114 Poročila
Delo Zgodovinskega društva v Mariboru
Zgodovinsko društvo v Mariboru je organiziralo od marca do oktobra
194S 3 enodnevne (Trčova, Lobnica, Dvorski dol pri Šmarju pri Jelšah) in 3
dvodnevne (Tinje, Sv. Primož na Pohorju, Legen nad Slovenjim Gradcem) štu-
dijske ekskurzije. Ekskurzije so si delile delo v 3 ekipah: prva za antropo-
geografijo (vodja A. 2ižek), druga za gospodarsko zgodovino (B. Teply)
in tretja za narodnoosvobodilno borbo (M. Zgonik); vsaka je obstajala po-
vprečno iz 6 ljudi (strokovni vodja ekipe, risar, zapisnikar, fotograf in v
kolikor so bili na razpolago' domači poznavalci razmer, jezikoslovec, grad-
benik in pomočnik vodje, ki je bil v antropogeografski ekipi zgodovinar, v
gospodarskozgodovinski geograf.) Teren in mesto, kamor so odhajale ekipe,
je določil odbor, ki je ekipam pripravil tudi vprašanja, za katera so na eks-
kurzijah zbirale odgovore in gradivo.
Študijske ekskurzije so se organizirale z namenom, pričeti z izvrševanjem
resolucije IV. zborovanja slovenskih zgodovinarjev o načrtnem raziskovanju
aktualnih vprašanj slovenske gospodarske zgodovine. Pri organiziranju eks-
kurzij na teren je ZDM metodično — razen pri ekipi NOB — izhajalo s
stališča, da imamo poleg pisanih virov glavne vire za našo gospodarsko
zgodovino v konservirani materialni kulturi našega podeželja. Pri izdelavi
konkretnega delovnega programa je odbor ZDM upošteval razpoložljive
sodelavce in aktualnost problematike ter delovni program povezal s Titovo
petletko. Na podlagi vsega tega je vključil v program terenskega dela raz-
iskovanje konservirane materialne kulture, to pa določeno samo za zgo-
dovino mlinarstva, žagarstva, splavarstva in kovaštva. Takoj druga ekskur-
zija (Tinje) pa je že pokazala potrebo preko mlinarstva, žagarstva in ko-
vaštva razširiti terensko delo ekip na avtarkno kmetijstvo.
Vprašanja, na katera sta antropogeografska in gospodarska ekipa pri-
pravljali odgovore z zbiranjem gradiva, deloma pa tudi z izsledki samimi, so
terjala ugotavljanja lastnosti zemlje, produkcijskih tehnik na žagi, mlinu,
kovačiji ali avtarkni kmetiji živečega človeka, njegovo sožitje z bližnjim
in daljnim okolišem ter vplivov, ki so v preteklosti delovali na zemljo in
človeka z njunim gospodarstvom. Ekipe so dajale odgovore na stavljena
jim vprašanja z referati, risbami in fotografijami.
Rezultati dela ekip ZDM 1949, v kolikor pride v poštev za etnografijo,
bi bili: Proučitev 9 žag, 2 mlinov, 2 kovačnic in 1 avtarkne kmetije (I. ekipa)
in 12 mlinov, 4 avtarknih kmetij ter z njimi zvezanih domačih obrti (II. eki-
pa). Izven ekip pa topografska določitev vseh mlak, pristajališč in vezališč
danes izumrlega splavarstva na Dravi med Libeličami in Mariborom (Jos.
Mravljak in Jož. Lep), zapis tradicionalnega ženitovanjskega gostivanja v
Obrežu (Fr. Borko) in melodij ženitovanjskih pesmi na istem gostivanja
(R. Klasinc).
Gradivo, katerega sta zbrali antropogeografska in gospodarskozgodo-
vinska ekipa, je v bistvu izrazito etnografsko. Dialektično, historično-kritično
obravnavanje tega gradiva pa ga dvigne na položaj pomembnih virov zlasti
Poročila 115
za gospodarsko zgodovino, itatera jih bo vzporejala s pisanimi, pa tudi z
arheološkimi. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je pri zgodovinskem
obravnavanju gradiva iz materialne kulture nemogoče ločiti ga v etnografsko,
torej opisujoče in etnološko ali primerjajoče podajanje, temveč postane etno-
grafsko gradivo v njegovem metodičnem zgodovinskem uporabljanju gra-
divo, ki veže antropogeografijo z gospodarsko in kulturno zgodovino sploh
Pri sodobnih nalogah gospodarske zgodovine, da prične načrtno obrav-
navati preteklost naše tehnične kulture, bo vloga etnografije za njo rastla
v sorazmerju, s katerim bo nudila gospodarski zgodovini vire za razvoj
raznih tehničnih in produkcijskih oblik. Če je bila doslej geografija izhodišče
za zgodovinska razmotrivanja, se ji bo z razvojem gospodarske zgodovine
pridružila kot osrednja viroslovna disciplina etnografija. Etnografija je tako
ena najvažnejših pomožnih disciplin gospodarske zgodovine, ki bo mogla
svoje naloge izvajati samo, če ji bo etnografija prispevala zadostno, pred-
vsem materialnokulturno gradivo.
študijska ekipa je prav primeren način dela za zbiranje gradiva iz pre-
teklih materialnih kultur. Člani ekipe spoznajo pokrajino z njenimi lastnostmi,
se uvedejo vsaj v njeno splošno gospodarsko problematiko ali pa v proble-
matiko posamezne gospodarske panoge in zberejo več ali manj gradiva,
kar je odvisno v veliki meri od strokovne priprave vodje ekskurzije. Z vsem
tem se člani ekipe usposobijo tudi za individualno' nadaljnje delo na terenih,
kjer so bili z ekipo in s čimer postanejo sposobni za nove naloge, katere
jim dopolnilno stavi načrtno delujoča zgodovinska organizacija.
Šibka stran terenskega dela ekip ZDM je bilo pomanjkanje jezikoslovcev.
Pomen dela ekip za muzeje je evidenten.
Za gospodarsko zgodovino posebej je metodično važno, da se etno-
grafsko gradivo zbira tako* deskriptivno kakor tudi funkcionalno; da postane
vsak predmet jasen v njegovi produkcijski vlogi, v nastoju ali izdelavi ter
v povezavi posameznega dela s prirodnimi silami. Pomen terenskega dela
ZDM 1948 za etnografijo pa bi bil v potrdilu treh ugotovitev:
1. Etnografski spomeniki materialne kulture so važni viri za gospodar-
sko zgodovino.
2. Etnografija je osrednja viroslovna disciplina za gospodarsko zgo-
dovino.
3. Etnografsko gradivo- kot zgodovinski vir bo vsestransko in trajno
uporabno za zgodovinarja, če bo zbrano i z opisom i s podrobno vlogo
produkcijskega procesa.
Iz tega sledi potreba po najožjem sodelovanju med zgodovino in etno-
grafijo.
Franjo Baš