zadeti, so začeli grob zasipati tudi s kamenjem. Komaj so bili gotovi, je prišla tudi menaža. Šele zdaj so začutili, kako so se jim želodci napolnili z odvratnostjo. Navzlic temu so jedli, samo jed so se bali prijemati z ro¬ kami. Naposled so dobili še kavo in rum. Pijače je bilo toliko, da niso vedeli kam z njo. Srečo so imeli Janoda, Barfuss, Demark in Palir, ki so pobrali mrličem nekaj čutaric, ki so jih zdaj napolnili s kavo in z rumom. Dva dni pozneje je prišla v rov brigadna inšpekcija, neki generalmajor s celim repom oficirjev. Lajtnant Hergott se je zgodaj zjutraj postavil v rov prvega roja in čakal do večera na inšpekcijo. Ker se tudi četovodja Rode ni odmaknil od prvega roja, je bila v rovu skoraj gneča. Ker sta bila oba od sile prijazna, se je vo¬ jakom zdelo, da nimajo njihovi komandanti mirne vesti. Inšpekcija pa je odkrila čisto popolnoma drugačno ozadje. Proti večeru se je pojavil v rovu močan, rdeč ko¬ mandant druge infanterijske brigade, polkovnik Votura; spremljala sta ga major Kuretič in poveljnik stotnije. Nadporočnik Kobe je takoj ob vhodu v rov stopil pred polkovnika ter mu rekel: «Gospod komandant, tukaj je prvi roj prvega voda prve stotnije bataljona št. 100.» Brigadni komandant je dvignil glavo. «A tukaj je ta famozni prvi roj!» 180 Njegov obraz *e je razširil in poznalo se mu je, da je navdušen. cLajtnant Hergott, komandant prvega voda!> je pred¬ stavljal nadporočnik Kobe in rinil lajtnanta v ospredje. Polkovnik mu je vzpodbudno stisnil roko. cCetovodja Rode, namestnik poveljnika prvega voda.» je predstavljal Kobe dalje. Spet vzpodbuden stisk roke ter vzpodbujajoče besede. Od zadaj so porinili pred brigadirja frajtarja Almerja. «Frajtar Almer, komandant prvega roja, gospod bri¬ gadir !* Brigadir je povzdignil glas: cFrajtar Almer, komandant tega hrabrega roja! Štejem si v pravo čast, poznati komandanta tako hrabrega moštva, kakor je vaš roj. Čestitam vam, čestitam !> Votura je z obema rokama stresal Almerjevo, od strahu in iznenadenja mrzlo desnico. Nato se je obrnil po rovu. Dva koraka stran je pri strelni lini v očividni zadregi čepel Holcman. «No, kako je, vojak?» cPrav tako!» cin če se medtem meni kaj zgodi, naj prevzame to skrb kdo izmed vas.» «Na vsak način, Pekol je to zaslužil.> Pozno ponoči sta se Demark in Štefanič vrnila od po¬ kopa. Nihče ni vprašal, kako je bilo in tudi onadva nista govorila o tem. Segal, ki je od vseh bil videti najmanj prizadet in se je tudi najmanj zanimal, je dčjal: cTako! Zdaj smo izgubili že štiri: najprej Helda, potem Kalivodo, potem Popoviča in zdaj tega. Kdo ve, kateri je zdaj na vrsti.» 184 Toda še nekaj je bilo treba urediti: pisati bi bilo treba Pekolovi materi. To je bila naloga ožjih Pekolovih tovari¬ šev, Slovencev. je rekel Amun. je z grobim glasom svetoval Palir, odbijajoč s tem že vnaprej vsak poskus, da bi njemu naprtili težko nalogo. «No, pa piši ti, če se ti zdi tako lahko,> se je Amun skoraj obregnil vanj. Zdaj je Palir molčal kot kotanja za jarkom, ki so jo zasuli prejšnje jutro. Cez čas se je pa le oglasil: cVeste kaj, najbolje je, da ji zdaj nič ne pišemo. Pe- kolovo smrt ji bo itak sporočila vojaška oblast in to je dovolj. Mi ji pišemo pozneje, ko bo že vse malo pozabljeno in kadar bomo kje v etapi. Takrat ji napišemo lepo pismo.» Vsi so se oddahnili in molče odobrili Palirjev predlog... XI. Napočili so dnevi, o katerih je feldmaršal von Hotzen- dorf poročal: Kopajnikov zavojček je vseboval listič z napisom: «Osli, kako dolgo se boste še dali imeti za norce.» Pod¬ pisa seveda ni bilo nobenega. Kopajnik se je tako razburil, da je treščil listič s paketom vred po tleh. Navzlic vsemu so bili darovi dobrodošli. Zvečer so med moštvo razdelili še vino; vsak ga je dobil polno čutaro. Kljub temu, da so spali prav za prav le dober dopoldan, je utrujenost nekam izginila in na spanje je malokdo mislil. Vojaki so iskali prijateljev in znancev. Zd&j so si spet gledali iz oči v oči. Veliko jih je sicer manjkalo, tudi Slovencev. Revhuna, Piskra, Jaznika, Mla¬ karja in drugih ni bilo več. Ti so ostali za vedno tam na robu. Pekola je bilo posebno škoda, to je bil fant, ki ga je vse rado imelo. Tudi četovodje Žganka je bilo škoda; mari bi bil padel Rode. Potem pa drugi, Held, Ebner, Zapf, Hro- mada in toliko, toliko drugih. V baraki se je prikazal frajtar Suhajda, ves rumen in zelen, menda od plinov ali česa. Prišel je iskat svoje Ukra¬ jince. dnfanterist Palir, isti roj!* dnfanterist Segal — v bolnišnici !* dnfanterist Popovič — v bolnišnici!» dnfanterist Held — padel!* dnfanterist Holcman — padel!* dnfanterist Kalivoda — v bolnišnici!* Major Kuretič je še dolgo klical imena: bili so na vrsti še nekateri oficirji, med šarži je bil tudi korporal Smuk, a med vojaki Talerbofovec Žinko in še precej drugih. Toda samo od prvega voda prve stotnije je bil poklican kar ves roj. Major Kuretič je končal in divizijonar se je v spremstvu svojega adjutanta, ki je nosil pločevinasto škatljo, pribli¬ žal vrsti poklicanih. Zdaj je že vse vedelo, da bodo delili odlikovanja. Pri častnikih se je v divizijonarjevih rokah po večini svetlikalo zlato. Lajtnant Hergott je dobil križ. Potem so prišli na vrsto šarži. CetovodJja Rode je dobil veliko sre¬ brno, frajtar Kopajnik pa malo srebrno kolajno. Na na¬ vzoče je delovalo to kakor mrzel tuš. Cernu neki ta dva? Toda divizijonar je stal že pred Almerjem: «Korporal Almer — veliko srebrno kolajno za hrabrost pred sovražnikom...» Infanterist Demark, malo srebrno kolajno za izkazano hrabrost pred sovražnikom.* dnfanterist Pekol, malo srebrno kolajno za izkazano hrabrost pred sovražnikom — se pošlje njegovi materi!* 190 Ves prvi roj je razen Almerja prejel bronaste hrabro- stne svetinje za iste zasluge. Potem je bataljon pred odlikovanci še defiliral. Amun, Štefanič, Palir, Demark so stali kakor kipi in skoraj ne¬ kako osramočeni, ko so korakali mimo njih Poznik, Pe- trika in drugi, katerih mišljenje jim je bilo bolj ali manj znano. Ti, ki so se vedno rogali vsemu, ki so bili vsemu moštvu znani kot nekaki, vsaj tihi puntarji — stoje zdaj odlikovani pred njimi. To je bilo tem neprijetneje, ker je vsak zase vedel, kako je brez hotenih zaslug prišel do tega odlikovanja. Tisti večer je Štefaniča in Amuna gnala čudna tesnoba iz barake v noč, v samoto, čeprav je bilo zunaj hladno. Gosta tema je ležala nad taboriščem in nebo, kolikor se je videlo, se je zdtelo silno daleč. Kdove kolikokrat sta že premerila ozki prostor za temno barako. «Praviš torej, da bi bilo najpametneje pobrati šila in kopita tja na ono stran...» je Štefanič skoraj šepetaje dejal Amunu. Njegov glas je bil dvomljiv, negotov. «Kakor kaže, da! Ne iz ljubezni, iz solidarnosti do Ita¬ lije, temveč zategadelj, da bi se človek o pravem času izmotal iz te štrene. Kajti nekoč se bo zgodilo, da tebe ali mene ne bo več nazaj z Doberdoba. Jaz na to že dolgo mislim. Ali naj crknem za Avstrijo...?! Amun je govoril vroče, prepričevalno in njegov obraz se je tovariševega skoraj dotikal. Pri tem ni več mislil na svoječasni dogovor z Rainerjem. Zadnje čase je ta postal nekako zaprt, kakor da bi se otepal ožjih prijateljev. In Amun bi to rajši storil s Štefaničem kakor s komur koli drugim. «Todia postati izdajalec.. .> je še dalje dvomil Štefanič. Kakor da bi se zavedel, je hitro dodal. «Seveda, saj ni tako! Ce bomo čakali prekrižanih rok, bomo dočakali smrt. Nekaj je treba napraviti...» «Tako je!» je hlastno zagrabil Amun. «Ce hočemo na¬ rodu kdaj kaj koristiti, moramo ostati živi Dva to reč lažje izpeljeva kakor en sam .. ,s> «Dobro Amun — tu je moja roka! Toda tiho, tiho, da nihče ne bo slutil...» 191 «Seveda tiho, tiho...!» Njuni roki sta se krepko stisnili. Zvečer tistega dne, ko sta prejela odlikovanje za hrabrost, sta se dogovorila, da bosta ob prvi priložnosti pobegnila... XII. Bataljon je moral zapustiti barako; preselili so ga v neko vasico nekaj kilometrov zadaj, ležečo v dolinskem kotu, ki sta ga od treh strani objemala dva iztegnjena kraška jezika in kjer so moštvo namestili kar po hišah. Prej so bataljon še reorganizirali, to se pravi, njegove ostanke so zmetali skupaj in iz petih stotnij napravili dve. Vojaki so o njih trdili, da sta za seme. Preosnova je spre¬ menila tudi lice prve stotnije; od ostankov drugih stotnij so ji dodelili nove ljudi. Tako so prišli k prvemu vodu Dervodel, mehač Leča, Grum, Poznik in še nekateri drugi. Za Lečo so se vsi pulili, ker je njegov hahatajoči instru¬ ment prinašal s seboj vedrost in pozabe težke sedanjosti. K prvemu vodu je bil prideljen tudi korporal Smuk. Vodi je zdaj štel četovodjo in kar tri korporale. Podobno je bilo tudi pri drugih vodih in šaržev je bilo torej dovolj. Na vasi je čas zelo hitro potekal. Ce bi ne bilo četo- vodje Rodeta in podobnih, bi bilo življenje še lepše. Bilo je manj vojaško in manj vojno, fronta je bila tako daleč, da se je njen sij še komaj videl nad obronkom, ki je molel za vasjo v dolino. Tudi vrvež se ni popolnoma dotikal vasi, ker je bila glavna cesta daleč stran od nje. Že prvi večer, se je pri prvem roju sprožil pogovor o ženskah. V vasici je bilo mogoče kakih dvajset žensk, če so prišteli tudi šolarke, ki so tukaj pri trinajstih, štirinaj¬ stih letih hodile z močno razvitimi prsmi okrog. Stanovali so v majhnem skednju nad hlevom, ki niti pred vetrom ni bil zavarovan, toda stanovali so kljub temu prijetno. Le Janoda, ki je trdil, da ima revmatizem, si je postlal v zi¬ danem svinjaku pri tleh. Barfuss je bil tisti, ki je načel razgovor. «No, vi Slovenci, vam bo šla zdkj pšenica v klasje pri babah, kaj?» je dejal skoraj razdraženo. 192 «Zakaj?» se je Štefanič naredil neumnega. je menil Demark cin ženske imajo preveč skrbi; delo, otroci, vojaška nadlega, misel na to, da bo mogoče že jutri treba povezati culo in jo pobrati odtod. Vse to vpliva ...» cin potem — naša dekleta tudi niso kar tako!» je po¬ nosno dodal Štefanič. Slovencem je bilo prijetno slišati kaj takega o svojih rojakinjah. Zvečer, med mrakom, je bilo najbolj sitno. Takrat so ženske po navadi stale med hišnimi vrati in govorile čez cesto. Vojaki so hodili med hišami, todb. ženske se niti zmenile niso zanje. Kako tudi! Vsak dan, odkar je izbruh¬ nila vojna, ista slika, čete, prenočevalci, čete in čete. V vasici je bila tudi gostilna. Prvi roj je zvedel, da sta tam dve dekleti in da se okrog njiju smukajo šarži. Zlasti četovodja Rode da je tam kuhan in pečen. Prvi roj je pre¬ šinila ena sama misel: temu tiču moramo to preprečiti. Vsi so pogledali Štefaniča, ki je bil lep dečko kodrastih las. Še tisti večer so razen Amuna, ki je imel službo, in razen Janode, ki se je nekje potepal, sedeli vsi v krčmi. 18 193 Rodeta so že našli tam v družbi Kopajnika, Glažerja in še nekaj drugih šaržev. Vino je bilo neznansko kislo, kakor bi raslo kje na gornjem Štajerskem. Dekleta so bila res tu. In kakšna dekleta! Kdo bi si mislil! Ni čuda, če bi kdo postal mehak. Črne oči, črne lase in zagorela koža. Stregli sta obe in še njun oče. Toda največ sta se smu¬ kali okrog šaržev. Rode je bil naravnost nesramen in si jih je upal loviti za roke. Kadar je katera ostala pri vojakih, jo je takoj poklical z domačim, sladkim glasom: «Alo, gospodična, novo mero in vi jo morate prinesti!» Kopajnik, ki bi nikdar ne spregovoril slovenski in je večina mislila, da je sploh Nemec, se je mahoma spomnil svojega materinega jezika in se je z njim sladkal okrog deklin. Vojaki so komaj utegnili dobro spregovoriti z dekleti. Nekaj časa so še pili kiselico, potem so se dvignili slabe volje. V veži jih je srečal oče. «Vi ste Slovenci, Slovence imamo radi!* je skušal biti prijazen. cVeste kaj, oče,* ga je prekinil Štefanič s krutim gla¬ som, »ali niso vaše hčerke kurbe?* Starec se je zasmejal in zastrmel, ne da bi mogel takoj odgovoriti. Vojaki so mrzli stali okrog njega. Iz sobe se je glasil smeh. Starec je prišel k sebi. «Ne, ne, naša dekleta niso taka! Toda prijazni moramo biti, kaj si hočemo. Drugače bi ne mogli živeti.* Njegov glas je bil hripav, njegov obraz pa v odsevu ognja, ki je gorel na ognjišču, bled in potrt. Vojakom se je zdelo, da se je v starčevih očeh zabliskala solza. Štefa- niču je postalo skoraj žal trdega očitka, zato je rekel malo mehkeje: 1 i J j «Bolje je, če se dekleta pazijo pred temi prijatelji.* Gospodar je pogledal proti gostilniškim vratom. «Težki časi so danes, težki.* «Da težki, težki.* 194 Počasnih, zamišljenih korakov so odšli proti skednju. Komaj si toliko zadaj, da te granate ne dbsežejo, pa se že kaže življenje s svojim pravim obrazom. je zamrmral Demark. Zaradi težkega vtisa, ki so ga dobili, tisti večer dolgo niso mogli zaspati. Drugi dan je hodil frajtar Kopajnik kakor petelin po kupu gnoja, očividno vesel sinočnjega večera. Štefanič je že dva večera prišel zelo pozno domov. To se je dogajalo tudi drugim. Sem in tja je kdo prisedel zvečer k družini na ognjišče in pokramljal, kakor je vedel in znal. Včasih se je kje dobila tudi žlica mleka ali polente. Toda ko Štefaniča tudi tretji večer še posebno dolgo ni bilo spat, je morala stvar na dlan. Vsi so nepremični ležali, ko je Štefanič naposled prilezel po lestvi in se neopaženo skušal prihuliti na svoje mesto. Tedaj se je oglasil Amun: Da, tam na koncu je stal Meglič v svoji pravi podobi. 197 Med novinci je bil tudi Kapun, tisti, ki je spomladi zaradi sifilide ostal zadaj. «Ha, hab so se smejali njegovi znanci. Kmalu so odkrili cel kup znancev in Janoda se je takoj lotil Almerja, naj spravi Jegliča in Ježka k prvemu roju. Oba da sta vojaka, ki kaj veljata. Almer je napravil kisel obraz, ker bi bil rajši imel kake svoje rojake, toda na¬ posled je le ustregel. Poleg Jegliča in Ježka sta prišla k prvemu roju še dva Nemca, stari Zugmeister in mladi Orter ter Bosanec Davtovič. S tem je bil bataljon spet popoln ter je štel štiri polno¬ številne stotnije. To je pomenilo, da ga bodo skoraj po¬ slali nazaj na fronto. Bil je tudi že čas, kajti šest tednov je že trajal njegov oddih. Vendar so minili še dobri trije tedni, preden se je nekega dne zvedelo, da drugi dlan za¬ pustijo vas. Tedaj je v deželo prihajala že pomlad. Sonce je že februarja imelo tako moč, da je pričelo pokati brstje breskev, češenj in drugega sadja ter grmičevja. Med rja¬ vimi, pohojenimi polji je poganjala trava. Prebivalci so tavali po vrtovih, poljih in vinogradih. Toda vsa južna narava s toplimi vetrovi in s soncem vred ni mogla dati pokrajini prave pomladanske podobe; vse preveč je bilo vmes rjave barve, izvoženih, nenavadnih cest, nekih do¬ slej nepoznanih kolobarjev, ki so kvarili prihod nežne, južne pomladi. Toda bila je tu, vznemirljiva, mlada in sveža, vsako uro močnejša in vsak dan mogočnejša... Štefanič je zadnjikrat sedel na ognjišču. Otroci so že legli spat in tudi starke ni bilo več v kotu. Ko je o mraku vstopil, se je dvignila, se obregnila po svoji navadi in izginila. To je bil pravi čudež, ker je bil prepričan, da starka straži svojo sinaho, da gleda po kuhinji z očmi svojega sina, ki je bog ve kje. * Jutri gremo!* je tiho dlejal Štefanič. cškoda,* je zamišljeno odvrnila mlada kmetica. Oba sta molčala, kakor bi ju nekaj tiščalo. On je bil trdno odločen, da mora nocoj poskusiti, pa naj se zgodi, kar se hoče. Misel na njenega moža, ki v svoji osamelosti morda želi k svoji ženi in ki ga je vse dotlej motila ter se postavljala med njega in med mlado ženo, je nocoj 198 surovo pokopal pod valovi čustev, ki so plali po njegovi krvi. Njena duša je bila en sam trepet rahlih, sladkih slu¬ tenj, ki so se prerivale iz globine, kjer je še stiskal strah, in vedno močneje zajemale vso njeno hrepenečo bit. Vo¬ jakova bližina jo je vznemirjala. Že nekaj tednov sedi večer za večerom na ognjišču ter govori malo in nič ta¬ kega, česar bi kdo ne smel slišati. Nikoli ni mislila kaj takega, pač pa je zadnji čas ob njegovi prisotnosti moč¬ neje, poželjiveje mislila na moža, odtrganega od njene postelje. Sčasoma se je pa navadila nedoločenih, obzirnih vojakovih oči, ki so včasih utripale kakor osamele zvezde na nebu. «Mi gremo in prišli bodo drugi.* je nadaljeval Štefanič v zadregi. Mlada kmetica ni poslušala njegovih besed, pač pa nje¬ gov rahli, nalezljivi glas. Ta hip je v svoji roki začutila vojakovo. Hkrati se je primaknil čisto k nji. «Mislil sem...» ji je rekel tihi soldat. «Jaz tudi...» mu je odgovorila ona. Vendar se nobeden ni ganil. V jedru samih čustev, sredi misli, ki so oba navdajale, je ležalo nekaj neznanega, težkega, preprečujočega. Ako bi jo bil Štefanič takrat objel, bi bila žena mogoče nje¬ gova. Namesto tega jo je pobaral: ■cKaj si mislila...?* cMislila sem, kako je vojna huda stvar... Dalje sem mislila, ali se vse izplača. Bog ve, kako bo že jutri? In pojutrišnjem... Potem bi nama obema mogoče ne bilo prav...» Ko bi ji bil on rekel, da je ravno narobe, da se ne izplača misliti na to, kaj bo jutri, temveč da je zaradi vojne edino pametno misliti, kaj je ugodno danes in za kar bo jutri morda že prepozno, bi mu bila gotovo polo¬ žila roko okrog tilnika, kajti kljub temu, da je bila za¬ delana do vratu, je čutil, da ji telo drgeče. Njeno telo se mu je zazdtelo še drobnejše, kakor je bilo. se je obrnila žena k njemu, kot bi se oddahnila po težkih sanjah. c Jutri.» «Bom!> Tudi on je govoril lažje, prosteje kakor malo prej. Pljuskanje čustev se je polegalo. Štefanič se je dvignil in jo še vedno držal za roko. Sedaj bi jo lahko pritisnil k sebi in jo poljubil. Toda zdelo se mu je tako lepše, močneje. Potem ji je dejal: cVidiš, to je zato, ker je vojna...» Stopil je v noč vigrednih sap. Trenutki, ki jih je prav¬ kar preživel, so bili tako težki, tako izčrpljivi, da ga je bolelo v možganih. Mahoma ni več sam sebe poznal. Potem se mu je zahotelo, da bi se vrnil, toda to je bila le bežna misel. Prihodnji trenutek je že s trdim korakom stopil na cesto. Cim je začutil pod nogami trdo zemljo, mu je bilo lažje. «Pa povej !> «Veste, da bi jo lahko imel, a je nisem hotel...» In potem jim je pripovedoval do pičice natanko, kako je bilo. Ko je končal, se je Palir prvi zasmejal: Tovariševo pripovedovanje jih je naravnost razjezilo. Amun mu je očital: c Ali ne veš, da boš morebiti že jutri v ognjeni črti? Kaj se pravi to...?» Ali vidiš, kako se je zvalil po jarku? Osem strelov in štirje zadetki. Vi§, Palir, kaj se to pravi...?» Malo prej je bil Almer prišel po jarku, kjer je nadziral svoje moštvo. Pri tem je vsepovsod vtikal svoj nos. Vtaknil ga je tudi v vsako strelno lino. K Palirjevi pa je kar pri¬ rastek Ugotovil je, da se skozi to lino vidi naravnost v luški strelski jarek, ki se je vlekel poševno proti hribu svetega Mihaela. Sovražnega jarka je bilo videti kvečjemu dva, tri korake. Almer je kmalu poudaril svoj prvi «M-ha». Prvi Itali¬ jan, ki je šel mimo prelihe, se je zrnil v jarek, zadet od boka. Cez nekaj časa je spet prsknilo iz Almerjeve puške, toda tokrat brez oddiha. Šele tretjemu poku je spet sledil korporalov odobravajoči: «M-ha!> Ustrelil je osemkrat in zvrnil v jarek štiri Italijane. To ni bilo pri Almerju nič čudnega, ker je bil znan kot eden najboljših strelcev pri stotniji. Potem je korporal zaman čakal na nove žrtve. Italijane so štirje zaporedni mrliči ali vsaj ranjenci na enem in istem mestu iztreznili. Sprva se niso utegnili spoznati, od katere strani prihajajo streli, vendar nevarnega mesta nekaj časa ni nihče prestopil. Almer je še vedno čakal. Medtem se je po jarku že raznesla novica o njegovem uspehu. Na lice mesta so prišli četovodja Rode, Barfuss in še nekaj drugih radovednežev, ki so izza Almerjevih ram škiljili v sovražni jarek. Al- merja se je polastila prava strast. Tako bi človek lepo sedel skrit za varno lino in bi v presledkih pritiskal na petelina ter repetiral nove naboje, tam, sto metrov pred teboj bi se pa sovražnik drug za drugim postavljal na nos. Na ta način bi jih na uro likvidiral recimo petnajst, na dan tristošestdeset, na teden... To bi se izplačalo in na¬ posled bi bilo te vojne tudi konec — Vendar se Almer še ni vdal. Rode je že rekel: Njegova slutnja se je kmalu uresničila. Prihodnji dan je bil v lini novinec Orter. Fronta je bila mirna in jarek je dremal pfod toplimi [sončnimi žarki. Orter, ki je bil prvič v ognjeni črti, je naravnost užival. Radoveden je opazoval čudni svet pred seboj, na katerem ni bilo mogoče odkriti sovražnikovih postojank, razen one prelihe, ki je svetila v jarek in kjer je še vedno slonela nastavljena šema. Nenadoma je skozi toplo ozračje komaj slišno tiknilo. Orter se je zadet sredi čela zvalil po jarku, ne da bi dkl najmanjši glas od sebe. Preden so njegovi tovariši pri- 203 tekli, je bil Orter že trd. Nagla, naposled prijetna smrt... Nekdo bo že jokal za njim. Iznenadenje je vedno močnejše, kadar pride smrt nepri¬ čakovano, sredi tihote, kakor pa, kadar koga ubije sredi meteža. Možgani imajo čas vrtati naokrog. Vendar še nihče ni mislil česa določenega, saj je tudi Pekol storil smrt na podoben način. Orterjevo mesto je zasedel Štefanič. Toda komaj se je pridno znašel na svojem mestu, je že spet prsknilo nad jarkom. Krogla je udarila ob kamenje notranje stene, kjer se je odbila in žvižgajoče odfrčala nekam nad zemljo. V jarku je ostal mrzel občutek. Nenadoma se je začul Štefaničev glas: cima me, ranjen sem!* Amun, Palir, Barfuss, Janoda in Zugmeister so bili naj¬ prej pri njem. Štefanič je hvala bogu stal na nogah. 207 «Bom!» ga je pomiril Janoda. Ko pa je Dorn spel od- ropotal, je na svojo obljubo seveda pozabil. Čemu tudi tako abotno povelje, saj bo vendar vsak vedel, kaj mu je početi. Tisti, ki so celi, so že gotovo vsi potaknjeni po luk¬ njah. Tudi oni so pohiteli do prvega zavetišča, ki je bilo takoj za ovinkom jarka. V kotu so se pretipali do izdolbine, ki je imela vhod poševno obrnjen proti pobočju svetega Mi¬ haela, druga stran pa je bila na debelo nasuta z zemljo in kamenjem. Proti granatam seveda ni bilo to nikako za¬ vetje, proti begajočim izstrelkom, plesajočemu kamenju in podobnim frčalom pa je bilo bolje kot nič. V zavetišču se je že nekaj premikalo; bila sta Barfuss in Davtovič. Za pet skoraj ni bilo prostora, toda saj je bilo to vseeno, ker bo naša artilerija itak kmalu stopila v akcijo. Sploh je bil napad italijanske artilerije neumljiv; navadno ni streljala tja, koder so bili jarki preblizu drug drugega, razen ob velikih ofenzivah, kadar so svoje lastne jarke počasi izpraznili. Janoda in Palir sta se tiščala prav zunaj na robu. Gra¬ nate so padale redno, vsake tri minute ena. Prh-huš! Toda dalje na desni, a še vedno neslišno, brez plahutanja po zraku. Vsake tri minute ena... Ta neusmiljena doslednost je rezala živce. Avstrijske baterije so še vedno molčale. Nekaj časa so ostali na kupu, potem sta se Janoda in Palir na¬ gnila čez rob. Po preteku dveh minut je Janoda napravil: «B-z-z, spet ena!» Izpred zavetišča se je poševno videlo proti furlanski nižini, videl se je tudi ogenj italijanske baterije, ki je to noč imela na piki njihov odsek. Cez tri minute je Janoda spet ponovil svoj: «B-z-z!» Po tresenju zemlje so spoznali, da se bruhanje granat vrača spet proti njim. To ni bilo prijetno. Ce bi bila res prava kanonada, bi se ji ognili v varnejša zavetišča, tako pa le to tipanje, enakomerno bruhanje. Avstrijska artilerija še vedno ni odgovarjala, čeprav je bilo že pozno; tako je bilo vedno, s to njihovo artilerijo. Kot dla bi zadaj spali. 208 Po jarku se je temna, sključena postava pritipala do njih. «Kje ste?> Bil je Megličev glas. Ko jih je našel, je ves srečen počenil k njim. Ves čas je namreč čepel sam v jarku, kjer ga je obstreljevanje zalotilo, ne vedoč, kam naj se vtakne. je sporočil tovarišem za njim. «Kdo...?» so vprašali glasovi zaddj. «Ne morem razločiti!* Pridregnila sta Janoda in Barfuss vsak od svoje strani. cKapun je! Poznam ga po plašču!* Janoda je imel mačje oči: bil je res novinec Kapun, tisti ubogi sifilitik. Bil je trd, nepremičen. Zaradi teme ni bilo mogoče videti, kam ga je zadelo. Barfuss ga je prijel pod pazduho, toda takoj je odmaknil roke; bile so mokre. Kri... in mnogo krvi. Bil je mrtev. Spet eden. Revež, ta Kapun. Med njimi ni imel kaj dobrega. Zaradi sifilide se ga je vse nekako izogibalo. Kdo ve, če je sploh imel sifilido? Najbrž ne, ker bi ga sicer ne pošiljali v linijo... Prihodnje jutro so ugotovili, da mu je grda železna škrbina prebila nad srcem prsni koš. Šele drugo jutro se je oglasila njihova artilerija, ko se je megla že razkadila in je italijanska baterija streljala le še v redkih presledkih. «Našib je veselo dejal Davtovič, videč, kako tam proti hribu svetega Mihaela prhajo granate okoli italijanskih jarkov. 14 209 Ti «naši» so streljali vedno bliže, vedno po dve granati skupaj. Ko je vnovič udarilo, je bilo že povsem jasno, da streljajo prekratko. Nekdo, menda Erdkonig, je vpil: «Te šleve streljajo v naše jarke.» Neki drug glas se je drl: «Telefon, telefon...!» Pri poveljstvu stotnije je bil pravi dirindaj; po vsej božji pravici sta dve granati udarili naravnost v Hergot- tovo kritje ter ubili njega in njegovega slugo. Oba je do¬ besedno stopilo, le nekaj cunj s koščki kosti in mesa je ostalo za pričo, da sta bila res ubita in da nista izginila na kak drug, nepojasnjen način. Dorn je imel srečo, njega je oplazilo le nekje po mečih, da je bil ravno prav za bol¬ nišnico. Hergott je torej mrtev? In na tak čuden način! Žrtev lastnega orožja. To je čudino vplivalo tudi na tiste, ki so lajtnanta mrzili, ki so mu svojčas prisegali smrtno mašče¬ vanje, ki so nanj nekoč tudi streljali... Mimo njegovih kosti so korakale mračne, zamišljene postave. Prišli so skrivaj Janoda, Matejčuk, Kašul, ta dva stara Ukrajinca, ki sta se še vedno klatila po jarkih. Prišel je Žinko, prišel je frajtar Suhajda, Amun je stopal stisnjenih ustnic mimo razdejanja. Ce bi bili še tu, bi prišli gotovo še Hurk, Adam, Pekol in drugi. Poslednji je šel mimo Barfuss; ko se je vrnil, je rekel kakor sam sebi: «Zdaj ima ...» Medtem so rovi bili tihi in mirni, tudi italijanski; ri¬ ganje avstrijske artilerije, ki je zganjalo po zraku, ni mo¬ tilo nikogar. Zdelo se je, da tudi sovražnik prisluškuje drami, ki se je pravkar odigrala nekaj korakov pred njim... XIV. V kaverni, kamor so jih stlačili, je bilo prostora za eno stotnijo, vendar so natrpali vanjo kar dve. Luknja že na prvi videz ni bila povsem varna; bila je izkopana v breg plitve kotanje in spredaj podaljšana z umetnim prizidkom. Podaljšava ali razširjava je imela 210 strop iz lesenih hlodov, ki so jih nosile močne, železne tra¬ verze, na strop je bila nasuta ogromna groblja zemlje in kamenja, ki je segala še tja čez naravni, skalnati rob pla¬ note, ki je obrobljala kotanjo. S te strani je bila kaverna proti najtežjim kalibrom približno zavarovana. Kljub temu, da je kaverna morala sprejeti vase pre¬ veliko število podstrešnikov, so bili gornji pogradi vendarle slabo zasedeni. Tem huje pa je bilo na tleh, kjer so bili vojaki zbiti v eno samo, negibno živo plast mesa. V šte¬ vilnih kotih, ki so bili zvrtani v breg med skalami, je bilo še huje. Pri zemlji je bilo namreč vsekakor varnejše, kakor pa na pogradih. Ce prebije kaka svinja strop ali če se sesuje del stropa, je še vedno gornji pograd nekaka zaščita. Zato je bil pritisk v spodnje prostore neznanski. Noge in roke so se krčevito oprijemale zemlje, zemlje, zemlje... Med prerivanjem je ostal Palir nekako zadaj, ob strani in preden se je znašel, so od zadaj pritisnili že drugi. Pro¬ stor na tleh je bil zavzet do zadnjega kotička. «Kje pa si?» ga je klical Deinark iz teme. Vendar je bilo brezupno misliti na to, da bi se mogel zriniti do njih, čeprav je Almer nekajkrat povzdignil svoj korporalski glas, češ, tam je še eden mojih ljudi. Palir se ni dolgo obotavljal, temveč se je kratko malo povzpel na pograd, ki ga je v poltemi mogel le slabo raz¬ ločiti. Tu je našel dovolj prostora, da bi poleg njega še dva udobno ležala. Na levi je bil k steni pritisnjen čokat in kosmat vojak, v katerem je spoznal infanterista Ručgaja od tretje stotnije, ki je s prvo delila streho kaverne. Kaverna se je polagoma pomirjala. Luč še malo prej begajočih sveč se je zdaj ustalila in po prostoru je zavla¬ dala vlažna, motna svetloba. Dim cigaret je napolnjeval prostor do zadnje razpoke in vzduh je postajal vedlno težji, trohnobnejši. Zunaj je bila noč, težka, gluha noč, da je njena nape¬ tost prodirala skozi ovinkasto tesni vhod. Kmalu je v ka¬ verni zavladala tej noči podobna tihota. Posamezni glasovi so zamirali drug za drugim — več kot tristo možganov je napeto čakalo ... 14 » 211 Čakati ni bilo treba predolgo, kajti plaliutast rig je zatulil nad kaverno. Šlo je tja čez kotanjo. Potem drugi, potem tretji, dokler se posamezni dolgi rigi niso stopili v en sam rezget, ki se je zgrnil čez vso planoto. Dobro de¬ lajo, bratje na oni strani... Kaverna je prisluškovala. Tu in tam je skušal kdo mo¬ titi mir s kako porogljivo šalo, toda stvar ni vnela nikogar. — Cez grobljo nad njihovimi glavami pa tuli dalje. Tako tuli mogoče celo uro. Palir je ves čas mirno ležal in strmel v strop, kjer so se risale temne špranje med hlodi in traverzami. Včasih je prisluhnil, kaj delajo njegovi tovariši tam v kotu. Zdaj jih je poklical on, zdaj oni njega. Toliko, da vedo, da še mislijo drug na drugega. Potem ga je začel mučiti glad. Kosilo je bilo slabo, to¬ liko, da si razburil želodec, kruh pa, ki ga je diobil dan poprej za dva dni skupaj, je pojedel že včeraj. Podobno se je godilo menda tudi staremu Ručgaju za zidom. Ob tleskanju, ki je prihajalo sem od leve, se je pričel preme¬ tavati. Naposled ga je pa stisnilo, da je sedel ter pričel stikati po nahrbtniku, na katerega je bil naslonjen. Za- hrstal je neki papir. Palir se ni ozrl, temveč je stisnjenih zob uporno ležal na hrbtu. Da bi se obračal k temu Ručgaju, ki ga niti dobro ne pozna, za kak grižljaj kruha, nima nobenega smisla. Povrhu je Ručgaj še gotovo kmet in trdež... Tedaj je zaslišal poleg sebe tih glas: «Ali si lačen?» Palir še ni utegnil odgovoriti, ko mu je Ručgaj že porinil v roko ogromen kos kruha. To ni bil komis, temveč krajec hleba, ki ga pečejo po kmečkih pečeh. To ga je vrglo pokonci, v prihodnjem trenutku so se njegovi zobje že do dlesen zagrizli vanj. Ručgaj pa je še dalje šaril po nahrbtniku. Potem se je kleče sklonil k sosedu in mu rekel še tiše kakor prej: «Ali boš h kruhu kaj prigriznil?* Palir je v svoji roki začutil grudo, iz katere se je širil duh — bila je gruda prekajene svinjetine. 212 Palir sam sebi ni verjel. Kaj se je zgodilo? In ta zago¬ netni Ručgaj. Ta se je nezaupljivo ozrl tja mimo Palirja po zasedenem pogradu, potem pa zašepetal: «To sem ravno včeraj dobil za god. Sam ne morem vsega pojesti, čakati pa nima smisla, ker nas lahko vsak trenutek zasuje. Potem bi bilo vse fuč!» Palir ni bil od samega iznenadenja sposoben pametne besede, zato je z vso silo mlel. Tudi Ručgaj je mlel, pri čemer so njegove oči vzpodbudno in svetlo sijale iz po¬ raslega obraza. Onim na levi je menda od same poželji- vosti in zavisti postalo slabo, ker so se pričeli razdraženi premetavati po deskah. Ručgaj se je spet sklonil k njemu. c Ali nas bodo «Kdo ve! Mislim, da ne!‘ ga je potolažil Palir, sklepajoč po glasu, da bi rad bil potešen. Hkrati pa je potešil tudi sam sebe. Komaj je končal, se je kaverna zamajala do samih temeljev. Nekatere lučke so ugasnile. Po stropu in v stenah je sumljivo zastokalo. Bliskovita otrplost je švignila po udih, a ko je sleherni živec v njih otrpnil, se je izkazalo, da ni bilo nič: granata je udarila zadaj za grobljo, a je ni prebila. Medtem ko so se udje spet sproščali, je zunaj grdo razsajala kamenita toča. To je bila dobra preizkušnja kaverne. Toda zdaj se je pričel pravi ples okrog nje in nad njo; kaverna se sploh ni nehala tresti od viharja granat, ki je butal zunaj. V kaverni se je čez tri sto življenj skrčilo v eno samo kepo čutnosti in utripanja. Ručgaj se je pomaknil čisto k Palirju, kot bi ga bilo strah. Toda kakor njega je bilo groza tudi njegovega to¬ variša. Palir je spet živo občutil to, kar je čutil vsakokrat, kadar je smrt plahutala okrog njegovih ram — žgočo žejo za življenjem. Le da je bila ta žeja sedaj napeljana v tolmun velike gmote... Cez tri sto podobnih že j se je iz¬ tekalo vanjo... «Kaj si pa ti?» je čez nekaj časa vprašal Ručgaj. cRudar,» je suho odgovoril Palir. 213 «A tako!» Ručgajev jazbečasti obraz je zaštrlel proti Palirju. Po kratkem odmoru se je spet začul isti glas: «Vi¬ diš, jaz sem pa krnet.* Palir mu ni vedel kaj odgovoriti, čeprav je iskal pri¬ mernih besed. Ali je zdlaj sploh važno, kaj je kdo bil tam zadaj? Toda kmeta je gotovo nekaj tiščalo. Najbrž ta smrtna tesnobnost, ki je tlačila kaverno in katere ni mogel mirno prenašati. Zopet se je obrnil vanj ta jazbečarski obraz in iz obrasle luknje sredi njega je prišel vroč glas: «Majhno kmetijo imam visoko na Pohorju, sredi gozdov in sredi samih velikih, bogatih sosedov. Moja kmetija jim je bila vedno na potu in odkar smo Ručgaji tam, so nas hoteli požreti. Pa nas niso mogli. Ručgaji so trdi_» Govoril je tiho, kot bi se bal, da bi ga razen Palirja še kdo drug slišal. Palir se je nagnil k njemu ter skušal hli¬ niti radoveden obraz, da bi soseda vsaj s te strani oškodo¬ val za njegovo darežljivost, čeprav ni v resnici čutil prav nobenega smisla za njegovo pripovest. Ručgaj je dobil zaupanje vanj, kajti nadaljeval je s še žarkejšim glasom: «In še nekaj ti moram povedati! Pri nas doma smo imeli psa, ki mu je bilo ime Šapan. Čudno ime, dal mu ga je moj oče. Bil je pri hiši že dolgo let in jaz sem ga prevzel z domom vred. Menda je bil že blizu dvajset let star, ko je pričel očitno hirati. Njegova zadnja ura se je bližala. Ker nam je bil pa vsem mil in drag, smo sklenili, da ga ne bomo ubijali, temveč da ga bomo pustili umreti naravne smrti, pa naj bo kar hoče ...» Ručgaj je sam prenehal, hoteč se menda prepričati, če ga tovariš posluša ali ne. Po kratkem odmoru je nadaljeval še s tišjim, toplejšim glasom: «To mi je prišlo ravno sedaj na misel, ko človek ne ve, kaj bo z njim. Je sicer neumno, ali je tako. — Nekega dne je naš Šapan neznano kam izginil. Ni ga bilo na spregled celih osem dni in vsi smo bili prepričani, da je proč. Nena¬ doma pa se je spet prikazal, toda bil je tako shujšan, da se je komaj vlekel. Dali smo mu jesti, mleka, vsega, kar je rad jedel, toda pes se ni ničesar pritaknil, temveč nas je samo gledal, gledal s tistimi svojim velikimi, toplimi očmi.-Potem je spet izginil-Nekaj dni pozneje 214 sem delal steljo na hribčku za dbmom in kaj sem našel? Psa! — — Šapana sem našel, ležečga v vres ju, z glavo obrnjenega proti domu. Odtod se je lepo videlo celo naše dvorišče... Njegovo ležišče je bilo močno povaljano, go¬ tovo je tudi prvič že ležal na istem kraju. Ko sem ga našel, je bil tako slab, da se ni mogel postaviti na noge, čeprav je poskušal. Le z repom je slabotno pomahoval. In kakšne oči je imel!