PLANINSKI VESTNIK
OBESEK NA ČLANEK »STEGOVNIK/ŠTEGOVNIK«
ŠIROKE, GLOBOKE PRAVOPISNE RAZPOKE
STANKO KLINAR
1.	V Planinskem vestniku (v nadaljevanju PV) 1/1995 berem na straneh 12 do 13 takele stavke:
"... pot na goro (namreč Štegovnik, op. S. K.) ni opisana niti v Vodniku po Karavankah, niti v Vodniku po Kamniških Alpah (gora je nekje vmes med obema gorstvoma, zato sta jo avtorja vodnikov najbrž prepustite drug drugemu — in tako je, žal, izpadla iz obeh)...« "Pot, ki sva jo prehodila, ni opisana v planinskih vodnikih, Andrej Stritar (ki je tudi avtor enega od vodnikov; op. S. K.) je sicer hodil tod, vendar sije Izbra! drugačno izhodišče. Ta zapisek bi lahko bil spodbuda Stanku Klinarju in Petru Ficku, da se odločita, v kateri Vodnik sodi gora.« (Leželi tisk vnesel S. K.)
2.	Ker sem se v PV 3/1995, str. 137—138. obregnil ob piščev pravopis, me je pisec navedenih stavkov v PV 6/ 1995, str. 273—275, poučil, da imamo na svetu tudi Slovenski pravopis in uredništva, ki že vedo, kako in kaj Takole razpreda:
"Zakaj sem v članku besedo »vodnik« pisal včasih z veliko, drugič z malo začetnico? Strokovna pojasnila so v Slovenskem pravopisu (SAZU, 1990, str. 15 do 26, predvsem str, 16, odstavek 37), tu pa le na kratko. Celotni naslov obravnavane knjige, napisan na str, 1, je: KARAVANKE PLANINSKI VODNIK Takle naslov je nekoliko težko sklanjati, zato sem naslov knjige v članku preimenoval v Vodnik po Karavankah. Ker je originalni naslov lastno Ime, je lastno ime tudi poenostavljeni naslov, zato sem ga pisal z veliko začetnico (po analogiji: Organizacija združenih narodov — Združeni narodi). Če govorimo o vodnikih na splošno (torej je beseda »vodnik« nadomestek za »knjigo«), pa gre za občno ime, zato besedo pišem z malo začetnico. Ampak slavist bi morda te stvari pojasnil drugače. Moja znanka (novo pečena slavistka) je bila najprej za zapis «vodnik«, kasneje pa se je strinjala tudi z mojo razlago glede rabe velike črke, vendar se ni želeia opredeliti, kaj je prav in kaj narobe. Za reševanje takih vprašanj imajo revije ponavadi lektorje, ki skušajo s svojim znanjem odpraviti napake piscev. Originalno besedilo o Stegovniku je biio v članku na nekaterih mestih spremenjeno, lektor ali urednik PV pa očitno ni videl nič zgrešenega pri zapisih Vodnik/vodnik.«
3.	Pri tem me zanima naslednje:
a)	Ker je vsak samostalnik po definiciji ime/nomen (in njegov nadomestek je za-imek/pro-nomen. in prvi sklon, ki stvari po-ime-nuje, je imeno-val ni kjnomin-a-tiv), kako vemo, katera »imena" bomo pisali z veliko začetnico? In ali se vsa lastna Imena pišejo z veliko začetnico in vsa (občno)vrstna z malo? Kako ureja stvari konvencija?
b)	Ko namesto celotnega izvirnega imena knjige navedemo okrajšano ime ali celo samo vrstni nadomestek, 70
naletimo na pravopisni problem, o katerem Slovenski pravopis 1990 (v nadaljevanju SP) nima niti besede (bežno govori o drugačnih okrajšavah in nadomestkih), konvencija pa ga nedosledno ureja. Kako da se potem moj oporečnik tako lahke vesti sklicuje na SP? Če bi se vodnik, ki je občno/vrstno ime, kot referenca za določeno knjigo, torej v specifični rabi, pisal z veliko začetnico, ker naj bi s tako referenco postal okrajšava/ nadomestek za lastno ime (in eo ipso sam lastno ime?), to pa verjetno ne postane, ker ostaja v osnovni sporočilnosti še naprej vrstno/občno ime, četudi v specifični rabi, in v tej rabi resnično označuje edinstveno in nezamenljivo stvar v svoji sferi {a je še vedno samo nadomestek za pravo lastno ime ali njegova okrajšava, verjetno pa bolj nadomestek, zakaj pravo Izvirno lastno ime knjige je Karavanke, z vrstnostnim podnaslovom Planinski vodnik), in to drugo je kamen spotike, ker se kontaminira s prvim (namreč kategorija specifičnosti se kontaminira s kategorijo občnosti), in prav zato še ne preide — po slovenskem tolmačenju — v kategorijo lastnih imen, četudi bi — po nekaterih tuje-jezičnih tolmačenjih — lahko, in nekatere take okrajšave tudi v slovenščini dejansko preidejo, te tudi res navaja SP, a zelo pomanjkljivo in nedosledno, predvsem v odstavku 37 pozablja na knjige, četudi tja lahko spadajo, recimo Dantejeva Komedija, Toporišičeva Slovnica, Cankarjev Blagor. Tavčarjeva Kronika, Jančarjev Valček, Jesihovi Sadeži, Rožanče-va Greda, Kreftovi Komedijanti, Kermaunerjevi Junaki, Kmeclovi Bratje, Smoletovi Čeveljčki, Debeljakova/ Mrakova Maša. (Namenoma