Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Libentži (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna štev. 50 lir N A R O C N I N A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis ŠT. 647 TRST, ČETRTEK 25. MAJA 1967, GORICA LET. XVI. NAJ PRIDE DO RAZVEJANE IN SVOBODNE SLOVENSKE ZAMEJSKE SKUPNOSTI! Z naslovom »Odgovor in zaključek« je predsednik SKGZ v Trstu Boris Race objavil v nedeljskem Primorskem dnevniku uvodnik, s katerim želi zaključiti polemiko, ki jo že dalj časa vodi s podpisanim in ki ima za temo: »slovensko manjšinsko predstavništvo, vloga strank ter manjšinskih organizacij pri razreševanju vprašanj Slovencev v Italiji«. Z razliko od svojega sobesednika podpisani takoj poudari, da ni mnenja, da z današnjim sestavkom preneha obravnavati zgoraj omenjeno temo. Za to ima namreč več razlogov. Lahko bi na primer navedel dejstvo, da je časnikar in hkrati politično angažiran Slovenec z določenimi dolžnostmi in političnimi odgovornostmi. Pa pustimo te stvari, ki morda naših bravcev ne zanimajo. Široko, dostojno in izčrpno obravnavanje te teme ni za nas predvsem zato zaključeno, ker se nam zdi tema sama izredno važna, aktualna ter pereča in ker so nekateri zadnji dogodki v Trstu jasno ter nedvoumno dokazali, da hoče slovenska javnost v zamejstvu — zlasti slovenska mladina — priti tem vprašanjem do dna. Človek, ki je občutljiv za slovensko politiko v zamejstvu, ne more po našem mnenju prezreti dejstva, da se je treh »okroglih miz« (v priredbi Društva slovenskih izobražencev, Akademskega kluba Jadran ter uredništev revij Most in Zaliv) udeležilo toliko ljudi — predvsem mlajših — kolikor težko more privabiti kako drugo predavanje ali kaka kulturna prireditev. To je vsekakor jasen dokaz, kako naše ljudstvo zahteva, naj se ti slovenski zamejski politični problemi obravnavajo javno in naravnost brutalno odkrito. S svoje strani lahko izražamo svoje zadovoljstvo nad takim razvojem dogodkov, ker si štejemo le v čast, če smo s svojim pisanjem pripomogli, da so se začeli slovenski politični duhovi pri nas dramiti, mobilizirati in pripravljati na zavestno sprejemanje novih obveznosti. LE IZPOLNITEV OBVEZNOSTI Po tem daljšem uvodu, ki pa se nam zdi nujno potreben, preidemo k zadnjemu članku predsednika SKGZ. Ta najprej skuša dokazati neko svojo prejšnjo trditev, češ da Krščanska demokracija »očitno favorizira Slovensko skupnost«. Kot edini dokaz pa navaja neko sporočilo tajništva Slov. skupnosti, ki jo je objavil goriški Katoliški glas dne 27. oktobra 1966 in ki pravi, da je tržaški demokristjanski poslanec Belci v okviru sporazuma med Slov. skupnostjo in strankami leve sredine posredoval pri vladi v Rimu ter dosegel, da je ta sprejela neki važen ukrep v korist slovenskega šolstva v Italiji. Za nas to ni noben dokaz o »očitnem favoriziranju« Slov. skupnosti po KD, temveč le izpolnitev ene izmed obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma, sklenjenega med Slov. skupnostjo in strankami leve sredine v januarju leta 1965. Da je v Rimu posredoval poslanec Belci, je samo po sebi razumljivo, saj Slov. skupnost nima zastopnikov v parlamentu in od vseh tržaških strank leve sredine ima le KD poslanca v Rimu. Vlada je ukrep v korist slovenske šole izdala pred občinskimi in pokrajinskimi volitvami v Trstu — pravi B. Race — kar naj bi Slov. skupnost izkoristila pri volilni agitaciji. Vse to pa naj bi spadalo v nekakšen načrt o demokristjanskem favoriziranju Slov. skupnosti. Osebno nam je žal, da je do izpolnitve določene politične obveznosti v korist Slovencev prišlo tako pozno, če so k podviza-nju pri izdaji ukrepa kaj pripomogle upravne volitve v Trstu — česar ne verjamemo — pa zahvalimo Boga. Samo po sebi je tudi razumljivo, da je Slov. skupnost izpolnitev te obveznosti sporočila volivcem; ne drži pa, da bi to v volilni agitaciji izkoriščala, čeprav bi ji nihče ne mogel braniti in niti zameriti. To je vse, kar imamo pripomniti k Race-tovemu edinemu dokazu o »očitnem favoriziranju« po KD. če hoče takšno elementar- no politično dejanje imenovati z besedo »favoriziranje«, mu to veselje radi dovoljujemo, vendar naj ne zameri, če poudarimo, da s tem še ni svoje trditve prepričljivo dokazal. ZADEVA JE BOLJ ENOSTAVNA Popolnoma novega prijema pa se je B. Race lotil v nadaljevanju svojega zadnjega članka, ob branju katerega bi človek sodil, da naš sobesednik sedi v samem političnem tajništvu tržaške KD, ki naj bi imelo neki skrivnosten in do potankosti izdelan načrt o sedanji in bodoči politiki do Slovencev v Italiji in vseh teh skrivnosti je baje B. Race deležen. Saj namreč piše o »sramoti«, ki bi za KD predstavljalo dejstvo, da slovenski katoličani niso v njej organizirani; o začasnem prenehanju pritiska na Slov. skupnost; o enem demokristjanskem koraku nazaj, da bo jutri naredila dva naprej itd. Jedro njegovih izvajanj pa je tale odstavek: »...sodimo, da bo od KD odvisno, ali bo Slovensko skupnost, oziroma njen večji del absorbirala. Tega ne bo mogla preprečiti niti samostojna (slovenska, op. pisca) politična formacija niti njen politični kader.