-Nisem jih mogel prenesti.-Veš, Ša- pan je hodil tu sem umirat, — na kraj, odkoder se je videlo na dvorišče, kjer je skoraj dvajset let varoval. Ko je umiral, je hotel gledati tjakaj ...» Končal je z vročim, gostim glasom, nato pa obsedel kakor kip. Palirjevi možgani so vročično pili sosedov prijemljivi glas. Ta pasja povest se je s čudlno morečo težo vlegla na njegovo dušo. Zakaj mu Ručgaj ravno zdaj pripoveduje, ko se komaj lastna beseda čuje? Sosed poleg njega je na- lahko drgetal. Kaj je z njim? Po polnoči sta poveljnika stotnij ukazala, da lahko poje vsak po eno rezervno porcijo. Kanonada je treskala malo stran od kotanje in vzduh je postal znosnejši. Janoda, ki je že ropotal s konzervno škatljo, je tleskal z jezikom: «Ce že grem tja, potem grem rajši sit_> Tja... Do jutra se je kanonada še dvakrat vrnila čez kaverno, toda le s kratkimi, mimoidočimi obsevi. Napetost je vidno popuščala. Ručgaj in Palir sta zaspala in ko sta se prebudila, je bil zunaj že velik, sončen dan. Kaverna je bila že napol prazna. Obstreljevanje je utihnilo in zrak je bil tako mi¬ ren, da se je iz daljave do najglobljega kota čulo tenko brnenje letalskega motorja. Vojaki so ležali med skalami, le redki so brez cilja tavali po kotanji, kakor bi nečesa iskali. Iz sosednje, še širše in globlje kotanje, zvezane s kori- tastim prelazom, je nekdo prinesel glas: «Voda!» Tam je torej bila voda. To je užgalo in vrglo kosti s tal. Žeja, ki so jo vojaki trpeli, je bila strašna, samogoltna, 215 podobna žeji zemlje, na kateri, s katero in za katero so se borili. Pekoča strast je neumorno žgala noč in dlan in ni ugasnila niti takrat, ko so bili možgani in živci otrpli, mrtvi. Ta žejna borba za večno žejni, razpokani, suhi, votli svet! Že se je vsula rjava, ilovnata procesija čez koritasti prelaz. Šele potem, ko je že polovica ljudi izginila za njim, so začeli nekateri šarži vpiti: «Za hudiča, zakaj pa hodite v tropah kot ovce? Napro¬ sili boste artilerijo.. .> Toda njihovo vpitje je pogoltnilo rožljanje čutar in skodel. Izza prelaza so se kmalu oglasili kriki, zmerjanje, kletve. «Ali ste živina!» je vpil nekdo. To ni mogel biti nihče drugi kakor Erdkonig. Živina! Komaj so ušli smrti in komaj se je nehala pod nogami tresti zemlja, pa že živina_Vpitje je prenehalo. Erdkonig jih je vendarle ugnal in napravil red. Prvi se že vračajo s polnimi posodami, njihovi obrazi so bolj živi, bolj človeški, njihovi koraki manj podrsavajo. Poljak Žinko nosi poln žehtar. Takoj so ga obstopili. Toda Žinko ne da. «To je za naš roj!» Tudi Ručgaj in Palir sta poiskala posodb. «Veš kaj?», je predlagal Ručgaj; «jaz bom šel za oba po vodo, ti pa pripravi ogenj, da si skuhava kavo.» Ručgaj je odšel skozi korito, Palir pa je stopil za gori¬ vom. Komaj se je prevrtal po kamenitem žlebu do vrha planote, ko se je visoko nad kotanjo razpočil šrapnel. Bel, nedolžen oblaček se je prikazal pod nebom. Palir se je sklonil, toda pričakovano škrabljanje šrapnelovega dro¬ biža je izostalo; snop je šel čez kotanjo tja proti etapi. To je bil prvi šrapnel, drugi bi utegnil biti že bliže. Toda vojaki so se zastonj vznemirjali; za njim ni prišel nobe¬ den več, beli oblaček se je stajal v čistem, sončnem ozračju in bleščeč mir je znova zakraljeval nad soldaškim mrav¬ ljiščem. Palir se je vrnil v kotanjo z nabranim gorivom, pri¬ pravil med dvema kamnoma majhno ognjišče in čakal na Ručgaja. Nekam dolgo ga ni nazaj. 216 Meglič se je pravkar vračal z vodo. Postal je, potem pa rekel: «Čakaš Ručgaja?» «Da! Po vodo je šel.» «Potem ne čakaj več, njega ne bo. Je že dober. ..» Palir je odprl usta, Meglič pa je nadaljeval: «Ne čakaj ga več, ti pravim. Tam na cesti leži za pre- lazom.» «Kaj pa je?» «Nihče ne ve. Kar na lepem je padel in obležal. Menda od šr apnela...» Palir je malo pomislil, potem se je pa zagnal proti sosedni kotanji. Vrh prelaza je nenadoma obstal, sklo¬ nil glavo, a se koj nato počasnih korakov vrnil nazaj v kotanjo. Ručgaj, kmetič s Pohorja, tisti, ki ga niso mogli požreti velikaški sosedje, tisti, ki je še nocojšnjo noč videl umi¬ rati psa na hribu, pa je ležal petdeset korakov stran raz¬ petih rok in vprašujočih oči, kot bi gledal sinočnjo vizijo tudi zdaj, v svojem poslednjem trenutku živi jen ja... XV. «Ne, tako ne gre več dalje. Nekaj se mora zgoditi...» Tako so govorili pred Rainerjevim šotorom zbrani vo¬ jaki. Prednja stran šotora je bila široko odprta in na pragu sta sedtela Amun in Rainer, medtem ko so na travi pred njima čepeli Palir, Davtovič, Demark, Barfuss in Meglič. Bilo še ni pozno, a navzlic jasnemu, zvezdnatemu nebu, ki je bilo na zahodnem obzorju še ožarjno s poslednjo, poje¬ majočo zarjico, je bilo taborišče že pokrito z dolgimi, črni¬ mi sencami, iz katerih so se le motno odražale vrste belih šotorov. Tu in tam je po temni planoti pribežal soj žaro¬ metov, ki so svetili po fronti, ležeči tam nekje na koncu planote. Nocoj je bila videti nemirna. Spet so se vrnili iz jarkov, kjer so prebili nekaj tednov. Brez posebnih bojev so pri prvem roju izgubili kar tri tovariše: Janodo, Ježka in Zugmeistra. Janodo je težko ranilo, druga dva je ubilo. Razen tega je bilo še več izgub, 217 ranjen je bil tudi Grum, dalje Skobir, Poznik pa je zbolel. To pot je doseglo tudi Kopajnika, ki ga je pošteno kresnilo granatno frčalo. Najbolj skeleča je bila izguba Janode. Ne le zato, ker jih je zapustil star tovariš, s katerim so toliko časa delili vse hudo in vse dobro. Izguba dobrega tovariša je bila zmeraj skeleča, toda če ga je rešila trpljenja na fronti kaka razmeroma lažja rana, so mu vsi privoščili. Pri Janodi pa ni bilo tako. Njihov Janoda je dobil za vse življenje dovolj ... Od starih so poleg korporala Almerja, ki se ga mendla sploh nič ni prijelo, ostali le še Demark, Rainer, Amun, Palir in Barfuss. «Ne — jaz imam po vsej božji pravici dovolj !> je spet povzel Palir, strmeč tja po grobljasti okolici, kjer se je izpod temačnega plašča zgrinjajoče se noči belinkalo mrtvo kamenje. c Jaz tudiU je poudaril Demark. «Jaz tudi!» je ponovil za njim Amun in vsi drugi. Meglič in Davtovič sta edina molčala. Seveda, ta dva še nista bila predolgo tu. Zadnji čas jih je nestrpnost zelo mučila in njihove misli so neumorno vrtale za kakršnim koli izhodom. Ce bodo, kot doslej, čakali, bodo pričakali to, kar se je zgodilo dru¬ gim — vsak svoj grob. Fronta je postala trda, neizprosna — tam zunaj je skoraj vsak strel pomenil pohabljenost ali smrt. Cilji so bili izmerjeni na milimetre. Vrh tega se je pričelo šušljati o novi italijanski ofenzivi... Cez nekaj časa je dejal Demark: je isto ponovil Palir. Pol ure pozneje je nad taboriščem ležal globok mir, ki ga je le sem in tja motilo razburljivo dihanje posameznih šotorov. Rainer in Amun, ki sta delila šotor, sta skušala zaspati. Amun se je zastonj mučil z odganjanjem raznih misli, ki so ga ta večer tako trdovratno oblegale. Ne — to se mora končati, tako ali tako! Končati se mora še predi napovedano ofenzivo. Saj nima nobenega smisla, nositi glavo naprodaj. Saj je popolnoma vseeno, kako, ali ustreza čustvom ali ne. Delati treba, dokler je še čas ... Zadnje dni je v njem naglo dozoreval sklep, ki se mu je sicer že davno porodil in ki se je doslej kakor senca plazil za njim — da s pobegom k sovražniku napravi konec vsem negotovostim vojne.Bili so časi, ko je na to misel pozabljal, ko se je umikala raznim vplivom in raznim okol- nostim. Toda misel se je zopet vračala... Res je, da se je najprej, in sicer iz neke prešerne zaupljivosti obrnil na Rainerja. Takrat ga je njegova ideja zagrela in to mu ga je približalo. Pozneje se je stvar nekako ohladila in nikdar 219 več nista govorila o tem. Medtem se je tesneje navezal na druge. Poskusil je z Demarkom. Ta mu je stvar odbil iz mržnje do italijanske požrešnosti po naši zemlji. Demarkov odpor ga je tako udaril po glavi, da se je dolgo obotavljal. Seveda, saj je bil Demark poštenjak in mu ni mogoče za¬ meriti ... Nato sta se dogovorila s Štefaničem. Z njim bi gotovo gladko šlo, toda Štefanič je nehote našel drug, mo¬ goče boljši izhod. Tako je ostal sam... Ne, sam ni ostal, tu je bil še Palir. Palir je bil skrajno nezadovoljen. Ali bi mu rekel? Vrag vedi, neprijetno je iskati vedno novih dogo- vornikov. Isto je z Megličem, z Davtovičem. Oba bi mogoče bila voljna, toda oba sta nekako premlada, preokorna ali kaj ... Tudi Barfuss je bil še tu — od stare garde. Ta se je neverjetno spremenil, toda mož je vendarle Nemec in kdo ve, kakšen obraz bi napravil... Da, ostal bo pri Rainerju. On je zaveden socialist in bo ostal trden, ker ve, za kaj gre, kaj je vojna. Kljub temu, da se mu je njegov nauk zdel preveč praznoten in se zaradi nečesa ni mogel ogreti zanj z ognjem vsega svojega srca, je vendar slutil v njem neko brv, ki je navzlic vsemu le vodila k nekemu cilju. Obrnil se je k svojemu tovarišu, ki se je tudi še pre¬ metaval po ležišču, ter hlastno rekel: «Ti, ali se še spominjaš, kaj sva govorila lani pri garni¬ zijskih vajah? Takrat, ko so streljali na Roma in na Her- gotta? — Jaz sem se odločil in naj bo kar hoče. Ali si ostal trden_ Na tovariševem ležišču se je zganilo, kakor bi se bil Rainer z zgornjim dlelom života dvignil in se naslonil na komolec desne roke. Minilo je nekaj hipov pričakovanja polnega molka, nato se je začul Rainerjev odločni, hladni glas: cDragi prijatelj, sicer te imam rad, vendar te prosim, da mi kaj takega nikdar več ne omeniš b Amuna je mrzlo spreletelo po hrbtenici. Tovarišev glas je bil tuj, popolnoma spremenjen. Dobro da zaradi teme ni mogel videti njegovega obraza. Toda saj ga je vidtel — celo njegove trde poteze in njegove tope oči je natančno razločil... V srce mu je planila skrb ... Potem se je skušal 220 zasmejati, toda to, kar mu je privrelo iz prsi, je bilo pri¬ siljeno, nenaravno. Nato je hotel stvar popraviti: «Ah kaj! Le tako za šalo sem rekel. Resno tudi jaz nisem mislil na to...» Rainer mu ni več odgovoril, temveč se je obrnil od njega, ne dla bi zaspal. Amun je bil sam nase jezen, ker se je dal od tovariša tako dober kup speljati na led. Prav na dnu srca ga je zaskrbelo, dia bi ga ne izdal. Toda prav kmalu se je tega otresel: Ne, izdal ga ne bo, tega se mi ni treba bati! Ali se je Rainer res tako spremenil? Res je, da nista od takrat pri kadru nikoli več govorila o tem. O takih stvareh se itak ne razpravlja, na fronti sta se pa oba lahko prepričala, da za dogovorjeno namero nikoli ni bilo prave priložno¬ sti... To je bilo res! In zdaj ga je Rainer tako razočaral? Naj bo, on pojde svojo pot. Ce Rainer misli, da prav dela, naj gre svojo... Štirinajst dni pozneje je bataljon bil spet v ognjeni črti na Doberdobu. Komandant prvega roja ni bil več Almer, ki je prevzel posle ranjenega Kopajnika, temveč ga je vo¬ dil — Rainer. To je prišlo popolnoma nepričakovano. Sicer pa — ali je bilo kaj čudnega? Nekdo od starih je moral prevzeti to mesto. In kdo? Almer se je moral odločiti za tistega, ki je bil najbolj trden. Ali naj bi postavil široko- ustneža Barfussa na to mesto? Rainer je postal nekam okor- nejši, govorili so tudi, da bo povišan za frajtarja. Zdaj je Amun šele popolnoma razumel, zakaj se je Rainer skujal. To je torej bila tista cena, dragi tovariš... Amun je s prvim mrakom moral na stražo. Nadrobno si je bil že prej ogledal teren pred linijo. Že dva dneva je posvetil temu vso svojo pazljivost. Vedel je na pamet za vsak kamen pred jarkom, za vsako grobljo in za vsako rogovilo žičnih ovir, ki so bile razmetane po svetu med obema linijama. Kakor nalašč je prvi vod prišel na mesto, kjer je dan poprej divjala huda kanonada ter obe vrsti žičnih ovir poškodovala, stopila in razmetala, da zadelj njih ni bilo nemogoče brez posebnih težkoč priti od enega do drugega jarka. Sicer sta bila pa oba jarka zelo blizu sku¬ paj. Kanonada je bila že priprava na bližajočo se ofenzivo. 221 Petnajst korakov za ovinkom je stražil Meglič, vsi drugi so se pa trudili z metanjem žice v jami za jarkom. Z njimi je bil tudi Rainer. Nocoj ali nikdar! To je bilo geslo za Amuna, pa naj se zgodi, kar se ima zgoditi. Italijani so sicer nasprotniki tega, kar je drago njemu, toda ali naj brani enega nasprotnika pred drugim. Naj se sama pretepavata, naj se uničujeta. Nekaj mu je reklo, da je to, kar namerava, izdaja ali stra¬ hopetnost. Tako bodo mogoče govorili za njim. Toda kaj ga to briga. On ne izdaja nikogar, ker svojega nasprotnika ne more izdati, pač pa lahko izda sebe, če temu nasprotniku služi. Tudi iz strahopetnosti ne bo storil tega; strahopetec bi bil le tedaj, če bi si ne upal končati tega, kar je pri¬ siljen vršiti... V tem hipu ga je obšel bridek spomin na starše, na domače... Preganjali jih bodo zadelj njega. Očrnjeni bodo, da so vzgojili izdajalca. — To je res... Toda, kaj vedo doma, kako je tukaj? Odpustili mu bodo, večno pa to ne bo trajalo_Nocoj ali nikdar_ Za njim sta se pojavili dve temni postavi; bil je Rainer in nova straža, Barfuss. Moral mu je odstopiti mesto. Sko¬ raj vroče mu je postalo. Ali sta pretekli že dve uri? Dve uri je že premišljeval in odlagal, namesto da bi se odločil. Jezen sam nase je tiho stopal za Rainerjem, ki ga je vodil na delo. Toda kmalu se je prepričal, da priložnosti še ni zamudil. Začeli so nositi žične rogovile pred jarek. Nosili so trije pari, drug za drugim. On je nosil z Dervo- delom. Že dvakrat so se vrnili brez škode, tretjič se mu je pa le posrečilo, da sta prišla zadnja na vrsto. Odsek je bil nenavadno miren, niti ene puške ni bilo slišati niti ene rakete vidleti. Skoraj premirno je bilo... Prva dva para sta se že vračala v jarek, ko sta se z Dervo- delom šele bližala mestu, kjer je bilo treba odložiti rogo¬ vilo. Naposled) sta jo sunila k začetemu plotu. Dervodel je bil zadnji in je torej prvi začel lezti nazaj proti jarku. Amun je obtičal, kjer je bil. Trenutno je začutil neko osamljenost in nekaj ga je priganjalo, da bi pridržal tova¬ riša in mu razodel svoj namen. Imel bi tovariša, če bi oni šel z njim... Toda hitro se je predramil in rešil te abot¬ nosti. Dervodel — ta? — Ta bo rajši pustil svoje kosti tu- 222 kaj. Škoda ga je, saj je dober fant, škoda je tudi drugih, ker so vsi ljudje. Toda kaj — ali naj še čaka na tovariše, da bodo zazorili toliko kakor on? Saj čaka že skoraj leto dni, saj je sam na svojo lastno zazoritev moral čakati sko¬ raj dve leti... Ne — dovolj je vsega, čakati ne more, on noče umreti za Avstrijo. Sklonjen, z glavo nizko pri zemlji, tipaje z nogami in z rokami, se je spustil proti italijanskim jarkom. Varovala ga je temna noč. Eden izmed milijonov, ki so to noč stali v jarkih, se je predramil, prisluhnil svojemu srcu, prisluhnil svojim možganom, nato pa preskočil ograjo, ker ni hotel biti več suženj... 223 t ■ ■ LEBRING 15 I. Jeseni 1917. leta se je v baraki št. 6 zbiralnega oddelka centralnega vojaškega taborišča v Lebringu pri Gradcu začela tako imenovana ctežka ura». Tako se je namreč imenoval čas, ki se je pričel nekako ob osmih zjutraj in se končal proti deveti uri; tedaj se je v taborišču vsak dan razdeljeval kruh. Okrog štiristo vojakov, stlačenih na osmih dolgih, golih pogradih, jo je pričakovalo s stisnjenimi zobmi in trepetajočimi srci. Koj po osmih so se odtprla vrata barake in med podboji se je prikazala krušna kolona; najprej je vstopil koman¬ dant barake, četovodja Zugast, takoj za njim dva vojaka z nasajenima bojonetoma in šele za njima so nosili štirje vojaki nekaj čez šestdeset hlebov kruha v veliki plahti. En sam pogled proti vhodu uprtih oči je zadostoval, da je štiristo prej trepetajočih src na mah otrpnilo... cHabt acht!» je zavpil četovodja Zugast s tenkim, a močnim glasom, ki je planil tja do zadnjega konca barake. To je pomenilo, da mora vsak prebivalec ostati na mestu, kjer je. Zugastov obraz je bil sicer namazan z raznimi olji, toda vsa previdnost kljub temu ni mogla zabrisati nekaj globokih potez, katerih pred tremi leti na tem obrazu še ni bilo opaziti. Sicer je bil pa mož videti zdrav, ravno prav rejen in uniforma je bila naravnost vlita na oblik- njeno telo. Na prsih sta mu bingljali velika srebrna in bronasta hrabrostna kolajna. Potem se je pričela dlelitev kruha. cDanes dobi vsakih šest oseb po en komis!» S temi besedami je Zugast stopil k nosačem kruha in začel deliti: Delitev kruha je bil namreč najbolj nehvaležen posel. Posamezne skupine so ga včasih delile po cele ure, odvze¬ male, pridodajale, tehtale, merile, primikale ali odmikale najneznatnejše drobtine ter se tu in tam naposled še steple do krvi. «Najstarejši si, zato ti pritiče.* «Za tako čast vam še svoje griže ne pustim!» se je Bar¬ fuss sirovo odrezal, ne da bi se ganil. Nekje na zgornjem pogradu, kjer so že delili, so se pravkar sporekli. Nekdo je klel, neki dtug pa je z zadirč¬ nim glasom dfejal: «Napravi, kakor hočeš !> so mu rekli nekateri mračni glasovi, medtem ko so drugi molčali. Že med prvim opazo¬ vanjem so se prepričali, da je Barfuss nekako zadel. Nastal je mučen molk. Sem iz druge vrste pogradov se je začul prepirljiv glas: cKako pa režeš, človek božji...?» Kot bi Barfussa ta glas zbodel, se je hipoma odločil in s štirimi hlastnimi, globokimi zamahi razvalil komis na šest približno enakih delov. Operacija se mu je čudovito posrečila in mož se je ponosno ozrl po tovariših, ki so za¬ maknjeni zrli v prizor. Težko je bilo reči, kateri kos je bil večji in kateri manjši. «No?> Petorica se je obrnila h kruhu, ki je majhnim neizobli¬ kovanim možnarčkom podoben ležal po pogradu. «Vzemite!* jih je pozval Barfuss, še vedno klečeč pred kruhom. Nato se je pet parov poželjivih oči začelo kresati na ozkem prostoru, kjer so bili razporejeni posamezni kosi; pogledi so preskakovali drug drugega, ogledujoč si posa¬ mezne kose. Pri tem so bili vsi obrazi ledenomrzli. Prvi je iztegnil roko Kalivoda in hlastno popadel kos, ki so ga izbrale njegove oči. Fajdiga se je skoraj razburil, ker mu je Kalivoda izpred nosa odnesel kos, ki si ga je bil sam izbral, misleč, da je za spoznanje obilnejši od ostalih; zato se je tudi on hlastno pognal za svojim kosom. Hkrati so posegli tudi drugi. Na deskah je ostal en sam kos in sicer tisti, od katerega se je skorja najbolj luščila. Po tem je naposled z prejšnim nasmeškom segel Grum ter ga dejal za hrbet, kot bi ga skril. Njegov nasmešek pa ni bil podoben 231 smehu zdravega človeka, temveč bolj joku bridko raz¬ žaljene duše. Prvo poglavje ctežke ure» je šestorica s tem opravila. H koncu je šlo tudi po drugih pogradih. Nato se je pričelo drugo, še hujše in težje poglavje, namreč požiranje dob¬ ljenih porcij. Po baraki se je že slišalo bolestno tleskanje dlesni in goltanje, vmes pa pridušeno stokanje ali pa ena¬ komerno korakanje tistih, ki so bili najbolj obupani in v svojih dušah najbolj strti, pa si zato niso upali jesti, tem¬ več so skrili porcije v krušnike in se razbežali na vse strani, boječ se svoje lastne slabosti. Po baraki je zadihalo strastno, krvoločno vzdušje gladu. Kalivoda, ki je prvi imel svoj kos kruha, ga je tudi prvi začel mleti. Ker je jedel le s težavo, se je stisnil v svoj kot, se obrnil k steni ter pričel s prsti tlačiti majhne koščke v usta. Jed mu je sproti silila nazaj, zato si je moral %enomer pomagati s prsti. Drugi je popadel kruh mladii Fajdiga, za njim pa Dav- tovič. Zdelo se je, da nobeden ne drobi kruha, temveč da požirata kar cele kose. Turina je še vedno držal svojo porcijo v pesteh in se naslajal ob misli, da bo on kruh še imel, ko ga bodo drugi že pojedli. Toda strasten, samo- gol ten grč, ki je medtem privrel iz Fajdiginega grtanca, je omamil tudi njega. Barfuss si je najprej z nožem odrezal tenek košček in ga počasi, premišljeno deval v usta, kot bi obhajal sam sebe. Okus, ki se mu je nato razlezel po ustih, ga je pa hipoma razdražil in naslednji kos je bil že cela tretjina dobljene porcije. Grum se je edini skušal zdr¬ žati; s počasno, okorno kretnjo se je stegnil proti krušniku in spustil vanj svoj kos; nato se je dvignil in s počasnimi koraki odšel po hodniku, kjer je pobešenih glav že hodilo nekaj drugih izstradancev. Mlad, čokat Poljak, ki ga je bilo toliko, da bi požrl celega ovna, je po zadnjem požirku, ki mu je vidno lezel po grtancu, ves osupel obsedel na pogradu, iz prsi pa se mu je izvil presenečen vzkrik. Medtem se je Grum vračal proti svojemu ležišču; po¬ znalo se mu je, da je razburjen in da se v njem borita dve sili, ena, ki hoče biti človeška, pametna in se upira ukazu¬ jočemu nagonu želodca, druga pa je bil sam ta nagon, ki 232 je prihajal nekje iz osrčja njegove biti. Naval nagona je bil tako silovit, da se mu je skoraj nevarno zameglilo pred očmi. Kakor bi gledal skozi dremavico, je videl, da sedijo Fajdiga, Davtovič, Barfuss in Turina drug poleg drugega podobni jastrebom, ki so pravkar namesto pričakovane obilne kokoši požrli suhega vrabca. Njih oči so bile osuple, njih obrazi bolestno presenečeni. Mogoče sta pretekli dve minuti, odkar jih je bil zapustil, a njih dlesna so se že ustavila; Fajdiga je uprl vanj svoje oči, ga nekaj hipov brezizrazno motril, potem pa zaklel z zategnjenim glasom: «0, ti hudič, ti...!» Grum se je tedaj brez pomisleka spustil na kolena, se dotipal kruha in ga začel tlačiti v grtanec. Preden je po¬ tekla minuta, je kos izginil, Grumu pa je ostal v ustih le pekoč, razdražljiv okus. Tudi on je občepel na deskah. Zadnji se jim je pridružil še Kalivoda. S tem je bilo končano tudi drugo poglavje «težke ure». In tej je sledilo «čakanje». Opoldne bo «bodeča žica», smrdljiva zelenjava iz kdove kakšnega posušenega, niko¬ mur znanega plevela, zvečer črna čorba, kava imenovana, jutri zjutraj spet taka čorba, diokler ne napoči čez štiriin¬ dvajset ur nova «težka ura» ...- Pomalem je baraka zopet začela oživljati. Iznenadenje želodcev je minevalo, bolečine dlesen so ponehavale in staro, vsakdanje življenje se je naselilo po prostorih. Šestorica je še vedno čepela na pogradu in čakala, ne vede česa. Dnevi so počasi minevali, teden dni v Lebringu je bil podoben mesecu na fronti in mesec najmanj letu dni zunaj za visokim plotom iz bodeče žice, ki je obdajal taborišče. Sem in tja je komanda barake potrebovala kako delovno kolono, bodisi za kuhinjo, kjer je lupila krompir ali žagala drva, bodisi za kaka druga dela. Razen tega so vsi nestrpno čakali zdravniških pregledov, dodelitev k dru¬ gim oddelkom, sprememb in sprememb ... Kalivoda ni mogel dolgo molčati. V njegovem grlu je kmalu pričelo nekaj grgrati, hkrati pa so se mu oči zasve¬ tile v strastnem ognju. To je bilo znamenje, da hoče go¬ voriti. Navzlic pohabljenosti je imel Kalivoda čuden nagon, da bi govoril, neprestano govoril. Ta nagon je podkrepil 233 še zdravnik, ki mu je priporočal, naj kolikor mogoče goni in vežba jezik, da si bo s tem izboljšal gibčnost govorilnih organov. Nekaj časa je mlel, kakor pes, ki bi rad povrgel prehitro požrto kost, potem je izdavil, kar mu je bilo na jeziku: ^Zdravnik mi je rekel, da bom jutri ali pojutrišnjem prišel v barake za rekoncalescente. Tam je mnogo bolje, kakor tukaj.* Tovariši so ga komaj razumeli. Kalivoda je v svojem hrepenenju, da bi se rešil zbiralnega oddelka, res verjel, da je povsod bolje kakor tu. To je ponavljal že ves mesec. Tovariši so ga pomilovalno gledali in molčali. To pa je Kalivodo spravilo iz ravnotežja, misleč, da se tovariši pre¬ tvarjajo zaradi njegove pohabljenosti. Vstal je in jih de¬ monstrativno pustil same. «Zakaj pa tega siromaka ne pošljejo domov?* je vprašal Davtovič, ki se še ni utegnil seznaniti z režimom, ki je vladal v taborišču. «Ha, ha, ha — domov!* so se zasmejali drugi, «nazaj h kadiru ga bodo poslali, pa ne domov...» «Saj je vendar invalid!* je poudaril Davtovič. «Invalid? Seveda je, toda za klavnico je še vedno do¬ ber!* mu je odvrnil Fajdiga. Kmalu nato je pristopical k njim mali, suhljati Namerst. Nosil je barve 17 . pešpolka in je v baraki veljal za čudaka, oziroma za človeka, ki ni bil pri pravi pameti. Nekateri so pa trdili, da se je nalašč pretvarjal, da bi bolje odrezal pri generalnem zdravniškem pregledu. Obstal je predi njimi, jih svetlo pogledal, potem pa dejal s skrivnostnim glasom: «Jaz imam še kruha, kruha .. .* Po teh besedah se je glasno zahihital, še malo postal, kakor bi čakal odgovora, in ker ga ni dobil, jih je ošinil z izzivalnim pogledom ter izginil dalje po baraki. Vsi so molčali. Ta Namerst je redno vsako jutro po ctežki uri* hodil po baraki in zaustavljal skupine ter po¬ sameznike, ponavljajoč svoj: Nato so se spet vsi pogreznili v molk, kakor bi čakali, da se bo kaj zgodilo. Toda minil je ves dopoldan brez kakega dogodka. Šele proti kosilu je prišla pošta. Pol ba¬ rake se je zgrnilo tja, kjer je imel komandant barake svojo «pisarno», namreč posteljo s slamnjačo v kotu in mizo poleg nje. Le malokdo je pričakoval kako pismo, vse druge je gnala le strast radovednosti, da bi slišali vsaj imena tistih, ki so bil že povezani z zunanjim svetom. «Fajdiga Franc, pismo in denarna nakaznica!» je zavpil Zugast. «Hierb se je oglasil Fajdiga. Cim je prišel v Lebring, je takoj pisal domov in jih prosil, naj mu pošljejo kak krajcar. Osem dni in glej, vse je tu! cKalivoda Konrad! Pismo!* je malo pozneje zaklical Zugast. «Hier!» se je hotel zadireti Kalivoda, toda preden je utegnil spraviti iz sebe glas, je Zugast bral že nova imena. cBarfuss Ignac!* se je razleglo iz kota. «Pismo!* To je bila vsa pošta. Množica se je počasi razhajala in tisti, ki so bili klicani, so naposled lahko pristopili. Fajdiga je dobil pismo in deset kron. V pismu so pisali, kako jih veseli, da je po tako dolgem času frontne nevar¬ nosti srečno prišel nazaj. Sedaj lahko upa, da mu ne bo več treba na fronto, ker bo kmalu konec vojne. Vsi da govorijo tako. Pobirajo se podpisi za Jugoslavijo in podpisalo se je vse, kar leze in gre. Ljudstvo postaja vedno bolj enih in istih misli. Drugače tudi ne gre. Draginja je, glad, pomanj¬ kanje ... Tudi doma je težko. Najlažje se diobi kaj malega pri vojakih, ki jih je, hvala bogu, vedno polna domača vas. Kadar bodo mogli, mu bodo spet kaj poslali, samo piše naj, kadar koli more. Potem pozdravi od vseh. Fajdiga se je stisnil na pograd in se zatopil v občutke, ki jih je prebudilo v njem to kratko, ljubo pismo. Čudno, da ga ni cenzura zadržala! Na fronto bi ga gotovo ne bil dobil. O deklaraciji za Jugoslavijo so sicer slišali tudi na 235 fronti, toda vsa zadeva se je zdela tako nerazumljiva, pre¬ več neverjetna in oddaljena. Sedaj se zdi bližja, pristop- nejša. Ljudstvo postaja vse bolj enih in istih misli... To je storila vojna... Nedaleč od njega je bral pismo Kalivoda. Toda koj pri prvih vrsticah je pobledel v obraz in roka se mu je pri¬ čela tresti. Zganil je na drobno popisani modrikasti papir in pogledal podpis. Da — nobenega dvoma ni — pismo mu piše — — — Pismo mu je res pisala njegova nekdanja zaročenka Pavla. Tri leta se je valjala po neštetih poste¬ ljah, slamnjačah in skladiščih, od Dnjestra do Soče, od Krkonošev do Karpatov in Dolomitov; nato se je vrnila na Dunaj, kjer jo je nenadoma obšlo spoznanje, da je prav za prav še vedno Kalivodina zaročenka. Pri njegovih so¬ rodnikih je iztaknila njegov naslov in mu poslala to pismo, ki ga je zdaj Kalivoda držal v svojih tresočih se rokah. Skoraj ni mogel verjeti, da je na papirju zapisano med drugim: cPreljubi moj Konrad! Mnogo sem zagrešila nad teboj, toda ta greh sem v teku poslednjih treh let drago plačala. O tem ti podrobno ne bom pisala, toda povem ti, da sem dosti izkusila... Spoznala sem, da je moje mesto le ob tebi in da morem biti le s teboj srečna. — Zvedela sem, da si bil hudo ranjen, toda jaz in domovina te ne bova zapustila. Ce mi dovoliš, preljubi moj Konrad, se bom zavzela zate in te bom spravila na Dunaj, kjer te bom negovala kakor svojega otroka. Ti boš spet zdrav in oba bova srečna, srečna do konca življenja_» Kalivoda je čutil, da ga gleda vsa okolica, zato ni imel poguma, ozreti se, temveč je sklonjen, kakor je bil, lovil sapo. Ko je bil v največji zadregi, mu je slučaj nenadoma priskočil na pomoč. Barfuss je na svojem ležišču nenadoma zagnal pismo, ki ga je dobil, od sebe, da je zletelo na hodnik, hkrati pa srdito zaklel: «Hudič naj vzame vse skupaj!» Njegov obraz je zalila rdečica, oči pa so razburjeno begale po tovariših, kot bi med njimi iskale krivca, ki je povzročil njegov nenadni izbruh. 236 «Kaj se je zgodilo?* je pohlevno vprašal Fajdiga in pobral pismo. Namesto odgovora ga je Barfuss sovražno pogledal in še enkrat ponovil: cHudič naj odnese vse skupaj, Ruse, Avstrijo, vojno, Lebring in ves svet...» Spravil je pismo v žep, nato pa vstal in izginil iz ba¬ rake. Takoj za njim je odšel tudi Kalivoda. Tovariši so osupli gledali za njima. Nesreča, ki je zadela Barfussa, je bila zanj gotovo ne¬ prijetna. Od doma so mu pisali, da je njegova edina sestra, tista, v katero se je bil zaljubil rajni Holcman, porodila otroka z — Rusom. Morali bi mu sicer že davno pisati, je stalo tam, ker se je to zgodilo že pred nekaj meseci, toda na fronto mu niso hoteli sporočiti, da bi se po nepotrebnem ne razburjal. Sedaj pa nima smisla kaj skrivati, ker bo prej ali slej itak zvedel. Rus je bil pri njih že več kot dve leti za hlapca in je bil zelo priden. Toda dobil je, kar je zaslužil. Celo nedeljo so ga imeli privezanega pred občin¬ sko hišo in vsak, kdor je hotel, mu je lahko pljunil v lice. In teh ni bilo malo... Potem so ga vklenjenega odvedli žandarji in gotovo ga nihče več ne bo videl. Barfussova sestra je prejokala cele dneve in noči in se še zdaj ni po¬ polnoma upokojila. Otrok, dečko, je pa zelo prisrčen in popolnoma podoben svojemu očetu... Pismo je zaključil poziv, naj še on odpusti sestri, kakor so ji odpustili drugi. Stvar da je za družino in za občino res velik udarec, toda pomisliti je treba, da je, kakor vsega zla, tudi tega kriva vojna... Barfuss je izginil nekje za barakami, da bi na samoti prebavil nenadno, neverjetno novico in si skrivaj otrl solze, katerih je imel polne oči. Takih grenkih, skelečih solz dotlej še nikoli ni okušal. Kako je vse to čudno? On se je tolkel po frontah za domovino, doma pa gre sestra, tista sestra, ki jo je imel tako otroško rad, — in leže v posteljo s tistim, proti kateremu je on nosil na prodaj svoje kosti... Kdo je kriv tega, ali sestra ali ta Rus ali nekdo tretji...? Popoldne sta se srečala s Kalivodo, ki je tudi nekje za barakami hladil razgreto glavo. Barfuss je imel denar in je povabil Kalivodo v kantino na polič srednještajerske šmarnice. Česa drugega itak ni bilo mogoče dobiti. Tam 237 sta zalivala vsak svojo ljubezen, Barfuss izgubljeno, a Ka- livoda spet najdeno. Ni minila dobra ura in že so po kantini odmevali pijani kriki. Barfuss je vpil: «Moja sestra, najlepše dekle v vasi, se je sfretala z Ru¬ som — z Rusom !> Kalivoda pa: < Vedno sem trdil, da se bo moja Pavla spet znašla!» Barfussov glas je bil otožen, samomorilen, medtem ko je bil Kalivodin glas vedno veselejši. Kmalu je vedel ves odldelek, kaj se jima je pripetilo. Proti večeru ju je moral Zugast s pomočjo patrulje s silo odstraniti iz kantine.- Po večerji se je okrog Gruma zbral krog znancev in prijateljev. Tako je šlo večer za večerom od prvega dne, ko je Grum prišel v barako. Slovenci so prihajali iz drugih barak in celo iz drugih oddelkov, čeprav je bilo to strogo prepovedano in zaradi visokih pregraj tudi težko. Poznik, ki je prišel iz barake štev. 13, se je obrnil k Fajdigi: cCul sem, da si dobil pismo. Kaj ti pišejo?* Pozniku je okrog ust vedno igral tisti nasmeh, kakor pred leti, ko je priešl k bataljonu štev. 100. Zdelo se je le, da je zdlaj ta smeh za spoznanje bolj smel, kakor je bil takrat. To je vzbujalo videz, kakor da bi vse vedel, kaj se godi in kaj se ima zgoditi. «Pišejo, da bo kmalu konec vojne. Deklaracijsko giba- . nje je imelo popoln uspeh. Dobili bomo Jugoslavijo...» Pozniku so se raztegnila usta. tTo sem vedno trdil. Vedel sem, da ne more priti dru¬ gače .. .* Po kratkem molku je dejal Prodan, vojak 26. domo¬ branskega polka, doma nekje od Ptuja: «Dobro, Jugoslavija! Ko bi človek le vedel, kakšna bo...* Spadal je še vedno med tiste, ki so bili sicer siti vojne do grla, vendar se niso še zavedali izhoda iz trenutnega stanja. Grum mu je skoraj razburjeno odgovoril: «Taka bo, kakršno si bomo sami napravili. Ce si jo bomo slabo uredili, bo slaba, če dobro, bo dobra!* «Misliš, da bomo mi sami delali državo?* je nejeverno zinil Prodan. 238 je šepeta je vprašal Davtovič. cMislim dab je odgovoril Grum. «Vojna je vsega kriva !