NOV POGLED NA SLOVENSKO POSTMODERNISTIČNO PROZO*
Debate o postmodeml oz. postmodemizmu potekajo na Slovenskem že približno celo desetle^e. Šele konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let pa so se pojavile tudi prve knjižne izdaje, v celoti posvečene fenomenu postmodemosti. Za naše razmere pionirsko delo na tem področju je bila nedvomno Postmoderna sjinga (1989) Aleša Debeljaka, vendar pa gre za knjigo, ki je zasnovana predvsem kot sociološko-kulturološka analiza postmodeme. V svojem sklepnem delu se loü tudi nekaterih neposredno literarnih vprašanj, od katerih je ob obravnavi Virkove razprave potrebno opozoriti zlasti na Debeljakovo razločevanje metaflkcije in postmodemizma. Debeljak nćunreč metaiflkcijo, zlasti severnoameriško, seveda, postavlja še v domeno modernizma oz. ultramodemizma. Pogledu na metaflkcijo, ki ni daleč od Debeljakovega, smo priča tudi v knjigi Postnxodema m 'mlada slovenska proza", le daje tu metaflkcija, bolje rečeno, slovenska različica metaflkcijske proze, kot jo pišejo ali so jo pisali—Virk zavestno upošteva le avtorje neke povsem določene literarne generacije—Andrej Blatnik, Igor Bratož in Aleksa Sušullč, razumljena kot nekakšen vmesen pojav med modernizmom in postmodemlzmom. To je verjetno tudi poglaviten razlog, da Virk vsaj na prvi pogled pri svojem razpravljanju o slovenskih metafikcionalisöh nI vselej povsem dosleden. S svoje globalne, tj. duhovnozgodovlnske perspektive jih sicer uvršča v postmodemizem, hkrati pa npr. v sklepnih odstavkih opozori, "da vsi metaflkcijskl postopki bistveno še sodijo v kontekst racionalizacije, pa čeprav je ta v svoji meta-razsežnosti avtorefleksivna, distančna in samokritična. Bolj kot nekaj novega vsekakor predstavlja skrajni domet oz. konec nečesa starega" (str. 102). "Kontekst racionalizacije", o katerem govori Virk, je kontekst modernizma oz. moderne, modernizma na ravni literature in modeme kot duhovnozgodovlnske epohe.
Virkovo "branje" "mlade slovenske proze" (MSP), s tem pa tudi njeno literamozgodovinsko razvrščanje, je, kot je to pač običajno, odvisno od modela njegove interpretativne mreže, ne nazadnje in upoštevaje avtorjev metodološki pristop pa tudi od duhovnozgodovinskega vpogleda v zgodovino evropske filozofije, umetnosti, kulture in civilizacije nasploh. S tem v zvezi velja opozoriti, daje Tomo Virk poleg tega, da je eden najbolj plodovitih literarnih kritikov, teoretikov in esejistov svoje generacije, tudi avtor študije Diihovna zgodovina (1989), ki prinaša izčipen prikaz duhovne zgodovine in njenega mesta znotraj literarne vede. Glede na to. daje študija izšla v Litemmem leksikonu, poteka razpravljanje kajpada na strogo akademski ravni. Virkova druga knjiga, Postmoderna in 'mlada slovenska pmza", pa je zastavljena precej bolj pustolovsko, saj se duhovnozgodovinska metoda tu dogaja "v živo", tako rekoč pred očmi bralca in ob fenomenu, ki ga avtor poimenuje "mlada slovenska proza". Vanjo uvrsti dve avtorici in dvanajst avtorjev: Lidijo Gačnlk, Lelo B. Njattn, Andreja Blatnika, Franja Frančiča, Andreja Moroviča, Igorja Zabela, Bošgana Seliškarja, Milana Kleca, Vlada Žabota, Janlja Vtrka, Ferija Lalnščka, Igorja Bratoža, Alekso Šušuliča in Marta Lenardiča. Tćiko kot ob vsakem so tudi ob Virkovem "izboru" možni ugovori in pripombe, zlasO s strani tistih piscev, ki vanj niso bili sprejeti. Ne glede na to pa nedvomno drži. da Postmcderrvx in 'mlada slovei\skaproza" pomeni prvi sintetičen prikaz nekega, vsaj upoštevaje "biološke" in bterarnovrstne kriterije, relativno enotnega literarnega pojava na Slovenskem, povezanega s kontekstom postmodemosti. Ker je predmet analize ravno "inlada slovenska proza" (MSP), torej generacija piscev, ki bo tako llteramo kot biološko še kar nekaj časa "mlada", je aktualnost Virkove knjige toliko večja.
