£lCI\l/\1921/22 ITEVILKA16 rv njegov sluga .....................g. Kralj. Kristijan Ivanovič Hiebner, okrožni zdravnik . .......................g. Kovič. •^tjepan Ivanovič Korobkin, ugleden K mož mesta............................g. Mušič. {^legova žena....................... . . gna Mira Danilova. ^tjepan Iljič Uhovjortov, policijski nadzornik..............................g. Strniša. ^vistunov, i..............g- Bitenc. ^eržimorda, I straznika \.............g. Šubelj. ^bdulin, trgovec...................• . . g. Medven. JTvi trgovec............................ 'g- Smerkolj. Urugi trgovec..........................g. Kudrič. eyronija Petrovna Pošljopkina, klju- cavničarka.............................ga Juvanova. . odčastniea.............................gna Rakarjeva. hška, poglavarjev sluga................g. Gabrič. 'atakar................................gna Gorjupova. ^°sti moškega in ženskega spola, trgovci, meščani, prosivci. ^ekoracije je po načrtih g. Haritonova izvršil g. Skružny. Kostume sta vdelala po načrtih g. Sadikova ga WaIdsteinova in g. Raztresen. — 3 — Začetek ob 3. Konec ob 6. Peterčkove poslednje sanje Božična povest v štirih slikah. Spisal Pavel Golia. Režiser: O. ŠEST. I. Jezušček obdaruje bolnega Peterčka. gna Vera Danilova Peterček . . . Babica .... Berač ^ Čarodej Grča I Mamica Mesec, princ lazurnih dalj Jezušček, Marija, sv. Jožef. ga Juvanova, g. Peček, ga Wintrova. g. Lipah. II. Pri kralju Matjažu Peterček.................... Čarodej Grča .... Mesec, princ lazurnih dalj Mamica...................... Kralj Matjaž................ Kraljica Alenka . . . Kraljična Alenčica Poveljnik telesne straže Prvi vojščak . Drugi vojščak Tretji vojščak Vratar . . . Glasnik . . Matjaževi vojščaki in vitezi, III. Sveta noč v gozdu Peterček............................................ Čarodej Grča........................................ Mesec............................................... Mamica.............................................. Oče Hrast, župan gozdov gorjanskih .... Čarodejka Bukva..................................... Meglica-Krasotica................................... Palček-Strahopetček................................. Jezušček ........................................... Marija.............................................. Sv. Jožef . ................................ Gašper, \ [....................... Miha, > Sv. trije kralji <................... Baltazar, f [....................... Angeli, Palčki, Palčice, gozdno prebivalstvo IV. Jezušček odpelje Peterčka k mamici. Peterček.................... .......................gna Vera Danilova. Mamica .... ... .............ga Wintrova. Berač........................................... ... g. Peček. Babica..............................................ga Juvanova. * Bog Oče, Jezušček, Marija, sv. Jožef, sv. Trije kralji, sv. MiklflVZ’ svetniki, angeli. gna Vera Danilova, g. Peček, g. Lipah, ga Wintrova. g. Danilo. ga Avgusta Danilova, gna Mira Danilova, g. Železnik, g. Kralj, g. Subelj. g. Strniša, g. Drenovec, g. Bitenc, paži. gna Vera Danilova, g. Peček, g. Lipah, ga Wintrova. g. Gregorin, gna _Rakarjeva. ga Saričeva. gna Gorupova. >K g. Daneš. g. Šest. g. Gaberščik. : drevesa, živali itd. — 4 — Začetek ob 8. Konec ob 10. Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Farsa v treh dejanjih. Spisal Ivan Cankar. Krištof Kobar, imenovan Jacinta .Zupan Županja Dacar . J^acarka . . j-kspeditorica Učitelj Šviligoj vtacunar ^tacunarka j-erkovnik . “ebeli človek ^°Potnik . plodej . : gost . }'• gost 'iiuSk Peter Režiser: O. ŠEST. g. Kralj, ga Saričeva. g. Gregorin, ga Juvanova, g. Plut. ga Wintrova. gna Rakar jeva. g. Gaberščik. g. Daneš. g. Ločnik. gna Rovanova. g. Rogoz, g. Cesar, g. Železnik, g. Peček, g. Medven. g. Lipah, g. Subelj. g. Smerkolj. Godi se v dolini šentflorjanski ob današnjih časih. — 5 - Začetek ob '/2 8. Konec okrog 12. FAUST Opera v petih dejanjih. Besedilo po Goetheju spisala J. Barbier in M. Carrč, vglasbil Charles Gounod. Dirigent in režiser: F. RUKAVINA. Faust (tenor) . . . . ................g. Sovvilski. Mefisto (bas)..................................g. Zathey. Margareta (sopran).............................gna Zikova. Valentin, njen brat (bariton)..................g. Levar. Marta, njena soseda (mezzo-sopran) . . . gna Rewiczeva. Siebel, študent (sopran)....................ga Levvandovvska. Wagner, študent (bas).................... . . g. Zorman. Vojaki, meščani in meščanke. Prikazni v podzemeljskem kraljestvu. — Plese priredil g. baletni mojster Pohan. — Godi se na Nemškem v začetku šestnajstega stoletja. — Prva vprizoritev 1. 1859. v Parizu. I. Faust obupuje, ker je uvidel, da je v vedi zaman iskal re* šitve svetovne uganke. 