> je tiho dodal Fajdiga kakor v opravičilo. Njihov, še dolgo neugnani nemir je delila tudi nad velikanskim taboriščem razprostrta noč. Veter, ki je pri¬ hajal sem od panonskih nižav, je bril nizko nad strehami barak; včasih so njegovi valovi plahutali po ostrešjih, vča¬ sih pa so s tako močjo brili skozi žične mreže telefonskih in električnih napeljav, da je odurno žvižgalo. Kakega drugega glasu ni bilo slišati; niti ropot kakega mesta niti stok drevja ali bučanje planine ni dosegalo te samote sredi murskega polja. Enkrat ali dvakrat je mimo taborišča drvel nočni vlak, toda ta odmev je naglo loputnil mimo njih, nakar je bila samota še težja, še neznosnejša. Nad Lebring se je grozotno sklanjala četrta zima svetovne vojne ... II. Cetovodja Rode je pravkar nadzoroval barako štev. 16 rekonvalescentnega oddelka, kateri je bil že precej časa komandant. Ko se je z neznatno prasko rešil fronte, je kmalu obvisel v Lebringu. Služba mu je ugajala in zato jo je skušal podaljšati, kolikor je bilo v njegovih močeh. Tej skrbi se je komanda taborišča imela tudi zahvaliti, da je bil red v njegovi baraki najbolj vzoren. Že na prvi pogled se je notranjščini barake poznalo, dk vlada v njej trda roka; vse postelje, ki so stale v štirih ifl* 243 dolgih vrstah od enega konca barake do drugega so bile kakor štiri vrste zravnanih paradhih soldatov. Slamnjače so bile tudi vse enako natlačene, vse enako velike, vse enako štirioglate. Oglati, do pičice si podobni zlogi odej na vzglavjih so oglati, mrzli red še povečali. Leseni pod je bil pomit in zdelo se je, da je tudi malenkostna prtljaga stanovalcev bila obešena po enem in istem redu. Enoličnost dolgih posteljnih vrst je motilo le nekaj le¬ žišč, ki niso mogla biti zlikana kakor druga, ker so na njih ležali vojaki. To so bili bolniki s posebnim zdravniškim dovoljenjem, da smejo ostati v posteljah tudi čez dan. Če¬ prav je bil rekonvalescentni oddelek namenjen okrevancem kot počivališče in so drugod navadno smeli po mili volji polegati tudi čez dan, je Rode v svoji baraki uvedel poseben režim. Zjutraj je moralo vse iz postelj ter zlikati ležišča. V posteljah so smeli ostati le oni, katerim je zdravnik po¬ sebej predpisal ležanje. Ako je bilo lepo vreme, so morali rekonvalescenti na prosto in malo je manjkalo, da se niso morali po jetniško vrteti okrog barake. «Sveži zrak je najboljši zdravnik!» je Rode neprestano gonil. In bog ne daj, da bi se dopoldne kdo usedel na slamnjačo. Rode je oprezal okrog ležišč kakor lisica okrog kurjih gnezdišč in ni mu ušla niti najneznatnejša nerodnost ali površnost. Baraka je bila prazna, ker so bili rekonvalescenti na sprehodu. «Kdb spi tukaj ?» je vprašal svojega pomočnika pri slamnjači, ki je bila na videz podobna vsem drugim. Toda tudi pomočnik se ni mogel spomniti, zato se je četovodja obrnil k bližnjemu ležišču, kjer je ležal vojak okroglih lic: «Kdo spi tukaj, infanterist Zega?» Rekonvalescent Zega, ki se je že dolgo selil po Lebringu iz oddelka v oddelek, ki je vse pretrpel in bil na vse pri¬ pravljen, samo da bi se obvaroval pred fronto, se je na¬ slonil na laket in dejal: «Kdo leži tu? Ne vem, toda zdi se mi, da Štefanič...? «Štefanič! Seveda ta Štefanič! Saj poznam njegovo po¬ vršnost, » se je oblizoval Rode. «Toda tudi moja mera bo nekoč polna. Ne vem, kolikokrat sem ga že opomnil. Po¬ čakaj, zelenjak, z menoj ne boš bril norcev.h 244 Zapisal si je Štefaničevo ime. Počasi se je približeval drugemu vojaku, ki je imel dovoljenje za celodnevno le¬ žanje. Rode je zelo nerad hodil mimo njega. Čeprav je bil mišljenja, da je poležuh simulant, ga je vendar vselej, kadar ga je videl, nekaj neprijetnega stisnilo. Posebno njegovih oči ni mogel prenesti, ker so se mu zdele očita¬ joče. Kakor bi hotel odgnati neprijetno misel, ga je ogo¬ voril : «No, infanterist Popovič, kako gre?» Na postelji je res ležal infanterist Popovič, bivši soldat btaljona štev. 100. Jetika, ki jo je nosil s seboj iz Arada, ga v teku treh let še ni zglodala. Še vedno je ležala dobra tretjina tega moža v baraki štev. 16 v Lebringu, kamor so ga pred nekaj meseci spravili kot okrevanca iz Hergasta pri Gradcu. V Lebringu se mu je bolezen spet kmalu po¬ slabšala, vendar ga je zdravnik še vedno držal v taborišču. Mogoče bi ga bil že poslal kam drugam, ako bi bolnik sam sitnaril, toda Popovič je slutil, da je zanj vsako zdravlje¬ nje odveč in da je njegova življenjska karantena že dk> skrajnosti izčrpana; zato je bil popolnoma ravnodušen do vsega. Tudi za Rodetov nagovor se skoraj ni zmenil. Mirno je ležal na hrbtu, si podpiral glavo z dlanmi sklenjenih rok in nepremično strmel naravnost predse. Rode je mimogrede in nehote ujel Popovičeve oči ter je še vedno čakal na odgovor. Pogled soldatovih, skoraj gorečih oči ga ni le razorožil, temveč mu je pognal v srce neki skriven strah. In spet mu je prišlo na misel: kdo ve, ali ta človek simulira, ali pa je resnično bolan? Pozabil je na prezir, ki ga je doživel, in hotel dialje, ko je zaslišal Popovičev zasmehijivi glas: «Prav dobro, gospod četovodja!> cHudič te vzemib si je mislil Rode, a glasno je rekel: «Zakaj nočete k zdravnku, Popovič ?» Namesto odgovora je Popovič začel kašljati; po dolgem, suhem hropenju se je nagnil nad škatljo, ki je stala ob njegovem vzglavju. Rode jo je pobral na drugi hodnik. Popovič se je zavedal, da je njegov kašelj d(rugim nezno¬ sen, toda v stanju, v kakršnem je bil, je bil ta kašelj edino orožje, s katerim je mogel pokoriti svet okrog sebe. Zato je kašljal, kašljal... 245 Pred menažo je komandant barake — Rode zgrabil tiste, kateri niso imeli ležišč v redu. Klical je tudi Šte- faniča. «Tukaj!» se je oglasil Štefanič z malomarnim glasom. « Kakšen tukaj, pri nas se pravi Hierb je zavpil Rode. «Pa hierb je dejal Štefanič tiše. Toda četovodja ga je le slišal. Štefanič se ni premaknil. je grozeče vpil četovodja. «Ne, ker se tako ne ravna z namib je odvrnil Štefanič, pripravljen na vse posledice. «Ha, dobro, še z nosom jih boste pobirali, še z nosom! Toda na Golgoti...» Na gornjem koncu taborišča, ki je bil obrnjen proti bližnjim hribom in kjer se je stikalo več oddtelkov, je stalo nekaj samotnih dreves. Pod njimi skoraj ni bilo ruše, a kotanjasta tla so bila pokrita z odpadlim listjem, kolikor ga že ni odnesel veter, ki je imel tu svojo pot od juga proti severu. Ta skrajni konec taborišča se je imenoval: Golgota. 246 Nad obširnim taboriščem je ležala svetloba pozno no¬ vembrskega sonca, vsa medla, kakor bi se v resnici že po¬ slavljala. Proti jugu, kjer se je dolina širila, je bila jas¬ nejša, toda proti severu, kjer so jo obrobljali rjavo zeleni hribi, se je hitro spreminjala in se stapljala z barvo hribo¬ vitega obzorja. Za hribi na zapadni strani doline so se videle podolgovate, visoke gore, katerih vrhovi so bili po¬ kriti s snegom. Onkraj teh gora ni bilo več sveta. Ozračje je bilo napolnjeno z ostrim zrakom, vendar se je še čutila prijetna toplota bledikastih sončnih žarkov. To pa zaradi tega, ker ni pihljala nobena sapica. Bil je dan, ko se jesenski čas poslavlja in je pred durmi že zima ... Srca, ki živijo sredi takega ozračja in take ovenele svetlobe, so otožna in se krčijo v neznanih, težkih slutnjah... V kotu, ki je pripadal rekonvalescentnemu oddelku in je bil pregrajen z bodečim plotom, je stalo pet dreves. Pri vsakem drevesu pa je bil privezan po en vojak s hrbtom k deblu. Sem so namreč od jutra do večera gonili vojake iz vseh oddelkov. Kotanje pod 1 drevesi so bile izkopane in udrte od navpik stoječih nog, raskava skorja dreves je bila polna globoko vanjo zajedenih krogov. Toda udrtine niso bile le pod drevesi, okrog debel in pod vejami, temveč tudi ob cementnih stebrih, ki so nosili bodičasti plot. Štefanič je visel pri prvem drevesu. Obrnil se je k svo¬ jemu sosedu Megliču in ga vprašal: je potrdil Štefanič. Korporal je ostal kar pri njih. Cez nekaj časa je pogle¬ dal na uro. cDobrih pet minut še manjka, toda končajmo to reč za danes,» je dejal in jih pričel odvezovati. «Če bi vas pa kdb vprašal, se pritožite, češ, da vas je dobila v pest neka korporalska zverina od 17. polka.» Postavil jih je v vrsto; spredaj Štefaniča in Megliča, zadaj Madžara in Žinka, Nemca pa samega za njimi. «Habt acht, maršb Odkorakali so proti upravnim barakam, kjer jih je kor¬ poral moral oddati. Toda komaj so napravili nekaj kora¬ kov, se je korporal ustavil. Spet je pogledal vse po vrsti, potem pa dejal z značilnim glasom: «Da boste vedeli, kdo vas je danes privezal: jaz sem korporal Hafner Anton!» cKorporal Hafner Antonii so zamrmrali vojaki. «Maršb Molče so odkorakali dalje. «Korporal Hafner Anton! To ime si bo treba zapomnitib sta vsak zase premišljala Štefanič in Meglič, ko sta kora¬ kala proti baraki štev. 16_ Kakor po navadi je Štefanič tudi ta večer pristopil k Popovičevi postelji in ga vprašal: «No, ali jih bomo vrgli ?» 251 Pri Popoviču so namreč vsak večer igrali karte, Štefanič in njegovi ožji prijatelji. Popovič je počasi okrenil glavo k njemu, uprl vanj svoje globoke oči ter mirno a naporno dejal: «Nocoj, dlragi brat, pa ne bom igral kart. Nocoj bom umrl.. .* Štefanič ga je začudeno pogledal. Kaj mu je, Popoviču? Doslej se ni nikdar šalil! Videti je tak, kakor vsak večer, malo znojen je sicer in oči mu malo bolj gorijo, toda tak je, odkar je tu. Zato se je zasmejal: «Beži, beži, kaj pa govoriš?* Navzlic temu, da je bil Popovič strasten kvartač in da mu je bila to edina zabava, ga Štefanič ni mogel pripraviti k igranju. To mu je dalo misliti. «Ali naj pokličem zdravnika?* V odgovor ga je zadel tako neprijazen pogled, da je nehal siliti vanj. Pustil ga je samega in odšel iskat nove tovaršije. Ko je prišel do kota, kjer je kraljeval rekon¬ valescent Segal, se je pravkar vršila vsakdanja Segalova ^konferenca*. Skoraj tucat vojakov se je tiščal okrog nje¬ gove postelje. Pristopil je tudi Štefanič in prisluhnil. Rekonvalescent Segal je veljal v baraki že za nekakega preužitkarja. Njemu se ni nikamor mudilo. V oddelku je že šesti mesec živel najbolj preprosto življenje. Od doma je dobival večje ali manjše pakete, tako da se hrane ni pritaknil, razen kruha, ki ga je redno jemal, čeprav je tudi na deset ljudi prišel po en hleb. V baraki je bil go¬ tovo najbolj rejen, vendar bi vsak, kdor ga je videl pred tremi leti, moral priznati, da je mož nevarno shujšal. Odi zdravnika je imel dovoljenje za ležanje, kar je tudi do¬ sledno izkoriščal. Vsak drugi dan je hodil k pregledu, kjer je dobival praške zoper ture v črevesju. Akoravno ni moglo biti z njegovim zdravjem vse v redu, so vendar vsi slutili, da stvar ni tako nevarna. O tem je bil prepričan tudi ko¬ mandant barake Rodte. Vendar je Segal kljub Rodetu podpiral tri ogle barake, če ne celo tri ogle celega oddelka. Vsako jutro je redno dobival več časnikov, ki jih je dopoldne prebiral, popol¬ dne pa razlagal tistim, ki so ga hoteli, in tistim, ki ga niso hoteli poslušati. Ker se je pisalo že konec leta 1917 ., 252 je bilo teh drugih vedno ved. Segal je bil seveda še zmeraj navdušen patriot. Imel je tudi veliko lažje stališče, kakor pa pred dvema, tremi leti: centralne velesile so bile povsod zmagovalke in so povsod stale daleč v notranjščini sovraž¬ nih ozemelj. Okupirana je bila cela Srbija, del severne Italije, severne Francije, skoraj vsa Belgija, večji del Ukrajine, cela Rumunija. Kaj hočete še več, ljudje božji? cDomov bomo šli, trdi Segal,» je dejal rekonvalescent Jarnik od 7. pešpolka Štefaniču. Na njegovem obrazu se je poznalo, da verjame, kar je pravkar čul. Jarnik je bil tudi že nekaj mesecev v Lebringu. Njegov oče je bil gosposki koroški kmet, ki za sina ni stiskal. Sin je mazal, kjer se je dalo in je v teku dveh let, odkar je bil v vojski, prišel šele dvakrat do fronte in se vsakokrat pred nosom ognjene črte vrnil v zaledje. Da je bil nevaren zaledni potepuh, se mu je poznalo tudi na drznem obrazu. Čeprav je bil ve¬ seljak, ga večina tovarišev ni marala. Segal je pripovedoval dalje z mogočnim, prepričevalnim glasom: «... in tako se bo zgodilo, kar sem že spomladi trdil, ko je v Rusiji izbruhnila revolucija: z Rusijo se bo sklenil mir. Boljševiki so,siti vojne. Naša vzhodna armada bo potem navalila na zapad in na jugozapad. Dva poštena sunka in stvar bo opravljena za vse večne čase.» tSamo da bo mir,* je vzdihnil Zega in pozabil pri tem na svojo italijansko narodnost. Borba za zaledje, katero je moral voditi zadnja tri leta, ga je popolnoma demora¬ lizirala. «In potem se bo začel obračun!> je s poudarkom nada¬ ljeval Segal; «potem bomo obračunali s tistimi, ki so ves čas škilili za mejo, s tistimi, ko so zakrivili Sarajevo, s pan¬ slavisti, socialisti in podobnimi prekucuhi.> «Nekdo je vprašal z zagonetnim glasom: «Torej še ne bo miru ...?» Segal ga je nezaupno pogledal in oni se je zdrznil: tSamo tako sem mislil,..» «Dobro,3> je pogoltnil Segal zadrego, «eno je, mi smo zmagoviti...» Toda nocoj ni imel potrpežljivih poslušalcev. Porcije kruha, ki so jih dobivali zadnje čase, so bile vsak dan 253 manjše, želodci rekonvalescentov so bili razdraženi, vojaki nemirni, razburljivi. Štefanič ni mogel več brzdati jezika. je zagodrnjal zbadljivo. je pritegnilo več glasov. Tisti, ki je prej izjavil svoj dvom o miru, se je zdaj spet opogumil: cVrag vedi, kako je s temi zmagami? Bolj ko zmagu¬ jemo, bolj gladujemo .. .» <Če bi bili siti, bi se torej vojskovali tudi sto let—?* jih je zbodel Segal. O kruhu in gladu se nikoli ni maral pogovarjati, ker se je zavedal, da ga baraka gleda postrani zaradi njegovih paketov. Ni pomagalo nobeno prigovarjanje tovarišev, seme, ki je bilo vrženo iz obupane duše v razdvojeno, se je že za¬ jedlo v invalidovo miselnost in ga ni bilo več mogoče iz¬ trgati. V treh dneh je Kašomiš vidno shujšal. In danes je že pred «težko uro» vprašal tri, štiri tovariše, medtem tudi invalida Janodo: «Kaj bi ti napravil, če bi popolnoma oslepel ?» Ko je prišla pošta, je dobil pismo. Pisala mu je njegova teta iz begunskega taborišča v Lipnici in mu namignila 17 257 nekaj neprijetnega o njegovi ženi, ki je bila v istem tabo¬ rišču. Nič določenega sicer ni stalo tam, toda namig je bil tako dvoumen, da je Kašomiševo že itak razdvojeno srce zajela obupna grenkoba. Nekaj časa je begal po baraki, potem je odšel h komandantu barake četovodji Smuku, ki je imel nanj še največ vpliva. «Vidiš, Franc,» mu je rekel, ctako se godi človeku: Naj¬ prej mi je vojna porušila domačijo, potem mi je vzela eno oko, mogoče mi bo v kratkem vzela še drugo in zdaj mi bo vzela — če je še ni — tudi mojo ženo. Povej mi, čisto odkrito mi povej,kaj mi še lahko slabega stori vojna?» Cetovodja Smuk ga je skušal pomiriti, toda tudi on brez uspeha. Kakor je imel Kašomiš navado, strastno in zadirčno odbijati tolažbe zaradi očesa, tako je tudi zdaj Smuka trdovratno odbijal, trdteč: «Ne, ne, poznam jo, predobro jo poznam_» «Saj vendar ni otrok, nezrela deklina, saj ima dvoje otrok!» je vztrajal četovodja. «Ravno to je hudič, Franc! Ce ti zrela ženska znori. Takrat ti uide čez ojnice, če bi jo noč in dan imel v komatu. Teta ne bi zastonj pisala teh reči.» Komandant barake je v zadregi molčal. Kašomiš pa je čez nekaj časa nadaljeval z vdanim, tveganim glasom, ka¬ kor bi bilo že vse djano: «Sicer pa, ali ji sploh morem zameriti. Tri leta je mlajša od mene. Že četrto leto sva narazen. In potem, če pomislim, da sem že napol slep — da bom jutri morebiti že popol¬ noma slep ... ali imam sploh še kakšno pravico do življe¬ nja? To je vojna, moj dragi Franc...!» Potem sta molčala oba. Smuk je vedlel, da je tu potrebna predvsem potrpežljivost. Nenadoma je Kašomiš skočil: «Veš kaj, za dopust prosim! Ali ga bom dobil?» «Da, zahtevaj dopust! To je najpametneje. Potem boš doma vse uredil. In do Lipnice je samo nekaj streljajev. Priporočil bom stvar komandi oddelka. Mogoče bi šlo celo z Romom ...?» «Z Romom ne, Rom je svinja!» ga je razdraženo zausta¬ vil invalid. «Rom ravna z nami kakor s simulanti. Toda tudi zanj bo prišla ura plačila.» 258 Smuk ni hotel in tudi ni mogel zagovarjati računskega vodje velikega invalidskega oddelka, ki je veljal za pra¬ vega boga v taborišču, zato je molčal. Kašomiš se je torej odločil za dopust. Invalid Dervodel se je z bergljami primučil do svojega tovariša Demarka, ki je ležal na nasprotnem koncu ba¬ rake. Oba, Dervodel kakor Demark sta morala priznati, da sta jo še dovolj poceni odnesla. Dervodela je pri padcu Gorice ranila granata v nogo nad! kolenom in mu iztrgala veliko zaplato mesa in kit, poškodovala pa mu je tudi kost. Stvar sama na sebi še ni bila pretežka, toda v teku eno¬ letnega zdravljenja so nastopile razne komplikacije in tako se rana še vedlno ni zarasla; še vedno je sluzil smrdljiv, zelenkast gnoj iz trdovratne luknje. Vendar ga je bolniš¬ nica v Gradcu že pred nekaj tedni oddala v Lebring, kjer je čakal, kakor so mu rekli, na odpravo v neki invalidski dom. Medtem je hodil vsak drugi dan k prevezovanju. Bil je še tako slab, da je moral rabiti dve berglji. Demark je prišel pred italijansko strojnico, ki mu je prerešetala levi bok. To je prešlo brez prevelikih posledic za njegovo zdravje. Dve krogli sta mu pa ostali v telesu in sicer ena nekje v trebušnici, druga pa pod pazduho. Teh dveh krogel zdravniki niso mogli odstraniti. Njima se je Demark imel prav za prav zahvaliti za svojo invalidnost. Krogli ga nista skoraj prav nič ovirali, bilo je celo narobe: začeli sta sami od sebe riniti iz telesa na površje kože. Ce bi se zdaj podvrgel operaciji, bi mu jih brez težkoč lahko odstranili. S tem bi seveda prenehal biti invalid. Demark pa je čakal na nadpregled, ki ga oprosti vojaške službe. Pri Demarku je Dervodlel našel že invalida Blažuna od 87. pešpolka. Ta Blažun je bil še večji siromak, kakor Dervodel in Demark skupaj: Imel je prestreljeno koleno leve noge, razen tega pa suho desnico, ki mu jo je po dol¬ gem razparal slep strel, ki se je najbrž odbil kje na kaki kraški skali. Komanda in razni drugi vneteži so Blažunu in tovarišem dopovedovali, da ga je zadela dum-dum kro¬ gla. Blažunu je bilo seveda vseeno, kaj mu je raztrgalo roko, zanj je bilo važno, da je bil invalid in za delo ne¬ sposoben. 17 * 259 «Demark,» je dejal Dervodel in se usedel na njegovo posteljo, tdanes sem zvedel, da pridem v invalidski dom v Linz, kjer se invalidi učijo raznih obrti. Kakšno obrt bi mi ti nasvetoval?* Dervodel je kljub pohabljenosti bil še vedno optimist in se je skušal znajti tudi v novem položaju. «Kako misliš ti?» so ga hkrati vprašali trije, štirje gla¬ sovi. je še gredoč po hodniku izpraševal Janoda. «Nič posebnega, le nekaj sem vam mislil povedlati...» Komandantu barake se je poznala velika zadrega ne le na glasu, temveč tudi na obrazu. Stoječ poleg svoje postelje, se je oziral zdaj v Janodo, zdaj v vrata barake. Potem je okorno dejal: Janodin glas je bil vesel, vendar je bilo v njem mogoče zaslutiti prizvok nekega strahu. Janodina žena je namreč dopotovala že dopoldne in sicer z rešitvijo v rokah, da se Janoda lahko takoj vrne domov, kar ji je uspelo doseči v Olomucu in kar jo je stalo pol praseta. Za mazanje raznih taboriščnih koles je privlekla s seboj skoraj celo ostalo svinjsko polovico, od katere je največji delež dobil feldvebel Rom, dasi popolnoma po nepotrebnem. Rom in njegovi kolegi so v pisarni takoj izvohali, da žena niti ne sluti, kaj manjka možu, ker je v eni sapi iz¬ praševala za vzrok njegove invalidnosti. Janoda ji namreč resnice res ni sporočil. Mislil si je pač, da bo še takrat pre¬ hitro, kadar bo moral povedati. Mazilo, ki ga je žena dala Romu, pa je povzročilo, da je ta odurnež postal mahoma zelo prijazen in da je takoj poklical četovodjo Smuka k sebi. Nastalo je vprašanje, na kak način naj se mladi ženi dopove, kaj jo čaka. Tedlaj se je Rom nenadoma pokazal neznansko človekoljubnega in obzirnega. «Ženo je treba nekako pripraviti na to, kaj jo čaka. Da ji Janoda ni pisal, to razumem ... Popolnoma razumem ... Njemu bo tudi sedaj težko. Toda nekako je treba poma¬ gati^ je besedoval. 264 Cetovodja Smuk je predlagal, da se stvar najenostav- neje reši, če povedo ženi kar v pisarni, in sicer zaradi vpliva bi bilo najbolje, če bi to stvar prevzel sam Rom... Toda feldvebel se je naloge branil ko hudič križa. «Nikakor nisem za to, nikakor ne! Stvar ne sme imeti uradnega značaja, temveč mora biti samaritansko oprav¬ ljena. Po moje si ti, Smuk, najbolj pripraven za take reči. Razen tega znaš tudi jezik, ki je češkemu blizu. Jezik je pri tem važna reč...» Sklenili so, naj Smuk kot Janodin četovodja prevzame neprijetno nalogo in jo reši, kakor pač more in zna. In tako sta si Smuk in Janoda stala nasproti. «Kdaj pa?» je vprašal Janoda. cLahko takoj! Pospravite svoje stvari...» Komaj je Smuk izustil zadnjo besedo, so se odprla vrata barake in med podboji se je pokazala Janodina žena, ki jo je prej pustil četovodja zunaj, potem ko je z njo trikrat ali štirikrat premeril pot od pisarne do barake in nazaj, ne da bi ji mogel razodeti resnico. Janoda in njegova žena sta si stala iz oči v oči... «Jan, moj Jan!» je zavpila žena in se razprtih rok za¬ gnala proti možu, ki je kar obstal na podu. < Jan, moj Jan...» Mladta žena se je oklenila Janode ter ga pritiskala na prsi s tako silo, kakor bi ga nikoli več ne mislila izpustiti. Iz prsi ji je vrelo nerazumljivo, grgrajoče ihtenje najglob¬ ljih srčnih čustev. Saj ni bilo tudi nobeno čudo, ker ga je videla zadnjikrat pred skoraj tremi leti, ko ga je iz njene postelje odgnala patrulja garnizijskega sodišča v Olomucu. Pri tem so ji močne, lepe prsi ognjevito valovile in iz oči so ji vrele vroče solze razmehčanega, srečnega srca. «Jan, ti moj Jan...!» Janoda se najprej skoraj ni mogel znajti in je drhtel s povešenimi rokami v njenem naročju. Bil je videti ne¬ znansko nebogljen in nesrečen. Zagrnil ga je mogočen in sočen val življenja, pod katerim je revež zadrhtel kakor šiba na vodi. Šele po prvih sunkih iznenadenja in strahu je dvignil svoje roke in jih položil na ramena svoje žene, vzdihujoč s pridušenim glasom: «Ana, moja Ana...» 265 Tako sta nekaj časa ostala objeta pred 1 vso barako, ki je molče, kakor onemela, spremljala prizor. Skoraj vsem je burno bilo srce, nekateri so morali celo gledati stran, da so se ubranili solz. Nenadoma pa je grozen, sunkovit krik pretresel barako. Ali ni ženino telo našlo tiste prave to¬ plote, ko se je stisnilo k pohabljenemu možu, ali so nje¬ gove roke bile preslabotne, premrzle in je bil mogoče mo¬ žev poljub neobčuten, pretuj... kdo ve; mlada žena je kriknila in izpustila Janodo. Odstopila je dva, tri ko¬ rake, kot bi se odmikala od čudne, nepoznane pošasti, ki ji streže po življenju; njene oči so bile preplašene, razočarane in zbegane obenem, njeno ponosno, mlado, lepo telo se je skrivilo, kakor se skrivi pohojen črv... « Jan ...?» Strahoten glas je napolnil barako do zadnjega kotička. Žena je dosegla steno, kjer ni mogla dlalje. « Jan ...?» Janoda je pobledel kakor zid. Zavedal se je, da se je v tem trenutku odkrila vsa tajnost njegove nesreče in da je ni mogoče več skrivati. Povešenih rok je obstal sam na praznem prostoru in zbegano gledal okrog sebe. Njegovi proseči pogledi so se obračali zdaj k ženi, ki je zakritega obraza slonela ob plankah, zdaj h komandantu barake, Smuku, ki je v zadregi gledal skozi okno, zdla j k tovarišem, ki so nemo prisostvovali prizoru. Toda nikjer niso njegove proseče oči našle pomoči, rešitve ... V tem hipu se je žena odtrgala od plank in se zagnala proti če to vod ji Smuku ter ga objela tako krčevito, kakor malo prej svojega moža. Malo je manjkalo, da ga ni zru¬ šila na tla. c Ali je res, gospod komandant ali je res...?» je ihtela s prosečim, usmiljenja vrednim glasom. ^Povejte mi, ali je res...?» Komandant Smuk jo je po prvem iznenadenju začel s svojimi velikimi rokami usmiljeno trepljati po hrbtu in po ramah, zraven je pa pomirjevalno golčal: «No gospa, no gospa ...» Drugega ni mogel spraviti iz sebe. Po prostoru so se slišali kratki, pritajeni vzdihi, nekatere priče tega žalost¬ nega dogodka se niso mogle vzdržati ganjenosti. Cetovodja 266 Smuk se je naposled izvil iz obupnega objema ter je ženo z največjo prizaneljivostjo posadil na svojo posteljo, kjer je ihteč obsedela. Janoda je še vedno stal tam, kakor prej, ne vedoč, kaj naj počne. Smuk je videl njegov iznenadeni, bridki obraz, zato se je hitro sklonil k plakajoči ženi in ji rekel z vzpod¬ budnim glasom: «Gospa, nehajte že, nehajte zaradi njega; siromak je...» Pri teh besedah ga je žena pogledala z dolgim, objoka¬ nim pogledom, potem jo je znova posilil jok. Toda ta jok je bil zdaj drugačen kakor prvi jok iznenadenja in razoča¬ ranosti, podoben joku smrtno ranjene živali. Bil je mnogo bolj človeški, bridlek, tožeč in objokujoč bol, katere ne bo nikoli več mogoče izjokati. Bil je podoben joku, s katerim se objokujejo mrliči. Minilo je nekaj težkih minut. Toda zdelo se je, da se na dnu te tihote sliši nekaj še težjega, nekaj mnogo glas¬ nejšega kakor ženin jok, in to je bil Janodin smrtni molk. Pohabljenec je stal še vedno na enem in istem mestu, brez volje, brez najmanjše podjetnosti, da bi posegel v trage¬ dijo. Tedaj se je spet četovodja Smuk nagnil k ženi in ji rekel: «Žena, dovolj bo ...» Žena je spustila roke na krilo in dvignila k njemu svoj obraz. Poznalo se ji je, da se ji počasi vrača zavest, da zmaguje pamet nad boljo in čustvom. Počasi se je dlvignila in se obrnila k možu; toda komaj je začutila njegovo bli¬ žino, jo je znova zrušila bolest. Zopet si je zakrila obraz z rokami in zatarnala z glasom, ki je izražal več usmiljenja do nje same, kakor pa do moža. Njen jok se je zdaj kot bolestna sebičnost razlegal po baraki. Pod njegovim udarcem se je zdelo, da se je postava moža zamajala. Smukov obraz je zadobil grenke poteze, nekje v ozadju se je začula polglasna kletev... S postelje, kjer je ležal invalid Ožep, se je zaslišal surov glas: «Prekleto, ali ne veš, da je invalid...? Ali ne veš, da ga je vojna zaklala ...?» Baraka ni mogla prenesti ihtenja, ki je zvenelo sebično in je šlo že na račun pohabljenega tovariša. 267 Žena je osupnila, kakor bi razumela smisel tega, kar je dejal tuji glas. V tem hipu je spet pristopil k njej koman¬ dant barake. «Ne pozabite, d'a je vojna...» Njegov glas je bil bodrilen, a trd. Žena je odgovorila z dolgim, vprašujočim pogledom, kakor bi mu hotela prodreti v notranjost; od njega je zdrknil njen pogled po baraki, od ene vrste postelj do druge, od enih do drugih, ta čas vanjo uprtih oči. Potem je zrušena ženina postava začela rasti, njeno telo se je streslo in ko je spregovorila, je bil njen glas spremenjen, močan, zaupljiv: «Da, vojna... Naj pa bo, kar je. Z Janom sva izgubila življenje, toda saj nisva sama. Navadna češka žena in kme¬ tica sem, toda svet naj ve, da tudi navadna Čehinja zna biti močna, kadar je treba... Jan, pojdivab Njene oči so bile polne solz, ko je spregovorila zadnje besede, toda njene prsi niso več ihtele in njeno telo je bilo zravnano, ko je stopila k svojemu možu in ponovila: «Jan, pojdiva ...!» Napetost, ki je do tega hipa vladala po prostoru, je po¬ pustila; namesto tega se je začutila neka topla prazničnost, ki so jo pljuča vseh invalidov globoko vdihavala; celo Ožep, ki mu je manjkalo pol pljuč, je lažje dihal. Nad sovražnostjo je zmagala velika človeška moč. Ženi se je zdaj tako mudilo, da je začela skoraj vihrati, a tudi Janoda je postal nestrpen ter je kakor brez glave skakal sem in tja. Oči so se mu napolnile z velikimi sol¬ zami. V naglici se je poslavljal od svojih tovarišev, toda bil je tako razburjen, da ni vedel, komu podaja roko. De- marku in Dervodelu, s katerima ga je vezalo več let skupne usode, je samo mimogrede stisnil roki, nekega Nemca pa je objel kakor brata in šepetal: tSrečno, Demark, dobro se drži, stara korenina...» Seveda mu tega nihče ni zameril, marveč so ga vsi spremljali s toplimi očmi. Potem je hlastno odprl vrata. Žena, ki ga je držala za roko kakor otroka, je na pragu obstala in, obrnjena napol proti komandantu Smuku, napol proti baraki, je rekla: 268 je z zagrizenim naglasom odgo¬ voril Ožep. je rekel četovodji, nakar sta oba začela riniti proti Štefaniču in tovarišem. «Ste vsi Janezi?* jih je nagovoril Hafner in gledal po klopeh, kjer so sedeli Grum, Štefanič, Demark, Palir, Faj¬ diga, Ivad, Ožnik, Davtovič in še nekateri drugi. «Nismo vsi Janezi, toda Slovenci smo,» je odgovoril Palir s potrtim glasom. A tako!» je menil Hafner in dodal: «Tu je pa moj pri¬ jatelj, četovodja Rogelj. Ne bojte se ga, tudi on mora k nadpregledu!* Vojaki so skoraj nezaupljivo gledali četovodjo, ki je nosil na prsih trake treh hrabrostnih kolajn. Hafner se je nasmehnil: cKljub temu ni Rode!* Napravili so jima mesto, da sta prisedla. «Še zmeraj korporal?* je Grum podregal Hafnerja. «Še zmeraj in bom najbrže tudi ostal.* cTorej vsi k nadtpregledu,* je menil Demark.* «Vsi!» «Kar se mene tiče,* je dejal korporal Hafner, «grem rad odtod. Ce bi ostal tukaj, bi me sčasoma degradirali, če bi se mi še kaj hujšega ne pripetilo. Meni je vsega dovolj .. .* «Menda se le malokomu toži za Lebringom. Ne razumem tistih, ki vse poskušajo, da bi se obdržali tu,* je menil Fajdiga. «Razen onih, ki imajo denar!* je pomenljivo dodal četovodja Rogelj. «Da, če imaš denar in protekcijo, je tudi Lebring lepši. Gradec je blizu... ha, ha!* se je porogijivjoi zasmejal Ožnik. Okrog njih je bučala čakalnica. Komisija še vedno ni pričela z delom in zaradi novih vojakov, ki so še vedno prihajali, je postalo naravnost tesno v prostoru. Ker niso zaradi mraza odprli oken, je bil zrak nasičen s tobakovim dimom in dušljivim prahom, ki se je dvigal do stropa. Če se Avstrija zruši, nas bodo pohrustali Italijani. Zakaj bi se sicer vojskovali...? Tega mi nihče ne bo pravil!» Sprva mu ni nihče ugovarjal, šele čez nekaj časa je dejal Hafner: «To se lahko zgodi, lahko pa tudi ne. Ce se bo vse, kar lahko pride, na pol poti zaustavilo, bomo šli po gobe, dru¬ gače pa ne.» «Da, drugače pa ne_» Vsi so umolknili in čeprav ni nihče povedal, kaj prav za prav pomeni tisti «drugače pa ne», so vendar vsi slutili resnico. Potem je dlejal Ivad: «Naj bo, kakor bo, samo da bo konec!» Takih, ki so govorili kakor Ivad, je bilo mnogo. Vendar te besede niso zadele na dober odmev. «Mogoče bo potem še slabše,> je menil četovodja Rogelj, ki je dlotlej le mežikal zdaj enemu zdaj drugemu. «Sicer pa — vojska je še močna. Tako hitro se ne bo še skrhalo.» «To je tisto!» je pritegnil Fajdiga. «Mi smo sami krivi, 18 « 275 saj imamo vse v rokah. Ko bi bili na primer vojaki na fronti pametni. Orožje imajo eni kakor drugi.. .> Pogledal je po tovariših, kakor bi pri njih iskal odo¬ britve. Korporal Hafner je nakremžil obraz. «Kako moreš kaj takega trditi, saj si vendar sam bil na fronti? Tam je mnogo težje kaj ukreniti, kakor v za¬ ledju. Zlo je tu zadaj_» Nekaterim je pogovor postal že prevroč in kakor nalašč jih je zmotil prihod komisije. V čakalnici je nastala tihota. Kljub temu, da je večina mrzela Lebring in njegovo pre¬ kletstvo, je ta ura bila težka in odločilna za premnoge. Dotlej so vedeli, kako je, niso pa vedeli, kako bo odslej. Hafner in Rogelj sta se dvignila in se odpravila proti oddelku. «Fantje!» se je četovodja Rogelj pred odhodom obrnil k njim. «Zahtevajte, da vas pošljejo nazaj k vašim kadrom. Ne dajte se tlačiti kam drugam. Da bomo skupaj, Janezi skupaj in tudi drugi skupaj! To nam bo potrebno ...» Potem sta odšla. «Ta korporal govori tako toplo, da te kar zagreje ,> je dlejal Štefanič. «Ali pa tako jasno, da te kar zazebe pri srcu,» je menil Demark. -- Dr. David se je s tremi drugimi zdravniki in s štabom sanitetnega in pisarniškega osebja utaboril v ambulančnih prostorih. Sam je sedel za mizo in srepo gledal v njeno belo, s papirji pregrnjeno ploskev, kakor da bi ga ne¬ skončna vrsta, vijoča se mimo mize, sploh ne brigala. Ven¬ dar je vsak mimoidoči slutil na svoji koži njegov skrivni, mrzli pogled. Dr. David ni bil v nemali zadregi; že od narave nezaupljivega je dlolgoletna vojaška služba napra¬ vila še bolj. V vsakem vojaku je videl simulanta, ki nima nobenega drugega življenjskega cilja, kakor odtegniti se vojaški suknji, ali pa vsaj pretolči se na najcenejši način in na stroške erarja. Še manj kakor vojakom, je zaupal svojim pomočnikom. V jati raznih sanitetnih in drugih upravnih podčastnikov z raznimi fascikli in podobnimi rečmi je videl sodrgo vo¬ jaških trotov, ki ne varujejo le svoje kože, temveč so tudi 276 pastirji raznih varovančkov, katere škubijo zato, da potem vsi skupaj skubijo državo. Nič boljše ni bilo s člani komi¬ sije — s temi tremi zdravniki. Njegov namestnik dr. Tag- gel bi sicer bil vesten, ko bi ne bil vedno pijan. Vedno se trese kakor šiba na vodi. Oni drugi je žid dr. Šlik. Medicinec sicer ni slab in tudi pije ne, toda ker vedo, da je žid, se simulanti in njihovi varovanci vedno zaletavajo vanj, on se pa trese pred vsakim malo zvočnejšim imenom in da bi sebe ohranil, ohranja tudi druge. Tretji je dr. Svo¬ boda, neki Ceh, ki mu je najmanj zaupati. Na vse kriplje se trudi in rešuje fronte svoje sobrate in vse druge pre- kucuhe. Kadlar pregleduje vojaka, mu je prvo vprašanje: «Koliko časa ste bili na fronti?» Vojaki ga poznajo že tako dobro, da mu tudi tisti, ki fronte še videli niso, odgo¬ varjajo: «Eno leto — dve leti — tri leta — gospod polkovni zdravnik!» Komisija, kateri je načeloval, seveda ni imela lahke naloge, kajti vse, kar je lezlo in šlo mimo njega, skoraj ni bilo vredno prgišča smodnika. Toda ker je treba izdržati zadnji napor, ki bo odločil in centralnim velesilam pri¬ nesel zmago, ni dovoljen noben pomislek. In dr. David ni le želel zmago, temveč je vanjo tudi še verjel. In zato je iz Lebringa vračal armadi stotnije, bataljone, polke, divi¬ zije, armadne zbore — vedno tako nepremično sedeč za sanitetno mizo in strmeč tja v njeno ploskev_ Mimo komisije se vije vrsta nagih, polomljenih in rav¬ nih okostnjakov. Vsi imajo neznansko dolge vratove, dolge roke in nesorazmerno velika stopala. Na desni in na levi hrsta papir pod peresi in svinčniki. Na prvi pogled se zdi, da pristopajo vojaki k izpitni komisiji za sprejem v kak konservatorij za operne pevce: vsak mora namreč najprej stopiti pred polkovnega zdravnika dr. Svobodo, odpreti utsa, iztegniti jezik in zaklicati: «A-a-a!» Dr. David je bil namreč trdno prepričan, da večina vseh vojaških bolezni prihaja iz želodca, od preobilnega žretja ali pa požrešnega pitja. Jezik je bil zanj kazalo želodčnega stanja. V mirnem času je vsakemu pacijentu pogledal jezik, pa četudi je vojak prišel k viziti z. žuljem na nogi. 277 Zato se ga je po garnizijah, koder je služil, oprijemal pri¬ imek dr. A-a-a! In ta svoj: «a-a-ab je vpeljal dr. David tudi pri nadpregledih v Lebringu. Vrata v čakalnico so se odpirala vsakih nekaj minut. «Novih deset!» je vpil korporal pri vratih. Potem se je oglasilo deset «A-a-a-jev>. Odi dr. Svobode so vojaki stopali mimo dr. Slika, ki je tu in tam obtipal kako zaraslo ali še odprto rano, kako zlomljeno kost; od njega so stopali mimo dr. Taggla, ki je narekoval pisarjem rezultat pregleda: «A-befund! B-befund! C-befund!» Od desetih primerov se je šestkrat glasilo iz dr. Tag- glovih ust je zavpil narednik Kafka in sam iz¬ tegnil neznansko dolg, od želodčnih motenj ves kosmat jezik. Namerst ni takoj razumel, ali naj res pokaže jezik; gledal je zdaj zdravnika zdaj narednika. (Napravi A-a-a! Takob se je razburil Kafka. Tedaj je Namerst odlprl usta in pokazal konec jezika. Dr. Svoboda je v hipu zgrabil zanj in ga potegnil tri cole na prosto. Namerst je od strahu jeknil « A-a-a b Stvar bi bila opravljena, ako bi četovodja Zugast kot vodja skupine ne pripomnil: « Abnormalen! > Pri tej opombi se je vzdramil navidezno brezbrižni dr. David, pogledal dr. Taggla, pred katerim je videl stati suhljato, nebogljeno telo. Ker je dr. Taggel neodločno in skoraj proseče obračal oči v svojega predstojnika, je ta kratko odločil: «A-befund!> Četovodja Zugast je mogoče prvič v svojem življenju hotel storiti dobro delo, ki mu je pa grdo spodletelo. 278 Potem se je dr. David spet zastrmel v mizo in prisluš¬ koval neprestanim glasovom: Pred dr. Slika je stopil vojak s skrivljenimi usti in izbuljenimi očmi. Kalivoda je že tretjič stal pred nadlpre- gledno komisijo, odkar je bil v Lebringu, a vsakikrat je dobil B-befund, s katerim je potem moral čakati novega postopka. Komisija ga je dobro poznala, vendar je v vrvežu, sredi katerega je že nekaj ur stal, narednik Kafka pozabil, kdo stoji pred njim, ter mu je avtomatično ukazal: Res se je videlo Matejčukovo, od znoja razgreto lice. Toda Matejčuk se je branil: «Ne, ne Kašul — meni ni nič, le obdrži lopato; ti si sla¬ botnejši ...» Toda Kašul si ni dal dopovedati in je zgrabil za kram¬ pov topor, hoteč ga tovarišu iztrgati iz rok. Ruvanju je napravil kraj poveljujoči častnik peletona, ki ju je na¬ hrulil: «Kakšen teater je to? Marš na delo! Ali mislita, da vaju bomo ves d&n čakali ?