Formalno in vsebinsko je razdeljena na dva, med seboj precej različna dela: v prvem gre za analizo tekstov posameznih pripadnikov MSP, dmgi pa prinaša teoretsko izostren vpogled v glavne probleme — Virk pokaže, da gre največkrat za aporije — postmodemizma in postmodeme nasploh. Začetke MSP postavlja avtor v leto 1983. ko sta izšla knjižni prvenec Andreja Blatnika Šopki za Adama venijo In zbornik Mlada proza. MSP danes seveda še zdaleč ni naključen pojav, zato tudi dlsput o njej ne more potekati naravni običajne llteramozgodovlnske razprave. Na MSP pač še ni mogoče pogledati s časovne distance, kl jo zahtevajo literamozgodovinska pravila igre, še zlasti pa dtahovnozgodovinskl pristop v
• Tomo Virk: Postmoderna in "mlada slouertskaproza', Maribor: Založba Obzorja, 1991. (Znamenja: 110)
226
klasičnem smislu besede. Kot je Virk opozoril že v svoji študiji v Literarnem leksikonu, nastopijo precejšnje težave, če skušamo določiti "lastno duhovnozgodovinsko podlago" oz. "duhovnozgodovinsko podlago sodobnih literarnih del". Zato teoretski diskura, kije na delu v Postmodenxi in "mladi slovenski prozi", kljub svoji osnovni duhovnozgodovlnski intonaciji ne meri na pretirano univerzalnost in "dokončnost". Nasprotno, že vnaprej seji odreka, tudi zaradi zavesti o univerzalnosti kot nečem, kar bolj kot v postmodemo sodi v epoho moderne. To je eden poglavitnili razlogov, da Vlrkovo razpravljanje ne pretendira na strogo znanstvenost; sam govori o eseju kot formi pisanja, ki s svojo odprtostjo še najbolj ustreza postmodernl paradigmi.
Poseben in tudi precej daljnosežen pomen v Virkovi obravnavi MSP ima njegova "tipološka" razvrstitev njenih avtorjev, ki je po svojem bistvu bipolarna (Marko Juvan je pred nekaj leti predlagEil nekoliko drugačno in bolj razdelano "tipologijo" MSP, ko je njene pisce razdelil na met<^kcionaliste oz. knjižničarje, subjektivne "realiste" oz. "individualiste", arhaizatorje in čiste fant€istik^. Virk govori o dveh osnovnih modeHh MSP: o "metaflkcionaüstih" in "fundćimentallstih" oz. "eksistenciallstih". Bistvene poteze metafikcijske proze so Individuahzem, racionćdizem, avtorefleksivnost, metalikcijska ironija in "hermetični ftinkcionalizem", kar je tudi eden razlogov, da metalikcijski proces pisanja že "vnaprej" računa na interpretacijo in razumevanje. 'Metnflkcijsko linijo literature v recepcijskem smislu bistveno zaznamuje pojem razumevćinja, in to v zelo ozkem smislu. To literaturo je treba razumeti, poznati je treba reference, biti hteramo izobražen, razumeti poante, humor...vse to na nekem visoko kultiviranem intelektualnem nivoju" (str. 92). Vse to po avtorjevem mnenju pomeni, da metaßkcijska proza ni daleč od poznega modernizma. "Bolj postmodemlsučen" znotraj MSP se mu zdi njen eksistenclallstično-iundamentalistični pol, kamor uvršča zlasti Žabota, J. Virka, Seliškarja in Lenardiča. Za njihovo prozo naj bi bih značilni predvsem "hrepenenjska struktura" in "metafizična breztemeljnost", ki jo je najbolj odločno in določno že v prejšnjem stoletju naznarul Nietzsche s svojim znamenitim stavkom "Bog je mrtev". Kljub "smrti Boga" pa tudi v (post)modemih časih ostaja sled "nekakšne transcendence, kot neke vrste nejasen spomin" (str, 45), kar pomeni, da je polje njene artikulacije vedno odprto, na neki način dvoumno in ravno zato toliko bolj vznemirljivo. Virk se tu navezuje zlasti na "postmetaflzično" misel Heideggra in Vattima, utemeljitelja t.i. mehke mish. Posebno pozornost skozi celotno knjigo namenja predvsem Heideggrovemu pojmu Verwindung. katerega daljnosežno interpretacijo je podal Vattimo še zlasti v svoji knjigi Konec rräderne (La line della modemi tä, 1985), Nasploh lahko rečemo, da sta Heidegger in Vattimo med najpomembnejšimi filozofskimi referencami Virkove razprave. Skozi razuinevanje pojma Verwindungv sinlslu preboleuan/a metafizike se izkaže tudi razpravljanje o metaiikciji kot pojavu, kije tako del modernizma kot tudi postmodernizma, za precej bolj konsistentno, kot se zdi zgolj z ortodoksne Überarnozgodovtnske optike. Res pa je, kot opozarja že Virk, daje favoriziranje "ftindamentalistićno-eksistencialističnega" pola MSP kot ustegći, ki je bližje postmodememu l^tgeistu. precej provokativno, še zlasti, ker se zoperstavlja prevladujočemu kritiškemu pogledu na slovensko postmodernlstično prozo.
