VESTNIK
Poštni urad 9020 Ceiovec E =	Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt	^
izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Kiagenfurt
Posamezni izvod 3 šiiinge E	mesečna naročnina 12 šiiingov	E
E ceioietna naročnina 120 šiiingov š
P. b. b.
ntMOHmmmtmmmmmmtmtHHmmnHHHHmHtmmmmtiS
LETNiK XXXV
CELOVEC, PETEK, 8. FEBRUAR 1980
ŠTEV. 6 (1954)
Spominska svečanost v Svečah:
Z zgodovinskega mesta pozivamo avstrijsko viado
da nam končno prizna pravice, ki nam gredo po čienu 7
____^Tukaj ob grobu narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža se
spominjamo narodnoosvodiine borbe siovenskega naroda in vseh tistih, ki so se uprii imperiaiističnemu pohodu nacifašizma," je poudari) tajnik ZSO dipi. inž. Feiiks Wieser, ko je minuio nedeijo govori) na spominski svečanosti v Svečah (o prireditvi obširno poročamo na 4. strani — op. ured.) in pri tem spomnii, da obhajamo ietos 35-ietnico zmage nad fašizmom ter 25-ietnico podpisa avstrijske državne pogodbe.
Eno nam mora biti povsem jas-n°. je dejal tovariš VVieser: brez oboroženega antifašističnega boja koroških Stovencev ne bi bilo čle-"s 7, na katerega se vse od podpisa državne pogodbe naprej skli-cujemo v naši borbi za narodne pravice. Povojni razvoj je namreč zelo prepričljivo potrdil, da je bila odločitev slovenskih partizanov, da se borijo za svobodo, mir <n enakopravnost malega, toda svobodoljubnega slovenskega naroda, edino pravilna; ta odločitev je že z
narodom ne moreta dati dve do zob oboroženi velesili, ki se borita za svoja vplivna področja v svetu, marveč samo boj narodov in naprednih sil proti vsem oblikam vmešavanja in nadvlade ter vsiljevanja tujih političnih in družbenih modelov."
Koroški Slovenci, ki smo veliko prispevali k vzpostavitvi druge avstrijske republike — je potem naglasil govornik — upravičeno zahtevamo od avstrijske vlade, da prispeva več k temu, da bo področje,
zlatimi črkami zapisana v našo zgodovino. Nasprotno pa bi čaka-na ..osvoboditelje", kakor so zagovarjati tisti, ki so se na kraju vojne znašli skupaj z nemškimi fašisti v istih vodah, v tistem času Pomenilo nepopravljivo narodno katastrofo, kajti ni ga na svetu naroda, ki bi mu kdor koli podaril svobodo in enakopravnost.
Govornik je opozoril, da v zadnjem času doživljamo nove mednarodne pretrese, ko se ob sovjetski vojaški intervenciji v Afganistanu vrstijo grožnje in pritiski, ki Škodujejo popuščanju napetosti ter nevarno ogrožajo mir. Intervencijo. ki jo moramo brez dvoma zavračati, pa uporablja druga stran kot pretvezo, ko nastopa proti poskusom malih narodov in držav, da bi samostojno in enakopravno nastopali v svetovni politični in gospodarski areni.
..Toda kljub črnim obiakom, ki so se nabrali nad mednarodnim Prizoriščem, postajajo procesi, ki se odvijajo na našem svetu, bolj Pregledni in razumljivi," je dejal tajnik ZSO. ..Velikanska večina narodov in držav spoznava, da človeškega napredka in socializma
v katerem živimo, tudi v bodoče področje miru, sporazumevanja in plodnega medsebojnega sodelovanja. Zato pozdravljamo, da se odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo do-
bro razvijajo. „Toda če Avstrija iskreno želi prispevati k boljšim odnosom v tem prostoru, potem mora podvzeti vse napore, da tudi slovenski narodni skupnosti uresniči pravice, ki ji gredo po členu 7 državne pogodbe." V tej zvezi je tov. VVieser omenil terminski koledar, s katerim sta osrednji organizaciji koroških Slovencev posredovali zvezni vladi predloge in zahteve in s tem pokazali, da želita na enakopravni osnovi sodelovati pri reševanju manjšinskega vprašanja. „Vendar pa grožnje s .tretjo siio', izsiijevanje s tako imenovanimi sosveti, špekuiacije, da v av-strijsko-jugosiovanskih odnosih manjšinsko vprašanje ni več prisotno, in druge nezdrave obiike pritiska na manjšino ceiotnemu prizadevanju samo škodujejo."
Avstrijski vladi mora biti eno povsem jasno: zakona o narodnih skupinah, ki je nastal na podlagi nedemokratičnega preštevanja manjšin in se nanj sklicujejo občine iz dvojezičnega ozemlja, ko v slovenščini napisana pisma vračajo nerešena s pripombo „Amts-sprache deutsch", kot se je to te dni zgodilo v Škocijanu, nikoli ne bomo sprejeli kot izpolnitev člena 7 državne pogodbe — tistega člena 7, za katerega so naši očetje darovali življenje in za katerega je slovenski narod na Koroškem trpel v izgnanstvu in s puško v roki krvavel „Zato s tega zgodovinskega mesta pozivamo avstrijsko viado, predvsem pa kancierja Kreiskega, ki na mednarodnem poiitičnem prizorišču nastopa kot posrednik miru in enakopravnosti, naj naši narodni skupnosti končno prizna pravice, ki ji gredo, in tako skupaj z nami prispeva k miru, sodeiova-nju, enakopravnosti in napredku v tem deiu Evrope."
Srečanje predstavnikov
koroških Stovencev in gradiščanskih Hrvatov
V	okviru tradicionainih informativnih srečanj med predstavniki koroških Stovencev in gradiščanskih Hrvatov je bit v soboto 2. februarja v Brucku ob Muri na Štajerskem kontaktni pogovor, ki so se ga udeiežiii vodiini funkcionarji obeh narodnostnih skupnosti.
Neposredni povod za sestanek so biii btižnji razgovori obeh narodnostnih skupnosti z viadnimi predstavniki na zvezni in de-žeini ravni. Samoumevno pa je, da je biia ena izmed osrednjih tem srečanja tudi biižnja 25-ietnica podpisa avstrijske državne pogodbe.
V	tej zvezi je bito sogiasno ugotovijeno, da v čienu 7 avstrijske državne pogodbe zajamčene pravice obeh narodnostnih skupnosti že četrt stoietja ostajajo neizpoinjene. Sporazumno pa so se udeieženci srečanja dogovoriti tudi o skupnih smernicah za nadaijnje deio.
ČFove^rovm? pravicam
bi moraii posvefifi več/o pažn/o
V Ženevi se je v ponedeljek začeto ietošnje 36. zasedanje komisije OZN za čtovekove pravice, torej tistega foruma svetovne organizacije, ki je pred teti žeto kritično ocenit tudi avstrijsko manjšinsko potitiko v tuči spoštovanja oziroma kršenja človekovih pravic. Dnevni red letošnjega zasedanja obsega okoti 40 točk, ki se nanašajo na kršitve človekovih pravic in svoboščin v različnih koncih sveta, zato so sklenili, da bo zasedanje trajalo šest namesto prvotno predvidenih petih tednov.
Zaskrbljenost spričo dejstva, da v številnih državah še vedno kršijo človekove pravice, je bila izražena že v uvodnih govorih. Opozorjeno je bilo na pogosto uporabo sile, na rožljanje z orožjem in na ogrožanje politike popuščanja napetosti v svetu, hkrati pa ugotovljeno, da komisija kljub takim razmeram ni nastopala vedno dovolj učinkovito. Sploh je bilo kritično ugotovljeno, da svetovna organizacija ni vedno dovolj odločno ukrepala, kadar so bile ogrožene človekove pravice. Namesto da bi se lotili akcije, so tako kot v kakem klubu veliko razpravljali, je v tej zvezi menil generalni direktor oddelka za človekove pravice na ženevskem sedežu OZN Theodor Bowen. Zato so nekatere vlade spraševale, zakaj komisija ne sprejme učinkovitejših ukrepov, s katerimi bi zaščitili človekove pravice.
Zelo neposreden in iskren pa je bil tudi dosedanji predsednik komisije OZN za človekove pravice veleposlanik Bohn, ki je dejal: ^Primanjkuje nam dobre volje!" Pri tem je opozo-
Svoboda mnenja na zatožni ktopi
Vedno pogostejši so v Avstriji v zadnjem MSK pri-nteri, bo tvobodd mnenje sed: ne zefožn: bfopi. To osnovno svoboščino čiove&e omejujejo s prevnimi posegi, bi so poiitično i?er precej oporečni.
