NARODOPISNI PABERKI IZ LOBNIKA PRI ŽELEZNI KAPLI
Angela Piskernik
Moj dom
Pri nas doma se je reklo »pri Vrhniku«., a najstarejši farani so pra-
vili -»na Vrbjem«. Hiša je zidana v breg, od južne strani je višja kot od
severne. V njej je menda nekoč stanoval flegar soneške gospoščine, baje
je bila zanj tako razkošno sezidana. Globoko v hrib sta izkopani dve
kleti, ki z gotskimi svodi pričata o precejšnji starosti. Mlečna klet je
manjša. V njej sem odkrila globoko votlino v skoraj meter debelem zidu,
ki je bila zamašena z velikim, starim, prhkim zamaškom iz lipovine. Ker
je bil pobeljen kakor stene kleti, je za seboj popolnoma zakrival prostor,
v katerem so tihotapci skrivali tobak in morda še kaj drugega. Mostna
klet je širša in daljša in se lomi v pravem kotu, da sega zadaj tudi mimo
mlečne kleti. Njene skrivnosti so nas močno pritegovale. Vse v njej je bilo
skrajnje grozljivo: mali oddelek na levi in globoka niša v temnem
ozadju, ki so jim manjkala samo debela vratca, in ječe so bile narejene.
V steni teh dveh prostorov so bili še obroči, kamor je mlada domišljija z
verigami priklepala kmete, ki niso pravočasno odrajtali desetine. Sicer
pa, morda je bilo vse to tudi res? Oče je ponovno namigoval, da so se v
naši kleti godile čudne reči, katere, pa nam ni povedal. V ti dve kleti
prideš od zunaj na južni strani.
V hišno vežo prideš z zahodne strani. Veža je dosti velika in svetla.
Na desno je »hiša«, kjer se zbira družina, kjer se je, kjer gospodinja mesi
kruh v lepo posUkanih nečkah, kjer praznujejo godove in položijo na
oder umrlega člana. Iz »hiše-^ prideš v manjši prostor, v »štibelc«,
kjer spita oče in mama. Naravnost naprej po veži so vrata v veliko črno
kuhinjo z zidom v sredi. Pred kuhinjo na zadnji strani poslopja je vod-
njak z visokim tatrmanom na desni in z udobnim straniščem na levi tik
ob kuhinjski steni. Po nekaj stopničkah prideš iz kuhinje v niže ležeči
»hvelb« (shramba). Po čednih stopnicah greš iz veže v nadstropje. Tam
je s kamnom tlakovan mostovž in so štiri sobe, vsaka s posebnim vho-
dom. Največja z razgledom na Košuto, Kocno in Grintovec je tako ime-
novana »zgornja hiša«. V njej je dragoceno pohištvo iz bale moje ma-
tere. Zgornja hiša je vedno pripravljena za goste. V nadstropju je že od
nekdaj tudi stranišče, to je bila velika posebnost za kmetski dom. Z mo-
stovža se vzpneš po lesenih stopnicah na »eštrah« (podstrešje).
20*
307
Angela Piskernik
Šege, navade, običaji in vraže
Nekateri običaji so bili znani po vsej lobnišiki grapi, ki se vleče od
Železne Kaple proti vzhodu do kmeta Topičnika in kot »Koprivna« na-
prej proti Lužam in Peci, drugi so bili navezani samo na našo domačo
hišo. Mnogokaj je bilo v zvezi s cerkvenimi prazniki, še več s kmečkimi
opravili, nekaj jih je bilo posvečenih nepozabnim, veselim ali žalostnim
dogodkom v fari, marsikaj je spominjalo na čase, ko so biriči lovili fante
za vojaščino in na čase vraž in čarovnij. Bili pa so tudi običaji, o katerih
ni nihče vedel, od kod so prišli, kdo jih je k nam presadil, kdaj in zakaj.
Kopa
Dan pred božičem je mama na manjši javorovi mizi v »zgornji hiši«
naredila kopo. Cez mizo je pogrnila velik prt iz grobega, kot sneg belega
domačega platna. Na sredo je položila križec iz žegnanega lesa. Na kri-
žec je dela hleb rženega kruha »mižneka« in na tega še dva hleba,
en hleb pogače in en hleb navadnega vsakdanjega kruha iz mešane moke.
