273
je vrtelo pred očmi. Da, saj je razumel. Kdo pravi, da ni razumel? Vendar bi bil najrajši zakričal, navzočne pobil na tla in pobegnil kakor Cene. Pa se je že v naslednjem trenutku zrušil vase ... Dal se je ukleniti.
Kmetje so prinesli iz koče lestev in iz nje naredili nosilnico. Nanjo so položili Minco, ki se je zopet rahlo zavedela ... V zimskem popoldnevu, ko je veter ponehaval in se je nebo znova preprezalo z oblaki, je po novi gazi v dolino stopala tiha skupina ljudi. Spredaj orožnika s Pirihom, ki je sklanjal glavo in gledal le v pot pred seboj, a za njimi možje z nosili. Ranjenka je zdaj pa zdaj odprla oči in se med gluhim stokanjem ozirala preko pobočja, kakor da med golimi drevesi in grmi išče svojega fanta ... Ni ga bilo. In je znova zatisnila oči.
Tatu in razbojnika Ceneta Žonte ni nihče več videl niti slišal o njem.
JOŽA LOVRENČIČ
SPOR S ČASOM
JVolektiv je danes beseda besed, vse o njem debatira, modruje, a človek kot nikdar osamljen vzdihuje in išče za srečo sled.
Kaj, če bi se vrnili v modrost, ki tako ljubezniva in tiha iz božjega pisma diha in je sladka ko zrel grozd?
Dva in trije in kar bi nas bilo nič več ne bi bili sami — Gospod bi bil sredi med nami in nas družil v bratsko občestvo.
Norim in nisem za naš čas, ki s pravljicami je opravil in se na novo stvarnost postavil in poveličal gmoti obraz?
Bodi, v preprostost ogrnjen bom šel in, ves zamaknjen v legendarnost, pel večne besede udarnost in z njo v kolektivu sreči zorel.
18