Prev v tri? dne/? so že dregič zepieniii znenstveno do^ementecijo o desnem ekstremizme, po drugi štreni pe prev ti desni ekstremisti še ker ne p rej nemoteno in neovireno rezširjejo svojo neonecistično ideoiogijo.
Pred česom je bi/ oksojen sirker in grej/k /Vensi Pin-tkeier, ker je ne svojem znenem „$cb/fycrjevcm pieke-te" kritično perejrezirei poiitični terorizem, češ de je jevno vzpodkejei k nesiije oz. to netiije odokrevef. To je prvi primer v 2. evstrijski repekiiki, de so emetnike oksodiii s pomočjo „peregreje negokčnike". Pri tem ocene ki ki jo zesiežiie emetnine, nemreč z nmetnost-nokritičnimi kriteriji, spiok niso dopMStiii.
Sodnijsko zesiedovenje Tintkeferje je sprožifo pise-nje ceiovške Kieine Zeiteng in njenege gievnege urednike. Dr. Robert Sexer, nčiteij ne ceiovški eniverzi, je z znenstvenim :AttrMme?rt^r:'jem eneiizirei poročenje R/eZ-ne ZeitKHg o tem edinstvenem primere, ko je tekorekoč ne pobudo česopise zečei defoveti sodnijski eperet proti evtorje piekete. To svojo eneiizo je okjevii v knjigi
ril, da nekatere vlade kršijo temeljne človekove pravice in se ne čutijo odgovorne do svetovne skupnosti. Zato je po njegovem mnenju treba vložiti veliko naporov, da bi zagotovili večje spoštovanje človekovih pravic.
Prav v to smer je naravnana tudi dejavnost tako imenovanega Russel-lovega sodišča, ki je v minulih letih raziskalo razmere že v celi vrsti držav. Minulo soboto — ob obletnici smrti velikega angleškega filozofa Bertranda Russella, po katerem se imenuje to mednarodno sodišče — se je v Ljubljani sestal izvršni odbor Russellovega sodišča. Predsednik Vladimir Dedier je ob tej priložnosti naglasil, da je Russel danes človeštvu potrebnejši kot kdajkoli glede na današnje protislovnosti in vse ostrejšo borbo brezpravnih. Na seji so sprejeli resolucijo o nujnosti boja Za enakopravnost narodov, zlasti malih, kar je pomembno za ohranitev miru. Sklenili so, da bo Russellovo sodišče na naslednjem zasedanju obravnavalo interesne sfere in torej kritično presodilo stremljenje velikih sil po širjenju svojega vpliva in s tem njihovo vmešavanje v notranje zadeve suverenih narodov in držav.
„Stritz/ & Scrinzi confr% DZ?W" m fMk<tz%/ t%di dvom-/jive metode, k: z njimi operirajo razni časnikarji, ko gre za ijndi, ki jim poiificno niso po vo/jZ. Stritz/ in Scrinzi sta Saxerja tožiia zaradi „obrekovanja". Proces je bii v torek. Posi%šaicev je biio okoii devetdeset in navzoči so biii vsi ade/eženci. 3axerjeva obramba je ponndiia dokaz resničnosti in sodnik je do odiočbe o sprejemn te ponadbe proces preiožii. Obramba tožiicev tega dokaza ni imeia za potrebnega. Saxer koče svoje trditve, ki jib tožnika inkriminirata, dokazati, torej izrabiti vse možnosti, ki ma jib zakon daje. To pa očitno ni zažeieno, sicer ne bi nasprotna stran pisaia o „taktiki zaviačevanja".
Avstrijsko pravosodje bodi po čadnib poteb. /meno-vani trije primeri kažejo nevarno tendenco, čzražanje svobodnega mnenja, posebno še, če je kritično, napredno, ievičarsko asmerjeno, je vedno pogosteje tarča kazenskega zasiedovanja. Dpravniki javnega mnenja pa skašajo svoje objavijeno javno mnenje zavarovati proti dragačnema mnenja, ki jim ni v prid, še s pomočjo kri-?ninaiiziranja. Avstrijska demokracija, tako aii tako že bado izpodkopana, se s takimi posegi proti svobodi mnenja in svobodi znanosti samo še boij izpodkopava.
Pomembna v!oga
Stovencev v zamejstvu
Na seji komisije repubiiške konference SZDL Siovenije za manjšinska in izseijenska vprašnaja, ki je prejšnji teden zasedata v Ljubijani, so ugotoviti, da se siovenska narodna skupnost v zamejstvu v sedanjem obdobju zaostrenih mednarodnih odnosov še boij kot dosiej uve-ijavija kot dejavnik dobre soseščine, stabiinosti in miru v tem deiu Evrope.
„Vendar pa Siovenci v zamejstvu takšno in tako pomembno viogo iahko odigramo samo, če bodo poiožaj siovenske narodne skupnosti onkraj meja urejaii v skiadu z zahtevami mednarodnega prava", je biio poudarjeno. Zato je komisija v svoj program za ietošnje ieto zapi-saia, da so potrebna prizadevanja za ..vsestransko krepitev poiožaja Stovencev v zamejstvu, kakor tudi za krepitev sodeiovanja s sioven-skimi izsetjenci".
ZAKON O NARODNIH SKUPINAH V PRAKSI:
„Kamtner sprich deutsch!"
Hitterjev ukaz namesto državne pogodbe
deželnih
tozadevno
Kako ..široke" pravice menda daje sedanji zakon o narodnih skupinah koroškim Slovencem, vedno spet slišimo iz ust vodilnih avstrijskih predstavnikov, ki se doma in tudi pred mednarodno javnostjo radi pohvalijo, kako ..širokogrud-no" da so rešili manjšinsko vprašanje. Posebno radodarni v tej samohvali pa so na Koroškem, kjer v okviru strankarske nesvete trojice naravnost tekmujejo med seboj, kdo bo bolj prepričljiv v hvalisanju „blagodati" sedmojulijske zakonodaje.
Namestnik ravnatelja uradov dr. Unkart pa je pravi rekorder: na nekem predavanju v Salzburgu (in potem v dolgi razpravi v uradni „Karntner Landeszei-tung") se je povzpel celo do trditve, da sed-mojulijska zakonodaja kar 99,5 odstotka koroških Slovencev zagotavlja enakopravnost glede slovenskega uradnega jezika. Da se je postavljal s takšno pohvalo kot eden izmed očetov omenjenega zakona, še nekako razumemo, saj je splošno znano, da vsak trgovec hvali svojo robo; da se je takšnih neresničnih trditev posluževal kot strokovnjak za ustavna in upravna vprašanja, pa je seveda nezaslišano, kajti kot drugi najvišji uradnik v deželi
mora vendar točno vedeti, kako se na Koroškem v praksi spoštuje dotočilo člena 7 državne pogodbe o slovenščini kot uradnem jeziku v sodstvu in upravi.
Ali šef koroške ustavne službe res še nikoli ni slišal o najrazličnejših oblikah diskriminacije, ki so ji izpostavljeni slovenski dežetani, če se pred kakšnim uradom hočejo poslužiti slovenskega uradnega jezika? Ali vsi tisti, ki vedno spet govorijo o prekomerni izpolnitvi člena 7, zapirajo oči in ušesa pred škandaloznim dejstvom, da določeni oblastniki na Koroškem uporabo slovenščine smatrajo za „iz-



:M, .%K.
/n/*"/"'"'/.......
lhy*	SptMU*	v3* 23 i ,
tl*;	v«*	St. X+Mxta* M s;<.ptia+r
<t*f	in,
Mit	vn* (a 41w*** %«*<)Ma*Khar<3
3. )9?7, dCA).
$pr+<:h*
+i(!*y	w+<:{n
M66KAKhtM{<3{
za
Zadeva okoli znamtvene publikacije o de:nitankem ek:tfemizmu v Av-!triji, ki jo je izdal dokumentaciji arhiv av:lrij:kega odporniUva na Dunaju, pozlaja vedno bolj Ikandalozna in :e razvija v mednarodno zramoto Av:lrije. Država, ki ze ima za zvojo ozvoboditev in zopetno vzpoztavitev zahvaliti le protifaMztiinemu boju; država, ki je mednarodnopravno zadolžena, da izruva korenine nacizma ter prepreii vzak pojav novega fafiima; država, ki ze zklicuje na pravni red — ta država oziroma njene oblazti kažejo neodgovorno brezbrižnozt do pojavov, kakržni zo bili že enkrat na zaietku razvoja, ki je potem Avztrijo in mnoge druge države privedel do zloCinzkega fažizma in jih zapletel v kataztrofo druge zvctovne vojne.