Mižek je spekla v sredo ali petek pred božičem. Preden je z loparjem
porinila mižnek v krušno peč, je v vsak hleb zarezala tri križe. V na-
vadni vsakdanji kruh, ki ga je mesila iz ovsene, ječmenove in pšenične
moke, je napravila z nožem tri vzporedne črte ali pa trikot. Vrh teh treh
hleibov je položila šarkelj, kolač, ki je močno podoben kranjski potici,
samo ne tako na tanko izvaljan in ne tako na debelo nadevan. Okoli
tega osrednjega, zgoraj ravnega stožerja je naslanjala nadaljnje hlebe
kruha, in sicer še hleb ali dva mižneka, hleb aU dva navadnega kruha
in hleb ali dva pogače, to je kruha iz doma zmlete pšenične moke. Vso
to kopico raznovrstnega kruha in šarklja je pokrila z manjšim prtom,
najlepšim iz njene bale, z vezenino iz raznobarvne volne, modre, rdeče
in rumene, in z zlatimi bleščicami. Robove tega prtiča so zaljšale bo-
gato klekljane čipke.
Vrh tako postavljene kope je postavila mati medeni križec, ki je bil
že bogve koliko stoletij pri hiši, pred križec pa zvonček. Okoli križca
in zvončka je razvrstila jabolka, najlepša jabolka, ki jih je premogel
domači sadovnjak in ki jih je že jeseni izbrala in hranila za kopo. Med
jabolka je dela tudi nekaj repic (krompirjev). Stranske ploskve te kope je
posula z barvastimi podobicami, ki jih je vzela iz hišnega molitvenika.
Na en vogel mize je slednjič postavila skodelico z vsemi vrstami žita, ki
so ga na Vrbjem sejali in želi; pšenice, rži, ovsa, ječmena, hejde (ajde),
boba, fižola in graha, in ko so spomladi sejali, so vrgli med žito vedno
tudi nekaj zrnc iz te skledice; na drug vogal je položila še en hleb miž-
neka, na tretjega hleb pogače, na četrtega pa veliki hišni patrnošter
(rožni venec) in rožne vence vseh članov družine. Mižnek z vogala je že
na sveti večer razrezala na toliko kosov, kolikor je bilo ljudi pri hiši,
na božič zjutraj pa je ravno tako napravila s hlebom pogače. Vsak je
dobil kos mižneka in kos pogače. Kopa, v začetku dosti obsežna in čez
308
Narodopisni paberki iz Lobnika pri Železni Kapli
pol metra visoka, je morala trajati do treh kraljev, vendar je postajala
vedno nižja in manjša, ker je mama po potrebi odvzemala kruh in po-
gačo. Rekli so:
»Sveti trej kral
so vse mižneke zrezal!«
Pri sosedih, kjer kmečka hiša ni bila grajena v nadstropje, je go-
spodinja postavila kopo na mizi v družinski sobi, v »hiši«. Ce so bile
nečke dosti velike, je družina delala, špilala (kvartala) in jedla od božiča
do treh kraljev pri nečkah. Ce pa je gospodinja mizo potrebovala, je
morala narediti kopo trikrat, na večer pred božičem, na Silvestrov ve-
čer in na večer pred tremi kralji. Tako je stala kopa vedno samo eno
noč in en dopoldan. Na klop za mizo so postavili pinjo, pod mizo pa
žehtar z žegnano vodo. Bil je do vrha poln, da bi bil vse leto poln mleka.
Pri nekaterih kmetih so prinesli pod mizo tudi poljedelsko orodje,
krampe, motike, lopate, grablje, srpe in kose, tu in tam celo brano in
oralo.
Na praznik zjutraj so se vsi člani družine umili z žegnano vodo iz
žehtarja pod mizo, pomočili so roko v to vodo in si segli z mokro roko
čez obraz; seveda so se že prej zunaj pri tatrmanu pošteno umili.
Kako smo v Lobniku praznovali godove
Dan pred očetovim ali maminim godom so spekli šarklje, starejši
bratje so nabili možnarje, sestre so pospravile hišo. Ko se je zmračilo, so
v kuhinji, v veži in pred hišo zarožljale »pokrovke«, zunaj so zapokali
možnarji; ves Lobnik je bil opozorjen, da na Vrbjem praznujemo god.
