Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina I šiling: GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Za vse one, ki količkaj pozna. Jo načela stalinske rešitve nacio matnega vprašanja, Je popol. noma jasno, da so koroški Slo« venci na pravilni poti L«miN hi. Celovec, v soboto 27. XI. 1948 Štev, 85 M78j 29. NOVEMBER (itaanik nove Jugoslavije- Pred petimi leti 29, novembra se je vršilo v Jajcu drugo zasedanje AVNOJ-a, zgodovinsko zasedanje, na katerem so izvoljeni predstavniki vseh jugoslovanskih narodov postavili temelje bodoče državne ureditve in nakazali smernice velike narodno-osvobodilne vojne. Oblast ljudstva ter neodvisnost in enakopravnost vseh jugoslovanskih narodov sta bili glavni načeli, ki sta vodili svobodno izvoljene predstavnike na zgodovinskem zasedanju v Jajcu, ki so jih postavili kot cilj narodnoosvobodilne vojne, kot temelje bodoče državne skupnosti Srbov, Hrvatov, Slovencev, Črnogorcev, Makedoncev. Dve leti nato pa so predstavniki svobodnih jugoslovanskih narodov v Beogradu, prestolnici nove Jugoslavije, formalno potrdili že izvojevano zmago jugoslovanskega ljudstva v narodnoosvobodilni borbi nad izkoriščevalci in domačimi izdajalci, nad monarhijo in se soglasno odločili za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. S tem so potrdili in uzakonili demokratični načrt ureditve nove Jugoslavije, sprejet zgodovinskega 29. novembra v Jajcu. Mnogo težkih borb, naporov in trpljenja je bilo treba, veliko krvi in solza je bilo prelito, da so jugoslovanski narodi mogli že 1943. leta, v času, ko so armade nemških zavojevačev obvladovale skoraj fvso Evropo, preko svojih zastopnikov postaviti temelje nove jugoslovanske države, države delovnega ljudstva, brez izkoriščanja, brez zatiranja naroda po narodu. Poldrugo leto je preteklo od zbora odposlancev v Jajcu predno so jugoslovanski narodi pregnali in uničili okupatorja in domače izdajalce, predno so si s težkimi žrtvami priborili končno svobodo. Ali borba narodov Jugoslavije je uspela, ker je bila njena vodilna sila avantgarda delavskega razreda Komunistična partija Jugoslavije z maršalom Titom na čelu. Komunistična partija je bila iniciator in organizator velike osvobodilne vojne, ona je znala voditi množice v borbi, jim je znala pokazati cilje te velike borbe in jih je ravno zaradi tega tudi mogla privesti do končne zmage. Pod njenim vodstvom so se jugoslovanski narodi dvignili k oboroženem uporu proti okupatorju in domačim izdajalcem. Pod njenim vodstvom so si priborili svobodo, ustvarili neodvisno, demokratično, ljudsko državo in pod njenim vodstvom grade danes sebi in svojim potomcem lepšo in svetlejšo bodočnost — socializem. Tako kakor v vojni, tako je jugoslovanska Partija z maršalom Titom na čelu tudi danes organizator in voditelj jugoslovanskega ljudstva v boju za dvig in blagostanje, za izgradnja države, za socializem. Takoj po osvoboditvi se je ljudstvo nove Jugoslavije z dotedaj neslutenim poletom lotilo obnove in izgradnje porušene in opustošene domovine. Znova je pričela obratovati industrija, gradile so se ceste, obnavljale železnice, dvigala se je kmetijska proizvodnja; uspehi doseženi v obnovi so bili tolikšni, da se je jugoslovansko ljudstvo v pičlih dveh letih po osvoboditvi že jjioglo lptiti svojega prvega petletnega plana. Petletka bo spremenila lice nove Jugoslavije ne samo gospodarsko, temveč bo omogočila delovnemu človeku vsesplošen dvig gmotne in kulturne ravni, mu bo dala zavest svobodnega človeka in mu odprla vse možnosti razvoja. Letošnji dvojni praznik praznuje jugoslovansko ljudstvo s podvojenimi napori, s tekmovanjem za čimprejšnjo izpolnitev petletnega plana, zavedajoč se, da s tem krepi veliko družino demokratičnega tabora, zavedajoč se, da je petletka garant izgradnje socializma v Jugoslaviji. Vsi veliki uspehi, ki jih je jugoslovansko Jov^rtenjeofaflsJjmeBanatilia Tovariš Lovro Kusejje umrl na posledicah napada nacistične Wurtkomande V soboto, dne 20. novembra 1948. je v deželni bolnišnici v Celovcu na vnetju možganov umrl zavedni Slovenec in antifašist tovariš Lovro Kušej, pd. Srienc na Blatu pri Pliberku. Umrl je v najboljši moški starosti na posledicah fizičnega napada s strani nacističnih VVurfkoman-dovcev in izzivačev dne 19. marca 1947. leta. Dne 19. marca 1947. je bil v Pliberku kulturno-politični miting na čast slovenskega koroškega pisatelja Lovrota Kuharja — Prežihovega Voranca. Na tem mitingu so uprizorili igralci iz Št. Vida v Podjuni igro iz narodnoosvobodilne borbe »Raztrganci«. Ko sta se zvečer Milačeva in Kušejeva pd. Srienčeva družina iz Blata vračali s prireditve v Pliberku, jih je na poti napadla tolpa kakih 30 mož. Gospodar Kušej, njegova žena in šest otrok v starosti med 10 in 20 leti so se čutili ogrožene in so naprosili avstrijsko žendarme-rijo za z., čito. Vendar orožniki niso ničesar ukrenili, razen da so vzeli ogroženemu Milaču palico, medtem ko so napadalce pustili popolnoma v miru. Kmalu nato so napadalci navalili na Kušejevo družino, ranili očeta, mater in tri otroke. Tudi Milač je bil težje ranjen. Nezavestnega Lovrota Kušeja, ki je dobil udarec s kolom po hrbtenici, so orožniki naložili na avto in ga odpeljali. Ostalo družino, med njimi težko ranjeno ženo, pa so pustili na cesti. Na posledicah udarca po hrbtenici je tov. Lovro Kušej ležal tri mesece v postelji, nesposoben za vsako delo. Ko je nekoliko okreval, se ni čutil več popolnoma zdravega in je od tistega časa stalno bolehal. Dne 10. novembra t. 1. pa je ponovno nevarno zbolel na vnetju možganov in bil, ker ni bilo izgledov, da bi okreval, dne 16. novembra t. 1. po navodilu zdravnika dr. Fritzerja v Pliberku prepeljan v Celovec, kjer je po nekaj dneh umrl. Zdravnik dr. Fritzer, ki je tov. Kušeja oskrboval vse od napada do njegove smrti, je, ko je tov. Kušej ponovno obolel, pred družino izjavil, da je obolenje posledica omenjenega napada. Tudi v uradnem poročilu, ki ga je po Kušejevi smrti poslal direkciji deželne bolnišnice v Celovcu, dr. Fritzer navaja kot posledico smrti fizični napad leta 1947. Tako je tovariš Lovro Kušej postal smrtna žrtev protislovenskega hujskanja, smrtna žrtev neofašističnega