196
Pervi prihodnji opravki deržavniga zbora.
Nacert podstavnih pravic.
(Dalje.) §. 10. Skrivnost pisem je nedotakljiva, in pisma se smejo le s sodbino zapovedjo in pravilnih postav zaderževati.
§. 11. Pravica prošnje narejati in podpise nabirati je slobodna.
§. 12. Preseljevanje osebe ali premoženje med mejami deržave je le tistim ovirkam podverženo, ktere bo srenjski (soseskini) red določil. Preselitve v ptuje kraje deržavna oblast ne bo kratila; posebno se ne sme od-hodnina (odhodno plačilo) terjati.
§. 13. Avstrijanski deržavljani imajo pravico pokojno in brez orožja se sohajali, brez de bi treba bilo, to kaki uradnii (gosposki) oznaniti.
Zberališa ljudstva pod milim nebam se smejo le takrat prepovedati, kader je očitna nevarnost za občinski red in pokoj.
Nobeno orožjeno kardelo se ne sme o politiskih rečeh posvetovati ali sklepe storiti.
§. 14. Zbiranje deržavijanov v družtva so prosto pripušene in ne potrebujejo uradnijškiga privoljenja.
Ta pravica se sme po postavah le takrat kratiti, ako je enakim pravicam drugih ljudi, očitni blago-čednosti in deržavnimu namenu nasproti.
§. 15. Vsaki človek ima nedotakljivo pravico Boga po svoji vednosti in po svoji slobodno izvoljeni veri častiti.
Z družtvam vsake vere se ima ravnati po pravilih, ki so v 14. razdelku za družbe sploh spoznane.
§. 16. Deržavne cerkve ni. *}
*) V tem in še v marsikterim drugim razdelku bo mende der-zavni zbor drugači sklenil, kakor pričijoča osnova govori. Ze marsikaka reč poprejšnjih razdelkov te osnove bi ne bila prav, ako bi se, kakor je, brez preme m be v postavo povzdignila, zakaj 6., 7., 8. in 9. razdelki so — če jih zbor ne popravi — ravno kakor nalaš narejeni, de bi hudobni ljudje, tatje, roparji in enaka derhal, od ktere se vsak dan več sliši, prav veliko svobodo zadobili. Bog nam potem pomagaj! — Kar je v 15. do 18. razdelku izgo-vorjeniga. zna za veliko Dunajsko mesto prav biti, za veci del dežela pa ne bo, posebno za take dežele ne, kjer je katoljška vera v svoji popolni časti. Judje imajo v saboto svoj praznik, ne pa v nedeljo,— kaj bo tedej po tem (ako bi judje pri nas enake pravice kot kristjani zadobili), ce bi kak judovski sodar v nedeljo zraven cerkve sode nabijal, v katoljški cerkvi bi se pa božja služba obhajala? In vender bi se mu po 16. razdelku pričijočiga nacerta ne moglo braniti. Gosp. Dr. Kavčič se je v odboru, ki je nacert podstavnih pravic izdeloval, silno goreče zato potegoval, de bi še Judam ne pripustile popolnama enake pravice kakor kri-stjanam, pa dozdej še ni mogel nič opraviti. Morebiti de bo v splošnim zboru bolj srečen.                      Vredništvo.
Nihče ni primoran se ravnati po opravilih, obhajilih in dolžnostih takih cerkva, ktere niso po njegovi veri; tudi mu ni potreba njih praznikov praznovati.
§. 17. Različnost vere ne stori razločka med pravicami in dolžnostmi deržavijanov.
§. 18. Zakon je že ugotovljen po pravnimu dovoljenju obeh ženitvavcov pred tisto uradnijo, ktera je za naredbo ženitvanskih pisem postavljena.
Cerkvena poroka le zamore biti po storjenim dežel-skim zakonu.
Različnost vere ne brani deželskiga zakona.
§. 19. IT k je sloboden, in prepovedana je vsaka naredba, ktera bi bila svobodi podučenja nasprotna. Zatiranje razvad (napčniga ravnanja) v tem se bo po postavah uravnalo.
Očitni nauki se bojo zastonj delili in bojo po postavi v red djani.
Nobeni  duhovski  družbi  se  ne  sme dovoliti  kako vodilno vtikanje v očitne učeliša. (Konec sledi.)
200
Pervi prihodnji opravki deržavniga
zbora.
Načert podstavnih pravic.
(Konec.}
§. 20. Vsak ima pravico svoje misli očitno izgovoriti, popisati, v podobah pred oči postaviti in na ka-koršno vižo le hoče, med ljudstvo dati.
