Književnost in umetnost. —k Zbirka zakonov VIII. snopič. Zakon o državnem svetu in državnih sodiščih. Zakon o volilnili imenikih. Zakon o ministrski odgovornosti. Zakon o izpremembah v zakonu o obči upravi. V Ljubljani 1922. Pravkar so izšli v VIII. stiopieu Zbirke zakonov, ki jo izdaja Tiskovna zadruga v Ljubljani, zgoraj našteti zakoni od katerih je zlasti zakon o volilnih imenikih baš sedaj zelo aktualen za naša županstva. —k Izšla je 12. štev. »Ljubljanskega Zvonax z izredno bogato in pestro vsebino. A. Funtek je objavil zanimivo, mestoma sarkastično pisano razpravo, »O besedilu naših popu1 a r n i h p e s m i«, Iv. Lah zaključna poglavja svojega romana »Angelin Hidar«, pesnik Gradnik dva lepa soneta »J e s e n i v M e d a n i«; Fr. Erjavc je priobčil v črtici »Iz Cankarjcv e d e 1 a v n i c e« dva različna napisa Ivanove »Velike maše«, ki bosta zanimala ne samo literarnega zgodovinarja, marveč tudi preprostega čitatelja. Fr. Bevk je zaključil svojo enodejanko »V globini«, ki z naturalistično vernostjo slika krč.evito predsmrtno borbo čete vojakov v zakopu. Vojeslav Mole nas seznanja z bujnim gledališkim življenjem v poljski prcstolici, modernist Fr. Onič ima pesem »Jekleno znanienje«, Miran Jarc pa je končal svoje noveleto .Poletje«. V zelo bogatili »Književnih poročilih« ocenjuje Dr. Glonar simpatični Sičev zbornik »Narodni okraski«, dr. Š-r Erjavčeve zbrane spise za mladino. J. Zorec Erjavčev prevod srbskih narodnih pripovedk, in Mišičev satirični in aktnalni roman »Dede Joksim«, Dr. KidričGlonarjevo izdajo Prešernove antologije, dr. Ozwald Zbornik za pušku prosvjetu in dr. Čermelj Ntdoljkovičcvo francosko knjigo o Boškovičevi rclativistični teori.ii, kjer prihaja do zaključka, da je bil Boškovič izmed največjih duhov jugoslovanskih, 'primerjajoč _ga velikanom Newtonu, Leibinzu, Kantu. K r o n i k a pa prinaša dvoje poročil o drami in operi izpod peres Fr. Albrechta in Nika Štritofa. V vabilu na naročbo, ki je štev. priloženo, je uredništvo navedlo mnogo odličnih literarnili osebnosti. ki bodo sodelovali v prihodnjem letniku in katerih imena iamčijo. da bo »Ljubljanski Zvon« tudi v bodoče ne samo najstarejša marveč tudi najboliša slovenska revija, ki bi ne smela manjkati v nobeni hiši. —k Jurčič Josip, Spisi. Kdo ne pozna Jurčičevega »Desetega brata«. Prvi slovenski roman je. Bere ga rad študcnt, bere kmet in delavec, bere ga gospnda. Naravno nam riše v njei Jurčič življenje na gradu Slemenice, drastično ie vpletal v svoj roman humoristično postavo vedno veselega in dovtipnega dno veselega in divtipnega Krjavlja, ki je za deset vaških orginaloov, romantično — skrivnostno posvato vedno veselega in dovtipnega Kriavlia. ki ie za deset vaških originalov, romantično - skrivnostno nam opisuje životarcnje Desetesa brata — Martina. Poln notranje trage; gike. a vendar kot vescl solnčen žarek, nas zabava stric Dolef s svojimi latinskimi drobci. Tip starega grešnika. ki dela pokoro za svoje mlade dni, je Piškav — Marijan, kot nesimpatična oseba, ima svoj protiutež v sirnpatičnem in poštenoodkritem tekmecu Lovro Kvasu. Dobra Manica nas spremlja skozi ves roman kot znana prijateljica in Venclieva hčerka ji je verna družica. Dokler ie živel naš pokojni Verovšek je s svojim neugnanitn humo rjein in neprekosljivo igro skoro izpodrinil roman. Liudje so raje gledali Govekarjevo dramatizacijo, kakor pa brali Jurčiča. Pa Verovška ni več med nami in pristriženi Mohorievi Descti brat se je raztrgal in raztepel bogvekam. Zato pa bo Grafertauerieva ljudska izdaia, ki so prideiane prav zanimive opomnje, ki zadovolje radovedne poglede za kulise pisateljevega ustvarjaiija, ravnoprav prišla za dolgo zirno. Zakai desetega brata bodo ljudje vedno z veseliem in slastjo braH. Saj Jurčič ne potrebuje nikakega posebnega priporočila. 2e ime samo vleče, ker ie lurčič v izdaji tiskarne že davno razprodan, in dr. Prijateijeva, sicer izborna, a strogo znanstvena, Iiistorična kritična izdaja ne bo našla poti rned nai.širše sloje našega naroda, zato bo Grafenauerjeva poljudna Ijudska izdaja zamašila brezdvomno veliko vzrel v naši literaturi. — Povestica »Nemški valpet« ie delo stare romantične šole in se nam zdi kot dober znaiicc izza polpreteklih dni. Vendar ima lepo narodnostno tendenco, ki sicer nikjer ne sili v osprcdie. a ie vendar jasna in lepa. Da je v posameznostih tudi v tej povestici Jurčič stari mojster, nam dokazuje živahno pripovedovanje berača. ali opis pred cerkvijo. Tisk je lep in papir za današnje razmere dober Zeleli ui, da bi nam dr. Grafenauer v najkrajšem času izdal celega Jurčiča, zakaj Jurčiča bomo Slovenci vedno radi prebirali, ker je kri naše krvi, meso našega mesa; to je pravi Slovenec z vsemi napakami in vrlinami. Naj sledeprvim zvezkom čimpreie še ostali.