divjanja in nasilja. Za njegovo smrt so odgovorni pred vsem slovenskim narodom in pred vso antifašistično in demokratično svetovno javnostjo oni ljudje, ki imajo v svojih rokah oblast in ob katerih vednosti so se Wurfkomandovci SS-ovskega in SA-jevskega kova organizirali in pripravljali na izzivanje in ustrahovanje koroških Slovencev. Zahrbtni napadalci na tovarl- ljudstvo doseglo, tako v izgradnji svoje domovine, kakor tudi na mednarodnem polju, vse velike perspektive in vsi pogoji, ki so danes v Jugoslaviji že dani za srečnejšo in lepšo bodočnost, za socializem, pa so rezultat žilavega in neomajnega boja v narodnoosvobodilni vojni, so rezultat devetindvajsetega novembra 1943. in 1945. leta. Koroški Slovenci srno se skupno z vsemi jugoslovanskimi narodi pod vodstvom KPJ in maršala Tita borili za svojo in svobodo drugih narodov. Zato je praznik rojstva nove Jugoslavije tudi naš veliki praznik in proslavljamo ga tembolj, ker se dobro zavedamo, da so jugoslovanski narodi dosledni v borbi za našo svobodo, ker nas neomajno podpirajo v naših upravičenih zahtevah po združitvi z matično Slovenijo v okviru FLRJ. ša Kušeja so bili med drugimi: SS-ovec Ehrenfeldner iz Doba pri Pliberku, Jamnik Karl iz Nonče vesi, ki je svoječasno uničil tudi kulise za »Miklovo Zalo« in tako izrazil svoje sovraštvo do koroških Slovencev in njihovega kulturnega izživljanja, ter nepoučljlvi nosilci nacistične miselnosti, trije sinovi registriranega nacista in bivšega Blockleiterja Schvvimmbacherja iz Doba pri Pliberku. Toda za napad niso odgovorni samo omenjeni napadalci, marveč ravno toliko ali še v večji meri iniciatorji zahrbtnega napada — »naredbodajalei« teh wurfkomandovskih pretepačev. Da pa so se varnostni organi vedno postavili na stran napadalcev in izzivačev in obtožili napadene miroljubne koroške Slovence, nam v zadnjih treh letih dokazujejo vsi primeri, kjerkoli so bili udeleženci na slovenskih prireditvah in zborovanjih ali posamezni koroški Slovenci in antifašisti napadeni od velenemških nestrpnežev in neofašističnih izzivačev. Značilno v tem slučaju je bilo tudi za- držanje britanskega vojaškega sodnika v Velikovcu polkovnika Cohena ob priložnosti sodnijske razprave proti tem zločinskim napadalcem. Vsa razprava je pokazala, da sodišču ni bilo na tem, da bi pravično kaznovalo napadalce, marveč je stremelo le za tem, da bi jih razbremenilo in njihovo zločinsko početje omililo. Čeprav je bil tov. Kušej najbolj prizadet, ga sodišče ni klicalo na razpravo kot obremenilno pričo, marveč pozvalo samo tiste, ki niso mogli pokazati vidnih posledic napada. Dočim napadalci ali sploh niso bili kaznovani, ali pa so dobili smešno nizke kazni, je sodnik Cohen obsodil na 4 mesece zapora sekretarja občinskega odbora OF Blato tov. Franca Koprivnika, ki je ogroženim priskočil na pomoč in jih branil pred napadalci. Vsekakor čudno pojmovanje pravičnosti! Še najbolj značilno pa je dejstvo, da je bil tov. Kropivnik kot napadeni in ker se je branil pred napadalci, obsojen na štiri mesece zapora in je moral svojo kazen do zadnjega dne odsedeti v zaporu v Celovcu in na prisilnem delu v Kaprunu, dočim so bili napadalci obsojeni na največ tri mesece zapora in bili po kratkem času spet izpuščeni. Spričo vsega tega nasilja, spričo vseh teh v nebo vpijočih krivic, ki se dogajajo nad koroškimi Slovenci, spričo proti koroškim Slovencem naperjene germaniza-torične politike šovinističnih avstrijskih oblasti, koroški Slovenci slovesno izjavljamo: Ne bodo nas strle ustrahovalne metode tuje in domače reakcije, ne bodo nas uničili še tako brutalni in zločinski na- padi wurfkotnandovskih tolp, ne bo zavrto naše pravične borbe za združitev z matičnim narodom nobeno neofašistično nasilje! Našo pot, ki smo jo utrli v oboroženi narodnoosvobodilni borbi — pot, ki je težka, kamenita in strma — bomo dosledno in odločno nadaljevali, dokler po tej poti ne pridemo v svobodo, v lepše in srečnejše življenje. Pri tem pa se bomo zavedali: resnica in pravica je vedno zmagala in bo tudi zmagala! Ko je bil pretekli torek pogreb rajnega tovariša Lovrota Kušeja, je bila obilna udeležba pri pogrebnih svečanostih jasen dokaz, kako priljubljen je bil rajni vsepovsod, kjer so ga poznali, bila je dokaz, da slovensko ljudstvo na Koroškem ne bo pozabilo žrtev v svoji borbi. Ob pogrebu pa nas je začudilo zadržanje domačega župnika Piceja, ki je prepovedal zastopnikom. Pokrajinskega in okrajnega odbora OF, da bi spregovorili ob odprtem grobu našega rajnega tovariša. Morda je gospod župnik s tem hotel preprečiti, da javnost ne bi izvedela, da je tovariš Kušej postal žrtev velenem-ške miselnosti, žrtev protislovenskega hujskanja. Čeprav tega nismo smeli povedati ob odprtem grobu, bo vsa svetovna demokratična javnost zvedela, da je tov. Kušej dal svoje življenje v borbi koroških Slovencev proti raznarodovalni politiki koroških šovinistov. Dolžni smo niu kot narodnemu borcu, da pokažemo na njegovo smrt — na smrt narodnega mučenika, ki je padel na braniku našega narodnega telesa. Zelo začudilo nas je tudi, da je prisostvoval pogrebnim slavnostim in tam bral mašo zloglasni vojni zločinec Ivan Lavrih-Janežič, ki zaradi svojega izdajstva nad slovenskim narodom ni imel več obstanka v svoji domovini in je pobegnil na Koroško, da tukaj med koroškimi Slovenci, ki se borijo za svobodo in enakopravnost, nadaljuje s svojim Izdajalskim in protiljudškim delom. Koroški Slovenci odklanjamo te ljudi, zlasti pa odklanjamo duhovnike Lavrih — Janežičevega kova, katerih roke so omadeževane s krvjo nedolžnih žrtev, ki vpijejo po zadoščenju. Ničesar pa takšni ljudje nimajo iskati na pogrebu žrtve slovenskega naroda, kajti s tein, da so se znašli na isti liniji z neofašističnimi hujskači, ki so zakrivili smrt tov. Kušeja, so sokrivi na njegovi smrti. S tem niso vzbudili ogorčenja samo pri nas in žalili naših čustev, marveč so žalili tudi rajnega, ki je vse svoje življenje stremel za tem, da bi slovenskemu narodu, ki ga je nadvse ljubil in ki se je zanj tudi žrtvoval, končno zasijalo sonce svobode. Ob smrti tovariša Kušeja, ki je že druga smrtna žrtev velenemške, germaniza-torične proti koroškim Slovencem naperjene politike