Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
L tečaj.           28. Ktmovca i 848.            13.
Puška, strašno nevarna reč.
Nekoliko zgodb v poduk.
"četa ni bilo doma. Puška je visela nad posteljo. Tine, komaj osem let star, postavi stol na posteljo in doseže puško. Misleč, de ni nabasana, napne petelina in reče svoji enajst let stari sestri, ker s puško na-njo meri: „Glej tako oče zajce streljajo", in sproži. Puška pa je bila nabasana, in sestra se hudo v rebra ranjena na tla zgrudi. Drugi dan je mogla cve-teča deklica po prestanih velikih bolečinah umreti. — S solzmi v očeh je nazadnje še očeta in mater prosila, de bi bratica zovolj njene smerti ne kaznovali, ker tega ni sam rad storil.
Dvanajsti dan tega mesca je, kakor ste v poslednjim listu Ve dež a brali, mlad štertošolc po neprevidnosti tudi svojo ljubo sestrico ustrelil. V tisti hiši bivajoč stražnik je namreč z dvema kroglama nabasano puško v hiši imel. De bi se kaka nesreča ne zgodila, je bil kapico (kapsel) preč vergel. Ko stražnika doma ni bilo, vzeme rečeni učene/puško v roke 5 ker
98
pa kapice gori ne vidi, misli, de je prazna. Sestrico ustrašiti, dene kapico ali kapsel gor in sproži. O joj! dve krogli ste prebile nedolžne persica nesrečne deklice. Revica še dva, tri korake proti svoji starji sestri stori, de bi ji v naročje padla j pa še poprej omaga in s kervjo polita dušico izdihne. Kdo popiše strah in žalost staršev, sester in bratov, sosebno pa brata, ki jo je osmertil!
Če kako puško v roke dobiš in nisi po-polnama prepričan, de je prazna5 misli de je nabasana, in ne pomerjaj tedaj, na nikogar! --------v
Nek učene iz Htajerskiga je bil pa zama-šik, ki se mora pri basanji puške v cev na smodnik potlačiti, in scer tako terdd, de ni med smodnikam in zamaškam čisto čisto nič prostora — ta zamašik je bil prevelik naredil, in ga komaj do srede cevi potlačil. Misli sam pri sebi: Ga bo že smodnik vun spravil! Ali kaj se zgodi, ko v te reči nevedni mladenč ustreli? Cev se razleti in mu odterga skor celo levo roko'. Odrezati so mu jo mogli. Rana se je scer počasi zazdravila; ali roke ni bilo več. KolikorkraL je od te nesreče pripovedoval, se je vselij milo zjokal. —
Pred kakimi osmemi leti zagleda v Novim mestu nek mestnjan Qmrgar) na mostu stoje, veliko ribo v vodi. „Teci «den hitro po svojo puško!" pravi blizo stoječim možem. Kma-lo dobi eno in neutegama streli na ribo. Pa komaj je sprožil, že zavpije: „Jezus Nazaren-
99
ski!" in pade znak. Kaj mu je bilo? — Puška je stala že dolgo nabasana, cev je bila od znotraj že vsa zarujavena, se je 'pri strelu razletela in mu levico raznesla. Persti so tu eden, tam eden po mostu ležali. Vrači so vse storili, kar je bilo storiti j ali prisad se je bil rane prijel, in že čez tri dni je mogel revni mož po strašnih bolečinah umreti.
Ako je cev od znotrej zarujavena, se mora pred streljanjem izčistiti, in ako je puška že dolgo nabasana stala, stari strel izleči in z novim namestiti.
(Konec sledi.)
Mlada in stara veverea. *}
(Basen.)
Mlada veverea je okoli stare veselo skakljala. Stara ravno pripoveduje, kako sladak je oreh, de boljši jedi ni dobiti; kar veter potegne in oreh pade ravno iz drevesa pred nji na tla. Mlada se hitro oberne in oreh je nje. Velike želje ga pokusiti, nastavi hitro zobe nanj, pa fejt! fejt! zasmerči in ga verze naglo, kotl&e bil strupen, od sebe. „Kaj me trapate, (kaj me imate za norca); pokusite ga le, kako' je sladak!" pravi se otresaje mamki. — Počakaj, boš vidla, kaj je notri, pravi stara, le naprej ga lupi. Mlada začne zopet zeleno luši-no lupiti, in kmalo jo iz njega zdere. Naglo ga vdrugič vgrizne, pa o joj! mehki zobec si zlomi. „To je kamen, ne pa kaj sladkiga", zakriči mla-
*) Levčrda nI prav govorjeno.
