LETNIK II	FEBRUAR	1930.	ŠTEVILKA	2
Micka In mucka.
Ivan Pregelj:
Magister Anton.
Roman iz šestnajstega stoletja.
9.	»Judež Škarjot«.
KAJ morda ni lotrica, a prisegel ne bom. A Judeževa je. In ena sama je //	v	gradu,	pa	Polona ji je ime,« je šlo
magistru skozi glavo, ki mu je bila težka od vina in je komaj umel, kaj vse mu še pripo* veduje vikar. Vikar pa je govoril, kakor da mu nikoli nikdar ni bilo prijetnejšega posla, kot govoriti hudo o svojem bližnjem.
»Mico mojo poznaš. Malo govori pa tudi hudobna ni. Če je kdaj huda, je na strupene jezike. Sicer bi še kačo v posteljo vzela, če bi se ji ne grajala. Ampak ta Jurij, ta Stradijot
—	o dekletu Poloni ne govorim — ta Stradi* jot ji je boli zoprn kot kača. Mica že ve za* kaj in v tem enem, veruj mi, se povsem za« nesem nanjo in ji rad verjamem in je ne ka* ram, da ga je, lovača, prekrstila v Judeža in Škarijota, pa ga ti zagovarjaj, kolikor hočeš, ki si mu pismo nesel in oddal, preden si mene za svet vprašal. Mica se ne laže in se ne in si res pismo nosil Judežu in je tebe, tele za* upno, prav tako za nos zvodil, kakor je druge pred teboj, prijatelja Tomajskega, velikega duhovna Nepokoja v Solkanu, cerkveno go* spodo iz Ogleja, ki je nam sodnik »nullius«, odkar smo cesarski... Judežu si nasedel, svoji Poloni od njega poslanstvo nosil, lovaču stregel, ti moj Bog, in se moja Mica ne pre* greši, ko mu smrti privošči in je prasec že preeno neumno žensko glavo zmešal; a da ti tega ne veš, ki si tudi nekoliko Pavla Skali* čevega v šole ravnal...«
Zasopljen je utihnil vikar, ko mu je bila beseda strastno dožuborela do nekakega od< kritja, ki je trenutno zjasnilo pamet v magi* strovi, od vina trudni glavi.
»Pavla Skaliča, gojenca v Rimu?« je vpra*
šal živo; »kaj pa ste hoteli povedati, gospod vikar?«
Vikar je dejal;
»Sedi in ostani miren.«
Potisnil je magistra na stol za mizo. Potem je zaklical v kuhinjo;
»Mica! Magister je žejen. Prinesi vode.«
Proti magistru pa je menil:
»Saj se nisem zlagal? Vino užeja. Pa se strpi, da pride Mica z vodo. Tudi izvedel boš vse.«
Mica je prinesla vodo, magister je pil s slastjo, leda j je dejal vikar resno:
»To menda veš, kje je bila rajna Skaliče* va doma.«
»Vem, na poti od tu v Mahniče,« je od* govoril magister.
»Če boš šel jutri kaj domov na obisk,« je pripovedoval vikar, »boš še našel tisto hišo. Samotna stoji, ljudje se je ogibljejo, pravijo, da v njej straši. Morda straši res, po grehu, ki se je tam zgodil.«
Magister je zopet pil. Strašno je padalo nadenj.
»Rajna Skaličeva,« je govoril vikar, »Bog ji greh odpusti, vem, da ti je bila daljna sorodnica, a se strpi. Grešila je doma, sramoto je šla tajit na Vipavsko, a jaz, njen duhovni oče, sem znal za njo. Našel sem jo v Svetem Križu.«
»Vem!« je pritrdil magister.
»Našel!« je ponovil vikar, »pa ji na srce govoril, pa če je tudi do zadnjega molčala, prav na zadnje le ni. Ali slišiš?«
»Slišim,« je dahnil magister.
»Zato čuj! Prav nazadnje in samo meni je povedala... pa ne misli, da pri izpovedi! Ni* sem galjot, da bi božje tajnosti izbrbljal. Po dolžnosti človeški je povedala, ko sem ji re* kel, da hočem skrbeti za otroka, a da moram poznati očeta. Tako, glej, sem jo spestil. Slišiš?«
»Slišim,« je drhtel magister.
» J rije vemo doslej, ti boš četrti,« je nada* ljeval vikar, »da boš verjel, kako te cenim. Ali boš verjel?«
»Bom, a povejte že!« je odgovoril magister.
»Moj fant!« je dejal tedaj zopet prijatelj* sko toplo vikar, »moj fant, pa vedi torej. Njegov sin je!«
»Jurijev? Pavel Skalič? Stradiotov?«
»Njegov, kakor sem dejal. Njegov prvi greh in prvi Judež. Zakaj bil je cerkven, di* jakon je že bil, ko je Skaličevi ženitev oblju* bil. Zdaj pa reci, ali naj ga moja Mica bla* goslovi?«
»Moj Bog, moj Bog, zato sem se čudil, kje sem že videl tisto lice!« je vzdihnil magister.
»Vsak otrok sliči očetu, to je resnica. Tem trdneje lahko veruješ,« je potrdil vikar in utihnil, prepustivši magistra razmišljanju in tegobi, ki mu je zalijala osrčje in gnala ga* notje v grlo, da je požiral in si šel s tresočo se roko po obrazu, čez čelo in skranje in zo* pet nazaj v zaglavje.
»Magister Anton!« je zaklical tedaj vikar. »Česa se bova naučila ob tej zgodbi s Krasa, ki res da ni tako lepa kot ona o Ulisu in zvesti Penelopi, zato pa tembolj resnična. Kaj boš dejal glede otroka Pavla? Ali ga bova zapu* stila? Ali ga zavrgla, ker je oče njegov — od* padnik, zločinski duhovnik, Judež Škarijot? Kaj deš, magister Anton?«
»Nikoli!« je zagorel magister in s solzami povedal, kako zelo je vikarju hvaležen, da se je zavzel za otroka, preden je on sam mogel kaj storiti zanj. Povedal je tudi, da ljubi otro* ka, ki da mu je bil od prvega dne, odkar ga pozna, kot mlajši brat, ki je ves potreben starejšega brata roke in sveta. Povedal je, da je občutil, ko je zadnje izvedel, še večje usmiljenje do sirote in da bo to občutje ostalo v njem in da ne bo nehal hvaliti Boga, ki je tako obrnil, da je zdaj Pavel Skalič go* jenec Ignacijeve šole in utegne v nekaj me; secih slovesno obljubiti šolskim predstojnic kom pokorščino, nakar ga bodo potrdili za svojega pravega dijaka in učenca in bo po« tem, če mu Bog zdravje da, med najboljšimi in najbolj pridnimi.
»Pisal mu bom!« je zaključil s solznimi očmi.
»Nisi sam,« je dejal tedaj vikar, »še trije smo, ki čujemo nad njim. Trije, poznaš nas. Vigilamus — čujemo!«
»Hvala!« je dahnil magister. Vikar pa se je dvignil, stopil k njemu in ga osuknil, da je mogel videti na razpelo, ki je bilo na steni.
»Anton,« je dejal, »tam*le ga poglej! In o Njegovi Penelopi sem ti tudi že pravil, o Pes nelopi, edini, zvesti do konca. Snubci, krivo* verci jo pestijo. Čaka te! Ali še meniš, da ti je Polona na poti?«
»Ni več,« je vzdihnil magister.
»Ni več!« je ponovil vikar in se zahvalil: Slava Bogu Očetu in Sinu in svetemu Duhu.«
Magister je odgovoril;
»Kakor je bilo v začetku in je zdaj in na vekomaj. Amen.«
*	* *
Povečerjala sta z vikarjem in potem je rekel Stanj elski:
»Zdaj pa pojdi in lezi! Truden si in jutri je še en dan.«
»Nisem truden,« je odvrnil magister, »pa tudi vem, da ne bom zaspal vso noč.«
»Kaj misliš ponočevati?« se je pošalil du* h ovni.
»Mislim se zbrati,« je dejal magister in še povedal o mladem Ignaciju, ki je vso noč stražo stal v cerkvi pred Bogorodico.
»Ce takisto misliš,« je dejal vikar, »tam so cerkveni ključi, zaupam ti jih brez pridržka. Bojdi in se razmisli.«
Magister je res vzel ključe in šel v cerkev. Vikarju pa se je medtem porodila čudna mi* sel. »Luka Tomajec,« je vedel. »Za lovačem Jurijem bega in se poja. Pa je lisjak v mojem svetu nekje, če je deklino iz gradu vabil. Kje bi le našel pripravnega človeka, da bi mu to v Tomaj sporočil.« Stopil je k Mici v kuhinjo
in se posvetoval. Pol ure pozneje je že jahal mlad Kraševec proti Tomaju. Nosil je vest, ki je sam ni umel in jo zato moral vso pot na pamet ponavljati, da je ne bi pozabil: »Ču* ječi žerjav, vigilo!« je ponavljal, »ampak to noč lovi, če hočeš lisjaka dobiti, ko golobnjak zasleduje. Pa nikjer nikamor drugod kot v sonce, kadar vzhaja. Vigilo!«
Magister pa je medtem molil in iskal to* lažbe. Skoraj trideset let svojega življenja je obnavljal iz spominov, izpraševal si vest, tehtal se kakor zlato, iskal si v dušo, v želje in misli, ki jih je mislil kdajkoli. »Po vsem, kar sem doživel,« si je nekako utrdil spozna* nje, »je jasno, da me je Bog vedno varoval in vodil k sebi. Ohranil mi je večkrat živ* ljenje, da nisem utonil, da me niso ubili, da nisem umrl ne za grižo ne za golico. Prav kolikor treba, da se nisem prevzel, mi je dal trdo glavo in odljuden obraz pa še skrito hre* penenje po Poloni, da mi je kot luč svetila in sem šel in prišel, da me sram ni treba biti niti pred rajno materjo, ki zdaj vse vidi in ve, kako je z menoj. Polonka! Svetila si, dokler je Bog hotel. Zdaj si ugasnila. Zbogom, Po* lonka! Zvestejša od tebe me vabi. In bom šel za njo, pa zvest, četudi za danes Se srce boli, kakor da so mi obliž z rane potegnili. Bom šel, Gospod, kamor kličeš. Le nocoj mi še odpusti, da sem neroden, tegoben in zgubljen. Vina sem pil preveč hkrati in potem mi je tudi gospod vikar preveč hkrati zajel iz bridkega! Slava Očetu in Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku in je zdaj in bo vekomaj. Amen.«
Tako je molil magister v cerkvi. Nad cer* kev pa so vstajale jesenske zvezde in proti polnoči je vzšel še mesec. Tedaj je prikipela v magistru bolest do vrha. Vstal je raz cer* kveni tlak. »Gospod, zadušim se,« je zastokal in vzel od svetega slovo. Šel je iz cerkve, za* pri za seboj in dahnil globoko. Potem se je zgubil, ne da je vedel kam, na pot. Hoja ga je pomirjevala, strašni molk kraške noči mu je bil kakor hladilna obveza na rano. V zatišju pod bregovi proti Štjaku je šel pod burjo, z očmi v zvezdah, ki so brlele v mesečini kakor v prozorni tančici. Hodil je uro hoda, ne da je opazil. Tedaj ga je nekaj nagonsko prebu* dilo. Zaslutil je blizu hišo, ki jo je poznal. Še popoldne sta z vikarjem govorila o njej, o domu nesrečne, zapeljane Skaličeve ...
Magister je iskal in ostrmel. Za streljaj pred njim, rahlo v breg dvignjena je stala hi* ša. Mesečina ni bila, kar se je lesketalo v drobnem oknu ob vratih. Bila je luč, kakor jo prižigajo ljudje. Magistra je streslo. »Stra* ši,« je pomislil, kakor je bil izvedel od vikarja. A tedaj je občutil živo vonj po dimu iz bri* novega lesa. Tudi je videl v mesečini, da tam
gori suklja dim izpod strehe in je mislil: »Strahovi in duhovi ne kurijo. Grem, pa bom videl, kdo je notri.« Odločil se je in naglo premeril razdaljo. Deset korakov pred kočo je obstal zasopel. Tedaj se mu je zazdelo, da čuje peti. V resnici je bilo pesmi podobno, kar je slišal. Saj je taiste besede že čul, na poti od Dunaja mimo nemških dežel. Rotile sq Boga za pomoč, naj zatre Turke in papeža, ki zasmehujejo Boga. Bila je res protestant* ska pesem, a glasila se je strahotno hripavo, iz grla, ki ga stiska groza, iz srca, ki se trga v obupu in samoti. Magister je skoraj skočil naprej, pogledal naglo skozi okno in nato su* nil v vrata, da so zazijala. Ob ognju na niz? kem ognjišču je zagledal moškega. Bilo je lepo, bledo lice, porastlo s temno brado. Oči so votlo iskale v ogenj nekam. Tisti tre* nutek so se strašno zabliskale. Magister je spoznal Stradijota in videl, da je segel nekam vase in potegnil odprt nož. V magistru je vzrastel čuden pogum.
»Jurij Stradijot,« je viknil, »nisem birič in te ne lovim. Le to bi rad vedel, če je res. Po* Iona, sem čul, ni tvoja prva žena.«
»Prva!« je dejal oni odločno in pogledal naglo na levo, kjer so bila vrata v sobo.
»Ni, Jurij Stradijot. Tvoja prva je bila Skaličeva. Ne taji je. V njeni hiši nočuješ.«
Oni se je zasmejal hripavo in lezel izza ognjišča. Magister se je pripravil in pričako* val, da se bo oni zdajci vrgel nanj. Tedaj pa so se odprla z leve vrata. Na pol odeta žen* ska je planila ven in se vrgla med magistra in kraškega predikanta. Magister je omahnil iz koče. Ženska je bila — Polona . . .
10.	Slovo.
Prvi petelinji klici so budili dan, ko se je vrnil magister v Štanjel. Tiho je še bilo, ljudje so še spali, celo kokot je še enkrat zadremal. Mesec, ki je stal visoko, je risal ob ostri senci ostro luč, da je vstajalo zidovje štanjelskega gradu strahotno živo v noč kakor nekako mrtvo obličje, razbrazdano, okršeno od vi* harjev, dežja in še orožja, ki se je nekdaj lo* milo ob tej gomili kamenja, ki je krilo pod seboj celo skrit hodnik tostran v onostran do podobno utrjene gomile kamenja v Ri* hembergu. Magister je za trenutje postal pod seliščem in motril sliko zidin na višini pred seboj, kakor je vstajala ostro v senci in luči, v mrzli mesečini, mrzlo, mrtvo, tiho. Nekaka nepoznana bolest se mu je polastila srca, ne* kaka groza, ki je še ni čutil nikoli. Bilo mu je, da vidi prvikrat, kar vidi. Bilo mu je obenem, da je že doživel takisto, a nekje v nejasnem.
V	sanjah, v mrtvih sanjah. Zdajzdaj, je ob* čutil z grozo, bo začelo kakor v sanjah to mrtvo zidišče gomazeti. Ona temna lina se
bo razvlekla, kakor da se je zvrnila žival; bela, od mesečine obsijana stena se bo nabrala kakor koža na starčevem licu, nekje od zadaj iz sence bo zatulilo prečudno in nad čudno živi nestvor bo zrastlo strahotno znamenje z nebes in razodelo strašno resnico, da je blizu konec sveta ...
Magister se je od groze prekrižal, se za* vedel in stopil burno navzgor. Ko je stal pred cerkvenimi vrati, je začutil, da ima mokre lase. Še enkrat ga je streslo, kakor da vihra nekdo za njim in ga podi. Hlastno je potisnil ključ v vrata in odprl. Vrata je zapahnil za seboj. Tihi somrak in sladki cerkovni vonj sta ga trenutno pomirila. Pokleknil je pred ol* tarjem in molil zmedeno eno samo besedo, eno samo prošnjo venomer:
»Gospod, Gospod, Gospod!«
Potem je zopet slišal peteline in zaztnal medli svit daljnega dne in jutra. Po navadi mladih let, ko je še cerkveni! gospodu vikarju, je vstal in šel zvonit, ne da bi se zavedal, da zdaj ni to več njegov posel. Odzvonil je jutro in šel v zakristijo. Pripravil je mašno obleko, šel k oltarju, ga razgrnil in stopil nazaj v za* kristijo. Kakor za mladih dtni in prav tako dremoten je sedel v spovednico za gluhe. Kakor za mladih let ga je vzdramil šum bli* žajočih se korakov, da je planil, prijel za kljuko pri vratih in odprl vikarju.
»Pax tecum — mir s teboj,« je pozdravil vikar. Nekaj trenutij pozneje je že stal, da mu ulije služni vode na roke in mu pomaga obleči se v mašniško odelo. Prav tako, kakor nekdaj, brez pripombe in le predpisane mo* litve šepetaje, kakor da drugače biti ne more in ni bilo drugače vseh petnajst let, ko je bil služni človek odsoten. Ko je magister opravil duhovnika, je vzel stenj, šel in iz večne luči prižgal sveče na oltarju. Potem se je vrnil. Vikarjevi dijaki so bili prišli in so čakali. Od* kimal jim je, vzel knjigo, šel in pozvonil. Vikar je za njim pristopil, šel pred oltar, se vrnil na stopnice, pokrižal in začel moliti: »Stopil bom pred božji oltar.«
»K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost,« je odgovoril strežnik.
Potem sta se duhovnik in strežnik obtožila svojih grehov in prosila drug drugemu od* puščanja in usmiljenja božjega. Duhovnik je šel s tiho molitvijo pred oltar, molil in klical, naj se Gospod usmili. Potem je bral list, pre* šel na sredo oltarja in strežnik je prenesel knjigo na evangeljsko stran ...
Kakor izbrisana je ugasnila vsa tegoba, vsa groza noči in nočne poti v magistru. To* plo, brezkončno goreče in prvič je zahrepenel: »Gospod, Gospod! Daj mi, da bi-Ti kdaj tudi jaz maševal!«
Obenem je rastlo iz prvega mašnega dela v vse druge vse večje ugodje v njem. Zdelo se mu je, da je vsa razlika človeškega stanu med njim in darujočim svečenikom izginila, da sta on sam in duhovnik eno samo, ena volja in želja, dna sama pobožna molitev iz dveh ust in dvojih src. Čudno spoštovanje se je vnelo ta trenutek v strežniku do duhovnika, ki je spreminjal z besedo kruh in vino v meso in kri božjega Sinu. »Kako?« se je čudil, »da sem tolikokrat stregel k maši in še včeraj gospodu Mateju v Koblji glavi, pa nisem ni« koli kaj tega občutil? Saj to nobeno kajfeštvo ni, ta služba. Sveta, vitežka služba je, oproda sem vojaku božjemu, vitezu, ki ga je neskon* čno poveličal Izveličar!« Kakor da duhovnik sluti notranjost magistrovo, se mu je zdaj pa zdaj iz šepetane besede utrnila krčevito po* udarjena beseda, izraz polnega srca, brez* mejne ljubezni do Boga in bližnjega. To ni bil človeški vikar Jože, bil je neki poveličani, sladko spremenjeni . .. Čudna, grozeča slika štanjelskega zidišča v mrzli mesečini, kakor jo je preje doživel, je vstala še za trenutje pred magistrovim notranjim očesom. A zdaj jo je umel, ni ga strašila. »Človeški napuh! Zidaj v višave do neba! Le s prstom bo mig* nil Gospod in sesul se bo temeljni turn. Zem* lja človeška! Kaj si bila in boš, kadar bi ugas* nilo to milostno solnce neštetih maš, ki gorijo za mir in rotijo za odvrnenje sodbe vsak dan, vsako jutro v nebo!«
»Ite, missa est,« se je okrenil duhovnik. »Deo gratias,« je domolil strežnik in utonil v skrivnostno besedo Janezovega evangelija:
V	začetku je bila beseda . ..
Duhovnik je vzel kelih in pokleknil na stopnico ob strežnika.
»Za verne duše. Oče naš .. .« je molil. Strežnik je domolil.