koroških oblasti v zadnjih treh letih, koroški Slovenci izražamo naj-odločnejši protest proti zlonamernemu hujskanju neofašističnih elementov, proti zahrbtnim napadom na koroške Slovence, njihove prireditve in zborovanja. Najodločneje protestiramo proti vsemu nasilju ter proti kratenju naših najosnovnejših demokratičnih pravic in svoboščin in hkrati zahtevamo zadoščenje za ta v nebo vpijoči zločin, katerega žrtev je postal tovariš Kušej. Ob tej novi žrtvi pa bomo še bolj strnili svoje vrste v borbi proti nasilju in brezpravnosti za našo dokončno osvoboditev in s še večjo odločnostjo zahtevali združitev z matičnim narodom, ker le tako se bomo oddolžili tov. Kušeju, kajti njegova edina in največja želja je bila: dočakati dan, ko bodo koroški Slovenci svobodni in si združeni s svojimi brati v svobodni domovini gradili lepše in boljše življenje. O reakcionarnih pojmovanjih nekaterih avstrijskih komunistov Beograd, (Tanjug). Pod tern naslovom prinaša beograjska »Borba« članek, ki v njem poudarja, da so se glede na borbo koroških Slovencev nosilci velenemškega zatiranja — dunajska in koroška reakcija ter nekateri voditelji Komunistične partije Avstrije — znašli zdaj na eni in isti liniji. V članku je rečeno: Za vse one, ki količkaj poznajo načela stalinske rešitve nacionalnega vprašanja, je popolnoma jasno, da so koroški Slovenci na pravilni poti in da vodilni avstrijski komunisti na naj-podlejš način revidirajo marksistično-le-ninistične nazore o rešitvi nacionalnega vprašanja ter da se prav zaradi tega nahajajo na položajih »svoje« reakcije in njenih imperialističnih gospodarjev v inozemstvu. Državni poslanec Hrust Fischer, član Centralnega komiteja Komunistične partije Avstrije, je zapustil linijo tnarksizma-leninizma in izjavil dne 30. januarja 1947: »Mi smo avstrijski komunisti, zaradi tega "postavljamo avstrijske interese pred vse druge. Mi odklanjamo jugoslovanske zahteve.« Državni poslanec Hrust Fischer je pred nedavnim izjavil v avstrijskem parlamentu, da- stoji Komunistična partija Avstrije glede vprašanja avstrijskih meja na strani Gruberjeve vlade in >da se avstrijska vlada nahaja v posebno ugodnem položaju, kajti v tem slučaju je tudi opozicija na njeni strani.« Govor istega Ernsta Fischerja, ki je v dunajskem parlamentu jziavil, »da se Sovjetska zveza nikoli in nikjer ni istovetila z jugoslovanskimi teritorialnimi zahtevami, marveč da je zahtevala le proučitev jugoslovanskih zahtev«, predstavlja najbolj očiten primer potvarjanja in napačnega razlaganja ne samo zgodovinskih dejstev o borbi koroških Slovencev — nadaljuje »Borba« — marveč tudi potvarjanje in napačno razlaganje stališča Sovjetske zveze na konferenci zunanjih ministrov ter na konferenci namestnikov zunanjih ministrov. Na ta način je Fischer poskušal potvoriti splošno znano dejstvo — stališče, ki ga je Sovjetska zveza na konferencah v Moskvi in Londonu zavzemala do borbe koroških Slovencev. Fischer in njegovi prijatelji so se s tem popolnoma osmešili, ker so poskušali koroške Slovence, prav tako pa tudi avstrijsko ljudstvo, varati. Nedvomno se tega veseli dr. Gruber in vsa avstrijska reakcija. Ni prvič — zaključuje »Borba« — da se tako razlaga, pojmuje in potvarja borba koroških Slovencev. Ljudstvo Slovenske Koroške, ki se je stoletja borilo proti nacionalnemu zatiranju in nasilni germanizaciji, ki je hitlerjevskemu nasilju nudilo junaški odpor, bo ne oziraje se na potvarjanje splošno znanih dejstev s strani nekaterih avstrijskih komunističnih voditeljev ob popolni meri vseh jugoslovanskih narodov nadaljevalo borbo za svojo nacionalno osvoboditev. Dosledna borba Pliberških kmetov le rodila prvi uspeh Oddaja svinj znizana za 50 odstotkov narodnoosvobodilna borba je ustvarila temelje za osvoboditev kor. Slovencev Na izrednem občnem zboru Zveze koroških borcev v Ljubljani so sklenili, da vključijo Zvezo koroških borcev kot sekcijo v Zvezo borcev narodnoosvobodilne brbe FLR Jugoslavije. Krajevne organizacije Zveze koroških borcve so na predhodnih zborovanjih ta sklep odobrile. Z občnega zbora so poslali telegram maršalu Titu, v katerem pravijo, da so narodi Jugoslavije pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije v narodnoosvobodilni borbi izvojevali zgodovinske zmage. »Prepričani smo«, pravijo v telegramu, »da je ta narodnoosvobodilna borba položila tudi trdne temelje za osvoboditev koroških Slovencev.« V sredo, dne 24. novembra t. 1. so se zastopniki Kmečke zveze za Slovensko Koroško iz okolice Pliberka zglasili pri okrajnemu glavarju v Velikovcu dr. Wag-nerju, da zahtevajo znižanje oddaje svinj, ki jim jo je okrajno glavarstvo predpisalo za dne 26. novembra t. 1. in ki je za okraj Velikovec odmerjena previsoko. Ker je že dne 18. novembra t. 1. delegacija Kmečke zveze za Slovensko Koroško postavila deželnemu glavarju Wede-nigu odločne zahteve slovenskih kmetov in mu dokazala, da je ravnanje okrajnega glavarstva v Velikovcu teroristično in usmerjeno proti gospodarskim interesom slovenskih kmetov, je bil ton okrajnega glavarja ob razgovorih dokaj umerjen. V teku razgovorov, v katerih so zastopniki Kmečke zveze za Slovensko Koroško obravnavali vsa kmečko-gospodarska vprašanja, ki jih težijo, je okrajni glavar med drugim izjavil naslednje: Prvotno odmerjeni kontingent za oddajo svinj je okrajno glavarstvo v Velikovcu za svoj okraj znižalo pretekle dni za 50 odstotkov. Zagotovil je zastopnikom slovenskih kmetov, da so obroki svinjskega mesa, ki so za kmečke samopo-trošnike določeni po zakonu in ki znašajo za osebe do šestih let starosti 20 kg, za osebe nad šest let starosti pa 40 kg, nedotakljivi in oblast po njih ne sine poseči. Ko so omenili živino, ki je bila slovenskim kmetom odvzeta nasilno po policiji in katere kmetom doslej niso plačevali, marveč je .ta denar pripadel državi, je okrajni glavar izjavil, da so v teku zadnjih dni plačali to živino vsem prizadetim kmetom po določenih cenah, izvzemši dveh slučajev, proti katerim pa teče sodni postopek. Ob koncu so zastopniki Kmečke zveze za Slovensko Koroško ponovno poudarili, da je kontingent za oddajo živine za 1949. leto odmerjen previsoko in odločno podkrepili zahtevo vseh kmetov, naj okrajno Mednarodna federacija novinarjev ottro obsoja imperialistične vojne hujskale Budimpešta, (Tanjug). Na zasedanju izvršnega komiteja Mednarodne feredacije novinarjev so soglasno sprejeli resolucijo, ki jo je predložila iz predstavnikov Sovjetske zveze, ZDA, Britanije, Poljske in Madžarske sestavljena komisija. V resoluciji je med drugim rečeno: >Izvršni komite poudarja z vso odločnostjo, da je naloga novinarjev upreti se vsem izzivanjem pri reševanju mednarodnih problemov in v odnosih med narodi, ter da store vse, kar je mogoče, da bi prispevali k medsebojnemu razumevanju med narodi za ohranitev miru.