Omenjena publikacija, ki z znanztveno dozlednoztjo odkriva danaf-nje pojave dezničarzkega ekztremizma in njegove medzebojne povezave ter zveze z zorodnimi žilami izven naže države, je bila že drugiž zaplenjena in policija je preizkala proztore dokumentacijzkega arhiva, medtem ko zo avtorji knjige izpoztavljeni nebrzdani hujzkažki gonji. Priža zrno torej pravemu „iovu na čarovnice", ki ga avztrijzke oblazti uprizarjajo proti tiztim, ki zvojega anti-fafiima ne izpričujejo le verbalno [kot na primer nekateri od tiztih miniztrov, ki zicer nozijo odgovornozt za zedanje ukrepe), marveč ga dokazuje v dejanjih. Doživljamo ponovitev zelo podobnega razvoja iz čazov prve republike, ko zo oblazti nevarnozt prav tako videle in ze proti njej borile zamo na eni ztrani, na ztrani naprednih zil, omalovaževale cli zploh zanikale pa nevarnozt z dežne, ki ze je po krivdi takega zadržnja razrazla v vze uničujoči plaz.
Tudi danez merodajna mezta načela demokracije in pravne ureditve očitno razumejo v tem zmizlu, da morajo žčititi naciztične in nacionaliztične kroge, zato pa z vzo ztrogoztjo zakona naztopati proti naprednim žilam. V imenu prava natikajo demokratom nagobčnik ter omejujejo zvobodo tizka, mnenja, znanozti in umetnozti; zato pa zmejo nacizti neovirano Kriti zvojo propagando in zaztrupljati ozračje, nacionalizti pa Slovencem celo groziti z genocidom, ne da bi ze nafel državni pravdnik ali zodnik, ki bi ukrepal v zmizlu zakona.
Ta razvoj poztaja za Avztrijo zrcmota tudi v mednarodnem pogledu.
zivanje"? Ali zagovorniki sedmojulijske zakonodaje nočejo vedeti, da posamezni uradi zahtevo po slovenščini zavračajo prav s sklicevanjem na baje ..vzorni" zakon o narodnih skupinah?
Tak primer je tudi pismo občine Škocijan z dne 29. 1. 1980, štev. 341/1/1980-240, kjer Slovenskemu šolskemu društvu zelo vljudno sporoča, da njegove v slovenščini pisane prošnje (glede podpore za dvojezični otroški vrtec v šentpri-možu) ne more reševati, „ker ni napisana v uradnem jeziku". Pri tem se občina izrecno sklicuje na odredbo k zakonu o narodnih skupinah (BGBI. 307/1977), kakor se na ta zakon in izvedbene odredbe sklicujejo tudi druge občine in druge oblasti, ko slovenskim občanom in državljanom brezobzirno kratijo pravico, ki jim je mednarodnopravno zagotovljena.
Do kakšnih nesmislov lahko privede ta diskriminacijski formalizem koroške oz. avstrijske proti-manjšinske prakse, pa iz najnovejšega časa kaže primer okrajnega glavarstva Velikovec: Slovencu, ki je na odlok okrajnega glavarstva vložil priziv v slovenščini, je okrajno glavarstvo s sklicevanjem na zakon o narodnih skupinah v slovenščini sporočilo, da priziv ni veljaven, ker je napisan v slovenščini, ki ni uradni jezik. Tukaj naj se še kdo spozna, kje je kaj uradno in kaj kje ni uradno — jasno je samo to, da taka ureditev ne more biti v redu.
Kljub temu pa Unkart trdi, da je 99,5 odstotka koroških Slovencev na podlagi sedmojulijske zakonodaje deležnih jezikovne enakopravnosti. Če vsi tisti Slovenci, ki jim v imenu te ..enakopravnosti" sedaj kratijo njihove pravice, skupaj predstavljajo le tistega ominozne-ga pol odstotka, potem mora biti vendar tistih Slovencev, ki po Un-kartovem zagotovilu uživajo jezikovno enakopravnost, po preprostih računih najmanj za celotno prebivalstvo Koroške (česar pa se niti mi ne bi upali trditi). Taka je resnica, gospod dvorni svetnik, in ta resnica se bistveno razlikuje od vaših trditev in računskih umetnij.
Dejanski položaj, kar se tiče jezikovne enakopravnosti — da o drugih plateh manjšinske problematike tukaj sploh ne govorimo — je vsekakor daleč od razmer, kakršne bi morale vladati, če bi bil člen 7 dosledno uresničen. Sedanja zakonodaja pa v luči praktičnega izvajanja kaže, da na Koroškem niso merodajne mednarodnopravne pogodbe, marveč je še vedno v veljavi Hitlerjev ukaz ..Karntner sprich deutsch!"
Arhitekt Jože Ptečnik
v ogtedaiu svojega dunajskega deta
Po razstavi v cetovški mestni hiši pred nekaj leti je bi) znani stovenski arhitekt Jože Plečnik koroški javnosti sedaj predstavljen že drugič: v galeriji Hilde-brand je bila v ponedeljek predstavljena monografija, ki prikazuje Plečnika v togledalu njegovega delovanja na Dunaju.
Jože Plečnik (1872—1957) je bil nedvomno eden največjih slovenskih arhitektov ter velja danes v strokovnih krogih ne le za pionirja slovenske, temveč sploh evropske moderne arhitekture. Strokovna literatura poudarja njegov talent in ga uvršča med največje učence slavne Wagnerjeve šole na Dunaju. Za njegovo delovanje so posebno značilna tri obdobja: v dunajski dobi sta glavni deli Zacherlova hiša in cerkev sv. Duha; v dobo med obema vojnama sodijo ureditev praškega gradu in zlasti nekatera dela v Ljubljani, med katerimi zavzema posebno mesto poslopje Narodne in univerzitetne knjižnice; po drugi svetovni vojni pa izstopa de-korativrtost, o čemer dovolj zgovorno pričajo predvsem ljubljanske križanke.
O Plečniku in njegovem delu je bilo v domači in mednarodni strokovni literaturi že marsikaj napisanega, posebno obogatitev na tem področju pa nedvomno
predstavlja knjiga, ki jo je dunajska založba Tusch izdala pod naslovom „Josef Plečnik — Wiener Ar-beiten von 1896 bis 1914". Je to prevod doslej neobjavljene monografije, v kateri je ljubljanski umetnostni zgodovinar Damjan Pretovšek strnil izsledke svojega dolgoletnega znanstvenega raziskovanja ,,dunajske dobe" Jožeta Plečnika. Bibliofilsko opremljena knjiga obsega 216 strani teksta, ki ga dopolnjuje še 5 barvnih slikovnih prilog in 140 črnobelih ilustracij, tako da je Jože Plečnik s vojimi dunajskimi deli res izčrpno predstavljen v besedi in sliki. Spričo tega tudi cena knjige (580 šilingov) gotovo ni pretirana.
V celovški galeriji Hildebrand je bila. knjiga predstavljena v okviru prireditve, ki sta se je udeležila tudi generalni konzul Milan Šamec in konzul Alfonz Na-beržnik. Uvodne besede o knjigi je spregovorit njen prevajalec, naš na Dunaju živeči rojak Feliks j. Bister. O Plečniku in njegovi dunajski dobi pa je imel avtor knjige Damjan Prelovšek zanimivo predavanje, ki ga je dopolnjeval z izbranimi diapozitivi — posnetki Plečnikovih osnutkov, risb, načrtov in zgradb. Prireditev je obogatil še moški zbor „Kočna" iz Sveč, ki je pod vodstveni dr. Antona Feiniga zapet nekaj domačih pesmi.
11. Koroški kuiturni dnevi
OD 14. do 16. FEBRUARJA 1980 10.-OKTOBER-STRASSE 25 CELOVEC - MOHORJEVA
SPORED
#	Četrtek 14. februarja 1980
19.00	Odprtje razstave „KNJ!GE, SLIKANICE IN IGRAČKE ZA NAJMLAJŠE"
Niko Grafenauer: FUNKCIJA MLADINSKEGA TISKA V DUHOVNEM RAZVOJU OTROKA
#	Petek 15. februarja 1980
9.00 Wit!i Mayerthaler: KAKO SE UČIJO OTROCI JEZIKA?
10.15 Melanija Mikeš: RAZVIJANJE DVOJEZIČNOSTI V PREDŠOLSKIH VZGOJNIH USTANOVAH (s posebnim ozirom na prakso v Vojvodini)
11.30 Albina Luk: METODA DELA V DVOJEZIČNIH VRTCIH V PREKMURJU
14.00	Hansjorg Gutvveniger: DVOJEZIČNOST IN OTROŠKI VRTEC (s posebnim ozirom na južnotirolski položaj)
15.00	Marta Ivašič: PROBLEMI DVOJEZIČNOSTI V PREDŠOLSKI VZGOJI OZIROMA V PREDŠOLSKIH VZGOJNIH USTANOVAH NA TRŽAŠKEM
16.00	Robert Saxer: RAZISKOVALNI IN RAZVOJNI PROJEKT ..DVOJEZIČNOST V OTROŠKEM VRTCU"
19.00	Filmska predstava: PAS KOJI JE VOLEO VOZOVE (v srbohrvaščini z nemškimi podnaslovi)
v poslopju WIFI, KempfstraBe
#	Sobota 16. februarja 1980
9.00 Michael Mitterauer: JUBILEJI IN ZGODOVINSKA ZAVEST
10.15	Janko Pleterski: AVSTRIJSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA IN KOROŠKI PLEBISCIT
11.15	Hanns Haas: KOROŠKI SLOVENCI IN AVSTRIJSKO-JUGOSLOVANSKI ODNOSI 1918-1920
Vsa predavanja se bodo prevajala simultano v oba deželna jezika.