« V resnici je zadeva o odnosih tržaške KD do Slov. skupnosti, do slovenskih katoličanov in do slovenske manjšine mnogo bolj enostavna in preprosta, kot izhaja iz — rekli bi — fantastičnih izvajanj predsednika SKGZ. Gre za okrepitev pogodbene moči O odnosih s Slov. skupnostjo: KD (kot tudi ostale italijanske politične stranke) je kratkomalo morala vzeti na znanje njen obstoj, ker je politična formacija, ki je na raznih volitvah prejela tolikšno in tolikšno število glasov; ker ima svoje politične predstavnike v raznih upravno - političnih telesih; ker je — z eno besedo — v tukajšnjem političnem življenju činitelj ter dejavnik, s katerim se lahko sklepajo sporazumi in zavezništva ali pa se vzpostavi razmerje večina — opozicija. Gre torej za klasičen mehanizem, kakršen velja za vsak večstrankarski politični sistem, pri čemer Trst prav gotovo ne more biti izjema. O odnosih s slovenskimi katoličani: kot stranka, ki se sklicuje na krščanska in katoliška načela, tržaška Kršč. demokracija ne more prezreti dejstva, da so slovenski katoličani v tržaški škofiji postali po zadnjem ekumenskem koncilu, kar zadeva cerkveno hierarhijo, avtonomni, ker imajo svojega slovenskega škofovega vikarja. Gre za institucijo, ki je vsekakor načelne važ- nosti. Naravno je zato, da bi se KD ne mogla sklicevati na kake verske, ideološke in druge razloge, če bi hotela slovenskim katoličanom zanikati politično avtonomijo, temveč jim prav po zgledu cerkvene hierarhije takšno avtonomijo mora brez pridržkov priznati. In to ne glede na dejstvo, da nista niti KD niti politična organizacija slovenskih katoličanov konfesionalni organizaciji, to je odvisni od cerkvene hierarhije. Toda ne glede na imenovanje slovenskega škofovega vikarja v Trstu in na ekumenski koncil bi moral B. Race vedeti, da se slovenski katoličani na Primorskem tudi v težkih časih niso nikdar odpovedali, politični avtonomiji in tega prav gotovo ne bodo storili danes na ljubo tajništvu KD v Trstu ali Gorici. Kdor torej govori o absorbiranju slovenskih katoličanov po KD, dokazuje, da ne pozna njihove miselnosti, njihovih političnih tradicij in njihove politične zgodovine, ne glede na dejstvo, da (Nadaljevanje na 3. strani' RADIO TRST A ♦ ‘NEDELJA, 28. maja, ob: 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše: »S splavom po širnem svetu«. (Mirko Kunčič - Saša Martelanc). Igrajo člani R.O.; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi; 15.30 »Vrata«, radijska drama, ki jo je po Kafkovi paraboli napisal Eric Schaer, prevedel Ivan Šavli. Igrajo člani R.O.; 17.15 Obisk v diskoteki; 18.30 Kino, včeraj in danes; 20.30 II slovenske folklore; Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico junija«; 22.45 Antologija jazza. ♦ PONEDELJEK, 29. maja, ob: 11.50 Popevke treh rodov; 12.10 Brali smo za vas; 13.30 Priljubljene melodije; 18.00 Odvetnik za vsakogar; 19.00 Tržaški pripovedniki: »Renzo Rosso«, (iprof. Martin .Tevnikar); 21.00 Obletnica meseca: »Ob 400-letnici rojstva Claudia Monteverdija« (Andrej Bratuž); 22.30 Romantični samospevi Franza Schuberta; 22.50 Ameriški motivi. ♦TOREK, 30. maja, ob: 11.50 Zvočne razglednice; 12.00 ilz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico junija«; 17.20 Italijanščina po radiu (dr. Janko Jež); 17.40 Glasba za vaš transistornik; 18.30 Iz niza javnih koncertov Radia Trst v sezoni 1956 67; Vokalni oktet »Planika« pod vodstvom Franca Valentinčiča; 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja (Danilo Lovrečič); 20.35 Aleksander Dargomižski: »Kameniti gost«, opera v treh dejanjih in štirih slikah. ♦ SREDA, 31. maja, ob: 11.50 Glasovi in slogi; 12.10 Pomenek s poslušavkami (Mara Kalan); 13.30 Melodije iz filmov in revij; 18.00 Ne vse, toda o vsem — radijska poljudna enciklopedija; 19.10 Higiena in zdravje (dr. Rafko Dolhar); 19.25 Zbori, gostje v Trstu: Moški zbor Slovenske Prosvetne zveze iz Celovca pod vodstvom Valentina Hartmana; 20.35 Simfonični koncert. Približno ob 21.40: »V spomin slavista Artura Cronia« (Mariin Jevni-kar). ♦ ČETRTEK, 1. junija, ob: 11.50 Glasbila in barve; 12.00 Za smeh in dobro voljo (Danilo Lovrečič); 17.20 Italijanščina po radiu ('dr. Janko Jež); 17.35 Glasba za vaš transistornik; 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše (Krasulja Simoniti); 20.35 »Predrzneži« komedija v petih dejanjih. Igrajo člani R.O.; 22.45 Slovenski solisti: Pianista Gita Mally in Igor Dekleva - Primož Ramovš: Suita za dva klavirja; Mali noktjrno za klavir - Josip Magdič: Mali zoo za klavir - Maurice Karkoff: Capriccio over fotbool za klavir. ♦ FETEK, 2. junija, ob: 