« Izvršni odbor je z večino glasov sprejel tudi resolucijo o vojnih hujskačih, v kateri je med drugim rečeno: Izvršni komite Mednarodne federacije novinarjev opozarja vse članice zveze na resolucijo II. kongresa federacije o svobodi tiska, v kateri je bila poudarjena želja človeštva po miru in medsebojnem razumevanju. Leto dni po II. kongresu je to postala želja milijonov preprostih ljudi na svetu. Toda ne glede na to nedvomno dejstvo živi svet v zadnjih letih v vedno gostejšem ozračju vznemirjenja in strahu, ki ga ustvarjajo kapitalistične skupine za-padnih držav. Izvršni komite ugotavlja, da imajo v tej vojni propagandi odločilno vlogo močne brzojavne agencije in tisk, ki so pod nadzorstvom kapitalističnih novinarskih monopolov. Vojna propaganda je dosegla najvišjo stopnjo v ZDA, Turčiji, Grčiji in Nizozemski, kjer objavljajo v listih vsak dan odkrite pozive k vojni, lažne tendenčne vesti kakor tudi neposredne klevete proti Sovjetski zvezi in državam ljudske demokracije. Izvršni komite žigosa vojne hujskače in propagatorje, kakršni so Lavvreitce (New York Times), Dew Pearson (Daily Miror), Paul Schubert (Corriera), Bela Kockivari (Look), Yberra (Life), Cecil Brown in Jal-čin (Turčija), ki so prodali svoje pero novinarskim monopolistom in podlo zlorabljajo sveto pravico svobode tiska v škodo človeštva. Vojna propaganda, hujskanje na vojno in širjenje lažnih vesti ter klevet se ne strinjajo s častnim poklicem novinarja. Izvršni komite poziva vse narodne organizacije, naj se krepko bore proti kapitalističnim tiskovnim monopolom in brzojavnim agencijam. Izvršni komite slovesno izjavlja, da se bo dosledno boril proti vojnim hujskačem in poziva vse narodne organizacije novinarjev, naj pridružijo svoj glas glasovom drugih naprednih in demokratičnih organizacij na svetu, ki se vztrajno bore za mir, sodelovanje in medsebojno razumevanje med narodi. glavarstvo zniža ta kontingent za 50 odstotkov. . Dosledna borba, ki jo pliberški kmetje, združeni v Kmečki zvezi za Slovensko Koroško, vodijo proti gospodarskemu upropaščanju in izkoriščanju s strani koroških oblasti, je rodila s tem svoj prvi, čeprav le delni uspeh. Ta delni uspeh Pliberških kmetov pa nam zgovorno dokazuje, da oblasti morajo poslušati in upoštevati glas ljudstva in da je učinkovita samo združena in organizirana borba. Dokazuje nam, da bodo slovenski kmetje, strnjeni in enotni v svoji stanovski organizaciji Kmečki zvezi za Slovensko Koroško, z odločno in vztrajno borbo le dosegli to, za kar se borijo: popolno gospodarsko enakopravnost in samostojnost. Borbo za dosego teh ciljev, ki so jo v imenu vseh slovenskih kmetov pričeli kmetje iz Pliberškega okraja, morajo prav tako enotno in strnjeno ter odločno nadaljevati vsi slovenski kmetje in vse kmečko prebivalstvo Slovenske Koroške. V Avignonu je stopilo 114 rudarjev, ki so bili aretirani zaradi soudeležbe v stavki, v gladovno stavko. V Marseille-u pa pristaniški delavci na* daljujejo stavko. IZROČITEV PORURJA NEMČIJI OGROŽA MIR Pariz, (TASS). V zvezi z izročitvijo Porurja Nemčiji objavlja »Humanite« poziv Komunistične partije Francije, v katerem je med drugim rečeno: Na obletnico premirja 1918. leta sta objavili ameriška in angleška vlada v Frankfurtu zakon, ki vrača vojni arse-nal Porurja nemškim kapitalistom. Izročitev Porurja je logična posledica Marshallovega načrta in londonskih dogovorov in ogroža varnost Francije ter izpodkopava osnove miru. V pozivu Komunistična partija Francije zahteva sestavo vlade demokratične enotnosti, ki se bo borila za nacionalno neodvisnost Francije in za mir. OSMI TEDEN STAVKE RUDARJEV Stavka francoskih rudarjev traja zdaj že osmi teden. Kakor poroča »Humanitč« iz različnih premogovnih področij, so se rudarji, ki so jih oblasti prisilile k delu, ponovno priključili stavkajočim. V poročilu Zveze francoskih rudarjev je rečeno, da so se vladni ukrepi, da bi do konca meseca stavko razbila, izjalovili. Rudarji so se odločili, da bodo stavkali tako dolgo, dokler_nc prodrejo s svojimi zahtevami. ROMUNIJA ODPOVEDALA KULTURNO POGODBO S FRANCIJO Bukarešta, (Tanjug). Romunska ljudska republika je odpovedala pogodbo o kulturnem sodelovanju med Romunijo m Francijo, sklenjeno 31. marca 1939 v Bukarešti. Ker je bila pogodba pristranska, je škodovala romunskim državljanom. Njena nadaljnja veljavnost je bila ogrožena v zadnjem času, ko so francoska oblastva kršila glavne določbe te pogodbe in izgnala romunske študente iz Pariza, zaprla romunsko šolo v Pontainu aux Roses ter razpustila društvo romunsko-trancoske-ga prijateljstva, na drugi strani pa dala podporo iz Romunije pobeglim fašistom, ki delajo proti romunski državi. Z odpovedjo te kulturne pogodbe so razpustili tudi francoski institut za študijo v Romuniji. Slovesen prekop padlih rdeče-armefcev in borcev Jugoslovanske armade v Beogradu Beograd, (Tanjug). V sredo so prenesli posmrtne ostanke borcev Rdeče armade in narodnoosvobodilne vojske, ki sO padli na Rakovici v bojih za osvoboditev Beograda. Slovesnega prenosa posmrtnih ostankov rdečearmejcev in jugoslovanskih borcev iz Rakovice na novo pokopališče v Beogradu so se udeležili predstavniki Sovjetske zveze in vojaški ataše generalni major Sidorovič, predstavniki Jugoslovanske armade z generalnim majorjem Rat-kom Vujovičem na čelu, dalje predstavniki mestnega komiteja KP Srbije za Beograd, ljudskih oblasti, Ljudske fronte in množičnih organizacij. Na novem pokopališču so se poslovili od padlih borcev generalni major Sidor j-vič v imenu Sovjetske armade, generalni major Ratko