Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. — „Naš List11 ima vsak mesec prilogo „Slovenska Gospodinja* *6 ter velja za celo leto o K. za pol leta K 2-50. Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira.
❖

Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta 16 v. za enkrat. 14 v. za dvakrat. 12 v. za trikrat, za večkratno objavljenje nizke cene.
Leto I.
V Kamniku, 17. junija 1905.
Štev. 24.
Kje so hudodelci . . .
Apoteoza tistih, katerih se tiče.
Ne samo slovenska žurnalistika, vse avstrijsko časopisje je požiralo z nepopisno slastjo grozne vesti, ki jih je raznašal kabel iz Trsta po celem svetu: laška iredenta, na čelu ji Ricciotti Garibaldi (katerega otročarije, upajmo, nikdo ne smatra resnimi) je zanesla v Trst bombe, da prične vojsko z Avstrijo.
In vstalo je tedaj nekaj naših ljudi, praznično so se oblekli in se poklonili c. kr. vladi: poglejte nas, mi smo čisti patrioti. In tem so odgovorili: Der Mohr hat seine Schuldigkeit getan, er kann gehen . . .
Ali ti ljudje imajo že ponižnost v svojem srcu in zato so se zadovoljili s samotolažbo: če že mi ničesar ne dobimo, bodo pa vsaj „oni" sedeli. Vsi so se strinjali s tem. Dvajset let — vislice: le v tem si še niso bili edini.
Toda prišla je vest, uničujoča in grozna, ki je vznemirila naše Avstriji pokorne podložnike še bolj, kakor pa tiste bombe, ki jih je našla lanskega leta policija pri iredentovcih v Trstu.
Bila je to vest, ki je niso dementirali niti uradni listi: četvorico obtožencev je priporočalo naj višje povelje v milostno obsodbo.
In ljudje, ki so jim dokazali kršenje javnega reda, prestopek zakona o razstrelivih, razžaljenje cesarja, razžaljenje članov cesarske hiše, podpihovanje k prepovedanim dejanjem, udeležbo na snovanju tajnih organizacij — ti so dobili: eden 9, eden 6 mesecev, tretji plača 100 K globe (kazen, ki jo dobi lahko kdo, če pljune v Ljubljani na tla mesto v pljuvalnik!) in četrti je celo oproščen.
Da smo jih mi sodili, bi jih celo vse oprostili. Edino kazen morda: mrzel tuš.
Marsikdo se bo čudil tem slednjim besedam, ali ne podtikajte jim preveč stranskih pomenov: mi jih mislimo prav tako, kakor so napisane.
Torej mi ne želimo niti kazni za hudobna dejanja; mi želin^o prostosti ljudem, ki so bili priprav-
Umetnost in kritika.
(Konec.)
Predstojeći esej je prvi, katerih smo se namenili izdajati večjo vrsto pod naslovom „Novi eseji11. Pisatelj „Umetnosti in kritike", Janko Kukovec, nam blagovolil poslati razen tega še pismo, ki se nam zdi s prejšnjo vsebino tako nerazdružljivo, da je objavljamo na tem mestu. Pripomnimo tudi, da je nje-£°v esej več skica umetniško-estetične razprave, ki ^ obsegala v svoji popolnosti vsaj še enkrat toliko, tovoril bi še o grški umetnosti, o Rihard VVag-nerju itd.
Ker pa je naš namen, izdajati le eseje, je z razlago slednje besede že tudi naš smoter dovolj 0zQačen. V teh esejih želimo podati svojim rojakom 1111 Pulz za stvari, ki jih pri nas ni mogoče drugje ln drugače objavljati, ne da pride s tem v nevarnost njih snov ali vsebina — prepuste volji in zanimanju ^sakega posameznika (ali po kasnejšem primernej-šetn času) govoriti in razpravljati o njih obširneje.
Javljamo naj še, da se nam je posrečilo zagodi ti si izdajo gotovo zanimivih estetičnih razprav o ^nešernu, o Cankarju kot pisatelju, o modernem nilskem slovstvu, pa tudi drugih, socialne vsebine, akor ženski licej v Ljubljani itd. Kot naslednji esej (št. 2.) izide Janka Kukovca razprava in
Ijeni razstreliti nekaj drugih drugače mislečih ljudi celo z bombami; mi se pridružujemo tistim laškim časopisom, ki se kar tope zadovoljstva, da so jo ti mučeniki tako srečno odnesli?! Mi torej odobravamo dejanja teh — hudodelcev?
Kje so hudodelci?
Nekateri ljudje namreč pravijo, da varujejo pravico, pri tem pa zapirajo le uzmoviče, tatovi pa se izprehajajo po bulvarih. —
Kdo se ne spominja velikanskega hrušča in trušča po raznih uredništvih, ko se je raznesla vest, da oborožuje Avstrija mejo proti Italiji, da ima letos velikanske bojne vaje z mornarico, da koncentrira že tudi Italija ob mejah vojaštvo itd. Skladala so se javna mnenja, da je vse to sredstvo za gotov namen. Ta namen je bil večini ljudem vojska. Seveda, ker je ležalo na dlani. Mule v Ljubljano, „kanone11 na Sv. Goro, v puljski vojni luki prijeti italjanski častniki kot spioni, laške torpedovke švigajo v temnih viharnih nočeh okrog avstrijskih luk, naše torpedovke zopet v beneških — kaj druzega, kakor simptomi vojske. Manjkala je le še neizogibna zvezda repatica na nebu, kobilic pa imamo na slovenskih tleh že od nekdaj v vsej obilici.
Ali če pogledamo to stvar danes že nekoliko s historičnega stališča, bo izt.remonila našo sumnjo zadnja obsodba laških iredentovcev in izražena visoka volja v prepričanje, povemo prav odkrito, da je vse to le dobro premišljena komedija. Avstrijski minister zunanjih zadev, Goluhovski, sicer misli o sebi, da je velik državnik, ali iz tega še ne moremo izvajati, je li izšla ta misel iz njegove previdnosti ali pa se je porodila v Rimu.
In zakaj rabita Italija in Avstrija nekaj take komedije ?
Ni morda slučaj, ampak dobro preračunjeno dejstvo, da sta rabili obe državi denar za nove topove in nove ladje. „Ali ljudje so že tako naveličani davkov11, so poročali vladni organi. In gospodje so bili v skrbeh. Industrialci ponujajo vendar tako velikih tantjem (da se izognemo imena napitnine), in ladij
kritika F. L. Tumovih zapiskov „V znamenju življenj a“.
Ob enem pa se obračamo s prošnjo do slovenskih strokovnjakov na tem ali onem polju, naj nam blagovolijo poslati kaj razprav, ki bi spadale v okvir naše že omenjene naloge. Ker imamo že literarnih in estetičnih razprav zagotovljenih, bi želeli v prvi vrsti političnih in narodno-gospodar-skih, ne da bi hoteli s tem vezati komu roke.
Založništvo in uredništvo „Novih esejev".
*
Last not least obljubljeno pismo:
Slavno uredništvo!
Zelo lahko je tudi mogoče, da sem pomešal nekoliko preveč svoje naziranje s tujimi, zato se hočem dotakniti še enkrat (prav na kratko) glavnih točk.
Moji nazori o vsem kritikovanju — najsi je to že imenitno ali neimenitno — so vseskozi le praktični in polemični, brez vsake teorije, zato mislim, tudi razumljivi.
če sem govoril o poljudnosti (Volkstiimlichkeit) v literaturi, imam v mislih le odvisnost in nanašanje na najprimitivnejše ljudske kroge, nekak „en groš de la nation11. Ali ker se ločijo posamezne narodnosti vedno ostreje druga od druge, ker divergirajo vedno
in topov ne gre naročiti, ker ni denarja. Bile so tedaj res velike skrbi.
Ali za to komedijo, ki so si jo izmislili potem, ni treba prav posebnega globokega pogleda državnikov ali pa posebnih diplomatskih zmožnosti: treba je pustiti iredento na delu (zato je storil tako bivši tržaški namestnik (ioes!), naj si se ji včasih celo pomaga na kak način, samo da ropota orožje in se pokaže ljudem na te dogodke: poglejte, Vaši bratje trpe pod avstrijskim jarmom, moderna italjanska zgodoviha je ostro zarisana z boji za ločitev od Avstrije, in zdaj se pripravljajo Avstrijci, da nam vzamejo to nazaj, kar so zgubili 1. 1859. in 1866.------
Tako v Italiji.
In pri nas:
Italija steguje prste liki morski polip in nam hoče ugrabiti Trst, našo edino luko. Avstrijci! veste, da je z izgubo teh obrežnih pokrajin zapečatena usoda naše trgovine proti jugu . . . zato potrebujemo denarja za nove topove in novo eskadro!
In zopet so prihajali ljudje in glasovali v svoji suženjski pokorščini za nove milj one, namenjene vojaštvu.
Toda militarizem služi Italiji kakor Avstriji edino v namen, da morejo potlačiti tem vspešneje vsak pokret za svobodo.
Z vedno večjim vojaštvom se popolnuje tudi vedno bolj moč avstrijskega, reakcionarnega birokratizma, ki ima svoje „bahove huzarje" tudi na Slovenskem.
Vlada slika iredento kot velik strah in spominjamo se pri tem na pripovedko o mori. Italija je prav tako prepričana, kakor Avstrija, da ne pride Trst v druge roke. To je resnica, na kateri se ne da ničesar več izpremeniti, in naj pride kdaj Garibaldi črez mejo ali ne. Pa tudi iz političnih ozirov je boljši status quo: tako imata vsaj obe državi nekaj, kar osnažita in prineseta ob potrebni priliki na ogled ljudstvu, da ne mrmra preveč, če je plačati nekaj novih miljonov za umazane topove, mesto da se postavi iz tega denarja kaj šol!
bolj vsa njih čuvstva in misli — zato bi bilo tudi nesmisel, oprijemati se še slej te zahteve: to bi izpričevalo ubog kramarski duh, ki le vedno kriči „Mi smo vsi jednaki11, kajti najboljši umotvor si lahko vzame svoj sujet iz tega ali onega sloja, ker umetnost (če noče, da izgubi pravico do tega imenovanja) ne sme nikdar smatrati življenja kake socialne družbe kot namen svojega žitja — to pelje k ekstremnemu naturalizmu, kjer naj bi nadomestovala prirodnost, natura — lepoto. In lepota je vendar namen umetnosti! — Zato sem tudi izvečine neprijatelj tistim modernim umetniškim stremljenjem, ki jim je narava glavna stvar.
