[UETTNOK OVČAR MARKO. SPISAL JANEZ JALEN. 11. Dan se je nagnil. Kakor bi se mu bile noge pomladile, tako lahko je spel hodil Marko za jarci. Gonil pa je na pašo, če je mogel, v drugo stran kakor Jok, in kadar sla se tropa približala, mu je bilo iudi pel minul predaleč, da bi stopil do Joka in se z njim pogovarjal. Včasih pa, še ne davno, je prihitel po dvakrat na dan po pol ure daleč k svojemu postarnemu tovarišu, da je izpregovoril z njim nekaj besedi, čeprav sta se zjutraj in zvečer neprelrgoma pogovarjala pri ognjišču v bajti. Pa takrat so cvetele še rože na rovtih in čebele in čmrlji, zlati hrošči in Židani metulji so se pozibavali na cvetju. Marko pa je pulil med njimi zorečo kumino in muhe so pobrenčavale nevidno nekje nad njegovo glavo. Takrat. Sedaj pa — Dišeča kumina visi posušena in ometa v platneni vreči doma pod streho, dobro četrnico je bo, in rože so stlačene med seno po svislih. Dan se hilro krči in zjutraj in zvečer ne ve Marko nič povedati in na Jokova vprašanja odgovarja kratko, včasih celo samo prikima ali odkima. Pozabil je ludi, da Zavrhom v vsakem grmu raste krajcar. In SVESTI TOVARSH, božje bukve, sameva v koči za Šijo, zaprt v pastirsko skrinjico. Marko je zaostal za tropom. Skoro nepremično je sedel in gledal nekam, sam ni vedel kam. Vol-kun je zavračal jarce in jih usmerjal, postajal in se oziral, kdaj pride za njim gospodar. Pes se je vznemiril in nekajkrat zalajal, da bi opozoril ovčarja, naj mu ukaže potisniti žival navzgor ali navzdol. Marko se ni premeknil. Jarci so polegli h kratkemu odpočitku. Volkun se je umiril, sedel na mehko blazino mahu nad tropom ter čakal in bil na vse pripravljen. Blizu mimo Marka je pritekel zajec; robevnico bi bil lahko vrgel za njim, pa še genil ni. Tudi Jok se ni kaj prida brigal za jarce. Pasel jih je Hrust. Skrit za skalo, je Jok, Blažnikov ovčar, že dolgo opazoval Marka. Tudi on se ni zmenil za zajca, čeprav bi ga bil lahko s kamnom dosegel, ko je skakljal pod njim proti ruševju, v katerem je obstal. Mar mu je bil zajec. Zamislil se je bil v Markovo razmišljenost: »Je kar prav, če mladega fanta premetuje sem in tja, da se privadi viharju in burjam. Samo naravnost z glavo ne sme treščiti ob skalo, da se mu vse življenje ne pozna na pameti. Za Marka se bojim. Jernej mi ga je priporočil.« Pred leti, še preden je Jok odšel romat, sta nekoč z rajnkim Jernejem slonela prav za to skalo. Kakor bi ga videl pred sabo, tako živo se je spominjal umrlega prijatelja, in še vedno ga je slišal, kako je obljuboval Marku, da ga bo, ker je fante staknil skobec pod streho, ga nastavil lisici, ki jim je odnesla kuro, nastavil pa tako nerodno, da se je ujel Volkančev pes, saj ni bil dosti vreden, in si zlomil nogo. In prav natančno je vedel, kako bi Jernej ugovarjal, če bi res slonel poleg njega, kakor je takrat. Takole bi: »Zavpij nad razmišljen-cem, naj se pomakne za jarci. Če pride volk, mu jih bo dokaj vrgel, preden bo pritekel do tropa. Neroda, zamišljena.« In Jok bi mu odgovoril: »Saj je Volkun pri živini.« Jernej pa bi nič ne popustil: »Lahko prideta dva ali pa cela sestradana jata in mu bodo še psa raztrgali.« Še bolj bi ga nadražil: »Jernej! Volkovi se drže sedaj v najglobjih goščah. In še pozimi se v naših krajih strnejo v sestradane jate le v najhujšem mrazu in še takrat ne vselej.