9.10: Igra vojaška godba; 10.00 Giuseppe Mazzini, glasnik republiške ideje. Iz spisov v prevodu Alojza Gradnika: Pripravil dr. Lojze Tul; 11.30 Karakteristični ansambli; 12.10 Med tržnimi stojnicami, pripravil prof. Tone Penko; 15,30 »Lisica in kamelije« Ignazio Silone - Roberto Mazzusso - Lelja Rehar). Igrajo člani R.O., 17.00 Simfonični koncert orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane. Solist Tomaž Lorenz; 18.3>) Nove plošče resni glasbe; 19.10 Slovenski znanstveni delavci s tržaške univerze; Marijan Bajc; 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidi.j Višaj; 21.00 Koncert operne glasbe. ♦ SOBOTA, 3. j-inija. ob: 11.50 Orkestri lahke g!asbe;12.10 Tržaške ulice in trgi (prof. Lojze Tul); 13.30 Semenj plošče; 15.00 Glasbena oddaja za mladino (Dušan Jakomin); 16.00 Avtoradio - zanimivosti in glasba za avtomobiliste; 17.20 Dialog -Cerkev v sodobnem svetu; 18.30 Retrospektiva jazza; 19.10 Družinski obzornik: »O vzrokih medsebojnega nerazumevanja in naveličanosti« (prof. Ivan Theuerschuh); 20.45 Ženski oktet »France Prešeren« iz Kranja; 21.00 Antonio Fogazzaro: »Mali stari svet«. Prevod in radijska priredba Martina Jevnikarja. Izvajajo dijaki slovensskih višjih srednjih šol v Trstu, oddajo vodi Jože Peterlin; 21.40 Vabilo na ples; 22.30 Za prijeten konec tedna. TEDENSKI KOLEDARČEK 28. maja, nedelja: Gojko 29 maja, ponedeljek: Majda, Malks 30. maja, torek: Milica, Ferdinand 31. maja, sreda: Angela, Maja 1. junija, četrtek: Radovan 2. junija, petek: Progi, rep., Velimir 3. junija sobota: Pavla, Klotilda Dovolj krvi Spričo zapletljajev na Srednjem Vzhodu je stopi'o zanimanje za vojno v Vietnamu nekoliko v ozadje. Nekaj je k temu prispevalo tudi 24-urno premirje na bojiščih ob obletnici Budovega rojstva Premirje pa ni bilo docela popolno. Ameriški letalci so se sicer vzdržali bombardiranja v Severnem Vietnamu V takozvanem demilitariziranem pasu je pa le prišlo do spopadov med severnimi Vietnamci in ameriškimi mornarskimi četami, čeprav jih ocenjujejo kot ma'o p c merrl-ne, saj je padlo »le« 18 Američanov in 55 severnih Vietnamcev, polejT nekaj sto ranjenih. Člcvek prebira take vesti kot nekdanja nemška vojna poroči’a »Im Westen nichts neues« — »Na zapadu nič novega«, medtem ko so vojaki umirali v strelsk;h jarkih, granate so rušile domove, na tisoče ljudi je tavalo v begunstvu Razsodnemu človeku je jasno, da za ta »nič novega« pade krivda enako na Američane kot na hanojsko vlado in njene javne in skrite podpornike. Zd1 se pa, da bi oboji radi ustavili prelivanje krvi, samo če bi se mogla oba tabora častno umakniti iz zagate. Pod pritiskom domačega in svetovnega javnega mnenja je izdal ameriški predsednik Johnson za obletnico »Memorial day«, ki bo 30 maja, posebno poslanico. V njej pravi, da je Amerika sprejela vojno, da ščiti ljudstvo, ki stremi po svobodi Pušča pa še vedno odprta vrata za časten mir in Pazite na uro! Opolnoči med 27. in 28. majem, to je med soboto in nedeljo, bo treba pomakniti kazalce na uri za eno uro naprej. Ob polnoči torej na eno zjutraj! Takrat namreč stopi v veljavo »legalna« ali »poletna ura«, ki bo v veljavi do 24. septembra. Marsikdo bo godrnjal na to »časovno« novotarijo, ker bo moral zjutraj prej vstati, zvečer pa prej ... v posteljo. Pravzaprav pa to ni novotarija, ker je bil v Italiji upe-Ijan uradni čas že leta 1916 med prvo svetovno vojno Trajal je do konca vojne. Drugič so ga upeljali med leti 1940 do 1945. Glavni namen je ta, da se prihrani uporaba električne energije. Sonce namreč vzhaja v mesecu juniju povprečno že pred peto uro in zahaja okrog osme ure zvečer, kar se pa ne strinja z našimi urnimi kazalci. S poletno uro bomo imeli eno uro sonca več na dan in bomo torej prihranili na luči; sicer ne dosti, v treh poletnih mesecih okrog 1200 lir na družino Ce pa preračunamo to vsoto na vsa gospodinjstva v državi in še na ndustrijska podjetja, pa že skočijo ven milijarde. Obstaja pa še druga dobrota, če se naš čas ujema čimbolj s sončnim. To se pozna na podlagi statistike pri zmanjšanju cestnih nesreč. Avtomobilisti se ne bodo vračali z nedeljskih izletov, ko bo mrak že prehajal v nočno temo, marveč ko bo še dovolj svetlo. Deveta ura po nedelji je namreč komaj osma sedanja. Končno pa pomislimo na staro prirodno pravilo: ob soncu na delo, ob soncu k počitku. Težko bo le za tiste, ki se bodo hoteli zjutraj ravnati po sedanji uri, zvečer pa po novi. v Vietnamu! vabi v imenu vseh narodov vodje nasprotnikov, naj pride do pogajanj, ki bodo privedle do konca prelivanju krvi in do zaključka te žalostne zadeve. Odgovora na to ponudbo Hanoi še ni dal. KOLIKO PREBIVAVCEV IMAJO SLOVENSKA MESTA? »Prikazi in študije« Zavoda SR Slovenije za statistiko so prinesli v svoji 11. - 12. številki lanskega letnika podrobno statistiko o prebivavstvu slovenskih mest. Iz nje je razvidno, da je imela Ljubljana 1. 