štev. II. y Ljubljani 1. novembra 1878. Leto Vili. Časopis s podobami za slovensko mladino. \i/08te megle že toiunijo Malo prej 60 krasni gaj ; T Znamnja tužna se množijo ■v Vse nam kaže ziino /.daj. Zadnja rož je odcvetčla. Zginil i njo je kras livàd, Vsa lepota je zvenćla Kratka cvetju je pomladi List za listom v. drevja pada. Kmalu Yeje so gole. Slana bèli polje rada. Sóbe megli ledene. Mrzel zrak po drevji prede Ivjo ie med vejami. Led se porrli rode vaéde, Zemljo mraz će'/, noč trdi. Tiho zdaj je vse po logih, Ohl o pevcih ni sledi. Ki so peli v naših krogih $e tak sladko prejšnje dni. Burja zunaj zlo razsaja. Zatemnjeno je neb<\ Tužno v srci mi prihaja, Ko to gleda vse oko. Oj krasota samska mine. Kaj je kratek tu cvetic, Vrt. gaj, travnik in ledine Kmalu so brez kratmtic. išfii si mladina cvetja. Ki ga zima ne vmori, Ki ga rigredi, poletja Kras nikdar ne zapusti. Čednost, je to ulično cvetje. To zasadi si v sreč: V srečno pelje te zavetje. Kjer cvetic« ne vent5! Moć kršćanske vere. Solace je že lavno zatonilo za gore in temna noč se je razprostrla po zemlji. Dnevni vriš je umolknil, le zdaj pa zdaj se začuje še kak pes ali pa likajoči glas čmerikave sove, ki vznemirja nočno tišino. Ljudjé, ki so se malo poprej še tako veseio gibali po poljih in livadah, zahvalili so se Bogu, da so zopet jeden dan srečno preživeli, in po prošnji za srečno noč polegli so se spat. Vse je tiho in mimo. Samo divje, svetlobe se boječe zveri iu pa krvožejui razbojniki, ki sebe in svoja črna dela skrivajo pred belim dnini, zapuščajo svoje brloge iu skrivališča Mesec se je že podal ua svoje nočno potovanje, ter je začel sipati srebrne tiakove po dolinah in planinah, a kmalu ga zagrnejo oblaki, katere raznaša veter sem ter tjà po nebesnem oboku. Tudi v samostanu čestitih oo. frančiškanov so že nehale večerne molitve ; luči so ugasnile in samostanci so odšli vsak v svojo celico. — Nu odkod dohaja ta toliko mili glas na naše uhó ? To je zvon iz samostanskega zvonika, ki se tako milo razlega po dolini. In čimu zvoni, zdaj tako pozno po noči? Saj še ni dolgo, kar so se razšli pobožni redovniki. — Ne vemo čimu ravuo zdaj poje samostanski zvon, in to tako milo, kakor da bi klical nebù na pomoč. V cerkvi se zdaj prikaže luč, iu kmalu vidimo na oerkvenem pragu malega dečka s svetilnico in zvončkom v roci, a za njim stopa duhoven s sveto popotuico na prsih, katero nese nečemu bolniku, da mu okrepča dušo za daljni pot v večnost — to je naznanjal samostanski zvon v poznej noči, zato je tudi tako milo pel. Prekrasen vam je to pogled, kadar v temnej noči, ko vse tiho in mirno počiva, ter povsod kraljuje sveti mir, skrbni dnuovni pastir potuje k svojej vernej ovčici! Takrat se mi zdi ves svet, kakor kaka velika lepa cerkev; jasno nebó nad nami se mi zdi oltar, na katerem plamti na miljone svitlih zvezdic, in lahni ponočni vetrčki se mi zdé, kakor šepetanje nevidnih pobožnih duš, ki molijo Boga v presvetem zakramentu. Nu otroci, idimo tmli mi s sklenjenimi rokami v pobožnej molitvi za duhovnim pastirjem in njegovim vodnikom. Deček v belej obleki stopa kakor angelj pred duhovnim pastirjem, šep-tajoč molitvico, katero le zvončkov glas včasih malo prekine, ter pripravlja tako pot svojemu Bogu, katerega nosi duhovnik v podobi kruha za njim. Luč v svetilnici, katero nese deček v roci, kaže nam visocega, sivega starčka, katerega je starost že nekoliko upognila. Zdaj jo zavijeta obi v samoten gozd. Oudni občutki se polasti človeške duše, kadar v tibej mirnej noči hodimo po širokem samotnem gozdu; zdi se nam, kakor bi prišli v ves drugačen svet. Ponočno solnce: bledi mesec veličastno plava po nebisnem oboku, ter razliva svoje srebrne trakove skozi košata drevesa na zemljo, in da-si povsod vlada grobna tišina, zdi se nam vendar, kakor da bi neko tajno življenje oživljevalo mirno noč. Vrhovi dreves se pripogibajo, kakor bi hoteli vedeti, kaj se godi tukaj doli pod njimi, veje šumi, kakor bi se raz-govarjale o Btvarih, ki so jih videle po dnevi, in tu in tam se jim oglaša iz sladkih sanj prebudivša se drobna ptičica. Naša popotnika jo udarita po bližnjem