Po večerji, ki je bila skromna kakor vsak drug dan, se je pričelo
praznovanje s šarkljem in z zakuhanim moštom. Razigrano veseli smo
bili tisti čas vsi, od očeta in matere pa do najs najneznatnejših na kme-
tiji, ki smo spomladi pri oranju vodili vole, jeseni pa pobirali krompir.
V to sproščeno razpoloženje je kmalu zagrmel pok sosedovega možnarja.
Z dobrim posluhom, ki je značilen za prebivalce lobniškega dola, smo
spoznali strelca že po poku! Bratje so planili izza mize, da pripeljejo
v hišo soseda, ki je prišel ofirat, starejše sestre pa so ali zardevale ali se
namrdovale, kakor so pač na hitro znale presoditi, kdo je strelec. Mi
mlajši smo nestrpno čakali, kdaj »ga« pripeljejo.
A dobiti »ga«, to ni bilo tako preprosto. Zunaj je bila že noč in
razen tega je moral vsak, ki je šel ofirat, po stari navadi bežati ali se
skriti, ko je odložil lunto. Ko pa so ga bratje kljub temu zajeli ali pri-
vlekli izza kakega grma, drevesa ali kozolca, se je zunaj razlegel pri-
srčen smeh in mi v hiši smo vedeli, da »ga« že imajo. Komaj so spravili
k mizi enega, je že spet počilo, in tako paprej po cele ure. V čim večjih
časteh je bil slavljenec, tem več se je nabralo okoli mize sosedov.
Segati v roko in voščiti v Lobniku ni bila navada. Samo napil je
godovniku vsak in mu želel srečo. Pili smo vsi iz enega vrča, se razume.
309
Angela Piskernik
Pogovori so bili duhoviti, šaljivi. Lobničani so hitrih misli in izvirnega
humorja. Proti polnoči so se sosedje začeli poslavljati. Ce pa so že prej
začeli »špilati« (kvartati), je godovanje trajalo tudi vso noč in — če je
bil prihodnji dan kak manjši praznik — tudi preko prihodnjega dne.
Vmes so marsikatero zapeli. Tudi oče je pel in spremljal petje na citre.
Več teh pesmi sem pozabila, spominjam se pa naslednjih, četudi od ene
samo prve kitice:
So tri jabuke rdeče
pa na sredi so gnile
ja glih take so deklete
d imajo favš srce
Jagrska
Ura je že biva tri
jagar se že gor zbudi
gremo le po pse
da se nam razdeni
Psički tamkaj vajajo
ko zverino gonijo
tresk na tresk, zopet tresk
zverina mora past
Vovka je tud prav požgav
glih na srce žvak mu dav
toplarca, žvaka dva
medveda tudi da
Petelina devjega
on dobro zavažvat zna
tud gosi, dve pa tri —
še raco včas dobi
Zdaj smo pa srno dobil
zdaj bomo pa vince pil!
En kapun, račji klun
mu gleda s torbe vn.
Rudarska
Vse je veselo, kar živi,
moje srce pa nkoli ni
Diradidiradirajson,
Glück auf, Glück auf.
Moje srce je ranjeno,
nikol ne bo pozdravljeno,
Diradidiuradirajson,
Glück auf, Glück auf.
Moje srce bo ozdravljeno,
bo v črno zemlo spravleno,
Diradidiuradirajson,
Glück auf, Glück auf!
Tje djen p a že proti kraju gre
Tje djen pa že proti kraju gre,
noč tmna prbližuje se,
ubujem jes pvobič čevlce,
noj h tej dečli poj dem še.
Ce pvobič jes na planinco grem,
lep zelen kvobuk gori dem,
za kvobukom tri krive pjerje mam,
da te dečle ne bo sram.
Moj pvobič, da se ti ntolk štimaš,
tri krive pjerje gor imaš,
pr men je biv snoč n drugi spjet,
da j mev krivih pjet.
310
Narodopisni paberki iz Lobnika pri Železni Kapli
oooo A oooooo L oooooo E oooooo L oooooo U oooooo J oooooo A
Tako alelujo je napisala mama na pustni torek zvečer nad vrata
iz »hiše« v štiibelc. Črke so predstavljale nedelje, ničle med njimi pa
delavnike. Od pustnega torka do velike noči je ravno 4:7 dni. Prva ničla
pred prvim A je pomenila pepelnično sredo. Nad nekatere ničle je na-
risala še simbole svetnikov. Nad ničlo za 19. marec, praznik sv. Jožefa,
je narisala lilijo, za dan sv. Jedrti dve miški, za praznik Marijinih sedem
žalosti srce, ki ga je prebodla s sedmimi puščicami. Kdor je z;jutraj
prvi vstal in prišel dol v >hišo«, je smel izbrisati ničlo tistega dne. »Čim
več boš izbrisal delavnikov do velike noči, tem več boš dobil klobas na
veliko nedeljo zjutraj,« tako je obetal oče. Zato nas ves postni čas ni bilo
treba zjutraj klicati, vsak je hotel biti prvi, vsakemu se je hotelo čim-
več klobas!