Batičeva mala plastika
v celovški „Auli slovenici"
Leta 1925 v rudarskih Trbovljah rojeni Stojan Batič brez dvoma sodi med najbolj znane in priznane predstavnike sodobnega slovenskega kiparstva. O njem in njegovi umetniški izpovedi pričajo predvsem tudi številni spomeniki, posvečeni prelomnim dogodkom v zgodovini slovenskega naroda, kot so na primer kmečki punti ali narodnoosvobodilni boj. Batič je avtor mnogih javnih parkovnih skulptur, fontan, stavbenih dekoracij; njegovo ime so ponesle čez širna morja prekooceanske ladje, ki jih je likovno opremil; veliki mojster pa je zlasti tudi na področju male plastike.
Ravno temu področju njegove umetnosti je posvečena razstava, ki je bila v torek zvečer odprta v celovški „Auli slovenici". Okoli 20 del obsega seznam — lok je razpet od Turjaške Rozamunde preko antičnih tikov Orfeja, Minosa, Lede in drugih do povsod domačega harlekina in večno sodobnih ljubezenskih iger. V središču vzbuja pozornost Delfinska trojka, ki s svojo razsežnostjo (115 x 110 cm) daleč presega vse druge eksponate. Razstavljen pa je tudi po koroških motivih oblikovani čudovito lepi pokal, ki ga je ob 25-letnici športnega društva Zahomec lani podarila Zveza slovenskih zadrug.
Otvoritve razstave so se tudi tokrat udeležili številni častni gostje, ki jim je uvodoma izrekel dobrodošlico predsednik društva „Au)a slovenica" dr. Mirt Zwitter. Med njimi so bili član izvršnega sveta SR Slovenije inž. Franc Razdevšek, generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan šamec in konzul Alfonz Na-beržnik, prof. Stojan Batič s soprogo in hčerko, ravnatelj Moderne galerije v Ljubljani prof. Zoran Kržišnik (ki je prav v tem krogu ob-
hajal svojo šestdesetletnico), ravnateljica ljubljanske Mestne galerije Boža Plevnik, prof. Lado Smrekar iz Kostanjevice, ravnatelj celovške Deželne galerije Karl Newo-le, naš domači umetnik Valentin Oman, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zvvitter, predstavnika Slovenske prosvetne zveze Hanzi VVeiss in Andrej Kokot ter zastopniki tiska in radia. Zastopana je bila tudi naša dijaška mladina, le njeni učitelji so — razen častnih izjem — spet enkrat ..blesteli" z odsotnostjo (kar je v zvezi z obiskom kulturno-umet-niških prireditev enkrat le treba tudi kritično zabeležiti).
O likovni ustvarjalnosti Stojana Batiča, za katero je umetnik prejel že vrsto nagrad, med njimi tudi Prešernovo nagrado leta 1960, je spregovoril prof. Zoran Kržišnik, ki je umetnika in njegovo delo orisa) tudi v svojem prispevku za razstavni list. Poudaril je, da je Batičevo reagiranje na utrip trenutka — povezano z njegovim notranjim dozorevanjem — v resnici zavesten odgovor umetnika na izzive, ki se sami po sebi prezentirajo današnjemu človeku. „Pri tem je kot mojster svojega metiera nekaj časa rasel; danes ga obvladuje do popolnosti. Do tiste perfekcije, ki narekuje redukcije in vračanje k preprostejšim prvotnim formam. Mladeniški umetnik na ves glas rjove svoja prepričanja in dognanja; leta in življenjske skušnje zatišajo njegov glas in ga hkrati izčistijo. Zelo potihem je mogoče izpovedati velike resnice našega obstoja. Zrelemu spoznanju so videti preproste. A v tej preprostosti je nič koliko doživetja in znanja."
Razstava v „Auli slovenici" bo odprta še do 22. februarja, in sicer od ponedeljka do petka v času od 13. do 17. ure.

Kuttumi praznik )
mora obogatiti našo zavest
Danes — N.	— se sporw-
oj:ZerM:ce smrrt M^ji:ečjrg^ rZo-WMs7?eg^ ^esMr^a Fr%wcet% PreferM^, ^ je s svojo MesMrrtMO poezZjo MtrZ ^(ovewcew por v ^rog ^M/rM:M:7: M^-roJov. Z^ro Mjegovo o^/errrrco t^JZ o^djgMro ^or ^:JlMrMZ pr^zw;^, ^ot ^Z ^:' ga wora/; se posede; po-^ver;'r: razw;š/;aw)M o rew, ^a) j c ^rr/-fM''a fr: ^a; r;aw power::, ^aMno vreJ-(:osr fwa v žZvZjfMjM yos^M:ezM:^^ w rraror/a ^or cefote.
^oros^r: SfoveMcZ swo ž:v JeZ s/o-Wr:s^ega rraro^a :M se zavestjo rer JejavMo pnzrravarMO ^ eMor^ewa s/o-yws^ewa ^a/rarwewM prostora. Ka-^or swo v preteMost: vcJMo prfspe-^ZZ svoj JeZež v s^aprro ^a/tarwo za^ZaJMrco, ta^o t^.J: JaMes s^asa-(Mo M a vs:7: poJrocj:7: soo^ZZ^ovan w Zrogarft: ^a/tarr:o JejavMosf Malega MazoJ^. Ta Maš prfspetc^ ;e ea^rat ^ecj:, JragZo worJa Me^oZ:%o MraMjš:
pae oJraz treaat^a :M saJ razwer, ^ ^ater:7: žZvZMro ::: astr:ar;awo.
pMa oZ:vezMost pa te waar v te) zvez: še posede; postav/)a.* Ja osta-^ewo zvest: seZJ, zvest: MaroJ::, :'z katerega :'z/:a;awo,' Ja v popZav: Maj-razZ;ČMcjš;7? JoZ?r:M, ^Z jZA r;aJ: JaMaš-Mja cZvZZZzacZja, r;e :'zgaZr:7?:o vsega — ^ef*e, svoje človeške :M MaroJae oseZ:-MostZ. 7*o pa Za/r^o :zgaZ::M:o, če Zz-8%Z;;'77:o svojo ZraZtarMO JeJZščZMO, ^ajt: ^ MarojM: ^aZfar: je vse — orZ Maš;7: "eJov ;M praJeJov Jo aašZZ: staršev, swo w: sarn: :7: je preJvsetM Maš Mta-ter:M jez:7:, je prva :M zaJMja vez Maše MaroJMe :M oseZ*Me ZraZtare.
Zato je ^aZtara: prazM:^ ta J: praz-M:^ Maše M:ater:MŠč:Me. PrešereM je ta Mas s^apM: jez:^ s svojo pesM:š^o Zz-povejjo povzJZgMZZ wcJ MajvZšje :M MajZepše ZrescJe ZraZtarMega občestva. ČZasa MaZoga :M JoZŽMOsr je, Ja tetMa Jf2:&K ostaMCMro zvest:, Ja ga ZjaZJ-:M gojZtMO, Ja ga ^ot JragoceMO "eJ:šč:7:o :zroč:M:o Maš:M? otro^oM: :M Sa s tp?M oZ:raM:7r:o ZroJočZrM roJo-^OM:. MazaJMje sta ZMaMje Mtate-"Mrc/Me :M oZ^čatcZ? MaroJae prtpaJ-Most: MeZočZjZvo povezaMa.* če Z^orMO oZ?raM:Z: ž;vo Mašo M:ater:MŠč:MO, Z?o-Wo zagotovZZ: taJ: MaroJMO ž/vZjeMje.