potu, da bi poprej prišla do ubozega bolnika, kateri že težko čaka namestnika božjega, da mu okrepča dušo in ntolaži nemirno Test Ali kaj je dečku. da se tako boječe in plaho ozira po samotnem gozdu? /.nabiti ga strašijo senčnate podobe dreves in grmovja, ki jih dela mesečina? Praznih strahov se deček ne boji, ker bil je v šoli starega duhovnika, in je dobro vedel, da vse, kaj- ljudje pripovedujejo o strahovih, so le prazne kvante in čenčarije. Tega se tedaj deček ni bal, ali slišal je že večkrat, da se ravno v tem gozdu klatijo siloviti razbojniki, ki napadajo tu memoidoče ljudi, ropajo jih in ubijajo. Častitljivi dnhovnik. videč dečkovo bojazljivost, jame ga izpodbnjati, rekoč: „I.e hitro naprej, da ne zamudiva: ne boj se, ljubi moj, razbojniki nama ne store nič zalega, ker čeravno nosiva največji zaklad tega sveti s seboj, vendar nimava ničesar, kar bi bilo razbojnikom všeč. Mi dva služiva Bogu. zato je pa tudi najino življenje v njegovih rokah; njemu se priporočiva in ni se treba bati, da bi se nama kaj žalega zgodilo." To rekši je začel častitljivi starček moliti in deček za njim. Tako prideta iz samotnega gozda do necega klanca, kjer je bilo popolnoma temš, ker mesec ni mogel s svojo svetlobo do njega. Deček povzdigne svetilnico ter pozvoni z zvončkom, ali glej! v tem hipu se začuje strašen glas: „Stojta!" Prestrašeni deček skoči na stran, ali čvrstej roki razbojnikovej se ne izmakne, ker ta ga je že zgrabil za vrat in zavihti velik oster nož nad njegovo glavo. Dečku pade zvonček iz rok, a svetilnico obdrži še v roki, takó, da mu je bilo mogoče razločiti divje obraze treh silovitih razbojnikov. Najstarejši drži dečka za vrat, a druga dva gresta z golima nižema naravnost proti duhovniku. Ali glej čuda! Razbojnika stopivša pred častitljivega starčka, obstaneta ter ga plaho gledata. A duhovnik jih nato tako pozdravi: „Kaj bi radi od naju, in zakaj nama ne pustite dalje, ker vidite, da se nama zelò mudi? Midva vam gotovo nečeva in tudi ne moreva škodovati. Posvetnega Magi. srete» uiti data oiow;a, a to, kat imaai, rad vam dam in to je -, blagoslov božji !" Te besede izustivši, blagoslovi jih s presvetim rešnjim telesom. Razbojniki se popolnem izpremenč, in kakor da bi jih neko nebeško razsvetljenje navdalo, padejo ua kolena, pobožno sklonijo svoja čela, križajo se in trkajo na prsi. V tem se prikaže mesec izza temnega oblaka in razsvetli ta prizor. Razbojniki mahajo z rokami, ter dajejo našima popotnikoma znamenje, da naj gresta svoj pot dalje. Duhovnik videč to naglo izpreinembo. začne jih nagovaijati na pokoro in to ne brez vspelia. Razbojuikom se vidi, da jim duhovnikove besede segajo globoko v sreé in da se jim vest izbuja iz dolzega trdega spanja, ali ubogi in zastarani grešniki ne morejo niti besedice izpregovoriti, vest jih peče in skesauo upognejo glavć. Duhovni starček bi jim rad še dalje govoril na srcó, da bi jih pripravil k pokori, ali dolžnost ga kliče k bolniku, zatorej jih mora popustiti, pripo-ročivši jih neskončnej milosti dobrega Boga. Toda starček moli ves pot in prosi v gorečej molitvi milostivoga Boga, da bi se usmilil skesanih hudodel-nikov ter jih pripravil zopet na pravi pot. Iz osodepoluega gozda prišedši, ugledata luč v hornuj koči nbozega bolnika. Težko ju je boluik že pričakoval, kajti dušne rane mnogo bolj sklé nego telesne, in duši, ki prehaja iz tega v drugi svet, treba je tolažbe in svetega pokoja. Duhovnik opravi svoje sveto opravilo, in bolnik je vsaj na iluši zopet zdrav. Trudna naša popotnika odpeljejo dobri ljudjé zopet nazaj v samostan, 11* & bolnika položč kmalu v hladen grob, kjer nehajo vse bolečine in trpljenje tega sveti. V samotnem gozdu in okolici ni bilo nikoli več slišati o razbojnikih, o katerih se je poprej toliko govorilo. Pripoveduje se, da so jih videli na mnogih božjih potih in daljnih krajih, kjer so si izprosili milost od Bogi in sveti mir, ter tako postali zopet dobri in pobožni ljudje. Zdaj vas vprašam, otroci, kaj je duhovnega starčka gnalo, da je tako natanko in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti in to tudi po noči, ko že vse