Od kod je prišel ta zanimivi običaj na Vrbje, nisem mogla dognati.
TJrak (urok)
Urak je hud glavobol in je posledica uplaténja. Človek ali tudi ži-
val lahko uplati od same hvale, od slabega zraka, od neumitega človeka,
hudega, srepega pogleda. Pravili so, da je zaradi uraka mnogo ljudi na
britofu in mnogo domačih živali, posebno svinj, na mrhovišču. Pri nas
doma so zdravili urak na tele načine:
Z ogljenički: v večjo ponóvoo (zajemalko) zajameš vode, vržeš vanjo
koščke žarečega oglja in vse skupaj izliješ čez glavo nazaj. To ponoviš
trikrat in o bolezni ni ne duha ne sluha več.
S spodnjo Janko: Ce ima urak svinja, sleče dekla spodnje krilo in
potegne svinji z njim prav narahlo od glave proti repu; nato janko strese.
Io napravi trikrat. Ko strese krilo, odtrese tudi bolezen. Ce pa ima urak
prešič, napravi ravno tako hlapec s spodnjimi hlačami.
Z živim vozlom. Nad glavo uročenega bitja napraviš trikrat zapo-
redoma živi vozel. Ce si ga pravilno napravil in se je razvozlal, ko si po-
tegnil za oba konca vrvice, je pričakovati, da bo bolnik v najkrajšem
času ozdravel. Kako se napravi živi vozel, nas je naučil oče, ko smo bili
še čisto majhni, in ga znain zamotati in rešiti še danes.
Bogčanje — igra pastirjev na paši
Leskovi veji prisekaš vejice in jo vtakneš v tla. Iz druge veje in
njenih vejic napraviš kaveljčke. Vsak pastir ima svoj kaveljček. Kakih
6 cm dolg, neolupljen debeli del kake lesikove veje razpoloviš; polovici
predstavljata sveto pismo. Tla pomenijo pekel, vrh vsajene veje nebesa,
prirezane vejice pa \ice. Ko ima pastir ob začetku igre srečo, obesi svoj
kaveljček na spodnjo vejo.
311
Angela Piskernik
Pastirji po vrsti mečejo sveto pismo, da se polovici prevračata v
zraku. Ce obležita na tleh tako, da sta beli ploskvi obrnjeni navzgor,
pomakne igralec, ki je sveto pismo vrgel, svoj kaveljček za eno stopnjo
(eno vejico) navzgor; če obležita tako, da sta obrnjena navzgor oba temna
hrbta, mora svoj kaveljček deti za eno vejico niže; če pa sta obrnjena
navzgor ena bela ploskev in en temen hrbet, ostane kaveljček na mestu.
Zmaga tisti, ki je prvi prišel v nebesa.
Pušeljc
Od matere smo se vsi navzeli ljubezni do rastlinja. Pred hišo si je
uredila čeden cvetlični, za drvarnico pa zelenjavni vrt, v katerem je go-
jila tudi zdravilne rastline. Po oknih in lesenih napuščih je namestila in
z vso skrbjo in ljubeznijo negovala tiste cvetlice, ki jih trgajo edinole
domače hčerke in jih zlagajo v koroški slovenski pušeljc. Tak pušeljc
je pomenil za fanta, ki ga je dobil, vsekakor neko odlikovanje, neko, če
tudi še komaj zaznavno predanost, neko prednost pred vsemi drugimi.
Od cvetlic, ki so jih dečle zlagale in z rdečo svileno nitjo pove-
zavale v šopek, so dele v sredino gorski ali viseči nagelj (Dianthus ca-
ryophyllus), velik, čudovito dehteč živo rdeč cvet z drobno narezljanimi
venčnimi listi; okoli njega so potem nalagale in sproti povezovale vršičke
slovenskega in nemškega rožmarina, drobnega in tolstega roženkravta,
muškata in rozetlja, a tudi lojzi in megla nikoli nista manjkala.