V pričujočem zapisu vseh dimenzij Virkove esejizlrćine študije niti ni moč registrirati, saj se ob njej odpira cela vrsta vprašanj in problemov od literarnozgodovinsklh. literamoteoretičnih in interpretacljskih pa do najbolj filozofsko spekulativnih. Na tem mestu bi nekaj pozornosti posvetil predvsem avtorjevemu duhovnozgodovlnskemu pristopu, ki zaznamuje ustroj celotne knjige. Načelno vprašanje v zvezi z obema pojmoma, ki tvorita skovanko "duhovnozgodovlnski", se zastavlja pravzaprav že takoj na začetku. Tako duh kot zgodovina, oboje mišljeno seveda v heglovskem smislu, delujeta namreč znotraj razprave o postmodernl precej presenetljivo. PreseneÜjivo v tem smislu, da postmodema kot neka nova epoha ali vsaj paradigma temelji ravno na problematizaciji tako "zgodovine" kot "duha", obojega spet v heglovskem smislu: zgodovine kot linearno potekajočega teleološkega procesa in duha kot izrazite metafizične instance.
Če je metodološko izhodišče pri obravnavi MSP duhovnozgodovinsko, to seveda pomeni, da sta relevantnost in konsistentnost Virkovih analiz MSP odvisni predvsem od "veljavnosti" njegove duhovnozgodovlnske metode in duhovne zgodovine nasploh.
Virk do vseh teh dilem še zdaleč ni nevtralen, saj se z njimi spopade zlasti v drugem delu knjige, ki ponuja temeljit in marsikdaj tudi inspirativen pregled aporij postmoderne misli. Nasploh je v Postmoderni in 'mladi slovenski prozi" na delu precejšnja zvijačnost avtorjevega uma: Virk namreč na vsa protislovja, tudi tista, kijih sproducira njegova lastna misel, sproti opozarja in jih marsikdaj lucidno pokomentira, tako da kakšna posebno izvirna kritična refleksija ob branju njegovega teksta niti ni možna.
Vseeno bi opozoril na nekaj načelnejših vprašanj, ki se mi zastavljajo ob branju Virkove knjige. Glavni problem se ml zdi sam status "mlade slovenske proze" kot nekegazares relevantnega književnega pojava, ki pomeni prehod iz modernizma v postmodemizem. Kot pravi avtor, je skupni imenovalec štirinajstih avtorjev, ki tvorijo MSP, njihova "radikalna različnost", "avtopoetičnost" ibi. Zato je potrebno o MSP kot
227
enotnem pojavu razpravljati na duhovnozgodovlnski ravni: Virk razvije tri temeljne koncepte, ki naj bi MSP združevali v Uterarnozgodovinsko entiteto. To so: mehčanje subjekta, mreža oz. rizom in Venvindimg mett^izike. Na neki splošni, recimo ji filozofski ravni in upoštevaje dosežke glavnih teoretikov postmodeme se s temi tremi koncepti lahko povsem strinjamo, pač pa je poseben problem način Interpretativnega dokazovanja, kako se vse to, zelo preprosto rečeno, "kaže" v literaturi. Poleg tega gre v MSP pretežno za formo kratke proze. Ta pa že glede na svoj obseg za neko globalno usmerjeno interpretacijo nekako ni najbolj ustrezna, še zlasti, če vemo, da je — vsaj znotraj slovenske literarne vede — večina duhovnozgodovlnsklli ali po Pirjevcu bitnozgodovinsklli interpretacij potekala skozi precej natančno branje velikih romanesknih besedil (mislim zlasti na uvodne študije J. Kosa in D. Pirjevca k zbirki Sto romanov). V njih je büo inarsikatero "globalno vprašanje" o statusu subjekta, transcendence, podobe sveta itd., če že ne prisotno v svoji eksplicitni, tj. diskurzivni obliki, pa vsaj precej bolj otipljivo. Te težave se ml najjasneje kažejo, ko se Virk loti