izbiram tiste, ki imajo v polnem naslovu kako občno ime na neprvem mestu, torej pisano z malo začetnico, ki v okrajšavi kot edina beseda napreduje v veliko začetnico. Izključeni so torej naslovi tipa Martin Krpan in Krst pri Savici.) (Večino teh primerov najdemo v: Taras Kermauner, Slovenski plemenski junaki — Tugomer, prvi det, SAZU, Lj, 1994, kjer najdemo tudi zveze Jovanovič prikazuje v Tumorju Smole obravnava v Čeveljčkih ,.., Cankar naredi Blagor za komedijo.) Iz teh primerov razberemo pravilo, da se okrajšani naslovi knjig pišejo z veliko začetnico. vendar se prav ti okrajšani naslovi ne prekrivajo z vrstnostjo. Po kontaminaciji z vrstnostjo (ali če vrstnost prevlada) se pišejo z malo, npr. vodnik, zato v javnosti toliko pravopisne zmede, ki jo bolj kot SP urejata (ali »urejata«) samovolja piscev in konvencija (žal pa je konvencija različna na različnih uredništvih in pri različnih (četudi istovrstnih) imenih in zmeda bujno uspeva: nekateri Cerkev in Partijo — SP, 37 —- kljub SP dosledno pišejo z malo začetnico (ideološki predsodek?), a uredniki in lektorji ne mignejo z mezincem); vseeno sodim, da nas bo konvencija napotila na vodnik po Karavankah ali Klinarjev vodnik, ker je v tem primeru velika začetnica glede na polni izvirni naslov stabo utemeljena. (Bojim pa se, da bi glede na vsesplošno
PLANINSKI VESTN1K
kaetičnost Janko Moder odobril tudi veliko začetnico: Vodnik po K., Klinarjev Vodnik. (Verjetno zaradi podnaslova.) Kako bi se odločil dr. Jože Toporišič, glavni avtor SP 1990, nI mogoče predvideti. Po svoji naravi bi gotovo skušal nasprotovati. A komu? (J. Moder bi mu olajšal delo, če bi se strinjal z mano.) Vsekakor načelno nasprotovanje ni zanesljiv pravopisni kriterij. Ganljivi in sami sebi nasprotujoči so v SP, recimo, njegovi zapisi ■■Filozofska fakulteta v Zagrebu« {SP, 97) In »filozofska fakulteta v Ljubljani« (SP, 104) — poleg -Filozofska fakulteta v Ljubljani« (SP, 103) — In verjetno smemo sklepati na filozofska fakulteta v Zagrebu, ki sicer ni zabeležena. Razumi, kdor more! (In pravilno zapiši, kdor zna! Rezultat je ta, da polovica profesorjev Filozofske fakultete v Ljubljani ne zna pravilno napisati imena svoje ustanove.)
Pri navajanju stvarnih Imen, kot rečeno, SP čisto pozabi na okrajšana imena knjig, iz poglavja o malih črkah (iz poglavja o Malih črkah?? — poglavje ima naslov Male črke) pa bi se po vzporednih primerih dalo skie-patl, da naj se pišejo z malo začetnico, kadar prevlada vrstnost, (Npr,: Društvo proti mučenju živali: občni zbor društva — ve se katerega, ima svoje polno ime, a okrajšave kljub temu ne pišemo občni zbor 'Društva. S polnim imenom pa bi seveda pisali občni zbor Društva proti mučenju živali; vsekakor bo treba ožje določiti, katere okrajšave se pišejo z veliko in katere z malo začetnico.) Je pa SP, 37, znatno narobe, ker nekatera imena napačno piše in hkrati ne pove, katera tam navedena imena lahko krajšamo. Krajšamo namreč lahko samo tista, kjer druga beseda lahko stoji tudi sama s polnim zaželenim pomenom, ta pa se potem,
g^l^Pg ŽrtVS DlaZOV V d6Ž&l3h	domačinov v teh predelih. Po izkušnjah sodeč slednje ni majhno, vendar pa o njih skoraj ni zanesljivih
IKAR v zimi 1994/1995	podatkov.
Med mrtvimi je tudi enajstleten fantiček iz Spodnjega
Na lanskoletnem zasedanju Podkomisije za plazove pri	Brezna pri Rjmgkjh Top,icah Dne 24 12 1994 je v
Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR) v	b]ižini doma 2asu| laz na bočju lem z
Geirangerju na Norveškem je slovensko GRS zastopal	nepokošerlo travo
načelnik Podkomisije za plazove dr, Tomaž Vrtiovec.	0ecek se je d0| na zasnezeno strmlno, da bi se
Obravnaval, so številna vprašanja ,n uvodoma podal,	dnCa| Ko je zakoracil na nekako 36 s10 lnj njen de|
pregled nesreč v državah, ki jih zastopajo	vzpetlne. na katerem je bilo do 50 cm snega, se je nad
Štev,lo mrtvih v plazovih se je v z,m, 1994/95 v primer-	a k|QŽa ,n zasula 8|| je £am zat0 mu
javi s številom žrtev leto dni poprej povečalo za 30.	nlhce m m , 1L Zarad| navade> da je vcaslh
K^ub številnim žrtvam je s anje se vedno boljše kot leta	^ k ^^ £ {am ^ kQ ^ SQ
1991 in v zimah 1977 do 1986.	pogrešili šele naslednjega dne In po kratkotrajnem
Pregled smrtnih žrtev plazov v državah— članicah	¡skanju našli mrtvega zaradi zadušitve — pol metra
IKAR v zimi 1994/1995	globoko v plazovlni, ležečega na hrbtu z glavo navzdol.