Meni je poznavanje narave ravno tako važno, kakor umetnikova tehnika, njegove psihološke zmožnosti opazovanja: vse to je predpogoj, sredstvo k velikemu namenu umetnosti. Kajti vsak umotvor nam mora predstavljati s posredovanjem čuvstva in razuma, kako je razumel umetnik življenje. In resnično, umetnik pomenja več kakor vsakdanji človek — individualnost.
Lepota je plod časa; odkar so se nam odprle in poostrile oči za anatomsko sestavo razmerja, se je moralo zgoditi to pri umetniku v tem večji meri, da nam je mogel pokazati to lepoto.
Umetnik je odvisen vedno od svojega časa, ali zato se nikdar ne sme podvreči kaki posebni duševni struji, ji služiti.	J. K
/
Vlada je o vsakem koraku iredente dobro poučena, in če treba, jo celo sama vzdržuje. Tudi zadnje nesmiselnosti, zaradi katerih so sedeli štirje Ita-Ijani pred dunajskimi porotniki, so se zgodile in vršile pod okriljem državne policije, ki je vedela dolgo časa, zakaj se gre in kaj se pripravlja med italjansko iredento. Ti štirje obtoženci so bili le tako neprevidni, da smo vzeli tisto „ropotanje z orožjem" malo preveč dobesedno, in je niso popihali o pravem času črez mejo, kakor so storili glavni krivci te „bombne afere".
Kje so torej hudodelci?
Edino nekaj (in to je najminimalneje) se ne more očitati gotovim krogom: da niso hoteli tirati svojih žrtev v še večjo nesrečo . . .
Toda pri tem spominjamo še na nekaj.
Prav tako je bilo obtoženih nekaj Slovencev 1. 1884. zaradi veleizdaje. Bili so le v toliko boljši, da niso imeli nikjer nobenih bomb; sploh so bili to tako skromni ljudje, da je mogel videti v njih izdajalce le državni pravdnik prav posebnih lastnosti.' In kako se je obnašal tudi tedaj neki preiskovalni sodnik? Ali je smatral on vso to „veleizdajo" resno ali pa za veliko komedijo, ki jo je rabila tedaj vlada, da je zapeljala tem lažje v reakcijo, ali pa je videl v tem celo le kak posameznik ugodna tla za odlikovanje? Poklical je namreč ta preiskovalni sodnik tedaj enega izmed obtožencev in ga „učil", kako naj govori, da reši s tem sebe, a zvali tem večjo krivdo na druge. Dotičnik pa je imel vendar pri porotni obravnavi toliko poguma, da je razkrinkal vso zadevo. Kje so . . .
Vzlic temu pa, da je bilo vse tisto preganjanje peščice revnih in skromnih Slovencev 1. 1884. le muha, iz katere so napravili gotovi krogi slona, je dobil eden izmed obtožencev celih osem let zapora, zato, ker se je izrazil, da bi bilo neko čistilno sredstvo zelo dobro. Mož pa je bil preveč drastičen in je preglasno mislil. . .
In zdaj? Za veliko več deliktov je dobil ireden-tovec Depaul le devet mesecev.
Boginja pravice! Padel je meč v tvojo tehtnico in jo povesil na eno stran!
O novi stranki, v.
Obmejni kraji.
Ali dosedanja slovenska politika ne škoduje samo osrednjim krajem, pred vsem na Kranjskem živečim pol milj ona Slovencem, ona preti uničiti s svojo brezvestnostjo tudi naše obmejne kraje: Štajersko, Primorsko in Koroško.
Že iz statistike same je razvidno, kako se krči od leta do leta število Slovencev po imenovanih kra.jih; pred časom je zgubila Koroška celo svojega zadnjega slovenskega zastopnika v zbornici.
Od 1000 prebivalcev je bilo slovenske narodnosti :
Leta 1880. Leta 1890.
Na Štajerskem	327	duš;	320 duš;
„ Koroškem	297	„	284
„ Goriškem	630	„	631
v Trstu z okolico	218	„	205
Iz zapiskov popotnika po Sibiriji.
(Spisal Vladimir Karalenko).
VIII.
Ivan.
Vagabund je obmolknil in se sesedel izmučen na klop. Proskurov je hitel s svojim zapiskom. V sobi je bilo vse tiho.
„Zdaj," je pričel preiskovalni sodnik, „skleni svoje odkrito pripoznanje. Kakšen trgovec je bil to, ki vas je spremljal pri prvem napadu in v katerega imenu je dejal Kastjuško, da vam izplača nagrado, če se posreči komu ubiti Feodor Mihajlova, '„ubijalca" imenovanega?"
Bezrilov je pogledal na utrujenega vagabunda. Toda ta je naenkrat vstal in dejal ravnodušno:
„Dosti, več ne povem... Dosti! Ali ste napisali vse o Kastjuški, kar sem povedal ? ... Naj ne oskrunja več mrličev! Vaše blagorodje naj me da odpeljati, ker ne izpovem ničesar."
„Slušaj, Ivan," je pričel Proskurov, „naj ti pripomnim, da je tem milejša tvoja kazen, čim bolj odkrita je tvoja izpoved. Svojih tovarišev itak ne moreš več rešiti."
Vagabund je mignil z ramo.
„Ne briga me več — meni je vseeno."
Vse dežele so nazadovale, malo napredka je izkazanega le na Goriškem. In vsega nazadovanja je kriva politika naših „narodnih veljakov"!
Oni se rujejo med seboj za prazen nič, med tem pa žanje nasprotnik na naši njivi; vzdržujejo se na umeten način na površju, med tem pa kuje tujec iz našega ljudstva obilen kapital. V svoji kratkovidnosti in ozkosrčnosti ne vidijo, da biva izven Kranjske še toliko tisoč in tisoč ljudi, ki govore isti jezik in ki so potrebni pred vsem najkrepkejše opore, če nočemo, da izgine njih govorica iz ondotnih krSjev.
Obmejni kraji so prepuščeni sami sebi, in kaj se godi tam, to je veliki večini Slovencev španska vas. Ve se pač, da bijejo tam hud boj za najpri-prostejše narodne pravice, ali zakaj se prav za prav gre, kako zgleda tam, to ve le tisti redki, ki ga je zanesel tja kak poseben slučaj. Mesto da so osrednje pokrajine z mejo v neprestanem kontaktu, goji naša politika vedno večji separatizem. Ni nam zaznameno-vati slučaja, da bi storila kdaj kaj za našo mejo.
Dandanes se ločijo ljudstva vedno ostreje po svojih narodnih posebnostih, in celo socialna demokracija je izpremenila oziroma popolnila svoj program na zadnjem brnskem kongresu v smislu narodnih vprašanj v nasprotju z leta 1864. v Londonu, v St. Martins Hall ustanovljeno „mednarodno". Vsak narod čuva to, kar ga dela različnega od druzega, varuje svoj jezik — to pa je mogoče le tedaj, če skrbi za svoje obmejne kraje, ker če je malomaren proti tujemu vplivu, potem se zgodi kaj kmalu, da ga izpodrine tuja roka z rodne zemlje. Slovence so drugi narodi tekom stoletij že itak tako skrčili, da smo danes le še nekaj prav majhnega v nasprotju s svojimi nekdanjimi obširnimi posestvi.
Res je, da nam je životarenje spričo te nenaravne razdelbe avstrijskih kronovin otežkočeno, ali zato si vendar ne porinemo tega noža še globokeje v vrat. Tem odločneje bi se morali upreti tej raz-delbi in ne odnehati prej, dokler nismo združeni v eno celoto. S tem pa, če vržemo ta plot proč, ki nas razdeljuje na celih pet delov in oslabi s tem našo odporno silo, pritegnemo obmejne kraje tako tesno k sebi, da dobijo v nas ne samo moralične, ampak tudi materielne opore.
Bijejo se Štajerci rzase, in prav tako Korošci, Goričani in Tržačani. Vsak zase, nikjer vsi za eno. Ti pomembni, a v primerju s svojimi uspehi prav malenkostni boji, absorbirajo moč vsakega dela zase, tako da jim niti misliti ni mogoče, kaj se godi ob istem času po drugih slovenskih pokrajinah. To življenje je v resnici obupno, a prav zato je obsojati tem bolj našo dosedanjo politiko, ki se ne bori za načela, ampak le za nekaj privatnih koristi; ki je neznatna po svojih uspehih, zaspana v svojem delovanju in otročja v svojem boju.
Noben pameten in previden vojskovodja ne pusti iz vidika forov svoje trdnjave. Branil jih bo proti nasprotniku z isto ljutostjo, kakor svoj srednji del, ker ve, če ne skrbi za fore in predstraže, se mu vtihotapi sovražnik v sredo taborišča. In le neizkušen in brezmiseln poveljnik popusti strahopetno svoje najskrajnejše obrambne okope in zbeži v glavno trdnjavo,, prepustivši zapuščene dele priprostim vo-
Ni bilo nobenega upanja, da hoče še količkaj povedati. Zato ga je ukazal Proskurov odpeljati.
Zaslišati je bilo še priče.
Čakali so na duhovnika, da jih zapriseže, toliko časa pa so stali v gruči ob steni, spredaj Jevsejč. Njegov obraz je bil rdeč, ustnice vkup stisnjene, čelo nagubano. Jezno je pogledal izpod obrvi zdaj na Be-zrilova, zdaj na Proskurova. Kakor se je zdelo, ima vsa ta gruča isto v svojih mislih.
Bezrilov je sedel na klopi z zleknjenimi nogami, z roko pa je bobnal po lesu. Dokler so hodili kmetje sem in tja, jih je gledal prav pazljivo, celo zamišljeno. Potem pa se obrne naenkrat z nekim posebnim zaničljivim posmehom do Proskurova.
„Apropo, Afonasij Ivanovič Proskurov," pravi, „oprostite, popolnoma sem pozabil, sporočiti vam svoje čestitke ... vse te neprijetnosti oprostite. ‘
„Meni? Čemu?" vpraša Proskurov, ne da bi trenil z očmi od svojega protokola.
„Kako?" vpraša Bezrilov vesel. „Kaj vam še res ni nič znano in jaz imam torej kot prvi čast, čestitati vam na tej prijetni novici. — Ah, jaz sem tako vesel, tako zelo vesel!"
Proskurov pogleda sodnika, ki se mu bliža z ostrogami rožljajo, poln spoštovanja in veselo se smeje.