Vujovič in polkovnik Blažo Lompar pa v imenu JA. Častna četa JA je počastila padle borce s salvo. Na grobove sovjetskih in jugoslovanskih borcev so položili vence predstavniki Sovjetske armade, JA, krajevna komiteja KP Srbije za Beograd, Ljudske fronte in drugih množičnih organizacij. VELIKE MLADINSKE DELOVNE AKCIJE V BOSNI V Bosni je delalo letos 58 mladinskih delovnih brigad, ki so štele 9.170 članov. Zaposlene so bile šest mesecev v Dobo-ju in Zenici. V Doboju so gradili stanovanjske hiše, v Rudanici poljske opekarne, v Sočkovcu dve stalni veliki opekarni, v Miljakovcu stanovanjske hiše, v Zenici so regulirali reko Bosno itd. Največje delo je bila regulacija reke Bosne. Skopali so IG*.K) m dolg prekop, da so odpravili velik rečni ovinek in tako pridobili 150 ha zemljišča za zgraditev številnih industrijskih poslopij. Mladinske brigade so izkopale skupno 279.362 m* zemlje, 16.023 m3 kamna, splanirale 31.754 kavdr. metrov terena, izdelale 1,191.444 kosov opeke itd. Berlin ne sme postati zatočišče vojnih hujskačev Berlin, (Tanjug). Stalni berlinski komite za. enotnost Nemčije in pravičen mir je poslal berlinskemu prebiva'stvu pred bližnjimi separatnimi volitvami v zapaduih sektorjih Berlina proglas, v katerem je rečeno: »Berlin je postal tržišče borbe za enotnost Nemčije. Naše glavno mesto doživlja dni, ki so najtežji in najusodnejši za vse Nemce. Ker so imperialistične zapadne sile, ki se naslanjajo na svoje nemške pomagače, kakor so Adenhauer, Schumann, Kaiser in drugi, podvzele vse ukrepe, da bi našo državo razbile, tako te sile nameravajo sedaj odcepiti od Nemčije ruhrsko oblast, ki je življenjska sila Nemčije. Njihov namen je, da spremenijo ruhrsko ozemlje v kovačnico orožja ameriško-bri-tanskega imperializma za pripravo tretje svetovne vojne in da v okupacijskem statutu ovekovečijo okupacijo Nemčije. Zapadne sile težijo za tem, da bi za nedoločen čas odložile umik okupacijskih čet ter zavlačevale mirovno pogodbo, v nasprotju s predlogi posvetovanja v Varšavi. Po vsem tem nameravajo Izzivali tretje svetovne vojne po svojih berlinskih vojnih hujskačih, ki so zbrani ob Neumannu, Schwenickeju, Landsbergu, Riedens-burgu in drugih, dovršiti pričeto razbijanje Berlina. Stalni komite za enotnost in pravičen mir izjavlja kot središče, okrog, katerega se zbirajo vse napredne demokratične sile ne glede na strankarsko ali versko pripadnost naslednje: Berlin ne sme postati zatočišče vojnih hujskačev in neofašistov, niti temnica za pobornike enotnosti Nemčije. Berlin ne sme postati srekliščče, od koder naj bi se zavirala demokratična obnova vzhodne cone. Berlin ne sme biti noben privesek separatne zapadne nemške države. V času največje nevarnosti za enotnost Berlina in naše domovine pozivamo vse prebivalstvo Berlina, vse demokratične sile Berlina in blok antifašističnih stranic, da se ne udeležujejo nedemokratičnih separatnih volitev v zapadnem Berlinu, ki so naperjene proti miru.« Pred nami imamo svetel cilj Zadnjo nedeljo je bilo v Rožeku nekako zborovanje, na katerem je govoril nam vsem znani Herman Gruber iz Celovca. Znan nam je kot predsednik OeVP, še bolj pa kot predsednik kmetijske zbornice, o katere »naklonjenosti« do nas koroških Slovencev smo se že neštetokrat prepričali. Gruberja poznamo tudi iz deželnega zbora, kjer kot deželni poslanec vedno tako dobrodušno »zastopa« interese slovenskih kmetov. Zaradi tega smo tudi z nekako radovednostjo pričakovali, kaj spet teži g. Gruberja, da mora priti v slovenske vasi in tani lajšati svojo dušo. Prepričani smo bili, da bo ponovno napadal slovensko ljudstvo, in res, nismo se varali. V svo-lem govoru je med drugim dejal, da je sramota, če ljudie kot Avstrijci in posebno kot Korošci gledajo preko meje. Take ljudi imenujemo veleizdajalce. V svoji dobrodušnosti pa je Gruber šel celo-tako daleč, da je poudaril: Takim ljudem smo vedno pripravlicni kupiti vozne listke za potovanje v Jugoslavijo. Takoj nato pa se je premislil ter popolnoma spremenil smer govora. Začel je tolažiti svoje verne učence in poslušne hlapce, ko je zaklical: Nič se nam ne more zgoditi, moramo jih samo ustrahovati. Potem ne bodo več proti nam delovali! Res značilne besede za koroškega apostola miru, ki ob tej prilož. tudi niso. ostale brez uspeha. »Vzpodbudne« besede Gruberja so takoj rodile dober sad. Wurfkoman-dovec in znani »ljubitelj« slovenskih lepakov Franc Kulnig, ki je že neštetokrat odstranil naše lepake, se je kot poslušen Vabilo ia proslave 5. obletnice ustanovitve Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki bodo v Št. Jakobu v Rožu v nedeljo, dne 28. novembra 1948 ob 15. uri v Narodnem domu (pri Cvitarju). Na sporedu so slavnostni govor, recitacije in nastop pevskega zbora iz Borovelj; v Škofičah v nedeljo, dne 28. novembra 1948 ob 15. uri v Društvenem domu. Na sporedu so slavnostni govor, recitacije, nastop pevskega zbora in nastop tamburašev: v Globasnici v nedeljo, dne 28. novembra 1948 ob 15. uri pri šoštarju. Na sporedu so slavnostni govor, recitacije in nastop pevskega zbora. Koroški Slovenci, slovenska mladina! Udeležimo se v velikem številu proslave ustanovitve naše matične države, ki se dosledno bori za osvoboditev slovenskega ljudstva na Koroškem in za osvoboditev vseh zatiranih narodov sveta! učenec takoj odzval učiteljevim besedam z vojnim krikom »ho-ruck!