V teM: SMrZsZa Mtora Maše razM::s-ZjaMje o Z: Z:;Jt::rMe:M prazM:Z.'a :t: v ^ej sMterZ, Ja Z<o ^aZtarMo ZrogateMje veZjaZo preJvsetM taJ: prZzaJevaMjctM, Ja ZroMto prZZrorZZ: MašeM?a jez:Z:a MstrezMo Mtcsto vsepovsoj — JoMta v Jraž/M:, Ma vas:, v vrtca :M šoZ: MaštZ: o/roZ: :M spZoZ: v vseMt javMetM ž:v-^r:;a. ^ te:M se ZroMto ZzZrazaZ: taJ: MajZroZj vrejM: Mašega veZZ^ega Pre-*fMa, ^atereMta veZja JaMašaj: Z:aZ-^arM: prazM:^; vreJa: Mjegove pesMt:, Mas ač: ZjaZ<:t: svoj ZastM: MaroJ (M spoštovat: Jrage MaroJe v JaZra Zs^reMega soseJstva Za eMa^opravMe-ga sožZtja.
OB 70-LETN!C< KARLA PRUŠNiKA-GAŠPERJA
Pristna podoba revolucionarja
ki je vse svoje življenje posvetil boju za pravice slovenskega ljudstva na Koroškem
Najbrž je čioveku usoda živtjenja potožena že v zibefko. Med tistimi, ki se rodijo v razkošju in onimi, ki jim je mati kmečka dekia, se pota nujno razhajajo. Mojemu živtjenju so prav gotovo vtisnite pečat materine sotze med prvo svetovno vojno, ko je oče bit v vojski. Pa tudi njen srd zaradi pomanjkanja najosnovnejše hrane. Ta srd je prešet name že tedaj, ko sem bit star šest tet in je takratna cesarska obtast zapečatita naš skromni mtin, v katerem smo mteti oves in ječmen za naš vsakdanji kruh, črn in grenak. Spominjam se, s kakšno jezo v mojem otroškem srcu sem takrat šet proti našemu mtinu s sekiro v roki, da bi pregnat cesarjeve biriče. Mati, ki se je prej jokata zaradi zapečatenega mtina, se sedaj ni mogta ubraniti smeha zaradi svojega pagtav-ca, s sekiro v roki, sotznega obraza in tresočega se od jeze. Stišat sem materine besede: „Kaj bomo pa sedaj jedti?"
Mati setskega in gorenjskega rodu, oče sosednih sotčavskih puntarjev otrok — tako seme mora roditi upornike. Kot osemteten šotar sem iz tretjega razreda tjudske šote v Zetezni Kapti stopit v „akcijo". Takrat je bita že repubtika. Stika pokojnega cesarja Franca Jožefa pa je še vedno višeta v vseh petih učitnicah. In nad to sem se spravit, ker cesarja nisem spoštovat; zaradi očeta, ki je morat na fronto, in zaradi materinih sotz sem ga sovražit. V prvem razredu sem se povzpet na učitetjevo mizo, snet cesarjevo stiko s stene in jo potožit na učitetjev putt. V drugem, tretjem razredu je bito moje „upor-ništvo" še na višku. V četrtem razredu sem že začet mistiti na postedice, a vseeno sem se podat še v peti razred. Tam so sedeti že skoraj dorašča-joči fantje, stari 14 in več tet. Ko sem se vzpet na učitetjevo mizo in snet cesarja s stene, so se mi že treste hta-če.
To akcijo sem izvedet v opotdan-skem odmoru. Ko pa se je začet po-potdanski pouk, me je pokticat nad-učitetj Franc Robtek. Stat sem pred njim kakor prittikavec pred vetika-
nom. In vendar sem bit prepričan, da je pravica na moji strani. Na nad-učitetjevo vprašanje, zakaj sem to storit in kdo mi je to ukazat, sem odgovorit: „Nihče mi ni ukazat. Stiko cesarja sem snet s stene, ker je repubtika, pa tudi zato, ker je že dve teti mrtev!" Na ta moj odgovor sem dobit od „vetikana" takšno zaušnico, da sem skoraj padet. Potem sem morat vse tri ure popotdanskega pouka stati pred tabto; kazen je bita zaostrena S tem, da sem mora) biti obrnjen proti razredu, proti sošotcem. Ti so se me dobro ogtedati in zapomniti. Takrat sem si nakopat dosmrtne sovražnike, in to v meščanskih otrocih kapetških bogatinov. Le redki danes
še živijo kot starčki v Zetezni Kapti — zadnje priče starega sveta, starega reda, ko so tahko nemoteno in neusmiljeno izkoriščati delovne tjudi stovenske narodnosti.
Mati me je vodita v cerkev, očeta pa sem vedno spremtjat na stovenske prosvetne prireditve, čebetarske sestanke in podobna družbena srečanja. V cerkvi sem se zatjubit v svetnico Ano, ker se mi je zdeta na moč podobna pokojni, tjubtjeni babici Angeli. Očetovo spremstvo pa je rodito
Včeraj je obhaja) sedemdesettetnico Kare) Prušnik-Gašper, predsednik Zveze koroških partizanov, predsednik Nadzornega odbora Zveze siovenskih organizacij na Koroškem in spioh eden izmed najboij aktivnih deiavcev in borcev na vseh področjih našega narodnega živijenja. Vsi ga poznamo, poznajo ga dateč preko naših domačih okvirov, saj predstavija brez dvoma naj-botj pristno podobo siovenskega koroškega revoiucionarja, ki je vse svoje živijenje posvetit boju za narodnostne in sociaine pravice siovenskega ijudstva na Koroškem.
Njegova živijenjska pot je bita v našem tistu že večkrat predstavtjena, zato bi morati ponavtjati, kar je že bito povedanega, če bi hoteti tudi za njegovo sedemdesettetnico objavtjati običajni „jubitejni" zapis. Zato smo se raje odtočiti za drugo pot: naprositi smo tovariša Gašperja za pogovor, zastaviti smo mu vrsto vprašanj, ki se nanašajo na njegovo živijenje, njegovo deto, njegove izkušnje, in tovariš Gašper je odgovore na ta vprašanja strnit v zaokrožen zapis spominov, razgrni) je pred nas utrinke iz sedmih desetietij trdega, borbenega živijenja re-votucionarja, ki je že kot prvošoiček začet svoj upor proti krivici in ga potem skozi vsa desettetja nadatjevat kot dosteden borec za pravico.
Tovarišu Gašperju se za to „živijenjsko zgodbo", ki nam odkriva marsikatero zanimivost in novo potezo njegove osebnosti, prisrčno zahvatjujemo. Obenem pa se pridružujemo vsem tistim neštetim gratutantom, ki so mu in mu še bodo v teh dneh čestitati za živijenjski praznik. Nočemo, da bi naše čestitke iz-zvenete bombastično, so pa res iskrene, tovariške, prijatetjske: Še na mnoga teta — Zdravo!
v meni drugo zapostitev. Med jugo-stovansko zasedbo so me stovenski učitelji vktjučiti v igralsko skupino. Na odru sem nastopit v vtogi pastirčka Štefca, igrat sem Ribenčana Urbana in v skupinski igri Srečka, sina meščanske družine. Vse to je bito imenitno.
Po 10. oktobru 1920 pa se je poto-žaj zame izredno postabšat. Ne trdim, da sem bit angetček in sem gotovo večkrat zastužit od učiteija katero „okoii ušes". Vendar pa sem že z mojo otroško vestjo spoznavat, da sem jo pogosto staknit samo zaradi tega, ker sem bi) stovenskih staršev otrok. Nekoč pri telovadbi me je učitetj Jutius Reinisch od zadaj tako mahnit po gtavi, da sem ztetet na kup gramoza in bit ves krvav po obrazu. Danes, po totikih tetih, pa si mistim, da je bito kar prav, da nas stovenske otroke niso božati z rokavicami — zaradi tega se je pri mnogih utrdita zdrava narodna zavest in na to močno osnovo smo pozneje začeti graditi tudi idejo socialnega prebujanja.
Stricu Johanu Jezerniku, s katerim sva si bita vetika prijatetja, me je kmatu uspeto prepričati, da sta v človeški družbi dva razreda in da spadam jaz v večinski razred delavskega, izkoriščanega tjudstva. To spoznanje mi je postato potitično vodito za vse življenje. S šestnajstimi teti Sem začet zahajati v Žetezno Kapto v krog detavskih fantov, ki so igrati nogomet na produ južno od trga, kjer danes stoji občinska hiša. To so biti sociatistični mladinci. Nositi smo rdeče nagetjne. Seveda pa zaradi tega nisem postat narodno mtačen, kot je to postato nekaj mojih vrstnikov.