»Na čast vsem svetnikom in svetnicam božjim . ..« je še molil duhovnik in mu je strežnik odgovarjal z molitvijo.
»Za svetega očeta v Rimu, za prevzviše* nega gospoda škofa, za vse verne in zveste služabnike svete Cerkve. Oče naš .. . Kakor v nebesih, tako na zemlji.«
»Daj nam danes naš vsakdanji kruh... temuč reši nas hudega.«
»Slava Bogu Očetu in Sinu in svetemu Duhu.«
»Kakor je bilo v začetku in je zdaj in bo vekomaj. Amen.«
Magister je podal vikarju pokrivalo. Ko je oni stegnil roko po njem, mu jo je strežnik poljubil.
»Benedictus — pax tecum!« je voščil du* hovnik. »Blagoslovljen — mir s teboj!«
(Dalje.)
Prof. Rado Bednarik:
Pričevanje rek in voda.
NISO le ljudstva in države tekom zgodo* vine izpreminjali svojega obraza, tudi lice naše zemlje je predrugačilo svojo obliko. Od začetka stvarstva pa do danes so neprenehoma na delu naravne sile: voda, ve* ter in solnce, ki klešejo in dolbejo poteze na obrazu naše zemlje. Reke nanašajo, morski tokovi odplavljajo. Solnčna toplota razsušu* je zemeljske plasti, veter jih prenaša. Kjer je bilo prej ravno, tam je danes morda hrib. Večno presnavljanje v Stvarnikovi delavnici!
Tudi naša ljuba deželica se je v dolgih dobah svojega obstanka postarala. Tek nje* nih voda se je preložil, jezera so izginila. Le na podlagi starih izkopin, geoloških plasti ali morfoloških tvorb (oblik hribovja) morejo učenjaki povedati, kakšna je bila zemeljska površina pri nas pred davnimi tisočletji.
Nehote se človek vpraša, ko uživa kje s Prevala pogled po Soški dolini, tja čez Brda in kraške goličave, kakšno obliko je imela naša ožja domovina poprej. Gotovo se ne stara tako kot človek, ki se že v par letih sključi v dve gubi, toda vendar se celo v zgo* dovinskih zapiskih bere o prirodnih pojavih, ki so zgrbančili ali zgladili lice celih pokrajin. O takih spremembah nam poroča posebna ve* da, zgodovinska geografija. V knjigah te ve* de se bere, da so še pred stoletji reke drugod tekle kot danes. Marsikje, kjer danes valovi žitno polje, so v davnih časih pljuskali je* zerski valovi. S spreminjanjem narave se je spreminjalo tudi življenje ljudstva, zgodovi* na dežele. Glavna reka v goriški deželi Soča je od najstarejših časov prekladala strugo.
Sočin tok sta poleg manj važnih popiso* vala dva zaslužna zgodovinarja naše dežele: Marchesetti1 in Czornig.2 Po teh dveh je svoj opis povzel naš zgodovinar Simon Ru* tar v zgodovinskem spisu »Poknežene grofije Goriško*Gradiščanske«.
Stari pisatelji Ptolomej, Plinij, Strabo na* števajo reke »desete rimske pokrajine«, a Soče ne omenjajo. Poznajo pa dobro Nadižo
1 Dr. Marchesetti: Sull’ antico corso deli’ Isonzo v Atti del museo civico di storia naturale, VIII. Trst, 1890.
2 Uber die in der Grafschaft Gorz seit Romerzeiten vorgekommenen Veranderungen der Flusslaufe. — Der Isonzo als der jiingste Fluss von Europa. To je nemški prevod Czornigovega predavanja na pariškem geolo« škem zborovanju. Daljše poglavje o Soči ima tudi v svoji zgodovini »Das Land Gorz und Gradišča«.
(Natisso) in Timav (Timavus). Kranjski zgo* dovinar Schonleben meni, da so stari zame* njavali Ter (lat. Turrus, italij. Torre) s Sočo.
Kod jc tekla Soča.
Potemtakem se Soča tedaj ni izlivala tam, kjer se danes. Tudi njen gorenji tek do Sv. Lucije je moral hiti drugačen. Pravtako be* remo v zapiskih starih pisateljev le na par mestih o reki Sontius.
Izrecno jo omenja pisatelj Jordanes, ko pravi, da je vzhodnogotski kralj Teodorik le* ta 489. premagal herulskega vojskovodjo Odoakerja in se utaboril »ad pontem Sontii« (pri soškem mostu). Rimski miljnik ad pon* tem Sontii pa je moral stati nekje na današnji
Majnici. Na naših tleh, na polju med Mirnom in Sovodnjami, se je izvojevala bitka za po* sest Italije.
Med letom 507. in 511. je kralj Teodorik pisal Lukristanom, prebivalcem ob Soči (Lu* cristanis super Sontium constitutis), naj skr* be za javno pošto (cursus), ker se z njo kra* ljevi ukazi hitro prenašajo. To sta dve mesti, kjer zgodovinar Cassiodorus omenja Sočo.
Omembe vredna je tudi himna, ki jo je spesnil oglejski patriarh Pavlin ob smrti fur* lanskega vojvode Erika, ki je I. 799. padel pri obleganju Trsata. Pavlin poziva po teda* njem običaju reke, naj žalujejo po padlem Eriku, in tu omenja vrtinčasto Sočo ter de* veteroviri Timav.
Objokuj ga z menoj, skalovje Timava!
Iz vrelcev devetih rek devetero napajaš; slano vodovje Jadrana jih slastno požira Donava, Sava, Kolpa in Mura,
Krka, Nadiža in Soče vrtinci, za Erika sladkim imenom solze točite!
Vse te opazke o Soči pa izvirajo šele iz poznejših stoletij. Pisatelji začno omenjati spodnji tok Soče šele v 6. stoletju. Se je li naša »hči planin« šele pozneje rodila?
Skoraj bi trebalo temu pritrditi. Rimljani so menili, da izvira Soča pod Predelom: da je sedanja Koritnica Soča. Za pravi izvir So* če niso vedeli, ker je skrit v stranski Trent* ski dolini, kamor ni zašla stopinja rim* skesa vojaka ali trgovca, ki sta se raie držala obljudene ceste čez prelaz. Ho Kobarida ie po mnenju učenjakov ostala'Sočma struga ne* spremenjena do danes. Pri Kobaridu "ie na zavila pod Starim selom do Robiča, kier se ie izlivala v Nadižo. Široka ravnina med Ko* baridom in proti Tolminu je pa bila dno pre* cejšnjega jezera.
Po današnji strugi Soče od Sv. Lucije do Sovodenj so se podili valovi Idrije, Bače in pritokov. Pod Gabrijami pri Mirnu pa sc je zopet širilo jezero, kamor se ie izlivala leno se vijoča Vipava, fluvius Frigidus (Mrzla re* ka) starih Rimljanov. Zgodovinar Czornig trdi, da se je jezero raztezalo od Prvačine do Sovodenj. V tem mnenju ga potrjujejo ostan* ki ladij, ki so jih našli nad Renčami visoko gori nad sedanjo gladino Vipave.
Novejši raziskovalci3 so prišli z višinski* mi merjenji do prepričanja, da se je jezero raztezalo v treh jezikih: od Podgore do Maj* nice, drugi del od Majnicc do Orehovcii in en jezik od mirenskega gradu proti Prvačini. Natančno določiti obalo je danes težko. Zgo* dovinskih zapiskov o tem jezeru je prav ma*
lo.	Iz geoloških sestavin (iz ozemlja samega) pa se da sklepati na nekdanje jezero.
Jezero ob vznožju Krasa je baje imelo od*
tok po kraških podzemeljskih jamah ter je pojilo Doberdobsko jezero in pa močne vrelce veletoka Timava pri Devinu. Da del Vipave še danes ponika in se prikaže v Doberdob* skem jezeru, je trdno dokazano.
Tima v je ena prvih rek v Evropi, ki so jo že najstarejši pisatelji poznali.Grški zemlje* pisec Skylax omenja Timav že 500 let pred Kristusom. Slavni rimski, pevec Virgil opeva Timav v junaški pesnitvi Eneidi, da je »An* tenor prišel k Timavovim vrelcem, kjer iz sedmih izvirov drvi v morje z močnim bob* nenjem«. Cela vrsta drugih starih in srednje* veških pisateljev z občudovanjem omenja kraški Timav. Vsi so ga smatrali za veletok, ker je gnal iz močnih vrelcev obilo valov po kratkem teku v morje. Velike ladje so lahko prijadrale iz morja naravnost gor do vrelcev. Czornig tudi pravi, da so imeli Rimljani ob Timavu veliko pristanišče.
Timav je dobival vodo iz kraških podze* meljskih rek. Omenili smo že, da je jezero pri Gabrijah in ž njim stara Soča in Vipava imelo podzemeljski odtok v Timav.
Še danes izvira Timav iz treh močnih vrelcev pod državno cesto med Tržičem in Devinom ter se izliva po četrturnem teku v morje. Timav ni več ponosni veletok, ob ka* terem so se dvigali zidovi štivanskega samo* stana, kamor so romali starodavni naši pred* niki na božjo pot ter vpisovali svoja slo* venska imena na rob evangelija sv. Marka, svete priče naše govorice. Ko so drli divji Obri po naših tleh, so požgali 1. 611. tudi ta starodavni »samostan sv. Ivana iz Tube*< ob Timavu. Šele oglejski patriarh Ulrik Eppen* steinski je samostan 1. 1112. dvignil iz ruševin in ga dal benediktincem iz samostana Belinja pri Ogleju »za letno bivališče v zdravem kra* škem zraku«. Oni zanimivi književni sporne* nik so prenesli v belinjski samostan, odkoder je prišel v last oglejskega kapitlja. V benečan* skih vojnah so pa zaradi varnosti poslali evangelij sv. Marka v Čedad. Pa ne le zavoljo svo’e čudne narave in slavnih prič na njega bregovih se je ohranil Timav v zgodovini, ob nie2ovem viru je bilo tudi vojno in kupčijsko središče. Ladje z morja so priplule na štivan* sko tržišče, obložene s prekomorskim bla* gom. S kopnega, daleč gori od severa in o2r* skih ravnic, so pa prignali obilo koni, kaiti tu ie bil že iz davnine znamenit konjski '''se* meni. Kako živahen in važen ie moral biti ta semeni, nam priča bula (naneško pismo) pa* pežn Ronifaciia IX. iz 1. 1405., ki ie zgrozil z izob^eniem iz Cerkve vsem onim. ki bi mo* tili ali preprečevali semenj, zlasti še konjski.
*	Comel Alvise:	Alcune	riccrche	sull’	antico lago
del medio Isonzo. Gorica 1923.
Takrat so namreč obcestni tolovaji večkrat napadli trgovce s severa in jih oplenili. Sej* mar jev je bilo vedno manj in samostan je trpel. Zato je papež posegel vmes. V kasnej* ših stoletj.ih je pa radi svojih prirodnih po* sebnosti znani Timav zgubil svojo slavo.
In zdaj bomo videli, kako je mrtva narava brez'človeškega delovanja napisala’kaj ^ani* mivft poglavje iz zgodovine naše domači jel Nekdaj mogočni veletok Timav je postal ne* znatna kraška reka. Nenaden naravni dogo* dek, ki ga opisuje Pavel Dijakon v Zgodovi* ni Langobardov, v knjigi, posebno važni za naše kraje, je povzročil močne spremembe. Tam beremo; »Tedaj (okoli 1. 585.) je prišla nad Benečijo, Ligurijo in druge dele Italije taka poplava, kakršne še ni bilo izza Noeto* vih časov. Cela posestva in zemljišča je od* neslo, ljudje in živali so v obilni meri pogi* nili. Ta poplava se je pripetila 17. oktobra; toda bliskalo in grmelo je tako močno, kakor ne sicer v poletnem času.« Ta prirodna ka* tastrofa je imela posledice tudi v naših kra* jih. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev (moč* no za to sta Kandler in Czornig) se je zaradi nalivov udrl z vrha Matajurja mogočen usad in zajezil Sočo, da se ni več mogla združiti z Nadižo. Po sili se je morala iztekati v jezero pod Kobaridom, dokler se ni jezero napolnilo in si izdolblo odtoka proti Sv. Luciji. Naraslo vodovje se je valilo po srednji Soški dolini in se izlivalo v jezero pod Gabrijami. Ker so va* lovi nanosili s seboj polno debelega proda, so se podzemeljski jezerski odtoki-.zamašili. Ti* mavovi vrelci niso več bili tako močni. Nar-a* ščajoče jezero je. pa.prestopilo brpgove. in si poiskalo v zapadni smeri višje Gradiške od* toka v Teru, ki je danes z Nadižo združen, Ta struga se je zvala za Rimljanov Natisso (Nadiža) in je tekla pod oglejskim mestnim obzidjem proti morju. Soča se torej ni po pre* doru jezera vila kot danes ob vznožju Krasa mimo Gradiške, Zagraja in Foljana, marveč dosti bolj na desno tako, da se je izlivala v morje blizu Ogleja, kakih 6 kilometrov vstran od sedanjega ustja. Polagoma si je dolbla strugo proti vzhodu. Iz 1. 1490. poroča kroni* ka, da je Soča začela izpodjedati temelje far* ne cerkve v Št. Petru ob Soči. Potemtakem se je struga pomaknila za dober poldrugi kilo* meter na levo. Stare bukve povedo, da je ondi tekla reka Ara; naibrže. je to ime da* nočniega Sočinega ustja, ki se splošno zove Zdoba'.
Medtem kn so si reke nrebiiale nove struge, sta se Kobarijsko in Gabrijsko jeze* ro izsušili.
Tako ste videli, da ’e tok voda vn^v^l tu* di na prebivalce. Ob vebki vodni cesti ’e šla glavna trgovska pot čez Predel, mimo Koba*
rida, po nadiški dolini na Čedad in Oglej. Ob mogočnem Timavu je vstalo poleg pri« ljubljene božje poti tudi važno trgovsko sre* dišče. Kjer so se svetlikali jezerski valovi, tam so bili ribiči in ne kot danes poljedelci. Ko se je lice prirode spremenilo, se je tudi to bujno življenje ob rekah predrugačilo ali pa obrnilo v drugo smer. Nadiška cesta je zgubila svoj pomen; od staroslavnega Štiva* na ni ostala niti ribiška vas; na dnu nekda* njih jezer so Pa rodovitne njive.
Nekateri učenjaki z drjem Marchesettijem v prvi vrsti pa trdijo, da se Soča ni izlivala pri Robiču v Nadižo, marveč je Nadiža, ker ima višje dno, tekla pod Kobaridom v Sočo. Tudi gorenjega soškega jezera, pravi, ni bilo. To dokazuje pa takole: pri Sv. Luciji je od* kril keltsko grobišče, staro najmanj 2500 let. Grobovi so pokriti s plastjo zemlje, ki ne kaže, da bi se bila usedla na jezerskem dnu. Ker torej nad grobiščem ni naplavin, tudi j e* zera ni bilo. Najmanj pa je še mogoče, da bi bilo obstojalo še do 1. 585., ker bi sicer moralo pokrivati keltske grobove jezersko blato. To* rej je Soča tekla približno kjer danes in tudi govorjenje o slavni nadiški cesti je brez moč* ne podlage, ker reka ni izdolbla dovolj široke soteske med Mijo in Matajurjem.
Toda to so le različna mnenja. Da je bilo lice naše domovine v davnih dobah drugač* no, pričajo globoki udori: čepovanska dolina preko Prevala se nadaljuje na Krasu v Dolu, ki gre prav do Timava. To ie morala biti v davnih geoloških dobah struga kakega ve* letoka.
Kdor hodi z odprtimi očmi med gorami in po ravninah naše domačije, se bo prepri* čal, da stare bukve prav kažejo, ko trde, da so reke goriške dežele še ob koncu starega veka premikale svojo strugo.
»Za podnom« proti Grintovcu.
Denarja ko listja.
Vesela povest iz ameriškega življenja.
Spisal Peter B. Kvne. — Prevedel France Magajna.
II.
KO je odvetnik Pik dospel v urad svojega oskrbovanca, ga je našel stegnjenega in negibnega ležati na golih tleh pisarnice. Bil je mrtev. Hišnik Bunker, majhen, sivolas možic sivega obraza, po pasje pohleven in po* nižen, je sedel na stolu v drugem koncu sobe in nemo čuval nad truplom svojega gospoda.
Ko se je prikazal odvetnik, se je hišnik ozrl kvišku in na ustnicah mu je zaigral rahel smehljaj. Zanj je pač dospela dolgo pričako* vana ura osvobojenja.
»Srce ga je,« je pojasnil suho. »Službo mu je odpovedalo.« Pomolčal je nekoliko in do* dal: »Čeprav sem mu služil trideset let, ne mo* rem trditi, da močno žalujem za njim.«
»Veseli morate biti in ne žalostni. Radovali se boste, če vam povem, da vam je v oporoki, izdelani pred štirinajstimi dnevi pri meni, volil deset tisoč dolarjev.«
»Deset tisoč dolarjev! Deset tisoč!« je stari sluga ponavljal z rastočim glasom. »Samo de* set tisoč? Pa saj mi je vedno obljubljal, da mi zapusti najmanj sto tisoč. Svoje življenje sem mu bil zadal in zato sem prejemal samo me* dlo plačo in psovke. Zdaj na smrtno uro gre in me prevara.«
»Dozdeva se mi, da sem med vsemi, ki so imeli z njim opravka, jaz edini, ki ga n5 pre* varal,« je dejal Pik prijazno. Potrepljal je sta* rega pisarja po mršavi rami. »Obžalujem vas, Bunker. Pomagal sem vam. kolikor sem mogel. Starec vam je hotel zapustiti samo pet tisoč, pa sem ga inavijal do desetih tisočev, dalje pa ni hotelo iti. Dosegel sem kočljivo točko in če bi ga bil še kaj priganjal, bi se bil razto* gotil in morda črtal vse.«
Bunker je vzdrhtel in dve solzi sta mu zdrknili po razoranih licih. »Najhuje bo priza* delo mojo ženo,« je tožil. »Velike gradove je zidala s to zapuščino. No, naj bo; zdaj ni več mogoče pomagati. Hvala vam, gospod Pik! Prepričan sem, da ste storili, kar je bilo v vaši moči.«
Odvetnik se je vrnil v svoj urad. Dve uri pozneje je v kalifornijskem mestecu Pilarci* tosu prejel Elmer Svital sledečo brzojavko:
Muscatine, 1. avgusta 1924.
»Vaš stric Hiram Butter\vorth danes tu umrl. Javite mi, kako naj se izvrši pogreb. Pokojniku sem bil pravni zastopnik po* oblaščen urediti zapuščinske zadeve.
Odvetnik Pik.«
To obvestilo je prejel Elmer, baš ko se je odpravljal na dom svoje izvoljenke, da jo popelje na mestni trg poslušat sviranje mestne godbe. Seveda je deklici takoj pokazal brzo* javko.
»Kaj misliš storiti, Elmer?« je vprašala.
»Odvetniku Piku bom sporočil, naj odda staro mrho kaki zdravniški šoli. Tako, menim, bo več koristil človeštvu po svoji smrti kot mu je ves čas svojega življenja.«
»Oh, prosim, nikar ne stori tega, Elmer!«
»Seveda ne! Le pošalil sem se malo. Bil je brat moje matere, čeprav taka brezsrčna las kota. Vkljub vsemu stiskanju je najbrž umrl kot berač, drugače bi mi odvetnik gotovo ne sporočal njegove smrti. Gospodu Piku pošljem brzojavno pismo. Naj oskrbi staremu ode* ruhu preprost, a dostojen krščanski pogreb, za kar ne sme porabiti več kot sto petdeset do* larjev, račun pa naj pošlje meni. Radi spomina na svojo mater nočem, da ga zagrebejo kot žival.«
Nelka ga je za te besede toplo potrepljala po roki. »Veseli me, da to storiš, Elmer. V svoji lakomnosti je moral zelo trpeti.«
Odšla sta poslušat koncert. Ko sta se po* zneje pred vratini njenega doma poslavljala, je Elmer pridržal njeno roko v svoji več časa kot je bilo potrebno.