«, namenjenim brez dvoma slovenskemu mladincu, ki jc-slučajno bil na tem zborovanju. Taki in podobni kriki so nam znani že dolga desetletja, kajti tudi po prvi svetovni vojni so se jih nasprotniki dokaj radi posluževali ter s tem dajali izraz svojemu sovraštvu do slovenskega ljudstva. Kakor se danes poslužujejo istih načinov zastraševanja, tako se poslužujejo tudi istih izrazov. Kar se tiče g. Gruberja in njegovega govora, moramo ugotoviti, da so nam tudi njegove besede znane. Še dobro nam je v spominu deželni kongres OeVP, ki je bil v zadnjih dneh pred 10. oktobrom. Na tem kongresu je prav tako daial izraza svojemu sovraštvu do koroških Slovencev, ki se borijo za svojo osvoboditev. Že takrat je v svojem govoru zašel v čudna protislovja, ko je na;prej govoričil o nekakih ciljih, ki jih hoče OeVP baje doseči, in pri tem poudaril, da vidi te »cilje« v demokratični in suvereni domovini, v kateri se vsak državljan lahko kreta popolnoma svobodno. Takoj nato pa je isti Gruber v političnem poročilu, ko je govoril o »nevarnosti«, ki po nje- govem mnenju grozi s strani naprednega in demokratičnega tabora, naglasil: mi bomo spričo velikih dogodkov posvetili posebno pozornost tudi tukaj v deželi, mislil je Koroško, onim krogom, ki z enim očesom škilijo vedno onkraj Karavank in katerih zadržanje že meji na veleizdajo. Ni potrebno, da bi tukaj še posebno poudarjali sovražno stališče Gruberja do.nas koroških Slovencev, kajti s tem. da nas imenuje veleizdajalce in razne šoviniste in narodne nestrpneže javno ščuva na borbo proti slovenskemu in antifašističnemu prebivalstvu, se je ponovno in v polni meri razkrinkal. S svojimi hujskaškimi govori, tako na kongresu in tako tudi zdaj v Rožeku, se je pridružil raznim Schurnv-jern. NVedenigom in Karischem, ki prav tako hujskajo proti slovenskim antifašistom in ki nas prav tako imenujejo veleizdajalce samo zato, ker se borimo za naše pravice. Vsi ti gospodje pa so lahko prepričani, da bo naš odgovor na vse njihovo hujskanje samo še bolj odločna in dosledna borba. To naj si zapomni tudi g Gruber, kajti vse njegovo govoričenje, hujskanje in vse njegove grožnje nas nikdar in nikoli ne bodo omajale, ker imamo pred nami svetel cilj: svobodo! Loče Kmetijska zadruga v Beljaku se v zadnjem času poslužuje povsem čudnih metod. Tako je pred kratkim neki nastavljenec omenjene zadruge izjavil slovenskemu kmetu iz Loč, tov. Ulbingu, da bodo samo tistemu, ki prijavi potrebo semenskega krompirja pri zadrugi, verjeli, da je letos imel slab pridelek krompirja. Vsi tisti pa, ki ne bodo prijavili potrebo, bodo morali oddati v celoti odmerjeni kontingent krompirja. Krivda, da je bil pridelek kromoirja v nekaterih predelih Slovenske Koroške izredno slab, leži predvsem na neugodnih vremenskih prilikah, nikakor pa ne more biti s tem rečeno, da je ta krompir za prihodnjo saditev neuporaben. Tukaj gre brez dvoma le za zaslužek. Kmet naj torej prisiljeno odda svoj krompir, ki ga hra-n iza seme, po 40 gr. za kg in potem naj pa kupi za seme malovredni krompir po 65 gr. do 1.05 Š za kg. Pri vsem tem pa leži pes verjetno pokopan v tem, da hoče OeVP-jevsko zadružništvo na ta umazan način in s pomočjo odgovornih oblasti kriti primanjkljaj, ki ga ima glavna gospodarska zadruga v Celovcu in ki znaša več desetti-sočev šilingov. Na ta način torej naj bi kmetje s svojim krvavo prisluženim denarjem krili izgubo zadruge, ki jo tako »vzorno« vodijo OcVP-jevski »strokovnjaki«. Tem gospodom ni dovolj, da s pretiranimi in prisilnimi oddajami živine, pri katerih se jim sploh ne zdi vredno, da bi plačali odvzeto živino, izkoriščajo in upro-pašeajo našega malega in srednjega slovenskega kmeta, poslužiti se hočejo še drugih umazanih metod, samo da bi polnili svoje lastne žepe. Ni jim mar že itak Vse čitatelje Slovenskega vestnika OPOZARJAMO na bližajoče se božične praznike in na Novo leto. Kakor smo vsako leto priobčili v našem listu nešteto voščil, ki so jih poslali čitatelji lista iz vseh krajev in vasi naše Slovenske Koroške, tako bomo tudi letos stavili našim čitateljem na .razpolago potrebnega prostora v listu. V ta namen prosimo vse naše prijatelje, ki želijo voščila v letošnji božični številki, da izpolnijo naslednje vrstice, izrežejo obrobljeni listek in ga pošljejo upravi Slovenskega vestnika, Celovec -Klagenfurt 1, Postschliessfach 272. Čitatelji, ki želijo voščila s posebnim besedilom, prosimo, da priložijo izpolnjenemu listku poseben list, na katerega napišejo zaželje-no besedilo. Da bomo božično številko lahko pravočasno in okusno uredili, prosimo, da nam pošljete izpolnjene listke najkasneje do 15. decembra 1948. Uprava Ime___ naslov poklic podpis težko stališče kmeta, ki se mora od ranega jutra pa pozno v noč truditi in potiti za svoj borni obstoj, mar so jim le mastni dobički veleposestnikov in trgovcev ter izkoriščevalcev vseli vrst, ki vedno bolj pritiskajo na našega kmeta in delavca. Kmetje, varujmo se takih zahrbtnih poizkusov in dajmo vsem tem gospodom, ki nas hočejo varati in na račun izkoriščevalcev še bolj pritiskati, primeren odgovor. Nastopimo z vso odločnostjo proti tistim, ki sicer govorijo, da zastopajo kmete in se borijo za njihove pravice, v resnici pa ne delajo nič drugega, kot pa zahrbtno polnijo žepe svojih gospodov — kapitalistov. Še odločnejša borba naj bo odgovor vsem našim izkoriščevalcem in izžemalcem. Št« Jakob v Ro»u Ni še dolgo od tega, ko smo pri nas slavili zadnjo poroko, in že spet sta se našla dva mlada človeka, ki sta stop’!a pred oltar ter si kot zakonca obljubila zvestobo do groba. V nedeljo, dne 21. novembra t. I. smo se zbrali na veseli svatbi in sicer pri pd. Matičiču v Srejah, kjer je doma nevesta Čili. Ženin pa je bil naš tov. Tončej Serajnik, pd. Žofranov iz Št. Petra. Kakor je navada, smo se tudi na tej svatbi prav po domače veselili. Pozno v noč smo se ob domači godbi vrteli po plesišču, celo nekatere starejše korenine so se opogumile, ko so videle mladino pri plesu, ter se prav tako mladeniško zavrtele. Vsem tistim, ki so čestitali mlademu paru, se pridružujemo tudi mi ter mu želimo vso srečo na dolga leta! ZelLe si lepih krcjisi 1 Pravite, da je eden najlepših romanov Finžgarjev: Pod svobodnim soncem. Gregorčičeve »Poezije« ste nekdaj dobili od »Mohorjeve družbe«, Jurčičeve in Levstikove »Zbrane spise« ste nekdaj čitali v »Zimskih večerih«, pa Prešernove pesmi so vam jako priljubljene! »Miklovo Zaio« poznate kot igro v stari in novi priredbi, niste pa še čitali povesti, ki ji ni primera na Koroškem. Bevkovega »Kaplana Martina Čedermaca« bi radi v knjigi, pa Ivana Cankarja bi radi čitali in posebno si še želite spoznati pesmi Otona Župančiča. Prežihovega Voranca pa morda celo osebno poznate, toda ne dobite njegovih knjig, čeprav jih povsod iščete. Tolstojevo: »Ano Karenino« bi tudi radi čitali, pa ne morete dobiti slovenske knjige!... Brez strahu, prijatelj lepih slovenskih knjig! Vse zaželjene knjige in še mnogo drugih vam po zmernih cenah takoj lahko pošljemo. Zanimate se tudi