Slovenski ali zeleni rožmarin (Rosmarinus officinalis) je bil med
Slovenci že davno znan kot dišavoia rastlina, nemški ali laški rožmarin
(Santolina chamaecyparissus f. incana) pa je sicer zaradi močnega vonja
mnogo rabljen proti moljem, s svojimi sivimi, gosto kuštravimi vejicami
pa se nežno loči od temnega zelenja drugih vršičkov v pušeljcu. Je
rastlina našega sončnega juga, ki se je že v XVI. stoletju udomačila na
slovenskem ozemlju. Korošci so jo prinesli bržkone s Spodnjega Štajer-
skega, kamor so iz Lobnika in Železne Kaple vsako leto enkrat romali
k Novi Štifti. Drobni in tolsti roženkravt (žeravec — Pelargonium radula
rosodorum) ne manjkata na oknih nobene koroške slovenske kmečke
hiše. Cveti so skromni, neznatni, a zeleni, na drobno ali bolj na debelo
razrezani listi hranijo v sebi hlapeča olja najprijetnejšega vonja. Močno,
nekako sladkobno dehti tudi muškat (muškatka — Pelargonium odora-
tissimum), od nekdaj priljubljena lončna cvetlica, plemenitejša in zato
bolj občutljiva sorodnica obeh roženkravtov. Dečva dâ v pušeljc vedno
tudi dve manj odporni in zato kmalu usahljivi rastlinici, rozetelj (rese-
dica — Reseda odorata) s komaj zaznavnim prikupnim vonjem, in lojzi
(lojzek, sporiš — Aloysia = Lippia triphylla), ki cvetoč in usihajoč raz-
širja osvežujočo dišavo po limoni. Megla (Gypsophila paniculata) iz
cvetličnega vrta je močno razraščena rastlina z najtanjšimi, na vse strami
štrlečimi vejicami, ki se vrinjajo med druge vršičke v pušeljcu, ga rah-
ljajo in ga z drobnimi, snežno belimi cvetki zagrinjajo z meglico, rahlo
TsakoT dih.
312
Narodopisni paberki iz Lobnika pri Železni Kapli
Pozimi, ko ni bilo nageljnov, so deole vpletale v šopek rdeče svilene
trakce in zlate strune, da se je pušeljc čiml>olj iskril. Ob nekaterih pri-
ložnostih, npr. ob žegnanju, so z zlatom popenile vse zelenje v pušeljcu,
posebno oba roženkravta, muškat in slovenski rožmarin. Pri našem so-
sedu Žoharju so dajale v pušeljc tudi glavice lanu (Linum usitatissi-
mum), ki so jih prej z zlatom popenile.
Tak 7 do 10 cm visok pušeljc si je zataknil fant v gumbnioo ali za
klobuk. Dečla je poklonila pušeljc samo fantu, ki ga je imela rada in
ki si ga je želela za moža. Fant, ki ga je dobil, jo je v nedeljo nato
peljal v gostilno; ljudje so k temu npr. rekli: »Danes je pa Franci Micko
nagajal.«
Fantje so prihajali po pušeljc, ko so šli na »štelungo«, ko so bili
poklicani k vojakom, ko- so se od vojakov vrnili, v soboto pred velikimi
prazniki, vedno pa na soboto pred žegnanjem. Na dan žegnanja so imeli
pušeljc vsi fantje v fari, razen njih pa tudi fantje iz drugih far, če so
imeli dekleta v župniji, ki je praznovala svojega patrona. Za mladeniča,
ki je ta dan ostal brez pušeljca, je bila to precejšnja sramota, zato je
rajši ostal doma, da se je tako ognil norčevanju, posmehu in pomilova-
nju. Če je prišel s pušeljcem, so mu prav zlobno ponagajali: »Kje si ga
pa ti kupil?« ali »kje pa si ga ti pobrav?«
Zusammenfassung
Nach einer kurzen Beschreibung des alten, roahrscheinlich feudalen Zwek-
ken dienenden Bauernhauses sind vorerst nur einige von den vielen interes-
santen Sitten, schönen Gebräuchen und auch abergläubischen Handlungen ange-
führt, die bei den slowenischen. Bauern in Lobnik bei Eisenkappel in Kärnten
noch vor roentgen Jahrzehnten üblich roaren und deren einige auch heute noch
beibehalten sind und pietetvoll gepflegt werden.
