244 Kratkočasno berilo. Gluhonema šivilja.*) Ni davno, ko grede po ulicah zagledam vse polno ljudi pred izložbinim oknom neke prodajalnice, ki vse zamaknjeni ogledujejo — Bog ve kaj tako posebnega* Tudi mene mika zvediti, kaj li bi to bilo; pridružim se toraj množici in — kaj vidim? — Zad za Šipo pri okni sedi v novošegini obleki mlado dekle prečudne lepote, pa hiti šivati kar neprenehoma in tako naglo in lepo, da vsi gledalci strmimo. Al najčudneje na vsi njeni posebnosti bilo je to, da pri vednem in silno naglem gibanji prstov in rok bil je ves ostali život v popolnem pokoji: ni krenila ne glave ne ram ne nog, in vsa gnječa gledalcev zunaj na ulicah in vse živo gibanje znotraj po prodajalnici ni bilo v stani jo nagniti, da bi bila le enkrat sem ali tje obrnila svojo prelepo glavico. Slepa in gluha za vse zmotnjave, pazi le na svoje *) Navadno bi se reklo: „mutasta mojakra." Ta povest je posneta po nemški: „Die Taubstumme von Boston" iz letošnje „Schnell-Post" št. 15. 245 delo; vedno nove vrste šivov (stihov) drče ji kakor vsi-pane izpod prstov na platno in vedno nove kose popri-jema v delo, izvrševaje vse tako jadrno in popolno, da gledalec ne ve, komu bi se bolj čudil: ali njeni nenavadni mojstrii ali vse presežni lepoti. Nekteri gledalci pripovedujejo , da že več dni za-drugoma nahajajo to prečudno dekle vedno na istem mesti, vedno v istem delu, in tako ob vsaki uri dneva; še nihče je ni vidil le za hip kreniti se z mesta. Nje sijajna lepota privabljuje zmiraj le več gladalcev k oknu; posebno pa gizdalini preže na-njo — zlasti opoldne in zvečer, češ: vsaj zdaj pride ven, in vidili bomo, kam zahaja. — Toda vse čakanje bilo je zastonj, kajti ta krasotica tudi takrat ne zgine od okna; tam prešiva ves ljubi dan od zora do mraka, dokler se prodajalnica ne zapre. In vendar je ves ta čas še nihče ni vidil ne jesti ne piti! Jez, neverjemši teh marenj , vendar pa gnan od radovednosti in željin zvediti kaj zanesljivega o njej, le stopim v prodajainico, ker njen gospodar je moj znanec, ter ga natihoma zaprašam: kdo in od kod da je ta prečudna šivilja, in koliko resnice je na tem, kar zunaj gledalci marnjajo o njej. Mož pa mi glasno odgovori: Prijatel, govori brez skrbi le na glas, kajti ta mlada gospodičina, ki šiva tam pri okni, je gluhonema (mutasta). Sicej je pa vse resnično, kar si o njej že zunaj slišal. Če pa želiš še kaj več in natan-čjega zvediti, stopi z mano v to stransko sobico, in povem ti na drobno vso zanimivo zgodovino te izvrstne umetnice. Stopivši v sobo se vsedeva in prijatel začne: To čudovito dekle je iz severne Amerike — iz mesta Bo-ston-a. Njen oče je delalec v sloveči fabriki gospoda Orover-a in Baker-a v tem mesti; v tej fabriki je izrastla in se šivanja izučila do tiste izurjenosti in do-vršnosti, kteri se nihče ne more prečuditi. Al vse to še ni čudež; skušnja uči, da ljudje, ki se pečajo vedno z istim delom, izurijo se v tem do tolike spretnosti, da je zavzetno. Al ta amerikanska šivilja ima vrh te vse presežne mojstrije še to lastovitost, da med šivanjem giblje le s prstmi in rokama, sicer ne gane nobenega druzega uda, ter sedi vedno tako neukrenljiva, kakor da bi še dihala ne. Le delo jo veseli in tako je zamaknjena va-nje, da ne misli še na jed in pijačo in se kar ne zmeni za-nju; njej zadostuje šivanje, to je vse njeno življenje, vsa njena slava; druzega si ne želi in ne potrebuje. — Nek Anglež jo je sabo pripeljal iz Amerike v Evropo in popotoval ž njo po Angležkem, Francozkem in Laškem. Kjerkoli se je to čudovito dekle le prikazalo, povsod je vse strmelo nad njeno še nevideno lepoto in mojstrijo. Pred malo dnevi Anglež pride ž njo tudi v naše mesto, in po naključbi se so-znaniva. Potem, ko sem tudi jez vidil njegovo zalo Amerikanko in se nisem mogel prečuditi njenemu naglemu in izvrstnemu šivanju, razodenem mu željo, da bi tudi jez v svojo prodajainico rad dobil tako izvrstno pridno delalko. Anglež, ki pogostoma hodi v Ameriko in v omenjeni bostonski fabriki najde vselej še mnogo drugih enakopridnih in izvrstnih šivilj, da se kmali pregovoriti , da mi za primerno odškodnino prepusti kar pričujočo. Tako sem še le pred malo dnevi dobil to amerikansko šiviljo v svojo službo. Celo nobenih stroškov pa ne prizadene, kajti nič mi ne zaje in ne za-pije, dela pa brez prenehanja tako naglo in dobro, kakor sam vidiš. Vrh tega mi njena sijajna lepota in zanimivost privabljujete v prodajainico zmiraj le več kupovalcev. Tako moj prijatel sklene svojo povest. Jez pa, dasiravno poznavši njegovo resnicoljub]e, vendar le še dvomim nad popolno resnico slišanega, ter seje hočem prepričati — prav po Tomaževo. Približam se torej čudoviti šivilji prav do nje, da natanje vidim in opazujem vse njeno početje in zadržanje. Med tem pa, o čudo! začujem — znotraj v njej — nek zamolkel hrum in drdranje, kakor od vrtečih se kolesic ali vreten, in po vsestranskem ogledovanji se prepričam, da ta prelepa in izvrstna gluhonema šivilja iz Amerike, ki je glave zmešala vsem mladenčem, ki so jo vidili, pa tudi marsikteremu starčku, ki se je še mladega čutil, nic druzega ni bila, kakor — šivalna mašina, tako mojstersko narejena, da vsakdo je mislil, da je živa ženska. Z duš ki.