za slovenske časopise. Zima je in dovolj časa boste imeli tudi za čitanjc. Zato ne tarnaite in ne iščite knjig tam, kjer jih ni, ampak pišite in nam povejte vaše želje! Jugoslovenska knjiga, Dunaj - Wien I. Seilerstiittc 30, Tel. R 22-4-81. OBJAVA Ob priliki državnega praznika na dan Federativne ljudske republike Jugoslavije bo 29. novembra 1948 od 11. do 13. ure v prostorih Političnega Zastopstva FLRJ v Avstriji na Dunaju sprejem jugoslovanskih državljanov, nastanjenih v Avstriji. Iz Sekretariata Političnega zastopstva FLRJ; Wien I., Seilerstatte - Annagasse. Kmet je član velike družine, ki se imenuje država. V tej družini smo si delo razdelili: kmet orje, kovač kuje, rudar koplje rudo. zidar zida, inženir riše načrte in vodi delo. Vsakdo dela nekaj koristnega. Delati pa ni mogoče vselej z golimi rokami. Potrebujemo orodje. Nekatere stvari lahko izdelujemo samo s stroji. Kaj pa, če strojev nimamo? Če nimamo tovarn, ki bi izdelovale takšne stroje? Prisiljeni smo stroje kupovati v tujini. Ali kmet lahko kupi industrijsko blago, če zanj ne da svojih pridelkov? Jasno n*., da mora dati svoje pridelke za industrijske izdelke. Dati jih mora toliko, da izku- piček doseže ceno industrijskega blaga. Tudi država kupuje tako, da mora dati blago za blago. Če ima več blaga, laže kupuje. Naša velika družina, država nima še vsega. Mora še kupovati mnoge stroje in surovine. S čim jih kupuje? Z žitom, lesom, rudami, živino — s tem pač, kar ima. Ali je žito, ki ga je pridelal kmet, res samo njegovo, če ga mora vsaj nekaj prodati, da si more kupiti obleko, orodje, gnojila, sol in vse drugo, kar potrebuje za življenje in delo vsak dan? Ali je res naša ruda, ki smo jo nakopa- li? Ali je naš les, ki smo ga nasekali v naših gozdovih? Ali je naše vino, ki so ga pridelali naši vinogradniki — če moramo kupovati stroje, ki kopljejo rudo, stroje, ki obdelujejo zemljo, stroje za obdelavo lesa in še nešteto drugih reči? Ne, vse to že ni popolnoma naše. Ko nam ne bo treba več kupovati strojev, ker jih bomo sami izdelovali — zlasti ko jih bomo izdelovali ceneje, kakor naši sedanji prodajalci — tedaj bo naš tudi ves beli kruh iz žita na naših poljih. Takšna je torej povest o belem kruhu. To je povest o — številkah. Številke so zapisane v našem zakonu o petletki. Pripovedujejo nam, koliko rude in premoga več bo moral nakopati naš rudar, da bomo postali popolni gospodarji zemeljskih zakladov, številke pripovedujejo, kaj vse bodo morali narediti naši delavci, da bo prišlo iz tovarn več raznih izdelkov, ki jih potrebujejo kmetje, delavci in sploh vse delovno ljudstvo. Številke govorijo o večjih količinah električ- nega toka, ki bo postal kri naših tovarn, da bodo začeli utripati — se vrteti — nešteti stroji. Številke napovedujejo, da se bodo podaljšale naše železnice in da bo po njih vozilo več vlakov. Ti vlaki pa bodo vozili tudi hitreje. Imeli bomo več lokomotiv in vagonov. Prepeljali bomo mnogo več blaga. Številke govorijo o življenju, delu povsod, kjer zdaj še ni pravega življenja, govorijo o dviganju zakladov, ki nas čakajo še povsod; govorijo pa tudi o zmagah, ki jih bo šele treba izvojevati. Čudeži, kakršni se še niso godili !ekje v planinski vasi je čakal velik hlodov, da bi jih nekdo razžagal. De-:ev pa ni bilo. Ni bilo tudi vode, ki mala žago. V starih časih — kar pa še tako dolgo — so delavci razžagavai) Je v deske z veliko, nerodno ročno a. Najmanj po trije so jo morali s te- " VlaM' (Dalje.) Zakon o oddaji premoženja in o prirastku na premoženju v svojem pomenu tn važnosti za kmetovalce! 7. julija 1948 so v Avstriji izdali: 1. zakon o oddaji premoženja in 2. zakon o oddaji prirastka na premoženju. A. Zakon o oddaji premoženja Oddaja premoženja se računa oziroma pobira z odločilnim dnem (Stichtag) 1. ia-nuarja 1949; začenši s tem dnem so naslednje osebe dolžne, da do 31. decembra 1948 predložijo prilavo o premoženlu: 1. Samske in ovdovele osebe, katerih skupno premoženje presega 10 000.— Š. 2. Oženjene osebe, katerih skupno premoženje presega 20.000.— Š. 3. Vsi oni, ki iih finančni urad posebej pozove k predložitvi prijave. S 1. januarjem 1949 se bo torej začelo ne oziraje se na meio vrednosti (Wert-gretizen) z novim ugotavljanjem (Neuver-anlagung) vseh, ki so dolžni, da plačaio premoženjski davek. Izvedli bodo torej ugotovitve sprememb enotne vrednosti oz. enotnih cen (Finheitswerte) in pri tem upoštevali vojno škodo ali odprodaje in sicer ho te izpremembe izvršil finančni urad. Priporoča pa se, da urad na to opozorimo z majhno prijavo, da se nič ne bo spregledalo oz. prezrlo. To torej ni novo »glavno ugotavljanje« (Hauntveranlagung), marveč samo novo ugotavljanje, pri katerem moramo prej ali slej uporabiti enotno vrednost oziroma enotno ceno. V enotni vrednosti se nahajajo oziroma so upoštevana: zemliišča, k obratu spadajoče hiše (stanovanjska hiša, hlevi, skedenj, šupe), vsa živina, k tej spadaioče zaloge potrebnih stvari, snovi in predmetov ter proizvodov. Pri ugotavljanju oziroma spreminjanju enotne vrednosti oziroma enotne cene moramo za podlago vzeti vmesno bilanco, ki je računana z odločilnim dnem, ako se gospodarsko leto razlikuje od koledarskega leta. Za oddajo obvezno je načelno isto premoženje, ki Je po za premoženjski davek veljavnih predpisih ugotovljeno kot davčno obvezno. Razen tega spadajo k oddaji obveznemu premoženju vsi po 12. marcu 1948 nabavljeni gospodarski predmeti oziroma gospodarske vrednote, čeprav te ne spadajo h krnetijsko-gospodarskemu premoženju; dalje vsi dvigi denarja v gotovini, ki so se izvršili na podlagi posebnih oprostilnih dovoljenj'po zakonu o šilingu. Torej dvigi ali nakazila iz zapornih kont, n. pr. za davke, plače, prispevke za socialno zavarovanje itd. Ocenitev oz. vrednotenje premoženja Vsaka kmetijska hiša In vsako zemljiško posestvo se oceni po enotni vrednosti. Po 1. januarju 1948 nabavljeno posest ocenimo po nakupni vrednosti. Ta poostru-joča določba se nc uporabi, če se pridobitev premoženja izvrši potom predajnc pogodbe ali sporazuma o preužitku. Oproščeni oz. prosti zneski ali vsote Od oddaje premoženja so izvzeti naslednji zneski: 1. za oddajo obvezno osebo 10 000.- Š 2. za njegovo ženo 10 000.