„Osrečilo vas je novo imenovanje: kotnamestni zakladnik v H. To je seveda za zdaj le gola fprmal-
jakom. Naj se bijejo tam, dokler morejo. In čestokrat se zgodi, da imajo ti prostaki veliko več časti v sebi, kajti rajši padejo pod navalom sovražnika, kakor pa slediti svojemu gospodu na bojazljivem begu in sramotnem umikanju.
Obmejni kraji so prepuščeni tako le sami sebi: branijo se, dokler se morejo, ko pa so izsesane njih moči, tedaj padejo kot žrtev slovenske pohtike.
Gotovo je to dejstvo žalostno. Ali pa naj je zamolčimo in tolažimo sebe s tem, kar bo prišlo boljšega? Kaj bi živeli še v naprej v brezdelnosti in čakali, kaj se zgodi. Ali je res nimamo več zmožnosti, delati sami za svojo usodo?
S tem pa gotovo ne mislimo očitati kaj na skrajnih postojankah se borečim rodoljubom. Ali tudi njim ugasne nekoč ogenj navdušenja; in slednjič, osamljeni v svojem boju, kakšen je njih načrt? Borijo se po instinktu, ker jih vodi odpor proti teptanju pravic. Vsak dela po svoji najboljši previdnosti, kakor pač ve in zna. Ali da je koncentrirana vsa ta delavnost in energija v en skupen cilj, kako krasno vojsko bi tvorilo tako moštvo! Bila bi to legija, ki mora zmagati, če dela po enotnem programu.
Ali vzlic vsej Ustrajnosti in sili ob mejah živečih Slovencev se posreči samopašnemu tujcu, zasaditi klin v naše telo zdaj tu zdaj tam. Nemci in Italijani delajo sistematično na potujčenju naših krajev, ali naši politiki ni še padlo na misel, delati istotako neprestano za obrambo narodnih postojank na mejah. Kaj pa jim je tudi mari visokim gospodom, če pade danes ta vas, jutri zopet druga kot žrtev tujega nasilja. Glavno je, da njih žep ne trpi in z žepom nerazdružljivi malenkostni pohlep po — prvi besedi.
Obmejni kraji so si osnovali v svrho samoobrambe tudi svoje posebne liste. Ne moremo jim odrekati posebne važnosti zlasti v lokalnem oziru, in to bi bil tudi njih edini namen. Ali kdo drug pa še čita te liste — izvzemši one, iz katerih srede je izšel? Da imamo na razpolago imenik naročnikov, bi pokazali še očividneje, kako malo Primorcev čita n. pr. štajerske liste in zopet obratno. Ali ni nam treba hoditi na Primorje. Imeli smo kdaj priliko gledati na Kranjskem, s kakim zanimanjem čitajo te liste. Razen nekaj malih, a zato nič manj hvalevrednih izjem, ki jih je dobiti pri tistih, ki smatrajo politiko za resno stvar — vsi drugi pa preobračajo tak časopis le nekako .bolj površno, bodisi da smatrajo vzeti tak list v roke kot posebno patriotično dolžnost, ali pa pregledajo v vsej naglici le neka,] naslovov raznih notic-
Seveda, presojati te liste z druzega kakor strogo lokalnega stališča, nihče ne zahteva. Ali zato jih je še tem težje razumeti. Poleg tega je pa še skrbela naša politika, da so se nam že zgodaj odtujili.
Ko je vprizorila n. pr. nemška vlada na Koroškem proti „Miru" uprav vandalsko gonjo zaradi gotovega dopisa iz Vrbe, so pač pisali nekaj časa še nekateri drugi listi o tem činu skrajne brezpravnosti, eden Slovencev je povdarjal to tudi na zadnjem časnikarskem shodu v Opatiji, in to je tudi vse.'Izmed naših politikov se ni nihče ganil, posvetiti takemu početju tako, kakor mu edino gre.
Seveda, če se boje ljudje zamere tu, zamere tam, potem gotovo nikamor ne pridemo. Z obziri in zopetnimi obziri še ni nihče izvojeval zmage. Ka,
nost — vi ste seve potrjeni takoj kot stalni zakladnik. Čestitam vam, čestitam prav iz srca!" je nadaljeval Bezrilov z dobrovoljnim naglasom in stiskal roko Proskurovu, ki je bil začudenja kar okamenel.
Toda zdelo se je, kakor da ne zna ceniti Proskurov sprejetih čestitk; odtegnil mu je svojo roko in pričel je hitro, pretrgano: „Dovolite mi, gospod, ta kraj ni pripraven za šale. Ali menite, da ne iz' previdim vašega namena? Vi se motite, gospod, saj vendar nisem na glavo padel, ne, moj gospod!"
„Ali kaj vam je, Afonasij Ivanovič?" se je delal Bezrilov začudenega, sklepal roke in se Oziral po okrog stoječih, kakor da išče priče očividni Prosku-rovi nehvaležnosti. „Kaj menite, da se le šalim? Ofi' cielno imenovanje ... sam sem čital dotično pismo-Zagotavljam vas — to je služba, moram vam reči — zlata, zlata vredna 1“
Pri teh besedah je izpremenil svoj glas v izra0 prijateljske familiarnosti.
„Nič več se vam ni treba pečati s temi nepri' jetnimi zadevami, že s tem trenotkom ne. Celo to zadevo moramo rešiti žal brez vaše nenadomestljiv0 pomoči... Neizrečeno seve obžalujemo; zato pa s® veselimo zopet zaradi vas. Mirna, gotova služba j6 to — ha, ha, ha — popolnoma, popolnoma — ^ ha, ha, popolnoma vašemu značaju primerna ''' in potem — ha, ha, ha — hvaležnost trgovski!1 krogov!". ..
Priloga „Našemu Listu64 št. 24 z dne 17. junija 1905.
vraga nas briga, če nam nataknejo gotovi ljudje iz zlobnosti ali vsled svoje neumnosti in nevednosti ime revolucionar ali kaj podobnega? Mi vemo, da se potegujemo edino le za pravico; kaj mislijo pri tem drugi o nas, to nam je pač lahko deveta skrb.
Obmejni kraji presegajo po svojem površju in obljudnosti daleč tisti kos slovenske zemlje, na katerega gledajo nekateri kakor na obljubljeno deželo, iz katere naj se kar razlije med in blagor na sosednje kraje. Kam res včasih ne zaide človek v svoji domišljiji! V resnici pa je Kranjska prava mačeha svojim sosedam. Ah če je to zdaj — ne sme biti več v bodoče. Mogoče se prične vendarle enkrat tajati led na polju slovenske politike in se pomeče vso to šaro, ki dela samo nepotrebno navlako, v hram k drugim zavrženim stvarem. In kulturnim historikom kasnejših stoletij ni treba niti lup, če smatrajo kdaj kot potrebno, ogledati si še enkrat to nesnago . . .
Zdaj pišejo glasila naših strank, da je Slomškov rojstni dom v nevarnosti, da pride Nemcem v roke, obenem pa hvalijo posestvo, kako ugodno je za opekarno itd. Ali res ne zna naša politika dražega, kakor samo hvaliti te kraje? Zakaj pa podjetnih ljudi ne podpira? Ali ne bi tekli vsi ti naši marljivi politiki rajši desetkrat v nemško opekarno, kakor enkrat v domačo? če ne vedo, kako se dela za svoje ljudi, pa naj preštudirajo kulture drugih narodov. Saj ni treba hoditi nazaj v stare čase: Finci jim kažejo prav zdaj, kaj je narodna zavest in kaj je socialna dolžnost vsakega naroda!
Vemo, da se je treba iznebiti prej marsikaterih predsodkov, preden gremo na delo, da združimo vse obmejne in osrednje kraje v eno celoto. Ali čim dlje čakamo, tem usodepolneje za nas. Obmejni kraji ne smejo umirati še dlje v svoji brezpravnosti, kajti narod, ki je brez političnih pravic, izgubi ves svoj pomen, vso zmožnost, delati sam na svoji kulturi, če pa prepustimo to najvažnejšo nalogo tujcu, kaj se zgodi z nami? S tujo šolo pride tudi tuji duh v ljudstvo.
Žalostna resnica je, da nimajo obmejni kraji niti najpotrebnejših, kaj šele zadostnih šol. O gimnazijah ali realkah niti ne govorimo. Stopite k našim častitljivim politikom in povejte jim to. Kaj vam odgovore? „Vlada jih ne da.“ . . . Gotovo. Ali zakaj pa voli slovenski narod svoje poslance? Mar zato, da jih povije potem v slamo in pošlje tako varno zaprte na Dunaj v zabojih, s posebnim varnostnim napisom . . .? In ti poslanci še pravijo, da so domoljubi, ki spoštujejo slovensko ljudstvo in ki se potegujejo za pravice nas vseh!
Pridi, Zaratustra, z gorovja in zakliči jim: Wenn Du zu den slovenischen Politikern . . .
Kdaj že je bil čas, delati za spojitev vseh posameznih pokrajin. Stvar je vendar tako jasna in za nas prvega življenskega pomena. Priznamo pa: če tudi je očividna, vendar zahteva neprestanega resnega dela. In v splošno žalost ima naša dosedanja politika vse drugo, samo te poslednje lastnosti ne.
Ali zato še ne smejo pozabiti rodoljubi v najskrajnejših šotorih, da mora biti program vsega njihovega stremljenja: proč od separatizma, naš vzor je v celokupnosti!
Nova stranka pa bi morala vzeti tudi izvršitev te spojitve v svoj program.	(Dalje prih;)
Zdelo se je, da je dal Bezrilov vsaki zmernosti ali ženiranju slovo; njegov smeh, ki mu je stresal celo telo, ga je delal celo nedostojnega.
Proskurov je stal pred njim kakor trd, opiraje se z rokami ob mizo. Njegov obraz je bil videti kakor postaran in rumen; v njegovem izrazu je ležalo žalostno, bolestno začudenje. — V tem trenotku je bil res videti neumen!	,
Gledal sem na kmete. Vsi so silili v ospredje, samo Jevsejč je stal tu kot prej, s sklonjeno glavo iti poslušal vse govorjenje, ne da bi mu odšla beseda. — —
Nadaljevanje zaslišanja me ni več zanimalo. Otopil sem v predsobo.
V kotu je čepel ujeti. Nekaj kmetov je stalo °b njegovi strani na straži. Stopim k vagabundu in sedem poleg njega. Pogleda me in potem se pomakne tiialo v stran.
„Povejte mi“, mu pravim, „ali res niste sovražili umrlega Feodor Mihajlova? Prav nič jeze?“
Vagabund me je mirno pogledal.