Država TS VS OS AL OP OZ RA Skupaj	NeSreča je zgovorno opozorilo. Podobnih plazln je v
Anglija — — —	našem gričevnatem svetu na stotine. Večina se izteka
Avstrija 14 6 3 1 24	na |oka|nei občinske, državne in tudi mednarodne
Bolgarija — _ — — _ _	ceste kjer možnost nesreče ni majhna. O tem se lahko
Oeska — —	prepričamo, če si ogledamo pregled smrtnih nesreč v
Francija 9 13 — 1 — — — 23	plazovih na Slovenskem.
Hrvaška —— _ —- _ _ _ ^ T
° J	Udeleženci posveta so med drugim obravnavali
^ 5 — 3 12	vprašanje preprečevanja nesreč in naprave za Iskanje
Kanada j; ^ j1 ^ ^	zasutih.
Uechtenstein - ■ -	Med slednjimi že nekaj let prodajajo drag »lavinski ba-
Nemcija i — —	ion«, katerega lastnosti še niso zadovoljive in ga
Norveška 1 1 — — 1 — — 3	IKAR ne priporoča. Tudi švedski radarski odmevnik
Po iska _ __j _ _ _ _ __ __	~ r
1	»Recco«, pripomoček organiziranih reševalcev, še ne
S| ,.a ~ ~ __ ~ — ~7	zadovoljuje v celoti. Kaže pa tudi, da ta naprava v
Š ani" 6 6	Avstriji 'n Nemčiji moti telekomunikacije in celo lahko
Švica 11 1 8 20	resno ogrozi varnost helikopterja.
8 3 6 1 1 9 28	Podkomisija poziva k samozaščitnemu obnašanju
Skupaj 57 30 1 28 2 3 19 140	P^adetih^V vseh deželah so pozimi že na voljo opo-
Odstotkov 41 21 1 20 1 2 14 100	«rila pred plazovi, ki jih velja spostovati. Izdano je
i „ .. ,„ . .. w	bilo več videokaset o snegu in plazovih.
Legenda: TS - l ." smučarji. VS = smučarji [zven zavarovanih smufiišfi.	r
os = smučarji na urejeni smti£,5irh. al = gomihr brez smuči. op=zasu-	Pohvaljena je bila slovenska izdaja šestjezičnega
ti na cestah, oz = zasuti v zgradbah. ra = drugi	slovarja IKAR o snegu in plazovih, kiji bo letos sledl-
Pregled ne zajema žrtev med člani odprav in treklngov	la francoska izdaja, kasneje pa verjetno še katera,
v Himalaji, Karakorumu. Andih in drugih gorstvih sveta,	Pavle šeguie
71
PLANINSKI VESTNIK
ko gre za zemljepisna imena, piše z veliko začetnico: Ljubljansko Barje, Goriška Brda (in ne, kot piše v SP, Lj, barje, G. brda; z veliko začetnico piše v teh imenih obe besedi med drugimi Matjaž Kmecl, ki se na slovenščino, verjetno, tudi nekoliko spozna). Kadar se druga beseda piše z malo začetnico, pri zemljepisnih Imenih krajšava ne pride v poštev: Šmarna gora — 'Gora; Črni vrh (vzpetina) — 'Vrb; celo Črni Vrti (naselje) — *Vrh; izpeljanke iz prve kategorije so narejene samo iz druge besede: Barjanec, barjanski {'Ljubljan-skobarjanec...), iz druge pa iz obeh: Šmarnogorec, šmarnogorski (*Gorec), Črnovršec, črnovrški (npr. črnovrška smučišča, 'vrška smučišča) Zato Kočevski Rog, kot piSe Delo, in ne Kočevski rog, kot piše Slovenec in kot zahteva univerzitetni učitelj slovenskega jezika dr. Janez Dular
Zaključimo lahko s spoznanjem, da se pri nenasel-binskih zemljepisnih imenih (zdi se, da se pri stvarnih imenih to ne da izpeljati: Dantejeva Komedija — Božanska komedija, in ne 'Božanska Komedija; Tavčarjeva Kronika — Visoška kronika, in ne *Visoška Kronika; glej v nadaljevanju Planinski vestnik) druga beseda piše z veliko začetnico, če je sama zase polno-pomensko vseslovensko razumljeno ime in je prvo besedo (pridevnik) brez Škode za pomen mogoče izpustiti; ali z drugimi besedami: kadar je ime mogoče okrajšati na drugo besedo. In nasprotno (SP, 140). (Te stvari same po sebi sicer niso predmet tukajšnjega razmišljanja, hočejo pa posredno opozoriti, da v SP zevajo resne razpoke in se nanj nt mogoče tako biblično sklicevati, kot bi se rad moj oporečnik.) Če naj bi se torej ta vodnik pisal z veliko začetnico, koliko bolj ali pa vsaj ravno toliko upravičeno bi se moral pisati z veliko začetnico vodnik v specifični rabi kot referenca za določeno osebo, npr. »Zjutraj nas je Vodnik zbudil že ob dveh... Pod vodstvom Vodnika smo vsi živi, celi, zdravi, poskočni in prešerni dosegli vrh Mont Blanca.