2e si hoče vzeti življenje, kar zapojo veliko* nočni zvonovi in ga iztrgajo mračnim mislim. Sedaj pokliče hudič« na pomoč. Mefisto mu obljubi novo mladost, čc se mu Faust zapiše. Faust privoli po težkem boju še*le, ko mu jc Mefisto Pr'* čaral Margaretino podobo pred oči. II. Ljudstvo pije in raja pred mestom. Valentinu, ki se od' pravlja na vojno, obljubita Wagner in Siebel, da bosta čuval« njegovo sestro Margareto. Pivcem se pridruži Mefisto in se spfe z Valentinom; a Mefistu ne škodi orožje; vsi spoznajo osupli> se tepejo z vragom samim in se umaknejo. Mefisto pokaže Faustu Margareto, ki prihaja iz cerkve. Faust jo nagovori, ona ga zavrne- III. Mefisto položi Margareti na prag dragocen nakit. Dekli0® ga najde, si ga nadene in je vsa očarana. Faust pride in We prvi aktuar, drugi učitelj. Oba ljubita Marto, hčer samostanskega oskrb nika, ki je pa vdana le Matiji. Janez zatoži brata pri oskrbniku, 1° v svoji jezi odpusti Matijo iz službe. Marta in Matija jemljeta slovo in si prisegata večno zvestobo. Jane2 prisluškuje in sklene iz zavisti pogubiti lastnega brata. V ta nart1®0 zaneti ogenj v samostanu, in ko hiti Matija na pomoč, so ljudje mnenla’ da je on požigalec, češ, da se je hotel maščevati radi odpusta iz službe — 8 — 2. dejanje. Trideset let pozneje najdemo Matijo na dvorišču dunajske hiše, kjer oznanja evangelij in pobira mile darove. Magdalena, Prijateljica Martina izza mladih dni, ga spozna. Matija ji pove, da je pretrpel po nedolžnem dvajset let v ječi. Prišedši iz nje je zvedel, da s> je bila Marta v obupu vzela življenje. Odslej potuje kot evangeljnik *n živi od miloščine. 3. dejanje. Magdalena je strežnica pri Janezu, ki leži na smrt bolan v mali izbi. Bolezen ga muči in peče ga vest. Tu začuje glas evangeljnikov. Magdalena ga mora poklicati k bolniku, ki svojega brata ne spozna. Janez mu razodene svoj zločin in prizna, da je uničil življenje rodnemu bratu. Matija po hudem notranjem boju pove Janezu, kdo da je, in umirajočega brata njegovega greha odveže. Začetek ob 8. Konec ob 10. LABODJE JEZERO Balet v štirih dejanjih. Glasbo zložil P. I. Čajkovski. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: V. POHAN. Vladajoča kneginja....................ga Puhkova. Princ, njen sin . ...................g. Pohan. Njegova zaročenka.....................gna Koreninova. I gna Nikitina. \ gna Spirkova. V labode začarane princese . . . . s gna Chladkova. / gna Vavpotičeva. ' gna Moharjeva. Njihova mačeha, čarovnica.............gna Svobodova. Dvorni maršal.........................g. Simončič. Pisar.................................g. Krže. Zupan.................................g. Dežman. Učitelj .............................g. Bekš. Dvorjani, kmetje, sluge, vile itd. Plesi v tretjem dejanju: 1. Tirolski ples .... gne Moharjeva, Jezerškova, Habičeva. 2. Češki ples.............gni T. Haberletova, Valenčakova. 3. Indijski Ples .... gna Vavpotičeva. 4. Ruski ples gne Moharjeva, Jezerškova, Habičeva. gni Japljeva, Zorčeva. gna Spirkova, g. Maliatsky. gna Chladkova, g. Drenovec, gni Jančarjeva, Volbenkova. gni Spirkova, Zorčeva. 5. Francoski ples 6. Slovaški ples . 7. Španski ples 8. Italijanski ples 9. Poljski ples I. dejanje: Velika slavnost na gradu stare kneginje. Obh«' jajo njen rojstni dan in obenem zaroko njenega sina. Star« kneginja pride samo za trenotek med goste in se po napitnic* vrne v svoje stanovanje. Po njenem odhodu se svečanost nad«' ljuje. Naenkrat prilete v park labodi. Princ pošlje po puško, bi enega ustrelil. Puška se ne sproži in princ zasleduje v park^ labode, da bi enega ujel. Za labodi leti sova, mačeha labodov, k1 je začarala pet princes v labode. — 10 II. dejanje: Princ lovi labode, jim prestreže pot ter pride prej k jezeru kakor oni. Labodi so začarane princese, ki spremene samo v vodi svojo ptičjo postavo v človeško. Princ vidi, kako se labodi spremene v princese, ter opazuje njihovo igro z gozdnimi vilami. Pri tem se zaljubi v eno od teh začaranih princes in jo prosi, naj gre ž njim na grad. Ona se skraja brani, potem pa mu obljubi, da pride kasneje s prošnjo, naj jo reši čara. Rešiti pa jo more samo mladenič, ki še ni poljubil nobenega de» kleta. Da se spoznata, mu da polovico svojega pajčolana in odleti nato za svojimi sestrami. Stara mačeha posluša, ko princesa prU Poveduje princu, kako jo more rešiti. Da bi to preprečila, ukrade Princu pajčolan. III. dejanje: Mačeha spremeni v svojem domu s pomočjo ukradenega pajčolana svojega slugo v kavalirja, črnega mačka v Paža, sama pa se preobrazi v princeso in gre mesto nje na slavnost h kneginji. Sprememba: Slavnost pri kneginji sc nadaljuje. Fanfare Naznanijo prihod novega gosta. Čarodejka vstopi, spremenjena v labodasprinceso. Princ pripoveduje kneginji o svojem doživljaju v gozdu in ji prizna ljubezen do princese ter prosi svojo 2aročenko, naj mu oprosti, ker ljubi drugo. Med plesom poljubi sPremenjeno mačeho, ki se preobrazi v svojo pravo podobo ter se porogljivo smeje. Vsi gostje se prestrašijo. V tem pride prava Princesa in pove, da ji je prinesel princ mesto rešitve smrt in da ^Ora zato umreti. IV. dejanje: Labod pleše svoj zadnji ples in se poslavlja °d svojih sester in gozdnih vil. Princ pride ves žalosten k labodu ln ga prosi odpuščanja, da ga reši smrti. Toda prepozno je. Labod Uni*ra. Ko princ vidi, da je labod umrl, se vrže ves obupan v jezero. — 11 — Začetek ob 8. Konec ob 11. TRUBADUR (IL TROVATORE) Opera v 4. dejanjih. Besedilo spisal S. Cammerano, prevel A. Štritof. Vglasbil G. Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: F. BUČAR. Grof Luna (bariton)...........................g. Romanowski. Leonora (sopran)..............................ga Lovšetova. Ineza, njena družica (mezzo-sopran) ... ga Smolenskaja. Azucena, ciganka (mezzo-sopran) .... gna Revviczeva. Manrico, njen rejenec, trubadur (tenor) . g. Sovvilski. Ruiz, njegov prijatelj (tenor)................g. Mohorič. Ferrando, načelnik grajske straže (bas) . . g. Zupan. Ciganski poglavar (bariton)...................g. Perko. Sel (tenor)...................................g. Simončič. Služinčad, spremstvo, vojaki, cigani. Godi se deloma v Biskaji, deloma v Aragoniji v 15. stoletju. Prva vprizoritev leta 1853 v Rimu. I. Ferrando pripoveduje straži, da je imel stari grof Luna dva sina. Mlajšega je bila neka ciganka začarala. Ker so jo zato sežgali* je ugrabila njena hči Azucena grofovo dete in ga baje iz maščevanja vrgla v ogenj. Po nalogu rajnega grofa, ki tega nikdar ni mogel verjeti, išče Ferrando zločinsko ciganko. — Premena. Leonora razodene Inczi, da ljubi trubadurja. Grof Luna hoče zapeti Leonori podoknico. Sreča se s svojim tekmecem Manricom ter ga pozove na dvoboj. II. Azucena pripoveduje Manricu grozne doživljaje iz svoje preteklosti in mu odkrije svoje sovraštvo proti Lunovim. Manrico sklene maščevati se nad protivnikom. V tem pride sel s poročilo!11’ da namerava Leonora iti v samostan, ker misli, da je Manric0 mrtev. — Premena. Luna hoče preprečiti Leonorin vstop v samostan. Manrico prihiti in odvede Leonoro. III. V taborišče grofa Lune privedo Azuccno, v kateri spozn1! Ferrando zločinsko ciganko. — Premena. Manricu in Leonof* naznani Ruiz, da vedejo Lunovi vojaki Azuccno na grmado. M#11' rico odide, da bi jo rešil. IV. Manrico je z Azuccno vred pal v roke Luni. Oba sta ojjj sojena na smrt. Pred ječo toži Leonora. Z dvora se čujc mrtvasK zbor, iz ječe Manricova pesem. •— Premena. Leonora, ki je bu vzela strup, pride v ječo po Manrica; on pa jo pahne od sebC’ misleč, da mu je postala nezvesta. Ko Leonora umre, da Luna M«nf rica sežgati. Azucena mu razodene grozno skrivnost: Bil je tvw brat. - 12 — Začetek ob 8. Konec po 10. TOSCA Melodrama v 3 dejanjih. Besedilo po V. Sardouju napisala L. Ulica in G. Giacosa, prevel Cvetko Golar; vglasbil G. Puccini. Dirigent: F. RUKAVINA. Režiser: F. RUKAVINA. Floria Tosca, slovita pevka (sopran) .... gna Zikova. Mario Cavaradossi, slikar (tenor)...........g. Sowilski. Baron Scarpia, policijski načelnik (bariton) . g. Levar. Cesare Angelotti (bas)..........................g. Zorman. Cerkovnik (bariton)............................g. Trbuhovid. Spoletta, birič (tenor).........................g. Mohorič. Sciarrone, orožnik (bas)........................g. Drenovec. Jetničar (bas)..................................g. Perko. Pastir......................... ...............gna Sterkova. Kardinal, sodnik, vodja mučilnice, pisar, častnik, podčastnik, vojaki. Cerkveni pevci, duhovniki, ljudstvo. Godi se v Rimu leta 1800. Nove dekoracije slikal g. dek. slikar V. Skružny. Prva vprizoritev leta 1900. v Rimu. I. V ccrkvi St. A n d r e a della valle v Rimu. Angelotti, bivši konzul nekdanje rimske republike, je ušel iz in se skrije v kapelici. Slikar Mario Cavaradossi, njegov pri« Jatelj, ga spozna ter mu obljubi pomagati. Ko pride Tosca, Cava* ^adossijeva zaročenka, se Angelotti urno zopet skrije. Podoba, ki slika Cavaradossi, vzbudi v Toski ljubosumnost, ali on jo kmalu Pomiri. Markiza Attavanti, sestra Angelottijeva, je skrila pod oltar« Jem žensko obleko, da more preoblečeni brat pobegniti pred za» dedujočim ga Scarpio. — Cavaradossi svetuje Angelottiju, naj se skrije v njegovi vili, ako pa preti nevarnost, v vodnjaku. Oba od» ll'eta. Scarpia z biriči išče Angclottija, pa ga ne najde. Na podobi Spozna poteze markize Attavanti in ker jo je slikal Cavaradossi, Jubček Toskin, je Scarpiji takoj jasno, da mora biti Cavaradossi ' stiku z begom Angelottijevim, tembolj, ker je v kapelici našel Pahljačo z grbom markize Attavanti. Pretkani Scarpia hoče po — 13 - ljubosumni Tosci izvedeti, kje ja skrit Angelotti. Biriči zasledujejo Angelottija. II. Soba ministra Scarpije v farneški palači. 