« Jernej bi z robevnico udaril ob skalo: »Vseeno! Reda se mora navaditi fant, da bo kdaj kaj prida iz njega.« Potem bi mu omenil Podlipnikovo Ančko in Jernej bi vzrojil: »Saj sem mu naročil, naj si jo izbije iz glave.« »Zakaj pa ti nisi pozabil na svojo rajnico, ko si bil mlad?« 11 a 401 Mladika 1928 »To je bilo drugače. Midva sva bila primerna drug za drugega. Ta dva pa nista. Bogatija in beračija. Kam?« »Bo pa priženil.« »Ko nikoli iz tega nič ne more biti,« bi se jezil Jernej. »Priženil! Seveda. Še tisto malo pameti, kar jo ima, bo zapravil, ne pa priženil.« »Ce je pa ne more pozabiti. Saj sva bila midva tudi mlada.« Jernej bi ne vedel drugega odgovoriti kakor: »Tebi tako ne pridem do konca, ko hočeš biti za vse moder.« Užaljen bi odšel k svojemu tropu. Zavrnil bi jarce, se vrnil in kakor bi se vse življenje ne bila nikoli sporekla, bi vprašal za nasvet: »Jok! Kako misliš ti zavoljo Ančke in Marka?« Sedaj bi se Jok razodel: »Če prav sodim, se krha.« Jerneju bi se obraz razveselil: »Ali res?« »Res.« »Hvala Bogu.« »Fanta bo pa treba trdo vpreči v delo, da se’ ne razcmeri. Saj ni Mežkov Joža. Primožev je. Gospodar, in ne kolednik.« »Jok! Kakor veš. Tebi sem ga prepustil.« Nič več ni videl Jok Jerneja, kakor bi bil res odšel. Stopil je izza skale: »Koj ga naprežem, če se bo dal.« Tiho se je bližal Marku. Njegovi jarci so sprožili kamen, ki se je pri- valil v ruševje in znova prepodil zajca. Nekaj sežnjev za Markovim hrbtom je Jernej obstal. Marko je udaril s pestjo ob svoje koleno: »Kar vzame naj ga, Višnarjevega. Kar! Za kužka ji ne bom.« Vstal je in pogledal za tropom. Jok, ki je do takrat res samo slutil, zakaj je Marko potrt, je sedaj zvedel iz njegovih lastnih besedi. Vesel je bil, da jih je ujel, in že je hotel odgovoriti: »Prav imaš, Marko, kar vzame naj ga.« Pa se je spomnil, da Marko najbrže samo samega sebe tolaži, misli pa vse drugače: »Utegnil bi ga raztogotiti. Potem bi za zlomka ne poprijel. Moram pa fanta vpreči. Če ne bo hotel sam stopiti v ojnice, ga prevarim. Ko bo vlekel, mu bo že odleglo.« Jok se je oglasil: »Marko! Na koga se jeziš?« Prestrašen se je okrenil Marko: »O, nič, nič. Pa si tako tiho prišel kakor bos.« »Morebiti le tebi šumi po glavi, da bolj malo slišiš.« Marko ni nič odgovoril. Skrbelo ga je, ali je Jok razumel, kar je rekel: »Se bo že izdal.« Jok pa je sedel poleg Marka: »Seveda. Če je človek le preveč sam, mora včasih izpregovoriti, da mu jezik ne zastane. No pa, saj je že vsak dan dan kračji in bomo kmalu spet pasli okrog vasi, na Rebri in Blatih. Ali že kaj težko čakaš?« Marko ni vedel, ali ga kompostelski romar skuša ali mu nagaja. Ostro ga je pogledal, pa ni mogel nič razbrati iz oči in obraza, zato se tudi sam ni hotel izdati: »Meni je vseeno. Nekje človek živi.« »Se mi je zdelo, da premalo misliš na to.« »Zakaj?« je osupnil Marko. »Zakaj?« Jok je nalašč pomolčal, da je bil Marko v skrajni zadregi, češ, bo potem bolj voljno stopil v ojnice: »Če te kakšna posebna nesreča ne zadene, katere te Bog varuj, boš, kakor kaže, kakšnega pol tucata jarcev pripasel. Ali si že pozabil*, kako sta se s Podlipnikom dogovorila?