Po uspešnem zaktjučku dvetetne kmetijske šote v Gotdbrunnhofu pri Vetikovcu in šestmesečni pmksi v Švici sem postat tajnik tedanjega Ka-(DaZje M4 7. str^MZJ
Dr. Anton Svetina	6
Prispevki k zgodovini Šentruperta pri Beijaku
13- junija 1627 poroča duhovnik Maksi-mi!ian Meyer stolnemu kapittju v Ljubljano, da je po priporočilu nadduhovnika v Belaku sicer zasedel župnijo v Št. Rupertu, de ga pa vikar in škofijski komisar Wolf-Sartg Loser v Beljaku noče investirati, pa ledi grof Khevenhuller je dal župnišče zapreti in mora stanovati v gostilni. Dne 12. 8. 1627 šmiklavški vikar Loser obširno poroča kapitlju v Ljubljano, da je sicer slovesno instaliral Maksimiljana Mayerja za vikarja v št. Rupertu, da mu pa grof Ivan Kheven-heller in njegov oskrbnik Schneeweiss še vedno zapirata župnišče ter ga prikrajšu-jeta na njegovih dohodkih. Pa tudi sam Meyer je pisal kapitlju v Ljubljano, da grof Khevenhuller še vedno zapira župnišče in bujska farane, da mu ne dajo desetine in drugih dajatev, sam pa mora hoditi od hiše do hiše, da se preživlja. Šele 26. avgusta 1627 je grof Khevenhuller pivolil v poravnavo, ker je njegov prezentiranec Krajnič prostovoljno odstopil, toda brez prejudica za obojestranske pravice.
Leta 1629 sta morala grof Ivan Kheven-huller ter njegov dolgoletni oskrbnik na gradu Landskron Krištof Schneeweiss kakor vsi ostali protestantski plemiči za vedno zapustiti vse avstrijske dežele.
Na župnijskem mestu v št. Rupertu je vikarja Maksimiljana Mayerja nasledil vikar
Lovrenc Fuchs, ki je po arhivskih virih izkazan na tem mestu od leta 1632 do leta 1652. Pa tudi proti temu vikarju so se vrstile razne pritožbe od strani faranov z ozirom na njegovo obnašanje. Dne 15. septembra 1635 piše Janez Planinc, kanonik in kapiteljski upravnik v Ljubljani, šmiklavške-mu vikarju in škofijskemu komisarju Leonardu Muleju med drugim tole: Kar se tiče Lovrenca, vikarja v št. Rupertu, se mu daje še rok do sv. Mihaela pod zapretilom kazni štirih zlatnikov in se temu vikarju od strani kapitlja naroča, da odustane od vsake objestnosti. Dne 29. maja 1637 je Jurij Holz-man, javni notar in zapriseženi odvetnik v Beljaku, na ukaz ljubljanskega stolnega kapitlja zasliševal priče v pravdi, v kateri so farani v št. Rupertu tožili svojega vikarja Lovrenca Fuchsa zaradi raznih nerednosti in kaznivih dejanj, med drugimi: Dvakrat zaradi pijanosti ni bral maše in v nedeljo tudi ni pridigoval, ker je bil še vedno pijan in se take nerednosti dogajajo večkrat. Ko bi moral krstiti dva otroka, so ga morali iti iskat v Beljak, kjer je popival in je potem enega otroka v pijanosti krstil, drugi pa je že prej umrl. Teh otrok ni hotel krstiti, ker botri pri krstu niso hoteli povedati imen očetov, tako da so morali enega otroka krstiti v Osojah, druga dva pa v Šmiklavžu pri Beljaku. Osemnajstletni sin neke kmetice
je umri brez spovedi in obhajila kljub temu, da je bil vikar trikrat k njemu poklican. Vikar se je zagovarjat, da je moral brati mašo enkrat v drugem kraju, drugič je bii prevelik sneg, tretjič pa ga niso več klicali.
Iz tega časa je ohranjen tudi urbar župnije št. Rupert, ki daje tole sliko: Cerkev v Št. Rupertu ima v lasti 4 kmetije, 3 domce in dve koči ter 12 travnikov in njiv; dohodek v denarju znaša 84 goldinarjev 52 krajcarjev ter pol denariča, v naturalijah pa 10 meric pšenice in 5 četvrtakov ovsa. Cerkev plačuje deželi letno na davku in kontribuciji 63 goldinarjev 30 krajcarjev dva denariča. Tri podružnične cerkve in sicer v Šmihelu, pri sv. Andražu in pri sv. Urhu imajo v svoji lasti 2 kmetiji, 1 domec in eno kočo ter 6 njiv; dohodki v denarju teh treh cerkev znašajo 29 goldinarjev, 4 krajcarje, 3 dena-riče, v pridelkih pa prejema cerkev v Šmihelu 3 četvrtake rži in 6 četvrtakov ovsa, cerkev pri sv. Andražu 1 četvrtak rži in 2 četvrtaka ovsa, cerkev pri sv. Urhu pa 2 četvrtaka rži in 4 četvrtake ovsa. Na davku in kontribuciji morajo te tri cerkve plačevati deželi 23 goldinarjev, 32 krajcarjev in dva denariča.
Leta 1646 je postal novi vikar župnije Št. Rupert Sebastijan Kveder, ki je službovat na tem mestu do svoje smrti leta 1679, torej 33 let. Dne 20. junija 1652 ga je ljubljanski stolni kapitelj pozval, naj pride v Ljubljano na izpit, ki ga je potem opravil. Iz vizita-cijskega zapisnika, ki ga je dne 21. septembra 1655 ob priliki vizitacije koroških
župnij sestavil generalni vikar ljubljanske škofije Filip Terpin, je razvidno, da je bil Sebastijan Kveder doma v Poljanah na Koroškem na območju salzburške nadškofije, ordiniran je bil na naslov kanonikov v labotski dolini, duhovnik je 17 let, služboval je najprej v svoji škofiji, sedaj je že osmo leto v župniji Št. Rupert. Zgoraj označeno ordinacijo je prejel 27. maja 1637, ljubljanski stolni kapitelj pa ga je namestil v Št. Rupertu dne 8. marca 1646. Ko je prišel na faro, mu tedanji oskrbnik gospostva Landskron Kristijan Puchberger ni hotel odpreti župnišča in je moral poiskati stanovanje v sosednji hiši. Predno so mu odprli župnišče, je moral podpisati pridržek (Rever-sates), ki ga je sestavil grajski oskrbnik, v katerem je bilo zapisano, da ima gospoščina Landskron patronatske pravice in pravico do dohodkov tega beneficija. V tem vizitacijskem zapisniku so vpisani tudi podatki o velikosti župne cerkve v Št. Rupertu, ki je bila 19 vatlov visoka. 34 vatlov dolga in 18 vatlov široka (vatel je meril okoli 77 cm).
Dne 27. januarja 1659 je ljubljanski škof Oton Friderik grof Buchheim potoval skozi Beljak in tam imel razgovor z lastnico grada Landskron Ano grofico Dietrichstein ter ji izdal pismeno potrdilo o ponovni posvetitvi kapele v gradu Landskron, ki je zaradi pokopavanja protestantskih članov družine Khevenhuller ostala do tega časa neposvečena.
(Dgfje v /?r;7)oJMjZ tJevJ&Z)
Spominska svečanost v Svečah
J
Ce!o vrsto tet obhajamo koroški Siovenci (predvsem iz Roža) skupno s Siovenci iz Jesenic oziroma zgornjega gorenjskega kota februarsko spominsko svečanost na sveškem pokopaiišču, kjer počiva trupio narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža s skupno 11 žrtvami fašizma, med katerimi so tudi domačini — Aieš Einspieier, Vaientin Schwarz in Fiorjan Križnar.
Nedeljska spominska prireditev je bila lepa manifestacija v čast žtrvam, ki so darovale svoja živ-ijenja v zadnji vojni, v neenakem boju z nacističnimi silami, za boljšo bodočnost slovenskega naroda in drugih narodov Evrope.
Med številnimi obiskovalci nedeljske spominske svečanosti na sveškem pokopališču so bili poleg domačinov tudi jugoslovanski konzul iz Celovca, Alfonz Naberžnik, predsednik Zveze koroških partizanov Karel Prušnik-Gašper, predstavniki političnega in kulturnega življenja koroških Slovencev ter nekdanji borci in prijatelji narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža iz Slovenije.
Matija Verdnik je bil sin koroških staršev iz Bistrice v Rožu, ki pa je živel na Jesenicah. Zaradi napredne politične dejavnosti je bil leta 1941 od takratnega jugoslo-jugoslovanskega režima interniran v Srbijo. Po zlomu Jugoslavije se je pridružil borcem Cankarjeve čete pod Stolom. Kmalu je bil imenovan za komisarja Cankarjevega bataljona in pozneje za komisarja Gorenjskega odreda. Leta 1943 je prišel na Koroško in si pridobil zaupanje prebivalstva Roža in Gur, kjer je skupno z drugimi aktivisti organiziral vaške odbore OF. Sredi uspešnega dela je bil v borbi ranjen in je na posledicah te poškodbe (zastrupitev) umrl. Leta 1951 je bil Matija Verdnik-Tomaž proglašen za narodnega heroja.