'Scarpia sedi pri večerji, pričakujoč Tosco. Birič Spoletta po* roča, da se ni posrečilo prijeti Angelottija, pač pa Cavaradossija. Scarpia zapove privesti Cavaradossija. Po brezuspešnem zaslišava* nju ga ukaže mučiti. Tosca pride in čuje ječanje mučenega Cavaradossija, skriva* lišča Angelottijevcga pa noče izdati. Muke Cavaradossijevc na« ruščajo, dokler Tosca ne pove, da je Angelotti skrit v vodnjaku. Cavaradossi, pripeljan pred Scarpijo, hitro spozna, da je Tosca izdala skrivnost, zato jo pahne od sebe. Za Scarpijo strašna vest, da je Napoleon zmagal pn Marcngu, navduši silno Cavaradossija, tako da spozna Scarpia v njem svojega političnega nasprotnika. Scarpia ga ukaže usmrtiti. Edino Tosca ga more rešiti, ako se uda Searpiji, ki že davno hiepeni po njej. Tosca je stanovitna, ali ko začuje priprave za usmrčenje Cavaradossijevo, reče Searpiji, da se •mu uda, ako s tem reši Cavaradossija. Scarpia to obljubi, ali ko hoče Tosco objeti, ga ona z bodalom umori. Nato hiti domov, vza* me vso zlatnino in bisere ter gre v grad Sant Angelo h Cavarados* siju, da bi ž njim pobegnila. III. Na vrhu grada St. Angelo v Rimu. Vojaki privedejo Cavaradossija na morišče. Tosca prihiti s pismom Scarpijevim, ga pokaže Cavaradossiju in mu razodene, da bo le na videz ustreljen. Toda hudobni Scarpia je bil ukazal, da naj Cavaradossija resnično ustrele. Cavaradossi pogumno stop* pred puške, ko pa vojaki ustrele, se zgrudi mrtev. Tosca misli, da se le dela mrtvega, kmalu pa spozna resnico ter skoči z grada v globočino. - 14 - ,FERDO KOZAK: Hamlet. (O priliki gostovanja moskovskega umetniškega gledališča v Pragi leta 1921.) V Hamletu, ki se je vrnil iz Anglije, živi že čisto drug svet. Osnovnost doživetja, ko se je duša ob materini svatbi prvič razbolela in ki čutiš skozi cel razvoj, v vseh dejanjih »jen utrip, objame zopet srce, toda v izrazu vsa druga, zrela. Vezi z življenjem, živega, notranjega interesa do neposredne okolice ni več. Le očetov ukaz ga vodi nazaj na Dansko, le »za krvjo še streme misli“. In ni slučaj, da se njegov prvi korak zastavi v kraljestvu mrtvih. Noben drug kraj ne odgovarja bolj njegovi notranjosti, možu, s smrtjo v svojih prsih. V prvem in drugem delu prežema vse besede notranja bolečina. Toda zdaj, ko se vrača zopet k človeški ničevnosti, so hladne in mirne; iz njih veje smrt Misli in njihove podobe se luščijo iz notranjosti kakor zoglenela debla iz gozdnega pogorišča. Nad zrušeno vero, nad križano ljubeznijo diše resignacija. Pojmovanje, notranje doživljanje zunanjega sveta je pokojno in ravno; od hrepenenja, volje, krvi in vseh hotenj sproščeno, prodira kakor igla iz smrti v smrt. Je noč; zemlja riše la obris svojega obraza v prosojno nebo, kakor bi od vzhode do zahoda zaslonil obzorje teman grob. V razbitem srcu utripajoče življenje se vije k mračni vsemogočnosti usode. Mesto vere v svojo resnico, resignirana udanost v nedoločno, absolutno izven sebe. Z uklonjeno glavo in rahlim usmevom nastavi svoje prsi, svoje življenje zastrupljenim bodalom. Ko pa začuti v sebi učinke strupenega soka, vzplameni še enkrat, v otožno lepi minuti življenja. Roke se prožijo v zrak, bloden smehljaj se ziblje v obrazu, pogledi se drobe kakor ugasli utrinki v temine nikdar razodetega. Na robu med časom in ^ed večnostjo, med smrtjo in življenjem niha slabotno člo-Veško bitje, ki je zdrselo s svoje osi. In tedaj se naenkrat j^reže v zavest, da je cel človek, celo življenje obseženo v e*n strahotnem nihanju in da izven tega gibanja ni ničesar y®(!- Takrat ga doživiš — človeka v naročju večne prirode. I'ha v zraku, brez težnje, počasi, počasneje, dokler se poma-e'n ne izziblje in ustavi. Nekoč sem bral keltsko bajko o možeh, ki so se vozili P*eko morja na neki otok, da se tam združijo s svojim bogom, *ažive svoje pravo življenje in tako izpolnijo poslanstvo svoje j^tranjosti. Toda na poti k otoku se jim prikaže čudežno Pa žena in jih polovi v svoje čarodejne mreže. Na to bajko se spomnil pri Hamletovi vprizoritvi. Začutil sem človeka, Se je ujel v skrivnostne, večne mreže življenja in obvisel — 15 - v zraku med nebom in zemljo, zaganjajoč se z vso žejo svoje podzavesti v svobodo. Toda vsaka ujeta riba se tem strastneje zapleta v svojo mrežo, čim nestrpnejša je njena žeja. Hamlet ni filozofska natura; je bitje, ki je po svoji prirodi in svojih zavestnih in podzavestnih težnjah obseglo oba pola življenja, je piščal, kjer je ujeta možnost vseh akordov, možnost harmonične pesmi. Ogenj najvišjega nosi v sebi; je zemlja, kjer stremi vsako zrno doživljaja po svojem najvišjem izrazu. Višina in globina utriplje v svojem zakonu pravičnosti in krivde, ljubezni in sovraštva, ne veže pa ju zakon dejanja. Svoboda