> Obsojenca sta nato nadaljevala z delom, kakor sta ga začela; Matejčuk je obdržal kramp in Kašul se je moral zadovoljiti z lopato. —» Petrika je spet prenehal. Njegov slabotni glas se je proti koncu že tresel, čeprav se mu je poznalo, kako se sili, ostati miren. Njegovi poslušalci se niso zganili in so kakor otrpli čakali, da bo Petrika nadaljeval. Kmalu se je začul njegov glas: «Stali smo in gledali, kako se starca pogrezata v zemljo. Kmalu sta bila že do kolen v jami in potem je šlo z ne¬ zmanjšano silo dalje. Meni se je čudno zdelo, odkod jem¬ ljeta toliko moči. Pogledal sem prvega soseda, nekega Nemca, a tudi v njegovih očeh sem bral isto misel. Pogle¬ dal sem levega sosedla, — iste oči — pogledal sem stotere obraze — povsod tiho, boleče občudovanje in nikjer so¬ vraštva ali utešenega zadoščenja ... povsod strah ... 285 Potem sta starca dokopala grob. Nam se je zdela cela večnost, dokler nista prilezla iz njega, toda zdelo se mi je, da bi čakal, da bi še čakal in čakal... Komanda je začela hiteti s pripravami, kakor bi slutila, kaj se godi v srcih in v možganih ogromne večine bataljona. Gotovo se je bala tega, kar sem mislil jaz in kar je gotovo mislila z menoj vred tudi večina bataljona: «Ce bi bili ljudje vsaj malo ljudje, bi planili tja, strli peleton s komando vred, obsojenca pa osvobodili.* Takoj, ko sta se prikobacala iz groba, sta obsojenca stopila na njegov rob, pogledala po bataljonu od enega ogla trikota do drugega, kakor bi hotela spoznati mišljenje stoterih mrkih obrazov. Stal sem na oglu blizu njih in sem vse natančno videl. Zdelo se mi je, da iščeta med množico še svojih ožjih ukrajinskih rojakov. Ce sta našla vse, ne vem; bilo nas je mogoče trideset pri bataljonu. Toda ne¬ katere sta zapazila in med temi tudi mene. Mene je pre¬ treslo do mozga, jaz bi na zadnjo uro gotovo ne mogel gledati tako odločno in mirno, kakor sta gledlala tisti hip ta dva starca. Potem je jaso napolnil glas dveh vzklikov: cživela svobodna Ukrajina!* Meni je zavrelo v srcu in skoraj bi se bil onesvestil. Rešilo me je to, da sem ta hip pogledal proti obsojencema in videl, kako sta si padla v naročje in drug drugega objela. Najbrž sta mislila, da je s tem vseh predpriprav konec in da bosta smela umreti objeta. Toda predpis za njuno smrt je bil drugačen. Morala sta posamič, čeprav oba hkrati, pred puške. Ločili so ju s silo, ju postavili pred grob, kjer so jima zavezali oči. Bal sem se, da bi slišal kak glas iz njunih ust, kako mrmranje, in sem skušal ubiti v sebi sleherni čut; toda moja bojazen je bila prazna. Ob¬ sojenca sta z objemom že končala svojo zemeljsko pot in po klicu: Živela svobodna Ukrajina, ni bilo za njiju več sveta — Potem je odjeknilo častnikovo povelje: «Ogenj!» Že prej sem zamižal, videč eksekucijski peleton sredi trikota. Tja proti grobu niti pogledal nisem. Šele potem, ko je salva planila po jasi, sem se ozrl. Videl sem le Ma- 286 tejčuka, ki je zvrnjen na zobe sam ležal na travi, medtem ko je njegov tovariš, stari Kašul, omahnil v grob ... Eksekucija je bila končana. Takoj po salvi je stopil pred bataljon major Mobius in zavpil: Govoril je tako glasno, da bi ga bili lahko slišali na hodnik. Toda kdo se je v zaporu menil za hodnik? Prav tako se hodnik ni brigal za celice. Zdaj se je Petrika prvič zganil: «Da — ako bi bil konec...?» Toda Rainer se je delal, kakor bi ga ne bil slišal; za¬ strmel se je v edino zamreženo okno, odkodter se je videlo na zasneženo ploskev, ki je postajala vedno medlejša, kajti na Lebring je pričela legati noč. Na hodniku so ropotali 288 težki koraki, a A oddelku so peli jetniki ono večno čudno pesem: «0 Suzana, o Suzana...» — Od nekod se je slišal prepir, okno pa je postajalo vedno temnejše. Kljub temu niso nehali Rainer in njegovi tovariši strmeti vanj... Nad Lebringom je zamižalo mračno, dolgočasno nedelj¬ sko jutro. Hud mraz je stiskal zemljo in izpreminjal njeno površino v zmrzlo, hrapasto skorjo. Mraz, sivo in oblačno nebo ter skopi, skoraj siromašni sneg, ki je pokrival po¬ ljano — vse to je dajalo Lebringu še obupnejšo podobo. Mesto barak se je zdelo kakor izumrlo; le belkast dim, ki se je vil iznad njega, je bil priča, da je pod nizkimi stre¬ hami življenje. Takoj po kavi, ki je slabo voljo moštva še poslabšala, so jih začeli komandanti barak goniti v cerkev. ^Katoliki vsi v cerkev, danes je pridiga!* je v baraki štev. 6 zbiralnega oddelka vpil komandant Zugast. tMarš v cerkev!* je v baraki štev. 16 rekoddelka vpil komandant Rode. cKdbr hoče, lahko gre v cerkev!* je v baraki štev. 24 invalidskega oddelka vpil komandant Smuk. Povelje se je tikalo katolikov, ki so bili seveda v večini in za katere je bila postavljena najbolj prostorna zasilna cerkev. Drugoverci so imeli molilnice v drugih prostorih okrog upravnega središča. V Zugastovi baraki so pred pisarno pri izhodu že dolgo stali štirje vojaki, ki so ob pozivu takoj skočili na noge in se pripravili na odhod v cerkev. Med njimi je bil tudi Namerst, ki je mirno stal poleg Nemca, ki ga je oni večer zaradi kraje kruha mlatil s pasom. Toda četvorici se dolgo ni nihče pridlružil, kljub temu da je četovodja Zugast po¬ novno pozival k udeležbi. Na pogradu, kjer so ležali Davtovič, Fajdiga, Barfuss in tovariši, se dolgo ni nihče zganil. V teku zadnjih dni sta jih zapustila Grum in Turina; prvi je odšel v zapor, medtem ko je Turina nenadoma izginil iz taborišča. Naj¬ brž je storil to, kar je napovedoval že nekaj časa — po¬ tegnil jo je k zelenemu kadru. Po hodniku je počasnih korakov prišel Poznik. 19 289 «Ali bomo šli?» «Kaj pa hočeš tam?» «Tako — čas mine hitreje!» je menil Poznik in skomig¬ nil z ramami, dasi se mu je na obrazu poznalo, da ne misli povsem tako. Od sosednjega pograda se je oglasil Skobir: «Kaj boš hodil zijala prodajat, ko pa vse skupaj ni nič...?» «Vseeno. Tukaj je tudi dolg čas.» se je zagovarjal Poznik. Medtem sta se približala tudi Prodan in Ivad. Tudi ta dva sta odšla po baraki na oprezovanje, ker se sama nista mogla odločiti, ali bi šla v cerkev ali ne. V vojsko sta odšla oba verna, čeprav ne bogaboječa. Vojna pa je oba zme¬ šala. Kljub temu je dejal Prodan: «Jaz bi vseeno šel. Zanima me, kaj bo tisti kurat bese¬ doval. Baje pridiguje, kakor bi ne bil pri pravi pameti.> «Pa pojdimob se je odločil Barfuss, ki je dotlej brez¬ brižno ležal na deskah. Drug za drugim so pristopili k vrsti, ki je čakala na odhod v cerkev. Komandant Rode, ki je gonil ljudi v cerkev, očividno ni imel uspeha. Rekonvalescenti so dobro vedeli, da služba božja v cerkveni baraki ni obvezna, zato so gledali mimo njega, zraven pa mislili svoje. Le Jarnik ter Žinko sta se priključila majhni skupini, ki se je zbirala pred Rodetovo pisarno. Jarniku je bilo dolgčas. Odi doma je bil vzgojen za vernika in v očetovi hiši je poleg križa v kotu visel velik rožni venec, čeprav je njegov oči bil hud politični nasprotnik stranke, kateri je pripadal domači duhovnik. Zadnje dni ga je njegov A-befund zelo vznemirjal. Čeprav je vse storil, da bi se izmotal iz štrene, kamor ga je potisnil dr. David, si je še mislil, db stvari ne more škodovati, ako še v cerkvi pred bogom vzdihne v ta namen. — Z Žinkom je bilo drugače: on je izgubil med vojno vero v vse, v postave, v oficirje, v cerkev in pravico, toda boga se je še oklepal s tisto obupnostjo, s katero se utopljenec oklepa zadnjega rešilnega predmeta. 290 Ker niso Rodetovi klici imeli uspeha, se je oglasil Segal. S svojim mogočnim glasom se je zadrl proti Šetafniču in Megliču, ki se nista zmenila za Rodetove pozive: «Kaj pa vidva, katolika? Ne bi vama škodovalo malo cerkve! Saj grem tudi jaz v molilnico!» Štefanič in Meglič gotovo še nista spadala k brezvercem, pač pa sta bila popolnoma ravnodušna do verskih dolž¬ nosti. Vse to je naredila vojna. Štefaniču, ki je o teh stva¬ reh včasih globlje razmišljal, je bilo večkrat žal tega, toda preteklost, ko je bil v teh rečh drugačen, je bila tako od¬ maknjena, da je s svojimi možgani ni mogel več doseči, čeravno je srce še rahlo hrepenelo po njej. V njem se je nabralo toliko prej neznanega odpora in toliko novih misli, dla na to ni imel časa misliti. Meglič pa, ki je bil pod nje¬ govim vplivom, je hodil za njim. Segalovo vmešavanje sta oba razumela kakor roganje, zato se je Štefanič pol jezno, pol zbadljivo obregnil vanj: «Ce greš z nami, pa grem še jazb «Zakaj ne? Ali misliš, da si ne upam?* In zgodil se je čudež: preden sta Štefanič in Meglič mogla verjeti svojim očem, se je Segal dvignil in se klju¬ bovalno postavil v vrsto. Štefanič in Meglič sta bila v zadregi; oba je namreč grozilo, zapustiti barako, kjer je bilo kolikor toliko toplo, ter oditi v ledeno mrzlo cerkveno barako. Izviti se pa nista mogla. «Pa grevab je prvi dejal Meglič. «Pa gre vab se je vdal tudi Šetafanič in še dodal: «Ce koristi ne, škodovati ne more.» — Pred barako invalidov so tisti, ki so se na klic koman¬ danta Smuka pripravili na odhod v cerkev, že nestrpno stopicali. Iz cerkve je bilo vsak čas pričakovati drugega vabila, oni pa še vedno niso bili gotovi. Nekateri zamudniki so se še oblačili. Danes je bilo prvič, da se jim invalid Dervodel ni pri¬ družil. Čeprav so ga znanci iz vrste klicali, je trdovratno ležal na svoji postelji, ne brigajoč se za nikogar. To je bil pravi čudež, kajti Dervodel je bil eden tistih invalidov, ki jim je vojna sicer pobrala noge, roke, drobovje, oči, ki jim je napolnila dušo z gnevom ter z dvomi, a ki jim zaupanja 19 * 291 v človeško pravico ter z njo tudi zaupanja v božjo pravico ni popolnoma omajala. «No, ali pojdeš?» ga je začel goniti Ožep, ki je že stal v pripravljeni četi. je nagajal Štefanič in pozabil, da si z desnico venomer sega pod levo pazduho in drobi nalovljeno ušje seme. Tretji, ki je čepel na tleh in preobračal slečeno suknjo, je bil Davtovič; dalje ob plankah sta slonela še Palir in Grahovina, ne meneč se za početje tovarišev ne za kaj drugega. Oba pa sta menda prisluškovala kruljenju svojih želodcev. cRuske uši so hujše od laških!> je Davtovič že drugič začel razlagati. «Je namreč ta stvar, da ruska uš neprestano žre, medtem ko se laška nažre, potem pa miruje, dokler spet ne postane lačna. Meni so ljubše laške. > cKakšne so pa naše?» je ujedljivo bleknil Štefanič. Toda na odgovor je zaman čakal, pač pa je Demark zamišljenega obraza dejal: < Veste, kaj bi storil, če bi dobil v roke tiste, ki so zakri¬ vili sedanjo vojno in nočejo nehati? Zaprl bi jih v poseben prostor, v kako dvorano ali kam, kjer ne bi bilo nobene oprave, ampak samo gola cementna tla. Nato bi vsul v prostor nekaj vreč uši — na vsakega eno vrečo. Pravih, živih, lačnih uši! Tako, zdaj pa le začnite... To bi bil ples, kaj? Ali bi se kanal je otepali, pomagalo jim pa ne bi nič. Ti bi pa od časa do časa gledal skozi linico, kako daleč je že s to južino. Rečem vam, da bi bilo vojne takoj konec! To bi bilo bolje, kakor vsako natikanje na kol ali podobne reči...» Vseh pet obrazov je za hip preletel samozadovoljiv sijaj, ki je sinil tja iz njihovih trpinčenih, obupanih duš. «Tako sem lačen, da sem čisto slab!> je vzdihnil Gra¬ hovina in se zastrmel s takimi očmi v zemljo pred seboj, da bi zaustavile črva, krta ali kačo, ki bi se ta hip plazila po njej. Glad je trpinčil vse, dlasiravno je bilo šele po kosilu, toda najbolj je mučil Grahovino, ki je pri kompa- niji veljal za največjega požeruha. «V Judenburgu je še hujše, kakor v Lebringu,» je menil Štefanič. c V Lebringu si vsaj lahko ves dan ležal, tukaj moraš biti pa ves dan na nogah. Da bi le že bili godni za 304 fronto, potem me ne bodo več videli ne tukaj ne v Strnišču ne v Lebringu...» ga je poučil Palir. «Ce te vidi nad¬ poročnik Seunig ali pa celo major Mobius, se boš lahko za ušesi popraskal_» «Kaj mi kdo more?» se je hudobavčil korporal. «Kakor Roglju, ki je vsako nedeljo privezan s kako službo. Jahali bodo na tebi, da boš kri znojil. Znajo ti gospodje, znajo ...» Hafner je zamahnil z roko a Demark je hitro skušal znova naplesti prekinjeni razgovor: «Za dva litra torej že imamo. Koliko nas pa je?» Bilo jih je šest, Grahovina je bil medtem že nekam izginil. Bilo je toliko, da se je na vsak način izplačalo pogledati kam. Počasi so se namerili k Pirkšmidu, krčmi 306 za kmečke ljudi, ki je bila v ulici za glavnim trgom. Kljub zgodnji uri so bili prostori že polni. Pirkšmid je imel poleg šmarnice še najboljši sadjevec in tudi špirit, ki ga je točil, ni tako hudičevo smrdel, kakor pri Gruberju ali pa pri Zaparki. Novi gostje se še niso dobro razgledali po zaka¬ jenih izbah, ko je od neke mize zaklical znan glas: «Palir !> Poklicani se je ozrl in že vzkliknil: «Barfuss!» Bil je v resnici njihov nekdanji tovariš Barfuss, ki so ga zapustili v Lebringu že pred meseci. Takrat, ko so odhajali, sicer ni bil slab, toda zdaj je bil tako debel, da bi ga skoraj ne mogli spoznati. Prisedli so kar k njegovi mizi. Srečanje je bilo res nepričakovano, toda kmalu jim je Barfuss po¬ jasnil, kako je prišel sem. Bil je doma iz bližnje okolice in je pravkar že drugič odhajal na dopust. Ker ni maral hoditi peš, je čakal na kmeta iz svoje vasi, ki je bil tu po opravkih. To je povzročilo, da ga je imel že precej pod kapo. Janezi se ga kar niso mogli nagledati, tak je sedel za mizo; ušesa so mu štrlela iz pravih maščobnih jam in po¬ teze, ki jih je zadobil v Galiciji in potem na Doberdbbu, so popolnoma izginile; uniforma je bila popolnoma nova, a na prsih se mu je blestela bronasta kolajna, zaslužena na Doberdobu. Kmalu so bili vsi kakor družina. «Ali si še zmeraj v Lebringu pri bacilih?» ga je podražil Palir. «Še vedino in me tudi noben zlomek ne spravi stran!» je vpil Barfuss. «Jem, kolikor hočem, spim, kolikor hočem in čakam, kdaj bom začel nositi bacile. Ta dr. David je izvrsten človek — naj ga hudič vzame! Kadar koli me vidi, mi začne kvasiti o bacilih. Kvasi, si mislim jaz, samo da me pustiš v miru.» Potem je Barfuss pripovedoval, da je dr. Davidi medtem pometel z vsemi simulanti, nagnal je iz taborišča tudi Se¬ gala, katerega je ščitil feldvebel Rom, nazadnje pa je na¬ gnal tudi Roma samega. Janezom je bilo skoraj prijetno slišati take stvari, čeprav je vsak, ki je imel opravka z Lebringom, preklinjal Davidovo ime. «Dr. Taggel je zdaj pri nas!> go* 307 «Da, tudi vse svoje pomočnike je razgnal.» Barfussu je bilo lahko; imel je denar in odhajal je na enomesečni dopust. Demark je že mežikal Palirju, češ naj ga malo potiplje, vendar je bilo to popolnoma nepotrebno. Barfuss se je že razkoračil za mizo in vpil: «Pirkšmid, vina na mizo! To so moji tovariši, s katerimi sem bil na Doberdobu. Vina na mizo!* Potem so pili bratovščino z dobrodušnim Barfussom tudi tisti, ki so ga danes prvikrat videli. Vedel se je kakor go¬ spodar. «Vidite, Kranjci, to je moja domovina! Kar tukaj vidite — moja domovina! To je nekaj drugega, kakor tisto vaše kamenje, tisti Kras ...» «Vsi kraji so lepi za tistega, ki je tam doma,* mu je ugovarjal Štefanič. «Ce bi bil mir, bi se človek tudi na Doberdob rad vrnil domov.» Štajerec se je malo zamislil, potem pa rekel: «Imaš prav, Štefanič! Vedno si imel prav! Sploh ste vi Kranjci imeli vedno prav...* Po teh besedah je premeteno poškilil po omizju. Štefan šmarnice je zadostoval, da ga je vsa šestorica s korporalom Hafnerjem vred čutila in še en nov Štefan je povzročil, da so se pivci pričeli motno gledati, medtem ko so se po tretjem Štefanu že vikali. Razni oziri, ki so jih malo prej še čutili, so padli in zavladala je neusmiljena odkritosrčnost. «Kaj pa s tvojo sestro?* je Štefanič vprašal Barfussa. Toda s tem je nehote dregnil v sršenovo gnezdo; Bar¬ fuss ga je najprej zabodeno pogledal, potem pa vzrojil: «Jaz nimam nobene sestre, jaz nimam nobene sestre ...!» «Kaj se boš onegavil? Tista, katera se je z Puisom spe- čala?* «Tista ni moja sestra!* jo je skušal zatajiti Barfuss, ki je bil podoben tigru, pripravljenemu, da se vsak hip spusti na svojo žrtev. Tako ga je držalo nekaj časa, dokler ga ni izpustilo, in se je naposled ves potrt zgrbil za mizo. «Ko sem bil zadnjič na dopustu, sem jo nagnal od hiše. Take cafute ne potrebujemo pri nas. V naši hiši ne!* Demark in njegovi tovariši so se mu pričeli rogati. Hafner se je široko zasmejal in rekel: 308 «Ali je kakšna razlika med Rusom in kakim Štajercem? Kakšna razlika_?» «Ti tega ne veš, korporal. To boli. Naša Truda... edina v občini...» Ker mu je skoraj jelo iti na jok, so ga tovariši pustili v miru. Barfuss je potem sam nadaljeval: « Nagnal sem jo in zdaj je menda tu v Judenburgu pri Zaparki.* «Pri Zaparki? Tista Truda, nova natakarica?* Vsi vojaki so poznali Zaparkovo natakarico Trudo, ki je veljala za eno najlepših natakaric v celem Judenburgu in so se noč in dan smukali oficirji okrog nje. «To je brhko dekle in nimaš prav, da tako govoriš o njej,* je dejal Palir. «Pri njej si je že marsikdo prste osmodil.* cSeveda, ker ji še zmeraj tisti Rus roji po glavi!* se je znova razburil Barfuss. Kmalu so pozabili tudi na njegovo sestro in pili dalje, kajti Barfuss je neutrudljivo plačeval. Omizje se je kar samo od sebe začelo večati. Ko se je Barfuss spet pošteno izkričal, se mu je zresnil obraz, nakar se je sklonil k miz¬ nemu oglu, kjer so sedeli njegovi bivši tovariši z Dober¬ doba, Štefanič, Demark in Palir, ter jim je polglasno za¬ grozil s kazalcem: «Toda rečem vam, da mi ne boste kake svinjarije na¬ pravili! Mojim rojakom tega ne smete napraviti...* «Kaj pravi?* je hitro pobaral Hafner, ki ga je Barfuss- ovo tajiostveno vedenje pritegnilo kljub vinjenosti. «Ne razumem dobro, kaj misli?* mu je odgovoril Šte¬ fanič. «Kaj se boš delal!* je zavpil Barfuss, ki je razumel Štefaniča, dasi je sam ves čas govoril nemški. «Ali ne veste, zakaj ste bili poslani v naš kraj? Zato, da držite tukajšnje kraje v kleščah. Vsak otrok vam bo to povedal!* Tovariši so se skoraj osuplo spogledali in za hip se je zdelo, da je pijanost izginila z njihovih obrazov. O tej stvari se je pri kadlru šušljalo, dasiravno nihče ni rad kaj takega čul: Janezi so bili poslani v te kraje, polne tovarn in rudnikov, za strašilo prebivalstva, ki je vedno glasneje mrmralo proti neskončni vojni. Ponekod so bili tudi že 309 štrajki. Palir se je dvignil in mahal z rokami nad Barfus- som: «Tega se ti pa ni treba bati! Mi vemo, kaj je naša dolž¬ nost. Le vprašaj civilno prebivalstvo, kako je z nami zado¬ voljno. Mislim, da se nihče ne more pritožiti!» «To sem že slišal takoj, ko sem prvič prišel domov,» je hitel zatrjevati Barfuss. «Še kaj drugega bomo napravili, še kaj drugega...» je vpil korporal Hafner, ki se je tudi dvignil. «Kaj pa?» je pijano vprašal Barfuss. «To te pa nič ne briga!> mu je zasolil Meglič. «Mene da ne briga ?» je zasoplo viknil in žalostno za¬ strmel Barfuss. «Ali nisem vaš...?» «Naš, naš!» so hiteli zatrjevati njegovi tovariši vse vprek. Prihod kmeta, s katerim se je Barfuss moral odpeljati domov, je vse zmešal. Barfuss se je s pomočjo svojih so¬ bojevnikov, ki so ga spremljali ven na cesto, spravil na voz. Pred odhodom so mu morali še obljubiti, da ga bodo prihodnjo nedeljo prišli obiskat, kar so tovariši le preradi storili. Medtem se je že zvečerilo, po hišah in po cestah so za¬ gorele luči, kar pa ni moglo preprečiti, da se ne bi mesto pogreznilo v gosto temo, katera je zalila vso dolgo dolino; črna pobočja, ki so jo obdajala, so se zlila z njo v eno samo neprodirno, pošastno plast, na dnu katere je žuborela reka in je sopihala železnica. Toplota, ki jo je sonce čez dan skušalo naliti v kotlino, je že pred prihodom mraka izgi¬ nila in občuten hlad je zavel nad mestom. Pod vplivom hladne noči je Hafnerjevi gruči, ki je še vedno stala na cesti, začelo malo odnehavati v glavah. «Kam bi pa zdaj šli?* je izpraševal Palir sam sebe na ves glas. «Gremo k Zaparki, da vidimo Barfussovo sestro,» je ravno tako lastnim čustvom odgovarjal Štefanič. K Zaparki ni bilo daleč, vendar so potrebovali do tja dvakrat več, kakor je bilo treba. To pa ne toliko zaradi negotovih nog, kakor zaradi zamišljenosti, ki se jih je po Barfussovem odhodu polastila. Blagodejna noč jih je pri¬ jetno hladila in vsak je skušal, kar je občutil, zbrati v nekake misli. 310 «Vse propada...!* je mrmral Davtovič, skušajoč pri tem šteti redke zvezde, ki so umirale na takisto temačnem nebu. «Ali ste slišali, zakaj nas imajo tu?» Hafner ni mogel zdobreti, kar je slišal od vinjenega Barfussa, in je te be¬ sede mlel pri vsakem drugem koraku. Palir, ki je korakal za njim, je ponavljal: «Nemce nad nas, nas nad Nemce, Hrvate nad Srbe, Srbe nad Hrvate, Čehe nad Madžare, Madžare nad Čehe, pa se spoznaj, ti ubogi soldlat_» «In vse skupaj na Doberdob!* je dejal Štefanič. Hafner, ki je najjasneje mislil, se je še vedno ukvarjal z Barfussom. «Čuden človek to! Sestri noče odpustiti, ker se je spra¬ vila z Rusom, nas pa roti, da ne nastopimo zoper to ljudstvo, če bi se vzdignilo ...» «To je že tako, to je že tako...» je z važnim naglasom besedičil Demark, ne da bi povedal, kaj misli. Medtem so prišli k Zaparki. Tudi tukaj je bilo polno kakor pri Pirkšmidu in pivci nakajeni kakor tam. Vojaki so peli soldaške pesmi o puškah in dekletih, da je pod nizkimi oboki stare hiše odmeval en sam vik; med te glasove se je mešala harmonika, katero je za pečjo v prvi sobi raztegoval Leča. Tudi Lečo je dr. David izkopal iz cerkvene barake, kjer je vedno z manjšim uspehom stikal za cigarami po žepih kurata Fanedla, in ga nagnal h kadru. Skozi gosto zmes sopare in tobakovega dima so žareli vinjeni soldaški obrazi, ki so bili tako podobni drug drugemu, da novi gostje v prvem trenutku niso mogli medi njimi odkriti znancev. Šele ko so se nekoliko razgledali, je korporal Hafner veselo zaklical: Lečino početje se je začelo oprijemati ljudi. Godčeva harmonika se je spet zganila, iz nje pa je prišel en sam tenak, cincajoč glas, prav kakor če pri fari pozvanja z najmanjšim zvonom. «Tako zvoni, kadar umrje nimanič .. .» Že so hoteli nekateri izbruhniti v glušeče odobravanje, ko so se oglasili klici: «Pst, pst!» Naslonjen na zid je godec četrtič gibal z inštrumentom. Navzlic popolni tišini, ki je vladala po prostoru, niso slišali nobenega, tudi ne najsla- botnejšega glasu iz harmonike. «Tako bodo zvonili pa nam ... Globoka tišina je zavladala po teh besedah; soldlati so se najprej molče spogledali, besede pa dolgo nihče ni bil zmožen. Neverjetno, kako jih je ta čudna, neumestna igra zmotila, kako je ta nesrečni Leča znal pričarati občutlji¬ vost nad ljudi. Možina se je prvi otresel zamišljenosti in skoraj s surovim glasom se je zadrl na godca: «Kaj nam mehaš take stvari in nas delaš žalostne! Žalost nas ne bo rešila. Kaj veselega zaigraj!> Toda Leči je bilo že vsega dovolj, zato se je dvignil in tiho izginil v noč. Tedaj so se spomnili še drugi, da se bliža ura retreja in počasi se je gostilna začela prazniti. Živo je ostalo le še v prostorih za verando, kjer so popivali oficirji. Ko godca že ni bilo nikjer, ga je prišel iskat lajtnant Do¬ min. Ko je zvedel, da ga ni več, se je vrnil k svojim tova¬ rišem. 313 «Ponj, ponj!» se je slišalo iz verande. Pod njo so se Hafner in tovariši počasi pomikali proti taborišču. Kljub zgodnji uri je mesto bilo tiho in razen korakov vračajočih se vojakov in raznih patrulj, ki so križarile od enega konca do drugega, ni bilo opaziti no¬ benega življenja. Pred taboriščem se je Hafnerjeva skupina ustavila pred skupino, ki je imela v svoji sredi frajtarja Možino. Obe sta nekaj trenutkov molčali, kakor bi vsaka zase premišljevala nekaj posebnega. Potem je prvi dejal Hafner: «Ti, frajtar, midva bi se prav za prav morala kdlaj kaj pomeniti...!» «Tudi jaz mislim...!» je odgovoril frajtar Možina. II. V baraki prve stotnije maršbataljona je frajtar Možina pravkar končal svoj pripovedovanje o ujetništvu v Rusiji in o vrnitvi od tam. Velik krog poslušalcev, zbran okrog njegove postelje, je ves čas molče poslušal in še potem, ko je Možina obmolknil, se dolgo ni nihče ganil. To, kar so slišali, jih je tako zgrabilo, da so morali počivati. Vse te stvari so slišali že tudi iz drugih ust, toda kakor Možina ni znal nihče pripovedovati; pripovedoval jim je nekaj o tuji, daljni deželi, ki je niso nikdar videli, o kateri niso vedeli nič določnega, razen tega, da bo vojna zaradi tega še dlje trajala in da so izdani slovanski interesi. Kar so zdaj sli¬ šali, se jim je zdelo vse tako toplo, tako njihovo, tako do¬ mače in tako blizu, kakor da bi vse skupaj šele včeraj sami doživljali... Sredi dopadljivega mrmranja se je oglasil infanterist Grahovina: «Neumen si bil, Možina, da nisi tam ostal! Kaj te je vraga nosilo nazaj? Jaz bi se nikdar ne vrnil .» Grahovina, ki do vojne ni živel na Kranjskem, odkoder je bil doma, temveč v predmestjih Dunaja, je bil malo samsvoj patron. Drugače je bil dober tovariš, trdil pa je vedno in vedno, da je ves svet enak, da bo vedno tako ostalo, kakor je, in da ni mogoče nikomur verjeti. Toda preden je utegnil Mo- 314 žina kaj odgovoriti, so na Grahovino planili že trije, štirje glasovi: «Kaj ti veš, Grahovina! Prav je storil, kar je storil. Človek ne sme samo nase misliti... Tu pri nas je zdaj po¬ trebno nekaj storiti...» Nekaj storiti...? Te besede so bile zadnji čas ogromni večini maršbata- ljona na jeziku. Nekaj storiti! Nedoločno so vsi slutili, kaj bi bilo treba storiti, dla bi se stanje popravilo, spre¬ menilo, toda ta slutnja je bila še globoko zakopana in ob¬ dana z negotovostjo. Pri maršbataljonu, kakor tudi pri na¬ domestnih stotnijah je bilo življenje neznosno, glad je bil čedalje hujši, okolica je bila že popolnoma izropana in s tega stališča jih je bilo mnogo, ki so se v svoji obupanosti zatekali k rešilni misli, da bo bataljon itak kmalu odrinil na fronto, kjer bo, kakor bo — Maršbataljon je imel še to srečo, da so ga komandirali oficirji, ki so bili pravi satani. Sicer je bil položaj tak, da bi niti dober častnik ne mogel mnogo olajšati tega, kar so morali prenašati, toda če je bil častnik človek, kakor so bili nekateri, je bilo lažje pre¬ našati glad, pomanjkanje, bolezen. Samo da je bil častnik človek... Major Mobius, komandant maršbataljona, pa ni bil človek. Vsa judenburška garnizija je vedela, kaj je napravil na fronti z Ukrajincema Matejčukom in Kašulom. In kljub temu so ga morali trpeti. To je stalo ne le telesnih muk, ampak še več je trpelo soldaško človeško dostojan¬ stvo. Majorjev oprodla, nadporočnik Seunig in še nekateri drugi, so moštvu pili kri. Če bi delali vaje, kakor prva leta, bi jih prevotlili kakor rešeta. Na fronti bi bili prvi, ki bi padli za domovino, prevrtani s sto in sto luknjami; toda kaj, ko nihče ni verjel, da bodo ti zasovraženci odšli z njimi na fronto. Soldat, ki je vsega vajen, bi še počakal ier potrpel mesec, dva, tri, čakajoč na en sam trenutek zadoščenja — toda saj je vendar očitno, da bodo ti oficirji prišli komaj do zaledja, odkoder se bodo vrnili nazaj v garnizije. Tudi oni niso neumni in po svoje znajo braniti življenje. Vse drugo je pa itak prazna slama: vse to o zmagi, o patriotizmu, o vztrajanju do skrajnosti. Na to čvekanje se že nihče več ni oziral. Bilo je leta osemnaj¬ stega ... 315 «Nekaj storiti — toda kaj.. .?> je poudaril Grum ter izzivajoče pogledal po tovariših. «Vsi domov — kakor v Rusiji...!> je vzkliknil Štefanič, a se je takoj ugriznil v jezik. To geslo je bilo sicer pri bataljonu čedalje močnejše, nekaj ljudi je zadnje tedne pobegnilo v gore, menda k zelenemu kadru, med njimi tudi Obid', ki je šele prišel k maršbataljonu, vendar se je Šte¬ fanič sam ustrašil svojih odločnih besed. cTisti veter.. .?> O Jugoslaviji se je v judenburških kasarnah in barakah bolj malo govorilo; med tistimi pa, ki so vztrajno šušljali o njenem prihodu, je bil tudi Poznik. Vendar ni bilo moštvu to šušljanje neprijetno in je kalilo kakor seme nedoločene svobode, ter se je počasi razraščalo z drugimi skrivnimi željami in slutnjami v čedalje silnejši notranji pogon. Vse, kar je obetalo svobodo, so srca široko, navdušeno pila in si prisvajala. Plamen svobodoželjnosti, ki je gorel po doma¬ čih vaseh in mestih, je grel tudi Judenburg. Kakor nekdaj v barakah pri bataljonu št. 100 in pozneje na Doberdobu, je tudi sedaj vprašalo nekaj glasov: «Kaj pa bo potem z nami —?» Poznik se je skoraj jezno obregnil: Zdaj se je nenadoma začul Možinin glas: (Fantje, če mislite, da bo vse kar samo od sebe prišlo, se motite. Nič na svetu razen smrti ne pride samo od sebe, 316 pa tudi naša svoboda ne bo. še pošteno bomo morali plju¬ niti v roke, če bomo hoteli kaj doseči.> Njegove besede so težko legle na zbrane vojake; bile so izgovorjene tako prepričevalno, da si nihče ni upal ugo¬ varjati. Nekdo je od dlaleč zaklical: «Misli malo, Možina, kako bi se to storilo... Treba bo hiteti, sicer nas bodo prej poslali na fronto in potem nam vsem skupaj nič ne hasne.* Gotovo bi posvet še dalje trajal, ako bi medtem ne prišel v barako infanterist Zega. Kakor toliko drugih, tudi Zege niso poslali iz Lebringa k njegovemu kadru 97. peš¬ polka, ampak so ga pritisnili Janezom, kjer so ga takoj sunili v maršbataljon, čeprav je komandi na vsa usta za¬ trjeval, da kot Italijan ne more na italijansko fronto. Zdaj je tudi zanj prišel čas, da se poslovi od zaledja. Čeprav je bil Zega zelo prijazen, ga zaradi njegove neznačajnosti nihče ni posebno maral; zato so tudi ob njegovem prihodu takoj zaustavili razgovor in se pričeli razhajati. «Kaj ste se pa menili?* je vprašal Megliča. «Ah tako — dolg čas smo prodajali!* se je odrezal Meglič . «Da bi le že kaj prišlo in napravilo vsemu konec! Ma- gari kakšna revolucija!* je godrnjal Zega. Prihodnjo nedeljo so Barfussovi znanci že drugič odšli na njegov dom. Prvo nedeljo so bili pri njem le tisti, ki so ga osebno poznali. Barfussovi so imeli v gorah veliko do¬ mačijo in družba se je najedla in napila, kakor že dolgo ne. Prihodnjo nedeljo jih je spet povabil in dodal, naj še kake dobre znance priženejo s seboj. «Hafner in Možina morata zraven!* je resno predlagal Palir. «Tam zgoraj je čist zrak in lahko se zgovorimo. Tukaj itak nisi nikdar brez skrbi pred doušniki.* «Smuk bi tudi lahko šel in Rogelj tudi, če ne bo imel službe,* je menil ŠtefaUič. «Potem nas bo pa preveč. Ustrašili se nas bodo!* je pomišljal Demark. «Ne, ne, Hafner in Možina morata zraven, pa tudi Smuk in Rogelj. Boljše, da mi drugi, ki nismo tako potrebni, osta¬ nemo doma!* je silil Palir. Naposled so se zedinili, d!a poj¬ dejo k Barfussu Hafner, Možina, Palir, Demark, Grum, 317 Štefanič, Davtovič ter oba četovodja Rogelj in Smuk. Ven¬ dar je Smuk zadnji trenutek odpadel, ker mu je nadporoč¬ nik Seunig prilepil stražo; namesto njega so vzeli Skobirja s seboj. Pot do Barfussa je vodila skozi dolgo gozdnato samotno sotesko, v kateri ni bilo slišati drugega glasu, kakor žubo¬ renje potoka, ki je spremljal cesto, in pa zganjanje gozd¬ nih ptic, ki so gnezdile po košatem dlrevju. Višje zgoraj na sončnem pobočju se je tu in tam zasvetila kaka samotna domačija. Vse je bilo kakor nalašč za skriven razgovor. Čeprav se niso poprej zmenili, zakaj so se zbrali ravno oni, so vendar vsi vedeli, da jih je zgnala skupaj ena in ista misel, misel, ki je navdajala ves maršbataljon, vso judenburško garnizijo: Nekaj je treba storiti...! Stvari dozorevajo in v zraku že smrdi po nečem razburljivem_ Maršbataljon je pred odhodom na fronto in treba je hi¬ teti ... ali pa se bodo stvari same od sebe prekopicnile. Kako, to sam vrag ve. Najprej so govorili vse križem o razmerah pri bata¬ ljonu, o vretju med moštvom, o revoluciji v Rusiji, o skoraj gotovi zmagi antante, o Jugoslaviji, ki se baje pripravlja, o tem, kaj bo prišlo po razpadu Avstrije. To so mleli, kakor bi hodili okrog kaše, dokler ni Možina rekel: «Menda vsi eno in isto mislimo...?» cVsib so odgovorili, ne da bi le eden rekel, kaj mislijo. «Potem je dobrob Grum je bil prvi, ki je zadel v sredino. «Nekdo mora začeti. Potem bo plaz sam drl naprej. Ce bomo pa čakali in čakali, se še ne bo tako hitro sprožil. Delavci že štrajkajo, zdaj je vrsta na soldatih, da še ti začno. Tako mislim jaz_ > «Pri nas je zrelo. Ena sama iskra in ogenj bo zagorel. Toda kaj je drugod, tega ne vemo. Najbrže podobno kakor pri nas, — todia nimamo zvez in to je škodab Hafner je govoril resno in od srca. «Gotovo je povsod zrelob je pritrdil četovodja Rogelj. «Vojne je vse sito, tudi Nemci b «Kako mislite torej?» je vprašal Štefanič čez nekaj časa. Štefanič sam ni silil na dan s svojimi lastnimi mislimi. 318 Kmalu se je izkazalo, da le ne mislijo vsi eno in ista Istih misli so vsi, kar se tiče namena, različnih pogledov pa so, kar se tiče tega, kako to doseči. Korporal Hafner, ki je najprej razložil svoj načrt, je bil za to, da se Janezi upro, pomečejo orožje in se odpravijo čez hribe proti do¬ movini v Slovenijo, kjer jih ljudstvo komaj že čaka. Tam se bo zbral zeleni kader in plamen upora bo zajel vso deželo. Stvar je lahko hitro opravljena, v dveh dnevnih marših bo lahko ves judlenburški regiment že na domačih tleh. Na njegovo stran so se nagibali Štefanič, Davtovič in tudi Demark. Možina je imel svoj ostrejši načrt: Dobra priprava upora, upostavitev zvez s sosednimi slovenskimi garnizijami, z lovskimi bataljoni v Neumarktu in v Mu- ravi, z 97 . pešpolkom v Radgoni, z 87 . pešpolkom v Celju, z mariborskim, graškim vojaštvom, stik z delavskimi orga¬ nizacijami po bližnjih revirjih — potem upor, zajetje vseh oficirjev, ki so nezanesljivi, orožja pa za božjo voljo ne dati iz rok. Ko se upor na ta način zaneti, se odpravijo v Slovenijo ali peš ali pa še bolje z železnico. Na njegovi strani so bili Grum, Palir, Skobir, medtem ko je četovodlja Rogelj po kratkem premišljevanju rekel: «Ce se že za nekaj odločimo, potem se odločimo za bolj temeljito stvar!» «Ce napravimo samo nekak hišni punt, kakor mislite vi, potem bomo slabo odrezali, mi in vsi, ki pojdejo z nami.» je ugovarjal frajtar Možina. «Na prvi mah bomo seveda uspeli in pometli z Judenburgom. Kaj bomo pa potem? Ce zaženemo stran orožje in se kakor procesije na žeguansko nedeljo odpravimo proti domovini, nas bodo polovili kot zajce in obračunali z nami, namesto da bi mi z njimi. Te reči niso tako preprostem Hafner se je nasmehnil. «Vidite, kako je prav, da smo se zbrali. Vsi eno in isto želimo, ne strinjamo se pa, kako izvesti. Možina ima prav in tudi jaz sem za tako ravnanje. Toda le en pomislek imam: Ali imamo še časa za vse to, kar predlagaš? Mislim, da ga nimamo, kajti dnevi, ki jih bo maršbataljon še pre¬ živel v Judenburgu, so šteti. Prihodnjo nedeljo ga najbrž ne bo več tu. Ali naj pripustimo, da gre še en maršbataljon v klavnico — toliko naših najboljših ljudi, ki so pripravljeni vse storiti za našo stvar? Z nadomestnimi stotnijami samimi 319 pa ne boste nič opravili. Tam je vse polno krtov in takih tičev, ki jim je garnizija le neko zavetje, čeprav so tudi že siti vojne.