¿010 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94:355.1-058.65(497.434)"1941/1945" Prejeto: 19. 7. 2010 Tadeja Tominšek Čehulič mag. zgod., asistentka z magisterijem, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: tadeja.tominsek-cehulic@inz.si Druga svetovna vojna in njene posledice za Belokranjce (1941-1945) IZVLEČEK Pričujoči prispevek govori o tem, kako se je v vojnem vrtincu, ki sta ga aprila 1941 sprožila okupacija in razkosanje Slovenije s strani članic sil osi, znašla Bela krajina. Skuša prikazati, kako so njeno prebivalstvo prizadeli zgodovinski tokovi, ki so se odvili po vojaški zasedbi, torej (oborožen) odpor dela prebivalstva proti okupatorju, okupatorsko in revolucionarno nasilje, kolaboracija ter v zaostrenih vojnih razmerah še »medslovenski« konflikt. Posledice vojnih dogodkov obravnava s stališča smrtnih žrtev vojnega nasilja, ki jih je utrpelo prebivalstvo Bele krajine. KLJUČNE BESEDE Bela krajina, 2. svetovna vojna, smrtne žrtve, okupacija, vojno nasilje, odpor, revolucija, protirevolucija ABSTRACT WORLD WAR IIAND ITS CONSEQUENCES FOR THE INHABITANTS OF WHITE CARNI0LA (1941-1945) The paper describes how the turmoil of war caused by the Axis Powers' occupation and dismemberment of Slovenia in April 1941 affected White Carniola. Or more accurately, it seeks to demonstrate how the local inhabitants were affected by historical developments that took place in the wake of the military occupation, namely, the (armed) resistance of a part of the population against the occupier, occupation and revolutionary violence, collaboration, as well as the civil conflict between Slovenes, which broke out amidst the turmoil of war. The consequences of wartime events are treated from the viewpoint of war fatalities among the population of White Carniola. KEY WORDS White Carniola, World War II, fatalities, occupation, war atrocities, resistance, revolution, counter-revolution ¿010 Uvod »Usoda narekuje, da meje med Zahodom in Vzhodom potekajo po Savi, ki jo je Dioklecijan označil kot mejo med Vzhodnim in Zahodnim imperijem«,1 so se dobro desetletje pred italijanskim napadom na Slovenijo pred fašističnim svetom razlegale besede bodočega italijanskega zunanjega ministra Dina de Grandija, ko je utemeljeval italijanski imperij na Balkanu. Italija je morala na uresničitev teh širokopoteznih načrtov sicer počakati do izbruha 2. svetovne vojne, a se je morala tudi tedaj podrejati nemškim interesom, ki niso bili v sozvočju z italijanskimi, saj so ti Jugoslavijo videli v svojih rokah.2 Mussolini se je moral po okupaciji delov Slovenije aprila 1941 torej ukloniti Hitlerju kot močnejšemu zavezniku in zasesti gospodarsko manj razvito območje Notranjske, Dolenjske in Bele krajine, ki ga je okupacijska meja po vrhu vsega še odrezala od industrijsko razvitejših območij na severu. Poimenoval ga je Ljubljanska provinca, mu na čelo postavil visokega civilnega komisarja Emilia Graziolija in ga že maja 1941 priključil Kraljevini Italiji. Za pomiritev dežele je izbral drugačno taktiko kot agresivni nemški okupator, saj je sprva nastopil z milejšo okupacijsko politiko, ki je Sloveniji namenila omejeno narodno in kulturno avtonomijo, s čimer je želel dolgoročno doseči poitalijančenje dežele.3 Tabela — Smrtne žrtve med. Belokranjci (1941—1946)'? 1 Burgwyn, Imperij na Jadranu, str. 24. 2 Prav tam, str. 29-30. 3 Več o tem: Ferenc, Fašisti brez krinke. 4 Prebivalstvo Slovenije: demografska statistika. Okrajni civilni komisariat je tedaj obsegal občine Adlešiči, Črnomelj, Črnomelj okolica, Dragatuš, Semič, Stari trg ob Kolpi, Vinica, Metlika, Metlika okolica, Gradac in Radatoviči. Občina Radatoviči, ki je po popisu prebivalstva iz leta 1941 štela 2.172 prebivalcev, danes sodi v okvir Hrvaške. Glede na to, da raziskava o smrtnih žrtvah 2. svetovne vojne, ki poteka na Inštitutu za novejšo zgodovino, obravnava le žrtve z današnjega državnega prostora Republike Slovenije, občine Radatoviči ne upoštevamo. 5 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. Smrtne žrtve vojnega nasilja med Belokranjci (1941-1946) O naravi neke vojne povemo največ, ko spregovorimo o posledicah, ki jih je imela za življenje ljudi. O tem veliko povedo prav žrtve vojnega nasilja, saj te nastopajo kot njegova skrajna posledica, čeprav vojna za seboj pušča tudi drugače prizadete ljudi, denimo ranjene, invalidne, osirotele, brezdomne, obnemogle in čustveno močno prizadete. A morda prav število in struktura pobitih ter umrlih zaradi vojnega nasilja orišeta razsežnosti, ki jih je vojna porajala. V Beli krajini, kjer je ob začetku vojne živelo 27.615 prebivalcev,4 je italijansko okrajno upravo s sedežem v Črnomlju prevzel okrajni komisar Emilio Cassanega in nato je italijanska okupacija Bele krajine sprožila vojni vrtinec, na las podoben tistemu drugod po Ljubljanski provinci. Bela krajina je namreč prav tako doživela (oborožen) odpor dela prebivalstva proti okupatorju, okupatorsko in revolucionarno nasilje, kolaboracijo in v zaostrenih vojnih razmerah še državljansko vojno. Morda ni odveč, če opozorimo, da so šli zgodovinski tokovi v Beli krajini po kapitulaciji Italije jeseni 1943 vendarle v drugo smer kot drugod. Partizanske enote so jo zasedle in jo - razen nekaj večjih sovražnih vpadov - držale do konca vojne, vse to pa je vplivalo na manjše število smrtnih žrtev. Zrtvoslovna slika nam kot okostje raziskave pokaže, da je med 2. svetovno vojno in neposredno po njej Bela krajina izgubila več kot 8% svojega prebivalstva, kar je le odstotek manj od poprečnih izgub Ljubljanske province.6 To nam pove, da se tudi Bela krajina ni izognila procesom, značilnim za totalno vojno. Na to nas opominja tudi primerjava s slovenskim povprečjem, ki kaže, da je Slovenija tedaj izgubila 6,4% svojega prebivalstva.7 Vzroke lah- 6 Prav tam. 7 Prav tam. Vojni status Število žrtev Delež žrtev glede na vse žrtve (%) Delež žrtev glede na prebivalstvo Bele krajine (27.615) Partizani 886 39 3,2 Civilisti 729 32 2,6 Domobranci 310 14 1,1 Vaški stražarji (MVAC) 31 1 0,1 Jugoslovanska kraljeva vojska 12 0,5 < 1 Neugotovljeno 294 13 1 Drugo 12 0,5 < 1 Skupaj 2.274 100 8,2 58_KRONIKA ¿010 TADEJA T0MINŠEK ČEHULIČ: DRUGA SVETOVNA VOJNA IN NJENE POSLEDICE ZA BELOKRANJCE (1941-1945), 859-874 OMffM BOG. NAROD. DOMOVIH* Farne spominske plošče za Metliko (Farne spominske plošče, str. 66). 9 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 20—21. 