mirno in sladko počiva P Kdo je dal bolniku na smrtnej posteči tolažbo in pravi dušni mir, ko ga je vest najbolj pekla pred odhodom iz tega sveti? Kdo je krvoločne razbojnike tako hitro zmagal, da so kakor krotke ovce popadali na kolena, ter so svoje pregrešno življenje tako naglo zamenili s pobožnim? Otroci, povejte, odkod vse to, ako no iz studenca — prave krščanske vere? uiudimijM. Kralj in oglar. V sila davnem času je bil kralj, ki je dobro vedel, da se kraljeva sreča samo takrat di najbolje utemeljiti, ako so vsi narodi zadovoljni in svojemu kralju pokorni. Da-si je kralj vse to dobro vedel, vendar se ni posluževal v ta namen primernih pripomočkov. Kralj se postara, onemore in zelč nevarno izboli. Bolezen je postajala od dné do dné hujša in njegovi najboljši zdravniki so imeli le malo upanja, da bi se kraljevo stanje zboljšalo, ako Bog sam s kakim posebnim čudežem ne pomaga — Necega dné je bilo kralju naznanjeno, da v gozdu daleč daleč od mesta živi star puščavnik ki se posebno dobro umeje na različna zdravila, ter je že mnogim bolnikom rešil življenje. Kralj taköj pošlje svoje služabnike do starega puščavnika, ki ga tudi pripeljejo k bolnemu kralju. Puščavnik stopivši h kralju, preišče njegovo bolezen, potem odkima z glavó in reče: „V velikej smrtnej nevarnosti si že, o kralj! Vendar poznam jedini pripomoček, ki te še reši smrti in ti ohrani življenje. Poslušaj me tedaj in zapomni si: Ako na svoje golo telo oblečeš srajco popolnem srečnega človeka iz svojega kraljestva, potem ne bodeš še umrl m vladal boš svoje ljudstvo v sreči in zadovoljnosti." Kralj pošlje služabnike na vse strani svojega kraljestva, da bi poiskali popolnem srečnega človeka in mu prinesli njegovo srajco. Služabniki se po-dadč najpred v mramorne palače plemenitnikov ter vprašajo vsacega posebej, da li se čuti popolnem srečnega Toda kraljevi služabniki dobé od vsacega le nasprotni odgovor. Jedni jim pravijo, da mnogo plemenitažev uživa večje spoštovanje od kralja nego oni; drugi zopet, da jim kralj ne odkriva toliko prijateljstva, kakor si ga zaslužijo ; a tretji : da niso tako zdravi iu čvrsti, kakor bi si želeli. Vsak ima nekaj, kar ga dela nesrečnega in nezadovoljnega. Pri plemenitažih v mramornih palačah ne opravijo kraljevi služabniki ničesar in žalostni se podadč dalje, da bi poiskali popolnem srečnega človeka. Na svojem potovanji se navrnejo k bogatinom in drugim veljakom v državi. Ali tudi pri teh ne najdejo nobenega, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen s svojo osodo. Tu je drug druzemu zavidal njegovo srečo in blagostanje. Vsak bi bil rad prvi in najveljivnejši v državi. — Zdaj gredd kraljevi služabniki do meščanov, obrtnikov iu poljedelcev. A tudi pri teh niso dobili, česar so tako željno iskali. Vsak se je pritoževal čez vsakdanje potrebščine in po-manjkovanje. Služabnikom zdaj ni ostajalo druzega, nego potrkati na vrata siromakov in prosjakov. Toda tukaj se je še le začelo pravo trpljenje. Jedni zdihujejo, drugi se jočejo, tretji preklinjajo ter v najžalostnejšib barvah popisujejo svoje revno življenje. Kraljevi služabniki vidfcč, da jim ni mogoče dobiti človeka, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen s svojim stanom, vrnejo se v stoluo mesto, da bi bili vsaj nazora pri kraljevej smrti. A domóv idočim treba jim je jezditi preko gosto zaraščenega gozda. Prispevši do srede velikanskega lesovja, slišijo na drugej strani ob cesti veselo možko petje. „Aha! tukaj najdemo gotovo popolnem srečnega človeka," rekó kraljevi služabniki ter gredó, od kodar se je slišalo veselo petje. Na desno idoč, pridejo do lepe zelene planjavice, na katerej je stala ogijena kópa, katero je veselo pevajiič kuhal začrneli oglàr. Ne daleč od njega je stala revna, s slamo pokrita bajtica. „Da si nam zdrav, ogl&r!" pozdravi ga vodja kraljevih služabnikov. „A povedi nam najpred, si Ii popolnem srečen in zadovoljen pri svojem težavnem dein v tej pustej samoti?" „Popolnem sem srečen in zadovoljen," odgovori mu ubogi oglàr. „in zakaj bi tudi ne bil? Vedno živim veselo kakor ptiček v zrakn. Vse, česar potrebujem, da preživim