Kopa —die Weihnachtskuppe. Auf dem Tisch, der in der oberen
Stube mit einem schneeweißen Tischtuch bedeckt war, baute die Mutter den
Tag vor dem Christfest die Weihnachtskuppe auf. In die Mitte des Tischtuches
brachte sie ein geweihtes, aus Weidenruten hergestelltes Kreuz und legte darauf
drei verschiedene Brotlaibe, ein gewöhnliches Brot, ein Weizenbrot und ein
Roggenbrot (mižnek). Auf den oberen Laib gab sie dann einen Reinling. An
diese mittlere Säule lehnte sie weitere Brotlaibe an, so daß die Kuppe an Um-
fang gehörig zunahm. Nun bedeckte sie dieselbe mit einem etwas kleineren,
reich bestickten und mit Flimmerblättchen verzierten Tischtuch, stellte auf die
fertige Kuppe ein kleines, metallenes Kreuz und vor dasselbe ein Glöcklein. Die
Seiten der Kuppe schmückte sie weiter mit schönen Meßbuchbildern. Um die
Kuppe ordnete sie rote und goldgelbe Äpfel zu einem unauffälligen Ornament.
Zwischen den Äpfeln lag hier und dort eine Kartoffel. In eine Tischecke stellte
sie ein Gefäß mit den Samen aller Getreidearten und Hülsenfrüchte, die auf
dem Gute gesät und geerntet wurden; in die zweite Ecke brachte sie den
Familienrosenkranz und die Rosenkränze aller Familienmitglieder; in der drit-
ten Ecke lag ein Weißbrot und in der vierten ein Roggenbrot. Auf die Bank
hinter dem Tisch kam der Rührkübel, unter den Tisch der mit Weihwasser
gefüllte Melkeimer. Bei einigen Nachbarn legte man unter den Tisch auch
Geräte, die beim Bebauen des Feldes gebraucht werden. Hauen, Schaufeln,
Sicheln und Sensen, hier und dort sebst Pflüge und Eggen.
313
Angela Piskernik
Von der Kuppe nahm dann die Mutter je nach Bedarf Brot und andere
Nahrungsmittel, so daß sie immer niedriger und kleiner rourde, sollte aber erst
am Dreikönigstage abgebaut merden. Wo die Kuppe — roie bei uns — in der
oberen, für Gäste bestimmten Stube aufgebaut rourde, stand sie vom 24. Dezem-
ber bis zum 6. Januar; wo es eine solche bessere Stube nicht gab. rourde die
Kuppe in der Gesindestube (hiša) aufgestellt; roeil aber dort gegessen rourde
und man den Tisch auch für andere Zroecke brauchte, wurde sie schon nach
24 Stunden roeggeräumt und mußte vor den weiteren Festtagen (Neujahr und
Dreikönigsfest) neu aufgebaut werden.
Kako smo d Lobniku praznovali god od e — Wie in Lob-
nik Namenstage gefeiert wurden. Gemeint sind natürlich nur die
Namenstage des Bauern und der Bäuerin. Mit einem Höllenlärm, den aneinan-
der geschlagene Topfdeckel verursachten, und mit Polier Schüssen wurde die Feier
eingeleitet. Je angesehener der oder die Gefeierte mar, desto mehr Nachbarn
kamen, um mit neuen Polier Schüssen zur Feier beizutragen. Allen Gratulanten
wurde mit Reinling und Glühmost aufgewartet. Es wurde gesungen, Zither und
später auch Karten gespielt. Das Kartenspielen dauerte oft die ganze Nacht
hindurch und wurde selbst am nächsten Tag — wenn es ein kleiner Feiertag war
— fortgesetzt.