* «In še ena stvar je,» je hitro pristavil Štefanič, <če mislimo tako začeti, kakor hoče Možina, potem ne bomo nikogar pridobili. Ljudje so siti vojne, a mi naj jim začne¬ mo trobiti, naj ne odložijo orožja, naj se v neki drugi obliki dalje vojskujejo.* ^Ljudstvo hoče mir, nič drugega, kakor mir!* je z vro¬ čim glasom pritegnil Davtovič. Medtem ko je Možina še razmišljal, kako naj nastopi, da bi razpršil pomisleke tovarišev, jih je Grum že naskočil: «Vem, da hočejo soldati mir. Tudi jaz in mi vsi ga želimo. Toda stvar ni povsem taka: če hočemo doseči mir, se moramo zanj boriti. Ce puške vržemo stran, še nismo dosegli miru. Med soldati je tudi mnogo takih, ki to razu¬ mejo. Kaj vse govorijo! Celo na Dunaj bi nekateri hoteli korakati, da bi se zlo strlo pri glavi. To moramo upošte¬ vati. Soldati bodo tako delali, kakor jim bomo mi sveto¬ vali. Vsi pravijo: Naredite že kaj! Kar boste sklenili, to bomo storili, samo konec mora biti tega trpljenja, tega pekla!* Grum je bil najodločnejši pristaš organiziranega upora. To misel je zadnji čas vztrajno razvijal med svojimi tova¬ riši in krog njegovih somišljenikov je bil vedno večji. «Ce že moram poginiti, bom pa poginil za dobro stvar, da bom vedel, zakaj, in da bo svet vedel, zakaj. Ničesar nimam izgubiti, razen življenja. Na to se pa požvižgam, če je tako, kakršno živim zdaj in kakršno bi morda moral živeti pozneje.* cTako je: če kaj napravimo, napravimo nekaj resnega!* sta oba hkrati pritrdila Palir in Skobir. «Za nekaj resnega smo vsi.. .* «Za nekaj resnega smo vsi!* je povzel zdaj Možina, se ustavil ter se usedel na hlod ob cesti, medtem ko so ga v polkrogu obkrožili: «Toda resna je stvar le tedaj, če je dobro pripravljena in če ima jasen in dober cilj; brez pri¬ prave pa je tudi najboljši namen za nič. Vidite, kar se mene tiče, bi nikdar več v življenju ne hotel videti puške. In vendar je tako, da brez nje dandanašnji ne moremo ničesar 320 doseči. Nisem za mir za vsako ceno, ampak za pošten, naš mir. In če hočem to, mi ne preostane drugega, kakor zahte¬ vati ga s puško v roki. Dandanašnji. Gospoda nam je dala puške v roke, Avstrija nam je dala puške v roke, zakaj bi se mi te puške ne poslužili v borbi zoper njo. Ce se drugi poslužujejo takih sredstev za uničevanje sveta, zakaj bi se jih še mi ne posluževali za reševanje sveta? Dokler puška govori ...» «Dobro, pa ne bomo zavrgli orožja, temveč ga bomo vzeli domov!» je dejal Hafner. «To je že nekaj drugega, tovariši!* Zdaj so še ostali posedli po hlodih. K temu jih ni gnala potreba po počitku, temveč zbližanje misli, ki se je pričelo pojavljati. «Nisem zoper tvoj načrt. Le kako izvesti?* je dejal Hafner. Davtovič in Štefanič, ki sta se prej ustrašila Moži- ninega načrta, sta se le počasi otresala neprijetnih slutenj. Štefanič je čez nekaj časa rekel: « Ravnokar mi je prišlo na misel, zakaj bi ravno mi Janezi morali biti prvi?* «To pa jaz razumem! To moramo razumeti mi vsi: naš regiment je nekako osrednji slovenski regiment in kakor vsa Slovenija gleda, oziroma bi morala gledati na svoje srce, na Ljubljano, tako gledajo tudi vsi drugi slovenski regimenti, kaj bomo napravili mi. je že tako na svetu: nekdo vodi. Mi smo od tam, kamor gledajo stotisoči, in zato imamo večje dolžnosti. Predvsem moramo mi začeti. Drugi, ki bodo prišli za nami, bodo morda že bolje delali kakor mi, vendar naša dolžnost je začeti!* Hafnerjev glas je bil zaupljiv in prepričevalen. Tako je mogel govoriti le on, saj je bil najbolj naroden, njemu je najmočneje bila slovenska žila. Razumeli so ga vsi in so mu tudi prav dali. Možina je celo dodal: «Mi moramo začeti, pa četudi bi ne imeli uspeha. Naše žrtve ne bodo zastonj.* «Torej smo za to? Vsi edini?* je vprašal naposled četo- vodja Rogelj. «Orožja ne damo iz rok in domov. V naglici pa pripravimo vse, kar se da in kakor predlaga Možina. To nam lahko odločilno pomaga!* U 321 «Zato, zato!* so vsi vzklikali. «Kdo bo pa garal dalje; saj bodo vojaki sami ušli, če ne bo nikogar, ki bi jib vodil.» Tako so se približno zedinili, čeprav niso v tem pogledu ničesar določnega sklenili. Revolucionarni val jih je tako močno grel in s tako silo gnal dalje, da so se zadovoljili kar s splošno ugotovitvijo. Ko je hotel Možina še nekaj izpopolnjevati, so ga nekateri kar zaustavili: «To se bo že storilob Spet so se dvignili in nadaljevali pot. Visoko nad sotesko je sijalo sonce in njegovi vigredni žarki so se spuščali na njeno dno. Tu in tam je na vodni gladini zaigralo kako svetlo okence, ako je sonce prodirlo skozi plasti smrekovih senc. Zdelo se je, da je gorska voda začela žuboreti živeje in veseleje. Tako so vsaj občutila srca Soldatov, polna na¬ črtov, misli in upov ... Noge, dasiravno trudne in slabotne, so hodile naglo in junaško, kakor bi jih nosile tiste lepe misli in tiste lepe slutnje, ki so jih navdajale. Sredi tega veličastnega miru, sredi teh senc z visokim nebom je bilo vse tako blizu, tako lepo... Lažje je bilo sklepati o korakih, ki jih je treba podvzeti v garniziji. Stvari so bile dovolj znane: maršbataljon je bil popolnoma zrel, nadomestne stotnije so bile še nezanesljive, vedelo pa se je približno za vsakega, kaj misli in kako se bo zadržal. -tKasarna nam utegne pasti v hrbet ,> je rekel Hafner in dvomljivo pogledal po tovariših. ^Bojazljivci in mlačneži so tam številni. Toda skušati jih moramo pridobiti. Vrag vedi, niti enega podoficirja nimamo tam popolnoma zanes- ljivega.» «Bomo pa z maršbataljonom začeli, z onimi itak ne mo¬ remo. Toda videli boste, da se nam bodo potem pridružili! Vem, kako gredo te reči — Maršbataljon pa je gotov: prvo stotnijo imam jaz v rokah, drugo ti, Hafner, tretjo Grum, četrto Palir. Vprašanje je le še oddelek strojnic. Tam je Glažer.» Možina je umolknil. «Tisti Glažer, ki smo ga na Doberdobu vrgli iz kaverne!» se je zasmejal Demark. «Glažer je fant, da se reče,» je nadaljeval četovodja Rogelj, ki je te stvari imel v malem prstu. «Njega prepu- 322 stite kar meni. Malo bolj me skrbi kader, vojašnica. Ko bi se mogel človek zanesti na Rodeta? Ali kaj, ko je taka kanalja!* «Saj si vendar čul, da je cesarja sam mir ...» Namerst, sluga nadporočnika Seuniga, ki je ponoči med spanjem sploh radi mnogo besedoval, je med Karlovim tednom večkrat začel kričati: «Živijo Prinčipb 325 Kadar so ga sosedi zbudili, je planil v krčevit jok; ko so ga vprašali, kaj mu je, je plašnih oči zatrjeval, da mu nič ni. Toda komaj je znova zadremal, je spet začel vzdi¬ hovati: «Cesar Karol, naš oče, naš oče .. .* «Temu je Karlov teden dal, kar mu je še manjkalo.* so trdili njegovi tovariši ter ga na tihem pomilovali kot žrtev nadporočnika Seuniga, ki je imel med Karlovim tednom glavno besedo.Namerst ni nikdar poznal svojih staršev in ie kot rejenk odraščal pri tujih ljudleh: zato ga je poveli¬ čevano cesarsko očetovstvo začelo mešati. Medtem ko je vojaška komanda moštvu ves teden izpla- kovala želodce s Karlovo duševno hrano, jih je bataljonska kuhinja izplakovala na svoj način. Moštvo so krmili s samimi smetljivimi čorbami cbodeče žice*, s koprivami, olupki, gnilim krompirjem in smrdljivim fižolom, že itak slabega kruha pa so morali en hleb deliti štirje možje. V soboto je moštvu Karlov teden takorekoč že pri ustih ven lezel in dopoldne je čisto otopelo prisostovalo končni slo- vesnoti. ki se je vršila na vežbališču. Vse njegove misli so bile pri kosilu, o katerem je fantaziralo že ves teden, kaiti sporočeno mu je bilo. da se bo Karlov teden končal z iz¬ datnejšim, nekakšnim slavnostnim kosilom s svinjsko pe¬ čenko in drugimi dbbrotami. Po slavnosti, ko je bataljon omahoval proti taborišču, so ga držale pokonci skoraj same skomine po pričakovanem kosilu. Toda v taborišču jih je oster in smrdljiv duh, ki je pri¬ hajal iz kuhinje, takoj prepričal, da jih je komanda ope¬ harila tudi za to poslednje upanje. Duh, ki jih je ščegetal v nosnice, je bil neznosni duh mesnih konzerv, ki se jih je moštvo bolj balo, kakor pa čorb z cbodečo žico*. Iz kuhinje so takoj raznesli vest, da v zadnjem trenutku intendanca ni mogla dobiti svinj in so morali zvariti za kosilo kon¬ zerve svinjskega mesa. Prva je šla po menažo četrta stotnija, medtem ko so ostale tri čakale v dolgi vrsti za njo. Dolgih, poraženih obrazov so stale vrste po dvorišču in užaljeno strmele proti kuhinji, odkoder so se prvi že vračali. tKakšna je pa ta svinjska pečenka?* so čakalci silili v mimoidoče. I 1 !l H ' ! 326 «Takale! Le poglejte jo, le oglejte si jo...!» je zagre¬ njenega, skoraj užaljenega obraza zaklical Učakar, nagnil skodelo in in izceknil na tla nekaj žlic sumljive, sivorjav- kaste žlobudre. «To je svinjska pečenka.. .> «Za Karlov teden...» «Le počakajte, pečenka bo na Piavi.. .s> Moštvo je na ves glas dajalo duška svoji razdraženosti, ki se je stopnjevala z vsako minuto. Delili so konzerve najslabše vrste, najbrž kako konzervirano mrhovino, ki so jo banaški veleproducenti s pomočjo svojih židovskih pre¬ kupčevalcev oteli propasti in jo za dfrag denar položili na oltar domovini in njenim branilcem. Širil se je vedno hujši smrad. Večini moštva se je poznalo, da bi jed najrajši izlila v kanal, toda med tem namenom in med želodcem se je takoj razvil srdit boj, v katerem je ostal zmagovalec do krvoločnsti razjarjeni želodec. Solze, ki so se zasvetile v marsikaterih očeh, so pričale o borbi med razžaljenim člo¬ veškim dostojanstvom in med telesno oblastjo. Bataljon¬ skega inšpekcijona, nadporočnika Seuniga, ni bilo nikjer opaziti, namesto njega je bil navzoč četovodja Smuk, ki je imel tudi bataljonsko službo, ki pa se je delal, kakor bi nič ne slišal. Četrta stotnija je bila že odpravljena in mimo kotlov je korakala tretja. Infanterist Skobir, ki se je že vračal z menažo proti baraki tretje stotnije, je zaničljivo zaklical še čakajočim vrstam: «Od te godlje bi še gospodična Nora crknila, če bi ji jo zlil na rep ...!» Ljubico nadporočnika Seuniga, psico Noro, je moštvo splošno imenovalo: gospodična Nora. «Stekla bi...» so odgovarjali nekateri, nekdo se je pa zadrl: «Aufbiks, gospodična Nora!» V tem hipu se je prikazal izza barake sam nadporočnik Seunig, prepasan s službeno šerpo bataljonskega inšpek¬ cijona. Podoba je bila,, da je prisluškoval za oglom barake, ker ga je naravnost vrglo proti moštvu. dnfanterist Skobir !> 327 Ustavil se pred Skobirjem, ki je stal habtacht, pri čemer pa ni nehal moliti skodele od sebe proti nadporočniku; ta je zavpil v nemškem jeziku: «Kaj si gobezdtal, infanterist Skobir?* Seunig se je posluževal jezika svojega moštva in obenem jezika svojih prednikov zelo redko in le takrat, kadar je bilo treba ozmerjati koga, ki ni razumel besedice službe¬ nega jezika. O Skobirju pa je mislil, da mora razumeti službeni jezik. Opazke, ki jih je bil slišal na račun svoje življenjske prijateljice, psice Nore, so ga zabolele v dno srca; dobro je čutil, da itak niso bile izrečene na naslov njegove živali, temveč na njegovega osebnega. Gospodična Nora je pri bataljonu pomenilo tudi: nadporočnik Seunig. V kratkih trenutkih, ko sta si molče in negibno stala nasproti nadporočnik Seunig in infanterist Skobir, je so¬ vraštvo moštva in nadporočnikovo sovraštvo do njega za¬ delo drugo ob drugega, da je nehote zastal počasni korak dolge vrste, korakajoče proti kuhinji. Srca stoterih so za¬ drhtela in roke so krčeviteje zgrabile za držaje skodel. V zadnjih vrstah, kjer je stala prva stotnija, je nekdo pre¬ drzno dfejal: Poslednje skodele in žlice so razdraženo zaropotale na police. Nato se je takoj oglasilo v baraki druge stotnije: «Skobir sedi...» Takoj nato je zašumelo v baraki tretje stotnije: «Zakaj sedi naš tovariš Skobir...?» A v baraki četrte stotnije je že odmeval klic: «Skobir mora ven ...» Vse taborišče je zajel en sam krik: «Skobir mora ven ...!» Iz barak se je šum preselil na dvorišče, kjer je bilo vedno več Soldatov, ki so grozeče strmeli proti stražnici. Malo prej še razžaljeni obrazi so zdaj zadbbivali ognjevit, borben sijaj, ki je z vsako minuto naraščal. Nekdo je vpil tako glasno, da se je čulo do stražnice: Tedaj se je oglasil Palir: cMožina in Hafner naj gresta!» Razen Možine in Hafnerja so odšli na stražnico tudi Palir, Demark in Grum, ostalo moštvo pa je zbrano pred barakami opazovalo, kaj se bo zgodilo. «Če to napravimo, potem moramo napraviti še drugi korak. Drugače nam bo slaba pelab S temi besedami je četovodja Roglj odšel po Skobirja. «Seveda ga bomo napravili...» je dejal Možina, ko se je pokazal Rogelj z oproščenim jetnikom medi vrati. Vzeli so smejočega se Skobirja v sredo in zapustili stražnico. Zunaj jih je pozdravil vihar navdušnih klicev: «Živijo Skobir...! Živela svoboda...! Ne bodo nas ne, Janezov ne .. .!> Le za las je manjkalo, da se tleča žerjavica že takoj po kosilu ni vnela. Vsi, ki so bili na upor kolikor toliko pri¬ pravljeni, so se oddahnili, kajti predčasen izbruh bi jim lahko vse pokvaril. Zato so tembolj napeto čakali večera. Mogoče bi kljub vsem željam in vsem tihim pripravam posameznih puntarjev ne bilo prišlo do judenburškega upora, ako jim ne bi prihajali na pomoč nepredvideni pri¬ meri. Kakor je malo prej Seunig skoraj zanetil prvo iskro upora, tako je drugemu plamenu dal povod zopet taisti Seunig. Moštvo je imelo zadnji popoldlan Karlovega tedna prosto ter je bilo prepuščeno lastnim mislim in čustvom. Povrhu je bil bataljon še neposredno pred odhodom na bojišče. Zavest posameznikov, kakšen korak je bil storjen z osvoboditvijo Skobirja, je nevidno in naglo osvajala tudi soldaško množico in kmalu je zavladala po taborišču upor¬ niška tveganost: «Kaj nam pa morejo, saj itak ne moremo več nazaj...» Uporniška misel je rasla kar sama od sebe ter si utirala pot tudi do še bolj bojazljivih src... £331 V tako viharno razpoloženje je popoldne stopil Seunigov sluga Namerst s štirimi zvrhanimi skodelami ostankov iz oficirske kuhinje. Namerst je skoraj vsak dan nosil take ostanke, ki bi jih po naročilu nadporočnika Seuniga moral d'ajati psici Nori, rajši k svoji stotniji in jih razdeljeval svojim mnogoštevilnim prijateljem. Medtem ko so ga dru- gekrati že težko pričakovali in so ga vedno takoj obkrožili tovariši, polni skomin, se je danes zgodilo nekaj čisto dru¬ gega. Namerst še ni utegnil odložiti skodel na svoje ležišče, ko so ga obstopili Ivad, Grahovina, Demark in še nekateri drugi ter ga rezko nagovorili: «Kaj nosiš tukaj?> «Ali je to za Seunigovo psico.. .?> V hipu so pregledali vsebino in se prepričali, da sta dve skodeli polni dišeče juhe, ena svinjske pečenke in četrta prikuhe. Njih oči se topot niso zadrle v posodo, kakor dru- gekrati, temveč so takoj odskočile, kakor bi v skodelah zagledali vse kaj drugega in ne dišeče jedi. Koj nato so njihovi obrazi osupnili in se napolnili s čudnimi potezami. cPočasi, počasi, saj itak ni za vse,» je kot navadno začel momljati Namerst in bahavo gledal vedno večji krog rado¬ vednih in lačnih tovarišev. Toda danes je Namersta čakalo veliko razočaranje; namesto milih, prosečih oči, ki jih je bil drugekrati vajen, je videl same tope, očitno' sovražne poglede streljati v prineseno jed. Celo nekaj njegovih ožijih znancev, ki so bili navadno deležni njegove dlarež- ljivosti, se ni zmenilo za jed. «Torej je le bila svinjska pečenka_» je siknil nekdo. cBila, a ne za tebe, ampak za Noro...» «Ha, ha... ali vidite ...?> Zloben smeh se je dvignil iz gruče in pihnil po prostoru kakor strupen brizg. Kar nenadoma je Demark zgrabil za skodelo s pečenkami, Grahovina pa za ono s prikuho in preden je Namerst utegnil kaj reči, sta že odkorakala med pogradi, moleč posodi daleč pred seboj: «Poglejte tovariši, tu je svinjska pečenka! Poglejte malo sem ... natančno poglejte ...!> Za njima je šla vsa gruča, tako da je Namerst ostal sam. Nosača menaže sta razkazovala prečudno kosilo po vsej 332 baraki in skoraj brez prestanka sta pela njuna suha, rezka glasova: Za nosačem skodel je hodila vedno večja procesija, ki je vedno hrupne je pristavljala: «To ni za vas, dragi tovariši — to je za psico Noro... Ali smo še ljudje ali nismo več...? Kako dolgo bomo še držali roke križem ...?» Iz barake druge stotnije se je hrupna procesija napo¬ tila v barako tretje stotnije, odtod) pa v barako četrte stot¬ nije. Povsod je povzročila nov, še večji hrup; besede, ki so se vedno ponavljale: «Sem poglejte, tovariši...*, so vedno huje rezale v srca lačnega moštva. Naposled je bilo vsako prilivanje novega strupa nepotrebno, kajti moštvo je demonstrantom že od daleč vzklikalo: «Da... saj vemo, za kaj gre! Za nas godlja, za oficirje pečenka... Kaj za oficirje, za pse, za Noro, za Noro.. .< Pri četrti stotniji je nastala že taka gneča, da so demon- i obtičali v njej. Moštvo ostalih stotnij je napolnilo do zadnjega kotička in vihar, ki je razgrajal v njej, je grozil, da jo bo vsak hip razgnal. Splošni trušč je pogoltnil rezko geslo: tPoglejte no malo sem...!», ki je doslej enakomerno kapalo v razjarjena srca. Moštvo dru¬ gih stotnij je še vedno sililo v prenapolnjeno barako, ker pa v njej ni bilo več prostora, je ropotalo pred vhodom in kmalu so po taborišču odmevali sami uporni vzkliki: «To je škandal, kako ravnajo z nami. Nam pomije, psom pečenke... Dovolj je tega tudi za nas... Ali je to za Karlov teden...? Nikamor ne gremo več... Janezi — ni¬ kamor več...!> Bolečina nezadovoljstva se je naglo spreminjala v žareč plamen bojevitosti, sovraštva, upornosti. Sredi gneče sta Demark in Grahovina treščila skodele ob prag, toda njih žvenket je brez odmeva utonil v topotu deseterih in dese¬ terih razbesnelih kvedrov, ki so jih z vsebino vred potep¬ tali v tla. Ko ni bilo od posode več sledu, so težke noge še vedno suvale in teptale... Ce se je prvi val uporniškega ognja ob aretaciji Sko- birja še polegel, se to drugič ni več zgodilo. Razjarjenost moštva je vedno bolj naraščala; kakor bi iskalo izhoda iz tesne zagate, je moštvo valovilo od ene barake do druge in dajalo duška svojemu razpoloženju. Ko se je na tabo¬ rišče začel vlegati prvi mrak, je vihar že nevarno pljuskal ob taboriščno ograjo. Kakor najašč tudi popoldne ni bilo na spregled nobenega oficirja, kajti tudi ti so si privoščili prost popoldan. Kakor v pričakovanju nečesa velikega, je moštvo skoraj polnoštevilno ostalo v taborišču. Včasih se je zdelo, da se bo vihar polegel. Tedaj so ga neutrudljivi prostovoljni kurirji znova razpihovali po barakah. In kjer je za kratek čas nastal mir, mu je kmalu sledil še hujši hrup. tNikamor več, nikamor več! Domov gremo! Živela svo¬ boda, dovolj je krvi...» Nekateri, med njimi posebno infanterist Grahovina, so trosili še udarnejša gesla: «Dol z oficirji, dol Mobius, dol Seunig...! Lačni smo! Nad magacin, nad magacin...» Ponekod so se slišali tudi že klici: «Kje je Hafner, kje je Možina...? Kje ste, da odri¬ nemo _?> 334 Kadar se je polegel vihar upornih klicev, je takoj zado¬ nela pesem iz stoterih grl, pesem, ki je objemala, navdu¬ ševala, podžigala tudi tiste, ki se dotlej še niso mogli popolnoma vneti in predati sproščenim čustvom. Glad in druge težave so bile pozabljene, vse misli so se obrnile prou enemu samemu cilju, ki se je bliskal pred njimi v nejasni, a topli in mamljivi svetlobi. lam je bilo zapisano: so jim odgovarjali puntarski kolovodje. 335 Najbolj privlačno je znal govoriti Palir, ki se je ta večer dvignil čisto iznad sebe. Kjer koli se je pojavil še kak pomislek ali kak dvom, ga je Palir znal razpršiti. V baraki druge stotnije so bili še nekateri dvomljivci, ki so bili sicer za udar, vendar so trdili, da je treba še malo počakati, dokler se ne bo videlo, kaj bo.., Palir se je povzpel na posteljo in začel govoriti: «Prijatelji, soldati! Ali naj še čakamo, odlagamo...? Doslej smo čakali in kam smo prišli? Doživljamo to, da mečejo psom našo brano, nam pa dajejo pomije, mrho¬ vino, crkovino... Ali ste videli danes...? Na lastne oči ste se lahko prepričali, zakaj nas komanda ima. Ali je še kak izhod razen enega samega: konec vojne! Ni ga...! Vojna... soldati! Kaj je vojna napravila iz nas? Doberdob, slovenskih fantov grob... Pohabljence je napravila iz nas, razdrla je naše domove, razbila je naše družine in iz sa¬ mih solz, ki to vojno objokujejo, bi pri nas lahko napolnili blejsko jezero, na vsem svetu pa cela morja_Poglejte, ta je izgubil v vojni nogo, oko, a doma je izgubil ženo, mater, sestro, ki je morda zaradi koščka kruha morala postati vlačuga. Poglejte mene, zdrav sem odšel na vojno, toda v njej sem si nakopal bolezen, da morda nikoli več ne bom zdrav... Vojna dela iz nas živino_> Kakor udarci kladiva so padale njegove besede po ba¬ raki. Večina ni strnila z očmi, le nekaj redkih glav se je kakor podi težko vestjo sklanjalo na prsi. Pri bataljonu je bilo znano, kakšno bolezen ima Palir, in zato je njegovo priznanje in samoobsodba tako močno zgrabila srca, da je zavladala grobna tišina. Neznana, velika bolečina je zdaj zagrizla še huje, kakor poprej enakomerno ponavljanje Demarka in Grahovine: «Tu sem poglejte, soldati, pa boste videli, kaj ste_> «In čemu, soldati, naj še nadaljujemo to nečloveško življenje? Jaz si ne morem dati odgovora, dajte mi ga vi! Za koga se bijemo, za kakšno svobodo, do kdaj? Nekateri pomišljajo, češ: Kaj bomo mi napravili tu zadaj, tam spre¬ daj na fronti je moč, je orožje. Toda jaz pravim: Vojno zlo se rodi, se vzdržuje tu zadaj, v etapi. Tu so možgani vojne, tu moramo najprej udariti... Povsod že poka in tudi mi lahko izpodnesemo en steber tega morilnega siste- 336 ma. Doma nas vprašujejo, kadar koli se kdo pokaže na dopust: Kdaj se boste že naveličali, kdaj boste že kon¬ čali ...? Ali ste še možje ...? In mi pa nenehoma kopljemo svoj lastni grob. Kaj še čakamo, česa se bojimo? Nič se nimamo bati, ker nas na tej poti ne čaka drugega kakor pogin... Tako se godi nam Slovencem... Tako se godi tudi drugim narodom, Cehom, Poljakom, Hrvatom, Nem¬ cem. Udarimo, pa bodo tudi oni udarili. Ce smo še ljudje, če pa nismo, potem imajo prav Mobiusi, Seunigi in tisti, ki nas tirajo v pogubo... Potem nismo vredni, da nas zemlja nosi...!» «Ne, nočemo, udarimo, udarimo takoj—!» je zadonelo hkrati od vseh strani in tudi poslednja še sklonjena glava se je dvignila. je bruhnilo iz majorja s tako silo, da je učiteljici Zušlag otrpnila roka na tipkah. Nadporočnik Seunig je v zadregi zinil, ne da bi prvi trenutek mogel spraviti na dan kako pametno besedo. Tudi on je bil nocoj nenavadno nemiren, čeprav ni vedel, zakaj. Bil je poln nekih negotovih slutenj, ki ga niso nehale mu¬ čiti niti ob pogledu na psico Noro. Majorjev izbruh ga je pa prepričal, da je tudi ta razburjen, in to ga je še huje zmešalo. Edino, kar bi mogel napraviti, bi bilo, prisoliti učiteljici navadno soldaško klofuto, da bi babnica imela dovolj tega tipkanja. Še sta major in nadporočnik neodlo¬ čena kakor dva ovna stala drug ob drugem, ko se je začul pomirljiv glas nadporočnika Vesevka: «Cistokrvni psi so vedno razburljivi! Ne pozabita tega, gospoda.. .» Mobius in Seunig sta motilca pogledala, kakor hi zagle¬ dala rablja poleg sebe. Ta prekleti Vesevk s svojim reže¬ čim se obrazom in s svojimi mežikajočimi, zagonetnimi očmi je začel nocoj naravnost presedati. Tečen je bil sicer vedno, zadnji čas pa že skoraj neznosen. Vsa garnizija ga je poznala kot nezanesljivca, kot prekucuha. Mož tega tudi skrival ni; navzlic temu mu pa ni bilo mogoče do živega, ker je znal vse tako zasukati, kakor je bilo zanj prav. Ni bilo stvari, kateri bi se ne rogal na najnesramnejši način. Pri moštvu je bil seveda priljubljen in prekucuhi, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva, so ga imeli naravnost za boga. Očividno je bilo, da ta deklaraš nocoj naravnost norce brije iz njih. Major Mobius je bil tako srdit, da se je zmedel, in je namesto odurne besede, ki jo je imel na je¬ ziku, izbleknil: 22 * 339 «Gospod nadporočnik, ali morda kaj veste ...» «Seveda vem, gospod major...» «Kaj pa?> sta planila oba hkrati, major in nadporočnik. Zle slutnje, ki so ju že ves večer mučile, so ju zdaj popol¬ noma zlomile in nehote sta se prepustila mili volji zasovra- ženega tovariša. «Vaš sluga Namerst, gospod kolega, je dal Noro oploditi z nekim pokveruženim ščenetom ...» Nadporočnik Seunig je namreč vzel napol slaboumnega Namersta za slugo, potem ko mu je prejšnji menda ušel k zelenemu kadru. Vsaj izginil je bil brez vsakega sledu. Seunig je svojo čistokrvno dobermansko psico za časa par¬ jenja varoval pred oploditvijo na ta način, da ji je čez zadnjico oblačil irhaste hlače. Kar je zdaj sledilo, je nadporočniku Vesevku popla¬ čalo dbberšen del neporavnanih računov, ki jih je kot tovariš imel s Seunigom. Tega oportunista in renegata je sovražil iz dna svoje duše, mogel mu pa seveda ni do živega, čeprav ga je vedno zasledoval s svojo prezirlji¬ vostjo in s svojim zaničevanjem. Medtem ko je major Mobius najprej prebledel, zavedajoč se, kako nesramno se je izdal, nato pa oddirjal v drugo sobo, je nadporočnik Seunig od osuplosti malone okamenel. Potem se je njegovo gornje telo pričelo majati in se je majalo tako nevarno, da ga je moral Vesevk prijeti za rame, ker bi bil sicer zletel po tleh; ustnici sta mu krčevito migali, toda kljub ogromni votlini, ki je zijala sredi obraza, neverjetno dolgo ni bilo nobenega glasu iz nje. Šele krepak stresi ja j Vesev- kovih rok je dosegel, da se mu je iz ust izvil strahoten, grgrajoč in nerazumljiv glas, ki je spravil na noge vso kazino. Vse je bilo prepričano, da je z nadporočnikom Seunigom pri koncu. Ko pa so zvedeli za pravi vzrok nje¬ gove omedlevice, so se gostje glasno zakrohotali. Celo ma¬ jor Mobius, ki se je vrnil iz sosedne sobe, ni mogel kaj, da bi se ne olajšal s trpkim nasmehom. Krohot njegovih tovarišev je Seuniga spravil k zavesti. Toda komaj je spet trdno stal na nogah, je že hotel planiti proti izhodu, besno kričeč: «Čakaj, ti pes, še nocoj boš crknil!* 340 S tem je mislil reveža Namersta, a ne na psico Noro, ki je nič hudega sluteč drvela za njim. Vsem je bilo jasno, da hoče Seunig naravnost v barake, kjer je spal njegov sluga, in na licu mesta obračunati z nesrečnim slaboumne- žem. Ker so vsi poznali Seunigovo nagonsko ljubezen do psice, so tudi vedeli, kakšna usoda utegne doleteti slugo. Nadporočnik Vesevk ga je znova zgrabil s svojimi že¬ leznimi pestmi. «Seunig, nobenih neumnosti! Kar je, je. Jutri je še tudi en dhn!» Meni nič tebi nič ga je trdo posadil za mizo, kjer so ga obstopili njegovi ožji prijatelji in ga skušali pogovarjati in miriti. Vesevk ni slutil, kako je s tem, da je hotel rešiti življenje ubogemu Namerstu, prav za prav rešil življenje omraženemu Seunigu samemu. Major Mobius je medtem vedno nemirneje koračil iz ene sobe v drugo. Že prej je izpraševal zdaj enega, zdaj drugega, če se lajtnant Domin, ki je ta večer imel bata¬ ljonsko inšpekcijo, še ni vrnil. Zdaj se je vnovič obrnil k nadporočniku Kobetu: «Ali lajtnanta Domina še vedno ni s turneje?» «Ne, gospod major, lajtnanta Domina še ni s turneje,» je obzirno dejal nadporočnik Kobe, ki je bil ta večer dobro razpoložen. Pri poslovilnem plesu so vsi višji oficirji plesali z njegovo ženo in to mu je zelo ugajalo. Celo nekaj pikrih opazk, ki jih je moral požreti od svojega rojaka Vesevka, ga ni motilo. Mobius, ki je Vesevka sovražil, je Kobeta preziral. Nocoj se ga je pa nenadoma obezal, ko se je spomnil, da je tudi ta pohlevna duša iste narodnosti, kakor moštvo maršbataljona. cGospod Kobe, ali niste ničesar slišali...?> je dejal s tihim, prilepljivim glasom. «Ničesar, gospod major!» je odgovoril nadporočnik Kobe ter iznenaden strmel v majorjev spremenjeni obraz. V svoji uradni preprostosti in ponižnosti je, nič hudega sluteč, kakor tele živel sredi tlečega ognjišča. Toda proti navadi je nadporočnikov vdani obraz majorja nocoj na¬ ravnost zbodel. Mogoče pa tudi ta podlasica nekaj ve, pa 341 se samo tako dela? Nikomur ne moreš zaupati! Pustil ga je samega in šel dalje izpraševat, če se lajtnant Domin res še ni vrnil z bataljonske inšpekcije ... Po retreju je bataljonski inšpekcijon, lajtnant Domin, pravkar prišel na stražnico pri vhodu v taborišče. Ceto- vodja Rogelj, ki je imel stražo, mu je raportiral. «Yse v redu gospod bataljonski inšpekcijon!> Toda Domin ga ni poslušal. «Četovodja, zakaj se barake ne spravijo k počitku? Pravkar sem bil v baraki druge stotnije, kjer je še vse pokonci, kakor bi pokojnice sploh ne bilo. Pogledal sem tudi v druge barake in povsod) je ista stvar; vojaki sedijo oblečeni po posteljah in pojejo. Ali jih čujete, kako kru¬ lijo ...?» Sem od barak je res odmevalo bučno petje; v eni so peli pesem: «Dekle, delaj, delaj pušeljc...» V drugi je bilo razločiti pesem: «Ena ptička priletela...«, iz tretje barake pa je bilo slišati pesem: «Slovenec in Hrvat, sta brat in brat...» Iz barake, kjer je bila nastanjena prva stotnija, se je slišala celo neka prepovedana revolucionarna ruska pesem. Vmes so vpili številni glasovi: «Kruha — mi smo lačni...» Lajtnanta Domina so spreletavale barve in srepo je zažemal ustnice. Skoraj prosečega glasu se je obrnil k četovod ji: «Ali slišite ...?» «Seveda slišim,» mu je z nenavadno prostodunšostjo odgovoril četovodja Rogelj, pri čemer se mu je obraz ne¬ kako očetovsko smehljal. cToda, dbspod bataljonski inšpek¬ cijon, ne pozabite, da gre bataljon jutri na fronto. Nocoj je zadtnji večer, pa so si fantje privoščili malo veselja. Ne zavidajte jim tega ...» Cetovodjin glas je bil tak, da se je lajtnant zavzel, vendar je še kolikor mogoče mirno dejal: «To je že res, toda vse mora imeti svoje meje. Glejte, da napravite red! Bog ne daj, da bi bataljonski komandant izvedel, kaj se godi...» Rogelj je nekoliko zakašljal, kakor bi požiral zadrego, potem je rekel: 342 «Ne vem, zakaj bi fantom ne privoščili malo veselja. Saj tudi v kazini še niso šli spat.. Lajtnant Domin ni mogel verjeti svojim ušesom. Kar zazijal je od presenečenja. Ko pa je hotel izbruhniti psovko, se je ustrašil brezskrbnega, prezirljivega Roglje¬ vega obraza, ki ga je zagledal predi seboj; namesto psovke je iznenaden jeknil. Hkrati pa se mu je zdelo, da vidi odprta vrata najbližje barake, kjer so v soju svetlobe vihrale temne postave in odkoder so orili klici: «Živijo svoboda! Dovolj je krvi! Živijo Slovenija! Do¬ mov, kakor v Rusiji...! Gremo, gremo...!» Lajtnant Domin je odrevenel. To je torej tisto zadnje veselje fantov...? To je punt, prava revolucija! Ali je res že tako daleč, ali so ti ubogi, izstradani Janezi kaj takega res zmožni...? Cuj — kaj kričijo: Dol Avstrija! Živijo naša slovenska domovina! — Kaj takega bi človek od teh pohlevnih duš res ne pričakoval. Saj so korakali po cestah kot ovce in če je kdo zaregal ter jo potem izkupil, kakor se spodobi, so drugi še nižje sklonili glave ... Zdaj pa ne¬ nadoma ta izbruh? In tisti klici? Kaj je to...? Domina je nekaj zbodlo pri srcu. Tudi on je bil Slovenec in še zave¬ den Slovenec. Celo do majske deklaracije ni bil ravno¬ dušen. Mladega je zajela vojska, o katere vzrokih še ni mogel razmisliti. Potem je hitro postal oficir, nakar je še manj mogel razmišljevati o takih stvareh. Bil je prepričan, da Avstrije ne more biti in je ne bo konec, pa naj se vojna konča, kakor hoče. Nekako se bo tudi slovenski narod pre¬ tolkel skozi. Če dobijo jugoslovanski narodi samoupravo, bodo tudi pravice slovenskega naroda zavarovane. Vse pa na tem svetu itak ne more biti popolno. Kadar bo te vojne godlje konec, se bodo stvari lažje urejale. Potem bodo na razpolago službe in trpljenje vojnih let bo tudi njemu, kakor toliko drugim, poplačano... Kar je pravkar videl in slišal, ga je popolnoma zmedlo; jasno misliti ni mogel, temveč se je zavedal le enega: To je punt, to je stvar, ki se mora zatreti, ker bi sicer lahko postala nevarna in bi zdrvela nekam, kamor se noben pa¬ meten človek ne upa pogledati, ne da bi ga prijelo pri srcu... Začutil je, da je pred četovodjo Rogljem in pred stražo, ki zaničljivo zija vanj, v svoji podobi neskončno 343 smešen, zato se je po nekaj težkih trenutkih zganil in skušal popraviti slabi vtis. «Dobro, gospod četovodja; zapovedujem vam, napraviti red! Zdaj bom zamižal, ako se spet vrnem, hočem najti mir. Kam pa to pride ...?» Ne da bi čakal odgovora, je brez pozdrava zapustil stražnico ter zavil proti mestu. Čeprav je na svojem hrbtu slutil zasmehljive poglede, je vendar skušal korakati ko¬ likor mogoče mimo in ravnodušno, dokler ga tema ni skrila pred stražo. Ko pa je čutil, da ga oni ne vidijo več, se je sklonil, zgrabil z eno roko za sabljo, z drugo pa za kapo ter jo z vso silo, brez kakega slabega namena, le da izvrši svojo oficirsko dolžnost, ucvrl proti kazini... Takrat je nad mestom zabobnel prvi grom in prve deževne kaplje so mu omočile rosno čelo... Zaničljiv krohot je zadbnel za lajtnantom Dominom iz stražnice. «Ali bomo tega tudi malo popravili_?» je zasmehi ji vo vprašal četovodjo njegov pomočnik frajtar Kadunc. «Oh, tega reveža bomo kar pustili!* je dejal Rogelj. «Ljudje njegove sorte niso nevarni in vesel bo, če bo imel mir. Ko bo videl, da se je vse skupaj podrlo, bo sam od sebe pricapljal za nami. Kaj hočeš, so pač služabniki.. .> «Mogoče pa nismo prav storili, da smo ga pustili iz rok?* je podvomil infanterist Ivad, ki je bil na straži. Toda Rogelj je zamahnil z roko rekoč: «Oh, kaj nam pa more?» Nekako tisti čas, ko je major Mobius nestrpno čakal bataljonskega inšpekcijona Domina in je ta prebledeval na stražnici taborišča, sta se za zadnjo barako ob plotu premikali dve temni postavi; prva je prišla od leve, dlruga od desne strani. Črna noč je bila sklonjena čisto nad zem¬ ljo in vsa okolica je bila gluha, kakor bi plot obdajal po¬ kopališče in ne taborišče, v katerem je vrelo tisoč razbur¬ jenih možganov. Glasovi Lečinega roga so pravkar zamrli tam v zadnjih gozdnih globinah, a nekje silno daleč je mrmralo črno nebo... «Hafner.. .!> «Možina...!» 344 «Ali si...?* «Sem_!» Obe črni postavi, zaviti v ohlapna plašča z visoko zavihanima ovratnikoma, sta se prihulili tesno k plotu, kakor bi se bali, da bi ju kljub neprodimi temi in kljub samot¬ nemu prostoru vendarle mogel kdo videti. Prva, manjša postava se je sklonila k drugi večji. «Možina, vse je pripravljeno... naša ura je prišla in ljudje samo čakajo, da se pokaževa in dava signal. Treba hiteti, ker je stanje tako, da lahko upor kar sam od sebe izbruhne. V barakah kar vre... Vse je navdušeno. Ali čuješ — do tu odmeva trušč...