8 Prav tam. 10 Vogrič, BojBelokranjcev, str. 43. ko iščemo le v predhodnih in sočasnih zgodovinskih procesih, ki so tedaj zajeli Belo krajino in so na moč podobni tistim, ki so značilni za celotno Ljubljansko provinco in smo jih omenili že v uvodu. Italijanske okupacijske oblasti so za seboj pustile vsaj 372 žrtev, nemške vsaj 366, medtem ko je »medslovenski« konflikt na obeh domačih sprtih straneh (partizanski in protipartizanski) med vojno zahteval 550 življenj, v nasilnem povojnem epilogu spomladi in poleti 1945 pa še 256 Belokranjcev, po večini s Koroške vrnjenih ali zajetih domobrancev. Mnogi pa so v vojnem vrtincu do danes obveljali za izginule ali pogrešane.8 Smrtne žrtve fašističnega nasilja Aprilski napad sil osi na Jugoslavijo leta 1941 je sprožil v Beli krajini obilico zmede in ta se je kmalu morala srečati z množico jugoslovanskih kraljevih vojakov, ki so pribežali prek Gorjancev. Glede na dogovore med vrhovnima poveljstvoma italijanske in nemške vojske ter dejstvo, da so vojaške operacije italijanske vojske med 6. in 10. aprilom potekale zlasti v obmejnem pasu,9 so bili prvi zasedbeni vojaki v Beli krajini, ki so 11. aprila sem prodrli od Karlovca, nemški.10 Ta aprilski napad je že zahteval prva življenja Belokranjcev, saj je ob napadu ali pa za njegovimi posledicami življenje izgubila vsaj ena neoborožena oseba in 7 Belokranjcev, ki so tedaj Spomenik padlim partizanom v Metliki (Vitkovič, Bela krajina, str. 181). JOŽE HAJUK iM>-mi 1 ANTOMBAM1K iilirMj i MARTIN NEMAHk l)l!M . ¡(rit NEMAHlf htatf» ki.mani' <91/ riti ANTON KfcHiV*. tUKILt IM-MI VTAHE bENPCOVII* i»I7 ftu ANTON MATKOVlC NE2A W.tSE<- Mi r.e. anton stari' nnsv JAHEZSTElfcH ANTON ITEPAN I«I m-. JOŽE VHAnK-AK JANEZ ŽNIOAKVt DRAGICI ANGELA Olli,TIN nuJ/Hi MIKOmiKOSTUK BWM IVAH K LOKVAH KV-IM2 MARTIN NEMANK'. karouma obekmah fm! 1 ljuba ih.ahj« mai k a pečakft lili M) južeper.aktf lili Mi MARIJA ilMONK. iim-Mi gftabrovti marko /UK^INlt rtit B« KhMaCina Marija mu1, KRIŽEVSKA. VAS jože s1efanič ArffON iTEFANIČ TOK VIČA tone nfcmanič Oll-I)« STANfcO VlKI.lt. »n-m* A NT »M SUHI It BJI IMI MARTIN ŠUKI II MARIIA UlKLIt HiS iM) NEŽKASuklii. METLIKA C NOR Bi RT KILMENT SLAVO DOLTAR ALOJZ FKA 1* JULJJ JJOCtVAK MU.tr. IO) U4i IOŽF RAD05 IANEZ VTANliA LUDVIK STAVJII. ANION SfrjkM STANKO VUKSiNH' MAK DA VIRANT 'ji, fm ia Nt/ vuoa ROSALNItE ana bajuk STANKO kramami. IEKEZUA KHAMARlt I5W M) JOK LOHCAIIIC mariia lončakič ANICA LOKAHIC nt r>*t lOitKKAifiVRe: l»»IHi IVAN ilARf MARTIN VKANliAH rniHi m&NVi Mi SOOEC IKAW.: IVANKI*: HM-IH3 ■«»It/AKI JANEZ DBACiOVAN NI KO MORAVP -LAMNA VAS AHTOH (iOftNIK mvms UARIIA UtJRMIK MARIIA GOVEDHK WM MTARINALUZAR STANKO NtMANtr: mariia nemank1: drA(JA ST»j!> TRNOV M. marko HElfclt Ifcl -IK«1 /ANE2 FETRIC ŽlLt/NItl antu1rijf.|N|i; fA n* V SPOMIN PADLIM IN POBITIM DOMOBRANCEM IN DRUGIM 2 RT VAM REVOLUCIJE KRONIKA_58 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIČ: DRUGA SVETOVNA VOJNA IN NJENE POSLEDICE ZA BELOKRANJCE (1941-1945), 859-874 ¿010 služili v jugoslovanski kraljevi vojski; skoraj vsi med njimi so padli ob napadu nemške vojske na Zagreb.11 Morda je grožnja nemškega komandanta tajniku okrajnega glavarstva v Črnomlju nekaj dni kasneje resda vizionarsko napovedala, kako ostro bi in bo ravnal z lokalnim prebivalstvom, torej ustrelil vsakega, ki bi nasprotoval nemški oblasti, a se je tedaj nemška vojska umaknila in prostor prepustila tedaj še manj agresivnemu italijanskemu okupatorju.12 V tem vmesnem obdobju je bilo tudi tu, kot ponekod drugod po Dolenjskem, čutiti nemško propagando, ki so jo sem širili kočevski Nemci.13 Za razliko od Dolenjske, ko je Italija iz strahu pred tem, da hoče Nemčija zasesti še več ozemlja, »pronemške« demonstracije krvavo zatrla,14 Bela krajina k sreči tega ni doživela. Se pa je morala soočiti z italijansko vojaško zasedbo, s polkom Como v Črnomlju, v Semiču in Metliki pa z dvema njegovima bataljonoma, ko so po priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji število vojakov še povečali.15 Osvobodilna fronta se je v Beli krajini naslonila na partijske celice,16 medtem ko je podporo našla zlasti med mladino in obrtniškimi ter prosvetnimi delavci17 in izkoristila spontano protiokupatorsko razpoloženje Belokranjcev. Tako so na poziv vodstva KPJ (KPS)18 od sredine poletja naprej začeli (kot drugod po pokrajini) počasi vznikati partizanski oddelki. Visokega civilnega komisarja Emilia Graziolija, ki je do druge polovice oktobra 1941 nekajkrat obiskal Belo krajino, ni do tedaj še nič navedlo, da bi uvedel vojaško upravo in na silo »pomiril« deželo.19 Prva ga je vznemirila septembrska partizanska akcija v Gribljah, v kateri so padli trije italijanski vojaki, zato so italijanske oblasti zaprle v črnomaljski zapor približno 100 Belokranjcev.20 Kmalu za tem, konec oktobra, pa je italijanska vojska že zadala resnejši udarec snujočemu se parti-zanstvu, saj je kmalu po njenem nastanku na Gornjih Lazah porazila Belokranjsko četo.21 Padlo je 21 njenih borcev, ki so bili pretežno Belokranjci,22 zato je ta poraz odmeval med ljudmi kakor tudi novica, da je ob tem italijanska vojska zajela organizatorja belokranjskega partizanstva, Jožeta Mihelčiča, ki ga 11 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 12 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 44. 13 Polič, Belokranjski odred, str. 9—10. 14 Godeša, Tominšek-Čehulič, Fašistično nasilje nad Slovenci, str. 184. 15 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 45. 16 Več o tem: Deželak Barič, Komunistična partija 1941— 1943. 17 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 48. 18 Guštin, Oboroženi upor, str. 621. 19 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 47, 61. 20 Prav tam, str. 56—57. 21 Polič, Belokranjski odred, str. 76—92. 22 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. Italijanska vojska 3. novembra 1941 zajame politko-misarja Belokranjske čete Jožeta Mihelčiča (Vitkovič, Bela krajina, str. 73). je kasneje vojaško sodišče obsodilo na smrt in sodbo izvršilo decembra istega leta v Ljubljani.23 Število partizanov je v Beli krajini nato šele konec pomladi 1942, in še to s pomočjo borcev dolenjskega odreda, naraslo do števila, ko so lahko ustanovili bataljon z nekaj desetinami borcev. Še pred veliko italijansko ofenzivo so ga nato preimenovali v odred.24 V času pomladnih partizanskih ofenziv je bila njegova glavna naloga napadanje prometnih povezav,25 medtem ko je italijanske zasedbene oblasti pošteno vznemirjal s svojimi naključnimi ali namernimi spopadi z italijanskimi enotami.26 Do začetka velike italijanske ofenzive je v teh spopadih življenje izgubilo vsaj 36 belokranjskih partizanov, od tega skoraj polovica novembra 1941 na Gornjih Lazah.27 23 Prav tam. ARS, AS 1248, š. 1, Seznam oseb, ki so bile jus-tificirane na podlagi obsodbe italijanskega vojaškega sodišča. 