..h mladi se tern ostri". ii. Veselje do mišljenja. Tisti, pri kterem bo duh telesnost nadvladal, bode že v pervi mladosti skrivaj iskal samofp, tani premišljeval svoje naloge, in jili dobro izdeloval — pred, ko se tega nadjamo. Xjegov pogled in obraz že kaže živost in višji razuui. Kakšno znamenito rastlino, kakšno tujo žival pazljivo ogleduje in njegove vprašanja in odgovori razodevajo, da sc njegov duh resno s tem ukvarja. Že pri igračah se otrok, ki je dusno dobro obdarovan, razločuje od drugih. — Komu ne pride na misel tukaj mogočni vladar v Aziji, perzijanski kralj Cir, ko so ga njegovi verstniki kralja volili! — Se bolj razločno se to kaže pri rečeh zadevajočih duševno delavnost. Basen, pesmico ali kako zanimivo povest živo zapopade, večkrat jo ponavlja, da jo ohrani v spominu. Vse drugače je pa ta, ki je slabo obdarovan. Xjega ne spodbuja ne narava, ne umetnija ; njegov obraz in usta za stežaj odpprte razločno povpdo, da je glava natlačena s slamo, in težko se bode pri takšneni zbudila duševna delavnost. Starši, njegove okolisčine ali druge reči so krive, da so njegovi dušni darovi oslabljeni ali vničeni. Mladost je rada neredna, še celd odrasčeni in učeni so dostikrat neredni, tako da je nekterim nerednost znamenje uiogočne glave, in vendar sleherni ve, da je le tam vse v naj lepšem redu, kjer ima vsaka reč svoj odločeni prostor, vsako opravilo svoj odločeni čas. Le tam, kjer je za učenje natančni red, je mogoče kaj prida se naučiti. Redovnost se pri dečku lahko spozna. Ako ima učenec za vsako reč odločeno mesto in ne more terpeti nerednosti, se vidi, da Ijubi red injeodločen za višje duševno življenje. Če mladost ne pazi, zastonj je vse podučevanje. Ima oci, panevidi, ima ušesa, pa ne sliši, ker np pazi. Duh Ie dremlje, ali pa je raztresen; nobena reč ga ne gine, nobena ga ne mika. Xepazljivost in raztresenost je naj večji nasprotljej terd- nega podučevanja, kakor tudi poznpjp previdnosfi v djanji. Kdor reči, kterp ga obdajajo, pazljivo ogleduje, in iz tpga sklepe dela, je bistroumen. To se že more viditi pri dečku in še celd pri otrocih; izmed dušnili moči so dar opazovanja prav zgodaj zbuja. Prav razločno se vidi pri dečku, da se njegovo opazovanje oživlja, ko zaglpda kako zanimivo reč. Ako dalje najdemo, da otrok pri povestili bolje gleda na notranje lastnosti oseb, kakor pa na njihovo vnanje obnašanje, da vprašan večidel pravo odgovori, morpnio priterditi, da je deček pazljiv, pozoren in pripraven za višje podučevanje. Kdor se vsake male reči vstraši, kdor se na pol pota oberne, kdor ni stanovitno pridpn, ta ni za šole. Kdor pa lioče vse zvediti, poprašuje sedaj to, sedaj uno, in odgovore pretchtuje, kdor novo veselje zadobiva, kedar perve težave zmaga, kdor se iz lastnega nagiba dpla loti, ta ima vse znanienja verlpga možaka. Kaj pa se more pričakovati od učenca, kterpmu so naloge vse predolge, pretežke, — od takega, ki pri vsaki priliki pravi: ,,čemu se bom tpga učil, tega mi nikdar treba ne bo; jaz nispm tako vedičen, da bi vse hotel zvediti, naj se pa tpga uče drugi?" Kdor tako misli, tenm je učenje zopprno, višje učenje bi bilo njemu jarm, kterega bi se, kedar mogoče, znebil, — takšen ni za učenost. V nasprotno zmoto zabrede pa tisti, ki bi se vspga na enkrat rad naučll, ki se več reči ob enein uči. Veliko reči ob enem in te dobro opravljati, to — je le malokteremu niogoče. Saj že ljudje pravijo: ,,Kdor devet rokodelstev ob enem opravlja, ne iimp nobenpga". Koliko več se niore to pri mladem človeku zgoditi! Misel spodriva misel, nobena se ne priuie, in v glavi ne ostane druzega, kakor prazne besede. Iz takpga zraste človek, ki vse hoče vediti, pa nič ne ume. ,,Xon multa, sed multum" — ne veliko na enkrat, pa to dobro — je stari pregovor. Ta napaka se pri otrocih ne spozna prav lahko. Veliko jih je, ki bi radi veliko znali, pa so pri tem neizrečeno pridni. Sumljivo znamenje te napake je, ako raladenči vse križem berd, brez načerta, brez reda, da bi le mnogo in nmogotpro vedili. Takim pa je treba .skerbnega in umnega voditplja. — Pri otrocih se pa to spozna, če se nobenega dela stanovitno ne dprže, sedaj to, sedaj uno v roko jemljejo, pa ne doveršijo ničesar.