100
da ,,kaj me trapate?" Od jeze zažene oreh po bregu,' de se deleč potači. „Kaka trapica si še!" pravi stara, hitro skoči in vjame oreh na bregu. — „Zakaj ga lučaš, zakaj se jeziš in smer-čiš, zastonj ti mene kriviš." Pred mlado stara oreh stare, ter ji pokaže sladko jedro rekoč: „Le poterplenja se moraš vaditi, le po-terplenje prinese delavcu sladko'st. Vsak začetek je grenjak in težak; nasledki pa so sladki."
Praprotnik.
Nekoliko   od nekdajnih  Turških  vojsk v naših krajih.
V letu 1492 so priderli Turki sedmo pot na Krajnsko, in so se kakor dereča voda skozi Metliko in Novo mesto zopet noter do Ljubljane valili. Po svoji navadi so tudi zdej brez usmiljenja požigali in morili. Male otroke so na plote natikali, ali jih pa ob zidove metali, de so iz drobnih glavičiv možgani škropili. Imenitne in bogate ljudi so kakor pse sklepali, jih po dokančani vojski seboj v sužnost vzeti.
Dve drugi kardeli Turkov ste bile že na Štajerskim in Koroškim, kjer ste ravno tako nečloveško mlade in stare, ženske in možke morile. Odsekane glave so natikali na svoje dolge sulice, ktere so v zemljo zasadili, zraven velike pojedine imeli, potem pa s tako strašnim vpitjem in tako po divjaško okrog plesali in skakali, de bi jih bil človek za same kervo-ženje volkove in rise imel. Ko se jim je zdelo, de so mertve glave Kristjanov že dovolj
101
zasramovali, so jih kakor kakšno cerknetino tje metali in z nogami drobili.
Ceste so bile pome kervi' in odsekanih človeških udov, ki so jih psam metali, in — groza je izreči — cld mertva trupla Kristjanov so sirovi Turčini parali, čeva iz njih motali in se z njimi opasovali. —
Rimski kralj Maksimiljan, je bil od.te-ga rabeljskiga ravnanja knralo glas dobil, ter neutegema na Krajnsko in Štajersko veliko armado poslal, ki je s pomočjo slovenskih vojša-kov Turke strašno zmlatila in iz dežele pregnala.
Tudi Korošci so se bili v svoji deželi proti Turku hrabro hrabro obnesli. Med bojem je bilo namreč petnajst tavžent vjetih Kristjanov ušlo. Iznenadi planejo Turkam čez herbet. Strašan boj se začne. Turška množica pa nič ne opravi proti serčnosti Slovencov, in se prestrašena v beg spusti 5 Slovenci urnih nog za njimi, in jih še mnogo pobijejo. Turški vojvoda Ali-Baša je bil od koroškiga stotnika Lenarta Kolniča od zadej z dolgim mečem su-njen, se je s konja zgrudil in pri ti priči dušo spustil. Deset tavžent Turkov je bilo mert-vih, sedem tavžent ranjenih. Kristjani so šteli le sedem tavžent mertvih in tudi veliko menj ranjenih ko Turki.
(Konec sledi.)
Pogovor učenika z učenci. Radovednih. Če krava kervavo mleko dobi, ali pa clo zgubi, pravijo, de je storjeno j če pa co'pernic ni, kdo ji stori?
102
Vcenik. Kakor ste poslednjic slišali, de imajo nektere zelisa naravsko (natorno) moč, omo-titi in tako žive sanje storiti, de nevedin človek misli, de se je vse zares zgodilo, kar se mu je sanjalo5 ravno tako imajo druge zelisa lastnost, de od krave zavžite mleko ne le rudeče, ampak tudi višnjevo Q)Iavo3 in rumeno pobarvajo ali pofarbajo. Včasi pa je tega bojezen kravjiga droba ali pa vimena kriva. Če krava mleko zgubi, je tudi bolezen, dostikrat pa prehuda molža pri slabi ker-mi, tudi predolga nemolža ne pa copernija kriva. — Nevednost je mati vraž. Otroci! hodite radi v šolo, in učite se pridno; potlej se bote babjovercam le smijali in jih milovali, ter se goljufam nikdar otrapati dali.
it. Ktere zelisa pa mleko rudeče, višnjevo ali pa rumeno pobarvajo?