„Kaj ? Kakšna jeza? Nikdar ga nisem prej videl.“
„Pa zakaj ste ga umorili potem? Vendar ne 2aradi tistih petdeset rubljev, ki so jih dobili pri Vas ? "
„Seveda ne," pravi premišljeno. „Včasih nam *tiso zadostovale desetkrat tako velike svote niti za
Kriza na Ogrskem.
Baron Fejervary ima že celo ministrstvo! To je nekaj naj novejšega in bilo bi smešno, da ni ob enem tako žalostno! Nekaj odpuščenih, sumljivih uradnikov, njegov nečak, nižji uradnik iz justičnega ministrstva, zloglasni pisatelj Gyorgy in pa hrvatski poslanec, madjaron Kovačevič — to je vsa lista ministrstva. Temu je predsednik sam Fejervary, ki je ob enem tudi finančni minister.
Radovedni smo na prvo sejo ogrske zbornice, kako letijo ti ministri s svojih klopi. Pustne šeme — če prav imamo sredi junija.
Vesel je samo eden. In ta je Tisza, da se oddahne enkrat.
Avstrijskega konzula ubili.
Arabci so oropali in umorili našega konzula v Mazaganu, Maddena. Vdrli so po noči v njegovo spalnico in ga obdelavah z bodali. Storilci so ubežali. Vrše se stroge poizvedbe, ker je naša država zahtevala zadoščenja.
Avstrija in Angleška.
Avstrija in Anglija sta podpisali posebno konvencijo, glasom katere je mogoče rešiti gotova sporna vprašanja potom razsodišča v Haagu.
Srbija.
(Straj ki.) V Belgradu so ta teden večji štrajki. Iz dela so stopili delavci po tovarnah za platno in sukno, po opekarnah in natakarji po gostilnah.
(Ministra, ki se tepeta.) Novi justični minister Nikolič je demisioniral že črez nekaj dni; takoj drugi dan pa se je spoprijel z bivšim ministrskim predsednikom Pavičem pred gledališčem, tako da sta si prišla oba gospoda celo dejanski blizu. Vzrok tepežu je bila objava v „Samoupravi", glasilu zmernih radikalcev. Polemika se je pečala s privatnimi razmerami Nikoliča.
(Nove volitve.) Minister notranjih zadev je izdal oklic, kjer objavlja, da postopa naj strožje proti vsem državnim organom, predvsem proti tistim policajem, ki bi hoteli količkaj up liva ti na izid volitev. Ce se je zgodilo to prej in je bilo celo ukazano z naj višjega mesta (Aleksander in Draga!), se zdaj gotovo ne ponovi več. (Naj se gredo naši ministri, ki vedo vedno kaj o Srbiji povedati, učit tega v orient, kakor imenujejo srbske pokrajine!)
Črna gora.
Na meji med Črno goro in Turčijo so dobivali nemiri vedno širšo podlago. Stalo je na obeh straneh do 2000 mož. Red je šele napravil Šemsi-paša, ki je prišel s pehoto in konjeništvom nad bojujoče se Turke in Črnogorce.
Makedonija.
(Prepir za narodnosti) narašča vedno bolj, zato je sklenila turška vlada na predlog poslaništev, ne vpoštevati pri prihodnjem ljudskem štetju narodnosti, ampak le vero. Imeli bodo torej ljudsko štetje, ki bo pokazalo, koliko mohamedancev, kristjanov in Židov živi v Makedoniji.
(Kongres vstaških čet.)‘Turčiji dela velike skrbi tajni sestanek voditeljev vstaških čet, pri ka-
en teden — kako naj ubijem potem za tak denar človeka?"
„Vendar ne iz veselja do doživljajev? Ste ga zato ubili in si skvarili s tem celo svoje življenje?"
Vagabund me je pogledal z očividnim začudenjem. „Svoje celo življenje praviš? Kaj pa je moje življenje? To pot sem ubil Mihajlova, in če bi nanesla usoda drugače, bi ubil on mene!“
„Ne, tega bi on ne bil storil."
„Ti imaš morda prav: ne bi me moral ubiti in vendar bi on lahko živel vzlic temu. “
„Ga li pomiluješ?"
Vagabund me je . pogledal in v njegovih očeh se je iskrilo sovraštvo in nezaupanje.
„Pojdi proč, kaj pa hočeš?!" pravi; nato skloni glavo in pristavi: „Tako je hotela moja usoda!"
„Tvoja usoda?"
„Da, že kot otrok sem odrastel v ječi."
„In se ne bojiš Boga?"
„Boga?" se je nasmehnil vagabund in zmajal z glavo. „Že dolgo nisva delala med seboj računa, on in jaz . .. In vendar bi morala! Mogoče imam pri njem zapisanega kaj dobrega. Slušaj me, gospod," nadaljuje izpremenivši svoj glas, „kaj hočeš več od mene? Rečem ti — taka je moja usoda! Tu sedim in se razgovarjam s teboj, mirno in tiho; da bi te
terem prisostvujejo tudi poslanci posameznih bolgarskih komitejev iz Monastirskega vilajeta. Pforta poizveduje zaman po kraju, kjer naj se vrši ta sestanek.
(Sandanski glavar roparj e v.) V sandžak-Serezu pričakujejo od dne do dne, da prideta dva bulgarska oficirja s svojima četama in prepodita roparja Sandanskega, ki ima organizirano celo tolpo.
Grška.
Neznaten gledališki igralec je zabodel z nožem bivšega ministra in svoj čas največjega grškega državnika. Delyannis je bil ravno na poti v zbornico. Pred nekaj meseci je bil voljen petič kot ministrski predsednik. Star je bil 79 let.
Kreta in Grčija.
Vstaja na Kreti še vedno ni polegla. Krečanska zbornica je sporočila velesilam, da je edina rešitev iz te krize personalna unija z Grško.
(Angleži in Rusi na Kreti.) Angleška je izkrcala na Kreti bataljon svojih vojakov, ki jih je pripeljala iz Malte. Pred Kanejo pa stoji tudi 250 mož broječi oddelek ruskega vojaštva.
Italija.
(Staroslovanska liturgija.) Protokole o sestanku jugoslovanskih škofov v Rimu v svrho staroslovanske liturgije po jugoslovanskih cerkvah dado natisniti in ga predložiti v svrho nadaljnih razprav kardinalskemu svetu. Škofje so si malodane v lase segali, tako burno so zborovali. Če bi bil Strossmayer živ, bi morda še kaj druzega napravil. Mogoče pa je rimska kurija sestanek navlašč odlašala? ... Ko predelajo kardinali zapisek, izda papež posebne norme, ki zapovedujejo škofom podrobneje, kako se jim je v bodoče ravnati v tem oziru.
Nemčija.
(Veselje na dvoru.) To je pa Viljem II. srečen! Mladi, nadepolni sinček, prestolonaslednik se je oženil. In Berolinci so tako radovedni ljudje, da jih je omedlelo nad pol tisoč po številu, ko so gledali ves ta kolosalni pomp. Sicer pa velja za druge smrtnike polnoletnost šele s 24. letom, no, mladi prestolonaslednik jih ima šele 21.
(B ii 1 ow — knez.) Ne samo Viljem je srečen, tudi Bulow. Cesar ga je povzdignil v knežji stan. Kaj manjka torej še Biilowu, da bo prej podoben Bis-marku ? Trije lasje. — Biilow je bil svoj čas le navadni „pl.“, kasneje „grof" in zdaj „knez". In vse to po — Viljemovi zaslugi.
Nemiri na Ruskem.
Adresa na carja.
Vzlic Trepovi prepovedi so v Moskvi zbrana zem-stva in zastopniki mest sklenili adreso na carja, kjer prosijo na sicer precej trd in prozoren način, naj skliče nemudoma ljudska zastopstva, ki naj odločujejo o miru ali vojni. Tudi Petrograjska duma je sprejela imenovano adreso v tajni seji.
Ljudsko zastopstvo.
Ministrski svet se peča te dni s posvetovanjem volilnega reda za predstoječe ljudsko zastopstvo. Mi-
srečal v gozdu ali v oni soteski pod „hudičevim prstom" — no, potem bi govorila mogoče drugače. Tako bi hotela najina usoda."
Zopet je zmajal z glavo.
„Gospod, ali nimaš morda kaj tobaka, kadil bi?" je pričel z naglasom, ki se mije zdel že umeten, ponarejen.
Dal sem mu papirosko (cigareto), in stopil iz veže na prosto. Nad drevjem v šumi so se že svetlikali prvi jutranji žarki. Dvigala se je megla nad „hudičevim prstom" v soteski, in veter jo je gnal polagoma proti zapadu. Dotikala se je megla noči vrhov smrečja. Na travnikih se je blesketala rosa in v enem oknu hiše je odsevala v šipah luč, kije plapolala nad vzglavjem umorjenega ...
Avstrija v Abesiniji.
Moderna zgodovina stoji v znamenju pojava prekomorskih narodov ob strani evropske kulture.
Japonci n. pr. so na tem tiru že dokaj napredovali in tudi v Abesiniji se pod izbornim vladanjem cesarja Menelika II. kaže trdna volja ustanoviti v Afriki evropejsko državo. Pomembno je, pod kakimi okoliščinami se kaže napredek v civilizaciji pri nekdanjih prirodnih narodih.
nistrski svet predloži potem ta načrt carju v podpis in ta ga objavi kot poseben ukaz. Volitve so že to poletje, zborovanjeje določeno na jesen.
Deputacija zemstev pri carju.
Ker je bilo zborovanje kongresa zemstev in mest v Moskvi oficijelno zabranjeno, bodo sprejeti odposlanci, ki poneso carju adreso, le kot privatne osebe.
Dogodki v Minsku.
Mlad žid je -vzel nekemu vojaku mošnjiček z denarjem. To je dalo povod velikim izgredom. Vojaki so trpinčili uzmoviča, mej tem pridejo blizu še drugi Židje, ki so pričeli streljati iz samokresov. Židom se je pridružilo tudi nekaj vojakov 55. brigade. Vmes je posegla policija, ki je prijela tudi nekaj vojakov. Eden žid je ubit, več ranjenih. Tudi stražnikov je več ranjenih.
Dogodki v Varšavi.