« Je ta vodnikobčno/vrstno ali lastno ime? Če v navedeni situaciji rečemo «vodnik«, enako točno vemo, kdo je mišljen, kot če bi rekli »Janez Smrčar«, če mu je tako ime. Torej je vodnik v tem primeru nadomestek za pravo lastno (osebno) Ime, a ga po konvenciji pišemo z malo 2ačetnico. In če bi ga pisali z veliko začetnico, kje bi se ta proces končal? V nemškem pravopisu, kjer se vsi samostalniki, ki so po definiciji imena, pišejo z veliko začetnico? Ali v srhljivo zlorabljenih SP, 49 In 111, s pesniško namigovalnim Človekom in Usodo, Resnico in Lepoto, Očetnjavo in Domovino, Življenjem in Smrtjo, Veterino in Filozofijo (kot žargonska izraza za ustanovi se ta dva res morata pisati — ali naj bi se pisala, toda glej v SP sporna 103 in 104 — z veliko začetnico!), P/papirnico v Vevčah in temle Č/čiankom? (In zakaj ne bi pisal Članek z veliko, če naj pišem z veliko Vodnik?) In seveda Slovnico (ki je, morda, knjiga, gotovo pa apoteoza slovnice; pravi naslov knjige je Slovenska slovnica) in Pravopisom (ki je, morda, knjiga, gotovo pa,..) (Le na kaj te/take velike začetnice namigujejo? Na Veličino, Izjemnost, Spoštovanje? No, potem je Klinarjev Vodnik veličastna, izjemna Knjiga. — Ali na cinizem? V zvezi z Borovo teorijo (Teorijo?) o Venetih M. M. (Književni listi, 10. 72
avgust 1995) cinično nadomešča Borovo lastno Ime z »Razlagalcem«. —
Toda naredimo malo reda in skušajmo ločiti med okrajšavo lastnega imena in nadomestkom lastnega Imena. Za okrajšavo bomo imefi tiste primere, ki ohranjajo kako besedo iz polnega prvotnega imena, za nadomestke pa tiste, ki segajo po občno-vrstni besedi v specifični rabi (t. j. kot referenca za določeno zadevo), vendar te občno-vrstne besede v polnem prvotnem imenu nI. Okrajšave so torej Rog, Barje, Komedija, Slovnica, vodnik, vestnik, zijalka, stolp za Kočevski Rog, Ljubljansko Barje, Božanska komedija Slovenska slovnica, Karavanke (Planinski vodnik), Planinski vestnik, Potočka zijalka, Aljažev stolp. Nadomestki so knjiga (za katerokoli določeno knjigo, v našem primeru »Karavanke — planinski vodnik«), članek (v našem primeru ima naslov »Stegovnik/Štegomik« in »Pravopisne razpoke«), gora (za določeno goro, katere ime je iz sobesedila bralcu znano in jasno, v našem primeru Štegovnik, ki je zakuhal polemiko), zemljevid (kot nadomestek za navedeni zemljevid, ki Ima naslov »Storžič in Košuta«), vodnik (kot nadomestek za ime določene osebe; ali tudi knjige, če te besede v naslovu ni, recimo »Bohinjske gore«.)
Nadomestki se dosledno pišejo z malo začetnico. (Toda glej v nadaljevanju Maršal in zgoraj Razlagalec.)
Nesreče neprevidnih_
»Pomanjkljive izkušnje, česar se ljudje ne zavedajo, so najpogostejši vzroki za Številne nesreče v gorah,« meni Michael Lercher, referent za planinsko izobraževanje v Avstrijskem Alpenvereinu. Iz lastnih izkušenj ve, da so predvsem moški od 40. leta starosti dalje rizična skupina planincev.
Najpogostejši vzroki za smrt v gorah so bili zadnja leta v Avstriji odpovedi srca In krvnega obtoka, kot pojasnjuje Lercher. V avstrijski helikopterski reševalni skupini to še predobro vedo. Dnevno so se morali lansko planinsko sezono od pozne pomladi do pozne jeseni približno štirikrat dnevno odpraviti na reševalni polet, »ker so si neizobraženi planinci naložili pretežko breme, si preveč upali in jih je potem zadela srčna kap«. Kljub temu je planinstvo še vedno razmeroma nenevaren šport. Medtem ko se letno v Avstriji pri svojem hobiju poškoduje približno 10.000 planincev, odšepa v istem času kakšnih 700.000 nogometašev poškodovanih z igrišč. Nasprotno pa se nesreče na nogometnih igriščih le izjemoma končajo s smrtjo. Prejšnja leta so bili predvsem jadralni padalci tisti, za katere je bil gorski svet usoden. Leta 1994 je, na primer, v Avstriji pri tej ekstremni športni panogi izgubilo življenje deset ljudi, medtem ko je bilo 173 poškodovanih. Najslabše je po Lercherjevem prepričanju, »ko ljudje v kratkih hlačah In s površnikom čez rame tavajo po hribih«.
