Kaj storiti, da sc nčenci radi uce. Spisal Fr. Govekar. Ako se učenci radi uče, ali ne, se jim pozna že na živem očesu in veselem obrazu. Taki učenci pazljivo poslušajo, si vse dobro zapomnijo kar slišijo, radi v šolo hodijo, naloge vselej prav, čedno in tudi o pravem času izdeljujejo, ter se sploh pri vsaki priložnosti tudi sami prizadevajo, da se vedao več uče in da učitelju veselje delajo. V taki šoli je pravo veselje in zadovoljnost. Leni in zanikerni učenci so pa pri nauku vnemarni, nevoljni, čuierni in neskerbni. V šoli, kjer se pogreša veselje do učenja, sede učenci po klopeli, kakor bi bili na tlaki, eden drugega bedasto pogledaje; se igrajo, učitelja ne poslušajo, in šola jim je naj nesrečniši in dolgočasniši kraj, in komaj tre- nutka čakajo, da morejo prosto dihati. Taki učenc! naj več le enozložno odgovarjajo, naj rajši pa še molče; taki tudi radi šolo izpuščajo ali prepozno k nauku prihajajo, vselej kaj pozabijo, naloge ne iz.ielajo ali pa poverhno, njih šolsko orodje in oni sarai so naj žalostniša podoba prešerne neskerbnosti. Ni cuda, ako učitelj pri takib okolščinah zgubi vse veselje, in da postane hladen in čmeren, k<> vidi, da pri vsem prizadevanji ne more veliko opraviti, in da znierjaje začenja podučevali, pretepaje pa končuje. Prašam, kje more biti po lem nauk spešen in šola vabljiva? in, ali ni to naj naravniša pot, da je tako učencem in staršem šola vedno bolj pusta ia zoperna? — Treba je tedaj, da učitelj vse stori, kar je le v njegovi moči, da se učenci radi uče; on naj 1. skerbi, da ga že koj iz začetka učenci Ijubijo. Naravno je, da otrok čuti ljubezen, ktero mu skazuješ ; ako so vse drugc moči še nezrele, vendar vsaki cuti v sebi ljubezen, in pri vsakeni jo je skerbna mati že toliko aii toliko oživela. Olrok kmali zapizi, kdo ž njim dobro misli in ga Ijubi, (o pa obrodi nasprotno Ijubezen in zaupanje do učilelja. S teui pa učitelj veliko pridobi; radi potem učenci v šolo hodijo, in se mu sprčno bližajo, in srečni in veseli so le takrat, kedar so pri svojem učitelju. Prizadevajo si taki učenei, da se lako obnašajo, da jp nčitelj ž njimi zadovoljen, zato so vedno veseli, pazljivi, pridni in vbogljivi. Da pa učitelja Ijubijo njpgovi učenci, naj se jim nikar ne kaže strastnega, ampak vedno pohlevnega, razsodncga, poterpežljivega in do vseb učencev enako pravičnega in dobrega. Zraven pa naj povsod in doiočno zableva naj natančnišo pokorščino v vseh rečeh brez razločka od vseh učencev. To mu Ijubczen in spoštovanjc le še množi in vterja; tesno se ga oklenejo mebka otroška serca, in šola in nauk se jim toliko prikupita, da se tako rekoč učenci z učiteljem poskušajo: učitelj, kako bi jih več naučil, in učenci, kako bi se prej in več naučili. 2. Učitelj naj si prizadeva, da bode nauk jasen, in da veselje do njega oživlja in množi. Zato pa naj nauk poočituje, ker to je podlaga vsega spoznanja. Kolikor bolj učitelj nauk poočituje, toliko prijetniše je učencem, oživlja veselje, in je spešniše, ker sega globoko v spomin in v serce; torej naj učitelj reč, ki jo učencem pripoveduje, po vseb straneh z učenci ogleduje, ako pa to ni mogoče, naj jim kaže saj podobo, ali naj jo že z znand rečjo primerja. To nauk zdatno polajša in pazljivost in veselje do uka vnema. — Pazi naj pa, da kaj ne presili in ne prežene, da je nauk primeren učencem, da se jim ne pristudi, in da ne postanejo boječi in maloserčni. Da se pa učenci pri nauku ne vtrudijo, naj učitelj tudi včasi primerno preneha, naj vpleta v nauk pritnerne povesti, basni, pesmi, uganke in druge enake pripomočke, ki nauk oživljajo; prizadeva naj si, da nauk večini učencev koristi, in vedno naj jih napeljuje, da sarai spoznajo in čutijo, koliko je vredno, ako