»Nelka, dušica moja, kakor božji blagor si mi!« je rekel iskreno. »Nekega dne, ko bo moja ladja priplula v pristan .. .« Nenadoma je umolknil kakor v zadregi. Čez nekaj časa je dostavil: »Kako bo priplula v pristan, če je sam ne okrenem tja, in kaj mi pomagajo sanje, dokler ne vem, ali se morejo uresničiti ali ne?«
»Elmer,« je dejala Nelka in mu zaupno po* ložila roko na ramo. »Preden preteče teden, bo tvoja ladja v pristanu. V svojih kosteh ču; tim to, tako nekako kot stari skrninasti ljudje, ki v kosteh čutijo, da se bo naslednji dan vre* me izpremcnilo. Ali bi ne bilo lepo, Elmer, če bi bil stric Hiram bogat in bi bil pred smrtjo zapustil vse tebi?«
»Ni upanja,« je rekel mračno. »Od te elo* veške izgube ni še nihče ničesar dobil. Edino moja mati — ko sta bila še otroka —-je dobila od njega ošpice.«
»Ti ga nisi videl nikoli, kaj, Elmer?«
»Nikoli in nikoli ga nisem! želel videti.«
»Pa če bi se nepričakovano zgodilo, če bi ti bil res zapustil bogatijo, kaj bi počel, povej mi, Elmer?«
Resno jo je pogledal in kmalu bi ji bil od* govoril brez obotavljanja, ki se je v hipu vzbudilo v njem. Ugriznil se je v ustnice in vzdihnil.
»Kaj bi počel? Kako veliko podjetje bi ustanovil, kajpada,« je odvrnil.
Deklica je otožno pokimala. Neznana slut*
nja mu je pravila, da je s svojimi besedami ni zadovoljil, kajti Nelka mu je rahlo izvila roko in mu želela lahko noč.
Gospa Matilda Brajeva, bolje poznana v Pilarcitosu pod imenom »stara gospa Braje* va«, je dospela ob sedmih zjutraj v brzojavni urad, da sprejme iin zabeleži brzojavna pisma, ki so došla tekom noči. Najbolj jo je vzbu* dilo ono, ki je bilo naslovljeno na Elmerja Svitala.
»Še vedno se dogajajo čudeži!« je mrmrala dobra duša in segla po telefonu. Človek bi me« njil, da bo nemudoma telefonirala Elmer ju. Toda dobro je vedela, da Elmer Svital nima telefona in bo zategadel moral počakati, da dospe v urad možak, ki je z grmečim mo« tornim kolesom raznašal brzojavke vsem onim, ki jih s telefonom ni bilo mogoče doseči.
Glas gospe Brajeve se je tresel od razburjen nja, ko je zaklicala številko. Ko je dospel od* govor z one strani, je prosila, naj pride k te« lefomu gospodična Nelka. Dolgo, neznosno čakanje. Končno je zadonel Nelkin glas: »Halo!«
»Nelka! Ali veste, kaj se je zgodilo? Bras jeva iz brzojavnega urada govori.«
»Kako naj vem, gospa Brajeva? Sodim po glasu, da ste močno razburjeni. Povejte mi brž, kaj je.«
»Elmerja Svitala stric Hiram Butter* \vorth je včeraj umrl. To vam je že znano, kajneda?«
»Da, gospa.«
»Ravno to minuto sem prejela od nekega odvetnika brzojavno pismo, namenjeno za Elmerja, v katerem mu sporoča, da so odprli oporoko njegovega strica, ki da mu je zapustil en milijon dolarjev! Ali ste me slišali, Nelka? En milijon dolarjev! Ali ni to čudovito, Nelka?«
»Veseli me, gospa Brajeva, da je Elmerja doletela tolika sreča.«
»Elmerja tolika sreča!« Stara gospa Bra* jeva je skoro kriknila te besede. »Kaj pa vaša sreča? Ali ni to tudi vaša sreča, Nelka?«
»Kdaj ste prejeli brzojavno pismo, gospa Brajeva?« Nelkin glas je bil povsem miren.
»Ravno zdaj; eno minuto ni od tega.«
»Dobro, gospa Brajeva. A povejte mi, če* mu ne pošljete brzojavke naravnost Elmerju? Ali bi ne bilo bolje, da bi on sam obvestil ljudi o svoji nenadni sreči?«
»Toda jaz sem mislila — i, no — mislila sem, da boste vi želeli vedeti prvi.«
»Bojim se, gospa Brajeva, da preveč mi« slite, kadar gre za stvari, ki vas ne bi smele nič brigati,« je rekla Nelka mrzlo in obesila slušalko.
»Nehvaležna mačka!« je siknila stara Bras jeva in nemudoma poklicala gospoda Klav*
dija, pastorja bližnje protestantovske cerkve. Njemu je sedaj poročala presenetljivo vest
o	Elmerjevi sreči, in sicer »strogo zaupno«. Gospod Klavdij je obljubil, da bo čuval to skrivnost kot zenico svojega očesa, in se nato vrnil k zajtrku, kjer je novico zaupal samo svoji ženi in starejši hčerki.
Pet minut pozneje je njegova starejša hčerka Aliča telefonirala Anzelu Modiju, predsedniku in edinemu lastniku Trgovske banke v Pilarcitosu, o katerem je vedela, da bo obrnil oči v tako grmadno bogastvo, ki bo prišlo v roke enemu od meščanov. Gospo* dična Aliča je bila knjigovodkinja v njegovi banki in je vedela, da ga je pred par meseci Elmer Svital prosil za pet tisoč dolarjev po* sojila, ki naj jih vknjiži na hišo v Modri ulici. Gospod Modi je tedaj imel gluha ušesa in EU mer je ves togoten zapustil banko.
Ko je stari Anzel prejel od deklice poro* čilo, ji je dejal, da je zelo razumna in da sme računati na njegovo hvaležnost. Aliča je v tis hem zadovoljstvu obesila slušalko na kavelj in ugibala, koliko se ji bo plača povišala.
Anzel Modi je brez odloga telefoniral gospe Brajevi in odločno ukazal, da mora br* zojavko Ebnerju Svitalu zadržati eno uro. Stara gospa Brajeva bi trepetala za svojo službo, če se ne bi pokorila ukazom najbo* gatejšega moža v mestu.
Tisto jutro je Elmer Svital odšel z doma ob pol sedmih. Za trenutek je postal pred hišo, da si utrga pol razvit cvet na rožnem grmu in si ga pripne. Prižgal si je še smotko in uravnal svileni robec v naprsnem žepu, da je imenski znak v vogalu ljubko kukal v božji svet. Potem je brhko zavihtel palčico in prožno odkorakal po Modri ulici proti igrah nici Sama Haskinsa, kjer je bil v službi.
Igralnica »Tri in trideset« je bila najodlič* nejše podjetje te vrste v Pilarcitosu in je da* jala mestecu pristno velemestno lice. Saj pa je gospod Haskins tudi potrošil samo za po* liištvo in opremo nad šest tisoč dolarjev. V prvi sobi so se prodajale smotke vseh vrst, v ozadju se je pa razprostirala velikanska dvo* rana, na katere dveh tretjinah so bila keg* ljišča, ostali prostor so pa zavzemale velike igralne mize. Tu se je vsak dan ob vseh urah zbiral moški svet. Še dvoje takih podjetij je bilo v mestu, a obe sta šle rakovo pot in obe sta že bile na ponudbo komurkoli, ki bi ju hotel vzeti v najem. Elmer Svital je bil Hass kinsov prvi pomočnik in za svojo službo je prejemal tedensko štirideset dolarjev, kar so ljudje v Pilarcitosu smatrali za naravnost kraljevsko plačo.
Na vogalu, kjer sta se stikale Modra ulica in Ozka ulica, je Elmer postal. Tam so zijali izpraznjeni prostori neke bivše mes*
nice. To si z lahkoto razbral, če si se le ozrl na obledeli zlatomodri napis na pročelju, pod katerim je stalo tudi ime bivšega lastnika:
H.	Wasservogel.
Vsako jutro se je Elmer tukaj ustavil; vsako jutro se je zagledal v žalostne, za* puščene prostore, kjer je bil gospod Wasser* vogel obupno prijadral v gospodarski polom. Tu je Elmer vsako jutro koval lepe načrte.
V	ospredju, na prostoru nekdanje mesnice, bi sijala krasna brivnica in prodajalna tobač* nih izdelkov; obširne prostore v ozadju bi z lahkoto izpremenil v prikupno igralnico in v par kegljišč. Vse to je že premislil in pre* računal do poslednjega žeblja. Potreboval bi pač pet tisoč dolarjev, če bi hotel vse te lepe načrte uresničiti, a tako svoto bi mu lahko marsikdo posodil in jo vknjižil na hišo, ki je vendar bila vredna mnogo več. Njegovi pri« hranki in še pet tisoč, da! Vnaprej je videl, kako bi se zbiral moški svet pri njem in kako bi zapuščal igralnico Sama Haskinsa.
Elmer Svital je dobro vedel, kdo je bil tisti magnet, ki je pritegnil občinstvo k Samu Haskinsu in docela uničil dva njegova tek* rneca. Sam Haskins ni bil privlačen človek, to žalostno dejstvo moramo priznati. Neolikan in robat je bil. Tako je na primer žvečil tobak, kar je jako grda razvada. V toplih poletnih dnevih je slekel jopič in telovnik in stregel ljudem, oblečen samo v hlače in srajco. Oprte so mu tudi bile zmeraj samo oprte in vselej je nosil take, ki so bile živordeče barve. Sas mo pomislite: star možakar nosi živordeče naramnice! Poleg tega je imel še navado plju* vati v pljuvalnik, ki je stal v nasprotnem koncu sobe. Na tako daljavo ga je seveda vselej zgrešil. Nekoč se je zgodilo, da si je stari Anzel Modi zapalil na Haskinsonovem vžigalniku smotko, ki jo je bil kupil drugod. Ne da bi se posvetoval z Elmerjem, je Sam Haskins nemudoma dal pribiti nad vžigalo lično tablico, na kateri je stalo s črnimi čr* kami napisano:
POZOR!
Kjer ste kupili, tam si tudi prižgite!
Elmer ni besedičil, ali je napis umesten ali ne. Ta napis pa Samove priljubljenosti ni razširil.
»Vzrok, da Wasservogel ni imel uspeha,« je mrmral Elmer to jutro (in nekaj sličnega je mrmral vsako jutro, kadar je tam postal), »tiči v tem, da je imel prostore, ki so za me* snico neprimerno preveliki. Polovica bi mu povsem zadostovala, drugo polovico bi pa dal v najem. Na tej de strani postavim šest briv* skih stolov — stole in druge potrebščine do* bim kmalu — potem poiščem mladeniča, ki bo brivnico vodil, in ta sama bo morala kriti
najemnino za vse pritličje in še nekaj po vrhu. Samo če — «
»Dobro jutro, Elmer!« ga je pozdravil ra« dosten glas.
Obrnil se je in zagledal starikav obraz, ki mu je bil videti znan. Ko si je moža natanč« neje ogledal, je spoznal starega Anzela Mo« dija, ki ga je v poslednjih petih letih videl vsak dan.
»Oh, vi ste, gospod Modi. V prvem hipu vas nisem niti poznal,« je pikro in prezirljivo dejal bankirju. »Znabiti bi vas spoznal, ko sem pa videl na vašem obrazu smehljaj, sem menil, da bo kdo drugi!«
»Ha«ha! Ha! Ha«ha!« se je krohotal stari Anzel, v njegovem smehu pa ni bilo veselja. »Še vedno imate piko name, kaj, Elmer?«
»Posebnega veselja ne čutim, kadar vas vi* dim,« je dejal Elmer odkritosrčno. »Vi ste za« stavni čar in ne bankir. Bankirji posojajo včasih denar tudi na marljivost in zmožnost človeka, če ga poznajo, da je mož. Vi pa za« htevate celih šestdeset odstotkov večjo var« ščino kot znaša dolg. In še tedaj hočete od« govornih porokov.«
»Veste, Elmer, tudi mi bankirji ne mo« remo storiti vselej vsega, kar bi znabiti radi,« ga je tolažil stari Anzel. »V svojem pošlo« vanju moramo biti do skrajnosti previdni. Sicer sem pa mnogokrat premišljeval o vašem predlogu in prišel sem do zaključka, da na vas lahko tvegamo tako svoto.«
»Gospod Modi!«
»Prišel sem do zaključka,« je nadaljeval mogočnik, »da če si vi na svojo roko usta« novite tako podjetje kot Haskinsovo, pojdejo vsi njegovi dosedanji posetniki za vami ka« kor gredo pijanci za žganjarskim kotlom. Haskins tudi zasluži kaj takega. Vi se trudite, da povzdignete njegovo podjetje, on pa samo podira. Spomnite se le na tisto tablico, ki jo je obesil nad vžigalnikom. Vrag ga podiši, jaz ga že naučim! Kadarkoli ste pripravljeni Elmer, pridite k meni v banko, pa vam odštejem potrebni denar. Kakor sva rekla, pet tisoč dolarjev, vknjiženih na vašo lastnino na Modri ulici in pa, čujte —« Na obrazu sta« rega Anzela so se začrtale dobrohotne gube. »Ali ste prepričani, da bo pet tisoč dovolj? Če bi bil z vami, ne bi ugriznil več kot bi mogel požreti, ampak če se vam zd|i, —«
»Po pravici rečeno, potreboval bi deset tisoč. Dva tisoč pet sto jih imam prihranjenih in so naloženi v vaši banki.«
»Ako vtaknete vse svoje prihranke v pod« jetje, kaže to, da imate zaupanje vanj. To mi ugaja, Elmer. Če želite, pa dajva posojilo zvišati na sedem tisoč pet sto. Tako bo prav, ali ne?«
»To je lepo, gospod Modi. Oprostite mi
nepremišljene besede, ki sem jih rabil proti vam oni dan in še danes. Bojim se, da sem se prenaglil.«
Stari Anzel je dvignil roko. »Nikar ne omenjajte tega, Elmer. Vsaki človek kdaj za« blodi. Oh, kolikokrat sem že jaz! Torej, kakor sem že rekel, kadar boste pripravljeni na strel, pa se oglasite pri meni.« Prijateljski mu je pomahal z roko in se napotil proti rdečemu poslopju banke, da ga otvori.
Elmer je zamišljeno zrl za odhajajočim. »Kar je enemu meso, je drugemu strup,« je dejal sam pri sebi in se namuzal. »Vedel sem, da bo tista Haskinsova tablica prej ali slej njemu samemu izpodbila noge.«
Na naslednjem vogalu je naletel na go« spoda Klavdija, ki ga je pozdravil s smeh« ljajem toplega bratskega prijateljstva in spo« štovanja. Elmer se mu je bil izognil menda samo zato, da je na drugi strani ulice naletel na urednika »Naše trobente«, ki ga je brž potrepljal po rami in vprašal po novicah
»Vprašajte raje kako babnico — staro gospo Brajevo v brzojavnem uradu na pri« mer,« je odvrnil Elmer bodeče. »Ona izve vsako novico prva in jo razbobna v najkraj« šem času po mestu. Če ne bo z njo nič, po« skušajte potrkati pri gospodični Turstonovi na pošti. Že deset let ni šla razglednica skozi njene roke, da je ne bi bila prej sama pre« čitala.«
Odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot. Tega človeka je mrzil in vedno prišteval med topoglavce. Ko sta se posled« njič srečala, mu je mekaj takega naravnost povedal. Jezo mu je vžgal sledeči odstavek, ki ga je nekega dne priobčila »Trobenta« med krajevnimi novicami:
»Preteklo nedeljo se je Elmer Svital odpeljal v našo prestolico v svojem čisto novem pločevinastem avtomobilu, ki ga je bil nedavno kupil iz druge roke. De« kleta, čuvajte se!«
Ta robata in neslana šala je opraskala Ebnerjevo občutljivost kakor peščen papir ožuljeno peto.
Preden je dospel do igrallnice, so ga usta« vili še štirje moški in dve ženi, d asi je bil z njimi le malo znan. Opazil je tudi, da so se mu ljudje umikali s pota in ga spoštljivo pozdravljali. Bilo je, kakor da se je po dol« gem popotovanju vrnil v mesto: vsak znanec, ki ga je srečal, mu je ponujal roko in ga toplo pozdravljal. Tega niso nikoli prej storili in Elmer je začel ugibati, odkod ta njihova ne« nadna prijaznost. Nekaj želijo, kar ima samo on, to je jasno. Kaj bi to neki moglo biti? Končno se je spomnil, da ima doma nov stroj za košnjo trave na malih vrtnih tratah, ka* kršnega nima nihče v mestu. »V tem grmu
tiči zajec,« je pomislil Elmer, »moj strojček bi si radi izposodili.«
V	igralnico je dospel petnajst minut pre* pozno. Redko kdaj se mu je pripetilo kaj ta* kega, kadar pa se mu je, ga je Sam Haskins vselej znal na to opomniti. Ob takih prilikah je Sam glasno zakašljal in se ozrl na uro, po« tem je zakašljal še in se ozrl na Elmerja, s slednjega pa zopet na uro. Nič takega se ni zgodilo to jutro, pač ga je z veselim vzklikom pozdravil:
»No, kako se kaj počutiš danes, ti stara sablja? Ali si dobro spal? Najbrž, drugače bi ne bil petnajst minut prepozen. No, nič zato, Elmer, saj vem, da si svojo plačo po* šteno zaslužiš.« In udaril je osupnjenega El* merja prijateljski po plečih.
Elmer je vzdihnil. Na skrivaj je želel, da bi mu Sam Haskins ne bil tako prijazen. Saj je nameraval na prvi karajoč pogled odgo= voriti:
»Le dobro poškilite name in na uro, gospod Haskins, ker odslej ne boste več imeli pri* like za to. Čez štirinajst dni se poslovim od vas, zato bo pametno, da si poiščete drugega. Poskusil bom začeti s takim podjetjem sam, ljubi Sam... Umaknite se malo od telefona, gospod Haskins, ker če padete ob tej novici v omedlevico, moram poklicati rešilni voz!«
Namesto tega je pa zamrmral ves zmes den:
»Zal mi je, gospod Haskins, da sem se tako zapoznil. Z doma sem odšel ob pravem času, a vse polno ljudi me je spotoma ustavljalo in hotelo z mano govoriti. Vrag si ga vedi, kaj jim je bilo. Jedi kaj novega?«?
»Prav nič,« se je lagal Haskins.
Elmer je odšel za prodajalno mizo, izpod katere je potegnil čisto cunjo ter začel oti* rati prah raz škatlje smotk; drugo za drugo je jemal s polic in jih čistil; od časa do časa je pozdravil kakega došleca in mu postregel. Nenadoma je skozi vrata opazil Nelko, ki je stala na uličnem hodniku in ga z roko va* bila k sebi. Svit, ki ga je bil opazil v njenih očeh, mu je pognal sladko toploto po žilah. Prihitel je na ulico in jo radostno pozdravil.
»Pozdravljena, Nelka, dušica zlata! Kako se imaš danes? Videti si zala kot rosa.«
Nelka jc bila ljubka zlatolaska — pristna zlatolaska, če veste, kaj to pomeni — zelo temnih obrvi, velikih, krasnih temnosinjih oči in otožnomilega obraza. Elmerja je na« gradila s smehljajem, ki je bil vreden naj* manj milijon dolarjev, in obenem mu je po* kazala vrsto lepih zobčkov, ki jih je Elmer vedno primerjal nizom biserov.
»Kaj mi poveš novega, Elmer?« je vpra* šala.