0000 Aoooooo L oooooo E oooooo Loooooo U ooooooj oooooo A.
Auf diese Weise schrieb meine Mutter jedes Jahr am Faschingsdienstag das
Wort Aleluja über die Tür vom Gesindezimmer ins Stüberl. Es ist ein Brauch,
der nur bei uns, in unserer Familie, gepflegt wurde und mir niemand sagen
konnte, woher er stammt und wer ihn nach Lobnik brachte. Die Buchstaben
bedeuten Sonntage, die Nullen dazwischen Werktage; mit der ersten Null ist
der Aschermittwoch gemeint. Vom Faschingsdienstag bis zum Ostersonntag sind
es 47 Tage. Über dem 19. März, dem Fest des hl. Joseph, zeichnete die Mutter
zwei Lilien, über dem Datum der hl. Gertrud zwei kletternde Mäuschen; so
machte sie uns mit kleinen Kreidezeichnungen auch mit anderen, im Lobnik-
graben stark verehrten Heiligen und deren Festtagen bekannt. Jeder von uns,
der am Morgen als erster aufstand und in die Gesindestube kam, durfte die
Null dieses Tages wegwischen. Je mehr dieser Nullen man in der Fastenzeit
gelöscht hatte, mit desto mehr Würsten wurde man vom Vater am Ostersonntag
beschenkt!
U r a k — Beschreiung oder Verhexung. Man mar überzeugt,
daß ein zu lautes Loben, ein scheeler Blick, ein unverständlich gemurmeltes
Wort Mensch wie Vieh verhexen kann. Mit der Verhexung war aber gewöhnlich
eine Krankheit verbunden oder irgend ein anderes Xjbel. Um die Verhexung und
die Krankheit los zu werden, bedienten sich die damals noch ziemlich stark
abergläubischen Bauern besonders dreier Mittel: in kaltes Wasser geworfene
glühende Kohlenstücke mußte der Kranke samt dem Wasser über den Kopf
hinweg nach rückwärts schütten; wenn ein Vieh weiblichen Geschlechtes ver-
hext worden war, strich die Magd mit ihrem Unterrock ganz sachte dreimal
über den Rücken des Tieres vom Kopf bis zum Schwanz und beutelte dann den
Rock immer wieder aus; wenn die ersten zwei Mittel nicht halfen, knüpfte
man über dem Kranken den ^lebendigen Knoten< (živi vozel) und wenn er
danach gelöst werden konnte, waren die Schmerzen verschwunden — oder aber
auch nicht!
Für das Kinderspiel ib o g č an j e«, das im ganzen Jauntal be-
kannt war, brauchte man einen starken und langen Haselast, der in den Boden
gesteckt wurde, Seine Seitenzweige wurden kurz beschnitten, Häkchen wurden
hergestellt und ein kurzes, dickeres Stück Haselzweig halbiert, daß man die
sogenannte hl. Schrift bekam. Beide Teile der hl. Schrift wurden vom Spielen-
den gleichzeitig in die Luft geworfen und je nachdem, wie sie nach dem Wurf
auf der Erde zu liegen kamen, stieg man — wenn beide weiße Flächen nach
lagen — mit dem Häkchen um eine Stelle höher oder aber — wenn beide dun-
kle Rücken oben waren — um eine Stelle tiefer am Ast; man blieb an Ort und
314
Narodopisni paberki iz Lobnika pri Železni Kapli
Stelle, menil nach oben eine Fläche und ein Rücken lagen. Der Boden mar die
Hölle, die Seitenzmeige das Fegfeuer; je höher man am Ast mit seinem Häkchen
kam, desto näher rvar man dem Himmel.
Pušeljc — Das Blumensträußchen. Im sloroenischen Blumen-
stäußchen reihen sich um die in die Mitte gestellte rote Hängenelke Zroeiglein
vom sloroenischen und deutschen Rosmarin, vom feinblättringen und derbbiät-
tringen Rosenkraut, von der Muskatgeranie und der Schleierblume : auch die
echte Reseda und das Zitronenkraut fehlen fast nie. Wenn im Winter keine
Nelken zu haben sind, nimmt die Bauerntochter anstatt ihrer rote glänzende
Seidenbänder. Um das Sträußchen noch glitzernder zu machen, streut man
Goldschaum auf die Blätter vom Rosenkraut, Rosmarin und Muskat und steckt
mit Goldschaum besprengte Leinkapseln und goldene Saiten zroischen die duf-
tenden Zweiglein. So ein Sträußchen ist höchstens ? bis 10 cm hoch und wird
im Knopfloch oder auf dem Hut hinter der Hutschnur getragen. Bei verschie-
denen Gelegenheiten wurden — und werden wohl noch heute — solche Sträuß-
chen von den Bauerntöchtern den Ausermählten überreicht. Es war früher
eine große Schande, menti am Kirchtag ein junger, unverheirateter Mann kein
Blumensträußchen liatte.
315