osebnosti lije iz uravnovešenega, v bogu usidranega doživljanja in izživljanja resničnosti svojega bistva. Hamlet se pa ujame v mrežo, ko se napoti k otoku, da bi se združil s svojim bogom. Veroval je vanj, toda doživel ga ni. Iskal je pravih cest, toda njegove jasne in edine poti ni našel. In vzroki?! To je poglavje zase, izven namena tega sestavka. Toda: vsak vrtnar, ki se mu je drevo posušilo v vrtu, bo iskal vzrokov v podnebju in v zemlji, kjer je drevo rastlo in pa tudi v notranjščini drevesa samega. Hamletova osebnost se danes običajno zelo prosto pojmuje in tudi podaja. Bodisi je mišljen kot simbol, bodisi ga hočejo z načinom predstave tolmačiti ali pa stilizirati značaj v zmislu gotovih duševnih pojavov. Rusi so ustvarili s svojin1 „Hamletom“ sam v sebi zaključen organizem. Nobena oseba, niti Hamlet sam se ne izživlja v kakem posebnem obrazu ali smeri; v nobenem prizoru ne prevesi v trdni harmoniji ka-lečih sil celotnega dejanja. Oživili so Shakespearjevo tragedijo v vseh njenih globinah, ne kot obraz doživetja enega človeka, pač pa celote in tako usidrali i v dobi i v človeškem bistvu resničnost dogodka. Podajanje osnovnosti duševnega stanja, ko verjameš v človeka pred seboj kakor v nekaj iz prirode zraslega, ono globoko doživljanje igralcev pa daje izrazu tega pojmovanja bleščeči obraz resničnosti-Med igralci in med podajanimi značaji na odru ni čutiti vrzeli ne gotovih relacij. Ničesar ni igranega, ničesar narejenega* lz čudežnih studencev vre reka dejanja preko odra in zdi se, kakor bi si sama iz sebe utirala svojo pot. Visoke zmožnosti streme za visokimi cilji. Vprizoritev „Hamleta“ kot resničen, živeč organizem mi zdi cilj, za katerim se more vzpeti le silen umetniš|cl zanos. Rusko umetniško gledališče je vdihnilo svojemu stremljenju čudotvorno življenje, kipeče z intuitivnega, strog0 umetniškega doživetja Shakespearjeve umetnine. Kdor jih ie videl, otrok med otroci, so mu užgali v srcu luč topleg8’ neizbrisnega spomina; v njegovem žaru bo blestel ustvarje svet kakor razodet obraz prirode in njene večne resnice. — 16 — Jean Baptiste Poguelin Moliere. Ves svet s Parizom načelu slavi te dni 300 letnico rojstva največjega francoskega koniedijografa. Rojen je bil v Parizu 15. januarja 1622. Svojo izobrazbo je spopolnil na „College de Clermont“, kjer je poslušal filozofa Gassendija — £voje študije je dovršil v Orleansu kot licencijat prava. Tako je imel priliko spoznati vso piškavost učenosti svoje dobe, ki J° je s tako fino ironijo šibal v svojih komedijah. Porene-sančna doba se je zavila v svoje baroke in je z zunanjim Poinpom skušala prikriti notranjo mizerijo. Verska pobožnost Se je pod vplivom jezuitov izpremenila v hinavščino, boj med dvornim absolutizmom in plemstvom se je prikrival s kleče-plaztvom in zunanjo ceremonijo, lažiučenost se je bahala z ^isokimi frazami, morala se je skrivala v lepo zavite besede 111 pritajene poglede: skratka laž, ki je izhajala iz kompromisov porenesančne in protireformacijske dobe, si je nadela najlepšo krinko, da bi obvladala svet. To krinko je bilo treba ®trgati in pokazati resnico. In to je pred vsem poklicana satira in komedija, ki je v tej dobi hipno cvela v Italiji, Angliji, Španiji in Franciji. Ne pozabimo Dubrovnika, ki je stal v tem času na višku svoje dobe. Mladi Poquelin je dobro poznal to laž, ki se je skrivala za zunanjo obliko, zato se je posmejal na svojo učenost, posmejal se je na Njeno prefrigano hinavščino in šel je k gledališču, ki se J® takrat po italijanskih vzorcih lepo razvijalo. Namesto klatene resne drame je nastopala nova smer lahkega, veselega, razposajenega značaja s satirično primesjo, kakor je zahtevala hinavska doba (coinedia dell’arte). Izbral si je ime Mo-lere in je živel, igral in pisal pod tem imenom, pod katerim p pozna Evropa. Ko se je Moliere vrnil v Pariz, je vstopil • 1643 v igralsko družbo „L’illustre Theatre“. Ker pa družba 111 imela uspehov, je odšel z njo iz Pariza in je prestopil Dufresnovo družbo, ki je bila pod pokroviteljstvom vojvode k Pernon- Skoraj 12 let je potoval Moliere s to družbo °' igralec po francoskih mestih. Med tem je imel priliko poznati dobre in slabe gledališke igre — igralce in publiko, <>sel pa je ttidi mnogo za oder primernih tipov in motivov, g, °. naP»sal svojo prvo šaloigro „L’ Etourdi1* (po italijanski '"'bierijevi igri „Inavvertito“); igrala se je prvič 1.1655. v Jonu. Takoj leto nato je sledila druga šaloigra „Le Depit 'oureux“ istotako zgrajena na podlagi italijanskih motivov. — 17 — Družba jc dosegla precej lepih vspehov, zato je bila povabljena v Pariz (1658), kjer je igrala najprej v Louvru potem pa v Palais-Royal. Tu je napisal Moliere svojo izvirno šalo-igro „Les Precieuses ridicules" (1659) na to sta sledili: „Sganarelle“ (1660) in „ Don Garcie de Navarre (1661). Večji uspeh je dosegla šaloigra „ficole des maris“ (po Terencijevih „Adelphih“) Leta 1662. se je Moliere poročil, njegov zakon ni bil srečen. Pod vplivom lastnih skušenj je napisal „L’ Fcole des femmes, kjer je precej svobodno povedal svoje nazore o ženski vzgoji. S tem je zadel ob strogo verske nazore in poslej je bil v stalnem boju z dogmatiki. Seveda Moliere svojim kritikom ni ostal ničesar dolžan. Huditn moralistom je odgovoril z aktovko „La critique de 1’ ficole des femmes, svojim nasprotnikom dvornim igralcem iz „Hotel de Bour-gogne" pa z aktovko „L’ Impromptu de Versailles (1663). V tej borbi se je razvila njegova satirična žila in sledila so najboljša njegova dela: „Le Tartufe41 (1664), ,,Don Juan1 (1665), „Le Misanthrope“ (1666). V to dobo spadajo prigodne komedije pisane za dvor: „Le mariage force“, „La princesse d’filide“. „Le Sicilien", ,,L’amour medecin“ in „Le medecin malgre lui'1. V tem času se je boril z nasprotniki za svojega „Tartufa“, ki je prišel končno 1669 na javen oder in je nekaj mesecev „pohujševal“ Pariz. Iz Plauta je sprejel snov za dve svoji posrečeni komediji „Amphitryon“ in „L’ avare“. Iz te dobe je tudi „George Dandin“ (1868), tip malemeščana svoje dobe-Napake svoje dobe je šibal Moliere v raznih svojih tipih („M. de Pourceaugnac“, „La comtesse d’Escarbagnas“). ^ burki „Les fourberies de Scapin“ je podal tip zvitega sluge, ki je igral važno ulogo v stari klasični komediji in ]e sam najbolj znan iz Beaumarchaisjevega „Figara“ (Matiček) V zadnjo dobo njegovega dela spadajo „Les femmes savantes in „Le malade imaginaire“ (1673). V tem komadu je igra| glavno ulogo, dasi že bolan in je 17. februarja 1673 umi' „ne v sveto olje djan“, kakor bi rekel Prešeren. Zato je bil pokopan zvečer brez blagoslova in šele 1817.1. je bilo p<"e' nešeno njegovo truplo na pokopališče Pere-Lachaise“, Kie^ počiva poleg La Fontaina. Kot komediograf in igralec n* mogel biti sprejet v Francosko akademijo, šele 1.1778. mu je bil tam postavljen kip z napisom ; ,,Tvoja slava je popoln8’ naša brez tebe nepopolna1, leta 1844. pa je dobil svoj sp0' menik v Rue Richelieu. Naše gledališče proslavi Molierovo 300 letnico prihodu1 mesec. Takrat prinese tudi Gledališki list še kaj o njem. J. L. — 18 — Nekaj o „Gardistu“. Gardist, je komedija, rojena iz sijajnih fantazij na temo življenja, polna izbornih paradoksov, katerih posestvuje tako obilo iskri talent Franca Molnarja O avtorju samem ni treba nič govoriti. Kdo med častilci gledališča vsega sveta ga ne pozna in ne ljubi? Seveda ne bodo zadovoljni z „Gardistom“ tisti, ki jih veseli na odru le skrajni realizem. Rekli bodo: Ali se v življenju to zgodi, ali je to mogoče, da žena tudi >z bližine ne spozna svojega lastnega moža? Seveda ne! Tudi najgenijalnejši igralec se v resnici ne more popolnoma Pretelesiti, in ravno zaradi tega ne, ker je pretelesenje njegov ideal, a bistvo vsakega ideala tiči v tem, da se mu človek le približa, pa ga nikdar ne doseže. Potem ima vsak človek svoj „jaz“, ki je pri pravem umetniku posebno izrazit in poln osebne čarobnosti. Umetnik vnaša v vsak svoj umotvor ta svoj „jaz“, ki posebno razlikuje njegov umotvor od umotvorov drugih umetnikov in ki ga ne sme manjkati n>kjer, če noče umetnik izgubiti tega, kar je v njegovem Ustvarjanju največ vredno. Tako je vsak umotvor na odru obraz, ki ga je izmislil avtor igre in ki ga olepšuje s svojim »jazom“ pravi umetnik. Ta „jaz“ je viden vsakemu, kdor Pozna igralca, in ne more biti neviden. Zato bi igralka v čolnarjevi igri, če bi se to zgodilo v resnici in ne na odru, Sotovo spoznala svojega moža, če ne v prvem trenotku, pa Uiorebiti v drugem ali tretjem, toda sigurno bi ga spoznala. Ali oder ni samo življenje, rečemo tudi lahko, oder ima svoje ^mostojno, posebno življenje s svojimi posebnimi zakoni. Kar je na odru resnica, to more biti sempatja v pravem živ-!ienju tudi absurdno. Ali ni absurdno, da ima zadosti pameten !n izkušen človek „cunjo“, „strigalico“ za pravega revizorja lz Peterburga neglede na to, da ta „cunja“ briljantno dokaže V8em, kaj je: lažnik, veterniea. Seveda je to absurdno, a za °(c*er je to resnica zato, ker imata strah in nečista vest, ki ,a porodili obraz revizorjev, na odru drugo moč in drugo s,'°i in za tak strah in tako vest kakor na odru je prikazen ^®vizorja zakonita in resnična posledica. Isto se zgodi z igralko olnarjeve komedije. Živi pod vplivom svoje fantazije, kakoršne resničnem življenju ni. Sama si je izmislila obraz dvornega ^rdista in zdaj veruje vanj in hoče vanj verovati tako trdno, i aH P°stane zanjo sama resničnost neglede na to, če se tudi 'aaja ta gardist ob vsakem koraku za igralca in to za vse, — 19 — samo zanjo ne. V njem se bije boj med srečnim in varanim Soprogom ter srečnim