sebe, ženo in otroke, pridobim si pošteno s kuhanjem ogljl To, kar po leti in jeseni zaslužim, zadostuje nam tudi za zimo, da nikoli ne trpimo pomanjkanja na kruli u. Zakaj bi tedaj ne bil srečen in zadovoljen?" Ko kraljevi služabniki slišijo te besede ubozega oglarja, neizmerno so wseli, da so sloV>Ui , kikor^aega. so mtoaj isksli yo vsem traj^ostr» svojega gospodarja. Veselo tedaj pristopijo k oglàrjn, ter mu pOTedč, kaj jih je pripeljalo do njega. Ko mu vse izpovedd, prosijo ga, da bi jim dal srajco, katero nosi na svojem životi, ker le ž njo je mogoče ohraniti kralju življenje. Pri teh besedah stopijo ubozemn oglarju solze v oči in z žalostnim glasom jim odgovori: „Oh, preljubi moji, kako žal mije, da ne morem ustreči želji svojega ljubega kralja, kCT te spodnje hlače in jopič, ki ga vidite na meni. so moja jedina obleka, iu srajce, katero bi vi radi imeli, moje telo še nikoli ni imelo na sebi!" žalostni se vrnejo služabniki v kraljevo palačo. Kralj jih je že komaj pričakoval. Ko mu pa povedó, da v celem kraljestvu nima človeka, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen, razjoka se kralj čez svojo osodo in kmalu potem umrje. Pa tudi ubogi oglàr od tega časa ni bil več srečen in zadovoljen. Do sih dob siromak 5e znal ni, da drugi ljudje nosijo tudi srajco na sebi, in vedno ga je mučila nesrečna misel, da bi bil on zdaj lehko najsrečnejši človek v celem kraljestvu, ako bi bil rešil dobremu kralju življenje, kateri bi ga bil gotovo bogato obdaroval. Iz te pripovedke se lehko učimo, ljubi otroci, kako redek dar da je sreča na tem svetu. Ne pravijo toraj pesniki zastonj, da je sreča „kakor cvet z jablane" ; ali : da je podobna mesecu, ki nikoli ne kaže rad ljudčm cele svoje podobe, temveč r&jše le rogé. Drugi zopet primeijajo srečo krasnemu metulju, ki leta z cvetke na cvetko, ter se pri nobenej dolgo ne mudi. Samo jedno pravo prepričanje je, in to je gotovo : da pravo srečo uživa le mladina v krogu svojih ljubih staršev. Najboljša iu najsladkejša sreča na tem svetu je: očetovska, materina in bratovska ljubezen. Da bi jo le vedno prav ceniti in uživati znali! —ki—. Tri hčere. Neka vdova, ki je imela tri hčere, postarala se je in oslabela ter si ni mogla nič zaslužiti, s čemur bi se preživela. Prva hči, videč svojo onemoglo mater, smili se jej in reče: „Jaz bi zelò rada od svojega zaslužka nekoliko materi dala, ali potem bi si ne mogla nič prihraniti za prihodnost." Druga hči reče: „Tudi jaz bi rada materi pomagala, ali odkod naj dobim potem denarja, da si kupim lepo obleko kakoršno zdaj nosim?" Tretja, najmlajša hči pa reče: „Ko sem bila še majhen otrok, in si nisem mogla prav nič pomagati, skrbela je dobra mati za mene bolj nego zase, ter še mislila ni na to, da bi si kaj prihranila, toliko manj da bi si kupila lepe obleke. Ona je storila vse, da je le meni kupila kruha in obleko. Ali zdaj je mati stara in holehna, ter nima nikogar, da bi jej pomagal; moja dolžnost je tedaj, da zdaj jaz za njo skrbim, kakor je ona za mene." Kaj pravite otroci, katera hči se vam najbolj dopade ? Ali ne tretja, najmlajša? Posnemajte jo! Lepa priméra. Častitljiv duhovnik se podà med divjake v daljno Ameriko, da bi med njimi sejal seme besede božje. Na potu sreča človeka Indijanca, kateri se mu zdi, da je blaga in dobra duša. Spustivši se ž njim v razgovor, vidi, da Indijanec že pozna pravo vero. A da bi se vendar prepričal, je-li tudi trden v pravej veri, vpraša ga prijazno: „Kaj misliš o Kristusu, našem od-rešeniku?" „Kaj da mislim o njem," odgovori Indijanec, to lehko posnamete iz naslednje primere. Indijanec vzame nato nekoliko suhega listja, naredi ž njim majhen krog, poišče črva, ter ga dene v sredino narejenega kroga. Zdaj vzame ognja in zažge suho listje. Ubogi črviček je bil od vseh strani obdan z živim ognjem. Zdajci stegne Indijanec roko, vzame ubozega črvička iz gorečega kroga, ter ga položi na hladno in prijetno zemljo. — „To, kar sem jaz storil z ubogim črvom," reče Indijanec, „to je storil z menoj Kristus, moj odrešenik in izveličar." Volk in ovčar. Huda ovčja bolezen vzame ovčarju vso ovčjo čredo. To