se v mladosti kaj uče. 3. Veliko k temu pripomore tudi (o, kako, ali po kteri učbi ali metodi kdo podučuje. Dobra učba lajša učitelju in učencem nauk, in jih združuje k vsestranski delavnosti, stori, da so pazljivi, da si vterjajo in vadijo spomin in vse duševne moči. Po dobri učbi učitelj kmali spozna, kaj in koliko so si učenci od nauka zapomnili in ohranili, koliko pa ne; in kje in koliko da more tedaj pomanjkljivo popravljati ali namestovati. Pa tudi to, kako so učenci zmožni, učitelj lahko spoznava po dobri učbi. Za spešno podučevanje je tedaj dobra učba čez vse drugo naj bolj potrebna. V šoli, v kteri učitelj prav in živo sprasuje, ludi učenci določno odgovarjajo; taka šolaje pravi boj za nbe stranki. Nemogoče je tedaj, da bi se v tako šolo vrinil mertvi mehanizem, raztresenost in lenoba, ker v vcdnem delu je združen učitelj z učenci, kar jim vedno donaša novo veselje. Kdo bi se pa še čudil, ako pri takih okoliščinah gorijo učenci vsi za učitelja, ter so polni veselja in Ijubezni do šole in do nauka! 4. Ne preziraj telesne in dušne zmožnosti in nrav! Tudi starost, spol, okoliščine, v kterih učenci žive, kakor tudi čas in doba, v kteri se podučuje,naj se nikar ne prezira. Že skušnja uči, da nektero delo se dopoldan, drugo popoldan bolje odseda, tako je tudi z učenjem. Tudi bolehnost, raztreseni duh in drugi posebni prigodki, tako n. pr. bolj občutljive otroke vnemirijo zeld vesele ali žalostne okoliščine, ktere naglo njib starše ali druge zadenejo, da so manj pridni in pazljivi. Se ve, da takih in enakib dogodkov učitelj ne sme prezirati, pa tudi jih učencem v greh ne šteti. Tudi redovnost pospešuje pridnost. Kjer pogrešaš to krasno čednost, tam se zgubi veliko časa, vse se verši nerodno, in vsaki hip je treba prenehati, to pa stori, da učenci iiiso pazljivi, da so vnemarni in nerodni. Zato naj učitelj tirja in zahteva od učencev, da se vse dela o pravem času , na pravem kraji in v pravem redu. Dalje da učenci o pravem času prihajajo, si scdežev ne zmenjujejo, in nič nepotrebnega saboj ne nosijo. Skerbi naj, da imajo tudi vse šolsko orodje snažno fn v redu. Učitelj naj pa tudi od svoje strani ston, kar je potrebno, da se pridnost oživlja, tudi v vseh rečeh naj bo on učencem lep zgled. Tako se bo otrokom redovnost kmali priljubila, ktera se večkrat preseli v domačo hišo. Zunanja redovnost in lihota je mati znotranje delavnosti, in to je tista sveta in prava tihota (^ktere pa ne poznajo vsi učitelji), ktera učeoce razveseljuje, ter jih spodbuja k pridnosti, in jih varuje lenobe in greha. Tihota pa, ktera neizvira iz imenovanega vira, ne rodi veselja do nauka, ampak deloma strah, lenobo in zaspanost; ona je mertvaška tihota duševnega razvitka in izobraženja. 5. Pa tudi učitelj naj bo učencem lep zgled v tem, da je delaven in priden. Craerni, tožljivi in zaspani učitelj s svojim slabim zgledom učence okuži, ko nasproti veseli, marljivi in delavni učitelj lene učence k pridnosti spodbuja. Veliko nasprotje je med lenim učiteljem in med tera, kar on od učencev tirja. Ne da. se sicer tudi tajiti, da se od učitelja veliko zahteva, in da temu večkrat naj boljši učitelj ni kos. Kdo še nikoli ni okusil bolezni, skerbi, domače tuge, i. t. d.? Znano jo, da take in enake nezgode pooblačijo čelo tudi naj serčnemu možu. Pa prašam, kdo bi bil tako neusmiljcn, da bi pustil potem zavoljo tega nedolžne učence terpeti? V eni sami nesrečni uri moreš pri učencih toliko škodovati, da potem nikdar ali pa težko popraviš. Obče je znano, da premagovanje in zatajevanje slehernega človeka krasno kinča, naj bolj pa še učitelja; dobička pa nikoinur več ne prinaša , kakor ravno njeniu, kteri se vkvarja in trudi z izrejo nježne mladine.