« Marko se je razvnel: »Nisem pozabil. In ne popustim Cenu niti za kosem volne ne. In če se do grda spreva. Zakaj bi imeli bogatini vedno prav. Saj prihodnje leto skoro gotovo ne bom več pasel pri Podlipniku. Si bom že poiskal kakšno drugo delo.« Z vso dlanjo se je Jok drgnil okrog ust in po neobriti, resasti bradi, da je skril smeh, ki mu je uhajal. Prav dobro je vedel, kako bi Podlipnik svojega ovčarja lahko prikrajšal za dogovorjeno plačo, če bi si Marko in Ančka ne bila prišla navzkriž: »Pa ga ne bi. Preveč sam nase drži. Le hud bodi fant, čeprav nimaš prav. Čakaj! Sedaj te vprežem.« Jok je dvignil glavo: »Marko! Kam pa boš s pripasenimi jarci?« »Prodal jih bom.« »V jeseni, ko bodo na pol zastonj?« »Čez zimo jih ne morem preživih; imam premalo mrve.« »Napravi jo!« Jok je vstal: »V Srednjem vrhu, kamor se z živino zavoljo zverine ne upamo, raste v nekaterih krajih do pasu visoka trava. In marsikje med skalami, kamor jarci ne morejo, človek pa pride, je tako gosta deteljica, da gre komaj kosa skozi njo. Po srp in po koso, po kladiva in rjuho stopi domu in seci in žanji, suši, s trtami v bremena veži in vlači in v rjuhi na hrbtu nosi do poti; pod Srednji vrh, na kopišče. Kopo naredi in jo ogradi zavoljo živine. Za kravo lahko napraviš mrve, ne samo za nekaj jarcev, če si, kakor bi moral biti. Pozimi pa s samotnicami ponjo, da ti ne bo dolgčas brez dela. Veš, Marko, to pravim: dolgčas je za mladega človeka najbolj malopriden tovariš.« Marko se je zavedel, da Jok pozna njegove težave in mu hoče pomagati: »Niti oče bi ne mogel biti boljši z mano.« Ni vedel, kaj bi rekel. »No, kaj razmišljaš?« je opomnil Jok, pa precej trdo. »Vidim, da so še ljudje na svetu, ki me imajo radi.« Alfred Rethel: Smrt — pokončevavka. »Tako govorjenje je za babe. Ali boš, ali ne boš?« Marko je kratko premislil. »Za konja napravim mrve, če treba. Kajžar je Podlipnik proti meni s svojim velikim rovtom. Moj je večji. Ves svet med Stolom in Begunjščico )e moja seča.« »Ta beseda se ti poda, ne pa, da se biješ po kolenih. Bo že, kakor vama je namenjeno.« Jarci so vstali in Volkun pri tropu je začel besno lajati. Marko se zgane: »Pes me kliče.« »Tudi prej te je, pa ga nisi slišal.« Marko se je samo nasmehnil in v skokih odhitel k tropu. Spehan je lezel Jok navkreber k svoji drobnici. Oziral se je na Marka: »Kako zna pasti. Ančki utegne biti čez leta še žal, da se mu je skujala. Če se mu je —.« * * * Trudni od mlaive, saj je prav isti dan Joža zadnjič zavrtel Podlipnikov pajkel in sta Ančka in Rozalka opravili zadnje rešeto pšenice, sta dekleti kmalu ugasili lojenko in legli spat. Skozi odprto okno sta slišali, kako je nategnil Koširjev pes verigo, zalajal in se zaganjal kakor na neznanca, ki gre po stezi za vrtovi. Pes je utihnil. Ančka in Rozalka pa sta razločno čuli, da je nekdo prišel pod njiju okno in se ustavil. Pridržali sta sapo. V nageljnih je za-šumelo, kakor bi bil nekdo vrgel droben kamen v viseče rože. Še enkrat. Nato se je kamenček narahlo zadel v omrežje v oknu, da je kovinasto zazvenelo, priletel v sobico in udaril ob tla. Dekleti sta pridušeno pošepetali med sabo. Pod oknom pa je na pol tiho nepoznani vasovavec poklical: »Rozalka!« »Marko!« je zatrepetala v postelji Ančka. Tudi Rozalka je brata po glasu takoj spoznala. Stopila je k oknu in radi lepšega vprašala: »Kdo je?« »Kdo? Jaz.« »Kaj pa bi rad? Ali je mar Manica zbolela?