poizvé volk ter pride k ovčarju, da ga miluje. „Ovčar, ali je res," reče volk , „da te je tolika nesreča zadela? Kakor slišim, poginile so ti vse ovce. Oh, kolika škoda lepih ovčic! Smiliš se mi, da bi se jokal s teboj!" „Hvala ti lepa za pomilovanje!" odgovori ovčar. „Vidim, da imaš usmiljeno srce?" „Dà, dà, srce ima usmiljeno," pristavi ovčarjev pes, „in to vselej, kadar trpi tudi on sam v nesreči svojega bližnjega." (Po Lessingu.) Pavlinka pri teti. Pavlinka je bila zala deklica, komaj osem let stara. Pridno je v šolo hodila in ubogala svoje starše na vsako besedo. Ker dobri otroci tudi dobro napredujejo, zato je Pavlinka tudi znala prav lepo brati, pisati in izvrstno računiti. To se zna, da tako pridna deklica tudi v ženskih ročnih delih ni zaostajala. Znala je plesti, šivati in tudi nekoliko vézti. Ni čuda potem, da so imeli Pavlinko povsod radi, posebno pa njeni starši, katerim je toliko veselja delala. Mati jej kupijo nov klobuček, novo obleko in nove čeveljčke; a oče prelepo košarico, katere si je Pavlinka najbolj želela. V košarici je imela svoje pletivo in druge malenkosti, ki jih je potrebovala, če je šla kam iz doma. Najrajše je hodila ob nedeljah in četrtkih in druge dneve, kadar ni imela šole, k svojej teti, ki so jo neizrečeno ljubili in jej že marsikaj lepega podarili. Ko je bil njen god, dobila je od tete prelepo molitevno knjižico z zlatim obrezkom. Zato je pa tudi Pavlinka hotela teti narediti veselje, ko so obhajali svoj god. Zjutraj na vse zgodaj se praznično obleče, vzame prelep šopek cvetlic in košarico najlepšega sadja ter hiti k teti, da jim prinese vezilo za god. Kahlo potrka na vrata, stopi v sobo, se lepo priklone ter govori naslednje vošilce, ki ga je sama skovala: Preljuba teta! Vaša ljubezen do mene je tako velika, da Vam je ne morem povrniti tako, kakor bi rada. Brez števila dobrot ste mi že skazali in toliko veselja naredili, da mi je dolžnost se Vam danes prisrčno zahvaliti za vse, kar ste mi dobrega storili. Sprejmite tedaj danes, ko obhajate svoj veseli god, izraz moje najsrčnejše ljubezni in velieega spoštovanja, ki ga imam do Vas, preljuba moja teta. Želim Vam iz celega srca vse dobro, posebno pa, da Vas dobri Bog še mnogo mnogo let ohrani zdrave in čvrste, ter Vam še veliko veselih godov dà doživeti. Danes na Vaš veseli god Vam obljubujem, da bodem v Vaše veselje vedno bolj napredovala v lepem zadržanji, v pridnosti in učenji. Samo to Vas prosim, preljuba teta, da mi tudi v prihodnje še ohranite svojo ljubezen in prijaznost, za katero Vas prosi Vaša Pavlinka." To rekši, poljubi teti roko, podà jim šopek cvetlic in košarico s sadjem. Teta so bili Pavlinčinega vezila zelò veseli, obdrže jo pri sebi na kosilu ter jo bogato obdarujejo. 168 Švedi. Grmanski uärod se deli na pet različnih rej ali pino?. Vi se že po jeziku lehko poznajo, od kod izvirajo, da-si so tudi med salio dosti različne. Te pÄnoge so : Nemci, Angleži, Danci, Nizozemci in Sredi. Kakor pri druzih, tako je tudi pri teh ndrodih obično, da ima sleherni svojo lastno književnost, ker spomnili se boste, ljubi otroci. da ste že v „Vrtcu" čitali životopis znamenitega danskega pisatelja Andersena, katerega prisrčna ljubezen do mladine vam je znana. Tudi več njegovih povesti vam je že „Vrtec" prinesel. — A naj vam denes prinese tndi nekoliko o Švedih, o nđrodu, ki šteje preko 5 miljonov ljudi, in živi na ozemlji, ki se Skandinavija imenuje. Daje ta dežela daleč ondn na seveijn, to lehko vidite, ako vzamete zemljevid tega ozemlja v roke. Najimenitnejša mesta na Švedskem so: Stokholm, ki šteje 150.000 prebivalcev, ter je tudi glavno in stolno mesto na otocih in polntokih ob iztoku melarskega jezera v baltiško morje. .Ičnkflping z 13.000 prebivalci in Södertelje z 3000 prebivalci. — Posebno lepo mesto je Stokholm. ki je sedež kralja, ter posebno bogat na starodavnih spomenikih. Največjo pozornost pa gotovo vzbuja kraljeva knjižnica, ki šteje okoli 300.000 raznovrstnih knjig. V njej je še zdaj shranjen prvi zaklad književnosti češke, ki je o času 301etne vojake bil tjekaj prenešen. Pred požarom te knjižnice, ki je nastal 1607. I. štelo se je preko 70 čeških rokopisov. Zdaj ima starih čeških rokopisov samo 20 še. Glavni praznik obhaja Stokholm na 24. junija: tačas je tudi noč ondn samo kratek somrak. Sploh je ta dan vse mesto od ranega jutra do poznega večera na sprehajališči; vozi se po ježem, strelja, póje in pije punč. Jezik švedski se prišteva k najlepšim evropskim jezikom: podoben je nemščini, samo nekoliko ostrejši je nego navadni jezik severnih ndrodov. Švedi imajo že od najstarejše dabe bogato književnost. Najznamenitejši švedski pisatelji v prejšnjih stoletjih so: Tyho de Brahe, rojen 1546. 