Leta 1994, za katero že obstajajo popolni in natančni podatki, je v Švici v gorskih nesrečah umrlo 126 ljudi.
PLANINSKI VESTN1K
Okrajšave se pišejo z veliko začetnico, dokier so vseslovensko enako polnopomensko razumljene kot polno ime (alt če se, to je zlasti običaj pri zemljepisnih imenih, po hierarhično višje stoječem pravilu tako in tako v vsakem primeru pišejo z veliko začetnico), In z malo, če je razumevanje omejeno na omejen kontekst; ali tako naj bi bilo; odločata namreč tudi konvencija in tradicija; žal tudi neznanje in kontaminacija, (Zlasti pri Planinskem vestniku rada prevladata tradicija in občutek edinstvenosti; okrajšavo zapisujejo kot Vestnik celo tako ugledni poznavalci, kot je bii urednik Tine Orel.) 4. Naj polistam po PV 7—8/1995: Na str. 322 so -Bohinjske gore« "rineta Miheliča dosledno nadomeščene z besedo »vodnik« (štirikrat) in tako je urednik mojega oponenta docela pustil na cedilu. Malo mu je pomagal na noge na str. 315 z »najnovejši Vodnik po Julijskih Alpah Tineta Miheliča« (verjetno zmotno), spet pa gaje (verjetno) razočaral na str. 313 z «v Fickovem vodniku« in na str. 325 z »iz Stritarjevega vodnika« in »v Stritarjevem vodniku«, če se mu že »da ti še gomiškega vodnika ne bo treba odpreti« na str. 313 (morda) ne zdi sporno. (»Morda« pravim zato, ker je »vodnik« tudi v tem sobesedilu rabljen kot referenca za čisto določene vodnike, ki imajo to besedo v naslovu.)
To je 11 odstotkov manj kot leto prej, ko je v tej državi statistika zabeležila 142 smrtnih žrtev gora. K temu je treba dodati 48 žrtev v gorah, ki so umrle zaradi bolez-
Na str. 365 berem; »,,. kar priča Potočka zijalka« in dalje okrajšano v istem besedilu; "Predniki so v zijal-ki...«. Na str. 366 najdem: »Pri Potočki zijalki smo...« in dalje v istem besedilu: »... v stenah pod Zijalko...« in »... v steni nad Zijalko...« Kako se v resnici okrajša Potočka zijalka? V zijalko ali Zijalko?. Na str. 298 je »Aljažev stolp« okrajšan v »Stolp« (dosledno, torej ni tiskovna napaka), na str, 300—302 v »stolp« (dosledno, vsaj dvajsetkrat). Vendar pa »greben<' na str. 298 (okrajšava za čisto določen greben, namreč znameniti V/vzhodni greben Triglava) v istem zanosnem besedilu, kjer najdemo »Stolp«, ni zaslužil, da bi bil napisan z veliko začetnico. {To sicer res ni običajno, toda isto velja potem za »Stolp«.) Na str. 367 je »Gosposka steza« okrajšana v »stezo« (dosledno), »Planinski vestnik« (zelo pogosto na mnogih straneh) pa na str. 336 in 354 v »Vestnik« (torej dosledno, četudi ne dvomim, da bi se kje drugje našla okrajšava vestnik, ki je skušnjava mnogih piscev.) Kaj je mogoče reči k temu? Pomaga nam lahko preprost preskus. Recimo: avtor knjige »V Bogu ležimo pobiti« ni tvegal nesporazuma. Beseda »Rog« je v vseslovenskem okviru polnosporočilno lastno ime in nujno ne potrebuje kvalificirajočega pridevnika Kočevski', dovolj pomena ima brez njega. Je torej sžmo zase vse-
ni, predvsem zaradi srčne kapi. V celoti so morali švicarski gorski reševalci to leto pomagati 1836 ljudem, ki se jim je v gorah pripetila nesreča. To je 10 odstotkov več kot leto dni prej, švicarska planinska organizacija SAC pa to povečanje nesreč pripisuje lepemu poletnemu vremenu.
Od 1836 nesreč odpade na klasične gorniške športe, kot so planinstvo, alpinizem in plezanje, 1643 nesreč, ostanek pa so nesreče pilotov jadralnih padal in zmajev. Po podatkih SAC odpade 44 odstotkov nesreč na ponesrečene ali zbolele gorske popotnike, se pravi planince, 23 odstotkov na turne in drugačne smučarje, 10 odstotkov na plezalce in alpiniste, 7 odstotkov na jadralne padalce in dva odstotka na smučarje zunaj urejenih smučišč.