* Skozi noč je res lomastil neki skrivnostni šum, podoben šumu daljnega, gomazečega plazu. Možina je prisluhnil. «Kako je s pripravami?* «Kakor smo se dogovorili: Palir bo zasedel vse ceste in vse dohode k vojašnicam, z njim sta Demark in Grum, Štefanič bo udaril na skladišče, z njim je Davtovič, Rogelj bo udaril na oficirsko kazino, z njim je frajtar Kadunc, jaz bom pa zasedel vojašnice nadomestnih stotnij; ti ob¬ držiš barake, kjer ostane naša komanda.* «Kdo bo pa zasedel kadrsko komando?* «Kadrska komanda trenutno ni važna. Tam je koman¬ dant podpolkovnik Metnitz, ki ni slab in je bolj na naši strani... Glavno je, da nocoj zasedemo vojašnico in da zatremo oficirsko kazino, kjer so zbrane glavne svinje in naši glavni krvopiji, major Mobius, nadporočnik Seunig in drugi. Ce zdrobimo te, potem smo zdrobili vse.* cin kdb bo zasedel kolodvor?* cKolodvor...?» Začula se je Hafnerjeva težka sapa. «Da, kolodvor!* je mirno povzel Možina. «Ko smo se dogovarjali o načrtih, smo govorili tudi o kolodvoru, o ka- drski komandi. Kadrska komanda je hudičevo važna reč za našo akcijo. Tu ne gre za to, če je komandant Metnitz poštenjak ali ne, temveč gre za pomen komande. Komanda je glava garnizije. Kdor ima njo v rokah, lahko veliko odloča. — Potem kolodvor. Kolodvor moramo brezpogojno zasesti. Kadrsko komando bi najrajši zasedel jaz sam, a na kolodvor naj gre Skobir vsaj z dvema strojnicama. 345 Skobir je odločen in sposoben. Magacin in te reči niso tako važne. To lahko opravimo nazadnje, ker nam, ne bo ušlo, kar je tam ...» «Ne, Možina, magacin je v prvem hipu velike važnosti. Ljudje so izstradani in neko veselje jim moramo pustiti. S tem bomo potegnili za seboj tudi mlačneže in cincarje. Štefanič in tovariši bodo to dobro opravili. Kar se tiče kolodvora, imaš prav — tja je treba poslati Skobir ja. loda zaradi kadrske komande se mi zdi, da se je preveč bojiš. Komanda bomo itak mi, ti, jaz in drugi, in Metnitz ne bo imel kaj govoriti. Da bi ti sam šel na komando, še misliti ni; tebe potrebujemo v naši sredi.» Toda frajtar Možina se zaradi komande ni hotel vdati. «Komanda je važna, ti rečem, in se mora zasesti. Preko nje lahko dobimo zvezo s sosednjimi garnizijami. Ali me razumeš...?» «Razumiem. Ce je tako, potem naj jo zasede četovodja Smuk. On je zelo korajžen fant ter ima velik vpliv. Za¬ dostuje mu itak le nekaj ljudi .•» «Cetovodja Smuk? Imam pomisleke, Hafner. Smuk je sicer poštena in naši stvari vdana duša, todla zdi se mi da včasih prerad pogleda v kozarec. To pa je pri akciji, ka¬ tere se lotevamo, lahko usode polno. Dajmo še Učakarja z njim.» * Dobro, pa mu dodelimo Učakarja. — Ti si vse stvari sila natančno premislil, Možina. Prav imaš, toda zdi se mi, da bomo vso stvar lažje opravili, kakor se tebi zdi. — Zdaj pa povej, kako je z drugo zadevo, — z zvezami ...?» Ako bi tema ne bila tako gosta, bi se lahko opazilo, kako je čez frajtarjevo lice švignilo nekaj zaskrbljenih potez. «Dovolj slabo, Hafner. Prepozno smo pričeli s pripra¬ vami. Kakor veš, so šli odposlanci v Muravo k Ulipu, dalje v Neumarkt k našim lovcem, dalje v Radlgono k 97. polku, potem v Leoben, Gradec, Celje. Do danes imamo odgovor le iz Murave. Murava bo solidarna z nami. Od drugod pa še ni nobenega sporočila. Sploh dvomim, ali je vse tako izvršeno, kakor smo sklenili. Izbrali smo nekatere dovolj slabe ljudi za ta posel...» 346 «Kaj je s Poznikom?* ga je zaustavil korporal Hafner. «Do tega trenutka tudi od njega ni nobenega glasu. Sploh razmišljam, če smo prav storili, da smo poslušali Poznika in ga poslali iskat naše državne poslance.* Hafner je kakor v zadregi rahlo zakašljal. «Jaz pa mislim, da nam taka zveza lahko veliko koristi; poslanci so poslanci in jugoslovanskega kluba se na Du¬ naju malo ženirajo. Lahko nam koristijo, dla si še mislimo ne...» «Na te reči daš več, kakor pa jaz. Ti gospodje bi nam že koristili, toda mislim, da se bodo ustrašili. Drugo pa je, če je Poznik sploh mogel izvršiti svojo nalogo. Kdor ve¬ liko govori, malo stori. — Razen tega pa, kakor sem rekel, je bilo res premalo časa za dobro, temeljito pripravo. Saj še v samem Judenburgu ne gredo stvari, kakor bi morale iti. Z delavskimi organizacijami tudi ni nič. Od njihovih voditeljev še odgovora nismo dobili. Bojijo se. Ce bi bilo več časa, bi se že povezali s pravimi prijatelji, ki so med njimi...» «Premalo časa, da premalo časa...» «In stvari pri nas samih? Namesto, dla bi mislili na vo¬ jaške ukrepe, na to, kako bi najkrepkeje prijeli in stvar izvedli, govorimo o magacinih, pojemo, pijemo, vse preveč pojemo... Meni se zdi, kakor bi se bolj pripravljali na kako svatovščino, kakor pa na vojaški upor. To se lahko krvavo maščuje. Zdi se mi, da smo tega krivi mi — mi, voditelji. Premalo smo pripravili ljudi...» Hafnerju je bilo skoraj neprijetno poslušati frajtarjeve sicer resnične pripombe zdaj v zadnjem trenutku, ko je bilo treba dati že znamenje. Zato je rekel: «Moj bog, Možina, ali smo mi krivi, da maršbataljon že pojutrišnjem odrine?* «Seveda, to je tisti zlomek!* se je s tihim glasom vdal Možina. «Korporal nikar ne misli, da se kujam. Mene le jezi, da ni vse tako, kakor si želimo in kakor bi bilo naj¬ bolje za našo akcijo, kajti za žrtve, ki bi iz nemarnosti nastale, bomo mi odgovarjali, v prvi vrsti pa midva, Haf¬ ner... In ta odgovor bi ne bil lahak...!* 347 cMožina, prav ti dam in vem, kaj te greje. Saj mene tudi. Toda kakor sem rekel, je to zadnji trenutek, ki ga lahko izkoristimo; jutri bi bilo že prepozno. Soldati so napeti in nimamo več moči, da bi jih zadržali. In potem, kako bi bilo, ako bi se mi zadnji trenutek pokujali? Zdaj je že, kar je, vendar mislim, da bomo imeli srečo. V dveh dneh, če pojde vse po sreči, smo že na Slovenskem...» Nastal je kratek molk, med katerim je bilo slišati le sopenje dveh napetih prsi in vidfeti dva para oči, ki sta skušala prodreti temo. Mrzel piš, ki je potegnil po dolini Mure in naznanjal prihod neurja, je nalahno kodral lase, ki so jima štrleli izpod kap, in jima božal razgreti čeli. Naposled se je zravnal Možina, potegnil z roko čez čelo in rekel z odločnim glasom: «Tako je, zdaj je že, kar je! Cas je bil prekratek za dobro pripravo, a odlašati nikakor ne moremo. Smo pač začetniki, a že to je nekaj vredno, da smo med tolikimi milijoni avstrijskih Soldatov ravno mi, Janezi — Slovenci tisti, ki bomo začeli. Že zato se izplača. Ce smo stvar slabo pripravili, bomo imeli slabo žetev, toda tisti, ki bodo prišli za nami, bodo imeli lažje delo. Ako bomo morali mi zato dajati račun, potem vemo, kaj nas čaka. Toda nobena žrtev ni zaman in naše bodo še manj, ker je naša stvar sveta stvar... Prijatelj, pojdiva...!* Podala sta si roke in si jih krepko stisnila. «Za našo reč!* «Za našo reč!* Preden sta se ločila, je Hafner obstal, kakor bi nekam prisluhnil, nato pa pošepetal tovarišu: «Ali nisi slišal onkraj plank nekega šuma...?* «Ne — ničesar nisem slišal. Mogoče je kaka sova pla- hutnila pred nevihto.* Takoj nato je na temnem nebu, tik nad njihovima gla¬ vama, zažarel košat blisk, ki je za hip odkril obok po¬ šastnih, črnih oblakov, sklonjenih čez Judenburg; nista še utegnila strniti z očmi, ko je zatreskal strahovit, glušeč grom, ki je napolnil vso dolino s takim bobnečim loma¬ stenjem, kakor bi se začelo podirati samo nebo... 348 v. Signal neba še ni zamrl za gorovjem, ko mu je izpred taborišča odgovoril drug, rezek signal — v temno noč je počila prva puška judenburškib upornikov. «Kaj pa delaš Fajdiga? Ali si znorel...?» Palir, ki je s svojo četo rinil iz taborišča, da zasede mesto in preseka zvezo med taboriščem in vojašnico ter tako zavaruje upornike pred prvimi presenečenji, se je skoraj zdrznil: kaj vraga je obsedlo tega, sicer resnega Fajdigo, da je brez potrebe začel prskati v temno noč? Ali misli, da je kje na Doberdobu, kjer si smel poljubno streljati? Tu pa vendar ni tako, tu gre za resno stvar, ki jo je treba na vsak način izvesti. S tem se nehote lahko alarmira komanda, pa tudi vojašnice, in vse skupaj lahko vzame zlodej ... Tema je bila tako gosta, dla niso nočni četniki nikamor videli. Cesti, katero so razsvetljevale redke, motne luči, so se namenoma ognili ter korakali za hišami in plotovi proti cilju. Nočna nevihta, ki je pravkar začela razsajati, jim je prišla kakor nalašč in težke deževne kaplje, ki so pričele padati, jih niso prav nič jezile. Kadar so jih na fronti gonili iz barak ali kavern v rove ali pa iz skrevov na postojanke, so kleli cesarja in domovino, tukaj pa ni nihče mrdnil z besedico in tisoč ljudi je v barakah pojoč čakalo, kdaj se bo smelo izsuti iz tesnih prostorov v vi¬ harno noč... Na eni strani Palir ja je korakal. Demark, na drugi pa — Barfuss. Barfuss se je vračal z dopusta in je že zjutraj prišel v Judenburg, kjer je pri Pirkšmidu čakal na vlak. Tam se je napil šmarnice ter se mu ni nikamor več mudilo Popoldne sta se našla z Demarkom, s katerim je prišel v barake, da vzame odi doberdobskih znancev slovo. Nato ga ni bilo več mogoče odstraniti iz barak. Ker je imel s seboj ogromno steklenico žganja, ki ga je dajal na raz¬ polago tudi tovarišem, je pozabil na odhod. «Saj je tudi jutri še en dan!» je vpil in zamujal vlak za vlakom. Kmalu ga je zajelo razpoloženje, ki je vladalo v taborišču. Hafner in Možina sta se pričela bati, da bi jim Bar¬ fuss česa ne pokvaril, toda Palir in tovariši, ki so ga po- 349 znali, so rekli, da se ga ni treba bati in da lahko dado zanj roko v ogenj. Tako se je znočilo. Čeprav ni Barfussu nihče povedal, kaj nameravajo, je vendar sam kmalu za¬ vohal, dia se nekaj pripravlja. Naposled mu je Palir moral povedati, kaj se bo zgodilo. Zdaj pa Barfussa sploh ni bilo mogoče premakniti iz barak. «Z vami ostanem, da bom videl, kako bo. Ostal bom, dokler ne odidete v svojo domovino. Samo mojemu Juden¬ burgu ne smete nič žalega storiti. Drugače sem z vamib Ker je kot domačin zelo dobro poznal Judenburg, tako- rekoč vsako luknjo, vsak prehod, vsako dvorišče, je lahko bil dragocen kažipot in pomočnik. Zato sta ga Palir in Demark tem rajši vzela s seboj. Zdaj so korakali za hišami skozi noč, kakor včasih na Doberdobu, tesno drug ob dru¬ gem, en Nemec poleg dveh Slovencev na čelu uporniške čete. Komaj je odmev Fajdigine puške požrla noč, ko so v zadnjih vrstah počili novi streli, trije ... štirje ... pet.. . Nekje med hišami je zacingljala opeka in se je odkrušil omet. «Ali ste obsedeni?* sta Palir in Demark zadušeno krik¬ nila nazaj, toda njuna glasova je požrl nov grom, ki je zazibal zemljo, na kateri je stalo tiho, speče mesto. Koj nato se je ulila silna ploha in njen šum je zadušil vsak drug ropot. Četa se je pomaknila med prve hiše, od nekje se je posvetila prva luč cestne svetilke, ki pa je sproti medlela od svetlobe vedno gostejših in vedno močnejših bliskov, švigajočih iz oblakov. «Tu na desno je prehod, za menoj!* je šepetal Barfuss in vlekel Palirja za rokav. Četa. mu je tiho sledila. Onstran hiš so obstali v temni ulici. S hišnih streh in v kanale je čofotala voda. Na koncu ulice je zijal teman izhod na glavni trg. Palir se je stisnil k zidu in napel oči proti iz¬ hodu, nato pa rekel: «Demark, ti ostaneš na tem koncu trga, jaz grem pa na drugo stran. Raztrgajte telefonske zveze. Tam je pošta in to je prvo, kar je treba storiti. Da bi se ti vragi ne poslužili telefona. Si čul?» «Cul!> je kratko odvrnil Demark. 350 Trop korakov je odropotal v temo in za hip je nastala tihota. Toda ko j nato so se onstran hiše znova oglasile puške. Ali streljajo Grumovi ljudje? Krogle so letele nizko in so zadevale hišna ostrešja. Kakor bi se jih prijela strast, so tudi Demarkovi vojaki pričeli streljati. Neka tesnoba, ki se je polastila samega Demarka, je povzročila, da je tudi on ustrelil. Šlo je tja nekam pod oblake. Tedaj se je nad) njegovo glavo odprlo okno: «Kaj pa je, kdo strelja?* je vprašal prestrašen glas. Demark se je ozrl proti oknu. Ogenj strele je posvetil izpraševalcu v lice in Demark je spoznal oficirskega na¬ mestnika Delaka od kadra. «Ali so nočne vaje?« je ta vnovič vprašal. cKakšne vaje? Janezi smo se uprli in zdaj gre zares. Toda vam se ni treba nič bati, vi niste na listi...» Demark je z dobrodušnim glasom hotel pomiriti oficir¬ skega namestnika, kateremu moštvo ni bilo sovražno, slu¬ teč, da je mož s srcem na njegovi strani. Okno se je takoj hrupno zaprlo, nato še drugo, še tretje nižje doli na ulici. Slišali so se izgubljeni kriki groze. Svinčenke so frčale vedno bolj pogosto. Infanterist Ivad je brez povelja splezal na telefonski drog in začel razbijati po žici. «Udari, razbij!* so klicali s ceste napeti glasovi. V zraku je zapraskalo, zaloputnilo in raztrgana naprava je padla na tla. Raskajoč šum in Ivad je bil spet na cesti. «To je v redlu!* «Zdaj pa dalje...!* «Dalje...!» «Kam.. .?> «Dalje, dalje .. .* Skozi temo so begale še temnejše postave s puškami v rokah, kakor nekdaj na hribu svetega Mihaela. Izpod neba je lilo vedno huje in koraki, ki so še skušali biti tihi, so čofotaje izdajali sami sebe. Streli, ki so pričeli pokati od vseh strani, so netili uporniško strast. Demarkova skupina se je spustila na cesto, na spodnjem koncu so begale po¬ stave Palirjevega oddelka. Tedaj je nenadoma zarezalo skozi noč, kakor nekdaj na Doberdobu: 351 «Ra-ta-ta-r-r-rrr...» Kaj je to...? Ali ne strelja oddelek strojnih pušk? Na onem koncu se je natančno cul Palirjev iznenadeni krik: «Za hudiča, ali ste znoreli ali kaj.. .?> «Nehajte...!» Nekdo je na ves glas klical Glazerja. Toda nočna po¬ šast je ratatala dalje, celo pokajoči grom, ki je stresal nebo in zemljo, je ni mogel zaustaviti. Ob zidovju, koder se je lovil Demarkov oddelek, je kljub mrzlemu dežju postalo mahoma vroče. «Tu sem za zidb je poveljeval Demark in se prvi zagnal proti hiši za oglom. Med bliskom je kakor v snu videl postavo Ivada, ki se je zamajala in ostala zadaj. Ostale postave so se zagnale za Demarkom in druga za drugo telebale za zid. cRrr-ra-ta-ta...» Tik pred njimi se je ob hišnem oglu odbijal žleb jeklene toče, da je omet nosilo tja do sosednih hiš. Tovariš, ki je ležal tik za Demarkom, je vroče šepetal: «Kaj pa je to...? Strojne puške so vendar z nami...?> «Morale bi vsaj biti. Mogoče se je kdo skujal...» «To je zelo neprijetno...» Demark se je ugriznil v ustnice. «Naj bo, kakor hoče — za nas velja le eno: strojnice moramo za vsako ceno oteti. Tu gre za našo stvar.. .> «Na vsak način... b mu je odgovoril od zadaj odločen glas. Demark in njegovi tovariši so popolnoma pozabili, kako so se svojčas vedli na fronti, kadar so ležali pred žrelom strojnih pušk. Res je, da tisto sikanje v zidni omet tudi zdiaj ni prijetno odmevalo po živcih, toda močnejše kakor sikanje je živela zavest, da so strojnice za vstajo silno nevarna stvar in da jih je treba oteti ali uničiti... Medtem je zid pred njimi prenehal Škrabi jati. cNaprej.. .b je zaklical Demark svojim, tovarišem čez ramo in se pognal v temo. Kakor bi hoteli drug drugega bodriti, so njegovi tovariši ponavljali njegov bojni klic ter se zaganjali za njim_ Palir, ki je s svojimi tovariši za zidom neke hiše z grozo prisluškoval regljanju strojnic, je bil prvi hip, kakor 352 bi ga oplazila kap. Kaj se je neki zgodilo? Ali jih je četo- vodja v zadnjem trenutku morda izdal? Ali je to mogoče? Zakaj se stvari s strojnico niso resnejše vzele? To je tisto polovičarstvo! Zdaj ti pa streljajo v nos, tisti, ki bi ti mo¬ rali pomagati. In strojnice, prevažne strojnice... Od nekod) se je začula kletev: «Svinje streljajo na nas. Vrnimo jim...b Bil je Grumov glas. «Dol z vojno! Dovolj je krvib Tja, odkoder se je vsipala toča strojnic, so zaprasketale puške od vseh strani; ceste in ulice je napolnil vojni hrup, ki je hotel preglasiti hrup nočnega neurja. Oba viharja sta butala drug ob drugega, eden glušeče, drugi rezko in sikajoče. Niti ledenomrzli dež niti toča, ki je padala vmes, ni zebla tako hudo, kakor piska sikajoče vihre. Skobir se je medtem po trebuhu priplazil k Palirju in zašepetal: «Mislim, da mora biti pomota. Skoraj ne morem verjeti kaj takega!» «Vrag vedi...!» je z grenkim glasom odgovoril Palir, «toda naj bo kakor hoče, strojnic se moramo polastiti. Naj velja, kar hoče ...» Strojnice so še vedno regljale in cela vrsta pušk jim je odgovarjala. Očividno je nastala tudi že zmeda, ker so streli leteli že vse križem ter so pikali tudi že po cesti, kjer je stal Palir s svojimi. Tedaj se je zganil Barfuss, ki je dotlej ves čas molčal. Streli so ga hitro iztreznili in v glavi so mu začele rojiti razne jasne in nejasne misli. Kaj takega ni pričakoval in njegovi prijatelji so mu stvar dru¬ gače naslikali: malo da bodo zaropotali in vse se bo zru¬ šilo, sedaj pa poka, kakor na Doberdobu. Tu je bilo treba resno pomagati. Na to, da bi se umaknil, še mislil ni. «Kje so strojnice?^ je vprašal hlastno. Ko so mu povedali, kje je ta oddelek, je zaklical: «Za menoj b Zagnali so se čez ograjo nekega dvorišča, odkoder bi se lahko z boka približali strojnicam, spredaj Barfuss, za njim Palir, potem Grum, Skobir in drugi. Na ta način so se prekobalili že blizu mesta, odkoder je regljalo. Hiteli so, ne ozirajoč se na dež, ki jim je bil v obraz in se jim £3 353 vlival za vrat, ne za blato, ki so ga imeli polna usta in polne pesti. Navzlic napetosti, ki jim je gnala kri v glavo, so se bliskoma spomnili Doberdoba in njegovega regljanja sredi temnih noči, ki jih je navdajalo s čudnim gomazečim občutkom; zdaj je bil ta neprijetni občutek tako silno daleč, da ga še slutiti niso mogli. Prevzemala jih je le ena in ista misel: najti strojnice in jim zamašiti grla. Potem se jih pa polastiti, polastiti... Prituhnili so se k zemlji in strmeli v obcestni nad¬ zidek, kjer so slutili gnezdišče strojnic. Zaradi teme ni bilo mogoče ničesar razločiti. Palir je začel klicati: «Glažer, Glazer, mi smo, ne streljati!* Toda njegove besede so utonile brez odmeva v globoki temi. «Pa dajmo še mi!» je šepnil Grum. «Nikar, počakaj še malo,* ga je zaustavil Palir. Toda zadaj je nekdo že zaropotal s puško in zapraskal proti domnevni postojanki. Krogle so udarile ob nadzidek, se odbile in odfrčale nekam po mestu. Takoj nato je smrto¬ nosni žleb strojnice zapel tik nad Palirjevo glavo. Palir se je zvil čisto k zemlji, da je komaj dihal. Nekaj trenut¬ kov pozneje se je zadaj slišal Namerstov glas: «Ojej_ O —.* Potem se je pretrgal in obmolknil, kakor bi kdo vrgel kamen v tolmun. Nato se je čulo pla¬ zenje po razmočenih tleh, strojnica je streljala v njihovo smer in ležeče postave so se razmikale, toda zaradi ozkega prostora je bilo mogoče le naprej in nazaj. «Mene že ima!» je zatulil Grumov glas. Palir se je zagnal po trebuhu dalje naravnost proti strojnici, tesno za njim je rinil Barfuss, sopihajoč: «Svinje, ali streljajo...» Premaknila sta se nekaj korakov dalje, ko je Barfuss zaklical: «Palirb «Kaj je, Barfuss?*. Palir je s trudom okrenil glavo nazaj proti nevidnemu klicalcu. «Palir_!» se je ponovno oglasilo od tam, kjer je ležal Barfuss. «Kaj je, Barfuss?* je vnovič vprašal Palir še z močnej¬ šim glasom. Pridržujoč sapo je prisluškoval nekaj trenut¬ kov, toda bil je zadnji glas, ki ga je slišal od tam. Nič več 354 se ni ganilo... Kakor bi ga obšla nenadna groza, se je Palir s sklonjeno glavo zagnal proti nadzidku onostran ceste, kjer je le malo manjkalo, da ni butnil z glavo v kamenje. Še poln vere v dogovorjeno stvar je zahropel proti regljajočemu gnezdu: «Kaj pa streljate, saj smo vendar mi...b Iz teme se je začul znan, a prestrašen glas: «Vi...!» Bil je četovodja Glazer. Strojnica je strahotno umolknila. «Mi! Naše najboljše ljudi ste uničili... Vse ste zme¬ šali ...!» «0 ti nesreča ti...! O ti prekleti Rode ti...!» «Kaj Rode! Vi ste streljali v nas.b «Seveda, ker nam je četovodja Rode sporočil, da nas bo kot upornike napadla nadomestna stotnija.* — — — Komaj je lajtnant Domin izginil v temno noč, se je vsul za njim velik trop vojakov; sprva je bilo določeno, da bo le Rogljev vod izvršil aretacijo najbolj omraženih oficirjev kakor majorja Mobiusa, nadporočnika Seuniga in drugih. Toda ko se je zvedelo, da gredo nad oficirski kazino, se je Rogljev vod kar sam od sebe podvojil, če ne potrojil. Ni bilo soldata v Judenburgu, ki bi ne imel obračuna s kakim trinogom; dolgo tleča maščevalnost je začela raz¬ grevati stotera in stotera srca. Naposled je vendar prišla ura plačila. Malo je manjkalo, da niso Soldati začeli pre¬ pevati. Rogelj se je upiral temu navalu, toda skoraj brez uspeha; vojaki so kar mimo njega izginjali v temno noč. Šele Hafner in Možina sta zaustavila veletok, ki se je hotel razliti proti kazini. Lajtnant Domin jo je v eni sapi pricvrl do kazina, ne vedoč, ali mu obraz pokrivajo kaplje znoja ali pa kaplje dežja, ki ga je med potjo zalotil. Za petami mu je šumelo petje in vzklikanje iz barak, a iz teme so zrli vanj smeli, prezirljivi- obrazi četovodje Roglja in njegovih tovarišev in ga preganjali kakor nočne pošasti. Zdelo se mu je tudi, da sliši za seboj pritajene, a grozeče korake. V kazino je pritekel tako zasopel, da v prvem trenutku ni mogel be¬ sedice spraviti spraviti iz ust, temveč je stal ter lovil sapo. 28 * 355 «Kaj ti je?» so ga obstopili najbližji častniki. Že prej poln zlih slutenj, je major Mobius nestrpno cepetal z no¬ gami, za njim je stegoval vrat nadporočnik Seunig. «Ali že gori ...?» je iz zadnjih vrst vprašal Vesevk z ravnodušnim glasom. Naposled je Domin prišel k sebi, da je mogel raporti- rati. Kar je vedel povedati, ni bilo mnogo, vendar je bilo dovolj, da se je nemir med častniki še povečal. «Kaj ste ukrenili zoper to?* je zarjul major Mobius ves iz sebe. Bataljonski inšpekcijon je hotel nekaj zaječati, toda iz zadrege ga je rešila narava; ravno ta trenutek je udarila strela in sledil ji je tak grom, da se je zamajalo poslopje kazine. Nekatere ženske so iz strahu kriknile, učiteljica Zušlag je onemela in se napol onesveščena vrgla proti ma¬ jorju, ki jo je v zadnjem hipu komaj prestregel. Trajalo je precej časa, preden se je družba zopet uravnovesila. Učiteljica Zušlag, ki je zopet prišla k sebi, je vsa bleda razlagala majorju: «Tako se bojim grmenja, da vam ne morem povedati.» «Ah, saj to ni nič hudega!» jo je mimogrede skušal pogovarjati major Mobius, medtem ko je imel polno glavo tega, kar je pravkar slišal od Domina. Zunaj je začela medtem razsajati nevihta, blisku je sledil blisk, nebo je grmelo skoraj brez prestanka in okna so šklepetala od dežja in toče. Major Mobius se učiteljice Zušlag ni mogel več otresti in tudi druge dame so iskale zavetja pri častnikih. Nadporočnik Seunig je svojo varovanko skoraj nahrulil: «Poglejte, gospodična, gospa Kobe se pa nič ne boji!» V resnici ni mogel Seunig žene svojega tovariša Kobeta žive videti. Nadporočnik Vesevk je v splošni zmedi odšel na teraso, odkoder se je kmalu vrnil in rekel z mirnim glasom: «Gospoda, zunaj pa streljajo!* Težko je bilo uganiti, ali zaradi nenadne novice ali pa zaradi neizprosnega miru, s katerim so bile te besede iz¬ govorjene, toda večina gostov je otrpnila; zle slutnje, ki so že itak napolnjevale prostor, so se hipoma spremenile v grozeče pošasti in prestrašeni, blodeči pogledi so se za- 356 sajali drug v drugega. Všsevk je spet stopil na teraso in je skozi vrata zaklical: «Pojdite sem, da boste slišali, kaj vpijejo ...» Vsi so se gnetli proti vratom in iztegovali glave v noč. Zunaj je hrumelo neurje z vso silo, vmes so se slišali streli iz pušk, a veter, ki ga je neurje gnalo ravno proti kazini, je prinašal sem od taborišča raztrgane, vzklikajoče gla¬ sove neštetih grl: «Dol z vojno...! Mi smo lačni...! Dovolj je krvi...! Kdor ni z nami, je proti nam ...! Domov, domov ...! Živela Slovenija...! Dol z našimi trinogi...! Ura plačila je tu!» «Ali čujete?» je mirno vprašal nadporočnik Vesevk s ciničnim glasom. Nedoločno mrmranje je bilo odgovor. Vse je stalo kakor pribito in prisluškovalo glasovom, ki so se družbi zdeli vedno bližji, vedno grozilnejši. Kdo ve, kako dolgo bi družba še prisluškovala, ko bi ne bil lajtnanat Domin nenadoma vzkliknil: «Sem gredo! Za seboj sem slišal korake, natančno sem jih slišal.* Nekje čisto blizu se je vsula salva pušk, nato je zareg- ljala strojnica, obenem je nekje blizu zacingljalo okno. Da je bil trenutek še strah otnejši, je zatulila še Seunigova psica Nora z obupnim, skoraj prosečim glasom. «Sem gredo.. .!* Nastala je nepopisna zmešnjava; večina častnikov, ki niso imeli mirne vesti, je izgubila glavo, čeprav je bilo med njimi mnogo takih, ki so bili na fronti pogumni in so dostikrat hladtao gledali smrti v oči. Toda ozračje, ki je zavladalo tukaj, je bilo vse nekaj drugega, kakor Dober¬ dob ali Rombon, ali Assiago ali Nadworna ali Grodek ali Dukla v Karpatih ali Cerplanina na Srbskem. Tam je bil sovražnik znan, obrisan, tukaj ga ni bilo v tej podobi, am¬ pak je bil kakor pošast, ki vstaja iz noči, iz neurja, ki se polašča vseh pojmov, ki izpodjeda vse, na čemer je mogoče stati, ki biča črne slutnje do blaznosti... «Bežimo, bežimo...!» Kričavi glasovi dam so povzročili še večjo zmedo. Major Mobius se je držal krepko; iz tega, kar je poročal lajtnant Domin, ter iz tega, kar je slišal na lastna ušesa, je takoj 357 pravilno zaključil: punt, upor. Črne misli, ki so ga napol¬ njevale zadnje dni, so se uresničile. Bil je prepričan, da ni več šala, ampak da je treba hitrih ukrepov. Hotel je že dati drzno povelje, ko je nekdo zakričal: « So že spodaj, so že tu ...!» Če je bila to domneva prestrašenca ali pa so posamezni vojaki res že dospeli do kazine, ni nihče ugotavljal; bilo je dovolj, da je zmešnjava dosegla vrhunec in da je tudi major Mobius na mah pozabil na svoje povelje in se pre¬ pustil drveči zmedi. Nekateri so že drveli ven, a so se zopet vračali ter brezglavo dirjali sem in tja. Držeč raz¬ burjeno učiteljico Zušlag, ki ga ni več izpustila, pod paz¬ duho, je major Mobius nekaj časa topo strmel pred se, nato se je ostro zagledal v diamo, kakor da bi nekaj na¬ peto premišljeval. V prihodnjem hipu pa jo je že stresel. «Gospodična, vašo obleko sem, takoj...!» Preden se je učiteljica Zušlag utegnila zavedeti, jo je major Mobius že porinil na zofo in ji začel s krčevito naglico in brezobzirnostjo razpenjati večerno toaleto. Ka¬ kor bi trenil, je tičal v vrhnji obleki gospodične Zušlag, medtem ko je ta kakor opipan golob obsedela na zofi v samem stezniku in nogavicah. «Kje imaš plašč in klobuk?» je pihnil major v otrplo prijateljico, toda ne čakajoč odgovora, je že planil h gar¬ derobi in preden je kdo utegnil odpreti usta, je major že oblekel plašč ter nataknil damski klobuk. Mimogrede je pograbil v kotu še dežnik, potem je izginil v temno' noč — človek, ki ni trenil z očesom, ko sta predi očrni celega ba¬ taljona Ukrajinca Matejčuk in Kašul celo uro umirala... človek, ki je mesece in mesece pil kri 41. bataljona ... Stvar se je zgodila tako hitro, da se večina gostov niti prav zavedeti ni mogla in je prišla k sebi šele, ko je oskub¬ ljena majorjeva prijateljica prestrašeno kriknila na zofi. Vendar je iznenadenost trajala le mimogrede, kajti že je tudi oberlajtnant Seunig slačil svojo prijateljico, neko poštno uradnico. Razlika je bila zdaj le ta, da njegova dama ni bila tako brezglava, kakor prijateljica majorja Mobiusa, temveč mu je sama pomagala natikati svojo obleko. Koj za Mobiusom je tudi Seunig izginil v noč, za 358 njim pa jo je tuleč pocedila tudi psica Nora, ki svojega mojstra kljub problečenosti ni zapustila. Po splošni zmešnjavi, ki je nastala, se je naposled pro¬ stor izpraznil in čez nekaj minut ni bilo v kazini nikogar več, razen nadporočnika Vesevka in nekega kadeta nado¬ mestnih stotnij, ki sta sama stala pred štirimi, napol na¬ gimi, sem in tja begajočimi ženskami. «Na, zdaj pa imaš hudiča...!» je vzkliknil Vesevk proti kadetu, ki iz velike zadrege ni vedel, kaj bi. Kočljivo zadevo sta nato rešila s tem, da sta dame v naglici spravila v obleke pobeglih preoblečenih oficirjev. Ponudba pa, da jih spremita tudi domov, je bila popol¬ noma odveč, kajti dame, same domačinke, so jima kakor mračniki odvihrale izpred hišnega praga v razburljivo noč. Za njima sta tudi ona dva stopila na cesto. Vesevk se je globoko oddahnil in se še enkrat ozrl v okna kazine; bila so še vsa razsvetljena, toda niti na misel mu ni prišlo, da bi se vrnil ugasnit luči. Komaj sta pa stopila okrog ogla, so butnile v njiju temne vojaške postave. «A, vi ste!» Nadporočnik Vesevk je spoznal glas frajtarja Kadunca. Okrog poslopja se je delal plot samih črnih postav. «Dober večer, fantje b je pozdravil Vesevk. «Malo pre¬ pozno ste prišli, gnezdo je že prazno...» «Ni mogoče... Takoj za njunim hrbtom so se črne postave vsule skozi vhod in v nekaj minutah je bil oficirski kazino popolnoma razdejan; ker niso vojaki našli tistih, ki so jih iskali, so se znesli nad pohištvom, ga razbili in ga pometali skozi okna, salve puškinega ognja pa so še dolgo pokale v noč... — — — Štefanič in Davtovič sta komaj zadrževala upornike, ki so se bližali skladiščem, da niso vriskajoč šli na delo. Ne¬ kateri med njimi so bili že nakajeni in se niso brigali za povelja ter so brez potrebe vzpodbujali še ostale k na¬ skoku. Vsaka, še tako ostra beseda je bila zaman, pomagalo je edino le svarilo: «Tiho, če ne, se bo feldvebel prebudil in jo pocedil...!» 359 Tajni vohuni so sporočili komandi upornikov, da je feldvebel v skladišču, kjer je po navadi prebival in kjer so ga skrivne straže že odi večera stražile. Štefanič je dobil za zavzetje skladišča cel vod, ki bi zadostoval, da razoroži sicer močne straže; toda skozi noč se je vlekla trikrat moč¬ nejša četa lačnih, zrevolucioniranih napadalcev proti širo¬ kim, temnim poslopjem garnizijskega skladišča. Strast in nestrpnost množice je rastla pri vsakem koraku; ta magacin je imel čudno, privlačno silo; izzival ni le krulečih, lačnih želodcev in zbiral sline neštetih čeljusti, ampak je ob spo¬ minu in ob pogledu nanj vstajala v možganih množice tudi skeleča bolečina, ki je bila posledica vsega, kar je morala ta zadnje čase pregladovati. Glad in prezir vsega člo¬ veškega dostojanstva, ki ga je ta naprava vsako uro z naj¬ večjo krutostjo in najhujšim zaničevanjem predstavljala, sta zajela vojake z brezmejno maščevalnostjo. Prodirajoči soldati niso čutili, da jim vihra z dežjem bije po obrazih in da jim curlja voda skozi koprivasto monturo za kožo ter jim polni usta, oči, obutev. Ne meneč se za nič na svetu, se je kolona pohlepno stegovala proti cilju. Straža pri vhodu se je vdala brez odpora, v prvi stražnici za poslopjem pa je moral neki stražar svojo zve¬ stobo plačati z življenjem ... Potem so zahreščala vrata, zamajale so se stene, zazibal se je svet; uporniki so postali gospodarji obširnih prosto¬ rov, iz katerih je dišalo, ščegetalo, razburjalo. Štefanič in Davtovič sta tekla proti drugemu koncu hodnika, kjer je feldvebel imel svojo pisarno. Toda prečudno, tudi lačni vojaki se niso brigali za skladovnice živil, ki so se vrstile ob stenah, temveč so drli pred Štefaničem dalje po hodniku. «Poč-asi, počasi b je ukazoval Štefanič, boječ se, da se jim bo feldvebel v zadnjem trenutku izmuznil. Imel je nalogo, privesti ga živega pred komando. Štefaničeve be¬ sede so se pa izgubile v splošnem hrušču in tik pred njim so že zahreščala vrata skladiščne pisarne, ki so jih vojaki v zaletu zdrobili in tudi vrgli iz tečajev. Na hodnik je pla¬ nila luč. Štefanič se je zagnal za drugimi proti svetlobi ir se preril v pisarno. Kakor skozi meglo je zagledal v kotu poleg postelje feldvebelna v sami srajci in z iztegnjeno 360 desnico, v kateri se je čemerila drobna, črna stvar. Hotel je skočiti in udariti po iztegnjeni roki, toda v tem hipu je počil strel, potem je že omahnila roka, preden jo je do¬ segla njegova pest, nato se je podčastnikovo telo zvrnilo na tla. Čezenj se je zgrnil gomazeč vozel črnosivih postav, vedno večji, vedno višji, ki je butal ob tla, cepetal, čmo- kotal, razbijal s puškinimi kopiti, sopihal in škripal z zobmi... «Na za Galicijo... na za Grodek... na za Judenburgb Ko se je vozel naposled razvozlal, je na tleh ležala črna, pohojena in okrvavljena kepa mesa in kosti. Ob prvem navalu se ni nihče oziral na postelj za Care- jevim hrbtom. Šele, ko je sopihanje in teptanje ponehalo, je blazen krik opozoril upornike na ležišče poleg krvave rihte. Ko so pogledali tja, so osupnili — izpod odeje je gle¬ dala kuštrava ženska glava, obraz, ki je bil vanje uprt, je bil snežnobel, brez kaplje krvi, okrvavljene oči so skočile iz jam in čepele pod čelom, kakor pri zadlavljenem mrliču, usta pa so se režala črno in suho... «Ha, ha...!» Suh glas se je nasmejal; feldvebel je imel žensko pri sebi. Pogledali so natančneje, toda nihče je ni spoznal. Gotovo ni bila iz Judenburga, kajti težko bi tak skot našel v tem mestu žensko zase. Garnizija je vedela, da prihajajo k njemu ženske iz drugih mest. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: namesto da bi suhi, sovražni smeh, ki se je razlegel po pisarni, bil signal za nov naval srda in maščevalnosti, so uporniki naj¬ prej onemeli, potem so pa pričeli odtprtih ust in preplašenih oči odstopati od postelje in se zadenski pomikati proti iz¬ hodu. Kakor bi jih prevzel strah pred tem bitjem, so se odmikali, dokler se ni pisarna skoraj z isto naglico izpraz¬ nila, kakor se je malo prej napolnila ... Štefanič se je poln groze splazil za drugimi. Na hodniku ga je sprejel glušeč hrušč, ki so ga povzročale podirajoče se skladovnice živil in drugega blaga. Na drugem koncu se je večja skupina vojakov zaganjala v zaklenjena vrata. Iz gruče se je slišal glas infanterista Grahovine: «Nad polkovno pisarno, nad polkovno pisarno,. .!