1966 okrog 189.500 prebivavcev. Od tega je odpadlo na pravo mestno jedro 156.426, na priključene okoliške kraje pa 33.074 prebivavcev. Od leta 1961 se je pomnožilo pre-bvavstvo Ljubljane za malo več kot 14 odstotkov, od leta 1869 pa skoraj za 416 od^ stotkov. Druga večja slovenska mesta imajo naslednje števi'o prebivavcev: Maribor (s priključenimi kraji) nad 109000, Celje 33.000, Koper 14.061, Izola 7.973, Piran 5.782, Kranj 25 000, Murska Sobota 8.375, Nova Gorica 10 883, Novo mesto 10.662, Postojna 5.398, Ptuj 9 385, Slovenj Gradec 4.724, Škofja Loka 6 022, Tolmin 2 293, Trbovlje 16.453 in Bled 4 503. Izmed tradicionalnih slovenskih mest je imenovati še Kočevje, ki je imelo lani 6 685 prebivavcev, Brežice 3.124, Jesenice 15 955, Kamnik 5.836. Lendavo 2 739, in Slovensko Bistrico 4 935. Kraji na Primorskem, ki jih zdaj uradno štejejo za mesta, so še: Ajdovščina (3.629), Bovec (1.374), Idrija (6 092 V Tlirska Bistrica (3.908), Sežana (2 800). Nad 100 000 prebivavcev imata torej le dve slovenski mesti, nad 150 000 pa eno samo (Ljubljana). Za Slovenijo je sploh značilno, da je mestno prebivavstvo razdrobljeno na mnogo manjših mest, kar je posledica na široko razpredene industrializacije, delno pa tradicionalne slovenske ljubezni do življenja v manjših naseljih in bliže naravi. Z urbanističnega stališča pa predstavlja to velik problem, ki ga bodo morale slovenske ob'asti prej ali slej rešiti z modrim urbanističnim načrtovanjem in s strogo obvez-n;mi predpisi. ŠKODLJIVA ZABAVA Televizija je poučno in zabavno sredstvo, s tem se vsi strinjamo. Resnica je tudi, da zgub'jo prevneti ljubitelji televizije dosti časa pred zaslonom Njujorški profesor Crgeder je pa ugotovil, da more televizija tudi kvarno vplivati na človeški organizem. Kdor gleda televizijo do devetih zvečer težko zaspi do polnoči, če vsak dan strmiš v sprejemnik, boš imel vso noč nemirno spanje. Preiskave so tudi dokazale, da oslabi tudi spomin pri stalnem gledanju. Zdi se pa, da profesor malce pretirava. OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA GOSPODARSKEGA ZDRUŽENJA V prostorih tržaške Trgo tolšče, franko proizvajalčeva hiša, znaša 64.35 lir za kg, ali okoli 66 za liter, ker liter mleka tehta navadno 103 dkg. Ta cena bo v veljavi od 3. aprila 196? do 31. marca 1968. Istočasno je bila določena cena za maslo, in sicer 1000 lir za kg masla iz pasterizirane smetane, dobljene s posnemalni-kom, ki mora vsebovati vsaj 82°/o tolšče, ne več kot 16% vode in 2n/o suhe snovi, ki mora izvirati iz mleka. Bile so določene tudi cene sirom: parmezan 109.832 lir za stot, gorgonzola 77.436 lir za stot in ementalec 68.750 lir za stot. PRIDELEK IN IZVOZ ITALIJANSKIH ČEŠENJ Letni pridelek češenj v Italiji se vrti okoli 2 milijonov stotov, največ v pokrajini Avellino, kjer znaša pridelek okoli 10"/o celotnega pridelka ali okoli 200.000 stotov. Sledijo pokrajine Bari, Modena, Verona, ! Napoli, Caserta, kjer pridelajo med 100 in 200.000 stoti, potem Bologna, Rim, Salerno in Benevento, kjer pridelajo nad 50.000 stotov. Naši kraji so bili znani po svojih češnjah, posebno so bile znane goriške češnje (Gor zer Kirschen). V sezoni se je odposlalo iz Gorice do 15 železniških vozov dnevno, v vsej dobi pa nekaj nad 300 vozov. Krmin je navadno odposlal po 3 vagone dnevno. Češnje so šle predvsem v Nemčijo in v Avstrijo, po en vagon dnevno v Prago. Sedaj tega izvoza ni več iz naših krajev in tisto malo blaga, kar ga je, se konča v Vidmu. Ziv pa je izvoz češenj iz jugoslovanskega dela Goriške, ker so najboljše lege za češnje ostale onkraj meje. sko. Pa vendar se to razmerje spreminja, in sicer v korist Nemcev, ki kupujejo zemljo ostalih treh narodnostnih skupin. Tako je v Švici. Nemci pa kupujejo zemljo in nepremičnine sploh marsikje na svetu : V Evropi zlasti na Irskem, potem pa v Italiji, Španiji in Portugalski, drugod manj. Zunaj v svetu pa se Nemci brigajo predvsem za Južno Ameriko, kjer nakladajo v zemljo in v druga podjetja ogromne kapitale. V -državi Paragvaj so Nemci na ključnih mestih: predsednik republike Sto-essner je sin nemškega kolonista; v armadi in pri policiji komandirajo v glavnem Nemci in enako tudi v gospodarstvu. Nemcem so tam naklonjeni predvsem domačini Indios, s katerimi znajo Nemci ravnati. VINSKI TRG Vinski trg je zelo tih, mrtev. Delajo se zaključki le za male količine, ki so nujno potrebne. Z ozirom na lansko letino bi moral biti trg drugačen, bolj živ. — V listu »Informatore Agrario«, je izraženo mnenje, da se najbrž na široko trguje z vini, ki so bila po naravi šibka, a so bila od industrije popravljena. Vinski konsum se namreč ni zmanjšal. INDUSTRIJALNA ŽIVINOREJA Vse na veliko. V perutninarstvu je že zmagalo to načelo, ker danes so prave kurje farme s stotisoči živali. Pri prašičih zmaguje tudi to načelo in sedaj se s