« »Po koso, po grablje, po rjuho in srp sem prišel. Bom napravil za Šijo nekaj sena. Ključ od hiše mi daj.« »Počakaj, da ga poiščem.« Trdno prepričana, da bo Marko poklical Ančko, je odšla Rozalka po ključ. Ančka je čakala. Natančno je že vedela, kako se bo hitro ogrnila in stekla k oknu, kadar jo Marko pokliče. Ančka je čakala. Marko pod oknom se ni oglasil. Še prestopil se ni. Hotela je vstati sama od sebe, stopiti k oknu in mu voščiti dober večer. Odgrnila je že odejo, pa jo je hitro potegnila nazaj nase, da bi ne opa- zila Rozalka: »Ne. Ne morem, ne smem. Če je tak, pa naj bo.« Pod oknom je kakor v zemljo vkopan stal Marko. Srce mu je bilo, ne v prsih, v grlu, kakor kadar je bil najbolj spehan med hojo po strminah. Sama so se odpirala usta, in močno se je moral premagovati, da ni poklical: »Ančka!« Premagalo bi ga bilo, če bi si ne bil natihoma ponavljal: »Ne. Ne. Ne morem, ne smem. Če je taka, pa naj bo.« Rozalka je že davno snela z žeblja ključ in ga držala v roki; z drugo pa je še vedno tipala po steni, kakor bi ga še vedno iskala, pa je le poslušala, kdaj se bo oglasil Marko. Ančka je čakala. Rozalka je še vedno navidezno iskala ključa. Marko pa se je oglasil: »Ali ga šele kuješ ali kaj. Tak, daj že vendar ključ.« Vrgla mu je ključ na pesek pod oknom. »V kradi ti ga bom pustil. Lahko noč!« Utihnili so Markovi koraki. Ančka si je želela, da bi zalajal kak pes, kakor bi se bila bala, da bi v nočni tišini ne slišala Rozalka, kako kriči v njej: »Ni me poklical. Ni me naročil pozdraviti. Ni. Še vprašal ni po meni.« In naj si je še tako ponavljala: »Če je tak, pa naj bo,« ni mogla prevpiti sama sebe. Niti poznala se ni več. Saj se je vsa spremenila v en sam bolesten krik: »Marko! Maaarkooo!« Kakor sta bili dekleti trudni, tisto noč Ančka ni zatisnila očesa; Rozalki se je pa šele proti jutru za nekaj minut zadremalo. Marko je takrat počival pri križu na vrhu krni-ške poti. Še vedno je imel v nosu plesnivo pust vonj, katerega se je nabral čez noč v zapuščeni svoji lastni hiši: »Ni prav, da smo tako zapustili svoj dom. Ni prav. Oča bi bili žalostni, če bi še živeli.« V vaseh so klicali petelini dan. »Ni prav. Sama od sebe bi v kratkih letih hiša razpadla. In jaz sem tako odredil. Slab gospodar sem. Morda mi gre zato vse narobe.« V Završnici se je napil vode. Brez kosila je gnal trop na pašo. * * * Ančka in Rozalka sta se pokropili in stopili iz lope. Iz gruče fantov pred cerkvijo se je odtrgal Višnarjev Šimen in se jima pridružil. Prijazno se je pogovarjal z Ančko, popravljal ogrnjen suknjič, se poigral tuintam s težko srebrno verižico, za Rozalko se pa še zmenil ni, kakor bi bilo njemu, gruntarskemu, prepovedano govoriti z lanovko. Rozalka je pri prvi priložnosti zaostala in se pridružila drugim dekletom, ki so namigavale na Šimna in Ančko: »Brhek par sta.« Polje in Reber sta molčala, le v lipju je za-krakala vrana in takoj spet utihnila, kakor bi se bila ustrašila svojega lastnega razklanega glasu. Šimen pa je pripovedoval Ančki, da bodo postavili novo stiskalnico za sadje in da bi rad šel pogledat, kakšna je Podlipnikova. »Kako je znal poiskati izgovor, da bo z mamo govoril in se ji skušal prikupiti,« si je mislila Ančka, ko ga je morala vabiti, naj le gre pogledat stiskalnico, če mu bo všeč narejena: »Seveda. Mar mu stiskalnica in sadje. Saj je ne bo on delal.