Na nedeljski spominski svečanosti je imel slavnostni govor (ki ga v celoti objavljamo na 1. strani) tajnik Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliks VVieser. Spregovoril pa je tudi funkcionar mladinske organizacije tovariš Samo Krivic z Jesenic, ki je med drugim dejal, da so se prišli poklonit spominu borca, ki se je boril proti načrtnemu iztrebljanju slovenskega naroda na Koroškem. To zatiranje je takrat izvajal uničevalni stroj nacizma, ki je spremenil ves svet v veliko bojišče, kjer je dan za dnem umrlo na tisoče ljudi. Med temi žrtvami je bil tudi Matija Verd-nik-Tomaž. Tovariš Krivic je zavzel tudi stališče do porajajočega se neonacizma v Avstriji in dejal, da Slovenci v Jugoslaviji ne morejo biti ravnodušni do teh stvari, da se v Avstriji oz. na Koroškem kratijo
Maturanti Zvezne gimnazije za Siovence v Ceiovcu vabijo na
GiMNAZiJSKi PLES
v petek, 8. februarja 1980 s pričetkom ob 20. uri v Deiav-sk) zbornici v Ceiovcu.
PrrsrČHo
pravice koroškim Slovencem, da se razstreljujejo partizanski spomeniki itd. Vse to bi lahko imelo usodne posledice, če ne bi obstojala živa vez med manjšino in matičnim narodm. Ta živa vez obstoja že sto-
pod vodstvom priznanega dirigenta Lajka Milisavljeviča (žal so tudi pevska društva in pevci, ki nimajo razumevanja za takšne spominske prireditve. Dejstvo pa je, da bi brez partizanskih žrtev ne bilo člena 7 in s tem tudi možnosti kulturnega razvoja, kar moramo imeti vedno pred očmi) ter recitatorji — inž. Tonči Schlapper in mlada recitatorja z Jesenic.
Vence oziroma cvetje so položili na grob padlih borcev, Zveza ko-
letja in naloga nas mladih je, da jo negujemo, kajti to je vir iz katerega črpajo koroški Slovenci moči za svoj pravični boj. Mladi neobremenjeni s strahovi preteklosti in predsodki kvazi ideologij, moramo biti pripravljeni, da bomo stopili na mesto naših očetov, ki so se vse življenje borili, da Slovenci na Koroškem ostanejo. Svoj govor je tovariš Krivic končal z ugotovitvijo, da bo treba nadaljevati kulturno izmenjavo in pripravljati skupne slovesnosti oziroma srečanja, da se bodo še bolj učvrstili pristni stiki, ki so pogoj za nadaljnji obstoj manjšine.
Spominsko svečanost v Svečah so lepo popestriti — mešani pevski zbor „Rož" iz Šentjakoba v Rožu
roških partizanov, Zveza slovenskih organizacij, borčevske organizacije z Jesenic, Radovljice in Kranja ter Komunistična zveza Avstrije.
Po končani spominski svečanosti so se udeleženci zbrali v Adamovi dvorani, kjer je bila priložnost za medsebojne pogovore in osvežitev spominov na najtežje čase zgodovine našega slovenskega ljudstva na Koroškem. V okviru te prijetne družabnosti je zadonela tudi obče priljubljena borbena pesem, ki so jo izvajali šentjakobski pevci in ki je pri publiki imela navdušen odziv. Bilo je kot v starih časih, ko je borbena pesem dvigala moralo, da je bila končno premagana temna noč nacistične ere.
Občni zbor SPD „Edinost" v Škofičah
Skoraj premajhen je bil prostor v gostilni Egger v Logi vasi za vse udeležence, ki so se odzvali vabilu SPD ..Edinost" v škofičah v soboto 2. februarja zvečer. To kulturno prosvetno društvo je imelo po treh letih svoj redni občni zbor. Udeležili so se ga številni člani, predvsem pevci in seveda številni ljubitelji slovenske pesmi in besede.
Predsednik Herman Jager je v poročilu navedel nekoliko skromno deiavnost društva. V zadnjih treh letih so izvedli tri prireditve doma, štirikrat so nastopili pri sosednjih društvih, peli so tudi v Kranju, ob 70-letnici SPZ v Celovcu in v Beljaku. Brez dvoma je vzrok manjši dejavnosti tudi boleča izguba članstva, saj so v tem času umrli štirje,
STROKOVNA SOLA ZA ŽENSKE POKLICE ŠOLSKIH SESTER s pravico javnosti	St. Peter !5, 9184 St. Jakob v Rožu
OBJAVA
Po odloku Deželnega foškega !veta je na dvojelitni Strokovni šoli za ženske poklice v St. Petru pri St. Jakobu v Rožu VPISOVANJE V
1. razred 3 letne STROKOVNE SOLE ZA ZENSKE POKLICE in v 1 letno GOSPODINJSKO SOLO
OD 10. DO 19. FEBRUARJA 1 980.
Formularje za vpis lahko dobite že sedaj v šolski pisarn). tzpolnjene tiskovine je treba na šoli oddati najkasneje do !9. februarja. Priložiti morate polletno šolsko obveztito v originalu ali od šolskega ravnatelja potrjen prepiz.
Prijave zo možne ozebno v šolski pižami ali po telefonu (0 4i 53) 343. Pogoj za zprejem v oba tipa šole je uspešno opravljena 8. šolska ztopnja in delno znanje slovenščine.
Za zprejem v 3-letno ztrokovno šolo pa je poleg tega še potreben po zitivno opravljen pedagoško-psihološki tezt, ki bo 4. julija na šoli. Za obizk 1-letne gospodinjske šote ta tezt ni potreben.
Vodstvo Me
med njimi tudi tajnik društva Kori Perč.
Po zahvali vsem delavnim in podpornim članom, je predsednik pozval vse udeležence k večji aktivnosti narodne pesmi, na področju vzgoje slovenskega jezika in narodne zavesti
Člani so izvolili nov odbor društva, ki je ostal v prejšnji sestavi, le za novega tajnika je bil izvoljen Drago Perč.
Občnega zbora sta se udeležila tudi zastopnik SPZ Joži Mečina in tajnik Andrej Kokot. Slednji je v svojem govoru poudaril veliko potrebo po ohranitvi slovenskega jezika v škofiški občini, kar naj bi dosegli s poživitvijo in razširitvijo kulturno prosvetne delavnosti ter prijavo otrok k dvojezičnemu pouku v ljudski šoli, kajti le znanje in vsakodnevna raba slovenskega jezika je porok za narodni obstoj. Prosvetašem je tajnik SPZ ponudil organizacijo srečanja pevskih zborov z naslovom „Pesmi Pavla Ker-njaka".
še dolgo po končanem občnem zboru so najbolj zavzeti člani razpravljali o programu za v bodoče. Resno bo treba poprijeti. Samo moški zbor je premalo, saj so nekoč v škofičah imeli močan mešani pevski zbor, igrali so dramske predstave, prirejali družabna srečanja. vabili v goste druge ansamble itd. Bo v naslednjih letih spet tako?
tzdajatetj, zatoinik in iastnik: Zveza s!oj venskih organizacij na Koroškem; giavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Ceiovec/Kiagenfurt, Gasometergasse 10, tet. 32 5 50 - Tiska: Zaioiniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Ceiovec - Borovije
AULA
SLOVENiCA
CELOVEC Paulitschgasse 5—7
Vljudno Vas vabimo na razstavo
AKADEMSKEGA KIPARJA
prof.
Stojana Batiča
Razstava bo odprta do 22. februarja od ponedeljka do petka od 13. do 17. ure.
Prisrčno vabljeni!
!z dejavnosti SPt) „Minost " v Ptiberkn
Slovensko prosvetno društvo „Edi-nost" je v zadnjem času, poleg že utečenih oblik kulturnih prireditev, poiskalo nove, da bi tako pridobilo čim večje zanimanje ljudi za svojo dejavnost. Tako je 23. novembra 1979 skupno z radiom Maribor priredilo javno radijsko oddajo, ki je predstavila široko dejavnost društva.