»Je li kaj novega, Nelka?«
»Zdi se mi, da mi hočeš nekaj utajiti?«
»Nekaj? Res ne vem, Nelka, kaj bi moglo to biti.«
»Slišala sem, da ti je stric Hiram Butter* worth zapustil milijon dolarjev.«
»Dobra šala, če bi bilo res, Nelka. Ne« verjetno je, kake novice se včasih širijo po našem mestu. Nekaj pravih novic pa le vem, ki te bodo gotovo razveselile. Anzel Modi, tista mrzla, ledena sveča, me je pred pol ure ustavil na ulici in mi obljubil, da mi posodi sedem tisoč in pet sto dolarjev, če jih le že* lim. Opoldne pojdem in vzamem v najem pro= store, v katerih je H. \Vasservogel imel mes* nico.«
Nelka se mu je približala in ga prijela za krajec jopiča. »Elmer,« ga je posvarila, »boj £e ljudi, kadar začenjajo prinašati darove! Ne sprejmi posojila in ne jemlji v najem onih prostorov, vsaj danes še ne, prosim te.«
»A zakaj ne danes?«
»Slutnja mi pravi, da tega danes ne smeš napraviti. Nikakih načrtov ne kuj danes; z nikomer se ne spuščaj v dogovore, niti z menoj ne.«
»Znabiti si se začela pečati z vedeže* vanjem, Nelka?«
»Ne. Drobna ptičica mi je nekaj zapela.«
»Bojim se, da je tista drobna ptičica kaka stara kokoš,« je odvrnil. Nenadoma se je glasno zasmejal in v njegovem smehu je bilo polno veselja. Veselil se je srčkane male Nelke, ki je stala pred njim in ga s svojimi milimi očmi resno gledala. Čutil je, da ne bo dolgo, ko ji bo moral razodeti neko veliko skrivnost. Še več: zdelo se mu je, da si de* klica ne bo zatiskala ušes, kadar ji bo še* petal veliko čudovito novost.
»Velja, Nelka, velja,« je obljubljal. »Ni* česar ne sklenem, dokler mi moja mala kra* ljica tega ine dovoli.«
Pozdravila ga je z ljubkim nasmeškom in odšla za delom.	(Dalje.)
Tabor nad Dornbcrgom.
Venceslav Sejavec:
Ozri se, če nas še poznaš...
Deset let mati premišljuje in ne verjame, da je res, deset let jadna objokuje usodo njihovih teles, ki Bog ve kje počivajo, v tujini mrzli gnijejo.
V	teh dolgih letih je v gube in brazde njen upal obraz, srebro se vpletlo ji v lase, v kosti se ji zajedel mraz.
Je zadnje leto z jesenjo sčrnel od tuge njen obraz, ko v verne duše pod nočjo je zrasel vanjo moten glas:
»Razjasni, mati, svoj obraz, ozri se, prosimo te, v nas, ozri se, če nas še poznaš ...«
Pred njo je stalo šest lobanj, sinov nje petih in moža . . .
Spoznala jih je, ker iz sanj je v nji podoba njih bila.
»Vsi mrtvi ste, vsi mrtvi ste, sinovi in moj mož ... Gorje . . .«
In šest mrtvaških je lobanj na čelo jo poljubilo in kot slutila je iz sanj vseh šest jo v smrt je spremilo.
Venceslav Sejavec:
Na steni v nizki izbi...
Na steni v nizki izbi je visela podoba božje Matere Marije, ki čula je nad srečo domačije, v skrbeh velikih rahlo osivela.
S pogledom mati večkrat je objela podobo sveto, ko ji od boli je srce drhtelo, Mati žalosti je smehljaje nad njo svojo roko dela.
Na me se tudi često je ozrla,
če sem ko majhen pobič k nji pogledal,
in duši moji tih smehljaj odstrla.
Ko me je v vihri let obup razjedal, je ona k luči vrata mi odprla, ko svojo žalost sem ji vso povedal.
Veno Pilon: Moj oče.
Smrekar:
, Popotnica.
Rano jutro me je prebudilo:
Vstani! Čaka te dolga pot, dolga življenja pot. —
Vstal sem in si ledja opasal,
v roko vzel potno palico
in se pokrižal z blagoslovljeno vodo:
na čelo križ: da bi vedno bile misli z Bogom;
na ustna križ: da bi šepetale Njegovo ime,
na prsa križ: da bi pri Bogu ostalo srce.
Tak v) božjem imenu na pot, na dolgo življenja pot!
Bogomir Magajna:
Franček.
ISTRSKE rebri je žgalo solnce tretji mesec že. Žgalo jih je tudi prejšnja leta prav tako, da so venele trte, da so se sušile smokve, da je umirala koruza. Ljudje pa niso klonili. »Drugo !eto ho boljše. Vino in smokve nam poplačajo dolgove, koruza nam bo v hrano čez vso dolgo zimo. Tako bo in ni dru> gače, kajti nemogoče, da bi bila suša kar celi dve leli.«
Prišla je druga pomlad, a glej — solnce samo — kot da je hudobno to solnce — že v majniku so klonili listi zeleni do stebelc, do debel, v juniju so bili le listje suho še — soln= ce samo je nosilo smrt.
Ovce so lenobno zdrkavale po rjavih rebreh. Krožilo se jim je in kalne oči so iskale mokrih kalov. Kali so bili suhi. Rdeča ilovica na dnu se je razpekla v široke razpoke in vroči vetrovi so nosili rdečkasti prah v ozrač; je proti solncu in solnce samo je bilo sedaj kot kri.
V	deželo je prihajal glad. Komaj da so ga slutili ljudje. »Marta, teci k trgovcu — malo moke naj nam da še.« Tekla je Marta, trgovec pa je odkimal. »Kako naj dam, mala, ko mene samega terjajo v Trstu pa nimam, da bi pla; čal.« Tako so prišle k trgovcu še Dana in Marička in drugih sto, on pa je le žalostno slonel ob oknu in gledal na morje. Tako je prišel glad v deželo z vso bedo in trpljenjem, ki more doleteti človeka; a naj bo to vse le uvod za kratko slikico.
*	* #
Franček je imel sedem let. Franček je imel črne kodre, Franček je imel široke, tihe oči in kravo Liso. Letos je gnal prvič na pašo. »Ve; lik si dovolj,« mu je rekla mamica. »Sedem let imaš. Tebi dam kravico Liso, glej, da jo le čuvaš skrbno, kajti kdo bi sicer naju živel, ko hodi glad po deželi, če bi ne bilo kravice Lise.«
Silno ponosen je bil Franček. On, le on je gospodar, on, le on sme pasti in Lisa bo mleka dajala vsak dan in enega telička vsako leto.
Pobožala ga je mati v vsakem jutru čez črne kodre. Odprl je široke oči in zvesto gledal mater. »Kam boš gnal danes, Franček?«
Nasmejal se je široko, spraznil latvico mleka, si obrisal z rokavom usta, podrsal z eno boso nogo ob drugo in pokazal s prstom proti Borštu. »Od tam je videti morje. Tja bom gnal.«
Tam je pasel vsak dan. Solnce je žgalo ko ogenj. Franček pa se je skril v borov gozdiček pod vrhom in gledal na morje. Joj, silno lepo je to morje! Če je solnce le prehudo, pa stečeš
doli in se v vodi potopiš in ti solnce ne more prav nič. Potem je videti strino Marjuči, kako vesla v čolnu vsak dan. Skoraj čisto v čoln je pogreznjena, še v pasu se ziblje, ko drsi čoln naprej. Njen stari je mornar na veliki ladji na velikem morju, pa ji ne piše nikdar in nič denarja ne pošlje. Strina Marjuči mora loviti ribe, da ima kaj jesti. —
Franček je gledal na morje in mislil na va* love in na ribe in na školjke, hišice srebrne in na ježke kamenite, ki ti narede, da teče kri iz noge in na mamico in na kravico Liso in na Jokico Ambroževo. Franček je imel rad vse stvari in vse ljudi, naj raj še je pa imel le tri: Liso, mamico in Jokico.
Jokica je pasla ovce vsako jutro prav na tem griču, le onkraj gozdička v ogradi. Po vseh štirih se je priplazil Franček do zidu in zaklical: »Kuku!« Jokica je že tičala onkraj, a molčala je, tako da je moral Franček po* klicati trikrat. Šele nato je zakukala med sre* brnim smehom nazaj in obe kuštravi glavici sta se pokazale nad zidom. Franček je dvignil Jokico na svojo stran, kajti z one ni bilo vi* deti morja. Gledala sta oba na sinje ravni, prepevala o barčici, si pravila pravljice o morski ženi, ali pa se telečkala z gladkimi, ploščatimi kameni.
Vsak dan je jadralo solnce visoko, ovčke so silile proti borovcem. Lisa je iskala za zad; njimi šopi še zelene trave in se otepala muh in obadov, ki so vedno v brenčečem zboru krožili krog nje.
*	* *
»Franček,« je poklicala Jokica v jutru za; četkom julija. Skočil je čez zid in sedel k njej.
»Kaj je, Jokica?«
»Ali že veš, da so zopet šli?«
»Kateri?«
»Lojzi in Marjo in Toni.«
»Služit?«
»Služit so šli. Niso imeli več kaj jesti do* ma, pa so šli. Ne bo jih v šolo v jeseni. Šli so tja, kjer ni vročine. Pravijo, da so gozdovi tam, da je tisoč in tisoč borovcev in drugih dreves in mnogo krav. Vsak mesec pada dež in ni lakote tam, prav gotovo ne.«
»Vi pa ste zopet ovco zaklali, kaj, Jokica?«
»Da, samo tri imam še sedaj.«
»Pa boste zaklali tudi te tri? Jokica, jaz bi ne pustil nikdar Lise zaklati. Lisa daje mleko. Mi pijemo mleko ali pa ga proda ma; mica in kunimo kruha. Glej, hočeš malo kru; ha, Jokica?«
»Daj, Franček!«
»Le jej, Jokica! A veš, tam pa mora biti res lepo — tisoč in tisoč borovcev in drugih dreves... Samo morja pa ni tam, kaj, Jo; kica?«
»Ne, morja pa ni, so rekli.«
»Škoda res, da ga ni, kajti še jaz bi šel potem služit v one Kraje.«
»Veš, Franček, in jesti imajo tam kolikor kdo hoče, ne samo kruha, ampak tudi potic in še jabolk. Jabolk je toliko, da jih sprav* ljajo tudi za zimo.«
»Da bi Liske ne imel, pa bi šel tja, veš, Jokica, in prinesel bi materi in tebi potice in jabolk, kolikor bi hotela, veš, kolikor bi hotela.«
»Bi res prinesel, Franček?«
»Materi in tebi, Jokica, gotovo.«
Tako sta se pogovarjala dva otroka odslej vsak dan. Dva mala, sestradana obrazka sta se zamaknila proti neznanim daljam, kjer ie vsega dovolj, kamor jih je zbežalo služit dosedaj že toliko. Kruh, ki ga je Franček delil z Jokico, se je vsak dan manjšal. Jokica pa je prihajala na gmajno s samo eno ovčko še.
»Pazi, oj pazi na Lisko, Franček moj,« je govorila mati. »Pazi, da ti ne zbeži na nevarno radi obadov!«
* * *
Franček je postajal žalosten. V kalu že zdavnaj ni bilo več vode in gonil je Lisko s paše k vodnjaku. Pred vodnjakom na ie bila velika gneča vsak dan. S škafi so delili vodo ljudem. Hudovali so se na Frančeka vsi. »Kaj bi kravo napajal, ko niti za nas ni dovolj vo* de. V Trst bi gnala tvoja mati živinče, 2a pro* dala in ti kupila kruha zato.« Liska bi pila mnogo vode. pa so ji odmerili le malo. Fran* ček je bil žalosten. Sam bi bil rajši žejen, ko da ie žejna Liska.
Na Efričku je Liska iskala zelene trave, pa ie ni bilo več. Zamolklo je mukala, ko jo je gonil v večerih domov.
Franček ie sameval. Jokici so zaklali zad* njo ovčko. Samo enkrat je prišla na gmajno potem. »Imaš kai kruha?« 2a ie vprašala. Njen obrazek ie bil ves upadel, koža rumen* kasta. Dal ii ie kruha in zaiokal notem, ko ie odšla. Franček ie bil sam lačen. .Tokice ni bilo več. Sam ie ležal pod borovci. Senca ni hla* dila vročine. Žile na sencih so mu udariale hitro in glasno. K^dar ie vstal, se mu ie za* krožilo v glnvi. Ni nazil več. če se Liska še pase ali ne. Kr> v polsnu ie dovnril včasih sam s seboi o sladki potici in rdečih iabolkah in o širokih gozdovih in o dežju, ki pada vsak mesec.
*	* *
Kot velikanska ogn jena rdeča krogla je to* nilo solnce v morje. Kdeče zarje so nrepres?le morie in bregove. Od nekje je dušljivo vela suha. tonla sapa.
Vstal ie in si šel s prstom preko vek.
»Hei. Liska, me, me!«
Mencal si je oči in začudeno pogledal.
»Liska!« je šepetal Franček. (J. Srebrnič.)
Liske ni bilo nikjer. Preplašil se je in tekel skozi gozdiček do zidu. Jokičina ograda je ležala žalostna in mračna pred njim. Zarje so se gubile v mrak.
»Hej, Liska, hooo!«
Tekal je semintja po bregovih. Brinje mu je udarjalo v bose noge. Postal je za hip in si zadržal dih. Nič . .. »Hej, Liska, hooo!« Be* žal je nazaj vrh griča in gledal na vse strani. »Hej, Liska, Liska ...« Nič.
Srce mu je zastalo v prsih. Strmel je proti vasi. Hipoma se mu je razvedril obraz. »Kam naj bi šla kot domov. Žejna je bila pa je šla kar sama. Pa sem se toliko ustrašil. . .«
Tekel je uro po stezi navzdol.
»Dohitim jo. preden pride v vas, da mi je ne preplašijo ljudje. Saj ji ne bi niti vode privoščili, revici!«
Tekel je, tekel Franček. Glava mu je vi* sela nazaj. Skozi kodre mu je vel suhi veter.
V	oči mu je silil prah.
»Hej, Liska, hej!«
Spotaknil se je in padel po dolgem.
»Hej, Li...«
Klic mu je obtičal v grlu. V prsa, v srce je zarezala skeleča bol. Sami po sebi sta šle beli dlani malih rokic po gladki dlakasti koži. Telesce se mu je krčevito streslo.
»Liska, Liska,« je šepetal Franček. Čisto tiho je šepetal, kakor da bi še upal, da Liska morda samo spi in da bi se zbudila, če bi jo poklical glasno. Mlohavo razvlečeno ie ležalo telo poginule živali na tleh. Široko odprte oči so kalno strmele proti vasi. Tesno v kot med dvoje velikanskih ustnic je Liska stisnila suhi jezik in ena nosnica se ji je zarila v prah.
Franček je gledal čudni mrtvi stvor pred seboj. Komaj sedem let je bil star in se je vendar zavedel, kai pomeni Liskin pogin. Ve* del je, da Liske odslej ne bo mogoče prodati, za grobljo pod vasjo jo bodo zagrebli. Odslej
mleka ne bo več, mamica pa je bolehna vsa. Kruha ne bo in Jokica ne bo nikoli več prišla k njemu. In mama bo gladna in umrje prav tako lahko, kot je umrla strina Marjuči, ko je za ribami krmarila po zalivu pa so jo mrtvo našli v čolnu.
Franček je upiral oči na žival in obrazek se mu je krčil v jok. »Liska, Liska,« je klical in tolkel z rokico žival. Liska se ni prebudila.
*	* $
Franček je sedel v prahu poleg Liske. Ni se upal domov. Oči so mu bile zakrvavljene v joku. Glada ni čutil več, le pekoča žeja mu je stiskala prsi. Vsenaokrog se je porajala noč. Ni čutil noči — le proti goram so mu strmele oči. Dvignil je svojo suho rokico nad oči, kot da je še solnce sedaj in gledal, gledal. V ve* likih daljah so se risale skozi mrak gore. Vis jolično temne so bile in lepe vse in čudno vabljive. Tam in tam je zaiskrila zvezdica nad njimi. Franček je dihal urno, žeja ga je du; šila, pa se ni upal domov, Franček je sanjaril.
»Tisoč in tisoč borovcev je tam in drugih dreves in jabolk in potic in dež vsak mesec, dež vsak mesec ...«
»Dež vsak mesec ...«
Zalepile so se mu ustnice. Izdihnil je glo; boko. Rdeča sluznica se je razporila med se* boj. Skušal je zmočiti ustnice z jezikom. Jezik je suh, hrapav in okoren polzel čez zobe.
»Dež vsak mesec ...«
»Potice — jabolka ... bi služil za mamico in Jokico in bi poslal domov kot so poslali Lojzi, Marjo in Toni jabolk in potice in de* narja. Krave pasejo po širnih šumah in zelenih gmajnah in imajo jesti vsak toliko, da bi lahko bilo dovolj za tri ljudi.
In ko bi se vračal, bi Jokica pritekla čakat me za gozdiček vrh griča in jaz bi ji pravil o velikih lepih gorah .. .«
»Franček, Franček ...«
Sanjaril je Franček in zabil, da so ure šle mimo. Ustrašil se je. — »Ljudje so, ljudje me iščejo, Liska pa je mrtva.«
»Franček, Franček ...«
■ Vstal je in stekel po rebri nazaj navzgor.
Videl je v dalji pod seboj sence, ki so se premikale navzgor. Odločil se je hipoma. »Pojdem, pojdem. Vprašal bom, kje so Lojzi, Marjo in Toni. Njim se pridružim. Skupaj bo* mo pasli. Skupaj z njimi se povrnem «
jft $	#
2e daleč preko polnoči je plavala noč. Franček je potoval. Čez hrib in dolino je vo; dila pot. Potoval je kot v sanjah. Gladno, se; stradano, izčrpano, bedno telesce se je samo; hotno premikalo v daljo. Ljubezen in hrepe; nenje je otroku kazalo pot. Iz ljubezni in lire; penenja je bila duša kljub onemoglemu telesu
še živa in sveža kot da ima samo eno čudo; vito lepo sliko pred seboj, podobo Devete de; žele, kjer raste na tisoče borovcev in drugih dreves, kjer je mogoče uživati jabolka in po; tico in od koder je mogoče pomagati materi in Jokici.
Istra, kako težka in skoraj nemogoča je pot iz tvojih krajev. Pa tisti, ki le pride v zelene ravni, ali je res srečno in veselo njegovo srce?
Ure in ure je hodil Franček, pa se niso pri; bližale sinje gore na obzorju niti za ped. Kot samotne sence so se vrstili brinjevi grmi ob stezi in šipki s krvavobelimi povešenimi cve; tovi. Daleč, daleč je že bilo morje. Prihajale so ograde, dolge, brezkončne, vse z belimi kameni posejane. Kot zapuščena pokopališča so se gu; bile v noč. Navzgor in navzdol in navzgor in navzdol in naprej in naprej so vodili klanci. Kolesnice na njih se bile rdeča, razžgana zemlja.
Franček je hodil, hodil. Rokici sta mu že mrtvo viseli ob telesu, koleni sta se zadevali med seboj, srce je udarjalo hitro, kot da hoče dati zadnjih sil, kri je bila v sence, oči niso več iskale poti, oči so bile že izgubljene v čudovite kraje, Franček pa je hodil, hodil, popotnik otroški, gnan v neznano radi bolečine, ljubezni in hrepenenja. Nič ni videl, da se nad njim dogaja nekaj čudovitega. Morda sta radi njega spoznala zemlja in nebo vso lepoto človeške duše, morda je moralo biti darovano dete.
Od obzorja do obzorja so se kopičili pod zvezdami oblaki. Gore na obzorju so se gu; bile v neprodirno temo. Pot sama je izginjala v praznino. Franček je taval v temi. Ni čutil več, da prihaja nad pokrajino odrešenje, da prihaja dež, ki bo vlil novega življenja v iz; žejano zemljo.
Kriknil je.