« Ponosno je šel Šimen poleg Ančke in marsikatera dekle jo je zavidala, Ančka pa bi bila rada prav precej dala, če bi se ji ne bil pridružil: »Sedaj bodo začeli ljudje iakoj govorili. Pa, ko ga ne maram -t-« Doma se je izmuznila preoblačit in je prepustila Višnarjevega mami. Kako ji je znal govoriti. Ogledal je stiskalnico in mama ga je povabila v hišo. Ančka se ni hotela nič pokazati in mama jo je morala poklicati, ko je Šimen odhajal. »Še kaj pridi v vas,« je vabila Podlipnica, kakor se spodobi. Kako je spet znal zasukati: »Ne vem, če je Ančki prav, ko se je ves čas skrivala.« Ančka je mislila: »Naj mu pa rečem, da ga ni treba več. Saj ne morem. Ne spodobilo bi se. In še vpričo mame.« Rekla pa je: »Nič se nisem skrivala. Saj rada vidim, če kdo pride v vas; vsaj ni dolgčas.« In prijazna je bila, kakor se spodobi. Vseeno jo je Podlipnica učila: »Ančka! Ne smeš biti tako boječa. Kako prijazen zna biti Viš-narjev. In v kako brhkega fanta je dorastel. Kar vesela bo lahko, katero bo povprašal. Kaj praviš, Ančka?« »Nič mu ne vem reči.« Odšla je na vrt, pobrala v predpasnik nekaj hrušk, ugriznila v eno, pa ji ni teknila. Napol do-jedeno je vrgla prašičem, ki so bili v svinjariji. »Da je še mama tako neumna. Saj ima prav. Nazadnje — če se Marko nič več ne zmeni zame. Naj pa sam sebi pripiše. Kaj bi bil tako na pičlem.« Sršeni in ose so objedali zoreče hruške in v njenem vrhu je podričaval kakor sredi najhujše zime ščinkovec: »Drič, drič, drič.« Šimen je še večkrat prišel k Podlipniku in Ančka je morala biti vselej z njim prijazna. Njegovemu nagovarjanju se je pa znala izogibati tako, da fant ni vedel pri čem je. Pa jo je smatral le bolj za boječo, kakor za nenaklonjeno: »Zakaj naj bi se ga branila. Njega, Višnarjevega.« * * * Poklukarjev Ravs je prišel na vse zgodaj na Zelenico h kočam. Ves je bil moker, skoro gotovo ne samo od rose, ampak je najbrže nekje brodil po vodi. Kljub temu so se mu na vratu in po prsih še poznale krvave lise. »Ali je zajčka zadušil ali srnjaka.« Nažrl se je, da se je komaj čez dan prestopal okrog koč. Mežkov Joža je pogrešil eno jagnje. Poklukar je pa naletel na okrvavljene ostanke in osledil na njih dlako svojega Ravsa: »Ti lump ti. Jaz mu preženem skomine po jagnjetini.« Zvečer je prišel z vrvjo in težkim bičem na Zelenico po psa. Ujel ga je, privezal k smreki in potem tako neusmiljeno pretepal, kakor bi ga mislil ubiti, in venomer je ponavljal: »Ti lump ti. Jaz te Tine Kos: Na materinem grobu. (Žgana glina.) odvadim potepati se. Lump. In kaj si še naredil. Lump.« Poklukar bi bil lahko glasno povedal Ravsov greh, saj bi ga nihče ne bil razumel, ker je pes cvilil in tulil tako presunljivo, da so celo krave postale nemirne. Dasi je Ravs marsikdaj zarežal nad Manico, se ji je sedaj hudo zasmilil. Stekla je k Poklukarju in prosila: »Pustite ga, pustiteee!« Naravnost kričala je. Poklukar pa se še zmenil ni za njeno prošnjo, ampak je bil in bil: »Lump, lump!« Pristopil pa je Marko, ki je baš prispel na Zelenico, in prijel Poklukarja za roko: »Nehaj! Misliš, da pes ve, čemu ga pretepaš? Če ga pa namerjaš ubiti, ga pa s sekiro, ne z bičem.« Poklukar pa je bil jezen: »Tebi nič mar.