precejšnjo naglico uvaja tudi pri govedoreji. V Franciji velja načelo, da so gospodarsko pametne le take goveje črede, ki štejejo od 100 do 120 in več glav. Tu se dela lahko vse s stroji. KULTIVAR Na str. 90 strokovnega lista »Socialistično kme tijstvo in gozdarstvo« za to leto 'piše avtor članka o »kultivar.ju«, da je ta izraz sedaj med narodno uveljavljen namesto besede »sorta« in da tega izraza še ni najti v slovenski literaturi Kdor pa je pazljivo prebiral rubriko »Gospodarstvo« v našem listu, je gotovo zadnjih H let večkrat naletel na izraz »kultivar«, posebno pri naštevanju sort 'breskev in jagod, pa celo tudi topolov. Zato se pisateljica članka »kultivar« v omenjem listu moti. Cena mleka in mlečnih izdelkov Italijanski delavci v 'Švici tfpomini iz pioe froeloone vojne m m u 30 n a. £ ■ ■ ■ V RUSKEM UJETNIŠTVU usasaBanaaiiH lll/.-.I. IC. ■ ■ ■ Delegacija je precej dolgo klepetala, najmanj 3 ure. Ko sem šel ob 1. popoldne na vremensko postajo, so sedali h kosilu v dnevni sobi. Bili so dobre volje. Zdravice in govorance so si sledile, pač po ruski navadi. Enkrat po štirih, ko sem ravno dokončal v rastlinjaku z zadnjima dvema loncema soje, me je ravnatelj poklical. Čakal me je vrh stopnic pred vhodom v hišo in mi rekel : »Povedal sem, da imamo tu Avstrijca agronoma, in visoko prevashoditeljstvo (ekscelenca) gubernator želi nekaj vprašati. Lahko govorite odkrito. Ne bojte se. Ni nobene pasti.« Potisnil mc je skozi vrata, Ni bilo težko ugotoviti kdo je najvišji, postavil sem se pred pravega in v drži »mirno« sem se priklonil Gubernator me je vprašal, če govorim ruski, na kar sem odgovoril, da po ma- lo. Drugo vprašanje: »Kako se bo končala vojna.« Odgovor: »Z razsulom Avstrije.« Tretje vprašanje: »Kdaj se bo to zgodilo?« Odgovor: »Vaša ekscelenca, nisem prerok, a mislim da takrat, ko bodo Združene države nastopile z vso svojo tehniko.« Četrto vprašanje: »Se mislite po vojni ustaliti v Rusiji?« Odgovoril sem: »Po vojni hočem predvsem dokončati študije. A kje je še to? Mogoče se bom javil še prej med srbske oziroma jugoslovanske dobro-voljce v Odesi.« Zadnje vprašanje: »Pijete vino?« Odgovor: »Vaša ekscelenca, če je vino dobro, ga rad pijem, če pa je slabo, ga ne maram.« Gostje so se nasmehnili, gubernator pa je rekel ravnatelju: »Nikolaj Stepanovič, požaluista stakan!« (Ruska beseda »poža-j luista« je beseda olike, kot angleška »plea-! se« in pomeni »bodite tako dobri«, »izvo-1 lite«; stakan — kozarec). Ravnatelj je dal | kozarec gubernatorju in ta ga je napolnil iz neke steklenice, ki je stala še skoraj polna pred njim Imela j napis v latinici, a bila je predaleč, da bi bil mogel popolnoma prebrati etiketo. Gubernator mi je dal kozarec in rekel, naj povem, če je to vino dobro. Pokušat sem in se mi je zdelo odlično, zato sem rekel, da je. Nato je vprašal, kaj mislim, kakšno vino je to? Odgovoril sem, da je najbrž francoski ugašeni šampanjec. Vprašal me je, če sem že pii francoski šampanjec, in odgovoril sem, da še ne. »Pa ga sedaj, izpraznite kozarec!« Izpii sem in mi je šlo po vseh žilah. »Še nekaj,« pravi gubernator, »kako ste mogel reči, da je francoski šampanjec, če pa ga še niste pil.« Odgovoril sem: »Na steklenici sem opazil napis v latinici in ker Francija — ruska vojna zaveznica — izvaža mnogo vina, zlasti pa šampanjca, sem sklepal, da je vino francoski šampanjec.« »Vot maladjec« je še pristavil gubernator. Glavo je neznatno priklonil in to sem vzel za znamenje, naj grem, kar sem tudi storil. V zmedi pa se gubernatorju nisem posebej zahvalil, marveč sem samo rekel »spasibo« in dostavil »Zdravstvujte!« Ko sem na noč — ob 9. zvečer je takrat bilo temno — prišel prebrat barometer, mi je ravnatelj rekel, naj pridem k njemu, ko se vrnem z opazovalnice. In sem šel. Povedal mi je, da je komisija za kmetijska pre-izkuševališča — ker ta je bila danes tu — zaradi vojnih razmer znatno skrčila program poskusnega dela: Glede meteorološke službe se nič ne spremeni in ta ne sme izpasti pod nobenim pogojem. Največja sprememba je glede preizkušanja sort pšenice. Dosedanje število 32 sort se mora skrčiti na 10 največ 15, in sicer na tiste, ki po dosedanjih izkušnjah izglodajo najbolj obetajoče. Kar zadeva setve, naj se odpravi prva in zadnja. Prva setev bo torej 10. septembra, poslednja 20. novembra, v celoti 8 setev. Prosi me, da drugi dan pomagam Matleju Fomiču določiti oziroma ugotoviti tistih 10 sort pšenice, ki so se najbolje obnesle v zadnjih 15 letih, od ustanovitve naprej. Matfej Fomič je že obveščen in ima potrebne podatke. To je najnujnejše opravilo, ker bomo morali črez 5 dni sejati. Sc ta teden pride uradna odločba glede skrčitve poskusnega dela, je pristavil. »Med prinašavci bo gotovo oni mladi praporščak, ki je bil cel večer zelo živahen. Rekel je, da želi igrati z vami eno partijo šaha. Opozarjam vas, da je dober igralec. Mogoče pride tudi eden tistih treh svetovalcev, ki je tudi velikanski ljubitelj šaha. Gubernatorju so vaši odgovori zelo ugaja- li.