Bosa noga mu je udarila v oster kamen. Opotekel se je in se zgrudil na tla. Zagrabil je s prsti za stopalo. Med prste mu je curljala lepljiva tekočina. Skozi dušo je zaplavala omotica. Bolečina je stresala telesce, ječal je komaj slišno. Kri je curljala na suho, ogorelo travo. Zemlja je kričala po tekočini, kričala po vlagi, srkala živo kri. Franček sam je silno zahrepenel po kapljici, le po kapljici. Franček se je zasmejal v tej črni noči sredi Krasa. Dlan je stisnil na rano in nato je stavil prstece v usta in lizal kri. Takrat je dosegel Deveto de; želo. Obrazek se mu je smejal, le smejal. Ču; dovita dežela se je sprostrla vse krog duše. Sto je rastlo šipkovih grmov in vsi cveti so bili živoveseli. Po bregovih so se širili gozdovi, borovcev tisoč in tisoč in mnogo drugih dre; ves. Še nikdar ni videl Franček takih. Kot or; jaške dlani so bili zeleni listi. In med listi je viselo sadje. Kdo je že videl tako sadje? Smo; kve kot zlato, velike in sočne. Franček je trgal
in jedel. In izza zelenih listov so kipela jas bolka rumena in rdeča in rumenordeče popisana.
Franček je trgal in jedel.
»Hej, Franček, Franček ...«
Na zeleni trati so sedeli Lojzi, Marjo' in Toni. Velika čreda krav je mulila po visoki sočni travi.
»Si prišel, Franček! Hočeš potice, Fram ček?« Tako majhen sii, pa si prišel. Dobro, da si prišel. Umrla bi ti mati in umrla bi Jokica zala, da nisi prišel. Takoj jim pošljeva, kaj ne
—	jabolk in potic. Zavriskala bo Jokica in veselo pesem bo zapela tam ob daljnem morju. Pastirji smo v tej čudoviti deželi. Dežja in hrane pošljemo domov, da bodo ozelenele i naše trate, da bodo radostni i naši ljudje. O, kako prav, da si prišel, Franček!«
Franček se smehlja, Franček živi Deveto deželo, duša tone mu v bajno pravljične pri? vide.
*	* *
Za sivim, suhim brinjevim grmom je ležalo v tisti noči majhno, bledo trupelce. Bliski so svetili iz obzorja do obzorja. Silni gromi so bobneli v kotline. Tisoč ljudi je stalo tisto noč ob oknih in pričakovalo z dušo polno upanja.
Tudi Jokica se je priplazila do okna in strmela v noč.
»Joj, Franček, dež bo,« so ji šepetale ust? nice.
Iz noči je odšepetalo tiho, tiho kot mala pravljica, glasek otroško bel in srebrn.
»Jokica, Jokica . . .«
V	steklo so pričele udarjati široke, sočne kaplje. Jokica se je smejala tiho in veselo.
Kaplje so rosile tudi na malo daritev, na trupelce, ki je ležalo sredi Istre za brinjevim grmom. V deželo se je vračalo življenje.
Miren na goriški ravnini.
Oto živih vrelcih.
Sveta kopel.
NEZNAN srednjeveški slikar je zapustil takole sliko: V velik vodnjak curlja s križa sveta kri. Nabiralnik je poln; po sedmih ceveh teče božja kri iz tolmuna. V jutranjem svitu prihajajo k vodnjaku ovce: pet belih in dve črni. Žejne so in upehane. Pa glej, kako se razvrstijo: k petim cevem le bele ovce, k dvema pa črne! V tej sliki je risar v primeri podal bogoslovni nauk: Kri? stovo zasluženje, to je studenec milosti, je sprejela v svoje jezero Cerkev njegova. Po sedmih tokih izliva žejnim dušam milosti. Pe? ter o cevi — zakramentov je namenjenih le belim dušam — onim, ki imajo posvetivno mi* lost, dva zakramenta pa, in sicer krst in po? kora, pa sta za črne ovce, za duše, omadeže? vane z grehom.
Prva očiščevalna, najpotrebnejša kopel je zakrament sv. krsta. Brez te kopeli ne more nihče prejeti drugih zakramentov. Šele po kr? stu dobi človek postavno pravico do družine božje. Zato niti otroci, ki umrjejo brez krsta, ne uživajo nadnaravne, nebeške sreče, pač pa po splošni misli bogoslovcev niso pogubljeni, ker sami še niso nič grešili. Živijo neko na? ravno blaženost brez gledanja božjega.
Kaj more dati mati novorojenčku? Smeh? Ijajoči pogled, materinsko ljubav in telesno hrano — toda nobene vzgoje. Pod skorjico speče zavestnosti ne seže človeška roka; ma? terina roka božje Cerkve pa položi lahko v otroško dušo velevažno silo, ki je osnova za vse otrokovo življenje, t. i. milost. V tem slu? čaju se Cerkev visoko dviga nad človeške matere in izvežbane vzgojeslovce. V speči otrokovi zavesti se srečujeta prizora iz raja in Golgate: skrivnosti grešnosti in odrešenja posvetijo že v začetek človeškega duhovnega življenja in vlivajo v dušo moči, ki končajo svoje delo šele ob grobu. Še nreden mati misli na te velevažne dušne kali, jih že Cerkev vsadi in razviifl v otrokovi duši, ki postane pri krstu božja, sveta cepljenka in božja posinov? lienka. Pa ne samo, da bi imeli naslov otrok božjih, temveč smo tudi v resnici njegovi po? sinovlienci: »Prejeli ste namreč^ duha posj? novljenia otrok, v katerem kličemo:	Aba!
(Oče!). Vsi namreč ste otroci božji po veri; zakaj katerikoli s+e v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli«. (Gal, 3, 26.)
Krstni obred.
Kdor hoče dobro umeti današnje obrede pri krstu, mora vedeti, kako so krščevali v prvih krščanskih dobah. Predvsem bodi ome? nieno, da so v starih časih krščevali odrasle, ki so se morali na krst pripravljati v priprav?
Starodavni baptisterij v Ogleju.
ljalni šoli, ki ji pravimo katehumenat. Pri* pravniki so pri sprejemanju v to šolo prišli pred škofa oz. mašnika, ki jim je pokladal roke na glavo, jim zaznamoval čelo z znames njem sv. križa ter zarotoval nad njimi hu* dobnega duha. V pripravljalni šoli so se učili katehumeni verskih resnic, ki jih je razlagal duhovnik katehet. Na ta sprejem nas spo* minja začetek sedanjih krstnih obredov, ko krstitelj poučuje krščenca: »Ako hočeš v živ* Ijenje iti, spolnuj zapovedi!«
V tej pripravljalnici so katehumeni ostali do postnega časa. V teh 40 dneh so pa nasto* pili bližnjo pripravo, ki se ie kasneje skrai* šala na 10 dni. V naših krajih je vladal okoli leta 600. oglejski patriarh sv. Pavlin, ki je uka* zal vsem duhovnikom, da morajo pripravljati odrasle na sv. krst 40 dni, ali vsaj sedem dni.
V	teh dneh so se pripravniki postili, več mo* lili in ponavljali verske resnice. Duhovniki pa so jih prekriževali in mazilili na hrbtu in prsih.
V prvih krščanskih časih so krstili veči* noma odrasle, ki so bili že poučeni v veri. Krst se je vršil takole: Škof je šel na veliko soboto oziroma na binkoštno zornico v baptisterij. Baptisterij se je imenovala krstna kapela, ki je bila sezidana zraven škofijskih cerkva. Te cerkvice so bile navadno zgrajene v bizantin* skem slogu. V tej okrogli kapeli ie bil udolben velik kamenit bajar. v katerem je stala voda. Do vode je držalo sedem stopnic. Škof je pred krstom vlil v vodo posvečenega olja ter jo blagoslovil. Nato so se v sprevodu pribli* žali krščenci. Slovesno so izpovedali vero in odgovorili na troje vprašani, kakor dandanes.
Katehumen je nato stopil v vodo in se po* greznil v njo do vratu. Mašniki so potopljene oblili še po glavah in izgovorili krstno bese* dilo. Ko je novokrščeni stopil iz vode, ga je mašnik mazilil in mu dal belo haljo, znamenje krstne nedolžnosti. Škof pa je krščence takoj
birmal. Zapeli so zvonovi v cerkvi in krščenci so šli s prižganimi svečami — znamenjem go* reče vere — v cerkev k_maši.
V	krstilnih kapelah je navadno stal tudi oltar s sliko sv. Janeza, Krstnika. Zraven so ponekod imeli tudi prostore, kjer so se kr* ščenci preoblačili.
Ko so začeli krščevati otroke, se je število odraslih krščencev vedno bolj manjšalo. Glo* boki krstni tolmuni niso bili več pripravni. Zato so napravili plitvejše kotle iz kovine ali kamna, ki so pa še vedno ohranili staro ime: krstni studenec. Taki krstni kamni so se na* hajali v večjih cerkvah, kjer so bivali višji duhovni, prošti, dekani, h katerim so morale okoliške vasi nositi otroke krščevat včasih tudi po sedem ur daleč.
Od 11. stoletja naprej krsta niso več de* lili s potapljanjem, temveč z oblivanjem. Ra* di tega so nastali današnji krstni kamni, kjer se nahaja v dobro zaprtem kotliču krstna voda.
H krstu nesejo!
Tudi danes so krstni obredi prav taki kot nekdaj; razlika je le v tem, da so strnjena vsa sveta dejanja v celoto brez presledka. Kako torej krščujemo dandanes?
Otroka prineso k cerkvi v spremstvu dveh botrov (moškega in ženske). Botri, ali kakor jih zovejo pri nas »nunci«, so morali biti na* vzoči tudi pri prvokrščanskih krstih. Bili so nekaki poroki, ki so s svojo besedo jamčili, da hoče pripravnik biti sprejet v Cerkev iz pravega namena in da hoče živeti po veri. Bo* tri morajo predvsem pomagati staršem pri krščanski vzgoji otrok in so po cerkveni po* stavi dolžni, svoje varovance poučevati v kr* ščanskem nauku, zlasti če starši otroku umr* jejo, ali če zanemarjajo krščanski pouk in vzgojo. Zato je potrebno, da so botri dobri katoličani. Kdor hoče biti za botra, mora biti krščen, vsaj 14*leten, dovolj poučen v veri in mora imeti namen, da hoče sprejeti botrove dolžnosti. Ako ie kdo javni grešnik, ga lahko škof izključi od botrstva, dokler se ne po* boliša. Za goriško nadškofijo velja še poseb* na določba, da so od botrstva izključeni oni starši, ki redno ne pošiliajo otrok h krščan* skemu nauku. Umevno, da ne more biti otro* ku za botra oče ali mati. Istotako ne morejo biti za botra redovniki in mašniki brez izreč* nega dovoljenja svojega predstojnika.
Cerkvena zapoved veli, da mora boter sam ali njeCov namestnik otroka držati med kr* ščevaniem ali se ga vsaj dotekniti s tem, da položi roko na krščenca.
Prvi obredi sv. krsta se pravilno vr?e zu* nai cerkve, pred cerkvenim nragom ali v za* kristiji, ne pa v cerkvi sami, ker nekrščeni ni
vreden, da bi vstopil v hišo božjo. Prvo vpra> sanje, ki ga stavi krščencu duhovnik, se glasi: »L, kaj želiš od Cerkve božje?« Ob tej priliki govori krstitelj prvič krstno ime otrokovo. To ime izberejo starši ali botri ali druge osebe. Cerkev želi, naj bi otroci imeli imena kakega izmed svetnikov, h kateremu se v življe* n ju lahko zatekajo ter posnemajo njegov zgled. Paganska je navada dajati otrokom nesvetniška imena, zlasti nekrščanska. Kako se veselijo otroci svojega zavetnika! Ta dan obhajajo god, ko odrastejo, spreje* majo godovna voščila itd. Vse dru*
"ače pa je z otroci, ki nimajo kr* ščanskih imen: zdi se, kot bi jim nekaj lepega v življenju manjkalo.
Po cerkvenih predpisih mora kr? stitelj nekrščanskemu imenu do* dati ime kakega svetnika in to ime ^ed krščevanjem glasno izgovar* jati ter ga tudi v krstni knjigi za* pisati na prvo mesto.
Na vprašanje: Kai želiš od Cer* kve božie?, odgovore za otroka bo* tri: Vero! — Kai ti da vera? — Od* govor; Večno življenje. —. Mesto nekdanjega nouka v veri. nagovori duhovnik ob kratkem otroka: »Ako fedai h^češ v živlienie iti, izpolnui napovedi: Liubi Gospoda, svoiega Ro0n, iz v«e2a svoiega srca in iz v«e svoie dnšp in iz vse svoie misli, svoieSa bližnieda kot samega sebe.«
'Lemu nauku sledi zarotovanje hudobnega duha. Mašnik dihne otroku trikrat v obraz in govori:
»Pojdi od njega, nečisti duh, in na* pravi prostor sv. Duhu Tolažniku!«
Čudna se zdi navada, zlasti neu* kim ljudem, ko krstitelj blagoslovi sol in da nekaj zrnc otroku v usta z besedami; »Sprejmi sol modrosti, naj ti bo v priprošnjo za večno življenje!« Sol od nekdaj pomen j a modrost. Tudi v na* vadnem govoru rabimo prislovico: »Nima so* li v glavi.« Sol rabijo tudi za to, da solijo z njo tvarine, ki bi se sicer skvarile. Kako lepa pri* mera: Naj ti Bog obvaruje dušo, da se ne bo skvarila!
Po teh obredih položi krstitelj na krščen* ca konec štole in povabi otroka v cerkev, re* koč: Pojdi v cerkev božjo, da boš s Kristu* som deležen večnega življenja! Ves ta čas drži boter otroka, medtem ko se botra z roko dotika krščenca.
V	cerkvi molijo botri z mašnikom apo* stolsko vero stoje in očenaš kleče.
Sedaj šele nesejo otroka do krstnega
kamna. Tu duhovnik vnovič zaroti satana in se s slino dotakne otrokovih ušes in nosnic, rekoč: »Efeta, odpri se!« — Obred spominja na ozdravljenje gluhomutca — istotako naj
Fr. Tratnik: Mati ob zibeli.
bi se krščencu odprla ušesa, da bo slišal in razumel besedo božjo. Zdaj mašnik zopet po* kliče otroka z imenom in ga vpraša: Se odpo* veš hudiču? — Se odpovem! — In vsemu nje* govemu dejanju? Odgovor: Se odpovem. — Sledi maziljenje krščenca na plečih in prsih, da bi z milostjo okrepljen, močan nosil v svojem srcu vero in na plečih križ Gospodov.
Krstitelj zahteva še enkrat javno veroiz* poved in stavi sledeča vprašanja:
Ali veruješ v Boga Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje?
Veruješ v Jezusa Kristusa, Sinu njego* vega, edinega Gospoda našega, ki je bil rojen in je trpel?
Veruješ v sv. Duha, sveto katoliško Cer*
kev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje? —
Na vsa tri vprašanja se glasi odgovor: Ve; rujem!
Po tej slovesni veroizpovedi sledi bistveni obred krsta. Mašnik zamenja vijoličasto štolo z belo. Zakaj že veje naproti radostna milost božja ... En boter drži otroka, drugi se ga do* tika z roko, mašnik pa zajame krstne vode in trikrat oblije krščenčevo glavo v podobi križa ter izgovarja pri tem besede: »Krstim te v ime; nu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Otrok je krščen. Postal je ud Kristusovega telesa, zato ga krstitelj pomazili s krizmo na temenu v znamenje visokega dostojanstva božjih otrok. Nato pogrne čezenj belo obla; čilo. znamenje nedolžnosti, in da prižgano svečo, k' jo drži v rokah boter, oboje z opo; minom, naj tako živi, da bo prinesel pred božji sodni stol čisto obleko krstne nedol; žnosti in prižgano svečo žive vere.
S tem so obredi končani. Duhovnik po; zdravi krščenca: »Pojdi v miru in Gospod naj bo s teboj!« Nato vpiše rojstne podatke v krst; no knjigo.
To je slovesni krst, ki se vrši z vsemi obre* dl Tega deli redno le mašnik.
Dogodi se pa, da je novorojenček slab in da se je bati smrti. V tem slučaju ga sme kr; stiti kdorkoli, da le zna pravilno krstiti ter da ima namen podeliti zakrament, ne pa iz; vršiti le prazno ceremonijo. Otroka oblije z naravno vodo in med oblivanjem mora izreči besede; Krstim te v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Če ni pri rokah blagoslovljene vode, je v sili dobra tudi navadna voda bodisi iz potoka, studenca, dežja, morska voda. rosa
—	pa naj bo že mrzla ali topla. Važno je, da otroka res obli jemo, nele malo zmočimo, na; dalje da med oblivanjem izrečemo predpisane besede.
Sila ie tedaj, če ie krščenec v smrtni nevar; nosti. Cerkveni zakonik svetuje, naj bi tudi pri takem krstu, ki ga podelimo v sili. bili nav; zoči dve ali vsaj ena priča, ki bo močla po; trditi, da se je krst resnično podelil. Oče ali mati sme krstiti dete samo tedaj, če je otrok v smrtni nevarnocti in ni nikogar drugega, ki bi ga mogel in znal krstiti. Ob težkem porodu je treba pravočasno poslati po zdravnika in tudi po mašnika, če je materino življenje na tehtnici. Navidezno mrtvoroieno dete nai se krsti brž, in sicer pogojno: Če ?’viš. te krstim v imenu ... potem naj ga šele skušajo oživiti.
*	* *
Pomudili smo se obširneje pri obredu sv. krsta zato, da bodo botri in botre vedeli, kako naj se obnašajo in odgovarjajo pri krstu. Ve;
likanska odgovornost leži nad vsemi, ki od; lašajo s krstom radi neumnih predsodkov. Ta zakrament je najvažnejši: zato ie njegov pre; jem kar mogoče olajšan. Za tvarino krsta si je Kristus namreč izbral najbolj razširjen ele; irent, t. j. vodo. Veljavno krstiti more otroka vsak, tudi Jud in pogan, da ima le pravi na; men in da krst prav podeli. Iz tega jasno od; seva velika važnost zakramenta in obenem strašna odgovornost, ki bi padla na one, ki bi bili krivi večne nesreče otrokove. Obratno pa je srečna in vesela vsaka mati, ki poljubi po krstu otroka — tempelj svetega Duha. Lepo nam opisuje to srečo pri ubogi Lenartovi ma« teri pisatelj Ivan Cankar:
»Otroku je bilo torej Lenart ime. Ko so ga nesli v cerkev, je spančkal, ves čas; tudi se ni zdramil ,ko so mu omočili golo glavo s krstno vodo in ustnice s soljo. Odprl je oči šele v ti« stcm trenutku, ko so ga položili k materi. Tiho in nastežaj je odprl očki, ne da bi zastokal. Bilo je, kakor da se je odprlo dvoje okenc v nebesa. Mati se je sklonila nad angelčka, ga poljubila in se nasmehnila, da se je razlil me; hak sijaj po njenih belih licih, trudnih še od bolečin.
Kakor da se je bila topla pomladanska luč izlila v bajto ,jih odrešila vseh hudih misli in bridkosti. V resnici se ni nič izpremenilo v hiši
—	a vendar je celo revščina, ki je prežala v kotu, izgubila svojo grozoto. Ob najhujši uri jim je Bog poslal angelca iz nebes, v plenice povitega, drobnega, nedolžnega, ki je gledal s tako jasnimi in veselimi očmi, kakor da vidi še zmerom samo nebeško glorijo božjih otrok.«
Gorska trobcntica se je razcvela ...
Planinski čari Irt radosti.
SCABIOSA TRENTA.
(Skrivnostni čari Jezerske doline.)
DR. Kugy je zaman iskal cvetko, imeno« vano bcabiosa Trenta, ki je o nji pred 100 leti pisal učenjak Hacquet, da jo je bil našel v Triglavskem pogorju. Vse živ; Ijenje je ni našel. Vse naše gore je preplezal in prehodil, vsak še toli zapuščen in skrit ko« tičeK preteknil v nadi, da najde ta čudoviti cvet. V zvezi s tem iskanjem prekrasno opi« suje zlasti pokrajino Sedmerih Triglavskih jezer ali kakor se po domače in pravilno ime* nuje Jezerska dolina ali Zajezeram.