24 Polič, Belokranjski odred, str. 118. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 133. Vitkovič, Bela krajina, str. 116. 25 Polič, Belokranjski odred, str. 151. 26 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 99—101. Polič, Belokranjski odred, str. 153. 27 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. ¿010 ■H- Pokopališče italijanskega koncentracijskega taborišča Kampor na Rabu (ZbornikfotografijN0B, str. 406). Že od aprila 1942 so italijanske okupacijske oblasti zaradi naraščajočega oboroženega odpora vedno bolj grobo ravnale s civilnim prebivalstvom. Poleti leta 1942 so tudi z začetkom svoje velike ofenzive, ki je v Belo krajino prvič pljusknila poleti 1942 in je tu v valovih vztrajala do jeseni istega leta, nasilje še poostrile.28 Se zlasti nasilno so nastopile proti sodelavcem in sorodnikom partizanov, za katere so predvidele množično interniranje, zaplembo premoženja in uničenje prebivališč. Samo v Črnomlju naj bi tem represivnim ukrepom podvrgli 400-500 oseb,29 8. avgusta pa so visokega komisarja Ljubljanske pokrajine Emilia Graziolia obvestili, da se je število zajetih moških med 18. in 55. letom starosti povzpelo že na 900.30 Medtem ko so pred ofenzivo internirali po večini ljudi iz Ljubljane in njene okolice, so med ofenzivo in po njej internirali zlasti ljudi s podeželja.31 Civilni komisar v Črnomlju je 27. julija 1942 poročal Grazioliju, da je interniranje v Črnomlju »potekalo v redu, popolnoma mirno in brez kakršnega koli incidenta«,32 saj so medtem menda ljudi prijeli v tako hud primež, da zaradi blokade »tudi železničarji niso smeli na kolodvoru iz vagonov«.33 Medtem ko so hiše aretiranih zapečatili in oplenili, so jih tam, kjer je bilo bolj razvito partizansko gibanje,34 požgali; tako so v zadnjih desetih dneh julija požgali mnogo belokranjskih krajev.35 Italijanske vojaške oblasti sicer niso dosegle želenih vojaških ciljev, o čemer poročajo same,36 s tem pa sta se strinjala tako partizanska stran37 kot tudi slovenski protipartizanski tabor, čigar obveščevalna služba je konec septembra poročala, da naj bi se slovenski in hrvaški partizani »razlili po celi Beli krajini, razen [po] kraj[ih] ob progi, kjer so italijanske postojanke«, in zaključila, da jih »Italijani [... ] iz svojih oporišč ne obvlada- jo.«38 Posledice ofenzivnih akcij italijanske vojske med veliko ofenzivo so bile izredno hude za domače, zlasti neoboroženo prebivalstvo. Več sto Belokranj-cev je ostalo brez domov, veliko jih je izgubilo življenje v t. i. »čistkah terena«, 11 so jih ustrelili kot 28 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 138. Saje, Belogardizem, str. 614-615. 29 ARS, AS 1790, f. 142/1, Relazione sul comandante del presidio, 0-327, 23 . 7. 1942 in Deportazione famigliari degli ascenti, 0-328, 1. 8. 1942. 30 ARS, AS 1790, f. 142/1, Relazione, 0-331, 8. 8. 1942. 31 Ferenc, Ljudska oblast, 1. del, str. 519. 32 ARS, AS 1790, f. 142/1, Deportazione famigliari degli as-centi, 0-328, 27. 7. 1942. 33 ARS, AS 1912, s. 5, fasc. 110a/I, Metlika, 29. 7. 1942. 34 ARS, AS 1790, f. 142/I, Relazione sul comandante del presidio, dok. 0-327, 23. 7. 1942 in Deportazione famigliari degli ascenti, dok. 0-328, 1. 8. 1942. 35 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 133. 36 ARS, AS 1790, f. 142/I, Relazione, dok. 0-331, 8. 8. 1942. 37 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3, dok. 152. 38 ARS, AS 1912, s. 5, 110a/I, Bela krajina, 23. 9. 1942. ¿010 talce,39 mnogi so doživeli italijanske zapore, kon-finacijo v severni Italiji ali pa koncentracijska taborišča. V času velike italijanske ofenzive je italijanska vojska namreč postrelila vsaj 30 neoboroženih Belo-kranjcev, od teh je 19. avgusta 1942 naenkrat postrelila sedem kmetov v Zapudju.40 Tudi partizansko gibanje je izgubilo vsaj 30 borcev in aktivistov, ki so padli v spopadih ali so jih ustrelili po zajetju,41 zato se je po italijanski ofenzivi prisotnost partizanskih enot v Beli krajini spet zmanjšala.42 Kljub temu so do kapitulacije italijanske enote zakrivile skoraj še enkrat toliko žrtev med belokranjskimi partizani kot med veliko italijansko ofenzivo, ali natančneje 26.43 Za časa italijanske okupacije se iz italijanskih koncentracijskih taborišč ni vrnilo vsaj 180 sodelavcev in sorodnikov partizanov, medtem ko jih je vsaj 13 umrlo kasneje doma za posledicami taboriščnega življenja.44 Redki so bili kraji, od koder so lahko ob kapitulaciji Italije poročali, kot denimo iz Gradca: »Vrnili [italijanske oblasti op. avt.] so vse, niti eden ni umrl v tujini.«45 Revolucionarno nasilje, protirevolucija in kolaboracija Poveljstvo XI. armadnega korpusa je sicer poročalo tudi o »dosežkih« ofenzive, med katere so med drugim uvrstili tudi odvračanje prebivalstva od partizanskega gibanja.46 V pogojih zaostrenega okupatorskega nasilja med ofenzivo se je trk dveh ideologij, komunizma in protikomunizma, namreč zaostril vse do oboroženega spopada med partizanskimi in protipartizanskimi enotami, ki so pod italijanskim okriljem vznikale od konca oktobra 1942 dalje; sprva v Semiču in Metliki, kasneje pa še v Črnomlju, Suhorju in drugod.47 Morda naj na tem mestu omenimo, da je v Beli krajini nastanek protipartizanskih postojank nekoliko drugačen kot na Notranjskem, kjer so te začele nastajati spontano od poletja 1942 dalje,48 tu pa je moralo kadrovsko in logistično priskočiti na pomoč vodstvo ljubljanskega protikomunističnega tabora. Ze od poletja 1941 dalje so sicer župniki, med njimi tudi župnika v Semiču in Metliki, jasno izražali svoja protiko-munistična stališča, jeseni 1941 pa je belokranjsko duhovščino obiskal tudi sam ideolog katoliške akcije 39 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 40 Ferenc, Ubija se premalo, str. 284. Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 41 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 42 Vitkovič, Bela krajina, str. 116. 43 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 44 Prav tam. 45 ARS, AS 1827, š. 4/IV/12, Gradac, str. 1. 46 Ferenc, Ljudska oblast, 1. del, str. 506. 47 Saje, Belogardizem, str. 615. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 158, 163, 174. 