analize zbornika Rošlbi in Verjanko (1987), ki pomeni skupinski nastop večjega dela piscev MSP. Omenjeni zbomlk mu služi za "izhodišče sintetičnega pristopa k obravnavanemu fenomenu" (str. 42), kar pomeni, da med drugim tudi ob branju tega dela razvije svoj duhovnozgodovlnski aparat Izhodiščna tema zbomlka Rošlin in Verjanko, ponujena vsem sodelujočim avtorjem v obdelavo, je bila istoimenska ljudska pesem, v kateri je, kot je znano, osrednji moUv problem očetomora oz. umor očima, ki nadomešča očeta. Iz dejstva, da večina piscev ni sledila originalu, Virk potegne precej daljnosežen sklep: "Če ü 'kratki stiki' niso zgolj naključje, utegnejo imeti za sintezo daljnosežne posledice; v vsakem primeru pa problemaözirajo subjekt In njegovo subjektiviteto. Nemožnost simbolnega očetomora v 'mladi slovenski prozi' utegne namreč simbolizirati pravzaprav odpoved destruktivni akciji, se pravi: odpoved subjektu zgodovine, prevladovanja, premagovanja, razvoja, inovacije, kar vse je le modus volje do moči" (str. 43). Ta globalna analiza se mi zdi nekoliko prehitra, saj do svojih "rezultatov" pride le z bežnim sklicevanjem na tekstualno bazo. Poleg tega je zbomlk Rošlin in Verjanko z današnje perspektive in upoštevaje zgolj literarne kriterije verjetno bolj ali manj nepomembno poglavje iz življenja MSP in sodobne slovenske literature v celoti. Glavni problem ob Virkovi interpretaciji omenjenega zbornika je potemtakem v tem, da gre za soočenje dveh precej "neenakovrednih" diskurzov: globalne analize in nekega relativno nepomembnega teksta.
Omembe vredno se mi zdi še neko protislovje, ki pa se mu verjetno ne more izogniti noben llteramovednl dlskurz. V drugem delu knjige skuša avtor na več mestih relativizirati in (v vattlmovskem smislu) "zmehčati" ortodoksnost lastne Interpretativne drže. Zapiše, recimo, da želi le prispevati h "kreativno potentni informaciji", da mu gre za pluralizem diskurzov o sodobni slovenski literaturi itd. Kljub tej demokratični gesti ostaja vprašanje, ali duhovnozgodovlnski pristop kot tak in če je po svojem izvom in bistvu predvsem heglovsko podjetje, sploh dopušča "enakovrednost diskuraov"? Za duhovno zgodovino, kolikor je zvesta svoji filozofski tradiciji, namreč velja, da je zanjo, če uporabim Heglov besednjak iz predgovora v Fenomenologijo diiha, resnično le celota: vsi pojavi, vse "objeküvacije duha" dobijo resnično vrednost šele v luči celote. Na kakšen način lahko neki "globalen pogled" ("globalen" je ena najpogostejših besed v knjigi) dopušča ostale diskurze? Verjetno le na ta način, da se ü diskurzi dogajajo znotraj neke zavezujoče globalne perspektive. Resneje zastavljena razprava o Virkovi knjigi bi se zato morala soočiti ravno z njeno (kljub pogosti "avtorefleksivnostl") dovolj razvidno "globalno perspektivo" In jo postaviti v kontekst današnjili debat o postmodeml.
Če sklenem: avtorju knjige Posbnodema in 'mlada slovei\skaproza"treba priznati, daje eden redkili teoretikov mlajše generacije, ki je sposoben sintetičnega in tudi filozofsko relevantnega razmisleka o aktualnih vprašanjih sodobne slovenske fiterature. Pomen Virkove esejizirane razprave, ki s svojo inovaüvnostjo na številnih mestih prebija tradicionalen literamozgodovinski žargm pravšnjosti, je zato tohko večji.
Matevž Kos Ljubljana
228