1.; Karl pl. Linnó, Jovan Jakob pl. Verzelius. Esaisar Tegner, Bčranger Bellman, katerega pesni so postalo zdaj že popolnem närodne. Njemu je postavljen v Slok-holinu bronast spominek. A kar se še druzih sedanjih okolnosti tiče, sodi jih češki pisatelj ovako : „V obče je znano, da je mali narod švedski v svojem duševnem razvoji v mnogih obzirih presegel druge velike närode. Švedi so v včdah mnogo več storili, nego marsikateri drugi veliki narod. Švedski učenjaki so sila veliko storili v prirodninskih vedah. Umeteljnost švedska vzbuja spoštovanje vseh narodov, rokodelstvo je v najlepšem razcvetu, in šolstvo je po vsej deželi prav dobro preskrbljeno. Kar se tiče švedske literature, ni ga lehko nit-roda, ki bi ue zajemal iz nje koristi, in njene plMe ne prenašal na svoje polje. Zlasti smemo reči, da se znabiti nobeden dragi nirod ne more ponašati s tacim številom slovstvenih umotvorov za družinske kroge, kakor ravno Švedi, katerim se ua lepoznanskem obzorji lesketajo imena slavnih pisateljic, kakor so: Karlenova, Bremrova. Švarcova i. dr. Mrod švedski v svojem no ravno velikem številu, vsled velicih duševnih proizvodov svojih velikanov v vedi, umeteljnosti in obrtniji, vsled bogatstva svoje krasne literature, je takó izvrstna podoba t zgodovini sedanjosti, da mn ne moremo odrekati spoštovanja in važnosti ; Se celò mali narodi, kakor je na primer naš, morejo si ga jemati v izglad ter delati po nizorih vrlih Švedov, ki nam so živ dokaz, da niso samo mali narodi življenja zmožni, nego da tndi oni lehko korakajo vštric velikih narodov, ter jih še celò lehko prehiti. Jaz mislim, da vam te besede dovolj slikajo švedsko duševno življenje. Leta 1S72 so Švedi imeli 21 časopisov, a leta 1874 jih je bilo 22, in to v vseh strokah literature in javnega življenja. Tudi se na švedskem le redko kateri človek najde, ki bi ne znal zapisati svojega imena; a brati zna skoraj vsak. Jedina neprijetnost, ki človeka potujočega po Švedskem lehko zadene, je ta : da pri izmenjavi kacega zlatega denarja dobi nekaj umazanih in skrpanih papiijev, ki jim v denar služijo. Zlatih ali srebrnih denaijev težko najdeš na Švedskem, ker ti izginejo kakor kafra v skrinje imovitih ljudi, ter po tem ne ogledajo tako kmalu belega dne. Ceste po Švedskem so posebno lepe, in tudi ljudje so zelò prijazni. Navadno imajo skoraj vsi bele lasi, širok obraz iu svetlo-modre oči. Crnolasi ljudjé se na Švedskem le redko vidijo, in ti, kateri jih imajo, so zopet poseben narod, ki se Čudi imenuje. H koncu mi bodi še dovoljeno, da končam svoj opis z besedami češkega pisatelja Jirečka, ki pravi: „Davno so že minuli časi, ko so se Švedi bojevali na Labu, Dunavu, Visli in v globinah Rusije. Že od 1813. leta, tedaj celih 64 let niso imeli nobene vojske. Sedanji kralj Oskar IL, izvrsten govornik in pesnik, je zeli priljubljen. Narod švedski opnstivši vojsko, obrnil se je k védam in ohrtniji, zlasti k védam prirodnim in matematičnim. Na mestu Forstensonuv in Baneruv, lesketajo se zdaj vsemu svetu znana imena: Linnéa, Celsia, Berzelia, Ericsona in polarnega plavca Nordeusjölda." — ki. — Grki. Sedanja Grecija je le južni del stare Grecije. Več dežel, ki so sedaj v tnrškej oblasti, bilo je grških. Prvo izobraženje so Grki dobivah od inozemcev, ki so prišli iz Egipta, Fenicije in male Azije. Ti omikani tujci so začenjali poljedelstvo, vadili prebivalce stalnega iu urejenega življenja. V kratkem se je pri Grkih izbudil junaški duh vlastue velikosti. Mej tem, ko so žene doma mimo hiševale, vadili so