48 Mlakar, Krogi nasilja, str. 24. kaplan Franc Glavač. Protikomunistična ideja je sem prodirala še iz Novega mesta,49 a menda tedaj med Belokranjci ti dve akciji nista našli plodnejših tal.50 Ljubljansko protikomunistično vodstvo je kljub temu vztrajalo in je zlasti od pomladi 1942 v Belo krajino pošiljalo svoje organizatorje.51 Belokranjski partizani so tudi to mrežo že poleti istega leta ohromili, saj so zajeli in ustrelili nekaj njenih vidnejših predstavnikov, denimo organizatorja tamkajšnje Slovenske legije, dragatuškega župnika Jakoba Omahna, suhorskega župnika Janeza Raztresena in kaplana Jožefa Kofalta iz Črešnjevca.52 Ob prvih dveh obračunih belokranjskih partizanov z domačini, ki so se dogodili v obdobju sprejema odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda z dne 16. septembra 1941, ki je na račun prevzemanja primata komunistične partije v partizanskem gibanju izven zakona postavil vse, ki so se organizirali zunaj OF,53 verjetno še ni šlo za obračun na podlagi prej omenjenega ideološkega spora. Prva žrtev je bil menda pronemško usmerjen kočevski Slovenec,54 o drugi pa je poveljnik centra fašistične stranke v Črnomlju poročal, da je italijanski zaupnik ali kon-fident.55 V času nastajanja partizanskih skupin gre pri tem morda bolj za spontano protinacistično in protifašistično razpoloženje odpornikov. Spor med obema domačima sprtima stranema se je tako kot drugod po Ljubljanski pokrajini zaostril po obdobju partizanskega nasilja, ki je pljusknil v Belo krajino leta 1942 po pomladanskih in poletnih mesecih partizanskih zmag, ki so sprožile prevzetnost in sa-modrštvo zlasti med člani KPS v nekaterih partizanskih komandah in terenskih organizacijah.56 Od pomladi 1942 do konca velike italijanske ofenzive so partizanske enote na območjih Bele krajine, ki so bila pod njihovo kontrolo, obračunale z vsaj 164 civilisti,57 dejanskimi ali domnevnimi nasprotniki. Ze glede na skupno število pobitih civilistov v tem času lahko domnevamo, da večina le ni mogla odigrati vloge italijanskih zaupnikov, torej se za tem verjetno tudi že skriva ideološki naboj »medsloven-skega« spopada. To da slutiti tudi nekaj prvih žrtev tega, denimo revolucionarnega nasilja, ki so javno izražale svoja protikomunistična stališča, njihova 49 Zbornik dokumentov o NOVJ, VI, knjiga 1, dok. 115, str. 312. 50 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 87. 51 Saje, Belogardizem, str. 203—204. 52 Saje, Belogardizem, str. 363—364. ASS, fond Marijan Koc-mur, š. 4/8, Duplikati pričevanj o dogodkih med in po 2. svetovni vojni; Pričevanje Mihe in Rezke Horvat, str. 1. ARS, AS 1912, š. 5, f. 110a/I/2, Dragatuš, 28. 7. 1942—18. 8. 1942. 53 Godeša, Ustanovitev SNOO, str. 29. 54 Primerjaj: Črne bukve, str. 158. Maček, Kdo je uničil enotnost Belokranjcev, str. 19. 55 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 63, 113—115. 56 Ferenc, Ljudska oblast, 1. del, str. 352—359. 57 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 58_KRONIKA ¿010 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIČ: DRUGA SVETOVNA VOJNA IN NJENE POSLEDICE ZA BELOKRANJCE (1941-1945), 859-874 jObSlna I OmcnjelJ HO. 126S/43- i. arnoawlJ»dne 3o.6.1943.-XXI. S a z n u-norjenih oaab po partezanih na podrofiju občine Črnomelj. Stav. Ia« ln priisaki Bivali33®i BtflT. 1 [ I 1.1 I ► t.; T. 6. 9. lo.; u.; 12.; 15. m. 15. \ U. I 17.! 1 IB.; 1 19. > žo.; I si.: 22.1 23.' Ime očeta* Skerl Jožico L1 ovec Josip Orgorič Urtola Fink Hi Id g Brun«kola Anton Brunakole Angola Slkonja Anton Klemene Ana liberalk Albert Kri-man JoKa Koklič Marije Foinreiger Pepca Sa&nreiger Dana Brunsi:oie Antonija Mavri en 15 27.) Butela Al .J Z Zolbesen Jože Cajnar Matija Kocjan Anton Brezar Albin Hudorcvtc Matije iiudorovae Ana Ffudorovac Albin Kadorovac Veronika iiudorovec Stor-ko Hudcrtvac Ignac »arija Antonija '¿arij a Butoraj Loka 44 Jerneja ved Butoraj XanlSarioa KaniKarien 7 laa matere i Datum roj etra * Kraj rojstva» Kraj in dn tu Bm Črnomelj iodinc 79 (Hodine) HoSsno DobliSa 13 Mihelja vae 14 Mihelja vas oka 4o Črnomelj t«lS 33 Kaai*ariea Vel* Lahinja Črnomelj rnomelj Kani~ariea 3 — _ _ 15.2.1BSe. Kranci,Prazid + Anton ♦ KlamenSic: ?'ici 29.9.1BB?. Vinivrh,raniš jor.ef Peteline Idrija 23.U1921. jjubljana ♦ Janez Skrinj ar KeSa 2P..12, L9oS. halja vaa ♦ Janez ♦ Koševar UTčula 1O.9.19O3. Kodin« 14 nezak« 3ikon Ja Fantka 2Z.3.191o. Zorano! + Janez ElobuS&r "arija 18.J.1904. liutoraj + Alojz Grde51* ari a 21.3.1915. Amerika + JaEob Jerifl Marija 27.1.19O> . Dragavah3.3t.EU! nezakon. Peroni5 Ana 1.3.1904. Vel. ahinja + Jakob Orahek Tlarjota io.ia.191B. Cmorael j + Jakob Grahek ''arjeta S.3.1S22. črnoaelj ♦ 'Jlhael ♦ Grzeti• "arJ e ta 3.5.1099. Tania gora Janez Sisionii Ana Z0.11.1914. Butoraj + Miha 3tajer Ana P9.4.1SB7. Loka 44 + Jakob + DrSaJ Ane lo.2.19o*. Jerneja vao Janez Hr?.aJ Marija 9.6.191C. Butoraj L!lkO Brezar \na 3o.lo.191B. Kani Marica — — 1694 . Tania gora «P —* B.9.19&C. Stari trg Matija Hudorovac Ana 24 .a.i9?o. Kani?arIva » ■ 13.ll.192i. H •t m t--1o.192E>. "m i»!' KO brivnik KiHŠt&oc Marija CviSlerji» o5oi /.ani';ariCa m 2?.1.1932. KaniMarica * n 28.1.1936. n Rodine 27.5»1942. o ¡lin« 25.6.1942. earenoi 12.2.1943. 1942 ert — 22.9.1942. Vojna Jerneja vas-— V gozdu nad Jernojo vasjo 19.7.1942. 1 Seznam poleti 1942pobitih oseb v črnomaljski občini, med. katerimi so navedeni tudi kanižarski Romi.58 ARS, AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj, f. 142/IV, 0-902, Seznam umorjenih oseb po partizanih na področju občine Črnomelj, 30. 6. 1943. ¿010 Ustreljeni partizani 15. novembra 1942 v Vojni vasi (Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 173). smrt pa je tudi že odmevala med ljudmi. Naj omenimo vsaj profesorja slavistike Antona Ovna, člana Slovenske zaveze za Belo krajino, in upravitelja ba-novinskega posestva Antona Starca, ki so ju ustrelili konec maja 1942.59 Na pojav partizanskega nasilja se je poleti odzvalo tudi vodstvo KPS, saj ga je zaskrbelo »ohranjanje« politične prednosti. CK KPS je namreč na začetku julija 1942 pozval, naj se ne zaostruje odnosa med »partizanskimi četami in civilnim prebivalstvom«,60 medtem ko se je istočasno oglasil tudi Edvard Kardelj in posvaril pred »vrtoglavico zaradi uspehov« in škodo, ki jo lahko ta zada partizanskemu gibanju.61 Konec julija se je kljub temu odvila tragična zgodba romske skupnosti iz Kanižarice. Latentna, a vedno bolj odkrita nasprotja med tamkajšnjo partizansko enoto in kanižarskimi Romi62 so vrh dosegla 19. julija 1942, ko je partizanska skupina pri Mavrlenu postrelila več romskih družin, naselje pa požgala. Po podatkih iz raziskave Inštituta za novejšo zgodovino gre za vsaj 41 oseb,63 a po podatkih iz dokumenta italijanskih karabinjerjev, ki navajajo pričanje pobeglega Matije Hudorovca, vsaj 61.64 Do obračuna z njimi je prišlo, ker naj bi vaški starosta z nekaterimi drugimi sova-ščani zaradi lastnih koristi opravljal ovaduško službo za italijanske okupacijske oblasti.65 Italijanski komisar za Belo krajino jih je tedaj res označeval za »disciplinirane in lojalne«,66 a naj ne bi bilo drugih dokazov o ovaduštvu posameznikov. V partizanske vrste naj bi vneslo preplah zlasti dejstvo, da je ušel iz kleške čete na italijansko postojanko eden od kani-žarskih Romov in nato sodeloval v italijanskih ak-cijah.67 Sicer naj bi se ta romska skupnost že dlje časa zavedala, da je trn v peti tamkajšnjim partiza-nom,68 zato naj bi se zatekla pod italijansko zaščito.69 Italijanske okupacijske sile so nato omenjenega Matijo Hudorovca kmalu zatem, ko jim je poročal o poboju, internirale na Rab in je tam slabega pol leta kasneje umrl.70 Skupina pobitih kanižarskih 59 Maček, Taborišča in morišča, str. 14—23. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 6. ARS, AS 1483, š. 2, VOS-II-4/2, Poročilo, 28. 5. 1942. ARS, AS 1931, š. 675/IV, Okrožje Novo mesto, Okraj Semič. 60 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, dok. 149, str. 416. 61 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, dok. 151, str. 420. 62 ASS, Fond Marjan Kocmur, š. 4/I, Pričanje Hudorovac Avgusta. 63 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 64 ARS, AS 1790, f. 142/IV, Seznam umorjenih oseb po partizanih na področju občine Črnomelj, 0-902. AS 1781, š. 161/IV, 19. 7. 1942. 65 Polič, BelokranKski odred, str. 238. 66 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 86. 67 Vodopivec, Intervjuvanec Jezeršek Janez, str. 875. 68 ASS, fond Marjan Kocmur, š. 4/I, Pričanje Hudorovac Avgusta. 69 ARS, AS 1912, š. 5, fasc. 110a/I, Črnomelj, 29. 7. 1942, f. 110a/II, Črnomelj, 29. 7. 1942. 70 ARS, AS 1775, š. 661a/12, Seznam umrlih na Rabu, št. 511. ¿010 Romov je bila najmnožičnejša skupina pobitih na območju Bele krajine s strani partizanov,71 čeprav ta dogodek menda tedaj ni imel večjih političnih razsežnosti.72 Verjetno je na to vplival tudi odnos Belokranjcev do romskih skupnosti, ki so po nekaterih podatkih ob začetku vojne v Beli krajini štele 288 Romov,73 saj naj bi bil ta namreč tedaj, a tudi kasneje, odklonilen.74 Kaže, da je poboj kanižarskih Romov, ki niso bili edina skupina Romov, pobitih v Beli krajini, verjetno povezan z odločitvijo belokranjskega okrožnega partijskega sekretarja Ivana Novaka - Očka; ta naj bi poboj odobril, čeprav okoliščine še niso povsem raziskane.75 Obseg partizanskega nasilja je zlasti jug Bele krajine odtegnil od partizanstva, saj je tam nastalo nekaj postojank vaške straže, medtem ko je bilo med pravoslavnim prebivalstvom čutiti simpatije do Mihajlovičevega četništva.76 Italijanske zasedbene sile so prav tako nadaljevale z represijo nad civilnim prebivalstvom tudi po veliki ofenzivi. Novembrski dnevniški zapiski patra Zabkarja nazorno prikažejo procese, ki so sprožali valove nasilja. Priča, da so 2. novembra 1942 italijanske oblasti za tri dni blokirale Črnomelj, da bi onemogočile gibanje prebivalstva. Nekaj dni kasneje so pozaprle Črnomaljce, ki so jih sumile sodelovanja s partizanskim gibanjem. Nato je 13. novembra prišla v Črnomelj posadka vaške straže in dan kasneje zajela tri partizane, ki so jih italijanske sile ustrelile v Vojni vasi. Na dan streljanja je tedanji črnomaljski kaplan, pater Zabkar, preplašen poročal, da za streljanje »ljudstvo krivi farje«,77 zato se sam ne upa več iz hiše. Po petih dneh so nato partizani ustrelili enega »belogardista«.78 Po veliki italijanski ofenzivi, ko je v Beli krajini ostalo manj partizanskih enot,79 je bila jeseni 1942 njihova prva večja akcija skupen slovensko-hrvaški napad na postojanko vaških straž na Suhorju, kar je bilo v skladu s pozivom glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske z začetka novembra 1942, ki je zaukazalo napadanje postojank vaških straž.80 V tem uvodu v partizansko protiofenzivo je padlo vsaj 27 vaških stražarjev in štirje slovenski četniki, od katerih sta bila le dva Belokranjca,81 postojanka pa je bila uničena. Po tem porazu se je tudi število postojank vaških straž v Beli krajini in širše pod 71 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 72 Vodopivec, Intervjuvanec Jezeršek Janez, str. 875. 73 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 86. 74 Vodopivec, Intervjuvanec Jezeršek Janez, str. 875-876. ASS, Fond Marjan Kocmur, š. 4/I, Pričanje Hudorovac Avgusta. ARS, AS 1698, š. 740/IV, Položaj, 4. 4. 1944. 75 Vodopivec, Intervjuvanec Jezeršek Janez, str. 875. 76 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 239, 312. 77 Zabkar, Izpovedi, str. 59. 78 Prav tam. 79 Vitkovič, Bela krajina, str. 116. 80 Polič, Belokranjski odred, str. 332, 336. 81 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. Gorjanci zmanjšalo, medtem ko jih je odtlej večina delovala le še v krajih z italijansko postojanko.82 V času, ko so drugje po Dolenjskem in Notranjskem postojanke vaških straž začele šele pošteno vznikati, se je tu stvar zanje že obračala navzdol.83 Z nastopom leta 1943 so se italijanske zasedbene sile sočasno z zavedanjem, da gre njihova vojaška sreča na svetovnih bojiščih h koncu, še vedno skušale nasilno zatirati oborožen odpor in so zato še izvajale represijo nad civilnim prebivalstvom, saj so v tem letu postrelile vsaj 15 neoboroženih ljudi.84 Tudi v protipartizanskem taboru v Beli krajini so vedno bolj čutili, da se bliža polom Italije in pod tem pritiskom je že spomladi 1943 prihajalo do razkrajanja njihove enotnosti, saj so se začeli drobiti po večini na pristaše vaških straž in pristaše slovenskega četništva.85 Od poletja 1943, ko je bilo v belokranjskih postojankah vaških straž skoraj 400 borcev, se je njihovo število do kapitulacije Italije precej zmanjšalo, menda celo na 120 mož.86 Kar se partizanstva tiče, se je vedno bolj kazala značilnost tega dela Slovenije, da je postajal njen, tedaj nekoliko okrepljen, partizanski odpor bolj vezan na akcije hrvaškega partizanstva, s tem da so sem prihajale tudi druge slovenske brigade.87 Posledica te prepletenosti je tudi 25 smrtnih žrtev med oboroženimi in neoboroženimi domačini, ki so življenje izgubili bodisi v vojaških akcijah oboroženih oddelkov NDH bodisi v taborišču Jasenovac.88 Kot drugod po Ljubljanski pokrajini sta oba domača sprta tabora še naprej usmerjala orožje drug proti drugemu, zato naj omenimo vsaj čas partizanske ofenzive, ki so jo v severovzhodni Beli krajini izvedli slovenski in hrvaški partizani junija 1943. Omenjena ofenziva je nasprotno stran izzvala, da je skupaj z italijanskimi enotami med Metliko, Drašiči in Vivodino izvedla »vinomersko« hajko.89 Bela krajina je torej do kapitulacije Italije izgubila že skoraj 3% svojega prebivalstva in več kot polovica teh je bila neoboroženih ljudi.90 Ob nekaj sto žrtvah, ki so ji jih zadale italijanske zasedbene sile, je v spopadih s partizani padlo 23 domačinov kot vaških stražarjev.91 Ti, zlasti semiška postojan-ka,92 pa so belokranjskemu partizanstvu zadali 48 smrtnih žrtev,93 a v skupnih akcijah z italijanskimi 82 Saje, Belogardizem, str. 373. 