« ¥ • V ' Popu sem kozarec caja in sel. V stanovanju je Blaževič spal, ostali štirje pa so se ucin ruski: izmenoma so glasno brali po en sestavek iz »Njive«. S par besedami sem jim povedal, kdo so bili in kaj so hoteli gospodje iz Kišineva. Nekam zadovoljen sem se vlegel. Drugo jutro je bilo vse kot po navadi: prijatelji v gozd, jaz pa na vremensko opazovanje. Ko sem se vrnil, je ze čakal pred našo hišo Matfej Fomič in je rekel, da bo najbolje, če greva v prazno stanovanjc prejšnjega »nabljudatelja« in da bova tam najbolj v miru delala. V stanovanju je bilo v kuhinji nekaj polic in prazna omara, v eni sobi dve postelji s slamnjačema, v drugi sobi pa večja miza s klopjo in 6 stoli. Vse je kazalo, da služi ta soba za nekakšno zbiranje. Matfej Fomič mi je rekel, da spada vsa oprava k stanovanju, torej je del jireizkuševališča. Zložil je na mizo ovoje, na katerih so bile označene letnice od 1900 naprej, to je od začetka, ker preizkuševališče je bilo takrat reorganizirano v sedanjo obliko. (Dalje) 42 Pokristjanjenje Slovencev N. BI. Vsekakor je mnogo bolj verjetno, da sta pomenili obe besedi res kaka sinonima za Helvaeonase in Hariose ali kaki njihovi značilnosti kakor pa imeni dveh posebnih plemen. Še danes je npr. mnogo izobraženih ljudi, ki jim niso jasni odnosi med izrazi Hindustanci in hinduisti ali derviši, felahi, beduini in Arabci, Tako je tudi Tacitus slišal imenovati razna imena, ki jih ni razumel, in si je skoval po njih predstavo o posebnih plemenih, medtem ko so se v resnici nanašala najbrž vsa na isto pleme. To velja tudi za dozdevno plemensko ime Nahanarvalos. Očitno je, da nobeno germansko pleme ni nosilo tako dolgega imena in da gre v resnici vsaj za tri besede, katere pa je Tacitus pojmoval kot eno samo. O tistem plemenu pripoveduje, da je častilo neke bogove, ki jih imenuje Alcis. Po mnenju nekaterih komentatorjev njegovega dela je to tretji sklon in bi se torej ta beseda glasila v prvem sklonu Alci ali Alcae. Če upoštevamo, da je v rimljanskih ustih morda izpadel začetni h in da se je prvotni r že tudi v pra- vem imenu asimiliral v I, kar bi ne bilo nič čudnega, smemo sklepati, da je bilo resnično ime tistih božanstev (ali verjetneje božanstva) Hari, torej Hor. Izraz Alci pa tudi že spominja na staronordijski izraz Ullr ali Ull za Boga Hora. Tudi v imenu Nahanarvalos se najbrž spet skriva beseda Har ali Hor Težko je namreč verjeti, da je Tacitus pravilno zapisal tako dolgo besedo, saj je slabo razumel ali slabo zapisal tudi mnogo krajša imena. Morda bi bili bliže pravilni prvotni obliki, če bi zapisali Naharnavalos. V tej besedi odkrijemo namreč — če jo razčlenimo na zloge: Na-har-na-val-os — kar dve zelo značilni besedi: Har (Hor) in val (volitve), ki sta imeli obe poseben pomen za Solvendce. Besedica an, ki je zastopana v celem izrazu kar dvakrat, je verjetno le nek predlog. V besednjaku sta-ronordijskega jezika najdemo predlog an, ki je pomenil brez ali zunaj, isto kot von — vun (ven), zunaj. Na pa je pomenilo toliko kot slovenski predlog na. Smisel izraza Nahanarvalos ali Naharnavalos bi se torej nanašal v obeh premerih na neki posebni kraj, kjer so Solvendci častili boga Hora in kjer so se tudi zbirali na večo za volitve. Ta razlaga je še najbolj verjetna Potrjuje jo tudi natančnejša razlaga izraza! Alcis, ki se je morda v resn ci glasi! Har-; sess — Harov visoki sedež, To je bilo najbrž j na kaki gori ali na najvišjem holmu vsega j ozemlja, mogoče že kje v gorovju v južni Šleziji. Lahko si predstavljamo, da so Solvendci častili tam boga Hara v kakem gostem hrastovem gozdu in množina dreves se odraža v množinski obliki izraza Alcis. Tacitus tudi posebej poudarja, da Nahanarva^ losi niso častili svojih božanstev v podobah in da je šlo za »antiquae religionis locus«, za »kraj starodavne religije«. Vsekakor mu je bilo jasno, da je bila tisto čisto posebna vera iz davnih dob, ki se je razlikovala od vere drugih Germanov. To pa se popolnoma strinja s tem, kar smo že dognali o veri Sol-vendcev, saj to je mogla biti le vera v slovenskega boga Hora. Tudi tisto, kar pripoveduje Tacitus, da so duhovniki Nahanarvalosov častili bogove oblečeni v ženska oblačila, in glede češčenja mladine, se da pojasniti z obredi, ki so še danes v navadi v zvezi z obhodi Zelenega Jura (Hura). Častivci Hura so bili pač ovenčani z zelenjem in venci, kar je bila sicer navada deklet. (Dalje) Naročnike, ki še niso poravnali naročnine, opozarjamo, naj to store čim-prej. Poravnajo jo lahko ali na upravi lista ali po poštni položnici, ki jo dobe na vsakem poštnem uradu. Uprava ŽE.MA IN DOM Več vitaminov za dolgo življenje Nadaljujem z brskanjem po knjigi »Ostani nnad, živi dlje«, iz katere sem