Zunanji komite „Bunda" javlja, da niso bili nemiri med 24. in 26. majnikom t. 1. vprizorjeni po njem, ampak da naj je zakrivila vse to vlada sama, ki je oborožila in naščuvala židovske brezposelnike proti židovskim delavcem. Storila pa je to radi tega, da ima tako povod zbrati v mestu in okolici nove čete vojaštva, ki jih lahko vporablja potem vsak hip napram delavcem, če bi hoteli štrajkati ali kaj podobnega. —
Dasi je zbrala vlada v Varšavi več polkov moštva, vendar še ni miru. Tolpe brezposelnih divjajo po predmestjih, tako da so vse ondotne prodajalne zaprte. —
(Atentat.) Sekretar gubernije se je vračal zvečer domov. Spotoma ustreli nanj neznan človek. Sekretar Progac se zgrudi mrtev na tla, atentatorju pa se posreči ubežati.
Trepov.
Car je imenoval Trepova s posebnim ukazom pomagača ministrstvu notranjih zadev. Trepov je znan po svoji brezobzirnosti napram ruskim delavcem, ki so hoteli 22. januarja t. 1. k carju, na čelu jim duhovnik Gapon, dal je streljati na te tisoče neoboroženih mož in žena — in zato je vplivalo to imenovanje tem bolj čudno, kajti vsi so pričakovali, da nadomesti Trepova kmalu kak drug uradnik. No, zdaj je delokrog njegovega vpliva in moči še obširnejši. Kar je bil Trepov prej samo Petrogradu, to je zdaj celi Rusiji. V njegovo področje spada vsa žandarmerija, vse gubernije, on sme vzeti kateremu koli časopisu pravico izhajanja, sme razpustiti vsa društva, ki so mu na potu, dovoljuje in prepoveduje kongrese — vse to je odvisno od Trepova.
Da se je odločil car k temu imenovanju, je najbrže kriv poglavar sv. sinode, Pobjedonoscev, ki ima na ruskem dvoru svojo besedo že od časa, ko je postal Aleksander II. žrtev atentata.
Bulygin bi rad odstopil.
Bulygin, minister notranjih zadev, je prosil že večkrat za odpust. Zadnjič se je zgodilo to, ko je dobil za pomočnika Trepova. Vendar ni sprejel car demisije. Mar tudi Bulygin noče sedeti pri Trepovu‘?
Svojo usposobljenost kažejo v prvi vrsti v modernem vojevanju, potem so začeli uvajati moderno denarništvo in v poslednjem času so odprli svoje duri moderni trgovini.
Tako je tudi v Abesiniji.
Vojno z Italijo je vodila Abesinija po modernem uzorcu, ravnokar je zasnovala svojo državno banko in je stopila v trgovinsko zvezo z raznimi vnanjimi državami.
Po veliki zaslugi našega vnanjega urada je Abesinija ravnokar pričela zvezo tudi z našo državo v trgovinskih rečeh in je naša vlada v ta namen odposlala svojo posebno misijo v srce Abesinije. To odposlaništvo je cesar Menelik II. sprejel v svoji prestolnici na posebno slovesen način.
Dne 11. marca t. 1. je državni minister Alf. Ilg (Nemec) v sijajni uniformi prišel v taborišče pred mestom Addis Abeba, da popelje komisijo, ki je čakala v veliki paradi, v glavno mesto k slovesnemu sprevodu. Državni minister Ilg je pripeljal seboj običajni dar cesarja Menelika vsaki novi vnanji misiji, namreč dragoceno osedlano mulo, ki jo podari cesar načelniku odposlaništva.
Pod povelj ništvom pomorskega kadeta kneza Hohenlohe je korakal sprevod pomorščakov, kateremu so sledili člani komisije s številnimi služabniki, najprej do šotora, pred katerim so bili zbrani v veliki skupini etijopski dostojanstveniki, ki so v krasnih
Rusko-japonska vojna.
O ruskem porazu na morju.
Največji svetovni časopisi prinašajo še vedno dan za dnevom dolge članke, ki so vsi posvečeni veliki bitki med Rusi in Japonci v Korejski morski ožini. Kaj je zakrivilo poraz ruske eskadre, tak strahovit poraz, ki nima para v zgodovini vojsk? To je tisto nerazumljivo, ki vznemirja strokovnjake in la-jike. In ker ni bilo nič gotovih poročil, je prišla na pomoč fantazija in v tej domišljiji so poročali nekateri posamezniki celo o odločnem uporu ruske mornarice. Slednjič se je poročalo, da je bil tak upor samo na ladji, ki ji je zapovedoval admiral Neboga-tov, a še tudi to vest moramo sprejeti z vso rezervo. Krivdo so valili zopet drugi na mornarje, ki so se vedli kakor ženske in ne kot vojaki. Tudi to sumničenje izpodbijejo poročila ruskih in japonskih častnikov, ki povedo o junaški in obupni borbi ruskih mornarjev. Na oklopnici „Borodini" je n. pr. moštvo videlo, da se ladja potaplja. Vendar niso nehali prej streljati, dokler jih niso zagrebli valovi. Ali velika slabost Rusov napram Japoncem je obstajala v tem, da so slednji v streljanju veliko naprej od Rusov, da so imeli Japonci na razpolago nad 70 torpedovk, poleg tega še podmorske čolne, kar je Rožde-stvenskemu docela primanjkovalo. Ali nedostatke torpedovk bi nadkrilili v streljanju dobro izvežbani vojaki, in teh ni imel ruski admiral!
Torej, kje je glavni vzrok pogina ruske eskadre? Ne moštvo, ampak častniki, ti so odgovorni za izvežbanost svojih vojakov. Ni se še kmalu pokazala tako jasna škoda vpliva ruskega birokratizma, kakor ob tej priliki, častniki ruske mornarice so prišli do svojih visokih mest ne po svojem talentu ali posebni sposobnosti, ampak le po protekciji. In kako cvete protekcija v državi, ki ni pod javno kontrolo, si lahko mislimo, če vemo, da ima celo ustavna Avstrija nebroj „Protektionskinder" na naj višjih mestih!
Nikdar še niso občutili na Ruskem izgube kake bitke tako, kakor zdaj. Celo vsi naj višji krogi so pobiti vsled tega hudega udarca, ki je zadel carja; vse žaluje, vsa tista najvišja aristokracija, ki ni drugače nikdar čutila, če je padlo na bojišču po več tisoč mož v eni bitki. Kajti najvišje rusko plemstvo je imelo svoje sinove na eskadri, in ta je izvečine vsa potopljena in z njo vred tudi ti protežirani častniki. Častniki oklopnice „Aleksander III.", ki se je potopila z vsem moštvom (740), so n. pr. imenovani vsi le od carja. Torej ne odločuje samo znanje. Da so zakrivili nevešči ruski častniki neprimerno veliko, je očividno, saj ilustruje njih neizvežbanost tudi poročilo iz ruskih krogov, ki pove, da niti častniki niso prav razumeli danih znamenj.
Ali vzlie temu ne smemo misliti, da ni tu še drugih vzrokov, ki so zakrivili ali vsaj povspešili poraz ruske eskadre. Ali o teh govoriti danes, je nemogoče. Preteklo bo še nekaj let, predno so dokončane tozadevne študije, ki pomenijo — kakor prorokujejo nekateri — velik preobrat na morna-ričnem tehničnem polju.
Pogajanje za mir.
Da se pogajanja res prično, verujejo povsodi bolj, kakor na Ruskem. Poročila iz Rusije so v tem
kostumih, obdani od velikega števila jezdecev in nepreglednih vrst drugega spremstva, pričakovali misije. Več tisoč vojščakov abesinskih je otvorilo sprevod, ki se je počasi jel pomikati proti prestolnici. Ob obeh straneh so delali jezdeci telesne garde Menelikove špalir. Tako se je pomikal sprevod proti cesarjevemu dvoru, imenovanemu „Gibi“.
Prestolnice črnega cesarja si ne smemo misliti kakor mesta po evropskem načinu.
Addis-Abeba je naselbina, ki se razprostira več milj daleč in široko po holmičastem ozemlju, ter obstoji iz večjih in manjših dvorcev, mej katerimi je raztresenih na tisoče koč in malih šotorov. Cest v tem mestu ni razun nekaterih začetkov, ki obetajo postati glavne ceste evropejski urejenega mesta Addis-Abeba.
Sprevod se približa cesarjevemu dvoru. V preddvoru so čakali podkralji s slavnostnim spremstvom. V bližini prestolne dvorane je stopilo odposlaništvo v sprejemno dvorano, v katere širokem prostoru je vladal božanstven polumrak.
Ta kraj je podoben notranjščini kake cerkve. Globoko v ozadju, skoro neviden, je sedel na vzvišenem odru, obloženem z dragocenim blagom, vladar Etijopije v najbogatejšem kostumu, z dijamantno krono na glavi, obdan od velikašev svoje države.
Po mehkih preprogah je korakalo odposlaništvo proti vladarju, pred katerim se je po pred-
oziru tako različna in nasprotujoča si, da bazirajo poročila raznih časopisov veliko več na samem kombiniranju, brez vsake podlage. Kakor pa je ves položaj, je težko verjeti, da bi sprejela Rusija take pogoje Japoncev, ki bi bili preponiževalni. O kaki vojni odškodnini noče Rusija do zdaj še ničesar slišati, med tem ko je pri Japoncih to ena prvih zahtev.
Premirje ?
„Standard11 poroča iz Amerike, da skleneta prej obe vojskujoči se državi šesttedensko premirje in temu sledi mir.
Položaj v Mandžuriji.
Japonci so izpremenili najprej nekaj svojih prvotnih pozicij, potem pa so začeli prodirati počasi proti zapadu. Tudi Linjevič poroča, da prodirajo japonske predstraže, obstoječe iz pehote, kavalerije in gorske artilerije, ki je oborožena z brzostrelnimi topovi. Japonci naj bi pregnali pri tem spopadu Ruse iz štirih pozicij.
Ruska na morju.
Pomožna križarka „Dnjepr" je potopila angleško ladjo „St. Kildo", ker je imela konterbando na krovu. Moštvo in pošto je vzela k sebi in jo izročila potem neki holandski ladji.
Štajersko.
Domžale* — v vsenemški luči.
Kaj Nemci hočejo na slovenski zemlji, to kažejo pri vsaki dani in izsiljeni priliki tako pri nas na Štajerskem, kakor i povsod med nenemškimi narodi. Oni hočejo druge narode gmotno izkoristiti za svoj žep, obenem razširiti svojo oblast in last čez svoje ozemlje, pri vsem tem pa z Nemcu lastno hinavščino trditi, da so prišli v tuje zemlje edino le z namenom, da kraj dvignejo gospodarski in kulturalno. Ko so ob žuljih nenemškega prebivalstva obogateli, ko so se tudi številno na tuji zemlji do dobrega utrdili, pa začno polagoma kazati domačinom roge ter se jim v obraz rogati zaradi kratkovidnosti, s katero so jim (Nemcem) naredili prostor v svoji hiši. Mesto nemške hvaležnosti žanje zdaj domače ljudstvo nemško zaničevanje in sovraštvo! To je cilj in konec nemške kolonijalne politike, katere je Vsenemce naučil prvi nemški politični ju-nak — Bismarck.