83 Prav tam, str. 517-575. 84 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 85 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 245, 258, 270. 86 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 49. Ferenc, Dies irae, str. 602. 87 Polič, Belokranjski odred, str. 369. 88 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 89 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 248. 90 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 91 Prav tam. 92 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 155, 158, 163. 93 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. ¿010 Metlika Semič L 'fiosalnice Ponikve •Dobrajce Petrova < ^Podzemelj Konjižancai Pudbrežj Iragatuši 3Q0 it.voj 31.min. Adlešiči ViN. Vinica ITALIJANSKI VOJAK! B£LQ5ARD!5T{ TOPOV! TEŽKI MIHOMETt VEČJE POSTOJANKE MANJŠE POSTOJANKE Postojanke italijanske vojske in vaških straž v Beli krajini poleti 1943 (Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 266). 1260 It.voj. 45 bg. Stop. 3t.min. enotami še vsaj osem.94 V ta »notranji« spopad je bilo tako ali drugače vpeto tudi domače neoboro-ženo prebivalstvo. Vaške straže so ob tem obračunale s sedmimi Belokranjci, partizanske enote pa z 245 neoboroženimi osebami. V drugih delih Ljubljanske pokrajine so v istem obdobju partizanske formacije obračunale z 2.477 neoboroženimi osebami, torej pomenijo belokranjske žrtve skoraj desetino teh žrtev.95 94 Prav tam. 95 Prav tam. Kapitulacija Italije in smrtne žrtve za časa nemške zasedbe Ljubljanske pokrajine Kapitulacija Italije je zanesla v Belo krajino kar nekaj živčnosti in v tem prepišnem obdobju so se tu zvrstili podobni dogodki kot drugod po Ljubljanski pokrajini. Vsaj kar se vprašanja žrtev tiče, izstopa jeseni 1943 obračun s protirevolucionarnim taborom, ko je na območju Ljubljanske pokrajine parti-zanstvo v spopadu ali po zajetju obračunalo s skupaj 674 vaškimi stražarji in slovenskimi četniki ter z ¿010 255 neoboroženimi osebami.96 Belokranjski vaški stražarji so skušali skupaj z italijanskimi posadkami izvesti umik, ki ni bil povsem uspešen, saj so jih partizanske enote zajele vsaj 230 in več kot polovica se jih je javila za vstop v partizane.97 Koliko je obračun, ki je sledil, prizadel domače prebivalstvo, nam zopet pokaže žrtvoslovna slika. Del obračuna je potekal pred področnim vojaškim sodiščem v Črnomlju, ki ga je sicer zaznamovala prevelika vloga VOS v njegovih postopkih. Ta je zapore namreč napolnila tudi z ljudmi, za katere ni imela trdnih obremenilnih dokazov, a od približno 90 zaslišanih zapornikov je oktobra po lastni presoji iz nadaljnjega sodnega postopka izvzela l5 oseb in jih nato usmrtila, medtem ko so drugi zaporniki med nemško jesensko ofenzivo pobegnili.98 Če pogledamo zgolj tedanjo usodo domačinov, vidimo, da so partizanske enote od 9. septembra do konca novembra obračunale z 32 neoboroženimi Belokranjci, od katerih so pred vojaškim sodiščem v Ribnici sodili le enemu.99 Domačini, ki so sodelovali v vaških stražah in slovenskem četništvu, pa so tedaj utrpeli 9 žrtev, od katerih je en padel v spopadu, pred vojaškim sodiščem pa so sodili prav tako le enemu.100 96 Prav tam. 97 Polič, Belokranjski odred, str. 447—452. Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 49. 98 Ferenc, Dies irae, str. 613—614, 618. Vogrič, Boj Belo-kranjcev, str. 306. 99 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. ASS, fond Marijan Kocmur, f. 4/8, Duplikati pričevanj o dogodkih med in po 2. svetovni vojni; Pričevanje Mihe in Rezke Horvat, str. 1. ARS, AS 1931, š. 692/1-2, Ozna za Slovenijo, Položaj 19. 2. 1945. 100 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. ARS, AS 1867, š. 8/IV, Višje vo- Belokranjska partizanska vojska je imela tedaj še drugo nalogo, in sicer obvarovati Belo krajino pred sovražnimi vpadi, zato se je morala predhodno okrepiti z novo mobilizacijo.101 Na dan nemškega vdora v Belo krajino, 21. oktobra 1943 s semiške strani,102 so padli že prvi belokranjski partizani, nemško letalstvo pa je že 3. oktobra 1943 na Novo mesto in Črnomelj odvrglo nekaj bomb, ki so ubile 15 Belokranjcev in povzročile kar nekaj gmotne škode.103 Pri zasedbi Črnomlja so tudi že sodelovale čete domobranskega Rupnikovega bataljona, ki pa so se kmalu umaknile v Novo mesto.104 Po umiku svojih enot iz Bele krajine nekaj dni kasneje nemškemu okupatorju tudi ni uspel manever, da bi s pomočjo domobranskih enot vzpostavil svojo upravo, saj so se morali na začetku novembra umakniti pred partizani.105 Bela krajina pa je postala osrednja slovenska pokrajina odpora in ena od temeljnih zalednih baz slovenske partizanske vojske, nenazadnje pa prostor, kjer je partizansko gibanje začelo graditi oblastne organe.106 jaško sodišče VII. Korpusa in področna vojaška sodišča, 14. 10. 1943. 101 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 265. 102 Ferenc, Dies irae, str. 622. 103 ARS, AS 1698, š. 742/ II/1, Referent za protiletalsko zaščito, 5. 10. 1943. Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 104 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 167. 105 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 477. 106 Več o tem: Ferenc, Ljudska oblast. ¿010 Na splošno je v Ljubljanski pokrajini že jeseni 1943 postalo jasno, da je po vodi splavala še zadnja možnost pomiritve med obema domačima sprtima taboroma, medtem ko je postajalo Slovensko domo-branstvo tudi bolje organizirano in bolj agresivno do partizanstva.107 Protikomunistična ideja, ki je po kapitulaciji Italije v Beli krajini še naprej našla podporo na njenem jugu,108 ni privedla do nastanka oboroženih postojank, tako da se je spopad med Belokranjci preselil zlasti na vojna polja Dolenjske. Partizani so kot borci Belokranjske, Gubčeve in Kočevske brigade v glavnem izgubljali življenja v spopadih z dolenjskimi enotami Slovenskega domo-branstva, skupaj pa na ta način do konca vojne utrpeli 123 žrtev, v skupnih domobranskih akcijah z nemškimi enotami pa še 74.109 Partizanske enote so na drugi strani Belokranjcem, ki so sodelovali v Slovenskemu domobranstvu, do konca vojne zadale 33 žrtev. Glede na to, da se je vojaški spopad preselil izven meja Bele krajine, je sledilo manj obračunavanj z neoboroženim domačim prebivalstvom, če to obdobje primerjamo z letom 1942. Medtem ko enote Slovenskega domobranstva, ki so sodelovale v nekaj nemških vojaških akcijah