20 odstotkov reševanj je bilo na območjih, do koder so reševalci prišli popolnoma brez vseh težav, 45 odstotkov na lahko dostopnem terenu, 30 odstotkov na težavnem in le dobrih pet odstotkov v izjemno težavnem gorskem okolju. V celoti je bilo 10 odstotkov reševanj takih, da so reševalci morali v dolino nositi smrtno ponesrečene, 20 odstotkov rešenih je bito popolnoma brez poškodb, četrtina je bila lažje, 45 odstotkov srednje hudo In 2,5 odstotka hudo poškodovanih. Od 174 mrtvih jih je po statistiki podleglo bolezni 48, od tega največ srčnemu infarktu. 126 ljudi je umrlo v klasičnih gorskih nesrečah, kar je 16 manj kot leto dni prej, Enajstodstotno zmanjšanje je treba po mnenju SAC pripisati manjšemu številu nesreč na smučarskih in visokogorskih turah.
73
Nevarne gore
Smrtne nesreče v Švicarskih poletnih gorah
89 90 91 92 93 94
Af^&irfvk; iJUrUp;	tij( Štetem'
PLANINSKI VESTNIK
slovensko razumljeno lastno ime in se piše z veliko začetnico. (Seveda se piše z veliko začetnico predvsem zato, ker je ime gore/gorovja/pokrajine — to, žal, kot rečeno, urednikom Slovenca ni jasno — vendar je naš poudarek na vprašanju, kako nujen je zanj pridevnik Kočevski.) — Ali lahko objavimo v Delu članek z naslovom »Sto let Vestnika» in bo vseslovensko razumljen kot "Sto le! Planinskega vestnika«? Ali ne bo vrsta ljudi vprašala: «Kateri časopis se pa imenuje Vestnik?« {Ker smo ga zapisali z veliko začetnico, je to pač ime časopisa!) (Odgovor: »Marsikateri«, npr. Vestnik, ki ga izdaja Univerza v Ljubljani — a tega pri naslovu «Sto let Vestnika« nismo imeli v mislih, vrh tega ima ta šele 26 let — gotovo pa še marsikatera ustanova za svoje Interne potrebe, od katerih pa tudi nobeden nima sto let. Nepoznavalski bralec ne more, in tudi ni dolžan, v »Vestniku« prepoznati Planinskega vestnika. »Vestnik« lahko pomeni PV samo za ozek krog poznavalcev v omejenem kontekstu in ni njegovo lastno Ime; glede na to, da je okrajšava za pravo lastno ime, pa so mnenja glede velike začetnice v resnici deljena. Osebno menim, da so besedo »Vestnik" z veliko začetnico — zasedla glasila, ki imajo (samo) to besedo napisano kot svoj naslov in je njihovo polno ime.) In če bi napisali »Sto let vestnika«, bi vrsta ljudi vprašala: »Katerega vestnika?« In bi morali dopolniti z besedo Planinskega; vestnik torej nujno potrebuje kvalificirajoči pridevnik Planinski. Vestnik (z veliko začetnico) torej ni pravo ime za PV, in vestnik ni popolno ime. Šele ime Planinski vestnik je vseslovensko razumljeno, to pomeni, da samo beseda vestnik ni polno-sporočiino ime, Vestnik pa je napačno ime. (V prvi vrsti je sploh občno ime.) Šeie kot okrajšava za Planinski vestnik postane razumljiv za ozek krog poznavalcev, in še za te samo v takem sobesedilu, ko je jasno, kaj krajša. Take nepopolne, od bližnjega konteksta odvisne, torej nesamostojne okrajšave se po konvenciji pišejo 2 malo začetnico, kot se pišejo tudi v polni dvobesedni Izhodiščni obliki. Torej; Potočka zijalka — zijalka, Aljažev stolp — stolp. Gosposka steza — sfe-za. Planinski vestnik — vestnik, (Julijske Alpe) P/planinski vodnik — vodnik. (Konvencija pa resnično ni dovolj utrjena in zamenjave so pogostne. Npr, Delo, 20. septembra 1995: »V Andreottljev prid bo pričal tudi nekdanji predsednik republike F. Cossiga« V Družini 17. septembra 1995: »Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Mi!an Kučan.« Republika Italija (HI) se torej okrajša v republiko, Republika Slovenija (RS) pa v Republiko??? Mislim, da bi tu kot vsesplošno razumljeno in v polnem imenu prvo navedeno besedo Republika morali v vseh primerih pisati z veliko začetnico. To dejstvo — in če k temu dodamo še nihanje pri administrativnih organih V/vlada, S/skupščina, l/izvršilni odbor, U/upravni odbor, itd., in če se spomnimo, da je Toporišič zagovarjal pisavo Maršal kot nadomestek za Josip Brozjv Načrtu pravil iz leta 1981, v SP pa najdemo vzporedne primere pri 38, 43 in 47] in odklanjal Delavec ali Delavka kot nadomestek za, recimo, Anton Podpečan oziroma Jelka Močnik [in prav tako ni dovolil nadomestkov Inženir, Doktor. Zdravnik, 74