povzela ciklus o vitaminih. V zvezi z zadnjim člankom o vitaminu B moram dodati še nekaj, in sicer o blagodejnih vplivih tega vitamina pri tegobah, ki pogosto napadajo ženski spol. Lahko bi rekli, da je ves današnji človeški rod živčen in raztresen, pa vendar pripisujejo še posebno ženskam ti, nc posebno simpatični lastnosti. Zanstvena raziskavanja so dognala, da lahko s smotrno prehrano odpravimo mnogo oblik ta-koimenovanc »živčnosti«, ki jo iz lagodnosti ponavadi pripisujemo sodobnemu utripu življenja. Dokazalo se je tudi, da je za naše živce potreben kalcij -ter trije vitamini Bi Bi (tiaminb amid nikotinske kisline in B«. Vsi ti elementi pa so, kot smo že omenili, v obogatenem mleku, to se pravi v mleku, kateremu smo pri mešali mleko v prahu. Isto lahko rečemo za raztresenost: pri poskusih v neki ameriški bolnišnici so ugotovili, da sta se spomin in bistrost pacientov znatno izbolj šala, ko so dodali hrani vse vitamine B. Nedavni poskusi so še pokazali, da je v presnem mleicu in v mleku v prahu precejšnja količina gl uta minske kisline, ki je v glavnem sestavina nekega možganskega enzima in igra važno v.ogo pri ume vanju, jasnem mišljenju in ostremu spominu Druga ženska tegoba so leta mene, ko nastopijo razne težave, ki gredo od »neznatnih slabosti« do večjih živčnih in telesnih motenj. Dobro odmerjena hrana je vedno zelo važna, še bolj potrebna pa je dobro odmerjena hrana pr obte menitvi ženske v letih mene. Zelo ».oiistno je, da v tem času dodamo hrani jedi, ki so bogate z vitamini B, z apnom in železom. JedL-ni kvas, pšenične kali, jogurt in rjavi sirup grozdnega sladkorja dobo koristno dopolnjevali hrano | Tudi utrujenost je vsakdanji problem slohei-nega človeka, mladega ali starega. Po pisanju avtorja knjige »Ostani mlad, živi dlje« bi se tudi proti utrujenosti 'lahko borili -s pravilno prehrano. In to bo držalo, saj je naše te.o skrajno občutljiv motor, ki ob najmanjši okvari izgubi živahnost in pravi ritem dela. Utruje nost moramo premagati o-b njenem prvem po javu. Pri dolgoletnih opazovanjih se je izkazalo, da so ljudje, ki so se hranili s kruhom iz. debelo mlete moke in na splošno z debelo mle timi žiti, z neprečiščenim sladkorjem in z me laso, manj trpeli zaradi utrujenosti kot tisti, ki so jed.i bel kruh in drobno mleta žita ter beli sladkor. Znanstveno se je dokazalo, da de-naturiranim jedem, kot so pecivo iz bele moke. slaščice, rafiniran sladkor in bel kruh (to je hrana značilna za stare gospe) manjkajo neogi-b no potrebni vitamini B, kajti pribitek vitamina B premaga utrujenost. Vitamini B nam dajejo iskro, da se energija iz naše hrane lahko sprosti Za ljudi, ki žive naporno življenje in ki si ne morejo privoščiti ne utrujenosti ne razdraženosti, bi moral ve.jati tale nauk: Kadar pomislite na jed, pomislite na nemastne vrste mesa, na komaj prekuhano zelenjavo, na sklede, -polne mlade solate, na jajca, sir, sadje, mleko, na obogateno mleko ali -na jogurt. Navaditi bi se morali zaužiti med obroki majhne zalogaje sadja, sira ali požirek obogatenega mleka in sadnih sokov. Tako bi se naučili, da .ahko vrdržimo v današnjem ritmu življenja, ne >da bi se pregnali / delom, in brez -najmanjše utrujenosti. Skrivnost tega tiči v umerjeni ter z vitamini in mineralnimi solmi bogati hrani. Da ne bomo kratili vitaminu B njegovega pomena v estetskem pogledu, naj tudi omenim da uravnava rast las in njihovo barvo poleg joda in železa tudi skupina vitamina B. Kakš nih posebnih rezultatov si s prgiščem vitamina B ne smemo pričakovati kar čez noč. Potrebiv je, da trajno in vztrajno zauživamo polnovredno hrano, če si hočemo ohraniti ta naš okras v vsem njegovem sijaju. Mar*;na „Le livre slovene” Pred kratkim smo dobili v roke 3. številko tretjega letnika revije »Le livre slovene« (Slovenska knjiga). To v glavnem v francoščini (pa tudi v nemščini) pisana revija naj bi seznanjala tuji s-vet s s.ovenskim slovstvom. Izdajajo jo Skupno Društvo slovenskih pisateljev, PEiN-klub (Center za Slovenijo) in Društvo slovenskih -pre-vajavcev. Uredništvo je v Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani. Ideja za izdajanje take revije je bila res dobra, kajti nič ne pomaga, svet se ne bo učil slovenščine samo zato, da bi spoznal nas in našo literaturo. Kvečjemu se je bo učil potem, ko jo bo že poznal v prevodih in se mu bo zdelo vredno, -da spozna tudi tisto, kar ni prevedeno. Dokler pa se to ne zgodi, moramo sami predstavljati najboljše, kar premoremo v literaturi, tujini V tem pogledu je treba tistim, ki so dali pobudo za tako revijo, in tistim, ki jo izdajajo, iz srca čestitati. Pač pa se vzbujajo človeku pomisleki glede njene vsebine. V njej najdemo v glavnem predstavljene vedno iste pisatelje starejše in srednje generacije, ki so sicer zaslužni in v Sloveniji tudi priljubljeni, vendar pa vse premalo izvirni in umetniško