se možje v bojevaluih igrah, ali pa so po deželi hodih in jo trebili tolovajev in derečih živali. Po svojih junaških delih so si pridobili Heraklej, Jazon, Perzej in Tezej in še drugi toliko slave, da so jih potomci čestih za polbogove in njihova dela opevali v lepih pesnih. Grki so Sestili več bogov in boginj ; gora Olimp jim je bila v sedež. Najvišji med bogovi je bil Zeus, kateremu so se vsi drugi uklanjali. Verovali so, da bogovi neprenehoma živi v veselji in radosti, in so neumrljivi, da vodijo človeško osodo in vravnujejo vsa človeška dejanja, ter deli jednemu te, drugemu druge lastnosti, da se udeležujejo človeških prepirov ter se zaradi tega večkrat med seboj razdvoji. Vse strasti, še celi hudobije, katerim so ljudje udani, mislili so Grki, imajo tndi bogovi, samo da v višjej stopinji. Torej je bilo pri Grkih bogočastje zelò čudno, in včasih celò razuzdano in neusmiljeno. Vendar pa so Grki trdili, da je človeška duša neumijoča, in da za smrtjo pride plačilo in kazen. Verovali so, da bogoljubni pridejo v „elizej", kjer uživajo najčistejšo blagost, hndobni pa v „tartar", kjer trpé vse mogoče muke. Stara šega je bila pri Grkih, da so na slavo bogov in umrlih napravljali svečanosti, ter jih poveličevali z javnimi bojevalnimi igrami. Pri Olimpu je bil starodavni log, poleg katerega se je razprostirala velika ravin. Tukaj so vsako četrto leto praznovali veliko ljudsko svečanost na čast najvišjemu bogu. Neštevilna množica Ijutb' iz vseh krajev Grecije je vkup vrela. Tù so tekali, skakab, in metali so bronasti krožek, dirjali so z vozmi. borili se in za stavo se bdi s pestjó. Za to obhajanje je bil odločen velik prostor, ki je bil s peskom potresen. Na okrog so sedeli na vzvišenih prostorih brezštevilni gledalci. Ko je bila svečanost, ki je trajala po 5 dni, dokončana, razdelili so darila in oklicati imena zmagovalcev. katera je množica s siavokliei ponavljala. Darilo zmagovalcu je bila le lovorika, a prekosila je slavo in lesk kraljeve krone. Ni poveličevala samo tega, ki jo je prejel, temveč tudi njegovo rodovino, njegovo rodno mesto, katero je vrnivšega se slovesno sprejelo. Te bojevalne igre in telesne vaje so bile v začetku zelò pripravne vzbujati časti-Ijubje, tekmovanje in rodoljubje; a pozneje so ponujalo tudi mnogo prilike v duševno izobraževanje. Pesniki, govorniki, zgodovinarji, slikarji, rezbarji in gl&sbeni umeteljniki so se skušali s svojimi umotvori ter si prizadevali pridobiti ljudsko priznanje. Zvezda Venera. Venera je za nas najlepša zvezda premičnica, pravimo jej tudi zgodnja daaica, ali vežernicv, a to zaradi tega, ker jo vidimo vselej le ob času solnčega vzhoda in zahoda. Venera je okoli 5 miljonov mirijametrov bližej solncu nego naša zemlja, ter obkroži solnce v 224 dneh in lf> urah. Ta zvezda sveti z zelò močno, belo svetlobo, včasih tako, da jo lehko z golimi očmi vidimo po dnevi. Svetlobe pa nima svoje, nego dobiva jo od solnca, ter se izpreminja kakor lunina svetloba. Včasih se lepo žari. včasih je bleda in večkrat se nam zdi kakor da bi bila manjša. Temu je vzrok to, ker solnce le jedno njeno polovico razsvetljnje v tem. ko je njena druga polovica temna, in mogoče je, da se obrne polovica ali pa še menj njene razsvetljene polovice k našoj zemlji. Ta zvezda se nam prikazuje premenljivo do 290 dni dolgo na zahodnej večernej strani solnca, ter izhaja po 2 uri pred solnčnim vzhodom kakor juternica ali danica; potem se nam prikazuje, ravno tako dolgo na vzhodnej strani solnca ter izhaja še le po solnčnem vzhodu in je ne moremo videti zaradi dnevne in solnčne svetlobe. Nevidna tedaj sledi po ves dan solncn in se nam prikaže še le zvečera po solnčnem zahodu na večernem nébesn kakor večernica. Venera ni nič manjša od naše zemlje in se zasnče okoli svoje osi v 23. urah in 21. minutah. Njeni dnevi iu njene noči so torej le malo krajše nego na našej zemlji. Solnce jej sveti skoraj dvakrat živejša nego nam. Tndi letne čase ima kakor naša zemlja, namreč : pomlad, poletje, jesen in zimo; ima jednako ozračje, jednako opasje in podnebje. Ima gore in doline, suho zemljo in morje, oblake in zračne