>- 361 Ko je nadporočnik Kobe v splošni zmešnjavi s svojo ženo zapustil oficirsko obednico, mu je bila prva skrb, spraviti ženo na varno. K sreči to ni bilo težko, ker je bilo njuno stanovanje komaj kakih sto korakov oddaljeno. Z velikim trudom se mu je naposled posrečilo, pustiti ženo samo z družino, pri kateri je stanovala, nakar je takoj spet odšel v noč. Zavedal se je, da ga kliče častniška dblžnost nemudoma na delo in da je zdaj na njem, pokazati moža in rešiti, kar se rešiti da. Očividno je bilo, da je izbruhnil upor in tudi to mu je bilo jasno, kake posledice bo lahko vse to imelo za vojaško avtoriteto. S svojo miselnostjo je stal kot sto in sto drugih njegovih tovarišev in rojakov na strani vojaške avtoritete, upornikov pa, one množice po kasarnah in barakah, se je spomnil le z neko trpko užalje¬ nostjo; njene dtuše ni mogel, ni hotel razumeti. Zavedal se je le, da prav za prav njega ne sovražijo preveč, da ga sicer ne ljubijo, a da se mu prehudega ravno ni treba bati, kakor na primer Seunigu in Mobiusu, katera je na tihem tudi on sovražil. Vrh tega je bil tudi Slovenec. V tem tre¬ nutku je bila to naravnost dragocena zavest... Ko je spet stal na cesti in mu je dež hladil razgreto glavo, je šele mogel prav spoznati, v kakem položaju so: po vsem mestu je pokalo, kakor včasih na fronti pri kakem hudem spopadu s sovražnikom, tudi strojnice so regljale, a kadar je hrumenje nevihte nekoliko popustilo, so se slišali tudi nerazumljivi vihravi klici. Navzlic dežju in hladni noči le ni hotela popustiti vročina, ki ga je kuhala. Tedaj se je spomnil vojašnic in nadomestnih stotnij. Hitro je pri¬ sluhnil na tisto stran in glej, — tam je bilo tiho! Tja bo šel in videl, kaj se da storiti. Ko je korakal proti vojašnici, je nenadoma butnil v lajtnanta Domina, ki je menda skočil iz zemlje. Bataljon¬ ski inšpekcijon je z drugimi vred pobegnil v noč in nekaj časa brez glave tekel v smer, kamor je izginil major Mo- bius. Neka čudna sila ga je gnala za njim, čeprav mu tudi on ni bil prijatelj. V splošni pogreznjavi, ki je povsod zijala iz teme ter iz vseh oči, se mu je majorjeva avtoriteta le še zdela rešilna in zato je tekel za njo tudi potem, ko je ta bežala preoblečena v žensko krilo. Toda naj je brusil 362 pete, kolikor je hotel, je vedno bolj zaostajal, dokler ni popolnoma izgubil sledi za majorjem. «Hudlič!» je klel sam pri sebi in si brisal znoj s potnega čela. Počasi se je vračal, odkoder je bil pritekel, prislušku¬ joč vedno hujšemu streljanju. In kakor bi ga poslalo samo nebo, se je v temi nenadoma pojavil nadporočnik Kobe. Oba bi v tem trenutku najrajši drug drugemu padla okrog vratov, vendar sta potlačila občutke z nemim stiskom rok. Kobetu je nocojšnja službena avtoriteta tovariša Do¬ mina prišla kakor nalašč. «V vojašnice in nadomestne stotnije na nogeb je po kratkem premisleku rekel s hlastnim glasom in že odhitel dalje po cesti. « Ali mislite, gospod kolega, da bo šlo?» «Bo šlo, kako da ne! Samo naglo. Vojašnice SO' zdaj še tihe...» Zagnala sta se v tek in preden sta se sama zavedela, sta že stala pred vhodom v vojašnico. Poslopja vojašnice so stala tiha sredi teme. V prvem hipu sta zaradi tega miru bila skoraj iznenadena, potem ju je objela blagodejna za¬ vest tistega, pod katerim se je začela zemlja na vsem lepem podirati, pa se je navsezadnje, ko je mislil, da je že vse izgubljeno, le ustavila na trdni podlagi. «Zapovej alarm!» je ukazal Kobe svojemu tovarišu. Straža jima je takoj odprla in minuto nato je že trobilo alarm. Poziv je imel zelo hiter uspeh, ker velika večina moštva še ni spala, ampak je pri temnih oknih prisluško¬ vala pokanju po mestu. Od sobe do sobe je hitela vest: «Maršbataljon se je uprl...!» Mnogi so kaj takega že slutili, tisti pa, ki so za upor vedeli, so bili silno redki zaupniki uporniškega odbora, katerim je bila poverjena naloga, pridobiti za upor tudi nadomestne stotnije ali pa jih vsaj nevtralizirati. Vendar je agitacija za udeležbo ostala brez uspeha; moštvo nado¬ mestnih stotnij je bilo sestavljeno iz izmučenega moštva, ki se je še krčevito držalo kasarne in se je tolažilo z raz¬ nimi drugimi izhodi, z dopusti, z raznimi komandami in drugimi zaposlitvami; mnogi med njimi so bili še bolehni. Precej je k neuspehu pripomoglo tudi to, dh je bil koman¬ dant kadra, podpolkovnik Metnitz, ljudomil častnik, ki 363 , svojega moštva ni izzival in brez potrebe trpinčil, kakor je to počel pri maršbataljonu major Mobius. Kljub temu, da je bila vsa kasarna takoj na nogah, je trajalo vendar neverjetno dolgo, preden so vse štiri stot¬ nije nastopile na dvorišču. Nadporočnik Kobe, ki je kot najstarejši med maloštevilnimi oficirji prevzel poveljstvo, je nestrpno skakal sem in tja, vendar si ni upal napeti ostrejših strun. Vojaki so prihajali, kakor bi vlekli lastna čreva za seboj, ali pa jih sploh ni bilo iz soban ter so jih morali šarži iskati, goniti ali celo prositi, naj vendar na¬ stopijo. «Kaj pa bo, ali bomo šli golaž delat!» so vojaki uporno vpraševali šarže. Največ jih je moral preslišati četovodja Rodle, ki je proti svoji navadi vse tiho požrl. Take in po¬ dobne opazke so se slišale tudi še na dvorišču. Še hujši odpor pa je nastal, ko so začeli razdeljevati municijo: «Kaj pa je to?» «Torej gremo res golaž delat?» «Pri tej ohceti pa mene ne bo zraven...» «Mene tudi ne — mene tudi ne ...» Naposled se je vendar posrečilo, da so se stotnije od¬ vlekle z dvorišča. Zunaj je še vedno lil dež, čeprav je grmenje že ponehalo; tudi streljanje po mestu je postajalo slabše in strojnic že dolgo ni bilo več slišati. V zvonikih je bilo polnoči. Nadporočnik Kobe je korakal z nadomest¬ nimi stotnijami proti taborišču. Prav za prav se sam ni zavedal, kaj dela, oziroma kakšne posledice lahko povzroči njegovo delo. Prav nekje na dnu njegovih možganov je skušal kljuvati opomin, naj tega ne delo., da iz njegovega početja lahko nastane nekaj, česar si še sam ne želi. Ampak to kljuvanje je zadušila zavest dolžnosti, tiste velike dolž¬ nosti, ki mu je tičala v kosteh že od tistih dob, ko je drsal po šolskih klopeh. V lastno pomiritev si je spotoma skušal tudi dopovedati, da se ne more kaj posebnega zgoditi; marš- bataljon se bo ustrašil velikega števila čet, ki so zoper njega, in ko bo videl, dia je obkoljen, se bo kratko malo udal. Kaj pa hočejo ti zapeljani, nahujskani fantje...? Če¬ tudi bi recimo imeli prav, kaj bo tak maršbataljon proti ogromni vojaški mašineriji, proti premoči..., en sam marš¬ bataljon ali dva ali deset...! Vrag naj to razume...! 364 Stotnije so vedno bolj nejevoljne korakale skozi noč; medtem se je kdove odkod zaneslo med vrste, kaj se je malo prej zgodilo po cestah in ulicah Judtenburga. Stroj¬ nice so kosile... ceste so krvave. Glasni protesti so bili vedno bolj pogosti in so udarjali na ušesa častnikov. Nad¬ poročnik Kobe, lajtnant Domin in še dva druga mlada kadeta, ki sta zaradi pomanjkanja starejših oficirjev mo¬ rala gnati vsak eno stotnijo nad upornike, so stisnjenih ustnic in s čedalje večjo grozo prisluškovali razburjenim vzklikom, ki so pretresali vrste. Čeprav ni bilo do tabo¬ rišča daleč, so se nadomestne stotnije skrčile za tretjino, preden so prišle do cilja. Komandant Kobe se je motil, če je mislil upornike iz- nenaditi. Taborišče je bilo o pravem času obveščeno in bile so podvzete vse potrebne mere za spopad, čeprav ni nihče mogel verjeti, da bi le kdo na svetu mogel spraviti brata proti bratu v pokolj. Kobe je razvrstil tri stotnije okrog taborišča, sam pa je na čelu svoje odšel pred vhod. Spremljal ga je lajtnant Domin s šerpo bataljonskega in- špekcijona. Pred stražnico so nepremično stale temne po¬ stave s puškami na ramah, v stražnici sami je bilo tiho, v taborišču pa je zamolklo vrelo. Yse električne luči so bile pogašene, zato pa so tu in tam migljale brleče lučke sveč in karbidovk. Kobe in Domin sta se moško približala postavam pred stražnico, medtem ko sta pustila kompanijo stati s pu¬ škami v rokah pred vhodom. «Kje je komandant straže, četovodja Rogelj?> je vpra¬ šal lajtnant Domin z uradnim, a negotovim glasom. Molk. Postave se niso ganile. Iz stražnice je potem sto¬ pilo še več takih temnih postav s puškami v rokah. Med vsemi pa Domin ni mogel spoznati Roglja. Prizor je bil kratek, a zelo mučen. Tedlaj se je nadporočnik Kobe hitro domislil nečesa pametnega. «Kdo odgovarja tukaj?» To je imelo več uspeha; med postavami pred stražnico je nastalo neko premikanje in tudi v stražnici so zaropotali koraki; na pragu se je prikazala visoka postava, ki je rekla: «Kaj bi radi?> 365 Častnika sta spoznala prijetni, globoki glas frajtarja Možine. Drzno a mirno vprašanje ju je malodane zmedlo, vendar se je Kobe prvi opogumil, rekoč: «Fantje, kakšne stvari pa so to? Kaj uganjate? Ali ste znoreli...?» Hotel je pričeti dolgo pridigo, toda za- smehljiv glas iz skupine, ki je stala za Možino, ga je tako zmedel, da je hipoma umolknil. Spet je sledil mučen molk. Častnika sta prisluhnila stotniji za seboj. Moštvo je stalo tiho in nepremično. Obema hkrati je prišlo na misel: ali pomeni ta molk zanesljivost in odločnost za njuno stvar, ali pa morebiti negotovost in prehajanje na stran upor¬ nikov. Skoraj ju je oblila zona ... Tedaj se je nadporočnik Kobe odločil in zavpil s tistim glasom, ki ga je vedno od¬ likoval v kasarnah, na vežbališčih, na marših: «Habtacht! Zapovedujem takojšen red! Orožje proč! Dam vam pet minut časa. Ako ne bo v tem času vse mirno, bom ukazal streljati...!* Njegov glas je odmeval daleč tja po taborišču. Nad¬ poročnik Kobe je ves drhtel, z njim tudi njegov tovariš Domin. Njegov nastop pa je dosegel popolnoma nekaj drugega, kar sta častnika pričakovala: tisti mir in tista gotovost, ki je dotlej gibala temne postave pred stražnico, sta se očividno še povečala. Nekaj glav se je steknilo in čuli so se šepetajoči kratki stavki, nakar je zaropotalo po tleh nekaj težkih korakov in puškinih kopit; sam frajtar Mo¬ žina in nekaj njegovih tovarišev pa se niso ganili z mesta. To se je zgodilo prvi hip. Drugi hip pa je napolnilo noč nešteto drugih glasov, ki so se dvignili iz taborišča, iz teme, iz noči... «He, ali boste res streljali na nas?* «Kaj smo vam pa storili?* «Pojdite rajši z nami!* «Ali še nimate zadosti vojne?* «Z nami, z nami...!* «Dol z vojno...! Živijo mir...! Dovolj je prelivanja krvi...! Kdor ni z nami, je proti nam! Z nami domov...! Mi delamo tudi za vas...! Živijo slovenska republika_ Živijo Slovenija...!* 366 Revolucionaliii vzkliki so orili od vseli strani in se zli¬ vali na nadomestne stotnije. Od nekod se je slišala navdu¬ šena pesem, vmes pa je nekdo na vse pretege vpil: cživijo Jugoslavija, dol z Avstrijo...!» Uporniki so se čutili varne in so se zavedali svoje revolucionarne premoči. Smelost je burno naraščala. Kakor pred vhodom, je šumelo in vzklikalo tudi tam, kjer so čakale ostale tri nadomestne stotnije. Nihče pa se ni zmenil za oficirja Kobeta in Do¬ mina, ki sta še vedno stala pred stražnico ter bledela in stiskala zobe. Bila sta kakor dva tujca pred lastnimi brati. Moštva nadomestnih stotnij se je počasi začela oprije¬ mati valujoča strast; čuli so se že prvi pritrjevalni klici in tam na dolnjem koncu ceste, kjer je stala četrta stotnija, so se oglasili že prvi vriski: «Prav imate fantje...! Ne bojte se nas, mi nismo rab¬ lji...! Živijo maršbataljon.. .b Le kompanija pred vhodom je bila tiha. Nadporočnik Kobe se je tresel od jeze in od sramu. Hotel je skočiti in dati stotniji povelje, naj strelja — za božjo voljo strelja — kamor koli strelja, ker se bo sicer svet podrl, todla tisti hip, ko je hotel izbruhniti blazni ukaz, je tudi iz te tihe stotnije zaklicalo desetero navdušenih glasov: «Živijo maršbataljon_!» Nekdo je čisto blizu njega vpil: «Druge kompanije se že vračajo, pojdimo še mi! Kaj stojimo in čakamo tukaj...?» Od daleč je zaorilo novo petje in vriskanje. Kobetu in Dominu se je zdelo, da jima po telesih leze mrtvoud in skoraj so ju minili vsi občutki, le srci sta jima še razbijali v prsih. Bilo jima je jasno, da je igra izgubljena in da bi vsako povelje za nastop proti maršbataljonu bilo zaman. Že se je začela premikati stotnija za njima, puške so drsele na ramena in brez komande so se obrnili težki koraki proti vojašnicam. Pred stražnico se je zasmejal nedopo¬ vedljivo zaničljiv glas: Patrulja je tiho šla dalje. Komandant se je med potjo še dvakrat sklonil za cesto, vsakikrat pa sta njegova tova¬ riša štela: »Ta je šesti...!» «Ta je sedmi...!» Vsi streli v glavo ali v prsi. Za nekim hišnim oglom se je vodja patrulje spet sklonil, vendar mu zdaj ni bilo treba dvigati glave, ker je vojak ležal vznak. «Leča...!» je kriknilo iz njegovih ust. «Mehač Leča...!» sta prestrašeno kriknila oba nosača hkrati. «Ali je mrtv?» je sam sebe vprašal komandant, čeprav je že na prvi pogled spoznal, da stoji pred mrličem. «Ta je osmi...» je rekel eden imed nosačev. Kmalu za Lečo so našli težko ranjenega Učakarja. Pri ponovnem obhodhi so spet naleteli na mrliča. cNamerst...!» je zaklical komandant. «Tudi ta_? Deveti...» Zopet se je patrulja vrnila in štela: «Ta je deseti_ta je enajsti_» — — «Ta je dvanajsti ...» Ob cestnem robu je ležal močan in plečat vojak; podoba je bila, da ga je zadelo ravno v trenutku, ko se je hotel 370 pognati naprej, ker je bil že uprt na komolec levice, med¬ tem ko je desnica še oprijemala puško, ležečo ob njegovi strani. Ker mu je glava klecnila na zemljo, ni bilo mogoče videti njegovega obraza. Po kratkem premisleku se je sa¬ nitet sklonil in mu rablo nagnil glavo na stran. «Demark...!» so vzkriknili vsi trije hkrati. Na tleh je ležal mrtvi Demark. Smrt ga je zadela ravno pri zadnjem zaletu proti strojnici, ki ga je hotel izvršiti sam, ker mu je vse njegove tovariše že prej pokosila. Pri¬ vzdignjen obraz je bil še tako živ in tako zaupanja poln, da se je v možeh skoraj rodil dvom, če Demark ne leži le nezavesten ob cesti; toda kmalu so se prepričali, dla je nje¬ govo telo mrzlo in negibno... Medtem se je dan vedno bolj svetlil, čeprav ni bilo sonca več na spregled. Koraki patrulje, ki so že dolgo trdo odmevali po tlaku, so dramili ljudi, ki so se bili v teku noči poskrili v najbolj temne kote svojih hiš. Okna so se odpirala in tu in tam so ropotali tudi zapahi; na ceste so gledale sklonjene postave, strmele, si zakrivale usta z ro¬ kami, da ne bi iz njih kričala groza, in se zopet umikale. Patrulja je šla mimo ozkih vrat, ki so skozi plot vodile v majhen vrt. Bila je že mimo njih, ko je zadnji nosač poklical: VI. Maršbataljon je bil zmagovalec in razen njega ni bilo v mestu druge sile, ki bi si upala na svetlo. Komaj so dobro utihnili streli viharne noči, je zavladalo navdušeno zmagoslavje; vojaki so bili pijani že ob sami misli, da je strta osovražena vojaška komandna, da je major Mobius s svojimi kujoni pobegnil neznano kam, medtem ko so se ostali oficirji poskrili in si ne upajo iz mišjih lukenj. Sol- daški množici je vse to trenutno bilo dovolj. Ni pa moglo zadovoljiti tudi voditelje upora. Daši je upor imel uspeh, vendar niso mogli biti z njim popolnoma zadovoljni. Največjo zmešnjavo so ponoči povzročile stroj¬ nice, a tudi največjo škodo stvari sami. Predvsem se zaradi tega ni izvršilo več važnih povelj, poleg tega pa je ta nepotrebni boj stal življenje nekaterih najvažnejših in vodilnih tovarišev upora. Demark, Skobir, Ivad in še ne¬ kateri so bili mrtvi, mnogo drugih, med njimi korporal Hafner, Grum in Učakar, so bili pa ranjeni. To so' bile stvari, ki so postavile velik del računov na glavo in ki so vodstvo prepričale, da je nekdo, ki mu meša štrene... Že navsezgodaj je bilo posvetovanje pri Možini. V očeh vseh voditeljev je gorel poleg ognja navdušenja tudi pla¬ menček zaskrbljenosti. Poročila so bila kratka: nadomestne stotnije sicer ne sodelujejo, a so pasivne, na tihem pa je večina moštva z maršbataljonom, skladišča so razbita in oplenjena, soldati so navdušeni in mnogi že pijejo in po- 373 jejo, medtem ko silijo drugi domov; posamezne skupine so najbrž že na svojo roko na cesti proti jugu. Korporal Hafner, ki ga je sklelela krogla v glavi, se je navzlic temu hrabro držal; pogledal je Možino, kakor da bi hotel reči: zdaj si ti na vrsti, govori! Vendar so marali čakati precej dolgo, preden je prišlo do tega. Naposled je Možina vprašal: «Kje je Smuk?» cObtičal je nekje v mestu ...» «Kje je Palir?» «Njega ne spraviš od strojnic za nič na svetu...» ^Sijajen fant! Straže okrog mesta seveda niso postav¬ ljene?* «Postavljene, oziroma poslane so bile tja, toda ljudje, ki hočejo domov, se sprašujejo, kaj bi tam...» cPotem sem tudi jaz za to, da jo čimprej pobrišemo iz Judenburga proti Sloveniji. Ako ne začno danes v Neu- marktu, v Muravi, v Radgoni in drugod, smo izgubljeni. Polovili nas bodlo kakor mačke. Ker pa tega ne vemo, sem za to, da se še danes spravimo na noge — takoj!» Kakor so bila kratka poročila, so bili kratki tudi sklepi; čas in razmere niso dopuščale dolgega prerekanja. Skle¬ njeno je bilo, da odrine glavna skupina maršbataljona ta¬ koj proti domovini, a ostali del naj odrine prihodnjo noč ali najkasneje drugi dan. Za to so bili vsi. S seboj je treba vzeti nekaj orožja, potem nekaj trena z živežem. Težje pa je bilo določiti, kdo bo vodil odhajajoče oddelke. Frajtar Kadunc je predlagal, naj z glavnim oddelkom odidejo Hafner, Rogelj, Štefanič ter Davtovič, Možina pa naj odide s svojimi kot nekako kritje zadnji iz mesta. cKomaj smo začeli, pa vojaki menda že čutijo in slutijo našo zagato,> je zaupal Hafner svojim tovarišem. Navzlic temu ni bilo malodušnosti še nikjer opaziti. Oddelek, ki bi ga odvedla Rogelj in Štefanič v Slovenijo, je pevajoč odrinil na pot. Toda orožje, ki bi ga morali vzeti s seboj, so mnogi že kar spočetka pometali proč, misleč, da 375 jim bo pot v Slovenijo kar z rožicami postlana. Razne sku¬ pine so pa popivale najprej pri Pirkšmidu, potem pri Zaparki in kmalu tudi še v drugih gostilnah. Moštva se je polaščala neka čudna, opojna brezskrbnost in vedlo se je, kakor bi bil ves svet njegov. Vojaki so se objemali na cestah od samega navdušenja, kakor bi se še nikoli v živ¬ ljenju ne bili videli. «Živijo svoboda, dol z vojno... naš dan je prišel... živijo naš dan...!» Treznejši so se zaman trudili obdržati disciplino in red; raznesla se je celo vest, da tudi četovodja Smuk pije še z nekaterimi voditelji pri Pirkšmidu. In že ponoči ali vsaj drugo jutro bi moral zadnji upornik zapustiti Judenburg. Korporal Hafner, v katerega so silili vsi, naj temu napravi konec, dokler je še čas, je trdil, da stvar ni tako nevarna: moštvo je pijano samega veselja, treba ga je pustiti, da se nekoliko izbesni, kadar se bo pa vse to poleglo, bo spet lahko z njim. Jutri bo gotovo vse na svojem mestu ... Mo¬ žina je odgovarjal, da ima Hafner prav, da pa je treba računati s časom, ki hiti in ki lahko prehiti vse... Palir se je naposled za kratek čas odtrgal od strojnic; dejal je z bridkim glasom: «Ali smo prekleti ali kaj_?» «Nismo prekleti v tem smislu, kakor ti misliš,» mu je s težavo odgovarjal Hafner, kajti jela ga je napadati že vro¬ čina, «ampak prekleto je to, ker se je vse prenaglo sku¬ halo in ker je bilo v glavnem vse preveč samo iz nezadb- voljstva rojeno_» «Tudi to bi ne škodovalo, toda manjka nam ene reči — ene same reči in to je — organizacija. Ce bi za vsem tem stala organizacija, bi stvari drugače tekle. Organizacija je vse... Brez te je pa še kar dobro, vsaj doslej. In kakor sem rekel; če bi ne bili sami ostali, bi se tudi iz te naše akcije lahko kaj velikega izcimilo ...» Po kratkem molku je vprašal Fajdiga: «In kaj storimo zdaj...?» «Preostal nam je en sam izhod in ta je, da se, kakor smo rekli, čimprej izgubimo iz Judbnburga. Le kak čudež nas bi še lahko rešil, vendar dandanašnji na čudeže ne moremo verjeti; zanesemo se lahko samo nase.» 376 Med mrzličnimi zadnjimi pripravami za odhod je pri¬ spela v taborišče prva vest o zaustavitvi oddelka, ki je že marširal proti domovini. Zaustavila ga je baje stotnija 20. lovskega bataljona blizu Neumarkta. V prvem iznena- denju tega nihče ni hotel verjeti. Lovci, ki so se priprav¬ ljali, stopiti prej ali slej na stran upornikov... ? In ena sama stotnija proti toliki premoči? To ni mogoče...! In Slovenci...? Zopet drugi glasovi so trdili, da so se lovci le pridružili upornemu oddelku in da bodo sedaj skupno uda¬ rili naprej. To je bilo verjetneje. Da se prepriča o resnici, je odbor poslal odposlance. Toda vrnil se je le eden, a še ta zelo pozno. Novica, ki jo je prinesel, je bila žalostna: Janeze so na zvit način preslepili, lovci so jim obljubljali, da se jim bodo tudi oni pridružili, in so jih na ta način zvabili s seboj v neki grad, kjer so jih potem obkolili in zaprli ... Vodstvu upornikov je bilo zdaj jasno, da mu je sovraž¬ nik že za petami. Palir in njegovi ožji tovariši so silili, da bi se takoj zbrali vsi uporniki in gredoč proti Sloveniji s silo osvobodili zaprte tovariše. Večina pa ni bila za to, trdteč, da bi iz tega nastalo bratomorno klanje, kar pa ne sme biti. Palir se je vdal, ko je tudi Možina odbil njegov načrt. V samem Judenburgu ni bilo mogoče zapaziti kakega sovražnega gibanja. Nadomestne stotnije so slej ko prej tičale v vojašnicah, medtem ko je bila kadrska komanda tiho, kot da bi je ne bilo v mestu. Tudi častniki, ki so ostali, se niso mnogo kazali, še celo tisti ne, o katerih so uporniki vedeli, da so na tihem na njihovi strani. Uporniki so še vedno neomejeno vladali nad mestom. Pač se je opa¬ zila že neka zategnjenost, moštvo nadomestnih stotnij je postajalo nekoliko bolj nezaupljivo proti upornikom, ne¬ kateri kadrovci so se upornikov jeli tudi že kar očitno bati in izogibati. Nekaj nezdravega se je pričelo lotevati tudi samih upornikov; nekateri so začeli sklanjati glave in gle¬ dati v tla namesto v lice, kot da bi se sramovali prvega znamenja malodušnosti, ki se je naselila v njihovih očeh. Še več je bilo takih, ki so začeli izginjati in bežati iz Ju¬ denburga, ne da bi čakali skupnega odhoda, ki ga je vod- 377 stvo pripravljalo. Medtem so patrulje lovile po mestu ve¬ seljake in nedisciplinirance in jih spravljale v taborišče. Potem so planili v taborišče prvi poslanci: «Cesta proti Leobnu je zasedena ...» «Ce>sta proti Koroški je zasedena ...» «Vse ceste iz Judenburga so zasedene ...» Bili so to begunci, ki so se skrivaj izmuznili iz Judten- burga in so se hoteli sami napotiti proti domu. «Izdani smo, obkoljeni smo ...» Bila je resnica, kar so poročali poslanci: Pobegli oficirji z majorjem Mobiusom na čelu so iz svojih skrivališč ob¬ vestili vojaške komande v okolici, v Gradcu, na Dunaju, da se je v Judenburgu uprl bataljon 17. polka. Vojaška oblast je takoj odposlala zveste čete nad upornike in ko so se ti pripravljali na izpraznitev garnizije, je bilo mesto Judenburg že obkoljeno. Zasedene so bile vse glavne ceste, ki so vodile iz mesta, in vsako uro je bilo pričakovati, da bodo vkorakale obkoljevalne čete v mesto. Med uporniki je završalo; v mestu je bilo še več kakor polovica bataljona, ki je bil zdaj v pasti. Dokler je bilo še temno, bi bilo še mogoče, pretolči se proti jugu kar na¬ ravnost čez hribe. Na to so silili posebno tisti, katerim se prej ves dan nikamor ni mudilo. Mnogi so bežali kar na lastno pest v bližnje gozdove, večina pa je čakala dogodkov in drugega dne. «Nikamor ne gremo, tukaj smo, pa naj se zgodi kar kolib «Skupaj smo bili, ko smo se uprli, skupaj bomo ostali tudi zdaj. Kaj nam pa morejo ...?» Znova se je oglasilo vzklikanje in petje. Proti jutru je prišel v taborišče Palir ter je hotel takoj govoriti s Hafnerjem in tovariši. «Hafner je zelo slab, kuha ga vročina,» mu je dejal ordonanc, ki ga je vodil na sedež komande. V prostoru, kamor je vstopil Palir in ki je prej služil za spalnico, je gorela karbidovka. Ena sama postelja je stala v kotu, po tleh pa je bilo vrženih nekaj slamnjač, katere so uporniki privlekli od drugod. Na mizi je poleg praznih skodel ležal načet komis, zraven pa je stalo nekaj praznih steklenic, medltem ko je po stenah viselo nekaj 378 pušk z nasajenimi bajoneti. Za vrati je ležal tudi še kup ročnih, granat. To je bila vsa notranjščina sedeža uporniške komande. Na postelji v kotu je ležal korporal Hafner, oblečen kakor je bil, le namesto kape je imel na glavi široko belo obvezo. Pri mizi je slonel frajtar Možina, a četovodja Ro¬ gelj in Fajdiga sta sedela na kupu odej poleg mize. Ceto- vodja Rogelj, ki je odšel s prvo skupino iz mesta, je med- potoma nekoliko zaostal, ko je spravljal dalje večje število fantov, ki so oblegali neko gostilno. Medtem je glavna skupina že trčila na stotnijo lovcev ter bila speljana na led. Ko so malo pozneje hoteli lovci zajeti tudi Rogljeve ljudi, jim ta ni šel na limanice, temveč se je obrnil nazaj proti Judenburgu, kjer je potem prvi obvestil upornike. Ce bi bil Rogelj pri glavni skupini, bi komandant lovske stotnije najbrž ne imel tako lahkega posla. Vendar je nje¬ gov glas bil nekako odlsoten. «Ali misliš, Palir, da nas bodo priškrnili?* je vprašal Fajdiga. «0 tem ni dvoma! Nekaj jih bodo gotovo, že zaradi drugih, kot svarilen zgled. Zakaj bi si prikrivali? Zato nima smisla čakati. Nekaj ljudi naj jo pobere, saj vemo kdo... drugi naj pa ostanejo. Neodgvornih komanda ne bo smela kaznovati. Zmešali ji bomo račune...» Palir je govoril hladnokrvno, odločno. «Lahko začnejo z decimiranjem,» je dejal Rogelj. «Lahko, vendar se mi ne zdi verjetno, da bi si leta 1918. upali take reči. In celo tukaj v zaledju. Nekaj jih komanda na žalost že ima v rokah. To je Štefanič in tovariši...» Palirjeve besede so delovale. «Koga pa misliš, Palir?* je vprašal Možina. c Naj p rej tega tam...» Palir je s celim obrazom pokazal proti korporalu Hafnerju, ne da bi izgovoril njegovo ime. Vse oči so se odobravajoče obrnile v isto smer. Toda kakor bi ga ti pogledi zbodli, se je korporal Hafner zganil ter se hitro dvignil. Oprt z obema rokama na slamnjačo in tresoč se od vročice je razburjeno vzkliknil: «Jaz ne grem nikamor!* Iz njegovih oči je gorel ogenj človeka, ki je napol nezavesten. V polspanju je kakor v sanjah slišal, o čem se tovariši pogovarjajo, in to ga je tako nenadoma vrglo kvišku. Prvi hip so vsi osupnili in strmeli v vročično kor- poralovo prikazen. Njegove, prej nejasne in vedno v eno 380 smer obrnjene oči so jih kmalu poiskale, kakor bi šele zdaj začel prihajati k pravi zavesti. Koj nato je skočil iz postelje ter naravnost očitajoče zavpil: «Jaz ne grem nikamor, ampak bom ostal s fanti. Kdor hoče, naj pa pobegne —» To je bilo kakor puščica v srca njegovih tovarišev; čeprav so vedeli, da govori Hafner v vročini, jih je stvar neprijetno zadtela. Skoraj vsi hkrati so se dvignili: «Hafner, saj ni tako, saj ne mislimo tako...!* Nato sta mu Palir in Možina, ki sta imela nanj največji vpliv, drug za drugim skušala dopovedati, zakaj je treba misliti tudi na beg; že itak so prejšnjo noč izgubili naj¬ boljše in najsposobnejše tovariše in čemu bi zdaj še drugi čakali na Mobiusa. Dober revolucionar mora za stvar žrtvovati tudi svoje lastno življenje; toda stvari še ni konec, boj se je šele začel, danes tukaj, jutri se bo tam in po¬ jutrišnjem kje drugje, dokler ne bo povsod zagorelo. Niti pravice nimajo, pred časom polagati orožje. On, Hafner, pa je že itak ranjen ter je na koncu svojih sil. Umik, a ne beg je, kar hočejo storiti nekateri, medtem ko bi drugi seveda ostali z uporniki... Todla govorila sta gluhim uše¬ som. Hafner je otepal z glavo in z rokami: «Ne, tega ne storim! Ostal bom s fanti do zadnjega!» Njegovi tovariši so se spogledali. Potem je prvi rekel Možina: Takrat je njegov okrvavljeni obraz, kolikor ga je gle¬ dalo izpod obveze, spreletel bežen, srečen nasmehljaj. Toda ti trenutki so bili silno kratki. Včasih se je njegov obraz srdito nakremžil in začel je vpiti, da so ga slišali ven na dvorišče: «Dol s krvniki...! Dol z majorjem Mobiusom...! Dol z vojno...!» Pri tem je z rokami trgal obvezo z glave in bil okrog sebe, dokler ni njegov smrtni bes spet izzvenel v narazum- ljivo, srce in mozeg pretresujoče hropenje. Šele štiri in / dvajset ur potem, ko je bil ranjen, mu je strežnik Jančar stisnil v roko poslednji Grumov pozdrav... Zjutraj so prinesli v barako korporala Hafnerja. Ravno tedaj, ko je zaradi bolečin in zaradi telesne izčrpanosti že skoraj omedlel in obležal v baraki sredi svojih tovarišev, je bila tudi zadnja ura uporniški oblasti. Od vseh strani so pritisnile obkoljevalne čete; madžarski bataljon štev. 3 iz Brucka ob Muri pa je vkorakal v Judenburg, zasedel vse vojaške objekte in razorožil upornike. V kratkem so bili polovljeni vsi, ki so se potikali po mestu. Zagnali so jih v taborišče, ki ga je potem madžarska stotnija zastra- žila in namerila nanje tucat strojnic. Hkrati so se tudi že začele aretacije voditeljev upora. Prijeli so skoraj vse, ki so se na kakršen koli način izkazali pri uporu, Možino, Roglja, Hafnerja, Smuka, Fajdigo, Kadunca in druge. To je bil dokaz, da je vojaška komanda imela med uporniki svoje ovaduhe, ki jih neizkušeno vodstvo upornikov ni znalo o pravem času odkriti in iztrebiti. Medtem so pri¬ peljali v taborišče tudi četo upornikov, ki jo je zajel lovski bataljon iz Neumarkta s Štefaničem in Davtovičem na čelu. 384 Zaman so iskali kolovodjo Palirja in še nekaj njegovih najožjih sodelavcev, čeprav so imeli velike skomine po njih, kajti Palir je še prej uničil in razbil vse strojnice, poskril velik del municije ter o pravem času izginil v go¬ rovje, koder so ga patrulje, stikajoče za raznimi ubežniki, zaman iskale. Korporala Hafnerja so prenesli v izolirnico, ker so ga našli skoraj nezavestnega in so mislili, da bo z njim kmalu konec. Res je Hafner najprej nekaj ur spal kakor ubit, ko ga je pa strežnik Jančar zaradi napovedanega prihoda bataljonskega zdravnika z drugimi bolniki in ranjenci vred zbudil, se je Hafner čutil mnogo močnejšega. Rana ga je sicer sklelela, a drugače je bil bolj čil in spet je mogel jasno razmišljati o dogodkih zadtnjega dne in o usodi svo¬ jih tovarišev ter o svoji. Čeprav je bilo o mnogočem mi¬ sliti, je bil sklep vendarle silno kratek: upor z vsemi na¬ črti vred se je izjalovil in kar čaka zdaj njega in tovariše, je le še salva... Kdo ve, ali se je kateremu posrečilo po¬ begniti? Tega, da se je prav on v odločilnem trenutku uprl Palirjevemu predlogu, se ni mogel natančno spominjati, kajti takrat mu je vročina motila razum. Upor zadušen... salva... Grenak občutek mu je zalil srce. Smrt sicer še ni najhujša stvar, toda zavest, da so šli vsi načrti kljub toli¬ kim žrtvam po vodi, je bila bolj grenka. Dalje ni imel Hafner časa razmišljati, kajti v tem tre¬ nutku je v izolirnico stopil nadštabni zdravnik in znani prijatelj major ja Mobiusa, dr. Taggel. Komandant izolir¬ nice, četovodlja Kozar, je s svojo strumnostjo, ki je Hafner nikoli ni mogel prenašati, že vpil: «Habtacht!> Boisigavedi zakaj ta habtacht v tej predsobi mrtvašnice, ko se izmed bolnikov razen njega najbrž nihče ni mogel sam premakniti na slamnjači? Toda reglement... Skoraj bi bil pozabil na svoj obupni položaj in se prezirljivo na¬ smehnil avstrijskemu vojaškemu kopitarstvu. Vendar ni bilo časa za take stvari. Zdravnik je že korakal ob vrsti bolnikov, ki so zaradi habtachta bili odeti do brad in so brezizrazno sukali oči za njim. Obisk v izolirnici je bil za dr. Taggla gotovo najbolj preprosta reč na svetu; usoda bolnikov je bila večjidel že zapečatena, tu in tam kaka £5 385 beseda, kako tipanje žil, gledanje v iztegnjene jezike, pa je bilo opravljeno. Nekaj več je bilo danes opravka z ne¬ katerimi ranjenci iz uporne noči. Dr. Taggel je prišel do Hafnerjeve postelje. Že je na¬ pravil prvi korak proti vzglavju, ko se je hitro zaustavil, obrnil korporalu hrbet in nadlaljeval pregled druge vrste. Vse je osupnilo, najbolj pa Hafner sam. Toda prisotnost duha ga ni zapustila in že se je začul njegov stari, uporno zveneči glas: «Gospod nadštabni zdravnik, jaz sem ranjen...!» Dr. Taggel je pravkar gledal jezik nekemu bolniku, ki že nekaj dni ni ničesar okusil; zdrznil se je, nato pa za¬ mahnil z roko proti Hafnerju, kakor bi hotel reči: s teboj nimam nič opravka, ker si že itak dober. Oči vseh bolnikov so se zdaj prestrašeno obrnile proti Hafnerju, ki je še vedno slonel na komolcu svoje roke in gledal za odhaja¬ jočim zdravnikom. «Tudi dobro!* je naposled dlejal Hafner in se zleknil nazaj na ležišče. Kljub upornosti, ki se je znova zbudila v njem, je bilo zdravnikovo ravnanje vendarle hud udarec zanj. Tako to¬ rej stoje stvari ... Bilo mu je jasno, kaj ga čaka, in sicer v najkrajšem času. Skoraj ga je pri tej misli rana prene¬ hala skeleti, zato ga je tem huje zaskelelo v možganih. Torej vedo, kdo sem? Kako ne bi vedeli... smešno! Mo- bius in drugi rablji maršbataljona si že brusijo zobovje; namesto da bi viseli ti, bo gagnil on sam s tovariši vred. Poceni, prepoceni... Namesto, da bi videl, da bi doživel vstajenje, ki gotovo ni več daleč. Kdo ve, ali ga bodo še pustili k sobratom, ali pa ga bodo samega odvedli za plot? Lažje bi bilo umreti skupaj s tovariši. — Spomnil se je svoje žene, svoje hčerkice ... Da, tako je to... Toda ali je res vsako upanje zaman? Volja do življenja je v njem še silna, močna, nezlomljiva. Zdaj je že, kar je... Mogoče so pa drugi izkoristili zadnjo priložnost in so ušli rabljem. Prav narahlo se mu je začelo svitati, kako jih je Palir nagovarjal. Takrat se mu je to zdelo tuje, nedostojno, sko¬ raj izdajalsko. Sediaj mu je bila misel na beg prijetna. Mogoče bi se človek nekako izmotal... 