Tako zaničevanje in sovraštvo čuti od strani privandranih tirolskih lakotnikov slovensko ljudstvo v Domžalah. Izpočetka so se ti ljudje kazali domačinom prijatelje, živeli so ž njimi v rodbinskih in drugačnih odnošajih kot domači med domačimi, se učili našega jezika in med Tirolcem in Domžalčanom nisi našel druzega razločka, nego da so bili oni slučajno Tirolci. Tako je šlo leta in leta, mej tem so prihajali novi Tirolci, zidali so nove tovarne, množili si premoženje, zidali si lepe vile in začeli živeti kakor velika gospoda. Vse to so si prido-bilivtujini, t.j.na slovenski zemlji! Ako bi se bili obratno na ta način Slovenci naselili na Tirolskem in tam obogateli — prepričani smemo biti, da bi se bili zavedali hvaležnosti nasproti doma- ! činom Tirolcem, a vrh tega bi bilo še celo mogoče, |
pišu ceremonijela priklonilo trikrat. Minister Ilg je predstavil člane misije in cesar je pozdravil vsakega člana podavši mu roko.
V sporazumju z državnim ministrom je nagovoril Menelika načelnik ekspedicije in mu izročil lastnoročno pismo cesarja Franca Jožefa L, katero je vladar z veseljem sprejel.
Ta svečani akt se je vršil ob grmenju 21 topov, j ki so oznanjali deželi, da je lepa Etijopija stopila v . prijateljsko zvezo z novo državo.
Nato je sedla misija na zlate stole in cesar Menelik je izpraševal goste, kako se počuti naš cesar, kako so potovali in razne druge reči.
Po svečani avdijenci so se podali gostje v za nje pripravljeni dvor podkralja Ras Wolde Giotgis, priklonivši se še prej trikrat pred Menelikom.
Naslednjega dne je Menelik sprejel načelnika misije v privatni avdijenci. Etijopski vladar je prišel k tej avdijenci v navadni noši svoje dežele.
Za tretji dan je določil cesar Menelik izročitev dekoracije reda in daril, katere mu je poslal cesar Franc Jožef. Mej grmenjem 21 topov se je vršil tudi ta svečanostni akt.
člani misije so bili povabljeni tudi k obedu, kakoršne prireja Menelik vsako nedeljo svojemu narodu.
Ta nad vse interesanten igrokaz se vrši v orjaški prestolni dvorani, ki obsega pet do sedem tisoč
da bi se bili še ponemčili in dvignili nemški ugled in nemško narodno blagostanje.
Kako pa delajo Tirolci v Domžalah danes, ko morajo priznati, da bi bili ostali še vedno ubogi siamnikarski krošnjarji, kakor so bili tiste čase, ko so raznašali z lačnim želodcem po svetu slovenske slamnike! Ostali bi bili lačni krošnjarji, da jim domžalsko ljudstvo ni odprlo gostoljubno svojih duri in jim s svojimi žulji pomagalo na ugodnih svojih tleh do boljše eksistence, do — bogastva! V te pri-capljane Tirolce je zašel Bismarckov duh (ali pa so ga prinesli že seboj in le skrbno skrivali, dokler se niso odebelili!), začeli so odrivati domače ljudi na vseh koncih in krajih; od njih niso več kupovali kit, ali pa za sramotno ceno in se sploh začeli kazati, da Slovencev zdaj več ne potrebujejo. Ko so se čutili varne dovolj, ustanovili so si nemško šulvereinsko šolo in začeli izzivati domače ljudstvo, kar se je dalo. Domžale so začeli razglašati za nemško posest, vkljub temu, da jih že pristno slovansko ime tega' kraja bije po nemških zobeh!
Višek izzivanja pa je bilo slavlje „blagoslov-Ijenja" zastave njih društva „Andreas Hofer", ki pa ni bilo nič druzega, nego najdrznejša provokacija naše narodnosti.
Andrej Hofer je bil uzor narodnega junaka na Tirolskem proti udirajočim Francozom. Pravcato onečaščenje njegovega imena pa je, ustanavljati društvo tega imena na tujih nenemških in neti-rolskih tleh z namenom, to društvo izrabiti za vsenemške težnje! Hofer je branil svoj narod proti tujcem v nj ego vi domovini; njegovo ime pa so ponižali domžalski Tirolci za napad na naš narod, mej katerim žive!
Proti takemu drznemu žaljenju naše narodnosti bi bil na mestu najstrožji odpor! Recimo, da bi bili kaj tacega zagrešili Slovani na nemških tleh. Kaj bi bil odgovor? Tekla bi slovanska kri, in po vsej pravici, Nemci domačini pa bi gledali, da čim prej brez sledu iztrebijo iz svoje srede slovanske izzivače.
Kako pa so se obnašali v Domžalah Tirolci in v namen izziva nj a prispeli germančki iz Ljubljane, Celja, Celovca itd.? Oni so streljali na naše ljudstvo, metali kamenje in zmerjali Slovence, da grje zmerjati ne zna niti cigan!
Danes pa piše o teh dogodkih celjska „Vahta-rica", ta najostudnejša smetišnica vseh nemških listov, tako, da se človeku zdi čudno, kako da sme v Avstriji izhajajoči list tako pisati. Enakovredne temu Umazanemu lističu so tudi neke „Deutsche Stimmen11.
V članku Prvaške nasilnosti v Domžalah “ pravi celjski listič, da si je slovensko ljudstvo s tem dogodkom nadelo pečat „izmečka človeštva" ! Iz vsega tega članka smrdi gnojna kaluža laži, obrekovanj in blatenja našega naroda, kateri se opisuje kot narod hudodelcev, barbarov itd. Ta članek ne zine besedice o obnašanju Nemcev, pač pa vse, kar so počeli oni, vali na Slovence. Slaba vest nekega „očividca", ki je poročal „Vahtarici", gleda iz vsake črke, a svojo tolovajsko vest si hladi v strupu psovk, ki jih meče na naš narod! Očividno name-favan naskok s to veselico na naše narodne pravice prevrača tako, kakor da so Slovenci pripravljali na- * *
°seb. V tej dvorani obeduje torej ob nedeljah pri Uarodnem obedu trideset do štirideset tisoč ljudij v Več zaporednih serijah.
Angleški poslanik je na čast avstrijski misiji Priredil veliko dirko, ki se je vršila v navzočnosti lesarja in več tisoč Abesincev.
Avstrijska misija na etijopskem dvoru ima velik Pomen za našo kolonijalno politiko. Avstrija se do-sihdob ni mnogo pečala s prekomorsko trgovino in ^i imela posebnih zvez s tropičnimi deželami. Zaradi
*ega se o njej danes, ko vse sili čez morje, s stališča kolonijalne politike ni mnogo govorilo.
Italija, Angleška, Francoska in Nemčija so bile ko davno zasnovale svoje zveze na dvoru Meneli-kovem in te zveze že donašajo koristi tem državam, ^loneliku in njegovim narodom pa škodo, ker morajo ^ žrtvenik evropske kulture pokladati lepe žrtve Sv°jega prejšnjega miru in blagostanja.
V koliko se bode Avstrija udeležila na tem "blagoslovu" črne Etijopije, koliko miljonov bo odnesla avstrijska podjetnost iz Abesinije, se še ne ve, §°tovo pa je, da Slovanom ne bo koristila nobena avstrijska prekomorska politika, dokler se ne dvignemo na višjo stopinjo narodnega gospodarstva in ^°kler bodo vladali na naših zakonodajnih centrih nam skrajno neprijazni odnošaji.
pad na nemške „Domschale" in dejstvo, da so raz-sajači iz Ljubljane in Celja prišli s kamenjem in revolverji napadat mirno slovensko ljudstvo, prevrača zopet tako, kakor bi bili razni komiji in nemška sodrga — Slovenci!
Kdo je tisti, ki se poslužuje brutalnega orožja, to so Nemci v zadnjem času že večkrat pokazali, mej drugim s pobijanjem oken na hiši družbe sv. Mohorja v Celovcu, — in kdo je tisti, ki s surovo silo hoče prodirati v tuji deželi, to vedo Nemci prav dobro, ker s to taktiko upajo doseči svoj — veliko-politični namen!
Nam Slovencem pa morajo dogodki, kakor v Domžalah, slednjič vendar že odpreti oči, da vidimo, kam nas pripelje naša lena prizanesljivost nasproti našemu najhujšemu sovražniku Nemcu!
Nemška zverina. „Vahtarica", njen tovariš „Štajerc" in te vrste nemški listi v enomer poročajo o slovenskih tolovajih in s tem hočejo povedati svetu, da ni tako surovega naroda, kakor so Slovenci. Prav previdno pa molče o hudodelstvih, katera doprina-šajo nemški bratci dan za dnem! Ako bi hoteli zbirati to nemško hudodelsko kroniko, nabrala bi se kaj kmalu cela — knjiga. Le tako zaradi — lepšega bodi omenjen en slučaj izmej drugih sto. Delavec Anton Fleischhacker in njegova žena sta stala te dni pred graškim sodiščem. Živinski oče je tako pretepal svojega štiri mesece starega otroka, da je otrok vsled ran umrl. Zločinec je priznal, da je pretepal otroka, ko je bil še le — 11 dni star. Pretepal je otroka še pozneje in mu zlomil obe roki, desno nogo in tri rebra. Ko je bil otrok tri mesece star, mu je vlil v usta toliko močnega ruma, da je otroka skoro zadušilo. Vse to trpinčenje lastnega otroka je žena mirno gledala. Sodišče je njega obsodilo na 8 mesecev, njo pa na 14 dni zapora. To pa ni — „Per-wakische Erziehung"!
„Štajerc" in zmaga na Češnjevcu. Stranka „Štajerčevih" pijancev in političnih propalic je napela^ vse strune, da zmaga pri občinskih volitvah na Češnjevcu. Trikrat so skovali rekurz proti izidu volitev in trikrat pogoreli. V svoji onemogli jezi išče „Štajerc" zdaj osvete. Izmislil si je, daje pri občinski blagajni bil primanjkljaj 2000 K in da so zaradi tega „klerikalci" hoteli obdržati še nadalje komando v občini. Ako se „krota" ne zna drugače izviti iz zagate, pa si kaj izmisli!