V. Zeliše rudečih jagod od krave preveč za-vžito pobarva mleko rudeče, pesa višnjevo ali plavo, cvetlice maslenke "*) pa rumeno. Še veliko drugih rastlin, kterih pa vi ne poznate, ima lastno'st, mleko tako ali tako pobarvati. Nektere pa imajo tudi lastnost, de se od njih kravji drob užge, in de potem z mlekarn tudi kri v vime pride. Takrat ni mleko le rudeče, ampak tudi kervavo, to je s kervijo poblojeno. Taka se kravam lahko zgodi, če se v spomladi preveč perica mladih dreves nažrd, ali pa tudi, če se preveč podi-
*3 Schmalzblume (caliha palustris.)
103
jo. Pastirji naj tedaj krave od imenovanih želiš vračajo in jih nikoli nespodobno ne podijo. — Višnjevo pa postane mleko tudi še le po molži. Tega so nečiste latvice, nesnažne shrambe krive. Tudi rumeniga mleka niso vselej krive zavžite želiš a, ampak dostikrat blatni, nenašlani hlevi. Vidite kaj nesnaga stori. — Ako se tedej na mleku kakšna prikazen zagleda, naj se neutegama hlev in mlečna posoda izsnaži; če je bila premenje-mleka nesnaga kriva, pomagalo bo.
Petelin. Kako se pa pomaga, če je take mlečne; napake bolezen ali pa kako zeliše krivo ?
U. Ce je mleko zavolj znotrajne bolezni ker-vavo postalo,   pomaga  \časi ta pomeček: Vzemi polič kervaviya mleka, perli nekoliko prav hudivriskjL. (jesihd), poblodi oboje in daj kravi piti.
Ce je mleko od zavžitiga želiš a rudeče, ali tudi kake druge barve, pomaga včasi tole : Skuhaj do dobriga v enim ali dveh poličih zeliša rudečih jagod in daj to kravi popiti. Ce pa nobeden teh domačih pomockov ne pomaga, naj se gre k izučenimu živin-skimu zdravniku za svet prašat, ne pa h kaki mu goljufnimu mazaču, ki se baha, de zna oddelati, to je odco'prati. t— Lahko scer, kakor i z učen i zdravniki, tudi drug človek ali iz lastno, skušnje, ali če je v kakih podučnih bukvah bral, ali pa če je od kteriga zdravnika zvedil, kak pomoček pozna, to ni nemogoče j ali de bi znal bolezin na čeznatorno
104
vižo oddelati, ta je zopet ena, ki se pravi, de je bosa. Kdor v zdajnih časih š& kaj takiga verjame, tisti naj gre le rakam žvižgat.
Grabeč. Ali bi kervavo in pobarvano mleko, ko bi se pilo, škodovalo?
Včenik. Ako od bolezni ali stmpeniga zeliša izvira, bi škodovalo, sicer ne. Ker se pa vselej ne ve, kaj de je vzrok furžoh) take napake, naj se mleko nenavadne barve, de se kaka bolezen ne naleze, nikdar ne pije. — Bližno pot se bomo nadalje menili.
Zmes.
(Domače zdravilo za gerlo.) Ako te gerlo od prehlajenja boli, nakaplji na platneno ruto kakorsniga bodi olja, ali loja; potem rutico dobro nad ognjem sogrej in si z njo čez noč vrat obvezi; pomagalo bo.
Ako je pa gerlo užgano, stolci brinja, ki naj v smetani zavre. S tem gerlo obvezuj.
(Iz odrašeniga človeka) se skadi ali spuhti v 24 urah po nevidljivih potnih luknjicah do 5 funtov mokrote in scer od dneva do dveva.
(Od zemlje do sonca) je 21 miljonov milj; zato se tako majhno vidi.
(Od zemlje do mesca) je 51 tavžent milj.
Nenavadne besede. Hasen ali korist, ne -j* (nuc); hasniti, ne -j- (nu-
cati); haznovito ali koristno, ne pa -j- (nucno.) Hlimba, Miniti se, ne pa *j- (Terštelinga, fer-
štelati se.)
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.