gardistom. Take skale čustev rnu pa ni mogoče io mu ne more biti mogoče igrati brez hib ob vsakem koraku, toda moč igralkine fantazije je tako velika, kakor more biti le v oblasti umetnosti, zato ne zapazi nič in iskreno veruje v resničnost svoje domišljije. Končno se igralka prepriča, da je bila varana, da ni bil tako željno pričakovani gardist nihče drugi, kakor njen lastni soprog, vendar ji nudi njena domišljija do konca nekakšno resnično bitje, in zato se poslovi ob koncu igre od svoje fantazije kakor od nečesa, kar je resnično bilo in zdaj odhaja, da se drugič tako ali drugače vrne. In to je pravi teater, kamor ne prihajamo zaradi tega, da vidimo fotografične slike življenja, temveč zato, da se udeležujemo drugega življenja, ki ga ni, ki bi samo moglo biti. To je življenje, ustvarjeno fantaziji. Njegove barve niso tako sive kakor v resničnosti. V njem odpada vse, kar nas sili, da se nagibljemo preveč k zemlji, in se ravnotako zviša vse, kar nas vleče od zemlje — recimo — k nebesom. Najti to pot, ki nas vodi dosti daleč od zemlje, da ne butamo ob njo, in ne preveč blizu neba, da ne zgubimo zveze z resnico in s stebri življenja, brez katerih je fantazija prazna in nezanimiva, to je pravo delo prave umetnosti. To se je sijajno posrečilo Francu Molnarju v vseh njegovih umotvorih, tudi v „Gardistu“. Ali se to posreči nam, režiserju in igralcem> o tem naj sodita občinstvo in kritika! Boris Putjata. - 20 - Verdi in njegov „ Trubadur*. Ko je bil Verdi dovršil svojega »Trubadurja", ni bil še na vrhuncu svoje slave, ni bil še oni Verdi, katerega danes slavi in ljubi ves glasbeni svet kot ženija. Takrat, ko se je i,Trubadur“ prvič vprizoril, bilo je 19. januarja 1853 v Rimu, je Verdi dovršil baš 40. leto svoje starosti, bil je obče znan >n priljubljen skladatelj, zlasti seveda v Italiji, napisal je bil že celo vrsto krasno uspelih oper, med njimi „Rigoletta“, ki s> je pridobil priznanja vsepovsod. „Trubadurja“ je občinstvo navdušeno sprejelo že pri premijeri, sledile so reprize z naraščajočim uspehom. Povsod, kjer se je vprizoril „Trubadur“, mu je bila zmaga gotova. In res, ni čuda! Ta glasba vsebuje toliko ognja, strasti, miline in vznosa, da vsakogar navduši, kdor ima čut za pristno glasbo. Melodika je velikopotezna, izrazita, ognjevita, zdaj mila, otožna, zdaj lahkokrila, dramatična — vedno pa blagoglasna in pristno italijanska. Nobena Verdijevih oper ni bila in tudi danes ni popularnejša kakor t®- V njenih melodijah se zrcali italijanska muzikalična duša, narod živo čuti to pristnost in zato ljubi in popeva najbolj ^aš to opero. Ali ne samo Italijani, tudi vsakdo drugi, ki ima zmisel Za izvirno, s srčno krvjo napisano glasbo, uživa in občuduje te navdušujoče melodije, ki jih je inogel napisati le pravi Zenij! Navajati posamezne krasne točke „Trubadurja“ se mi ^i nepotrebno, saj jih pozna ves muzikalični svet, vsakdo, 1 se je količkaj pečal z glasbo; temu je všeč ta točka, drugemu druga, omenim naj samo biser vseh biserov te opere, 0 je „Miserere“ v 4. dejanju, v kojem je pokazal Verdi, kako doseže najgloblji učinek s priprostimi sredstvi. Današnji aan marsikomu ne prija „Trubadur“ več, češ: zastarel in medel je — seveda, saj je pa tudi minilo že skoro 70 let, °dkar se je rodil, takrat je bil okus pač različen od današ-nj®ga, ali kdor ljubi lepo melodijo, strastne dramatične akcente, "‘'prosto in lepo harmonizacijo poleg nežno vzcvelih, globoko c,itenih liričnih spevov, ta naj ostane zvest našemu staremu "trubadurju14. . Verdi, oziroma glasba njegovih oper, pa zahteva dobre ®sove in temeljito izobražene pevce in pevke, ki razpolago poleg tega še z močnim temperamentom in dobro dra-l^ticno žilo, kajti te vročekrvne melodije ne trpe flegme, °r se jih loti mrzlega srca, hladne duše, naj se ne nadeja — 21 - uspeha! In vendar kdo izmed današnjih pevcev in pevk ne poje s pravo naslado Verdijevih oper? Vsakogar mičejo, kdor je imel le enkrat priliko izvajati eno izmed njih, ker pevec čuti, kako je ta muzika prikladna za človeško grlo, kako gladko teče iz njega in kako pevca navdušuje, kako ga prisili, vliti v te krasne melodije vso svojo dušo! Da, Verdi je znal pisati za človeški glas, to so spoznali pevci in glasbeniki že davno. Sleherni si je prizadeval, pridobiti kako partijo iz Verdijevih oper, nastala je celo nekaka špecijaliteta Verdijskih pevcev, prav kakor dandanes takozvani Wagnersangerji na-nemških glediščih — le s to razliko seveda, da so oni Ver-dijski pevci res krasno peli, medtem ko pevci Wagnerjevih del v prvi vrsti deklamujejo. Verdi je poznal temeljito človeški glas, bil je sam dober pevec, o tem mi je pravil v Milanu neki moj prijatelj, ki je pri premijeri Falstaffa v Teatro della scala sviral gosli. Pri orkestralni skušnji te opere ni Verdiju ugajala