Tako si pomagajo. Kaj se izve iz „Štajerca", česar bi nikdo ne slutil! 1 Ptujski pek Ornig bi bil rad postal državni poslanec za mariborski okraj. Ker pa ga volilci previsoko „čislajo", da bi ga volili v — avstrijski parlament, si je ptujska „krota" v pokritje Ornigove blamaže izmislila to-le: V neki gostilni v Ptuju se zbirajo Ornig in njegovi pristaši na „važne politične pogovore". Te pogovore pa je vlekel na ušesa — čujte, kako duhovito! — neki vohun, ki ga je pošiljala „Sudsteierisehe Presse" v ono gostilno. Pogovori, ki so jih imeli „visoki gospodje" t. j. pek Ornig in tovariši, so prišli tem potom v list. Ker so ptujski diplomatje tega vohuna izvohali, naučil jih je Ornig, naj po njegovem odhodu omenijo, da bo Ornig kandidiral. Po tej poti bi se bilo torej izvedelo, da Ornig kandidira. Blamaža je torej na strani Slovencev, ki so šli Ornigu na lim, meni ju-deževsko glasilce „Štajerc", — a mi smo mnenja, da je to stvar o tistem „ogleduhu" in „političnih pogovorih", ki pridejo v liste, lepo iztuhtal „Štajerčev" rednik, da reši blamiranega peka Orniga, kateremu je grozdje prekislo. „Štajerčev" urednik dobi za ta izum pri Ornigu najbrž zastonj „kifelce" in žemlje.
Brezobrestna posojila. Čuje se, da so dobili
400.000	K brezobrestnega posojila za vinograde, in sicer ptujski okraj 132.000 K, mariborski, ormožki, rogaški, slov. bistriški, šentlenarski, lipniški, kozjanski, brežiški, radgonski, šmarijski, konjiški, celjski, sevniški in cmurski okraj skupno 267.800 K posojila za obnovljenje vinogradov.
Murski Sokol ne sme poleteti v Ormož, tako jo prepovedalo ptujsko okrajno glavarstvo. Ljudstvo je silno ogorčeno in se je takoj pritožilo v Gradec in na Dunaj.
Slovenska zmaga. V Šoštanju so pri občinskih volitvah, katere so bile ovržene lanško leto na pritožbo Nemcev, zopet zmagali Slovenci.
Akad.-tehn. društvo „Tabor" v Gradcu priredi dne 17. t. m. I. izvanredni občni zbor za letni tečaj 1904/05 z običajnim vsporedom. Lokal: „Hotel Kaiserkrone", Farbergasse.
Doktorjem filozofije je bil v avli graške univerze promoviran v petek, 16. t. m. g. Simon Dolar. Čestitamo!
Koroško.
Nemški Mihel spi. Kolikor izdamo Slovenci prostovoljno in neprostovoljno „za nemško stvar", ne glede na to, koliko gre našega denarja v roke nemške trgovine in industrije, našteli bi lahko vsako leto lepe svote denarja. Kajti Nemec se vkljub svojemu nemškemu ponosu vendarle nikoli ne brani slovenskega bakra in nikla ter bankovcev. Vendar pa vprašuje koroška „Bauern-Zeitung", ako nemški Mihel spi, češ, da znaša svoj denar za češko „Šolsko matico" s tem, ker pije — plzensko pivo in da je plzenska meščanska pivovarna zvišala svoj prispevek k „Šolski matici" od 4 vinarjev na 8 vinarjev pri vsakem hektolitru, kar znaša ob letnem prometu
600.000	hektolitrov najmanj 50.000 kron. Nemški Mihel, ki pije rad izborno plzensko pivo, prinaša torej nehote svoj obolus na žitvenik češke narodnosti. „B. Z." ga zaradi tega vprašuje, če spi. Da, tudi Slovenci bi se morali zdramiti in s podpiranjem slovanskih podjetij delati na korist slovanski stvari.
Podporno društvo za slovenske dijake koroške se je ustanovilo prošlo sredo z občnim zborom, na katerem so se volili v odbor sledeči gospodje: Lambert Einspieler, stolni prošt v Celovcu; dr. Janko Brejc, odvetnik; c. kr. profesorji: J. Apih, dr. J. Arnejc, Iv. Hutter, Iv. Scheinig v Celovcu; A. Hribar, J. Hochmuller v Beljaku, dr. Hudelistv Velikovcu, A. Svetina, c. kr. notar v Pliberku, in župnik Fr. Katnik na Brnci.
Slovenska čitalnica v Celovcu je imela prošlo sredo svoj občni zbor, na katerem se je izvolil sledeči novi odbor: Predsednik prof. Tomo Schrey, podpredsednik dr. Brejc, tajnik urednik Ekar, blagajnik prof. dr. Arnejc, odborniki dr. Brence in bančni ravnatelj Skorkovsky; namestnika Hochmuller v Beljaku in dr. Hudelist v Velikovcu.
Primorsko.
Nadvojvoda umrl. V torek zvečer ob 6. uri in pol je umrl na Reki nadvojvoda Josip. Truplo pokojnika prepeljali so v Budimpešto. Pogreb se bode vršil v nedeljo ob 4. uri popoldne. Ta dan dospe v Budimpešto tudi naš cesar, da se udeleži pogreba. Po pogrebu pa se takoj vrne na Dunaj.
Smrt goriškega župana. V soboto je umrl v Gorici goriški župan dr. Karol Venutti v 57. letu svoje dobe. Pokojnik se je rodil v Gorici 1. 1848. Oče mu je bil trgovec rodom Furlan, mati bila je pa Slovenka iz Solkana.
Inženir aretovan zaradi vohunstva. V soboto so na Dunaju aretovali inženirja Petra Contina, katerega je policija že dlje časa zasledovala. Našli so pri njem vse polno spisov in risanj. Narisanih- je imel posebno mnogo naših utrdb. Contin je bil že 1. 1890. aretovan zaradi vohunstva.
Stavka mizarjev, kolarjev in kovačev. V Gorici so začeli v torek stavkati mizarji, kolarji in kovači. Mizarji so zahtevali od svojih gospodarjev 9 urni delavnik in 20% povišek plače. Kovači in kolarji so istotako zahtevali od svojih gospodarjev 9 urni delavnik, a 30% povišek plač. Ker niso gospodarji ustregli tem zahtevam, začeli so torej stavkati.
Toča. Pretekli pondeljek je razsajala po Goriškem nevihta s točo. Toča je pobila okoli Rihen-berga, v Dobravljah, v Velikih in Malih Žabljah.
„Vojska ho." Letos je imel VIL lovski bataljon vojaške vaje na krnskih planinah. Ta bataljon je nastanjen v Kanalu in v Tolminu. Ker tod okoli še nikoli ni bilo vojaških vaj, se je prebivalstvo začelo resno bati vojne.
Razstava. V Mirnu pri Gorici, kjer so slovenske tovarne za usnje in izdelovanje čevljev, je bila binkoštne praznike lepo urejena in dobro obiskana razstava čevljev in usnjarskih izdelkov.
Pobegel italijanski pomorščak. Iz Benetk je te dni pobegnil pomorščak italijanske mornarice Pozzi ter je odnesel s seboj razne vojne načrte. Pozzi je pobegnil na Dunaj. Iz Rima se poroča, da so Pozziju že prišli na sled in da se nahajajo ukradeni načrti že zopet v rokah ital. poslaništva na Dunaju.
Doma in drugod.
Poslanska zbornica se je zopet sešla 14. t. m. Med vladnimi predlogami je tudi zakon o prodaji vojaškega skladišča in nekdanje vojaške bolnišnice na Dunajski cesti v Ljubljani. Slovenski poslanci so interpelirali glede dogodkov v Domžalah. Hudo sta se sporekla dr. Tavčar in grof Sternberg.
Osebne vesti. Za predstojnika c. kr. železn. prometnega urada je imenovan g. V. Hrašovec. Okr. sodnik v Metliki g. J. Šumer je premeščen v Škofjo Loko.
Domžalske dogodke bo vsled odredbe deželne vlade preiskavalo litijsko okr. glavarstvo, ker bosta kamniški okr. glavar in komisar zaslišana kot priči.
Z zgradbo II. državne gimnazije v Ljubljani začno baje že letos. Sedanji prostori so tako nedostatni, da je z zdravstvenega stališča nujno želeti, da se gradnja novega gimnazijalnega poslopja kolikor mogoče pospeši.
Občni zbor e. kr. kmetijske družbe kranjske bo v četrtek dne 6. julija t. 1. ob 9. uri dopoldne v dvorani „Mestnega doma“ v Ljubljani.
Slovesna otvoritev Kadilnikove koce na Golici se vrši v nedeljo 18. t. m. Otvoritve se udeleže tudi koroški Slovenci. Začetek slavnosti bo ob 11. uri dopoldne. Jutranji (planinski) vlak odhaja iz Ljubljane ob 5. uri zjutraj. — Vrlo slov. planinsko društvo zasluži vsestranske podpore.
Iz „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev*. Za letošnjo XVII. glavno skupščino „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" v Pulju dne 13., 14. in 15. avgusta so prijavljene nadalje sledeče razprave: Naj novejši pojavi na šolskem polju. Poročevalec gosp. J. Brinar, učitelj v Sevnici. II. Učiteljski stan, — najlepši stan. — Študija slovanskega učitelja ob jezikovni meji. — Stavki: 1. Ob jezikovni meji naj delujejo najboljše učiteljske osebe. 2. Ob jezikovni meji naj skrbi učitelj v prvi vrsti za svoj ugled. 3. Ob jezikovni meji zbujaj učitelj v šoli in zunaj šole pravi domoljubni slovanski čut ter krepi slovanske korporacije (društva, zadruge). V šoli in izven nje bodi pravičen v jezikovnih in narodnih vprašanjih. III. Predlog: „V bodočem letu zboruj „Zaveza* na Koroškem". Poročevalec g. Iv. Lapajne, ravnatelj v Krškem.
Zveza slov. pevskih društev. Letošnja redna skupščina odposlancev bo v Ljubljani dne 9. julija.