toke, oblačne in jasne dneve, ravno tako kakor naša zemlja Venera prehodi tudi solnce in to se bo zgodilo 1882. leta dné 6. decembra, in potem Se le čez 122 let zopet Jorip Kotnik. Papež Leon XIII. Bilo je v 3. „Vrtčevem" listu letošnjega leta, da vam smo, ljubi otroci obznanili smrt sv. očeta papeža 1'ija IX, in ob koncu omenjenega sestavka smo rekli, da imamo tndi že novega papeža Leona XI1L Pač bi ne bilo It'pö, ako bi vas „Vrtec" ne seznanil nekoliko bolj z novim sv. očetom, ki so vredni naslednik Pija IX. Tukaj imate tedaj sliko bivšega kardinala Joabima Pecci-a, ki je izvoljen za novega papeža z imenom Leon XUL 1853. leta in so ga posebno spoštovali. Malo pred smrtjo so mu izročili imenitno službo papeževega blagajnika (kamernika). Namesto dobrotljivega Pija IX. dal nam je Bog vrednega naslednika Leona XIII. Kakor Piju in vsacemu postavno izvoljenemu papežu, tako smo tudi novemu dolžni spoštovanje, ljubezen in pokorščino izkazovali. Papež je namreč namestnik Jezu Krista, naš vesoljni duhovni Oče, v verskih in nravnih naukih nezmotljivi učitelj, naš véliki maänik, pastir in voditelj. Zatorej pridno in zvesto molite za novega papeža in sv. cerkev, ter pokažite s tem, da ste otroci poštenih in vernih katoliških staršev. Venec zadnjih cvetic. Letni časi se menjavajo in ta menjava nam vtisuje uepopisljiva čutila, povzdigujoč nas visoko nad svetle zvezdice — tja gori, kjer je večna pornlid — in kjer pravega rajskega veselja ne bode nikoli konec. Vsaka cvetica cveté samo jedenkTat; jednako živi tudi človek samo jedcnkrat na tem svetu, in človek je krona stvarjenja, gospodar vsem stvarem na zemlji, kamor ga je neskončno modri stvarnik postavil, da občuduje modrost in neskončno ljubezen njegovo. — Kadar pomlidno solnce probudi naravo iz dolzega zimskega spanja, iu privabi prvenčke različnega cvetja, takrat je življenje pač sladko vsacemu bitju. In kadar v vročem poletji v krasnej naravi človeško oko opazuje brezštevilne cvetice, takrat run hvaležno srce nehoté vzdihne: Hvala večnemu dobrotniku za toliko lepoto, ki jo je podaril materi zemlji. Tako se vrsté letni časi iu ž njimi neskončna ljubezen stvarnikov», katera nas v pomladi s prekrasnim cvetjem, v poletji in jeseni z različnimi pridelki, a po zimi z dobrodejuim mirom razveseljuje. Ker pa človek samo jedenkrat živi. treba je, da svoje življenje uravni v smislu stvarnikove modrosti, ter po njegovej svetej volji preživi človeško pomlid, leto in jesčn; potem se sme nadejati, da mu pride namesto dolge zime tukaj na zemlji, prekrasen čas zasluženega počitka, ondu gori nad svetlimi zvezdicami v nebeškem veselji. Prelepa je navada in gotovo tudi sveta dolžnost vsacega kristjana, da se spominja onih umrlih, kateri so nekdaj z nami hodili tukaj po zemlji, bodisi dobrih starišev, sorodnikov, znancev ali prijateljev, ki zdaj že sladko in mirno počivajo na pokopališčih v temnih grobovih. — Kadar se jesen po nxgm. teta«. oVfotj1 taW&sata« pretep ■pmwk tft predvečer se zbiramo na gomilah svojih nepoz&bljivih rajnkih, ter jim prižigamo lučice v spomin, da njih duše v nebeäkej svetlobi poveličujejo božje veličastvo ; a na grobe jim pokladamo iz ljubezni do njih venco zadnjih cvetic. — Nežne roke vpletó na leskove vitro široko vrsto bledo zelenega mahii, v katerega potem potaknejo najlepšo jesensko cvetico naših gozdov, ki se zaspauček ali svedre (Enzian) imenuje, ter temno viänjave glavice naslanja na mehko mahovo blazinico, jednako prijatelju v temnen grobu. Dalje se na mihovej podlogi vrsté prelepe astre različnih barv, ki so nam zgled hrabrosti, ker one se ne bojč pretečega mraza, kakor se tndi pravičnemu ni treba bati smrti. Med mahom in cveticami je tu in tam vpletena tudi zelenika (pušpan) in kaka vejica rožmarina, ker obi nam s svojim vednim zelenjem kažeta prijateljsko in neminljivo ljubezen. Zdaj pa še mi denimo rajneemn prijatelju na gredico črne prsti zelen spominek ter pokleknimo pri uebvojnih lučicah in porosimo v hvaležen spomin z britko solzico venec — zadnjih cvetic. Kot drevesca zelenijo Vnovič spomladanski čas, Tudi mrtvi se zbudijo Na poslednje sodbe glas.