Ur. Kugy piše: Moji planinski uspehi so se množili. Komaj sem prišel, sem že zmago« val od vrha do vrha. Stari Tožbar, (po do« mače Špik pri cerkvi D. M. v Trenti, ki mu je bil 1. 1871. medved odgrizel spodnjo čeljust z jezikom vred), je postajal bolj in bolj truden in previdnejši. Nova zvezda mi je vzšla, ki se še danes jasno blesti v mojem spominu: Andrej Komac. Suhi plaz (2738 m) je klonil pred nama svojo še nepremagano glavo, pre« plezala sva v brzem naskoku začarane za* padne Triglavove stene in v širokem krogu so me naokoli pozdravljale gore kot ljube znanke. In še me je tajno vodila stara, tiha, sladka nada, še sem letal ure in ure, ko sem bil zazrl od kake divje višine kod v skalnatih zidovih zgubljen, obljubljajoče zelen otočič, še sem snival v zvezdnatem siju prenočišč ter v samotah planinskih koč o nji, taj« nostni, dolgo iskani, vroče zaželjeni: Scabio* sa Trenta.1
Triglavov zapad, sever in vzhod sem bil že prehodil in preiskal, zdaj sem obrnil svoje oko proti jugu in tako dospel v kraljestvo, ki me je imelo držati priklenjenega leta in leta do najkasnejše dobe z morda najglobljimi vtisi. Priklenjenega ne morda s svojimi go« rami, pač pa s svojim duhom. Tega nisem takoj doumel, zakaj v prostranem Julijskem okrožju, spadajočem pod kraljevsko Trigla« vovo krono, je to pokrajino najtežje umeti.
To je ozemlje izvirkov Save Bohinjke, iz snegov se porajajoče, smaragdno zelene Sa= vice. Velikanski nasip, ki se razteza od Ka« njavca čez Trbižke Lope in Čelo proti Boga« tinu, Kuku in Voglu, okroža silovite nepre« trgane visoke planote v daleč napetem loku od severa, juga in zapada. Na znotraj pada ta kraška visoka planota sprva polagoma,
1 Neka vrsta cvetice s tem imenom raste tudi po Krasu. Imenuje se grintaveek, cvet ji je moder.
nato strmoglavi kar nenadno s često navpič« nimi pečmi v brezdanjo globel, v temen kotel, v čigar najglobljem dnu leži Bohinjsko jezero.
Iz »Zapodna« proti Razorju,
Gozdovi.
Proti vzhodu je ta obrobni nasip na širo« ko odprt; tod padajo ko slapovi z višin Po« kljuke in Jelovce v sklenjenih črnih vrstah gozdovi. Kot vojni naskočni pohod prešlo« vesne veličine! Iz Vojenskih sotesk in grap Suhe planine se vzpenja gozd ko razburkano valovje, se razliva čez Blato in Poljane v naj« oddaljenejše planinske doline »V Lazu«, Je« zera in Dednega polja ter se vzpenja daleč gor proti belim grebenom Pršivca in Studorja. Drugi, bolj južni gozd se zbira v orjaškem lijaku Ukance, nato napada med gromnim šumenjem Savičinega slapu navpično kipeče stene Komne in Komarče, vihra po omotično strmih žlebovih in grapah, pleza od police do police gor do planotnega roba.
2e stoji gozd zmagovit in štrleč v nebo gori v svetlobi. Tam se razstopa in odpošilja svoje neštete čete kot roje na vse strani. Ti polnijo rupe (korita) ter se vzpenjajo čez ro« bove in nasipe V nepreglednih vrstah se po-mičejo in enakomerno brzijo temne postave neslišno, neprestano proti vrhovom. Kdo se bo mogel ustavljati njihovim napadom?
Tu jim stopi nasproti gorski svet s svojim neizprosnim orožjem. Z bobnečimi nevihta« mi in trgajočimi se skalami, z morilnimi pe« ščenimi veletoki, grmečimi snežnimi plazovi in z vsemi uničujočimi grozaini visokogorskih zim se bori proti gozdu. Daleč na okoli hru« me te bojne čete tisočletnega orjaškega boja. Tam stoje v kamenita tla ko s kremplji trdo zasidrane najprednje vrste gozdovih bojev« nikov, tam sprejemajo z razdrapanimi telesi in z široko razprostrtimi golimi rokami smrtni udarec, tam zopet se bele in trohne njegovi slavno padli junaki.
Savičine vode.
Vse vode tega ozemlja plačujejo davek Bohinjskemu jezeru. Vendar te neizmerne množine snežnice in deževnice, ki jih poši« ljajo pobočja ter jih nalove v kotanje, nikjer ne priteko na dan. Iščejo si in kopljejo svoja
V kamenita tla trdo zasidrana jela...
tajna podzemska pota in nabirališča. Tu in tam se zbirajo v mala jezerca in zrejo s ti« himi, temnimi očmi k vrhovom, odkoder pri« hajajo. Ponikujejo od vseh strani od jezerca do jezerca, zakrivajo s temo svoje rojstvo in svoj tek ter ohranjajo bojazljivo skrit svoj dotok in odtok. Le poredko oznanjajo, ova« jajo ta mesta s svojim žuborenjem, z nekate« rimi vzkipevajočimi penami in mehurčki, z jedva opaznim vrtinčkom ob robu vodnega zrcala. Nihče nikdar ne dozna njihovih po* tov. Šele globoko spodaj prihrume nenadoma na dan iz globoko zajedenih sotesk in deber ter pribobne v slapu iz temnega zemeljskega naročja (Savica). Nato se rajajoč spuščajo po zadnjih stopnicah s čilo in svežo, iz sten porojeno močjo, v nebrzdani, dolgo pogreša« ni svobodi- živo blestijo ko gorski kristal, ze« lene odtenke prelivajoč pod belimi kronicami pen ter v deviški čistosti pozdravljajo beli dan.
Vode Bohinjskega jezera, ki tiho priteka« jo in odtekajo, pripovedujejo onim, ki jih umejo, čuda svojega tajnostno utripajočega življenja. Tu se dviga in pada njihovo v neu« mornem delu globoKo dihajoče srce, in oni neizsledni svet žil in vodotokov, dvigal in precejeval, rovov in jam, ki se po njih raz« pleta uganka njihovega sestopa, se tu s pre« vzemajočo silo in veličastvom razodeva gle« dajoči duši.
Planine.
Visoko nad temačno krasoto Bohinjskega jezera in njegove bobneče srčne žile Savice leži kraljestvo, ki sem ga omenil. To je kras ljestvo Jezerske doline (kraljestvo sedmerih Triglavskih jezer). Pokrajina je to, ki se ne zna smehljati; tako globoko resno so izobli« čile ustvarjajoče moči njen obraz, razorale njegove poteze in mu izbrale barve. Tam gori stanuje samota. Zdi se ti, da počiva na tebi njeno nepremično oko. Nič se ne gane. Živ« ljenje in vrvenje sveta leži tako daleč, ni ga glasu sem gor. Ni je tekoče vode, ki bi sprem« ljala tvoja pota z jasnim petjem. Prisluškuješ le lastnemu srcu in čuješ le njegove utripe. Tu je kraj, kjer si lahko sam s seboj ...
Pianine tega Jezerskega kraljestva so zelo uborne. Kot zgubljene leže po širnih, čudo« vito tihih skalnih podih, daleč od sveta in v otožnost pogreznjene. Kdo pozna planino Lapoče? Kdo ie že bil na Blatu ali na Poljani ali pa v skritem kotu zemlje na planini V Lazu? Kamenite in ostre so steze, jedva opazne po divjih skalnih kladah in često zmedene. Zdaj pa zdaj se ustaviš. Pragozd ti zastavi pot in te začuden pogleda: »Česa iščeš tod?« Pokrižaj se, preden stopiš vanj; tam raste še blodna zel, in naj se dotakne tvoje noge, pa zgubiš sled in zaman boš iskal smeri in smotra.
Rabeljsko jezero pod Predelom.
Mihael Soščenko:
Pustna ljubezen.
LESNI večer se je končal pozno.
Študent Vasja Česnokov je truden in oznojen stal pred Mašenko in ji tožno govoril: »Počakajte vendar, draga. Počakajte na prvo električno. Kam hočete za božjo voljo iti . . . Saj je lahko ostati tu in čakati, vi pa hočete že iti .. . Počakajte vendar na prvi tramvaj, za božjo voljo. Zdaj ste se spotili in jaz tudi. Pri tej zmrzali se je tako lahko pre* hladiti.«
»Ne,« je rekla Mašenka in si obula galoše. »In kakšen vitez ste, da si ne upate sprem* ljati gospodične domov, ker vas zebe?«
»Toda saj sem ves potan,« je rekel Vasja skoro jokaje.
»No, oblecite se!«
Vasja Česnokov je pokorno oblekel kožuh in sledil Mašenki na cesto, trdno jo držeč pod pazho.
Bilo je mrzlo. Mesec je sijal in sneg je škri* pal pod nogami.
»Kakšna nemirna gospodična ste,« je dejal Vasja in očaran gledal v Mašenkino obličje. »Če bi ne bili vi... kake druge ne bi sprem* ljal za nobeno ceno. Prisežem. Le iz ljubezni grem z vami.«
Mašenka se je smejala.
»Vi se smejete in kažete svoje zobke,« je rekel Vasja, »in jaz, Marja Vasiljevna, vas vroče ljubim in obožujem. Če bi mi rekli: lezite na tračnice cestne železnice in ležite tam, dokler ne pride prvi voz’ — takoj bi legel. Prisežem . ..«
»Pustite to,« je rekla Mašenka, »raje opa* zujte vso z mesečino oblito lepoto krog naju. Kako lepo je mesto v noči! Kakšna čarobna lepota!«
»Zares, močno lepo je!« je rekel Vasja in nekam začudeno gledal odpadli omet neke hiše. »Res, zelo lepo. Tudi lepota učinkuje, Marja, če v srcu gojimo prava čuvstva . . . Mnogi učenjaki in politiki trdijo, da ni lju* bežni, jaz pa, Marja Vasiljevna, ne trdim tega, nasprotno . . . Jaz bom do^ smrti in poslednjega žrtvovanja gojil čuvstva do vas. Prisežem. . . Le recite: ,Vasja Česnokov, udari s svojim te* menom v ta' zid!’ — in koj bom udaril.«
»Zdaj ste spet začeli,« je rekla Mašenka, ne brez ugodja.
»Prisežem,« je rekel Vasja »udaril bom. Ali želite?«
Parček je prišel na obrežje Velikega ka* nala.
»Prisežem,« je spet začel Vasja, »ali hočete, da se vržem v kanal? Ha, Marja Vasiljevna?
»Vasja sc je sezuval...« (J. Srebrnič.)
Vi mi ne verjamete, jaz vam pa lahko do* kažem . ..«
Vasja Česnokov se je prijel za ograjo in se delal, da hoče splezati nanjo.
»Ah!« je zavpila Mašenka. »Vasja! Kaj delate?«
Tedaj se je nenadoma priplazila izza ogla temna postava in obstala pri cestni svetiljki. »Zakaj tulita?« je rekla in ostro ošinila parček.
Mašenka je od groze vzkliknila in se stis* nila k ograji.
Mož se je približal in potegnil Vasjo za rokav. »No, ti vidra,« je dejal z mračnim glasom »le sleci plašč. In hitro ... In če za* kričiš, dobiš brco, da na mestu pogineš. Ali razumeš, lump? Sleci ga!«
»Mi! — mi —< mi!« je rekel Vasja, ko da bi hotel reči »milost«.
»Alo brž!« in mož je vlekel za Vasjev kožuh.
Vasja je s trepetajočima rokama odložil kožuh.
»Sezuj tudi čevlje,« je rekel mož, »potre* bujem tudi čevlje«.
»Mi — mi — mi!« je dejal Vasja, »z do* voljenjem, prosim, tako je mraz!«
»Ala!«
»Te gospodične se niti ne dotaknete, jaz pa moram sezuti čevlje,« je dejal Vasja s svojim navadnim glasom. »Ona ohrani kožuh in ga* loše, jaz pa moram sezuti čevlje.«
Mož je mirno pogledal na Mašenko in rekel:
»Če bi vzel njene reči in jih odnesel v culi, bi me ujeli. 2e vem, kaj delam. Si se sezul?«
Mašenka je z grozo gledala moža in se ni ganila. Vasja Česnokov je sedel v sneg in se jel sezuvati. »Ona ohrani kožuh in galoše,« je spet dejal, »in jaz se moram pokoriti za oba ...«
Mož je oblekel Vasjev kožuh, vtaknil čev* lje v žep in rekel: »Tu obsediš in se ne zganeš in da mi ne boš šklepetal z zobmi. Če zakričiš ali se zganeš, si zgubljen. Razumeš, lump? Tudi ti, gospica .. .«
Mož si je hitro zapel kožuh in hipoma zginil.
Vasji je upadlo srce in kakor vreča je sedel v snegu. Nezaupno je ogledoval svoje noge v snegu. »To smo doživeli,« je rekel in srdito po* gledal Mašenko. »Moramo vas spremljati in povrhu izgubiti še vse premoženje. Kaj ne?«
Ko tatovih korakov ni bilo več slišati, je Vasja nenadoma začel biti z nogama po snegu in vpiti s tenkim, vriščečim glasom: »Na po* moč! Tatovi!«
Potem se je odtrgal s tega kraja in tekel po snegu, skakaje od groze in s trepetajočima nogama. Mašenka je še ostala pri ograji.
Izbruh svetovne vojne.
Aneksija Bosne in Hercegovine.
NAJVEČJE presenečenje, ki ga je baron Aehrental pripravil 1908. Evropi, je bi* la pa aneksija Bosne in Hercegovine.
V	tem letu je cesar Franc Jožef I. praznoval šestdesetletnico svojega vladanja in zunanji minister mu je hotel pokloniti v dar obe de* želi. Bosna in Hercegovina sta bila na papirju še vedno pod oblastjo turškega sultana, če* prav je avstrijski cesar vladal v njih že tri desetletja. Franc Jožef je imel v Bosni in Her* cegovini vse pravice, ki jih more imeti pravi vladar. Predpisoval je prebivalstvu zakone, mu nalagal davke, imenoval sodnike in ostale uradnike, odpiral šole in klical ljudi pod orožje. Vse to je delal na podlagi berlinske pogodbe iz leta 1878. s privoljenjem ostalih evropskih velesil. V takih razmerah je bila aneksija obeh dežel popolnoma nepotrebna. Cesarju ni prinesla prav nobene nove pravi* ce in oblasti, ampak le nov naslov. Častnih naslovov in imen je pa imel Franc Jožef že itak brez števila. Aneksija je bila povrhu ne* varna, ker je utegnila izzvati politične za* pletljaje. Zato je bil prestolonaslednik Franc Ferdinand aneksiji odločno nasproten. V pi* smu, ki ga je pisal 6. avgusta 1908. baronu Aehrentalu, je rekel: »V splošnem sem pri naših obupnih notranjih razmerah proti vsem takim dokazom moči. Po moji misli si take stvari lahko dovoli samo konsolidirana, krep* ka država. Če bi pa svetovalci krone smatrali aneksijo za neobhodno potrebno, sem vseka* kor nasproten mobilizaciji, ker bi ta vzbudila čisto nepotrebne sume ... Najljubše bi mi bilo, ako trenutno ne pride do aneksije.«
Baron Aehrental se ni dal prepričati. Od* ločil se je bil za aneksijo in jo marljivo in v največji tajnosti pripravljal. O njej ni črhnil besede zastopnikom tujih držav. Ko so časni* ki nekaj zavohali o Aehrentalovih načrtih in pisali o nameravani aneksiji, je angleški po* slanik na Dunaju Goschen prosil avstrijskega zunanjega ministra za obvestila, češ da mora poročati o tem svoji vladi v London. Aehren* tal je odvrnil, da so to same prazne čenče in da ni v časopisnih vesteh niti trohe resnice. Razume se, da je Goschen verjel in poslal ministrovo izjavo v London.
V	septembru 1908. se je Aehrental sestal z ruskim zunanjim ministrom Izvolskijem. V razgovoru je sicer omenil tudi aneksijo Bosne in Hercegovine, toda tako, kakor da je to stvar daljne bodočnosti. Pri tem je ponudil Rusom v zameno pomoč proti Turkom, oblju* bil za rusko vojno brodovje prost prehod
skozi dardanelske ožine nasproti Carigradu. Ker se je zdelo Izvolskemu, da gre za splošen in neobvezen razgovor, Aehrentalu ni ugo* varjal.
Jeza Viljema II.
Kako močno pa je osupnil, ko je mesec za tem, 5. oktobra 1908., čital v časnikih proglas Franca Jožefa I., s katerim je cesar naznanjal svetu aneksijo Bosne in Hercegovine. Izvoli skij je uvidel, da je šel Aehrentalu na lima* nice in je bil skrajno ogorčen. V zasebnih razgovorih je imenoval Aehrentala izdajalca in hinavca in sklenil, da se o prvi priliki ma* ščuje. Skrajno nevoljen je bil tudi angleški poslanik Goschen. S svojim napačnim poro* Čilom se je osramotil pred londonsko vlado in si službeno škodoval. Imel je z Aehrentalom buren prepir in prelomil nato z njim vsak dru* žabni stik. S »takim lažnikom« je rekel, da ne more več občevati. Angleški kralj Edvard pa je bil gorak Francu Jožefu, ker mu ni črhnil besede o aneksiji, ko sta se pred par meseci srečala v nekem avstrijskem kopališču. Aeh* rental je ravnal slabo, da na aneksijo velikih držav ni pripravil in si zagotovil v naprej njih privoljenja. Tako tajno je snoval svoj načrt, da ni o aneksiji obvestil niti nemškega za* veznika Viljema II. Bivši avstrijski minister Chlumecky pravi v svojih spominih, da je Viljem II. kar okamenel, ko je čital v časnikih pismo avstrijskega cesarja na vladarje, kjer jim je oznanil aneksijo Bosne in Hercegovine. Vsebino pomembnega pisma so prej priobčili časniki, nego je zanj zvedel najožji zaveznik in prijatelj. »Bil sem tako prizadet,« — je rekel nemški cesar — »da sem potreboval en dan in ono noč, preden sem prišel na jasno, kako mi je v tej zadevi ravnati. Po tehtnem premišljen vanju sem premagal občutljivost in sem na« redil trden sklep, da ostanem staremu cesarju zvest in stopim kot nepremakljiv prijatelj in zaveznik na njegovo stran.«
Kljub temu je pa obnašanje avstrijske vla* de Viljema globoko žalilo. Razume se, da ni Aehrental o aneksiji obvestil ne avstrijskega in ne ogrskega parlamenta. Zunanja politika je bila izključna pravica Franca Jožefa in nje* govega ministra in ljudskim zastopnikom je bilo malodane prepovedano se z njo pečati. Avstrijski parlament, ki je bil takih stvari na* vajen, je cesarjev proglas o aneksiji Bosne in Hercegovine sprejel zato precej mirno in vdano.
Ves drugačen pa je bil vtis v evropski jav* nosti.
Vihar ogorčenja.
Napadi, ki so se začeli z nenavadno silo* vitostjo v evropskem tisku proti avstro-ogrski vladi, so se opirali vsi na očitek, da se je aneksija izvršila proti mednarodnim dogovo*
rom. Berlinska pogodba iz leta 1878. je dala Francu Jožefu samo pravico, da Bosno in Her* cegovino zasede, ne pa da vključi te dežele v svojo državo. Če je hotel cesar Bosno in Her* cegovino spremeniti v avstro*ogrsko državno ozemlje, je moral glasom pogodbe vprašati za privoljenje Anglijo, Rusijo in ostale države, ki so berlinski dogovor sopodpisale. To je bila pravilna, zakonita pot. Aehrental si je pa kar na lastno pest prilastil dve tuji deželi, prelomil s tem pisane mednarodne obveznosti Avstro*Ogrske in uničil berlinsko pogodbo. Angleško časopisje je pozivalo velesile, naj se združijo v obrambo svojih pravic in prisi* lijo Avstrijo k spoštovanju pogodb. Če odo* brimo aneksijo, priznamo, da stoji sila nad postavo in da mora vladati v politiki pest. Da je bilo rusko časopisje vseh strank proti anek* siji in napadalo Aehrentala, je naravno.