386 Po kratkem preudarku je mignil strežniku Jančarju. Ni ga sicer dobro poznal, toda zdel se mu je tak, kakor sto in sto, tisoč in tisoč drugih Janezov, sredi katerih je toliko let živel in ki so bili vsi siti vojne. Mogoče bi bilo pametneje poklicati komandanta izolirnice, Kozarja, in se z njim naravnost pomeniti. Ta bi mu lahko več pomagal, če bi hotel. Ce bi hotel...? Skoraj ni verjetno! Poznal ga ni dobro, potem je šarža, dolgo se že potika tu po Juden¬ burgu. Izdal bi ga gotovo ne, a pomagal bi mu najbrže tudi ne. Jančar pa se tako sočutno obrača vanj, kadar ga kdo ne vidi. Pogledal je okrog sebe; do druge vrste je daleč, na desno od njega pa leži neki Kočevar, ki skoraj vedno spi od slabosti. Tega se ni treba bati. Zato se je odločil in rekel strežniku: «Ti, mislim da si poštenjak. Meni gre za glavo, o tem si se lahko sam prepričal malo prej, ko je bil zdravnik tukaj. Ali bi mi pomagal, da se spravim odtod, dokler je še čas?» Govoril je tako tiho, da se je bal, da bi ga Jančar ne razumel. Jančar je pobledbl, pogledal po bližnjih posteljah in se nato krčil kakor jež. Hafner je takoj sprevidel, da je zadel na pravega človeka. «Torej mi boš pomagal...?» je šepetal Hafner dalje. «Bi — a kako...?» je bolj z očmi, kakor z usti odgo¬ voril strežnik. «V skladišču je gotovo kaj obleke. Samo do nje mi pomagaj, drugo bom že sam opravil. Zvečer v temi...» «Težko, ker je taborišče zastraženo!» je šepetal Jančar. «To je moja skrb ...» Kar sta govorila, sta si potrdila z očmi, nato ga je Jan¬ čar pustil samega. Ko je odhajal, so mu še dolgo sledile Kočevarjeve napol odtprte mrtve oči. Hafner je bil zado¬ voljen in se je takoj vdal novim načrtom. Komaj je opazil, kako se je njegov sosed že čez nekaj časa z veliko težavo skolovratil iz postelje in odšel iz spalnice. Tudi potem, ko se je mož vrnil, se Hafner ni zmenil zanj. Moj bog, saj ima duša komaj še streho. Toda kako ga je zapeklo, ko je čez nekaj časa Jančar prišel mimo njegove postelje in mu za¬ šepetal: 25 * 387 «Ne morem, izdana sva; ta je povedal komandantu ...» Njegove oči so mignile proti Kočevarju. Kaj je neki tega siromaka, ki je morda bliže smrti kot on sam, napotilo, da ga je izdal? Najbrž je tudi njegovo življenje polno grenkobe, njegova moč se najbrž lovi za zadnje rešilne misli, zraven pa sovraži tiste, o katerih sodi, da so močnejši kakor on. In to je njegovo maščevanje. Ali pa zavedno rešuje Avstrijo — še zdaj, na svoji smrtni postelji...? Z gnevom v srcu se je Hafner obrnil v stran. Sicer bi pa Hafnerjev načrt najbrž tudi brez Kočevarja padel v vodto, ker je kmalu potem prišel v izolirnico ge¬ neralmajor Votura, z namenom, da izpraša ranjenega Haf¬ nerja o njegovi udeležbi pri uporu. Votura je bil poslan v Judenburg, zatret upor in kaznovat upornike. Prvo je bilo zaradi neodpornosti vojakov prehitro opravljeno, z dru¬ gim delom svoje naloge pa je cesarski odposlanec takoj začel in sicer najprej po svoji lastni, preizkušeni metodi, da je s krivci govoril takorekoč med štirimi očmi. Doslej se mu je ta metoda zelo dobro obnesla, vendar pri Hafnerju je popolnoma odpovedala, čeprav se je pre¬ tkani general pretvarjal na vse načine in ni štedil niti z grožnjami niti z obljubami in niti z odkrito ginjenostjo in občudovanjem uporniške akcije. Navzlic temu, da je Haf¬ nerju obljubljal najmilejšo kazen, samo da naj bo odkrit in naj pove, kdo je bil prav za prav glavni povzročitelj upora in kdo vse je še imel svoje prste vmes, je korporal ostal trd. Na vsa vprašanja je imel le en odgovor: «Ničesar ne vem, bil pa sem zraven, ker ni bilo več mogoče prenašati gladu in šikan bataljonske komande in ker sem bil vojne z drugimi vred sit.» Votura se je osupel vrnil v svoj stan; najrajši bi bil Hafnerja takoj poslal v zapor, toda tega ni smel storiti brez službujočega zdravnika. Ta je bil pa ravno nadštabni zdravnik db\ Taggel, ki se je kakor nalašč nekam zakopal in pil. Kljub temu, da je Votura dal preobrniti pol Juden¬ burga, zdravnika niso mogli nikjer iztakniti. Zato je ge¬ neral moral pustiti Hafnerja v izolirnici; ukazal pa je stotniku Lukesichu, naj nemudoma pošlje stražo v izolir¬ nico, kjer naj predvsem pazijo na korporala Hafnerja, ki 388 je neverjeten trdobučnež in zatol nedvomno tudi velik krivec. Dobre pol ure po generalovem odhodu je že prišlo v izolirnico šest mož madžarskega šturmbataljona in z nasa¬ jenimi bajoneti in nabitimi puškami zasedlo spalnico. K vznožju Hafnerjeve postelje se je usedel čokat Madžar ogromnih črnih brkov in sršečih obrvi in zapičil v korpo- rala svoj nepremični, mrzli pogled. Imel je nalogo, dla mu ne sme dovoliti z nikomur govoriti in da mora paziti na vsak njegov gib. Madžaru se sicer ni kdove kaj zdelo stra¬ žiti ranjenca z obvezano glavo, ki se najbrž itak ne more nikamor ganiti, vendar je storil, kakor mu je bilo zauka¬ zano, posebno pa ker je sredi sobe sedel strogi komandant straže, neki strahoviti krapar, ki ga pri bataljonu živ krst ni mogel videti. Ko je korporal Hafner videl, kako strle vanj Madžarove mrzle oči in pa žrelo puškine cevi, se v prvem trenutku ni mogel ubraniti zaničljivega nasmeška, ki mu je pokril obraz. Torej mu že zdaj kažejo puškino cev, da bi se je lažje privadil_Madžar pri vznožju pa je kmalu začel to, kar je gledal s svojimi očmi, tudi vsrkavati z možgani. «Hm, ali ni tega človeka že nekoč videl... tiste oči, tiste brčice pod nosom, tista usta? Vse se mu je zazdelo znano. Škoda da ima mož na postelji z obvezo zakrito skoraj celo čelo. Ko bi upornik vstal, bi se tudi lažje spomnil.* Tisti obraz, ki ga je gledal, ga je spominjal na nekega majhnega, zastavnega človeka... Premeril ga je z očmi in ugotovil, da je človek, ki leži v postelji, kratke postave. Seveda ga je že srečal nekje, toda kje in kdaj ...? Tudi ne more biti še dolgo tega. V zadregi se je zganil in nehote zaropotal s puško... Ropot je vznemiril tudi Hafnerja, da je okrenil obraz proti stražniku. Medtem ko ga je še malo prej motril le- dleno mrzel pogled, je videl zdaj nenadoma dvoje velikih in iznenadenih ter vprašujočih oči. Hm... ali ni že videl nekoč tega postarneža? Vrag si ga vedi, nekje ga je moral videti, ker se mu zdi tako znan. Toda kje, kje...? Sedaj tudi on ni obrnil oči od stražnika. Madžar je gledal zdaj ves obraz, ki ga je že nekaj minut tako zelo zanimal. Gotovo, tega človeka je že videl. 389 Čakaj, kje bi že bilo to...?-- — Ali mu niso prej rekli, da je najvažnejši in najnevarnejši med ranjenimi uporniki neki korporal...? Neki korporal...? Seveda je to tisti korporal, moj bog, tisti... iz Lebringa. Saj se mu je zdlaj celo nasmehnil — — in kako nasmehnil...! Stražnik je zadrhtel po vsem telesu in puška mu je začela šklepetati, kakor včasih na fronti, kadar jo je rinil v tisti ozki prostor, ki ga je še ločil od smrti. Nenadoma je postal ves moker. To je tisti korporal, ki ga je v Le- bringu privezoval in mu je potem potisnil cigareto v usta. Vse okrog njega se je začelo vrteti, glava mu je postajala vedno bolj omotična in njegove oči niso naposled videle drugega, kakor belo, okrvavljeno obvezo, okrog katere se je vse drugo brez prestanka sukalo. Potem so ga zapustile moči. «Golgota...!» je zahropel in se zrušil po tleh, preden so ga njegovi tovariši, ki so prestrašeni priskočili, utegnili prestreči. Odnesli so ga iz izolirnice, korporal Hafner, ki je v njem tudi spoznal madžarskega kaznjenca iz Lebringa, pa se je z grenkim občutkom obrnil k steni... Komandant straže je v zvezi s tem dogodkom poročal poveljstvu, da vladla v izolirnici tak duh, da ga njegovi vojaki ne morejo prenesti. Zaradi tega je dobil vsak straž¬ nik čutaro ruma ... VII. «Sonce, ali vidite ...?» je vzkliknil na smrt obsojeni Alojz Štefanič, kazal z roko proti majhnemu, zamreženemu okencu judenburške ječe in se obrnil k svojim prav tako na smrt obsojenim tovarišem, k Antonu Hafnerju, Karlu Možini in Josi Davtoviču. Skozi okence je res pravkar posvetilo jutranje sonce, na umazanih podnicah so zaigrali od zarje še malo zardeli žarki in napolnili celico s prečudno, razkošno svetlobo. In kakor bi ti žarki ogreli tudi srca dotlej zamišljenih in mračnih obsojencev, so se njihovi obrazi pokrili z mehkim, mladim sončnim sijajem. Že štiri dni niso videli sonca; od one viharne noči, ko se je vzdignila slovenska revolucio- 390 narna pest, se je skrivalo za čemerne megle in za še bolj čemerne zidove. Zdlaj pa je bilo nenadoma tu, kakor da bi vstalo nalašč za to, da jim posije v zadnji pozdrav. «Da, sonce, sonce!» se mu je zasmejal Možina s svojim mladim, lepim obrazom in se zastrmel v okno, odkoder je gledal kos modrega neba... «Sonce nas pozdravlja, kakor je pred nami pozdravljalo — mogoče samo ono — že to¬ liko takih, kakor smo mi, in kakor bo za nami pozdrav¬ ljalo tiste, ki bodo mogoče stopali na našo pot. Sonce je naš najzvestejši prijatelj ...» Hafner je sedel na robu postelje. Žarki so mu sijali na¬ ravnost v obraz. Ne da bi umaknil oči, je dejal: «Fantje, ali veste kaj pomeni sonce? Sonce pomeni večno življenje. In dla nam sveti ravno zdaj s tako čistim žarom, pomeni, da nam hoče povedati: vi, otroci moji, boste odšli, a jaz bom ostalo in to, kar je v vas, bo po meni spet preneseno v živi jen je ...» Edini Davtovič, najmlajši med obsojenci, ni imel toliko moči, da bi z besedami pozdravil poslanca večnega življe¬ nja na nebu, pač pa ga je pozdravil s svetlo, vročo solzo, ki se mu je utrnila iz oči in kanila na tla v enega izmed devetero svetlih četverokotov, ki jih je na tleli risala jet- niška mreža okenca. Dan poprej so bili vsi štirje puntarji obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Bili so prvi, medtem ko -so drugi še čakali na svojo sodbo. Razprava je trajala mnogo predolgo, ker je bilo itak naprej jasno, kaj jih čaka. Cernu vrtati človeku po črevesju z nevažnimi, za vso stvar brezpomembnimi rečmi? Naposled so sodniki le pravo zadeli, ko so jih obdol¬ žili, da so zanetili upor iz čisto revolucionarnih protiavstrij- skih pobud, kot pravi prekucuški elementi. Mnogo tega, kar je bilo v njih in česar se prej niti sami niso zavedali, so spoznali šele iz obtožnice. Revolucionarji, slovenski pun¬ tarji, ki so se navzeli nekega boljševiškega duha in ki so sanjali, zlomek vedi, o čem so že sanjali... Osupnilo jih je le, da je vojaška komanda vedela o pripravah mnogo več, kakor so si sami mogli misliti. Celo za tajni sestanek med Hafnerjem in Možino tik pred izbruhom upora je vojaška komanda vedela. Zato jim je tako lahko mešala štreno. Na delu so bili torej judeži. Poleg ubojstva v skla- 391 dišču so jim hoteli cinično naprtiti tudi še onih sedemnajst smrtnih žrtev prve uporniške noči. Demarka, Skobirja, Gruma, Leče in drugih. Bilo pa je očito, da bi vsi ti kakor oni sami, stali pred sodiščem, ako bi jih že prej ne doletela revolucionarna smrt... Obsodbo so razen Davtoviča vsi hladnokrvno sprejeli; tega pa je zlomilo mogoče zato, ker je bil med njimi naj¬ mlajši, ker se je tudi opravičeno čutil najmanj odgovor¬ nega in krivega. Mogoče ga je pa pomagalo zlomiti tudi to, ker kot sin Bosne ni bil še tako zrasel s slovensko skup¬ nostjo in se je ob misli na smrt znašel preveč osamljenega. Dobro vedoč, da je težje umreti sam, kakor v zavesti skup¬ nosti, so njegovi tovariši bili z njim nežni in obzirni in so mu skušali olajšati zadnjo uro ... Hafner, ki je pravkar vrgel čik zadnje cigarete na tla, je vstal, napravil nekaj korakov sem in tja, nato pa dejal: cVčasih sem slišal praviti, da izpolnijo na smrt obsoje¬ nim na zadnjo uro vse želje. Ješ, kolikor in kar poželiš, in kadiš, kar se ti poljubi. Pri nas pa tega ni in niti cigaret nam ne privoščijo.) «Ne smeš pozabiti, da smo soldati!) mu je skoraj pre¬ šerno zaklical Možina. Ne meneč se za tovariševo opazko, je Hafner stopil k dhirim in prisluhnil; kakor vse naokrog, je tudi na hodniku vladal globok mir, le koraki dvojne straže so odmevali po hodniku. Po kratkem premisleku je Hafner začel s pestmi razbijati po vratih in klicati: «Straža, cigarete hočemo, cigarete!) Koraki pred vrati so umolknili, dva Madžara, ki sta stražila, nista razumela drugega, kakor besedico: cigarete. Po kratkem molku so se zaslišali odhajajoči koraki enega moža in kmalu nato so se vrnili koraki dveh oseb. Potem je zarožljal ključ v vratih in pred Hafnerjem je stal ko¬ mandant straže, tudi Madžar, in mu molel celo škatlo ciga¬ ret skozi odprtino. Ne da bi se na komandantovem licu le poteza spremenila, mu je izročil škatlo, rekoč: «Nekdo vam je to poslal!) Prav za prav bi komandant tega ne smel storiti, ker pa je cigatere prineslo lepo mlado dekle, je pozabil na svojo dolžnost in jih je vzel. 392 Nekateri bodo trdili, da smo začeli zaradi tega, ker smo bili lačni...» je pripomnil Hafner. «To bi me najbolj jezilo!* je skočil Možina na noge. «Zaradi tega ubogega komisa in zaradi teh kopriv bi ni¬ koli ne sedel tukaj in čakal na svojo smrt, vi pa tudi ne! Seveda nas je stradanje in trpljenje nekam gnalo, dalo nam je misliti, toda razen kruha smo hoteli tudi še kaj drugega, nekaj, kar bi nam dalo kruha in še vse to, česar človeštvo potrebuje za življenje. Le tisti, ki so sami vedno siti, nas bodo sumili, da smo storili to samo zaradi ko¬ misa ...» «Dvignili smo se zoper Avstrijo in zoper vojno, da se rešimo sužnosti in da bi se to, kar smo morali mi, kar je moral naš narod prenašati že tolika stoletja, nikdar in v 393 nobeni obliki ne povrnilo. Mogoče nam bodo podtikali še kake druge namene, toda prepričan sem, da nas bo ljudstvo razumelo, kakor so nas razumeli soldati maršbataljona. Prepričan sem, da bo iz tega nastala po razsulu Avstrije svobodna Slovenija ...» Hafner je govoril z mirnim glasom, zraven pa gledal zdaj enega zdaj drugega tovariša. «Jaz tudi in če bo še kaj drugega prišlo zraven, kar bo po moji sodbi prej ali slej čisto gotovo prišlo, ne bomo naših glav prodlali zastonj,» je resno pritrdil Možina. «Vse- kakor — nekdo mora začeti! Ce nihče ne začne, ne more priti do spremembe. Pričeli smo pod zelo neugodnimi po¬ goji; bili smo takorekoč prvi izmed milijonov sobratov na tej strani Evrope, ki večinoma tako mislijo in čutijo kakor mi. Zategadelj mi resnično ni žal, da sem prišel sem, kjer sem zdaj .. .» «Ce bi vedel, da nikdar več ne bo vojne, bi tudi meni ne bilo žal,» je zamišljeno dodal Štefanič. «Če bo to, kar se je zdaj v Evropi začelo, tako končalo, kakor se je naša judenburška reč, bodo še vojne, dlrugače pa jih ne bo več, kajti ljudstva se ne vojskujejo- sama od sebe.» Možina in Hafner sta -se zdaj dvignila in začela korakati po celici. Sem in tja je kateri zaustavil korak in prisluhnil, če se ni na hodniku kaj premaknilo. Že vso noč so pričako¬ vali eksekutorjev, doslej pa še ni bilo nikogar, niti tistega, ki bi jih po navadi prišel vpraševat za zadnjo željo. Kako dolgo bo to še trajalo...? Spet se je oglasil Štefanič. «Slišite, tovariši, kaj bi bilo, če bi se nam posrečilo priti na Slovensko, kakor smo nameravali...?» Štefanič je za zadnjo uro imel naravnost čudne do¬ misleke. Ponoči se je nenadbma dvignil na postelji, kjer je zaman poskušal zaspati, ter vprašal: «Možina, ali veš, da čebela nikoli ne pogine, temveč umrje? Človek pa po¬ gine ...» Zadnje vprašanje je Možino in Hafnerja iznenadilo. «Najbrž bi se nas bili ustrašili!» je rezko dejal Hafner. Pred obsodbo bi mu kaj takega še na misel ne prišlo, zdaj pa je bližajoča se smrt vzbujala vse drugačne misli. 394 «Najbrž, kajti doma so bili še manj pripravljeni, kakor pa mi! Prej sem sam na to drugače gledal, zdaj pa vidim, dia sem se malo uštel. Je že tako... Vendar bi posledice le mogle biti drugačne. Vsekakor nas bi Mobius ne dbbil tako lahko v svoje kremplje...» Možina je zamišljen ob¬ stal sredi celice. cKakor Palirja!» je vzkliknil Hafner. Oči vseh so se pri tem imenu zasvetile, kakor da bi jih z njim vezala neumrljiva življenjska sila. Celo Davtovič je dvignil glavo. «Palirja?» Možina je dvignil glas. «Ah, tega pa ne bodo dobili! To je tič! Po mojem bo on še med tistimi, ki nas bodo maščevali.* Ob spominu na Palirja in na tovariše, ki so o pravem času pobegnili, so možgani začeli vrtati v drugo smer. To je prišlo kar samo od sebe, ne da bi se obsojenci hoteli vdajati takim sanjam. Za trenutek so vsi tiho in nepre¬ mično obstali. Vsak je po svoje sledil onim na svobodi, na licih so jim zatrepetale prej skrite, med smrtne zareze pokopane poteze. Kakor bi nekaj skelelo ... Hafner se je prvi streznil. «Kaj pa ti, Davtovič, ali se ne boš nič nasmejal?* se je obrnil k Bosancu z viharnim polnim glasom, samo dla reče nekaj, kar bi mu pomoglo mimo trenutnih občutkov. Davtovič je spet dvignil tiste vlažne oči, a rekel ni nič. Tedaj sta se Možina in Hafner usedla k njemu in Štefanič se je postavil predenj. «Davtovič!» mu je zaklical Hafner s toplim, a bodrilnim glasom, «nič naj te nikar ne boli, da moraš skupaj z nami umreti. Vaš rod je že toliko umiral za svobodo, naj umre še eden za isto stvar. Iz naše krvi bo zraslo nekaj skup¬ nega. Tisti, ki se nas bodo kdaj spominjali, bodo rekli: Glejte, tudi en Bosanec je dal življenje za isto stvar, kakor naši fantje. In to bo držalo ...» Bosanec je počasi dvigal glavo, obraz, ki so ga trije tovariši zdlaj gledali, je bil za spoznanje svetlejši in za¬ upljivejši. Potem se je zaslišal rahel, a čist glas: «Da, naj pa bo...» «No, vidiš, Davtovič, da bo šlo!» je veselo dejal Možina in ga potrepljal po rami. «Vse gre, če človek hoče...* 395 Medtem se je sonce, ki je prej sijalo po podu, dvignilo in le še s poševnimi žarki sililo skozi okno v celico, z dimom napolnjeno do tal. Obsojenci niso občutili težkega vzdušja. Na okence je zašel droben ptiček, začivkal dva¬ krat, trikrat, nato pa prestrašen odfrfotal. Kakor daljna skrivnost je ta nenaden čivk zaskelel obsojence, kajti vse njihovo življenje je napeto prisluškovalo nečemu drugemu. V vratih so zarožljali ključi in v celično motnjavo sta stopili dve postavi; bila sta kurat Novak in oficirski na¬ mestnik -Delak. «Bog z vami!» je pozdravil kurat. «Molči že, Bohan! Tvoje čvekanje me moti!» se je od drugega konca mize zadrl infanterist Astaloš. Bil je isti 399 Astaloš, ki je pred dvema letoma prebil noč skupaj s Šte- faničem, Amunom in njunimi prijatelji v zaporu na ko¬ mandi madžarskega honvedskega bataljona na Krasu. Poživinjeni, napol nori svetoštefanski Bohan bi bil še najbrž na dolgo in široko razlagal vojskovanje v Jagodini, ako bi ta trenutek odi vboda sem ne planil glas straže: «Habtacht!» Bil je stotnik Lukesich, komandant šturmbataljona, ki je prišel sam osebno prevzemat povelje nad stražo, katera je obenem bila tudi eksekucijski oddelek. Njegov oglati, mrzli obraz bi bil kakor obraz mrliča, ako bi na njem ne bilo nekaj tenkih, zagrizenih potez. Šestindvajset mož, natančno pol voda, oboroženih od glave do peta, je mrko stalo pred njim. Stotnik Lukesich je obšel fronto in pogledal vsakega tako ostro, kakor bi mu hotel prodreti skozi čelado v možgane in se prepričati, kaj se v tem hipu dogaja tam. Šele potem se je postavil pred prednji konec oddelka in rekel: «Šest mož, kdo se zglasi prostovoljno?* «Hierb se je oglasil prvi infanterist Bohan. «Hier!» sta se oglasila še dva druga glasova. Trije prostovoljni eksekutorji, to je bilo vse, kar je pol voda moglo v prvem hipu dati svojemu stotniku navzlic patriotični tveganosti, katere sloves je poleg drugih podob¬ nih enot užival tudi madžarski šturmbatal jon št. 3. Stotnika Lukesicha, a tudi nadporočnika Francka, ki je stal za njim, je spreletela žolta barva; oba sta napetih vratov drgetajoč pričakovala novih prostovoljcev, toda pretekla je minuta, pretekli sta dve, iz vrst pa ni hotelo biti nobenega glasu več... Stotnika Lukesicha se je lotevala omotica. Gneva in srdh poln glas se mu je izvil iz ust: «Kaj...? Vi ste mi varuhi krone svetega Štefana...! Lepi varuhi! Cigani, potepuhi, barabe, izdajalci, veleizda¬ jalci ...! Banda... Ali se pretaka v vaših žilah gosja mezga namesto turanske krvi? Najbolje bi bilo, postaviti vas k steni s to kranjsko, slovensko sodrgo vred ... Čakajte ... a ... le počakajte .. .> Jeza in strah, ki sta mu gledala iz oči, sta mu zadušila glas. Pri njegovih zadnjih besedah so se oglasili še nekateri 400 skovikajoči hierji, toda stotnik Lukesich jih že ni več sli¬ šal, temveč se je v blazni srditosti zagnal proti prednjemu delu vrste in z roko pričel deliti: «Prva rota, druga rota, tretja rota — šest mož pa amen...!» S tem je bil določen eksekucijski peleton, kateri je imel nalogo, upihniti življenje judenburškim puntarjem. V pr¬ vih treh rotah so stali med drugimi tudi Astaloš in Madžar z Golgote, ki se je pred tremi dnevi srečal v izolirnici s korporalom Hafnerjem. Šesterica je sprejela vsiljeno ra¬ beljsko nalogo z ledeno mrzlimi občutki in vse, kar se je ta trenutek dogajalo v njej, so skušale izraziti tope, pre¬ strašene oči, ki so pretile, da se bodo zdaj pa zdaj pognale iz očesnih jam. Kakor blisk se je pojavila misel, da bi nalogo odklonili, toda vsak jo je spričo stotnikove razbur¬ jenosti in spričo železne discipline, ki je vladala pri bata¬ ljonu, takoj zatrl, zavedajoč se, da bi kaj takega moglo povzročiti nedogledne posledice. Zato je vsak samo debelo pogoltnil to, kar mu je sililo iz želodca, svoje možgane pa prepustil težki otrplosti. Drugače pa je bilo z Madžarom z Golgote, ki je vedel, proti komu ga bodo gnali na morišče. Omotica, ki ji je podlegel v izolirnici, se ga je hotela znova polastiti; potem je hotel glasno zaklicati, da tega ne more storiti, ker... ker... Toda preden je utegnil spraviti iz sebe kak glas, mu je že stotnikova rezka komanda stisnila grlo. «Marš...!» Odmev trdih, mehaničnih korakov je napolnil vežo in Madžar z Golgote se je z drugimi vred pognal skozi vrata na cesto, misleč, da nosi na svoji vroči glavi najmanj pol sveta. Zunaj pred vrati se je vod spremenil v žive klešče. Kmalu nato so prignali zvezane štiri obsojence in jih po¬ rinili v nastavljeno žrelo, na kar se je za njimi zaprla še zadnja stran četverokota. Iz nevidnih lin se je ta trenutek oglasil mrtvaški zvon¬ ček. Eksekucijski oddelek ga ni slišal, a slišali so ga ob¬ sojenci. «Čuješ, Davtovič?» se je zganil Možina in pogledal svo¬ jega sklonjenega, žalostnega soseda. «Še nismo mrtvi, pa nam že zvone .. .!» 26 401 Živi in sivi četverokot se je premaknil, za njim pa je stopal proti morišču polovljeni maršbataljon, kakor tudi ves kader z oficirji vred. Vojaška komanda je usmrtitev puntarjev hotela izkoristiti v vzgojne, poboljševalne na¬ mene, kot primer, kaj čaka puntarje in nepokorneže. Zato je moralo na noge vse, kar je v garniziji nosilo vojaško uniformo in kar se je vsaj za silo moglo držati pokonci; izpraznili so celo ječe. Počasi se je premikal dolgi sprevod za četverokotom sivih čelad; dolge vrste mahedravih, po¬ sušenih postav so se molče in povešenih lic pomikale za obsojenci. Videz je bil, d!a se pomika procesija poražencev, toda ta videz je bil goljufiv, kajti večina teh žalostnih ma- hedračev ni šla poražena za svojimi zvezanimi voditelji, ampak s stisnjenimi zobmi, s sovraštvom do svojih tlači¬ teljev. Suhe pesti so prisegale maščevanje. Štiri najboljše, najpogumnejše izmed cele mahedraške procesije bodo da¬ nes sicer strli, jutri, pojutrišnjem jih bodo morda spet toliko ali pa še več, toda tega, kar živi, kar tli v srcih in v možganih te tihe procesije, tega ne morejo pogasiti niti pogubiti še tako mrki rablji ... Že pred jetniško palačo so se obsojencem pridružili prvi civilisti, od daleč sicer in na videz negotovi, toda vztrajno in v vedno večjem tševilu. Čimdalje se je po¬ mikala procesija, tembolj je naraščalo tudi število tihih spremljevalcev iz vrst mestnega prebivalstva. Pangerman- ska oblast je gnala na morišče slovenske puntarje, a nem¬ ško ljudstvo, v čigar imenu je oblast to delala, je s svojim spremstvom izkazovalo puntarjem zadnjo čast... Nad vsem se je razprostiral jasen, umit sončen dan. V judenburško kotlino se je nagrmadilo toliko svetlobe, da je skelela ne le v oči obsojencev, temveč tudi vseh drugih. Sončni žarki so se odbijali od oken, od hišnih streh, od gladine reke Mure, ki se je blestela tam daleč izza polj, ter se lomili tja do lesnatih, temnozelenih pobočij. Barva obrečnih livad je žarela v pomladni prazničnosti, venci drevja in grmovja, ki so obdajali travnike, vrtove in hiše, so se kitili z vigredno razkošnostjo prvega cvetja. Iz lok, iz vrtov je dišalo prerojeno življenje, v katero se je ne¬ slišno potapljalo tiho mesto. Kljub temu, da je vsa kotlina kipela v prerojenju, je bilo v njej vendar čudno tiho. Nekaj 402 morečega se je plazilo na dnu te lepote ter davilo prešer- nosti polni dan. Glas mrtvaškega zvončka je bil med vsemi drugimi glasovi, ki jih je uho moglo zajeti, najmočnejši glas; ko pa je utihnil ta, je nastala tudi v naravi taka tesnoba, kakršna je vladala v srcih počasne, sivorjave procesije... Za pokopališčem se je sprevod s kvadratasto glavo ustavil. Žarki, ki so se odbijali ob pokopališčnem zidu, so razgrevali rušo, da je opojno šumela pod nogami. Izza zidovja so se rezko bleščali kameniti spomeniki. S soncem prenapolnjene oči obsojencev so se začele utrinjati naokrog. Ko so jim zaustavili korake, so se ob¬ sojenci zdrznili, kakor bi se prebudili iz sanj; od ječe pa do morišča je bila v resnici zelo kratka pot, toda njim se je zdelo, kakor bi šli skozi dolgo, neskončno dolgo, svetlo in s soncem prepojeno pokrajino, ki ji ni bilo konca. Bila je ena sama nepregledna, svetla dežela, v kateri ni bilo ne gora ne pobočij in nobenih drugih temnih ovir. V tej ne¬ skončnosti je sleherni občutil in še enkrat preživel vse svoje življenje, od prvih otroških spominov pa do trenutka, ko je iz temne in hladne veže stopil na svetlo cesto med štiri stene hladnih, a nemirnih oči eksekucijske čete. Kakšna je ta pot...? Prava meja med življenjem in med smrtjo je tako blizu, da se je skoraj z ramami dotikaš, a vendar se ti zdi vse, kar te obdaja, tako širno, tako prozorno, dta. bi te kar dvignilo s tal, da bi se spojil s to prozornostjo in izginil, ne da bi se zavedel trenutka, ki človeka loči od smrti... Prozornost, ki jih je še malo prej obdajala, je zdaj mahoma izginila. Barva pokopališčnega zidu jim je boleče zarezala v srca. Potem so se njihove oči spreletele po oko¬ lici. V prvem krogu niso razen čelad in mrkih obrazov od¬ krile ničesar, v drugem kotu so bledeli sivi obrazi, kakor bi bili obrnjeni v prepad. Marsikoga oči so se srečale z njihovimi, se poljubile in se nato hitro umaknile. To so bili prijatelji, sobojevniki, souporniki... Iz nekaterih je bledel strah, iz drugih je še zdaj žarelo sovraštvo... Ali ni tam Rode... četovodja Rode? Seveda je. Čakaj Rode, zate bo še tudi prišel dan plačila; tudi ti si imel svoje nesrečne prste vmes... Tam so stali oficirji, podpolkovnik Metnitz, 26 * 403 nadporočnika Vesevk in Kobe, potem Domin, Delak, potem malo dalje major Mobius, nadporočnik Seunig brez psice in drugi. Ali ne pozdravljajo oči nekaterih častnikov...? Iz globine, dasiravno nepremično... Da, seveda! To so prijatelji... Sovražnikom, kakor majorju Mobiusu, Seu- nigu in drugim, pa se oči zaničljivo reže. Le režite se, dokler je še čas ... Tudi vi ali pa vsaj vaši nasledniki bodo stali nekoč kje za kakim pokopališčnim zidom, mogoče pa še za takim ne_ Zadnji pogled obsojencev čez ograjo smrti je bil kratek in bežen, poslednja moč njihovih oči se je zdaj uprla v ograjo samo. Šestindvajset mož. Kaj neki si ti ljudje mislijo zdaj. Gotovo je, da so vsi proti njim, proti obosojencem... Kakor bi bilo lažje umreti, ako bi eksekutorji ne bili proti njim, temveč bi jih prednje postavili s silo, kakor ovne ... Grenak občutek je obsojencem zalil srca. Tako je — reveža proti revežu, trpina proti trpinu. Minute so bile dolge in kratke obenem. Zdaj se je zadnja stran kvadrata odprla in pred obsojenci se je pokazalo belo obzidje mrliške njive. Na kratko povelje stotnika Lukesicha se je iz eksekucijske čete odtrgalo šest mož in se postavilo kraj odprtine. Oči obsojencev so se naglo obrnile proti šestorici, da so potem še bolj hitro pobegnile nekam v sinjino visokega neba, kjer ni videti drugega, kakor sama neskončnost. Vendar so kakor uročene obvisele Hafnerjeve, Štefaničeve in Davtovičeve oči na svojih rab¬ ljih. Hafner je vzdrhtel, kakor šiba na vodi. Ali ni tam tisti čokati hrbtež, Madžar iz izolirnice, privezanec z Golgote v Lebringu...? Ali se še zdaj, v zadnjem trenutku, usoda igra z njima. Ker se mu je zavozlalo sto misli, se je skoraj zmedel in strmel, samo strmel... Vzdrhtela sta tudi Štefanič in Davtovič; prvi je najprej zagledal med šestorico svojega bivšega tovariša od bata- ljana štev. 100. Toda preden je utegnil razmišljati, kako je moglo priti do tega svidenja, je njega in Davtoviča pri¬ tegnil nov obraz. Celo Davtovič, ki je imel solzne oči, se ni mogel ubraniti vtisa, da je tega brkača že nekje srečal. Videla sta nekdanjega sojetnika pri honvedskem bataljonu na Krasu, Astaloša, ki je zdaj že držal puško v rokah, v 404 njej pa kroglo, ki jima bo čez nekaj trenutkov prevrtala telo. Toda to še ni bilo dovolj — tudi stotnika v belili ro¬ kavicah, stoječega poleg peletona, sta že nekje srečala. Kje...? Ali ni to tisti Madžar, tisti Lukesich s Krasa. Dav- toviču se je še huje zameglilo pred očmi, Štefaniča pa je prešinil srdit ponos in mu zravnal glavo in hrbet. Prvega so poklicali najmlajšega, Bosanca Davtoviča. Predten je pokleknil, ga je premagalo čustvo in z zveza¬ nimi rokami je zaprosil podpolkovnika Metnitza: «Ali moram res tako mlad umreti? Zakaj me ubijate?» Podpolkovnik Metnitz je bil človek in se je zato opo¬ gumil ter odgovoril: «Jaz ne morem nič storiti. Tvoje življenje ni v mojih rokah...» Glas človeka je bil za obsojenca kakor balzam, Davto- vič je skoraj brezčutno sklonil s črno ruto zavezano glavo, potem mu je salva prevrtala možgane in srce. Njegova mlada kri je brizgnila daleč naokoli in oškropila bele ro¬ kavice rablja Lukesicha. Drugi je šel v smrt Štefanič. «Tukaj!» je odgovoril z jasnim in močnim glasom, ko je avditor zaklical njegovo ime. «Odgovorite hierb se je zadrl avditor bolj iznenaden, kakor pa jezen. Lahkih korakov in vedrega, nespremenjenega obraza je stopil Štefanič na morišče. Salva, ki je tudi njemu končala življenje, je bila že za spoznanje bolj raskava kakor prva, vendar je Štefaniča takoj stresel smrtni krč. Tretji je prišel na vrsto Možina. Njegove oči so se zadtijikrat dvignile proti modremu nebu; nato je vrgel cigareto na tla, možato prestopil že mrtva tovariša in zaklical avditorju z zapovedujočim glasom: «Ni treba čitati smrtno obsodbo! Saj vem, kaj me čaka.» Ko so mu zavezali oči in je že klečal, je dvignil zvezani roki in z močnim glasom zavpil: «Moja kri bo rodila stoteren sadb Salva, ki je ubila njegovo življenje, se ni več utrgala kakor en sam tresk, pač pa so trije streli že čisto slišno 405 zaostali. Navzlic temu je Možinovo telo padlo poleg tova¬ rišev in negibno obležalo na okrvavljenih tleh. Zadnji je bil korporal Hafner na vrsti. Že tedaj, ko so poklicali pred puške Možino, se je Hafner obrnil h kuratu, rekoč: «Preden padem, bi še rad kadil.s Kurat mu je dal cigaro in jo prižgal; gost modrikast dim mu je puhnil iz ust in mu ovil belo, ranjeno glavo. Kadil je mirno in hlastno, dokler ga niso poklicali. «Tukaj!> Avditor in Lukesich sta pozabila na službeni predpis. Hafner je vrgel cigaro na tla in s prezirljivim obrazom stopil na morišče: «Rad umrem, ker vem, da bo moja kri tekla za pravično stvar.» Ko so mu hoteli zavezati oči, je obvezo strgal z oči in morali so mu jo s silo privezati nazaj. Ko je pokleknil, se je obrnil proti maršbataljonu in zaklical z dvignjenimi rokami: «Srečno, fantje, dobro se držite!» Klečeč na zemlji je vzkliknil proti strelcem: «Vi pa dobro streljajte ...!» Salva, ki je nato bruhnila, ni bila podobna salvi; slišal se je skoraj vsak posamezen strel. Živci so odpovedali celo tistim trem eksekutorjem, ki so dotlej brezhibno stre¬ ljali. Vse se je zganilo. Hafner je padel, toda mrtev ni bil; njegov ukrivljeni hrbet se je še zvijal in zvezane roke so rile nekam v rušo. Soldati so gledali v stran, celo tisti, ki so dotlej sledili vsakemu gibu in vsakemu znamenju obsojencev in eksekutorjev, so se pričeli daviti. «Milostni strelk je zavpil Lukesich s prestrašenim glasom. Puške so se nagnile in znova zaropotale proti truplu, ki se je krčevito otepavalo po tleh. Toda tudi milostni streli Hafnerja niso ubili. Med moštvom je grozeče zašumelo, za vrstami Soldatov pa so se oglašali civilisti: «Svinjarija, kaj pa delate, rabi ji...!» Ozračje je postajalo gostejše in začutila se je neka na¬ petost. Postave eksekutorjev, ki so se sukale na tesnem morišču, so se hitreje premikale. Tedaj je nadporočnik 406 Franck, Lukesichev pomočnik, skočil proti še vedno pre- metavajočemu se Hafnerju in mu s samokresom končal življenje. «Banda, kako ste streljalib je siknil stotnik Lukesich v peleton. Toda ko je zagledal šest prepadenih obrazov, med njimi pa troje naravnost mrtvaško bledih, se je ustrašil in zbegan požrl, kar je še imel na jeziku. Varuhi ustreljencev, ki so ostali pri njih do noči, pa se niso mogli načuditi, kako je peleton streljal: salve, ki so skozi trupla obsojencev udiarjale v pokopališčni zid, niso bile nikjer polnoštevilne. Podoba je bila, kakor bi nekateri streljali mimo cilja... Tiho so se vračali Janezi od velikega, krvavega daro¬ vanja za judenburškim pokopališčem; žarka grenkoba, ki se je s salvami nakapala v njihova srca, je še sklelela, toda kaj kmalu je začela pod grenko skorjo oživljati prej otrpla zavest. Kmalu se je dvignila iz nje rahla kljuboval¬ nost, čustva posameznikov so se začela zlivati v eno samo veliko, živo stvar, sredi katere so se žalostni obrazi pričeli svetliti in so se klavrne postave zravnale... Obrazi, ki so še malo prej srdito ali pa obupano zrli na Madžare in druge čete, ki so jih obkoljevale od blizu ali od daleč, so jih zdaj pričeli gledati pomilovalno ali pa prezirljivo. Kri, ki je pravkar tekla pred njihovimi očmi, je tekla za vse pre- stano trpljenje, za vse težave, ki jih še čakajo; tekla je za domačo deželo, ki diha zdaj pod ravno tako jasnim, sonč¬ nim nebom, pod kakršnim ležijo štiri negibna trupla, tekla je za vso to, nad njimi razgrnjeno lepoto, da bi se pribli¬ žala zemlji, da bi ostala pri njih ... «Pojte, prepevajte b je zavpil neki častnik. Toda molk, ki je zadušil njegov blazni, nečloveški krik, je bil tako grozoten, da se je zločinec nehote obrnil tja, odkoder je prišel. Tiho in z obrazom, kot bi bil sam član mrtvaškega pe- letona, je nadporočnik Vesevk stopal v družbi ostalih čast¬ nikov; poleg njega je na eni strani korakal njegov tovariš Kobe, na drugi pa Domin. Komanda je tudi njih z drugimi slovenskimi oficirji vred tirala na morišče, da se prepri¬ čajo, kakšna usoda čaka puntarje in revolucionarje. Kobe in Domin sta še niže sklanjala glavi, kakor pa tovariš Vesevk. Nenadoma je Vesevk spregovoril s tihim, pobitim gla¬ som: «Tovariša, mene je skoraj sram...» Umolknil je, kakor bi pričakoval vprašanja, zakaj ga je sram; toda ne od leve in ne od desne ni bilo nobenega glasu. Zato je Vesevk po kratkem odmoru nadaljeval: «Sram me je — — — pred temi ubogimi, izkrvavljenimi mahedrači, ki se vlečejo za nami — — —- pred zgodovino, ki bo nekoč pisala o tem, kaj se je danes in te dni godilo v Judenburgu... Niti enega naših častnikov ni bilo zra¬ ven ... Dopustili smo, da so se ti ubogi hudiči sami uprli, da so sami dvignili pest, da so sami — brez nas — stopili na morišče in ga poškropili s svojo krvjo... Kje smo bili pa mi, tako imenovani sinovi svojega naroda...? Morda bo kdo rekel, da so tega sami krivi, ker nas niso prej obvestili, kaj nameravajo. Mogoče bi se jim tedaj kdo izmed nas pridružil... Toda tudi to je za nas neusmiljena obsodba. Niso nam zaupali... Mogoče bi kdo trdil, da je bilo vse skupaj, ves ta upor, velika neumnost, kakršni se pameten in razsoden človek ne bi mogel pridružiti... Toda vse to so čenče bojazljivcev in zamudnikov... Resnica je, da so ravno ti najneznatnejši, ti najbolj pozabljeni sinovi našega ljudstva s svojo krvjo in brez nas z današnjim dnem zapisali eno najsvetlejših strani v knjigo naše siromašne zgodovine... Ali sta videla, kako so umirali...?» Zaman je Vesevk čakal na odgovor; glavi njegovih so¬ sedov sta se sklonili še niže. Namesto tega odgovora pa je Vesevk dojel drugega. To je bil mogočen, kljubovalen ko¬ rak, ki je s težkim odmevom donel za njim; to je bil korak sto in sto nog tiste velike, žive sile, ki se je z naraščajočim pogumom in s kletvijo vračala z morišča nazaj v življenj¬ ski boj za tiste cilje, za katere je pred nekaj minutami še pravkar darovala svoj srčni cvet. In ta mogočni odmev ga je zajel, osvojil in ga dvignil visoko nad njegova tovariša... KONEC NARODNA in univerzitetna KNJIŽNICA 201800688 PREŽIHOV V O RA N C 1) O R E R 1) O R