Ta pravica se ne sme nikdar in nikoli *} kratiti, odložiti ali odstaviti, namreč ne po cenzuri, ne po posebnih dovolitvah, ne po vlagi denarja, ne po štempelnjih.
Krivična raba te pravice nej se kaznuje po splošnih postavah in ne drugači, kakor po sklepu prisežniga sodbiša.
v
Ce je pisatelj kakiga pisanja ali stvarnik kake podobe znan in de ima v deželi svoje navadno stanovanje, se ne sme kak drug za to preganjati.
Tako dolgo, de se v ti reči kaznovavna postava ne vpelje, imajo zavoljo krivične rabe tiskarnije dozda-nje začasne (provizorne) postave veljati.
§. 21. Vsak narod ima pravico za ohranjenje in oskerbovanje svoje narodnosti sploh, in svojiga jezika posebno, ktero pravico mu nihče žaliti ne sme.
v
*) Nikdar in nikoli?! Če bi bili pisatelji pošteni ljudje, bi bilo že prav — če so pa razvujzdani, kakor so nekteri Dunajski bili, na priliko Hafner, Tausenau, Becher i. t. d., Bog nam pomagaj!                          Vredništvo.
Deržava bo varovala enakopravnost vsih deželskih jezikov v šolah, v kancelijah in v očitnim življenji. *)
Lastnina vsaciga človeka stoji pod varstvam deržave.
Nihče se ne sme iz svoje lastnine spodriniti, dru-gači kakor a) po sodnim sklepu ali, b) po odvzetji zavoljo splošniga blagostanja.           *
Poslednje ravnanje se le zamore vpeljati po posebnih postavah in proti primerjenimu odškodovanju, ktero se navadno naprej plača.
§. 23. Lastnina se ne sme krajšati ne po fevdalni zavezi, ne po ustavi rodbinskiga fidejkomisa.
Posebna postava bo red obsegla, po kterim bo fevdalna zaveza odnehala.
Rodbinski fidejkomisi ostanejo nerazdeljiva lastnina v roki tistih, kterim bojo nepadli na dan oznanjenja te ustavne postave.
§. 24. Noben deržavljan se nima v prostim obračanji svojiga premoženja drugači kratiti, kakor po pravilih deželskih postav in po posebnih postavah zastran delitev zemljiš.
Delitev lastnine v zgornjo pravico in v uživavno lastnino je na večno prepovedana.
§. 25. Sleherni mora po primeri svojiga premoženja  in svojih prihodkov k potrebam deržave pripomoči.
§. 26. Vsak deržavljan in vsako zemljiše mora v soseskini zavezi biti.
Stavne pravice vsake soseske so:
1)  Volitev svojih predstojnikov in namestnikov.
2)  Samosvojno oskerbništvo svojih reči, in raba policjiskih opravil svojiga kraja. Soseskina naprava bo zaznamovala, v kakšni meri se bo stanovitno premoženje prodajati ali zadolžiti zamoglo.
3} Očitno razglašanje svojiga gospodarstva, in večidel očitnost vsih opravil.
§. 27. Za varstvo deržave in ustave je bramba ljudstva postavljena, ktera ee razdeli v armado in v narodno stražo, in ktera bo po posebnih postavah v red djana.
Bramba ljudstva bo prisegla na ustavo, in se zamore za zatiranje notranjiga nepokoja le takrat oberniti, kader jo deželske uradnije povabijo po postavno odločenih zadevah in merah.
§. 28. Vsak deržavljan je dolžan, vojniško službo osebno opravljati. Izsneme bojo vojuiške postave zaznamovale. v
§. 29. Armada je podložna deželskim postavam in sodnijam.
Vojniške sodbiša imajo le v vojski in pri opravil-skih prestopkih veljati.
§. 30. Vsi brambovski možje, kteri ne služijo v armadi, imajo po postavi enako pravico in dolžnost pri narodni straži opravila delati.
Bolj natanjke pravila in izsneme od te postave bo postava za narodno stražo obsegla.
Vsak ima pravico orožje nositi, ki po ti postavi ni od službe v narodni straži odločen.
**) Po naših mislih bi se ta razdelk bolj jasno mogel takole postaviti: »Vsak narod ima nerazžaljivo pravico za ohrane-nje in oskerbovanje svoje narodnosti sploh, in svojiga jezika sosebno, ktero pravico mu deržava v šolah, v kancelijah in v očitnim življenji varje.« Poslanci! tako sklenite ta razdelk; de bo njegov zapopadek jasin.           Vredništvo.