Profesor, Strugar, Varilec, Pastir, Hlapec, Kmet itd. v specifični rabi {glej spredaj vodnik kol nadomestek za Janez Smrčat), četudi se zdi, da je pri P/predsednik nekoliko zanihal] — pa nam seveda kontaminira pravkar Izpovedani regulativ in vrata se odpro za točno tako stanje, kakršno je sedaj: piši tako ali drugače, aii tako, kot ti je bolj pri srcu, SP ne bo mignil z mezincem.) Imena planinskih koč se pišejo takole: Dom Valentina Staniča {toda Staničev dom), Koča pri Triglavskih jezerih (toda Kamniška koča), Zavetišče pod Špičkom {toda Bavčarjevo zavetišče), Bivak /V (toda Furlanov bivak). Okrajšano v jasnem sobesedilu s specifično referenco: »Šele proti polnoči smo prišli v dom/kočo/ zavetišče/bivak« (toda pri pogovornih izrazih po konvenciji: "... v Štirico, na Tičarico, na Poštarco, na Staničko, na Kredarico, na Robleka, na Pogačnika, ker so to lastno* {ne občno-!)imenske žargonske skovanke za standardna lastna Imena) — in/četudi je popolnoma jasno, v kateri dom/kočo/zavetišče, ker je bilo polno ime v sobesedilu že omenjeno in so ti izrazi {občnoimenske) okrajšave. (Torej nikakor: »Šele prati polnoči smo prišli v 'Dom/Kočo/Zavetišče... •• Zato tudi (Fickov) vodnik, (Stritarjev) vodnik, (Planinski) vestnik. In »Zadnji Travnik«, kot je na str. 365 trikrat zapisano, bo moral »degradirati« v Zadnji travnik (ki se verjetno sploh ne da okrajšati v travnik (pa tudi ne v Travnik), to pomeni, da druga beseda sama zase celo v jasnem kontekstu ni imensko sporočilna; mimogrede: mislim, da je v tistem sobesedilu pravilna množinska oblika Zadnji travniki). Tak zapis bomo imeli za reden, normativen. Vedno pa je mogoč izreden zapis z veliko začetnico, ki pa je odklon od norme, vendar z razlogom; avtor hoče besedi/ Imenu podeliti poseben ton ali celo pomen: občudovanje, priznanje, veličastnost, izjemnost, edinstvenost {SP, 49. 111). Zato {verjetno) na str. 298 »Stolp« in (manj verjetno) na str. 336 In 354 »Vestnik« in (še manj verjetno) na str. 366 »Zijalka". (Iz konteksta izhaja, da sta zadnja dva primera s tega vidika napaki.) Tak avtorski poudarek je mogoč še marsikje, zato na str. 313 »Lepota« (vendar z njim ne kaže pretiravati, zlasti če grozi, da se bo v kakem povsem nepesniškem in neza-nosnem tekstu čustveno-narnigovalsko izrodil v prazen srh) Triglavska stena se med alpinisti uveljavlja kot Sfena — drugače kot katerakoli druga stena, četudi so tudi te dovolj veličastne, najbrž pa ne dovolj izjemne ali edinstvene — aH pa bi nastala zmeda, če bi kar vsaki rekli Stena. (Zato tudi vsak vodnik ni Vodnik.)
Nikakor ne navajam teh primerov zato, da bi grajal urednika PV (in PZS kot izdajatelja), saj precej dobro slutim meje, prek katerih 2aradi stanja stvari ne moreta iti. Nujno bi potrebovala lektorje vo pomoč, ki pa je nI in je najbrž ne bo: uredniku bi kazila ažurnost, PZS bi nakopala stroške, lektor pa delu zaradi narave stvari tako in tako ne bi bil docela kos. (Narava stvari: zaradi zapletene situacije na terenu, ki je porazila celo avtorje SP, je skoraj nemogoča imeti popolno in zanesljivo znanje.) Iz tega sledi, da je skrajno naivno pričakovati, da bo urednik (ki ne more bolje znati pravopisa, kot je zabeležen v SP, in si zanj tudi ne more vzeti neomejeno/
PLANINSKI V E S T NI K
«neskončno" veliko časa) pravopisno zanesljivo predeloval dopise ali jim dajal dokončen pravopisni žegen; po sili razmer dopušča sporne stvari in je neodgovorno sklicevati se nanj, češ da ni imel nič proti takemu in takemu zapisu. Vsak avtor, če se ima za Slovenca, se je dolžan toliko pobrigati za pravopis (konec koncev brez njega ne moremo In večina normiranih stvari ni sporna!), da ne predloži uredništvu kakršnegakoli neotesanega približka; če pa nalogi ni kos, naj si poišče lektorja, preden svoj umotvor odpošlje. (Če drugega ne. je lektor pripraven vsaj za to, da prevzame odgovornost.) Če se bo kdo resnično poglobil v te zadeve, bo spoznal in priznal, da je treba SP 1990 Izdatno razširiti z mnogimi podatki, ki so temelj planinskega pisanja. Mislim, da
bi temeljita izdelava take razširitve skupaj z obsežnim slovarčkom najbolj nujnih imen (slovar, ki bo nekoč dodan SP-ju, bo rešil ie majhno število planinskih problemov) dosegala raven visokokvalltetne diplomske naloge, če ne bi prehajala že v zahtevnost magistrske naloge. (Sicer pa je o ravni naloge težko soditi, saj trenutno stvari niso domislili niti doktoriram učenjaki.) Zato naj si moj oporečnik ne domišlja, da bo čez noč roko-hitrsko rešil te probleme s priložnostnim člankom. Pa tudi ne z bridkim SP ob boku in s pretentanjem matemi jezik ljubeče slavistke.