- Š 3. za vsakega otroka izpod 21 let 10.000.- Š 4. nadaljnjih 10.000.-Š, če je oddaje obvezna oseba stara več kot 60 let ali če ta oseba predvidoma najmanj tri leta ne bo sposobna, da bi zaslužila oz. gospodarsko pridobivala, in sicer pod pogojem, da zadnji letni dohodek oddaje obvezne osebe ni višji od 6.000.-Š in vrednost celotnega premoženja ni višja od 100.000.-Š. Za odobritev prostih zneskov so merodajne razmere, kakršne so bile 1. januarja 1948. Osnova za odmero Oddaje obvezno premoženje se zniža za oproščene zneske in zaokroži navzdol za znesek, ki ga je mogoče deliti s tisoč. Če se je oddaja na podlagi premoženjskega B, Oddala prirastka na premoženju Dolžnost oddaje prirastka na premoženju obstoja za vsakega kmetovalca, ki je svoje premoženje v času od 1. 1. 19-10 do 31. 12. 1947 povečal. To se izvrši oz. pride v poštev pri kmetovalcih samo: 1. če so dokupili kmečka posestva, kmetije, hiše ali zemljišča, 2. če so odplačali dolgove, ki so obstojali leta 1940, 3. če so si pridobili gotovino, hranilne vloge itd. Ugotavljanje premoženja se izvede, v kolikor gre za posestva, ki so bila že 1. 1. 1940 v posesti oddaje obvezne osebe, po enotni vrednosti. Ta se od leta 1940 ni spremenila, tudi tedaj nc, če so se izvedle zboljšave v obratu, če je vendar oddaie obvezna oseba po 1. 1. 1940 dokupila obrate, zemljišča ali hiše, se ne vzame enotna vrednost, marveč dokupna cena za podlago. Predala kmečkih posestev proti pre-užitku ali potom dedovanja ni prirastek premoženja, če dedič ali prevzemnik predloži na pristojni finančni urad vlogo s prošnjo, da mu naj prirastek na premoženju ne računajo. Na to vlogo naj nc po- prirastka ^ (Verm5gcnszuwachsabgabe) morebiti že izvršila, ie mogoče, da to od-računamo od premoženja. Obseg oddaje premoženja znaša I'A odstot. od prvih začetih ali polnih 50.000.-Š za dobo 8 let, lVa odstot. od naslednjih začetih ali polnih 50.000,-Š za dobo 12 let, 1’A odstot. od naslcdniih začetih ali polnili 50 000.- Š za dobo 17 let, lVa odstot. od zneskov preko 600.000.-šilingov za dobo 22 let. Par praktičnih primerov naj vse povedano objasni: 1. primer: Kmet G. je poročen, Ima 4 otroke izpod 21 let, posestvo, ki je bilo ocenicno po enotni vrednosti na 55.000,-Š, 25.900.-šilingov ima gotovine in vlog v hranilnici. Kot odda?o za prirastek premoženja ie plačal 550.-Š. Stanje premoženja 1. 1. 1948 enotna vrednost Š 55 000.- gotovina in vloge Š 25.900.- skupaj Š 80.900.- odštevši oddajo premoženja Š 550.- zaokroženo na Š 80.000.- odštevši oproščene zneske Š 6(1000.- premoženje dne 1. I. 1948 Š 20.000.- od tega l‘/t odstot. oddaja Š 300.- katero mora plačevati za dobo 8 let. 2. primer: Kmet R. ima posestvo, katero je po enotni vrednosti ocenjeno na 42.500.- Š, gotovine in vlog skupno 8.000,- Š. On je oženjen, ima 2 otroka izpod 21 let. Posestvo je obremenjeno s preužitkom staršev v vrednosti 28.000.- Š. Premoženjsko stanje 1. 1. 1948: enotna vrednost Š 42.500.- gotovina In vloge Š 8.000.- skupaj Š 50 509.- odštevši preužitek za starše Š 28.000.- stanje premoženja 1. 1. 1948 Š 22.500.- zaokroženo na Š 22.000,- Ker znašajo oproščeni zneski 40.090.-šilingov, kmetu R. ni treba nič plačati. žabi nobeden mlaiši kmetovalec, ki si je od 1. 1. 1940 dalje pridobil kako gospodarstvo ali drugo premoženje potom predaje ali potom dedovanja. Podelitve finančni urad prišteje končnemu premoženju one osebcf ki Je podelitev izvršila, ako je ta oseba še pri življenju. Oddaje prirastka na premoženju so oproščeni naslednji zneski: Za oddajo obvezno osebo in njegovo ženo po 10.000.- Š, za vsakega otroka izpod 21 let po 5.000 Š, toda do najvišjega zneska 30 000.-Š za družino. Po teh določbah ugotovljeni prirastek na premoženju se nato zaokroži na znesek, ki ga lahko delimo s tisoč. Oddala se računa po naslednjem ključu: do 2.000.- Š 5%, od 3.000 -Š do 7.000,-Š 10%, od 8.000.-Š do 17.000.-Š 15%, od 18.000,-S do 67.000.- Š 20%, od 63.000.-S do 167.000.-Š 30%. Oddaje obvezni prirastek na premoženju, ki je nastal med 1. 1. 1946 in 1. 1. 1948, je podvržen 100% oddaji, v kolikor prirastek premoženja ne izvira iz dohodkov, za katere je predpisana dohodnina ali davek na plačo. Plačevanje se izvede v šestih enakih polletnih obrokih. Oddaja sianmt fm tUanfu && domače Za oddajo slanine (Špeha) pri klanju za domače potrebe veljajo letos na splošno odredbe, ki so veljale za leto 1947, z naslednjimi spremembami: Vračunana doba se prične s 3. jan. 1949 in traja do 2. januarja 1950. Domačo klanje se dovoli za kmečke samooskrb-nike samo pod pogojem, če od zaklanega prašiča oddajo naslednje količine slanine: a) do 100 kg žive teže 3 kg slanine, b) od 101 do 150 kg žive teže 5 kg slanine, c) nad 150 kg žive teže 7 kg slanine. Nekmečki samooskrbniki morajo enotno brez upoštevanja teže prašiča oddati za vsakega zaklanega prašiča 2 kg slanine. Da se v tem ne zmanjša količina, ki je odmerjena za samooskrbnike, moramo od uradno ugotovljene klavne teže odraču-nati: a) pri kmečkih samooskrbnikih za 3 kg slanine 8 kg teže, za 5 kg slanine 13.5 kg teže, za 7 kg slanine 19 kg teže, b) pri nekmečkih samooskrbnikih za 2 kg slanine 5.3 kg teže. Za prašiče pod 60 kg žive teže ni treba oddati pri klanju nobene slanine. Vendar smemo takšne prašiče klati samo takrat, če napravi živinozdravnik potrdilo, da ni izgledov, da bi se prašič še naprej redil in dosegel normalno težo. Za domače potrebe smemo takšnega prašiča zaklati, če je to edini za klanje možni prašič. Ce žive teže pred klanjem ne moremo uradno ugotoviti, v svrho ugotovitve uradne žive teže priračunamo h klavni teži še 25 odstotni pribitek,in na osnovi tega določimo, koliko slanine moramo oddati. Določeno količino slanine moramo oddati v teku 2 dni po klanju. Ce predpisane količine slanine od zaklanih prašičev ne oddamo, se zaklani prašič zapleni brez vsake odškodnine. ) Za oddajo sprejmejo le surovo hrbtno slanino brez kože in trebušni Špeh, tako imenovani »Filz«, brez mesa, nenasoljen. Masti ne sprejmejo. Cena za to slanino znaša 9.20 Š za kg, za trebušni Špeh (Filz) 10.— Š za kg. Pri prisilnem klanju prašiča (Not-schlachtung) odpade oddaja slanine, če teža mesa ni večja od 45 kg. I Vs