Turčija, pod katero sta po črki pogodbe spadala Bosna in Hercegovina, je izjavila, da izvršene spremembe ne priznava. Mladoturki, ki so v istem letu naredili revolucijo in vrgli sultana Abdul Hamida, so zaprli meie av* strijskemu blagu in grozili z voino. Da bi po* tolažil Turke, se je Aehrental začel z njimi pogajati. Že v cesarjevem proglasu se je Av* strija odpovedala Sandžaku, deželici med Sr* bijo in Črno goro, v korist Turkom in umak* nila nato iz ozemlja tudi vojaštvo. Toda Tur* ki niso bili s tem zadovoljni in so zahtevali več. Po dolgih pogajanjih jim ie Avstrija dala 50 milijonov zlatih kron odškodnine in de* narja; na to je carigrajska vlada utihnila.
Prizadetega prebivalstva v Bosni in Her* cegovini ni nihče vprašal za mnenje. Za 50 milijonov je carigrajska vlada prepustila ljudstvo drugi državi.
Aneksija je najbolj pekla Srbe. Saj so oni že davno pred Avstrijo zahtevali zase Bosno in LIercegovino in za nju kri prelivali. Leta 1875., ko je Srbija bila še majhna, od Turkov odvisna kneževina, so se Srbi dvignili, da osvobode krvne brate v sosednih pokrajinah in se združijo z njimi v skupno državo. Tudi prebivalstvo Bosne in Hercegovine je zagra* bilo tedaj za orožje in se uprlo Turkom. Eno izmed vstaških čet je vodil 1. 1875. poznejši kralj Peter I. pod imenom Petar Mrkoniič. V tej vojni bi bila Srbija gotovo izkrvavela, da ji ni priskočila na pomoč Rusija, ki ie v letih 1877./78. porazila Turke in jih prisilila, da so podpisali mir v Sv. Štefanu. Toda velesile Ru* som niso privoščile zmage. Združile so se in primorale Rusijo, da ie na konferenci v Ber* linu 1. 1878. preklicala svetoštefansko mirovno pogodbo. Turkom so vrnili večino izgubljenih dežel, Bosno in Hercegovino pa dali v upravo Avstriji mesto Srbiji.
Tega udarca niso mogli Srbi nikoli več
preboleti. Da je Avstrija Bosno in Hercego* vino le zasedla, je bil edini žarek upanja, ki je ostal srbskim rodoljubom. Proglas o aneks siji je vplival zato v Beogradu naravnost po« razno.
Vojna nevarnost.
Srbsko javno mnenje je bilo tako razkače* no, da je vlada klicala rezerviste pod orožje in se pripravljala na oborožen spopad z Av* strijo. Prestolonaslednik Jurij je potoval v Petrograd, da zve, ali Srbija lahko računa na rusko pomoč. Beogradska »Politika« je 26. oktobra 1908. pisala:	»Sedaj ali nikoli več
imamo priliko, da obračunamo s srednjeve* ško, razpadajočo državo.« Narodna skupšči* na pa se je obvladala, da je vojno s 93 proti 66 glasovom odklonila. Srbija je zahtevala od Avstrije v zadoščenje nastopne stvari: Bosna in Hercegovina naj dobita avtonomijo in mo* narhija naj odstopi Srbiji pas zemlje, ki bo vezal Črno goro s srbsko kraljevino.
Avstrijski Slovani so se postavili v veliki večini na stran Srbov, v čeških deželah so se vršile poulične demonstracije, ki jih je morala vlada dušiti s silo. Dne 2. decembra 1908., ravno na praznik obletnice šestdesetletnega vladanja Franca Jožefa, so vojaška oblastva proglasila v Pragi obsedno stanje in preki sod.
Medtem so velesile predlagale, da se skli* če mednarodno zborovanje, ki naj razpravlja o aneksiji. Aehrental je odgovoril, da zboro* vanju ni nasproten, a da morajo velesile prej aneksijo odobriti. Ker bi zborovanje v tem slučaju ne imelo nobenega pomena, so velesi* le'smatrale Aehrentalov odgovor zazafrkaci* jo in začele' groziti. V Evropi je nastala taka napetost, da še je zdel izbruh vojne neizogi* ben. Avstrija je zaukazala delno mobilizacijo in zbirala vojaštvo na srbski in črnogorski meji. Poveljnik avstro*ogrskega glavnega sta« na general Conrad von Hotzendorf je mislil, da se nudi sijajna prilika za obračun s Srbi, in silil s polno paro v vojno. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je pa bil zopet nasproten in je pisal načelniku svoje vojaške pisarne Bro* schu, naj kroti Hotzendorfa. »Naj vendar že opusti to vojno hujskaštvo. Bilo bi sicer sijaj* no in zelo mikavno, zmlatiti te Srbe in Črno* gorce v ponev, toda kaj.nam pomagajo take cenene lavorike, če izzovemo s tem splošno evropsko zmešnjavo in se nam bo treba boriti na dveh ali treh frontah, česar ne moremo vzdržati. Tako se bo pesem izpela.«
Srbija se mora vdati.
Hotzendorf ni poslušal prestolonaslednik kovih opominov, temveč pritiskal, kar je mo* gel, na izbruh vojne. V Bosni' in Hercegovini je bilo že 200.000 avstrijskih vojakov, pri* pravljenih na napad. Ker je tudi Aehrental računal z oboroženim spopadom, je začel
pripravljati na to avstrijsko prebivalstvo in inozemstvo. Vse nemško časopisje Avstrije je priobčevalo članke o nevarnem revolucio* narnem gibanju, ki se širi iz Beograda čez Bo* sno, Hercegovino, Dalmacijo, Hrvatsko in Slovenijo. Srbski denar prihaja celo v Ljub* ljano. Če Avstrija ne poseže odločno vmes, bo izbruhnil v jugoslovanskih krajih Avstro* Ogrske upor in izpodkopal državno oblast. Da bi dokazal, kako nevarna in resna je srbska propaganda, je Aehrental ukazal Ogrom, naj pozaprejo na Hrvatskem celo vr* sto srbskih politikov radi veleizdaje. In res so orožniki naredili v stanovanjih številnih Sr* bov hišne preiskave in odpeljali v zagrebške zapore 58 uklonjenih politikov. To je bil za* četek znamenitega veleizdaj niškega procesa v Zagrebu, ki je vzbudil veliko pozornost v vsej Evropi. Ti dogodki so povzročili v Beo* gradu še večje ogorčenje, srbska vlada je le s težavo držala javno mnenje na uzdi. Ker se je zdela vojna skoro neizogibna, je srbska Narodna skupščina dovolila 5. februarja 1909. vladi 35 in pol milijonov frankov za oboro* ževanje. Sredi marca se je zdelo, da pride dan na dan do izbruha vojne. Dunajski časopisi so pisali že, da mora Avstrija na vsak način za* sesti Srbijo, ker ne bo imela sicer nikoli več miru na južno*vzhodnih mejah. Aehrental je poslal v Beograd diplomatski spis, kjer je za* hteval od srbske vlade prav odločno, naj se odpove svojim zahtevam. To je bil nekak ul* timat. če bo Srbija avstrijsko zahtevo odklo* nila, je bilo jasno, da vkorakajo avstro*ogrske čete v Srbijo’ V tem napetem položaju so se morale Francija, Anglija in Rusija odločiti. Nemčija je izjavila, da bo Avstrijo v Vsakem slučaju podpirala in namignila, da odredi, če je treba, mobilizacijo svoje vojske. Računati je bilo torej s splošno evropsko vojno. Fran* cija ni bila dovolj oborožena, Rusija pa še šibka od poraza v vojni z Japonci. Tako je Izvolskij s škripajočimi zobmi popustil in sve* toval Srbom, naj odnehajo. V noči od 24. na 25. marca 1&09. je prispel na Dunaj srbski od* govor. Srbija je izjavila v njem, da ni aneksi* ja Bosne in Hercegovine »v nobenem oziru prekršila njenih pravic«, da bo vojaštvo zni* žala na prejšnje mirovno stanje ter stopila z Avstrijo spet v dobre odnošaje.
Aehrental ni pričakoval takega odgovora. Prepričan je bil, da bo Srbija avstrijsko za* htevo odbila, in naročil zato vseučiliščnemu profesorju Friedjungu, naj napiše v dunajski »Neue Freie Presse« članek kot uvod v vojni pohod na Srbijo. V isti noči, ko se je članek tiskal, je prišel na Dunaj srbski odgovor. A v* strijsko zunanje ministrstvo je hotelo članek še ustaviti, a bilo je že prepozno. Drugi dan ga je čitala avstrijska in inozemska javnost.
A
NAŠA URAN A.
MLEKO IN MLEČNI IZDELKI.
Ko pride otrok na svet, ne uživa skozi precej me« secev nič drugega kot mleko, pri katerem sc otrok prav dobro razvija in prav kmalu podvoji svojo težo. Isto opažamo tudi pri živalih*sesavcih. Torej mora mleko vsebovati vse snovi, ki so potrebne za telesni razvoj.
SESTAVA NARAVNEGA MLEKA.
Mleko je neprozorna, belkasta tekočina, šibkega du* ha in okusa. Predvsem je mleko- določeno za hrano v naravnem, tekočem stanju. Že tisočletja pred Kristuso* vim rojstvorti so delali' iz mleka maslo in sir.
Kako so sestavljene razno vrste mleka, nam kaže sledeča razpredelnica:
		voda v odstotkih	<a s°	sirnina 1	beljakovine °/ /o	sladkor °/ /o	<U o ' a	skupaj °/ /o
kravje	mleko	87.8	32	3.0	0.5	4.8	0.7	100
kozje	»	87.3	3.6	3.0	1,-	4.3	0.8	100
ovčje	n	81.9	7,-	4.3	1.3	5,-	0.9	100
bivolje	n	8G.9	8.-	4.5	0.7	5,-	0.9	100
kobilje	n	90.6	1,-	1.2	0.8	6.-	0.3	100
osličje	n	90,-	1.4	A8	1.1	6.2	0.5	100
prašičje	»	84.1	4.6	7.2		3.1	1,-	100
kunčje	n	69.5	10.5	15.5		2.0	2.5	100
pasje	n	77,-	9.2	4.2	5.6	3.1	0.9	100
mačje	n	82.6	3.3	3.1	5.6	4.9	0.5	100
Mleko pa ni vedno tako sestavljeno, kot kaže raz* predelnica. Različne živali iste pasme imajo lahko prav različno mleko, kar zavisi od različnfe'hrane, lahko pa tudi od drugih razlogov, kot bolezni itd. Največja raz* lika pa je med navadnim mlekom in onim, ki se izloča takoj po rojstvu. To mleko imenujemo mlezivo in se
razločuje od navadnega mleka po zunanjosti, barvi, okusu in duhu. Kravje mlezivo vsebuje v srednjem 71 69 odstotkov vode, 3.37 odst. tolšče, 4.83 odst. sirni* ne, 15.85 odst. beljakovin, 2.48 odst. sladkorja in 1.78 odst. pepela.
Torej vsebuje mlezivo mnogo manj vode kot na* vadno mleko, zato pa mnogo več suhih snovi. Mlezivo vsebuje posebno visok odstotek beljakovin in sirnine, zavoljo česar se pri kuhanju zelo rado in hitro sesede. Mlezivo je nujno potrebno za mlado bitje, ker izčisti njegovo črevesje različnih odpadkov. Za odrastle ljudi je mlezivo zelo redilno, ker je bogato na redilnih sno* veh. Pri kravi še mlezivo spremeni'-v iiavadno'mfeko peti dan po porodu, dobro užitno pa je že' poltretjem dnevu. Za izdelavo sira in masla pa je pripravno komaj drugi teden po otelitvi.
SESTAVA SMETANE.
S posnemanjem dobimo iz mleka smetano. Naravno posnemanje se vrši z lonci, kozicami, korci, s plitvimi latvicami, umetno pa s posnemalnikom.
Pri posnemanju se naravno mleko loči v dva dela, in sicer v smetano in posneto mleko. V smetani so iste snovi kot v naravnem mleku, le da ie odstotek tolšče mnogo višji, odstotek vode pa nižji. Naravna in umetno pridobljena smetana pa nista enako sestavljene, kar nam najbolje kaže sledeča rzpredelnica: V 100 delih vsebuje
naravna smetana vode	73
tolšče	20
beljakovin	3
sladkorja	3.4
pepela	—.6
umetna smetana ■' 63.5 30.5 2.6 2.9 —.5
Iz tega sledi, da je umetna smetana, ki-Se pridobi s posnemalnikom, mnogo boljša, več vredna, kot pa na* vadno pridobljena smetana, ker vsebuje umetna več tolšče in manj vode.
SESTAVA MASLA.
Če pri primerni toplini tolčemo mleko ali smetano, se tekoče tolščne kroglice radi pinjenja strdijo in med seboj sprimejo v kopice in dobimo maslo, ki je trdo, bledorumene barve; še sveže je sladkega okusa in pri« jetnega duha.
Skrbno in pravilno izdelano maslo vsebuje v 100 delih
vode	14
tol|če	84
beljakovin	0.5
mlečnega sladkorja	0.4
pepela	0.1
Navadno vsebuje maslo 1 odstotek soli, mlečne kis* line, itd.
Tolšče mora biti v dobro izdelanem maslu 83 do 84 odstotkov, nikakor pa ne izpod 80 odstotkov. Naj* bolj mastno maslo dobimo iz primerno kisle smetane, najbolj pusto pa je maslo, izdelano naravnost iz mleka. Najmanj vode je v dobro zgnetenem maslu.
SESTAVA SIRA.
Sir delamo tako, da segrejemo mleko na 30 do 35 stopinj Celzija ter mu dodamo nekoliko naravnega, do* ma iz telečjih (tudi kozličjih) želodcev pripravljenega ali umetnega, tekočega ali suhega sirišča.
Navadno razločujemo sir po tolščobi in tako pozna* mo tolsti, poltolsti in pusti sir; prvega dobimo iz nas ravnega, drugega iz malo posnetega, pust sir pa iz moč* no posnetega mleka. K tolstim sirom prištevamo v tr* govini predvsem svetovno znani emendolski (ementha* ler) sir ter naš tolminski (tudi furlanski). K manj tol* stim sirom spada parmezan za ribanje, katerega delajo iz mleka, ki so ga z latvicami deloma posneli. V 100 delih vsebuje
	emendolski	parmezan
vode	35.59	34.57
beljakovin	31.99	35.15
tolšče	28.04	24.05
sladkorja	—.57	—.—
pepela	3.81	6.23
V trgovini sc dobi večkrat tudi ovčji sir, ki vse* buje v 100 delih
vode	29.70
tolšče	31.30
beljakovin	33.69
pepela	5.31
V pepelu je navadno največ kuhinjske soli, katere je večkrat do 4.5 odstotkov sira.
Pusti siri vsebujejo tem manj tolšče, čim bolj je bilo mleko posneto. Iz mleka, posnetega s posnemalni* kom, dobimo sir s komaj 1 do 2 odstotki tolšče.
SESTAVA POSNETEGA MLEKA.
Posneto mleko ima tem manj tolšče, čim bolj je bilo posneto. V sto delih vsebuje
naravno posneto mleko s posnemalnikom
	(v latvicah)	posneto
vode	89.85	90.30
tolšče	—.75	-.25
beljakovin	4.03	4,—
sladkorja	4.60	4.70
rudninskih snovi	—.77	—.75
Ker je v posnetem mleku vedno precej beljakovin in sladkorja, je tudi posneto mleko še vedno dobro redilno.
SESTAVA PINJENEGA' MLEKA.
Pinjeno mleko je tisto, ki nam ostane po izdelavi masla. To mleko je boljše, če smo napravili maslo iz mleka kot pa iz smetane. Pinjenec iz smetane vsebuje v 100 delih
vode	91.24
tolšče	—.56
beljakovin	3.50
sladkorja	4.—
pepela	—.70
SESTAVA SIROTKE.
Sirotka jo tekočina, ki nam ostane, ko smo napra* vili iz mleka sir. Sirotka je različna in njena sestava zavisi od tega, ali smo napravili sir iz tolstega ali manj ali več posnetega mleka. Vendar pa razlike v sirotki niso posebno visoke. Glavna razlika je v tolšči, katere je v sirotki po tolstem siru do tri četrt odstotka in se s po* snemalnikom še vedno iz take sirotke napravi maslo.
V	splošnem vsebuje sirotka okoli 93 odstotkov vode, 5 odst. mlečnega sladkorja, ostalo so tolšča, beljakovine in pepel.
SESTAVA SKUTE.
Skuto dobimo, če sirotko segrejemo na 85 do 93 stopinj Celzija in jo okisamo. Tedaj se izloči neka bela snov, katero imenujemo skuto. V trgovini se dobi tudi skuta, ki je napravljena iz celega mleka. Taka je po* sebno znana »rimska skuta« (ricotta romana), ki je iz* delana iz celega, to je naravnega, ovčjega mleka. Tudi Istrani prodajajo večkrat v Trstu tako skuto.
Skuta iz sirotke vsebuje navadno 68 do 70 odstotkov vode, 3.2 do 5.2 odst. tolšče, 15 do 22 odst. beljakovin, 3.9 odst. sladkorja in 2 do 3.5 odst. pepela. Skuta iz celega mleka (ovčja skuta) vsebuje navadno 43 odst. vode, 33 odst. tolšče, 12 odst. beljakovin, 10 odst. slad* korja in 1 odst. pepela in mlečne kisline.
Če odvzamemo sirotki skuto, nam ostane tekočina, ki jo ponekod pri nas imenujejo žuro. Tudi v žuri je še vedno nekaj redilnih snovi, predvsem mlečnega slad* korja. Rabijo jo za krmljenje prašičev, dobra pa je tudi za peko kruha. — V velikih mlečnih centralah do* bivajo iz žure mlečni sladkor.
DRUGI MLEČNI IZDELKI.
Danes izdelujejo iz mleka več kot 30 najrazličnejših stvari, ki sc rabijo za človeško prehrano, pa tudi v obrtne namene. Za prehrano sta najvažnejši kondenzi* rano, to je zgoščeno mleko, ki je večkrat naravno, več*
krat pa tudi oslajeno, ter mlečni prah. Med vojno se je oboje dobilo tudi pri nas, v mirnem času pa rabijo oboje le na potovanjih.
ZAKLJUČEK.
Videli smo, iz česa so sestavljena različna mleka in drugi mlečni izdelki.
Vse kar je iz mleka, je za človeka zdrava danes pa tudi najcenejša hrana. Zato je dolžnost vsakega skrb« noga gospodarja, da njemu podrejeni uživajo čimveč mlečne hrane. Dobro je to za telo in za zdravje, dobro za žep.
O KROJNI PRILOGI.
O januarski krojni prilogi smo prejeli več pisem, ki so kaj zanimiva.