neka fraza, prekinil je skušnjo in sam zapel dotično frazo, dasi mu je bilo takrat že 80 let. Po „Trubadurju“ je Verdi napisal še dokaj krasnih oper, med njimi so najbolj znane: „La Traviata“, „Maškeradni ples“, ,,Aida“, „Otello“ in „Falstaff“. Tem operam slavo peti bi bilo odveč, kajti priznane so kot biseri svetovne operne literature, ž njimi si je Verdi priboril občudovanje vsega sveta. Čudovito plodovit je bil Verdi, strmeti moramo, ko gledamo v ta vir prekrasnih melodij, ki ni vsahnil, dokler ni legel ta pristni ženij v_hIadno zemljo. Franjo Bučar. — 22 Pri gospodu poštarju. Te dni smo pokopali mlado ženo našega poštarja Slad-koperčeva. Čim je bila lepa ženica pod zemljo, smo se po običaju naših dedov in očetov zbrali na poštarjevem stanovanju, da ji ^počastimo spomin". Ko so prinesli praženje, je stari vdovec bridko zaihtel, i'ekoč: „Praženje ima prav tako lepo zdravo rjavkasto barvo, kakor rajnka. Prav tako lepa je bila! Natančno takšna!“ „Da,“ so pritrdili navzoči žalni gostje. „Res lepo ženo vam je bil dal Bog. Naravnost izredna prikazen je bila!“ „0 . . . kdor jo je videl, jo je občudoval . . . Toda, gospodje, jaz je nisem ljubil radi njene lepote, niti ne radi njenega dobrega srca. Te dve lastnosti sta sploh zvezani z žensko naravo in nista na tem svetu nič tako nenavadnega. Ljubil sem jo zbog neke druge duševne lastnosti. Ljubil sem jo, namreč rajnko — Bog ji daj nebesa! — zato, ker je bila navzlic svoji veselosti in živahnosti svojemu možu zvesta! B'la mu je zvesta, čeprav je imela šele dvajset let, jaz pa skoraj šestdeset. Da, meni, starcu, je bila zvesta!“ Dijakon, ki je obedoval z nami, je izrazil svoje dvome z značilnim grčanjem in pokašljevanjem. »Vi torej ne verjamete?" ga je vprašal vdovec, obrnivši se “ njemu. »Ne da ne bi verjel," je v zadregi odgovoril dijakon. »Hotel sem samo —. Mlade žene so dandanes malo le preveč kako bi rekel — sestanki, supeji —“. »Vi dvomite, toda jaz vam hočem dokazati. Njeno zvestobo sem si zagotovil z raznimi pripomočki . . . pripomočki akojekoč strategičnega značaja. . . . Zgradil sem takorekoč nekako trdnjavo . . . Radi tega mojega modrega ravnanja me rn°ja žena sploh niti ni mogla varati. V varstvo svojega zakona Sem se poslužil nekake posebne zvijače. Poznam neke besede ‘ • neko vrsto uročnih besed . . . Izrekel sem tako besedo in “° je dovolj — bil sem gotov zvestobe svoje žene in sem ahko mirno spal.“ »Kakšna beseda je bila to?“ »Cisto navadna beseda. Po mestu raztrosim grdo govorico, v govorica je vam gotovo znana. Vsakemu pravim: „Moja jv_na Aljona ima razmerje z našim policijskim poveljnikom an°m Aleksejevičem Zalihvatskim.“ Te besede so bile dovolj. - 23 — Ni ga bilo človeka, ki bi si bil upal siliti v mojo ženo, tako se je vse balo policijskega poveljnika. Često je kdo pobral svoja kopita, če jo je le zagledal, da mu Zalihvatski kakšne ne zagode. Hi, hi, hi. . . Naj le kdo poskusi zobati češnje s tem despotom brkatim, potem ne bo več doživel prijetne ure! Preden se zaveš, že napiše proti tebi ducat protokolov radi prekršenja higijenskih predpisov. Ali recimo: na cesti zapazi tvojo mačko, pa ti napravi zapisnik, da si spustil brez nadzorstva na cesto domačo žival.“ „Po tem takem vaša žena sploh ni imela razmerja z Ivanom Aleksejevičem?“ smo vprašali z dolgimi obrazi. „Ne. To je bila samo moja pretkanost ... hi, hi, hi . . • Kaj ne, vi mladi ljudje, da sem vas imenitno speljal na led? Prav to je bila moja zvijača! . . .“ Nekaj minut je vse molčalo. Vsi smo sedeli kakor oka-meneli. Bilo je vendar žaljivo in sramotno, da nas je ta debeli, rdečenosi stari lopov tako nabrisal! „No, če Bog da, se že še spet poročite!“ je zamrmral dijakon. A. Čehov. ■ • -------- Zima. Zamrznil je ribnik v gaju zelenem, ki se pod plaščem bisernim skriva, starka klopica moja počiva, amorček v kotu čepi osamelem. Čaka, da dvigne zavesa se bela visoke ciprese, ki pogled zakriva, je že napeta kamnita tetiva, v kraj mlade ljubezni bo psica zletela. Marmorno hladna ostane cipresa, spolzka svetiljka pred* njo se dviguje, v mraku meglenem pomežikuje, to naj bo ona lučka pomladna, ki je svetila v ljubezni nebesa? Po stožcu ledenem, kantonu ob cesti mali beraček ščinkavec skače, rad bi nadrobil mu sladke pogače, toda moj bratec je, sam nimam jesti. Gustav Strniša. — 24 — Ponatisk dovoljen le z označbo vira. Gledališki list izhaja vsako soboto in prinaša poročila o repertoarju Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti Pr' nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih delih 'n njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel Golia, Pran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, Alojzij Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr. TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.