močni, da bi mogli res pritegniti pozornost zahtevnejših tujih literarnih krogov na slovensko literaturo. Revija ponuja tujim brav-cem izbor iz današnje standardne slovenske literature, kot jo predstavljajo Matej Bor, France Bevk, Srečko Kosovel, Filip Kalan in Janko Kos (esejist). Popolnoma pa pogrešamo mlado generacijo, ki je zanimivejša, ker je bolj odraz današnje stvarnosti, npr. Daneta Zajca, Roženca, Zidarja, Kovačiča in druge, pa tudi nekatere -pomembnejše pesnike in pisatelje srednje in starejše generacije: Kocbeka, Udoviča, Ceneta Vipotnika, pokojnega Preglja itd. LEV DETELA Ko je komisar odšel, je Kvadratnik pozvonil z bronastim zvončkom, in že je pridrsel pokorni Mohamed in se trikrat priklonil. Profesor se je naslonil v naslanjač, pomežiknil papagaju nad svojo glavo, pobožal zlato urino verižico na telovniku, se pripognil, z naslado izvlekel uro iz za to narejenega žepka, rekel »Že spet je devet,« se zahihital in se zastrmel v Mohameda. »Prinesi zajtrk!« Medtem ko je Mohamed oddrsal v kuhinjo, je Kvadratnikova glava vrgla težko senco na papagajevo kletko in veliki leči profesorjevih naočnikov sta izstrelili dve srepi iskrici proti mojemu obrazu. »Primož,« je rekel Kvadratnik in zdelo se mi je, da je njegov glas rezek in narejen,« zadeva me zelo vznemirja. Kaj tiči za temi dogodki, ki nas preganjajo? Se je morda neka temna sila zarotila proti nam?« Ni več nadaljeval, zakaj prikazal se je Mo--hamed z velikim srebrnim pladnjem. Nal mizo je zložil celo vrsto kozarčkov in posodic, se molče trikrat priklonil in ponovno oddrsal iz prostora. Zajtrk mi ni dišal. Kmalu sem se opravičil in se umaknil v svojo sobico na drugem koncu hodnika Po oknu se je lovila megla, vendar se je jesensko sonce tu in tam vendarle prikazalo iz oblakov. Zrl sem na negovano travo na vrtu, se nemirno spreha- jal po sobi in se pripravljal na sklep, da čimprej zapustim profesorjevo hišo. Brezdelje, dolgčas in raztresenost so me pognali na hodnik in že nekaj časa sem moral tavati po hiši, preden sem se zavedel, kaj delam in kje sem. Iz svoje sobice sem se moral vzpeti po stopnišču nekam višje, v tretje, četrto nadstropje, in zdaj se mi je zdelo, da so me noge zanesle pod streho. Zagledal sem pet ali šest precej grobo otesanih vrat, ki so vodila v meni neznane prostore, in meni nič, tebi nič sem odprl ena, ne da bi se jasno zavedal, kaj delam. Ko se je moj pogled privadil na podstrešni mrak, bi kmalu zakričal od tesnobe. V majhnem prostoru so na dolgih vrveh visele pošastne voščene lutke. Vendar me to ne bi toliko vznemirilo, če ne bi med lutkami prav razločno opazi! postave blaznega morilca, ki me je preplašil v krčmi. Odskočil sem nazaj, vznemirjen in vzhičen od groze. Toda presenečenjem ni bilo konca, sobica je imela še ena, nekoliko manjša vratca, ki so me nenadoma zamikala. Zelo previdno sem jih odprl. V precej večjem prostoru je čudno škrtalo. Za kupi stare lepenke in knjig sem zagledal sužnja Mohameda z veliko iglo v rokah. Vzpel sem se na prste, da bi videl, kaj dela. Mohamed je stal pred truplom, ne, pred voščeno lutko ubitega kitajskega zdravnika in jo prebadal z dolgo iglo. Previdno sem zopet zaprl vhodna vratca, hkrati pa je kljub grozi v meni dozorel sklep, da ostanem v hiši in pridem zadevam do dna- Ko sem zopet stopil na hodnik, sem opar zil, da vodi do podstrešja troje stopnišč. Dvoje jih je bilo precej dostojnih, eno pa je sestajalo iz polžasto zavitih preperelih lesenih stopnic, ki so vodile strmo navzdol. Motril sem preostali dve stopnišči, vendar nisem mogel ugotoviti, po katerem sem se bil povzpel do podstrešja. Spustil sem se po prvem navzdol, vendar sem se kmalu znašel med velikimi slikami, ki so prikazovale javna srednjeveška obglavljanja v mestu. Na eni izmed slik so bile prikazane tudi mestne vislice. Krvnik v škrlatnordečem oblačilu z dolgo kapuco je ravnokar prijemal žrtev, da jo potisne na stolček pod vislicami. Krvnikove poteze so bile krvoločno spačene, medtem ko je obsojenec brezbarvno bolščal v daljavo. Odkril sem tudi sliko, na kateri je slikar s težko roko upodobil srednjeveško čarovnico, ki jo je ravnokar začel požirati ogenj, saj je bila privezana na grmado. Ko sem se natančneje zazrl v nesrečničin obraz, sem v strahu opazil, da ji je nekdo predrl oči z iglo. Ker se mi je zazdelo, da je nesrečnica I v grozi zakričala, sem si šel z roko preko | čela, hkrati pa sem jo naglo odkuril nazaj po stopnicah, želeč si, da čimprej dosežem svojo mirno sobico. Ko sem na vrhu stopnišča že stopal na prave stopnice, je nad mojo glavo zabobnel Mohamedov votli glas. Prestrašen sem se ozrl in videl, da Mohamed čudno piska in brenči. »Izgubil sem se,« sem rekel Mohamedu. (Dalje) Piše TONE FORNEZZI jreikaj , . v. ,...«... ,_J na poastiesju 'Ti VI < a tu ra '-Ti JO C ra N 3 2' rt 1 0) O ^ - ra y co 1/5 « e£.S ra ^T3 0) ° >CJ