{To je prlreien izvleček Iz članka, kt }e v polnem obsegu Izšel v Slavi SI. 1—2/1994—95 In bil prevetren v lingvističnem kisiku FlloSOlsketakultete 20. novembra 1995.)
RAZVOJ DELA Z MLADIMI V PLANINSKI ORGANIZACIJI_
USPEHI POD MENTORSTVOM IZKUŠENIH
IRENA MUČIBABIČ
Od ustanovitve slovenske planinske organizacije leta 1893 pa do I. svetovne vojne je bila manjša pozornost planinske organizacije namenjena le delu podmladka — dijakom, katerim je omogočala popuste v planinskih kočah. Vzgojnega dela z mladimi ni organizirala planinska organizacija, saj je imela predvsem narodne cilje in na podlagi teh tudi gospodarske (gradnja slovenskih koč, nadelava poti). Z mladimi so delali posamezniki, velikokrat profesorji.
Po !, svetovni vojni so se stvari začele počasi premikati. Leta 1921 je Pavel Kunaver napisal knjigo »Na planine«, namenjeno »vsem, ki se zanimajo za planinstvo... posebno mladini«. Planinska mladina je ponekod začela organizirano delovati (dijaško planinsko društvo »Skuta« na mariborski gimnaziji, "Sinja zarja« v Ajdovščini in Šturjah, taborjenja v okviru Zveze mladinskih društev na Tržaškem,..),
DELO DO ZAČETKA II. SVETOVNE VOJNE
Planinska organizacija se je naposled začela zavedati, da mora posvečati organizirano skrb podmladku. Tako so novembra leta 1933 na skupščini SPD sklenili, naj Osrednji odbor SPD takoj razmisli o ustanovitvi mladinske organizacije in izdela pravilnik. Nastale pa so težave zaradi šolskih predpisov, ki niso dovoljevali včlanjevanja v organizacije, ki bi lahko bile tudi politične. Tako je bilo članstvo v mladinskem odseku SPD kar nekaj let posredno — preko Ferijalnega saveza (FS) Za vzgojo mladih članov pa so se namenili poskrbeti z dijaškimi kolonijami (temu so namenili Malnar-jevo kočo na Črni prsti), s predavanji, smučarskimi tečaji In Izleti. Že leta 1935 so na občnem zboru SPD poročali, da je mladinski odsek v polnem razmahu, pomembnost mladih članov SPD pa je razvidna tudi Iz pregleda članstva — s tem letom se začne delitev članov na redne, akademsko skupino in mladince. Na področju dela z mladimi je bil zelo aktiven Pavel Kunaver, Ugotavlja! je, da so mladi še premalo planin-
sko izobraženi, da precenjujejo svoje sposobnosti v gorah in da primanjkuje vodij mladih, vse to pa botruje prepogostim nesrečam mladih ljudi v gorah. Zavedal se je tudi pomena poklicnih pedagogov pri delu s planinsko mladino in ugotavljal, da zelo malo mladih planincev vodi poklicni pedagog, kar »je škoda, je greh nad mladino«, Ker je bilo delo z mladimi še vedno usmerjeno na dijake, je leta 1941 priporočil, naj se delo z mladimi začne že pri nižješolcih, ki so bolj dovzetni za nauke
USTANOVITEV MLADINSKE KOMISIJE
Organizirano delo z mladimi je prekinila II. svetovna vojna, V prvih letih po njej so imeli v planinski organizaciji nekaj težav z vključevanjem mladine, saj je bila ta prezaposlena z obnovitvenimi deli. Planinska vzgoja v tistem času je imela bolj pridih politične oziroma obrambne vzgoje, ki naj bi mlade vzgajala v duhu socialistične družbe In v pripravljenosti na obrambo države. Ko se je delo z mladimi planinci spet postavljalo na noge, so začeli razmišljati o primernih vodjih mladih. Leta 1949 je na regionalnem sestanku gorenjskih PD Kosta iz Tržiča poudaril tisto, o čemer je že pred vojno pisal P. Kunaver — naj se z mladimi poveže tudi učiteljski kader in naj jih vodi v gore v skupinah, saj se je tak način pokazal kot dober in je mladino zelo navdušil za planinstvo. Delo z mladimi se je po vojni razširilo na osnovnošolce (pionirje), ponekod so začeli ustanavljati pionirske odseke. V petdesetih letih so se PD začela povezovati s šolami in so ustanavljala planinske skupine, da pa bo učiteljski in profesorski kader potrebno navdušiti za planinstvo, so govorili celo na plenumu PZJ leta 1953.
Ker se je delo s planinskim podmladkom razširjalo, se je v planinski organizaciji pokazala potreba po ustanovitvi komisije, ki bi bila pristojna za mladino. Tako je bil leta 1956 na 4. redni skupščini PZS sprejet sklep o ustanovitvi Mladinske komisije (MK) pri PZS. Ta komisija je takoj Intenzivno pričela delati. Še isto leto je organizirala posvet vodij MO, takoj naslednje leto pa začela Izobraževati mladinske vodnike.
75