Društvo za promet tujcev. Pri deželni vladi v Ljubljani morajo biti dokaj dobri prijatelji Slovencev. 15. pr. m. so bila vložena pravila v potrjenje omenjenega društva v slovenskem jeziku in že je zvedela o tem — celjska „Vahtarica". Le-ta hoče zdaj vedeti, da je društvo za promet tujcev falzifikat, ki nima druzega izvirnega, nego slovenski jezik, v katerem so zaznamovana pota itd., sicer pa je posnetek nemških takih društev, ki so razširjena po vsej Nemčiji. Kako naivna je ta „Vahtarica" I Ali imajo samo Nemci taka društva in noben drug narod? Ne Francozi, ne Angleži in noben drug narod nima takih društev, samo Nemci! In pri vsem, kar storimo Slovenci, posnemamo le Nemce! Ti preuzorni Nemci! Ker pa noben narod toliko ne posnema, ko Nemci, in ker ima malokateri narod tako malo izvirnih t. j. zares svojih, ne ukradenih idej, ko Nemci, tedaj vprašamo, od koga pa torej posnemajo Nemci? Tudi pravi, da se bo s slovenščino malo služilo prometu s tujci, ker najmanj 95 odstotkov tujcev na Slovenskem ne razume slovenskega jezika. To je pa zadel na klin! Rusi, Čehi, Hrvati, katerih vidimo in si jih tudi želimo čedalje več med „tujci", ki obiskujejo naše kraje, naš slovenski jezik prav dobro razumejo. Drugi naj si pa pomagajo tako, kakor si pomagajo oni tujci na — Nemškem, ki ne poznajo nemškega jezika, pa Nemci zaradi njih vendar rabijo le svojo blaženo nemščino! Naše društvo za promet tujcev pa je na ta način najbolje pokazalo, kakih tujcev si najbolj želimo v svojo lepo domovino.
Prvi častni doktor češke tehnike v Pragi je postal vrhovni deželni maršal princ L o bk o vic.
Potres v Skadru. Potresa v Skadru še ni konec. Potresni močni sunki ponavljajo se še vedno vsaki dan in provzročujejo zopet nove škode. Podzemsko bobnenje se čuje neprestano.
Škodljivci na sadnem drevju. Sadno drevo ima kakor vinska trta obilo sovražnikov. Mej drugimi škodljivci poznamo jako nevarnega hrošča, ki živi med lubjem in lesom ter drevo v kratkem času popolnoma pokonča. Ta hrošč je črno-rjave barve in svetel. To je eden najnevarnejših sadnih škodljivcev, proti kateremu ni druzega sredstva, nego vejo ali tudi celo drevo, na katerem smo ga dobili, odžagati in sežgati.
Ameriški mesni sindikat. Preko Londona se poroča: Vsemogočni mesni sindikat, katerega sedež je kakor znano Chicago, je ravnokar nakupil v Floridi in Alabami orjaška posestva, na katerih bo gojil živinorejo v največjem obsegu. Vsled tega bo izključena vsaka konkurenca z ameriškim mesom kljub carini in voznini celo v Evropi.
Američanka. Učiteljica Ana Millerje bila pred dvema letoma odpuščena iz službe, ker je pisala nedostojna pisma nekemu učitelju ter zakrivila še več
podobnih nerodnosti. Po odpustu se je vzdignil proti nji odvetnik dr. Harvey. Zaprosila je sodišče, da postopa proti razžaljivcu, toda ni mogla dobiti med odvetniki zagovornika. Sklenila je, da si postane sama zagovornik. Takoj se je lotila pravniških študij. Po dveh letih marljivega učenja je napravila izpit ter dobila dovoljenje, da postane zagovornica v kazenskih zadevah. Takoj je zopet pričela pravdo proti dr. Harveyu ter zahtevala odškodnine 200.000 dolarjev. Pri sodišču se je pokazala tako spretno zagovornico, da je z zagovorom in s svojo krasno postavo očarala slušatelje. In res je dognala, da ji mora ža-lilec plačati 70.000 dolarjev.
Vrečarica. Na helgolandski obali so nedavno vjeli ribo, katera se po vsej pravici imenuje „vrečarica*, ker je popolnoma podobna vreči. Riba je šploh tako čudovita prikazen, da jej gre prvo mesto med čudaki živalstva. Ko so ribo vjeli in jo spravili v tomun, izprva niso zapazili, da se je drži okrog in okrog po koži vse polno morskih živalic. Šele drugi dan so opazili spremembo na njeni vnanjosti, ko so brez sledu izginile ž nje vse živalice. Nato so natančno pregledali ribo in v veliko začudenje našli, da se je riba — popolnoma okrog obrnila, kakor se obrne vrečo. Ta zmožnost ribe, obrniti svojo vnanjo stran na znotraj, je čudovita igra prirode in služi ribi v to, da si pridobiva potrebne hrane. Ko se je na njenem lepčastem životu nabralo zadostno število živalic, pričenja riba polagoma obračati svojo vnanjo kožo na znotraj ter na ta način spravi v se vse male ribice, polže in žuželke, da jih prebavi. Mej tem pa se na novo nabirajo druge živalice na enako lepnati koži, katero je obrnila na zunaj, katere požre na enak način, ko so bile prebavljene prve. Ribičem, ki so to čudovito ribo vjeli, se je ponudilo
15.000	kron, a se ne morejo za to ceno ločiti od svojega plena in pričakujejo bogatejše ponudbe.
lekarnarja A. Thierry-ja balzam in centifolijsko mazilo. Ne samo v jeseni in pozimi doma, temveč še posebno v vročem poletnem času in n/i potovanju nam te dve splošno znani, zanesljivi sredstvi v vseh slučajih dajeta izvrstno pomoč. — Imenovati se smeta prava pomočnika v sili pri tolikrat pojavljajočih se napadih slabosti in vročine, pri omedlevici, posebno ob času sadja in kumar pri velikokrat nastopajoči koliki, driski, pri krčih, nerednem prebavljanju, prehlajenju, pri oku-ženju po slabi pitni vodi itd. — Mazilo pa je nenadomestljivo za vse rane, zmečkanine, ture, žulje, sploh za rane vsake vrste. To dvoje sredstev naj bi se v zadostni množini imelo vedno pri sebi, ker pomagata v najhujši sili vsaj toliko časa, da pridemo do zdravnika. — Kdor še ne pozna teh zdravil, prejme na željo v svoje popolno prepričanje zastonj in poštnine prosto knjižico z več tisoč originalnimi zahvalnimi pismi. — Zavrniti je treba vsa druga ničvredna ponarejanja in pri vseh pismih in naročilih naslovljati natančno na lekarno A. Thierry v Pregradi pri Rogaški Slatini.
listnica uredništva. Gosp. F. na G.: Zadnji dopisi mnogo boljši od prejšnjih. Nadaljujte tako. Živio!
Gosp. L. v L.: Vaš članek neporaben, ker se naslanja samo na slutnje in domnevanja, takega gradiva pa ne moremo priobčevati.
Gosp. V. v S. B.: 1.) Zaradi uredniške tajnosti ste povsem brez skrbi. 2.) Sprejemamo tudi anonimne stvari, a le če smo prepričani, da je stvar povsem resnična. Drugače izključeno. 3.) Po našem mnenju: ne. Živio!
iz
SlBlfllcJS s kožo, kilo po 1 gld., brez kosti po gld. 1T0, H K Empiegeta brez kosti po 90 kr., slanina in suho meso po 80 kr., prešičevi in goveji jeziki po 1 gld., glavina brez kosti po 50 kr.
3 »oci er*, dunajske po 80 kr., a la krakovske, fine po *>3 Ži O sKti C ¥ B 65 ] gpp, jz šunke zelo priljubljene po gld. 1;20, a la ogrske, trde po gld. PoO, ogrske fine po gld. P80, kilo. — Velike klobase ena 20 kr.
brimovec pristen, liter od 70 kr. do we» Wt£&®Sg gpp pso., brinov cvet liter gld. 1'50. To priznano dobro blago pošilja po povzetju od 5 l(il 10	naprej prekajevalec in razpošiljalec živil
Janko Em. Sire v UCi'anjn.
F er d. Lev. Tuma:
„V znamenju življenja"
Cena K V50, po pošti K 1‘60. — Naroča se pri L. Schvventnerju v Ljubljani in v tiskarni A. Slatnar v Kamniku.
/in '
g®?- Najbolje za zobe. : i
1

Izborno zalogo raznovrstnih
novih in starih vin v sodih m
| steklenicah priporoča
Anton Muller
vinotržec v Domžalah (Kranjsko).


30^301
a / 9<
_	4
Lekarnarja A. TKIERRY-ja -------------------
"3!? to oriste"le s tri°vs|<||soi|ni1 reiis ^
zeleno varstveno znamko z n11 x Najstarejše domače sredstvo zoper prsne pljučne bolezni, kašelj, izmečke, želodčni kr ^ pomanjkanje teka, pehanje iz želodca, zop /g zgago, napenjanje, telesno zaprtje, influenc 1 za rane, zobne bolečine itd. Poštnine prosto do VSI 'C poštne postaje z zabojčkom: 12 malih ali 6 velikih st ša kienic 5 kron, 60 malih ali 30 velikih 15 kron.	•
S: centifolijsko mazilo i
To mazilo izvrstno deluje zoper vnetj >)I Pri vseh, še tako zastarelih bolečinah, poškodbah, rana ima gotov uspeh, ali pa olajša bolečine. S poštnino, poštno sprei nico in z zavojem vred veljata 2 lončka K 3'60. Pristno le iz lekarn pr „pri angeiju vat*hu“ A. Thierry-ja v Pregradi pi , Rogatcu, kamor je pošiljati naročila.
Popolno prepričanje o nenadomestljivosti teh sredstev dokazujejo Vam zvezki z več tisoč zahvalnimi pismi, ki se pri-denejo vsaki pošiljatvi balzama zastonj ali pa se na željo pr -sebej dopošljejo.	14 j"
^ 0 B ©	Zdravje je največje bogastvo l	* S |
'apljioe sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice SV. MARKA se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. -
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ubla-žujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Prežend velike in male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele raditega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom:
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajsterica se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franko J Imam na tisoče priznalnih pisem, ki jih
dostavljena na vsako pošto:
1 ducat (12 steklenic) 4 — 2'ducata (24 steklenic) 8-— 3 ducate (36 steklenic) 11- —
K.
K.
K.
ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim uspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdraveli.
4 ducate (48 steklenic) 14-60 K.
Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar;
5 ducatov (60 steklenic) 17 — K.
Stjepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd.
Ustanovljena 1.1360. JflSStilfl lokSHlB,	Ustanovljena 1.1360.
Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka.	19
Zdravje je nagwečje bogastvo!
«- ____________________________—»
P
I
/SO
’le1
St
je
vin