« Spet je zamahnil. Marko pa ni odnehal: »Imej pamet. Že zaradi otroka, ki te prosi, nehaj.« Naenkrat se je oglasila Rotija. Marko še vedel ni, da je tudi ona na Zelenici. Bolj zadirčno menda ni mogla izpregovoriti, kakor je: »Poklukar! Pa nehaj, če želi Primoževa str-dena punčka.« Marko jo je grdo in jezno pogledal: »Kaj pa se ti vtikaš vmes.« »Z isto pravico kakor ti,« se mu je posmehovala Rotija. »Mar misliš, da boš ti vsej vasi ukazoval in da te bomo hodili vpraševat, kdaj kdo sme pretepsti svojega psa. Seveda. Kaj pa si: Smrkov ovčar, čeprav pri Podlipniku paseš. Prav nič drugega.« »Tiho bodi,«; je zakričal nad Rotijo Marko. »Saj sem šele začela. Ovčar, pa prav nič drugega. Prava reč, če si gledal za Podlipnikovo Ančko. Dobro te je vlekla. Ne veš, kako sta lep par, kadar gresta z Višnarjevim Šimnom iz cerkve.« Marko je čutil, da postaja v glavo rdeč. Rotija pa je še bolj hitela: »No, saj Višnarjev skoro vedno tiči pri Podlipniku. To je fant za Ančko, pa ne ovčar. Prav privoščim ga ji, čeprav nismo kdovekako vzeti s Podlipnikovimi.« »Pa ga brusi, če ne znaš nehati.« Poklukar med prerekanjem ni nič več udaril psa. Ko je odšel Marko z Manico v kočo k Franci, ga je odvezal in odpeljal na Jezerca. Rotija pa je še dolgo jezikala in se škodoželjno posmehovala. Marko se je izgovoril na skorajšnjo temo in hitro odšel nazaj za Šijo. Franca mu ni branila, saj je videla, kako ga boli Rotijino posmehovanje. Na Zgornji ogelnici je zopet zacvilil Ravs. Najbrž ga je Poklukar brcnil. Manica je po Markovem odhodu utihnila. Čez dolgo pa je, kakor bi se bila predramila iz sanj, povedala: »Franca!« »No, kaj?« »Če bi bila jaz Podlipnikova Ančka, bi pa rajša imela našega Marka kakor pa Višnarjevega, ki je tako prevzeten.« »Manica, ne razmišljaj takih stvari. Premajhna si še.« * * * Zvečer so po cesti peli fantje. Ančka je spoznala med njimi Šimnov glas. Ponoči je prebudila Ančko hoja pod oknom. »Ne, Marko ni. Drugače hodi.« Zbudila se je tudi Rozalka. Obe sta slišali, kako je nekdo prislonil k oknu lestvo, zašumeli so nageljni in obe sta čutili, kako je stopal od klina do klina, dokler ni previdno prijel za kovano omrežje. Druga pred drugo sta se potuhnili, kakor bi spali. »Ančka,« je narahlo poklical vasovavec. Obe naenkrat sta spoznali Šimna. »Ančka, ali spiš?« Noč je bila tako tiha, da bi človek skoraj svoje misli slišal. Rozalka je ugibala, ali bi se Ančka oglasila Šimnu, če bi sama ležala v sobi, ali bi se ne. In če bi vstala in če bi šla k oknu in če bi dolgo z njim govorila in če bi ga poljubila: »O, bi. Ali pa bi ne.« Pa sama ni vedela, kaj Ančka bi in kaj bi ne. »Ančka. Oglasi se!« »Mir nama daj, da bova z Rozalko spali.« Ančka ni govorila pridušeno. »Napoti sem jima,« je obsodila Rozalka. »Nisem vedel, da spiš z lanovko.« Šimen je spet počasi in tiho stopal od klina do klina. Ančko pa je skrbelo, ali ni pustil Višnarjev iz nagajivosti ali pozabljivosti k oknu prislonjene lestve. Vstala je in se šla prepričat. »Jo je odnesel, jo je.« »Rozalka, ali spiš?« Rozalka se ni oglasila in je zopet obsodila: »Samo jaz sem jima napoti. Se bom že umeknila.« Ančka pa je mislila, kako lepo bi bilo, če bi prišel Marko vasovat: »Poljubila bi ga.