v Beli krajini, po naših podatkih tedaj niso zakrivile nobene civilne žrtve v samostojnih akcijah,110 so partizanske enote do konca vojne obračunale s 14 ne-oboroženimi domačini, od katerih so dvema sodili pred področnim vojaškim sodiščem.111 Sprva so obračunali z županoma, torej sodelavcema kratkotrajne nemške okupacijske uprave, in sinom enega od njiju,112 nato še z nekaterimi duhovniki,113 zaznati pa je tudi obračun z drugimi protikomunistično usmerjenimi posamezniki.114 Do tega je vnovič pr-hajalo tudi po samovoljnih odločitvah vodstva Belokranjske brigade, pri čemer je nekatere kritizirala celo VOS, ki si je pri takih odločitvah lastila pri-mat.115 Morda se je VOS tudi zavedala političnih posledic samovoljnih pobojev. Posledic, ki si jih vodstvo komunistov vsaj na območju, kjer je skušalo ljudi z volitvami prepričati, da bo svoje oblastne organe vzpostavilo na demokratičen način, ne bi smelo dovoliti. Vendarle pa so bili ti obračuni tudi vzvod, da je protikomunistična ideja v Beli krajini še tlela med posamezniki,116 medtem ko so se v protikomunističnem taboru v Ljubljani, še posebej belokranjski »begunci«, sicer zavedali tamkajšnje nemoči, a obenem tudi strateškega pomena Bele krajine. Vsaj od pozne jeseni 1944 so menili, da vo-jaško-političnih dogodkov brez zloma partizanskega ozemlja v Beli krajini ne bodo mogli preobrniti sebi v prid.117 V Belo krajino so nemške enote, med drugim tudi s pomočjo kozaških in domobranskih bataljonov, vdrle le nekajkrat, pri čemer je te vdore spremljalo nasilje nad civilnim prebivalstvom, ki je doživelo ropanja, posilstva, požige in drugo. Morda je bil najbolj nasilen julijski vpad leta 1944, ki je trajal približno en teden. Nemške sile so 10. julija začele z močnimi napadi na vzhod Bele krajine, kar je najbolj prizadelo Drašiče, Rosalnice, Radoviče, Železnike in Metliko, kjer je nemški oficir svojo enoinpolurno akcijo pospremil z besedami: »Mi smo Metliko zasedli, Kozaki imajo pa nalog, da jo izropajo.«118 V nasilnih napadih na omenjene kraje je življenje izgubilo vsaj 20 oboroženih in neobo-roženih domačinov.119 Z vojaškimi uspehi se nemške sile niso mogle pohvaliti, zato so že konec avgusta vnovič vpadle v Belo krajino in na podoben način ustrahovale prebivalstvo, le da so tokrat zadale manj smrtnih žrtev, zajeli pa so 35 oseb in jih del odvedli v nemško internacijo,120 od koder se vsi niso vrnili. Prav tako se iz nemške internacije niso vrnili nekateri Belokranjci, ki so jih nemške sile zajele ob drugih akcijah, in skupaj je tam umrlo vsaj 75 domačinov. Novembra 1944 so nemške sile nato še zadnjič ponovile vojaški napad na Belo krajino. Ob tem morda izstopa zlasti medsebojni spopad med domobranskimi enotami, ki se je dogodil pri Miklarjih.121 Preden so domobranske enote ugotovile, da se spopadajo med seboj, so si zadale vsaj tri smrtne žrtve, pri čemer je na njihovo bojno moralo pogubno vplivalo tudi to, da so imele v omenjenem novembrskem vpadu vsaj 44 smrtnih žrtev.122 Na tleh Bele krajine so se s tem zaključili najbolj nasilni procesi, pri čemer še nismo omenili kolate-ralnih žrtev vojnega nasilja, denimo 33 žrtev z vojno povezanih nesreč in vsaj 49 mrtvih domačinov v bombardiranjih. 107 Mlakar, Krogi nasilja, str. 25—26. 108 Vogrič, BoK BelokranKcev, str. 312. 109 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 110 Prav tam. 111 ARS, AS 1851, š. 245, Kazenski listi. 112 ARS, AS 1931, š. 607/ II/ 3, Zaslišanje Pelhan Janeza. 113 Palme mučeništva, str. 162—163. Žabkar, Izpovedi, str. 127— 131. ASS, fond Marijan Kocmur, f. 4/4, Seznam pobitih, str. 3; f. 3/8, dok. 69, str. 2. 114 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 115 329—330. 115 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 329—330. 116 Prav tam, str. 310. 117 Mikuž, Pregled NOB, str. 280, 289. 118 ARS, AS 1827, š. 72/I, Objava št. 25, 2. 8. 1944; š. 72/ IV/2, Zapisnik o poslovanju na licu mesta 18.—21. 7. 1944, str. 2. 119 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. 120 Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 427. 121 Mikuž, Pregled NOB, str. 300, 311. 122 Smrtne žrtve, 29. 3. 2010. ¿010 Razvaline bombardiranega Dragatuša, 7. maja 1944 (Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije). Nasilni povojni epilog Za Belokranjce, ki so sodelovali v domobranskih enotah, je sledil še nasilni epilog od maja 1945 dalje, ko so nove komunistične oblasti obračunale z 255 domobranci in enim civilistom, ki so jih britanske zavezniške sile vrnile z avstrijske Koroške, ali pa so se po vojni v Črnomlju javili vojaškim obla-stem.123 Kaže, da so praktično vse belokranjske domobrance pobili brez uvedbe sodnega postopka, pri čemer kraj smrti ostaja v večini primerov neznanka, saj se le za nekatere med njimi predvideva, da so izginili v bližnji ali daljni okolici Teharij in v Kočevskem Rogu. Poveljniku čete v Logatcu, +ožetu Bitencu, ki po rodu sicer ni bil Belokranjec, a je tam nazadnje služboval, pa je vojaško sodišče dosodilo smrtno kazen in jo avgusta 1945 izvršilo v Ljubljani.124 Sodni mlini so sicer januarja 1946 na smrt obsodili še domobranskega majorja +ožeta Dergan- 123 Prav tam. 124 ARS, AS 1931, š. 1076/I, Seznam političnih obsojencev, »Spisek oseb nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen«. ca, doma iz Osojnika, a je dosegel zmanjšanje kazni na 20 let ječe.125 Zaključek Smrtne žrtve so zgolj skrajna posledica vojnega nasilja. Po nekaterih podatkih za okraj Črnomelj naj bi telesne poškodbe utrpelo še 773 oseb, zaprtih naj bi bilo 637, interniranih v taborišča 1.547, medtem ko naj bi bilo na prisilnem delu 693 Belokranj-cev.126 Bela krajina je torej doživela podobne posledice vojnega nasilja kot drugi deli Ljubljanske pokrajine. Kljub temu da je bil precejšni del te pokrajine kar nekaj časa po partizanih kontrolirano ozemlje, ki ga poznamo pod imenom osvobojeno ozemlje, nam število civilnih žrtev pove, da se je tudi tu odvil tisti segment totalne vojne, ki je v veliki meri zajela in prizadela tudi neoboroženo prebivalstvo in s tem zabrisala ločnico med zaledjem in fronto. Obdobje 125 AOL, Sodba Ko 83/46-70. 126 ARS, AS 1827, š. 4/IV, Okraj Črnomelj, Zrtve, 8. 5. 1946. ¿OIO Evakuacija ranjencev iz Bele krajine, februarja 1945 (avtorfotografije: Edi Selhaus. Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije). partizanskega ozemlja v Beli krajini, ki je omogočilo vodstvu partizanskega gibanja, da se je vedno bolj posvečalo izgrajevanju oblastnih organov in se politično pripravljalo za vstop v povojno obdobje, je vplivalo tudi na strukturo žrtev. V Beli krajini namreč po številu ne prednjačijo žrtve nemškega vojnega nasilja, kot je to primer drugod, ampak so te primerljive z žrtvami fašističnega nasilja, kar sicer ne pomeni, da nemški okupator ni bil nasilnejši. Vsekakor sta dala oba okupatorja jasno vedeti, da v novem redu v Evropi Slovenci ne bi več obstajali kot etnična skupnost in nedvomno bi s tem vred izginila tudi belokranjska samobitnost. KRATICE CK KPS - Centralni komite Komunistične partije Sloveniji KPJ - Komunistična partija Jugoslavije KPS - Komunistična partija Slovenije NDH - Neodvisna država Hrvaška MVAC - Milizia volontaria anticomunista NOV - Narodnoosvobodilna vojska OF - Osvobodilna fronta SNOO - Slovenski narodnoosvobodilni odbor VOS OF - Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1248, Osebni fond Milana Brezovarja AS 1698, Okrožje Bela krajina AS 1775, XI. Armadni zbor AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj AS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu SNOS AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije AS 1867, Zbirka dokumentov partizanskih vojaških fondov AS 1912, Informativni urad, Vesti IV. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Rupnikov proces, VOS, OZNA in NZ ASS - Arhiv Studia Slovenica ASS, Fond Marjana Kocmurja AOL - Arhiv Okrožnega sodišča Ljubljana AOL, Sodba, Ko 83/46-70 OBJAVLJENI VIRI Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3, avgust 1942-oktober 1942 (ur. Tone Ferenc et al.), Ljubljana, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966. ¿010 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, Borbe v Sloveniji 1941 (ur. Ivan Regent e tal.), del. VI, knjiga 1. ELEKTRONSKA ZBIRKA PODATKOV Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, [1997—29. 3. 2010]. Podatkovna zbirka, ki temelji na podatkih, zbranih v literaturi, periodiki, arhivskih virih, podatkih raznih civilnih združenj in ustnih pričevanjih. ČASOPISI, REVIJE Maček, Janko: Kdo je uničil enotnost Belokranjcev. Zaveza: glasilo Nove Slovenske zaveze, 13, 2003, št. 1, str. 16—26. Maček, Janko: Taborišča in morišča. Zaveza: glasilo Nove Slovenske zaveze, 4, 1994, št. 4, str. 14—23. LITERATURA Burgwyn, H. James: Imperij na Jadranu. Mengeš : Ciceron, 2009. Črne bukve (ur. Alenka Stefotič). Ljubljana : Založba za alternativno teorijo, 1990. Deželak Barič, Vida: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941—1943. Ljubljana : Razpoznavanja-Recognitiones, 2007. Deželak Barič, Vida: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in njen odnos do vere. Mikužev zbornik (Zdenko Čepič, Dušan Nečak, Miroslav Stiplovšek). Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1999, str. 97—112. Farne spominske plošče (ur. Janez Gril). Ljubljana : Družina, 2000. Ferenc, Tone: Fašisti brez krinke. Maribor : Založba Obzorja, 1987. Ferenc, Tone: Dies irae. Ljubljana : Modrijan, 2002. Ferenc, Tone: Ljudska oblast na Slovenskem : 1941— 1945, Država v državi, 1.—3. del. Ljubljana : Borec: Partizanska knjiga, 1987. Godeša, Bojan: Ustanovitev Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora in pomen njegovih odlokov za nadaljnji razvoj v Sloveniji. Žrtve vojne in revolucije (ur. Janvit Golob). Ljubljana : Državni svet, 2004, str. 29—34. Godeša, Bojan, Tominšek-Čehulič Tadeja: Fašistično nasilje nad Slovenci v času tuje zasedbe 1941—1945. Fašizem in Slovenci: izbrane podobe (ur. Jože Dežman). Ljubljana : Mohorjeva Celovec, 2009, str. 183—190. Guštin, Damijan: Oboroženi upor in nastanek partizanskih enot. Slovenska novejša zgodovina 1848—1992, 1. del (ur. Jasna Fischer). Ljubljana : Cankarjeva založba, 2005, str. 621—622. Mikuž, Metod: Pregled zgodovine NOB, II. del, III. del, IV. del. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1973. Mlakar, Boris: Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941—1945. Žrtve vojne in revolucije, Zbornik (ur. Janvit Golob). Ljubljana : Državni svet, 2004, str. 22—28. Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo 1943—1945. Ljubljana : Slovenska matica, 2003. Polič, Radko: Belokranjski odred. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1975. Prebivalstvo Slovenije 1931 in 1941: demografska statistika. Ljubljana : Statistični urad Slovenije, 1945. Saje, Franček: Zločin nad domovino. Knj. 1, Belo-gardizem. Ljubljana : Slovenski knjižni zavod, 1951. Sirc, Ljubo: Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1992. Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki (ur. Anton Pust et al.). Celje : Mohorjeva družba, 1994. Vitkovič, Janez: Bela krajina skozi viharje k svobodi. Ljubljana : Zavod »Borec«, 1961. Žabkar, p. Lojze Jože: Izpovedi. Ljubljana : Križ-niški priorat, 1991. Vogrič, Rudi: Boj Belokranjcev. Ljubljana : Milko Stolfa, 1973. Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda 1941—1945, I. knjiga (ur. Milan Bevc et al.). Ljubljana : Muzej ljudske revolucije, 1966. SUMMARY World War II and its consequences for the inhabitants of White Carniola (1941-1945) The nature of a war is best revealed by victims of war atrocities that emerge as its extreme consequence, although it leaves other kinds of human scarring in its wake. The sheer number and structure of fatalities perhaps most vividly expose the dimensions that a war assumes. The paper at hand addresses this problem on the example of White Carniola. The occupation by two Axis Powers, Italy and Germany, unleashed a series of violent processes, such as (armed) resistance of a part of the population against the occupier, occupation and revolutionary violence, collaboration, as well as the civil conflict between Slovenes, which broke out ¿010 amidst the turmoil of war. White Carniola, having had a population of 27,615 at the onset of the war, incurred 2,274 casualties as a result of war and postwar atrocities, accounting for as much as 8% of its total population. This suggests that the province could not avoid the processes of total war. The paper also sheds light on similarities that White Carniola shared with the wider environment and draws attention to its specific historical development, which was perhaps most evident in the period after Italy's capitulation when White Car- niola was taken over by the partisan units and remained under partisan control until the end of the war. This turn of events had an impact on the number of war victims and explained the reasons for the extent to which the war affected the province and its population. Another conclusion emerging from the paper is that the ultimate aim of the two occupying forces was a complete annihilation of Slovenes as an ethnic entity and hence, perhaps, also the eradication of White Carniolan identity.