-----    285   -----
Radost mladega pesnika.
Na zvezde oziral se deček nezmožen, Njih jasno lepoto sem občudoval,
V  oblake si stavil sem zlate gradove, Od sreče prijazne veselo sanjal: Zelja pa spolniti ni bilo mi dano. Osnove razderl je mogočen vihar;
Mi zvezdica sreče ni nikdar sijala, Radostnega upa bil zgubil sem dar.
Zamišljen zdaj zopet po logu sam hodim, Narave oživljene se veselim, In časov pozabljam nesrečnih in tuge, Nezveste si sreče nič več ne želim. —
V  daljavi začujem nebeške glasove, Njih lek čudotvorni serce mi krepi,
V  njem radost se  rajska  zopet oživljuje, Po glasih prijetnih močno hrepeni.
In pevati čujem od let tu cvetečih, Od čverstih in zvestih domovju sinov, Od spon že razdertih sužnosti skeleče, Od narodnih sladkih, premilih glasov. In močni glasovi po gaji donijo, Brenk strunic ubranih pojema lahno Po sapici tihi se čutja glasijo, Na bregu odmeva skalovje močno.
Zapazim zdaj deklico nježne lepote: Slovenija, mična, pomlajena hči. Poda zaželjeno mi pevčevo liro, Da vedno za dom moj serce mi gori. In željno prebirati jamem strunice,
V  okornosti svoji celo jih ne znam; Skerbi pa morivne so me zapustile, Odkar nje milote navdaja me plani.
Sin zvest ji ostati  sem terdno   obljubil,
Dok teče po žilah še gorka mi kri;
Glasove vesele se peti bom trudil,
Da bodo sinovi prezvesti zmir nji.
In z novo močjo zopet strune prebiram,
Solzica nesreče v očeh ne igraj
Od zore do mraka razglaša se zmiram:
Za dom in za Slavo na veke velja!              Gr. Krek.