« Zunaj pa je bila tako tiha noč, da je v temi Ančka slišala Rozalkine misli. * • * * Tema je še bila, ko je odšla Rozalka s pisanim škafom v roki po mleko na Zelenico. Zato se je tako podvizala, ker se je namenila iti čez Si jo, dobiti Marka še pri ogradih in se z njim pogovoriti: »Naka! Napoti ne bo nikomur. Najmanj pa Ančki in Šimnu.« Saj Marku ne bom povedala, da jo hodi Šimen klicat: »Ali pa bi. Da bo vedel, pri čem je.« Marko je zagledal Rozalko že od daleč in se je je razveselil. Volkun ji je stekel naproti. Ko pa je Marko od blizu pogledal v Rozalkin zamišljeni obraz, ga je zaskrbelo, ali ni doma kaj narobe. »Manico bi peljala domov, pa koze bi s sabo vzeli in bi spet doma spali. Tako sama sem.« »Kaj ste se mar z Ančko sporekli?« »Ne. Se nisva. Tako čudna je, odkar si bil ti na rovtih. Ne vem.« »Morda se je prevzela, ko se tako imenitno moži.« »Kdo pa ti je že povedal?« »Rotija je oni dan na Zelenici prav naširoko vpila in se norčevala iz mene.« »Morda pa ni res, Marko. Tako žalostna postane, če kdo tebe omeni. In onikrat, ko si ponoči poklical, je bila zjutraj vsa objokana. Saj pravim; morda ni res.« »Kaj ne bo res?« Malo sla pomolčala. Potem pa je svelovala Rozalka: »Ko bi ti prignal na sol, bi se še najlaže dogovorila.« »Nič. bom do konca v planini solil. Za kužka ji ne bom.« »Jaz ne vem.« Rozalka je postala zamišljena. »Ali si videla, koliko sena imam že pod Srednjim vrhom?« »Veliko. Priden si moral biti.« Trop je gnal proti Zelenici in prav vesel je bil, da je Rozalka odgnala koze, ker se mu ne bo treba več ukvarjati z maslom in sirjenjem. Ko )e bilo komaj vredno. Od dveh koz. Volkun je zalajal za kozami, kakor bi hotel zavpiti: »Prav vam je. Nič več mi ne boste nagajale.« Manica se je že tudi naveličala planine in je rada odšla domov. Nekaj dni je bilo vsem majercam dolgčas po njej. * * * Jok in Marko sta sedela pred bajto. Jarci so že polegli, in Volkun in Hrust sta čuječe postopala okrog ogradi, njuhala v zrak, kakor bi hotela dognati, ali ni v bližini kje zverine. Jok je ogrnil burnus: »Hladno je postalo in poletje gre h koncu. Po prvem dežju bo pognal doma po vrtovih in mejah podlesek in prišla bo jesen. Tudi meni že davno raste podlesek in kmalu me bo zasula zemlja.« »Kdor o smrti govori, še dolgo živi.« Marko ni vedel drugega reči. Jok, ki je sedel sklonjen, se je zravnal in prijateljsko udaril Marka po rami: »Pa bi res še rad dočakal.« »Česa?« »Kako se bo tebi življenje obrnilo.« »Kako. Kakor vsem trpinom. Hudega dovolj; veselja malo ali nič.« »Tega ne veš ne ti ne jaz; Bog ve.« Marko je skomizgnil z rameni. Jok pa se ni dal zmotiti: »Bog ve, ki vodi naše misli in pa naša srca. Leta in leta hodiš okrog pravega spoznanja, pa ga ne vidiš, kakor slepec. Pa posveti Bog ... Pred tremi leti sem preudarjal svoje življenje in me je zaskrbelo: Vsa poletja nič k maši; molil sem z usti in ne s srcem; in še ta in ona nerodnost; Jok, kako boš obstal pred Gospodom? In sem se odločil: Kar si zamudil, vtegneš na božji poti do svojega svetega patrona v Komposteli. Dokaj truda sem prestal, nekateri nevarnosti srečno ušel in kaj cerkva obiskal. Pa kakšnih cerkva! Se še spomniš pomladi, ko si prvič prignal v Reber, in si Hrustu nastavil robevnico in dvignil mene iz resja. Marko! Nikoli v življenju in tudi na mlado/t ffrfte+a, Kam n /e zgub‘i/a i Kakor da bi t^amen v vodo potopila. ' Jtabučale qor