Ocene, poročila, zapiski
ANKETA O PLIJSKVAMPERFEKTU
Ob članku Brede Pogorelec O ipluskvamperfektu v knjižni slovenščini je uredništvo JiS pismeno vprašalo nekaitere sodobne slovenske pisatelje (Cirila Kosmača, Miška Kranjca, Miro Miheličevo, Ivana Potrča, Dominika Smoleta, Bena Zupančiča), kako oni kot umetniki besede občutijo vprašanje pluskvamperfekta. Uredništvo je doslej prejelo odgovore Miška Kranjca, Mire Miheličeve in Ivana Potrča.
MIŠKO KRANJEC
(odlomek iz pisma uredništvu):
Povabili ste me, naj bi za Jezik in slovstvo napisal nekaj besed tako rekoč »iz praktičnega življenja« tako imenovanega pluskvamperfekta, ki je v vseh nnših slovnicah (da se na la.tinščino niti ne sklicujem) tako lepo prikazan in pojasnjen, ki pa očitno nekaj le ni v redu z njim.
Ravno zdaj nikakor ne bi utegnil karkoli napisati o tej stvari. Mislil pa sem, če bo to seve še potrebno, da bi potem, ko bom pregledoval roman (roman o Štirinajsti diviziji, op. ur.), nekako »k; žive prakse«, tako rekoč »s terena« lahko navedel
235
nekaj primeirav, b katerimi bi morebiti to in ono nekako osvetlil, čeprav ne ob'-aizložil. Zdi se mi namreč, da je pluskvamperfekt eden naših najbolj zagonetnih časov, zagonetnih ravn-o zato, ker če za čas zavržemo vsa zlata pravila o njem, obtiči človek ravno pri njem pri pisanju najčešče v zadregi. Na prvi pogled se zdi nepotreben, stvar mrtve slovnice, v resnici pa se nam — ali vsaj meni • - pri pisanju nenehno opleta med prsti. Napišem ga, zbrišem, pa znova prikličem v življenje. Težko je z njim, hud križ, brez njega pa tudi ni mogoče.
MIRA MIHELIC
Na Vaše ljubeznivo vabEo, naj povem tudi jaz kaj o pluskvamperfektu v slovenščini, se Vam moram opravičiti. Imam sicer nešteto skrbi, ampak pluskvamper-fekt ne sodi mednje, skratka, ne raaburja me. Kadar mi kjß ustreza, ga rabim, drugače pa ne. .
IVAN POTRČ
Ne vem, če je prav, da ste o tem pliuskvamperfektu ali antepreteritu prav mene povprašali; meni je bila ta oblika vselej tuja, celo malce peprirodna, skratka, miotiia me je ter me še vedno moti pri branju, čeprav sem se navadil, da jo prenašam; v šoli, kjer sem zvedel za njo, mi je bila dokaj neprijetna ter sem se je celo bal — prinesla pa jo je v našo šoiarsko zavest tetinščima, protfesorji slovenščine nas niso nikoli preganjali z njo, izjema tod so biU le latinci.
Kako smo včeraj pisali in kako danes pišemo, to je bila stvar včerajšnjih ter je stvar današnjih ljudi, fci pišejo — kdajkdli je ta pluskvamperfekt zašel v literaturo iz žive govorice, je bilo lahkio vselej prav, mislim ipa, da je bil poprej priučena ali umetna ko prirodna sibvar. Kar se mene tiče, mislim, da ga ne bi kazalo ne gojiti ne umetno vzdrževati, niti mu ne bi bilo treba spomenika postavljati ter ga častiti — živa govorica ga bo potrebovala, 'če ga bo občutila; a če ga ne bo — kdo ga naj varje?