Kmečko dekle s Tolminskega piše: »Priloga mi je močno všeč, posebno ker so vzorci domači, slovenski. Le našega se držimo, je najlepše. Tudi druga dekleta, ki sem jim prilogo pokazala, so jo hvalile.« — Gospa I. V. iz Trsta piše: »Na krojno prilogo ste spravili zelo mnogo reči, izbera je velika. Seveda ni vse za vsako, a mislim, da lahko vsaka porabi kakega teh vzorcev. Prav je, da je večina vzorcev v slovenskem narodnem slogu; še lepše bi bilo, ko bi jih prinašali v barvah, pa to preveč stane, kaj ne? Prav razveselilo je mene in drugo matere »Žensko polje« in na njem še posebno na* sveti strokovne zdravnice. Ko bi vedeli, koliko gorja so rodi, koliko solz preteče, koliko hudih bolezni in dru« žinskih nesreč nastane, ker so mlade matere in tudi dekleta v rečeh lastnega zdravja nevedne, bi poskrbeli, da se o teh rečeh več piše, več pojasnjuje! Zatorej pra« vim: pozdravljene vse, ki sodelujejo pri »Ženskem po* lju« krojne priloge.	Pa še eno pismo smo prejeli,
nevšečno reč iz G. Tu sc nekdo ozkosrčno pritožuje radi zdravniških člankov na krojni prilogi. Ko prebirate ta* ko stvari, mislite na svojo mater, mislite nanjo s sp os štovanjem, z ljubeznijo do mučenice, ki vas je rodila. Pa se vam bodo pomisleki in strahovi razpršili.
ZA KUHARICE.
Pustni krofi. — Vzemi pol kg moke, sol, približno tri osminke litra mleka, 6 rumenjakov, vaniljo, 4 dkg su« rovega masla, 5 dkg sladkorja, 2 dkg kvasa, pol žličke ruma, 10 dkg marelične marmelade, 1 kg masti ali olja, sladkor za potrošenje. — Pristavi v skodelici kvas. Med tem časom mešaj surovo maslo in ko je to dobro ume* šano, prideni sladkor, rumenjake in rum ter mešaj še, da se tvarina dobro speni in naraste. Nato polagoma pri« mešaj moko in mlačno mleko, v katerem si raztopila sol (testo mora biti bolj mehko). Stepaj, da postane testo gladko kot pri buhtovčkih. (Gl. januarsko števil« ko!) Stepeno testo pokrij s prtičem in pusti vzhajati na ne pretoplem kraju. Ko se je testo za dvakratno mno« žino dvignilo, deni ga na pogreto in z moko potreseno desko ter razvaljaj za mezinec na debelo. Iz tega testa zre« ži z obodom za krofa (če tega nimaš, je dober tudi ko« zareč) okrogle krpe. Pri tem pazi, da ne pozabiš deti oboda vsaklcrat prej v moko, ker se drugače rad prime
testa. Deni na vsako drugo krpo kupček marmelade ter pokrij z drugo prazno krpo, in sicer tako, da pride z moko potresena stran zgoraj. Nato jih še enkrat obreži z nekoliko manjšim obodom, da dobe lepšo obliko in jih deni vzhajati na desko, s prtičem pokrito. Seveda jih moraš tudi pokriti s prtičem. Ko so se krofi zadosti dvignili, položi vsak krof v razbeljeno mast tako, da pride vrhnja stran spodaj. Cvri jih v pokriti posodi, dokler na eni strani ne zarumenijo, nakar jih odkrij ter ocvri še na drugi strani. Ocvrte krofe deni za nekaj časa na pivnik in jih nato še potrosi z vanilijinim slad« kor jem.
Zelo važno je pri krofih, da so pravilno vzšli. To spoznaš takole: če deneš krof v vročo mast in se nad polovico vtopi, tedaj so premalo vzšli; če so pa preveč vzšli, se v masti sami obračajo in v tem slučaju nimajo lepega belega obročka.
Svinjska stisnjena klobasa. — Vzemi enake kose slanine od glave, bolj pustega mesa, kož in ušes. To zreži na majhne kocke, osoli, opopraj in prideni neko« liko majarona, sesekljanih limonovih olupkov, prav malo stolčenega česna in osminko litra krvi in vse do« bro premešaj. Z mešanico srednjegosto napolni svinjski želodec ali široka čreva ter kuhaj približno eno uro v slani vodi. Nato prebodi klobaso z iglo: če ne priteče kri, je klobasa kuhana.
Kuhano klobaso deni med dve deščici in zgornjo obteži s kako težjo stvarjo (kamenjem). Tako pusti klo« baso skozi par dni. Na liste zrezani stisnjeni klobasi se prilega nastrgan hren.
Kisel hren. — Vzemi korenino hrena, 1 žličko slad« korja, 2 žlici svežih kruhovih drobtin, sol, olje, kis. Zri« baj očiščen hren, primešaj mu drobtine, sladkor in sol ter zabeli ga z oljem in okisaj.
Svinjski gulaž s kislim zeljem. — Vzemi pol kg pre« šičjega mesa, 20 dkg čebule, 15 dkg masti, papriko, sol, kumno, (kimel), tri četrt kg kislega zelja, 1 žlico para« dižnične mezge. — Opraži v vroči masti sesekljano če« bulo, potem prideni za noževo konico paprike, na ve« like kocke zrezano meso, sol in kumno. Ko se vse to malo opraži, prideni paradižnično mezgo, zalij malo z vodo ter duši, dokler se meso napol ne omehča. Nato pri« deni še kuhano kislo zelje in duši dalje, dokler ni meso mehko.
Kruhovi cmoki. — Vzemi pol kg kruha (najbolje je, če je par dni star; seveda uporabiš lahko tudi po« polnoma suhega, da le ni pokvarjen), 1 jajce, 1 žlico moke, 5 dkg slanine (pancete), 2 dkg masla, sol, malo peteršilja. — V mrzli vodi namočenemu in ožetemu kruhu prideni jajce, sol, sesekljan peteršilj, na majhne kocke zrezano in v maslu opraženo slanino in dobro žli« co moke (vendar ne več kot eno žlico, ker drugače cmo« ki niso rahli) ter vse to nekoliko zgneti. Nato napravi cmoke, povaljaj jih dobro v moki, da se ne razkuhajo, in skuhaj v vreli slani vodi.
Cmoke daj h gulažu ali pečenki; poleti jih napraviš lahko s paradižnično omako, dobro se podajo tudi h kislemu zelju. Čc hočeš štediti, jih lahko napraviš tudi brez masla in slanine.
OTROK IN ŽIVALI.
Naša Micika.ki jo vidite na prvi strani, je tolminska čečca; iz Rovta smo doma, veste. Komaj je začela pres mikati ročice in nožiče po tleh, so se že začeli nje prvi pogovori z mačko. Muc, muc! tako je šlo po hiši, Mi* čika se je drsala, mačka pa veličastno stopala ob njej, z repom po koncu kot stražnik s sabljo. Pozneje se je Micika seznanila še s kravo Ruso, s sosedovim psom Las jom in še celo s stričevim vrancem se zna pogovarjati in hud strah nas je zgrabil, ko smo nekoč zagledali, kas ko se mu obeša za vrat.
Pa veste, da imajo tudi živali našo Mieiko rade? Mucka jo včasih res opraska, a mora .ji že bridka peti. Lajo ji veselo maha z repom in ji položi taco na ramo. »Jej, mama, če bi še govoliti znal!« pravi čečca. Najraje pa ima čečca kravo, ki jo tako zvesto in verno gleda in in ji je mleka dajala že prve dni življenja, kot pravi mama. Tako se te ljube živali premikajo, živijo, rastejo in umirajo v malem krogu, ki ga ljubi otrok.
Kako je to, da otrok tako rad ima živali in vse stvarstvo božje? Tudi Frančišek Asiški se je pogovarjal s ptičkami in govoril ribam... To jc tako, da je v otros ku velika, 'čista modrost.
POPOTNIKI.
»Prišel bo čas, ko se bodo hiše izpraznile in bodo v njih ostali le dedje in dojenčki.« Tako je modroval stari hlapec Tomaž, ki jc bil vedež, da malo takih'.
Pa je čas tako dozorel, da so tisoči naših ljudi pos prijeli za popotno palico in odšli v daljne kraje. Tu zija prazna hiša, tam jc družina brez očeta, iz te drus žine sta že dva v Ameriki. Sama Argentina jih jc že vzela dvajset tisoč, dvajsčt tisoč krepkih, mladih ljudi — oj, kako krvavi telo našega ljudstva!
Žena, ki je vzredila dvanajst otrok tako, kot Bog ukaže, mi je pravila: »Pet jih je že v Ameriki. Ko so šli na barko, mi je bilo, ko da hi šli v grob. Kdo ve, ali jih bom še kdaj _ videla?« In solze so ji tekle po licih.
Saj sluti, da se njih steza vije po neznanih tleh... Za» . kaj domača hiša ne daje le kruha, ampak daje ljubezen, pomoč v vseh stiskah, nudi božje življenje srcu. Tu* jina da lahko kruh, te srčne sile le težko nudi.
Bog z vami, popotniki naši!
A. K.:	NOVE	KNJIGE.
Lani (1. marca 1929.) se je v Ljubljani ustanovila nova književna založba, osnovana po vzorcu Mohorjeve družbe. Imenuje sc Cankarjeva družba. Njena kulturna smer jo izrazito marksistična. Take so tudi njene pus blikacije za 1. 1930. Izdala je štiri knjige, in sicer: Ko* ledar, Cerkvenikovo povest »Daj nam danes naš vsak* danji kruh ...«, zbirko povestic amerikanskega pisatelja J. Londona pod skupnim naslovom »Mož z brazgotino« in Lončarjevo, poljudno razpravo »Kako je nastalo das našnje delavstvo in njegovo gibanje« z Uratnikovim dostavkom »Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije«. Koledar prevevata izrazita razredna borbenost in mlas do, prekipevajoče življenje, ki išče duška v leposlovju, ker ga ne more najti v drugih panogah javnega življem nja. — Nova založba je izdala VII. zvezek Finžgarjevih zbranih spisov. Ta zvezek obsega kopo drobnih poveš stic in črtic, ki so nastale od 1. 1903. do 1925.' ter so »živa priča, kako dolga in trudna je pot od »Duše, ki vasuje« do »Gospoda«.« — Pregelj je okoli božiča izdal dve knjigi. Pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani je izšel IV. zvezek Izbranih spisov, ki obsega »Zgodbe zdravnika Muznika« (I. in II. del) ter kratko črtico »Tols minske matere sveta noč«. Mohorjeva družba v Celju pa je iz »Mladike« ponatisnila zgodovinsko povest »Pes ter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev«. Časovni okvir tega slavospeva na zaupanje v Boga in ljubezen je druga polovica 17. stoletja (drugo obleganje Dus naja). Pregelj sc tu na kakem mestu prav po Sienkies \viezevo razmahne. Če bi imel še njegovo široko kom*
pozicijo!
Čisto svojevrstna knjiga je Jalenova pos vest »Ovčar Marko«, katero je za lanski božič izdala celjska Mohorjeva družba. Povest je izh^ala v »Mia*
diki«. Prištevam jo med najboljše ljudske povesti po vojni, in sicer radi čisto svojstvenega sloga, ki je do* fflač in visoko umetniški hkrati ter prav nič posnemava ski, in radi snovi. 2elel hi samo, da hi sc Jalen otresel 1’regljevega zgodovinarstva (v to povest je brez kake poscDne potrebe vtaknil sicer vse časti vrednega in zelo znamenitega gorenjskega čebelarja iz 18. stoletja An= tona Janšo) in da bi posegel v sedanje življenje. Saj vendar vojna ni uničila vse lepote. Sodim, da utegne Jalen prekositi vse najboljše ljudske pisatelje.
J one S.:	»BG2JI	SPEVI«.
Zoirka je urejena predvsem za naše razmere in vpo» steva zmožnosti naših ZDorov in organistov. Zato ob= sega večinoma lažje melodične skladbe, ki so našim ZDOrom dostopne. Tako piše uvodoma med drugim urednik »Božjih spevov« g. V. Vodopivec. Zdi se mi, da zveni stvar po nekakem opravičevanju. Čemu opra= vioevanje? Če je uredništvo pozvalo skladatelje, naj pijejo melodično in ne pretežko, ni mislilo pri tem na manj vredne ali celo ne na slabe skladbe in gotovo je tudi, da niso ni skladatelji sami razumeli urednikovega poziva v takem smislu. Kajti če je jasno, da ni mclo* dija v muziki še zdaleč greh, je jasno tudi, da nista akordična prenatrpanost in težka, mnogokrat brezmis sclna kromatika nikakor edini merodajni sredstvi za resnično vrednost skladbe, in še celo nc pevske skladbe. — K zbirki so prispevali malodane vsi sodobni delujoči slovenski skladatelji cerkvenih pe^smi in zato so »Božji spevi« v bistvu zrcalo slovenske sodobne cerkvene pesmi. Če bi bil v zbirki zastopan še H. Sattner — škoda, da ni* —• bi bilo zrcalo še bolj verno. Nehote se pri pregledovanju »Božjih spevov« spominjam na izdanja Foersterjevih Cecilij in Cerkv. pesmaric in koristno bi bilo primerjati jake in šibke strani takratne in današnje cerkvene pesmi, namenjene za ljudsko višino. — »Božji spevi« so izredno lepo in porabno urejena pesmarica in obsegajo 92 skladb cer* kvenega leta. Besedilo 48 skladbam je napisal prof. F. Terčelj in tako imamo v javnosti na mah dobra bese« dila. Skladbe so po obliki eno« dvo», odnosno trodelne Pesmi, ki v poedinih delih primerno spreminjajo in ■ majo po večini lepe, pevne napeve na homofoni pod* l&gi. V harmonskem pogledu ne prinašajo novega; mo* dulacija je ponajveč jasna in naravna, pot poedinih gla* sov teče gladko in bodo pevci tozadevno le redko prišli v zadrego. V pesmarici je mnogo skladb, ki so zelo lepe in bodo učinkovale; večina ostalih ima na sebi te :>li druge pozitivne strani in vrline, ki jim bodo zago» tovile priznanje med pevci in poslušavci. To je pa glav= no in s tem bo namen pesmarice dosežen. Seveda je v zbirki nekaj takih skladb, ki imajo na sebi močna zna* menja slabokrvnosti in splošne šibkosti, to pa ni nič čudnega. H koncu še eno opomnjo: za vse pesmarice namreč in posebej za »Božje speve« bi nc smelo biti važno to, da so pesmi nove in še nikjer priobčene; važ* nejše in pravilnejše bi bilo, če bi bile vse pesmi dobre, četudi starejše in ponatisnjene.
*	Res škoda, da se veleč. P. H. Sattner prošnji Go« riške Mohorjeve družbe ni odzval. (Opomba uredništva.)
Družinske igre.
KRALJEVO VELIČASTVO.
Družba izbere kralja in ga posadi na stolico, ki stoji na mizici; na desno in levo sedeta dva ministra. Kralj pozdravi vse svoje zveste in naznani, da bo imel zdaj tajno sejo s svojima ministroma, na kateri bo določil, kako milost naj podeli vsakemu svojih zvestih. Vsi drugi se umaknejo iz sobe. Kralj pa si povezne na glavo velik kloouk, v katerem je voda. Ko se odpro vrata, začne kralj deliti milosti: na vsako prošnjo slan odgos vor. Ko pride na vrsto tisti, ki si ga je kralj izbral za dvornega norca, se kralj dvigne, nagne glavo in ko teče iz klobuka voda nadenj, reče:
»Podeljujemo ti to odlikovanje ... !«
VPRAŠANJA.
Spokornik pojdi okcli mize in vsak družabnik mu zastavi dve vprašanji; na prvo mora spokornik odgo* voriti »da«, na drugo »ne«. Na primer: »Ti hodiš po glavi?« — »Da.« •— »Znaš črešnje brati? — »Ne.« —	•
Tako bo spokornik moral to zatajiti, kar ve in zna in vsemu smešnemu pritrditi.
POPRAVI! V 1. številki naj stoji v članku »Na ope* racijo« na strani 29., 5. vrsta mesto besed »usta z jodo* vo tinkturo«: »nato z jodovo tinkturo«. Slika na str. 31. kaže mrože na zborovanju.
Za smeh.
Oj, predpust, ti čas presneti!
Med pijanimi. Bil je nedeljski večer, ko je na eno vipavskih postaj prihrumelo pet gospodičev, ki so bili od vina prav poskočni. V čakalnici se je sprehajala naša Marička in se semtertja pogledala v zrcalo na steni. Gospodiči jo opazujejo, se poredno smejejo; kar ji najglasnejši zakliče:
»Gospodična, ali sama sebi res tako ugajate, da se od vseh strani ogledujete?«
Marička ga pogleda in reče: »Od časa do časa mo< ram vendar videti kakega treznega človeka!«
Rešena uganka. — Kaj jc bolj veselega kot rejen, dobrodušen stric! Kaj zna ta vse otrokom povedati! Že mu visijo vsi štirje na rokah in nogah in čakajo, da bo spet odprl usta. - »Tonak,« pravi najstarejšernu, »ti si ut /n fant, dam ti uganko. Sivo jc, dolga ušesa ima in se pusti jahati; kaj jc to?« — »Stlic, to ši ti!« za« vpije triletni Janezek.
Moč unif-oime. — Ko je rajni srb. ki državnik Ni« kola Pašič nekoč prišel skrivoma \ Spl't in šel kosit v priprosto go:.ti.-če, ga tam niso spoznali in so mu lc po navadi postregli. Zvečer pa, ko jc pri: el iz sobe v si* jajni uniformi, je gospodar prestrašeno pritekel za njim in se opravičil: »Gospod minister, zjutr.ij Vas nismo
spoznali.« — Pašič se jc nasmehnil: »E, moj dragi, prav tako se je godilo tudi Avstrijanccm: tudi ti so nas spo« znali šele, ko smo oblekli uniformo.«
Kratka ocena. Gledališki ravnatelj Peter jc najel prvega tenorista, ki sc jc imenoval Petelin. Že pri prvi predstavi ga jc pCvcc polomil, pri drugi je bilo še slab* še, tretjič pa je bila gledališka dvorana skoro prazna.
Kritik Jakob Jež je nato napisal v mestnem listu »Soški valovi« sledečo oceno:
»Glede včerajšnje predstave v našem gledišču se strinjamo s tem, kar pravi evangelist Lukež v 10. po« glavju, 15. vrsti.«
Bravci so tam našli: »In ko je petelin tretjič zapel, je Peter ,'cl ven in se bridko zjokal.«
Dobra pljuska. — V hiš.) vek trgovca, Cigar oče jc bil reven krojač, je pri: el goste ošaben grof. Po ko» :;ilu je grof hotel gospodarja malce povleči in je napeljal pogovor na obleke in krojače. — »To pa moram reči,« je vzkliknil, »tako lepih hlač kot mi jih je šival vaš oče, nisem več nosil!« — »Verjamem vam, gospod grof,« — mu je hladno odgovoril gospe dar, »ravno pred par dnevi sem vrgel v ogenj neplačane račune in druge niš« vredne papirje svojega rajnega očeta.«
U G
N K E.
Urednik Peter Butkovič -- Domen. Slonico, P. Prosecco (Prov. Trieste).
1. DVE ZASTAVICI.
(A. Z. — Šteje 12 točk.)
1.
Kadar voda mi šumi, vina dam si natočiti.
Kadar pa več vode ni, moram revež vodo piti.
2.
Prijeten, tanek glas je moj, sad truda mojega sladak, uživa rad ga človek vsak; a jeze moje se le boj!
2. TEŽAK RAČUN.
(D. L. -	Šteje 10	točk.)
Kramar pride v vas.	Kupčija	mu gre dobro izpod
rok. Slednjič pride z ostankom v premožno hišo in reče ves vesel: »Za 100 lir prodam vse. Svilene nogavice po 5 L, robce po 1 L in vlasulje po 5 stotink. Vsega skupaj je	ravno	100 komadov.«	Kupčija	je bila sklenjena. Pa
povej ti,	koliko nogavic, robcev	in vlasulj je gospo«
dinja kupila?
3. ČRKE IN ŠTEVILA.
(Milič. -- Šteje 14 točk.)
ČGLBEOLZJE 6. 16, 16, 14, 5, 18, 6, 1, 5 SRGTVNJE 14, 21, 16, 16, 16, 1, 5
4. STARČEK.
(Domen. — Šteje 14 točk.)
DCHZ>/
ADEG □□□ JLMDAAA
 JOOO
Vse ugankarsko gradivo sprejema samo urednik ugank Domen. Rešitve pošljite do L marca.
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)