To javno oddajo so sestavljale razne sekcije društva in tudi posamezni člani društva, okvir celotni prireditvi pa so dali:	ansambel radia Maribor,
igralka SNG Maribor Nataša Birkova in pevci Alenka Pinterič, Edvin Fliser in Karli Arhar. Kot gost je nastopil ansambel Hanzija Artača s tremi pesmimi na besedilo članice društva Milke Hartmanove. Takoj na začetku je nastopil moški pevski zbor .Edinost", pevovodja tega zbora Foltej Hartman je po nastopu publiki v dvorani in vsem poslušalcem radia Maribor povedal marsikaj zanimivega o svojem dolgoletnem vodenju zbora. Spregovoril je tudi o nastopu in delu zbora, ki ga je ustanovil in vodil v zadnji vojni v koncentracijskem taborišču Dachau.
Igralka SNG Maribor Nataša Sirkova je nato prebrala satirično črtico pisateljice Anite Hudlove .Kako sem doživela prave dame", člani Odra 73 pa so zaigrali kratek prizor iz zadnjega kabareta Anite Hudlove 1X1=1. V nadaljevanju sta nastopila učenca Glasbene šole Pliberk Veronika Riedl (kitara) in Vavti Michael (harmonika). Kronist Mirko Kumer-Crčej je prebral nekaj odlomkov iz svoje kronike o nastanku Pliberka. Namesto obolele Milke Hartmanove je njene pesmi v pli-berškem narečju prebral član Odra 73, Franc Kuežnik. Sodelavci radia Maribor so kramljali s člani in odborniki društva o njihovem delu. Tako je na primer Anita Hudi povedala nekaj o svojem pisateljskem in režijskem delu v skupini Oder 73, podpredsednik društva in predsednik Posojilnice Pliberk Lipej Kolenik je prikazal razvoj in delo Posojilnice, občinski odbornik Mirko Kert je orisal sedanjo situacijo koroških Slovencev, predsednik društva Jožko Hudi pa je poročal o dejavnosti Glasbene šole in orisal zgodovino SPD .Edinost" v Pliberku. Seveda se v dveh urah, toliko je trajala oddaja, ni dalo prikazati celotne dejavnosti društva, toda kljub temu je bilo dobro prikazano, kakšno bogato kulturno dejavnost ima to društvo. Omenjeno prireditev je radio Maribor v celoti predvajal 6. januarja 1980.
Mešani pevski zbor .Podjuna* je ponovno vabil občane na .Silvestrovanje", da skupaj z njim zapojo in zaplešejo v novo leto, kar mu je docela uspelo.
Vsakoletni gost pliberškega prosvetnega društva .Edinost" je moški pevski zbor .Vres" DPD Svoboda Prevalje. Naj ob tej priliki omenimo tudi to, da je sodelovanje med Prevaljčani in SPD .Edinost" iz Pliberka dolgo že več kot 70 let.
Tudi tokrat, kot že vseskozi prej, je zadnjo nedeljo navdušil poslušalce zbor .Vres", ki ga vodi Jožko Kert, s svojim umetniškim nastopom. Zbor je nositelj najvišjih priznanj na pevskem področju v Sloveniji.
V novem letu je društvo na knjižničnem področju uvedlo novost, ki daje vsakemu ljubitelju knjige nezapleten in hiter dostop do knjige. Knjižnico, ki je pred tem ker precej samevala v pliberški zadrugi, je društvo porazdelilo po vaseh, tako da ima vsaka vas v okolici Pliberka svojo manjšo knjižnico. Tako sta v obliki klubskega večera prejšnji teden predsednik Jožko Hudi in knjižničarka Lučka Kreutz predstavila knjige vaščanom Čirkovč. V programu tega klubskega večera,
ki je bil v gostoljubni Mlinarjevi hiši v Cirkovčah, je bil tudi kratek slovenski film Prežihovega Voranca .Solzice". Da je takšen način knjižničarstva dober, je dokaz že to, da so vaščani Čirkovč, ki drugače le redko posedijo skupaj, saj ima vsak svoje delo in obveznosti, v veselem kramljanju navezovali pogovor vse od knjig pa do spominov na stare čase, na začetek kulturnega dela. Lahko rečemo, da je ta akcija poleg izposoje knjig dosegla tudi večjo povezavo med vaščani, sproščen pogovor, veselo kramljanje in sem in tja tudi kakšno smeš-nico. To je tisto, kar sprošča ljudi vsaj za trenutek v tem hitrem in .vedno se nam mudi" tempu življenja.
V Cirkovčah bo iz potujoče knjižnice izposojala knjige Milka Kolenik. V Dobu, kjer je bil naslednji klubski večer pri Božiču, bo knjige izposoje-vala Marija Messner. Taki klubski večeri so v načrtu v tem in naslednjem tednu še v Nonči vasi pri Šmonu (knjižničar Franc Buchwald), na Blatu pri Crčeju (knjižničarka Marta Kreuz) ter v Šmihelu, Libučah in drugje.
To je bil pregled dela SPD .Edinost* v zadnjih dveh mesecih, da pa bodo tudi v naprej društveniki presneto razgibani, dokazuje njihov terminski koledar prireditev, ki je tja do srede leta že skoraj popisan.
OSREDNJA PISARNA V CELOVCU
deluje vsak dan od ponedeljka do petka, od 8. do 17. ure. Posebne uradne ure vsak četrtek od 9. do 12. ure pa so
namenjene tistim, ki se želijo o raznih problemih pogovoriti s sekretarjem ZSO,
tov. Feliksom Wieserjem
OKRAJNA PISARNA PLIBERK
posluje vsak torek od 9. do 12. ure. V pisarni bodo:
12. 2. 1980 tov. Mirko Perč
mladinska vprašanja
19. 2. 1980 tov. Jože Part!
kmetijska vprašanja
Menjava denarja
Stanje v četrtek 7. februarja 1980
Za 100	din dobite	53.—	šil.
Za 100	din plačate	60,-	šil.
Za 100 lir dobite	1.48 šil.
Za 100 lir plačate	1.57 šil.
Za 100	mark dobite	708.50	šil.
Za 100	mark plačate	724.80	šil.
Ohisk či!ske skupine „Victor Jara" na Koroškem
Prejšnji teden se mudita na Koroškem miada čiienska skupina imenovana „Victor Jara". To je gtasbeno-pevski ansambei, ki poje predvsem ijudske in borbene pesmi Čiia in drugih latinskoameriških narodnosti in narodov. Skupina je po fašističnem puču teta 1973 zbezata iz Čiia in našia svojo drugo domovino v Budimpešti na Madžarskem.
Victor Jara je bit znan čitenski govo postanstvo. Pesem in gtasba Sta antifašist in borec za pravice svojega postata sredstvo s katerim se borijo, ^udstva. Takoj po fašističnem pre- da bo v Čitu spet zavladat mir in vratu v Čitu, sio ga pripadniki vo- medsebojno razumevanje.
ljudstva. Tako ti mtadi Čitenci opevajo njihovo ljubljeno domiovino ter pojejo o hrepenenju, svobodi in miru. Tako se borijo za svobodo, pa čeprav so oddaljeni iod svoje domovine okrog 20.000 km. Boj čilenskih današnjih oblastvnikov gre celo tako daleč, da so čilenskemu ljudstvu prepovedali razna ljudska glasbila — to so preldvsem glasbila Indijancev, ker spominjajo na boj Indijancev za

jaške fašistične hunte umorili. Mlada čiienska skupina, ki je še imela srečo, da je ušla krempljem novih oblastnikov, si je nadela njegovo ime in tako sedaj v Evropi izpolnjuje nje-
V	petek 1. februarja so klubi jugoslovanskih delavcev na Dunaju vabili na slavnostno otvoritev „Do-ma Jugoslovanov". Med številnimi gledalci so bili tudi predstavniki ambasade SFRJ, zastopniki kulturno informativnega centra na Dunaju, gostje iz Jugoslavije, zastopniki slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem in na Gradiščanskem ter Klub slovenskih študentov na Dunaju (KSŠ).
Predstavnik organizatorjev je najprej na kratko orisal zgodovino že ustanovljenih klubov jugoslovanskih delavcev, ki so predvsem kulturnega in športnega značaja. Le ti imajo funkcijo združevanja, gojitve bogate kulture jugoslovanskih narodov in funkcijo vestnega spremljanja družbeno-političnega dogajanja v domovini.
Kot zastopnik koroških Slovencev je predsednik Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek pozdravil občinstvo in čestital organizatorjem k otvoritvi novega doma ter zaželel mnogo uspeha pri nadaljnjem delovanju.
V	okviru večernega programa so
Znano je, da je v Čilu danes krvav režim s kaceti, v katerih je na tisoče zapornikov, in kjer so politični umori vsakdanjost. Kljub temu pa Čile živi in bo živel dalje v pesmih čilskega
nastopili znanj umetniki in drugi gostje iz Jugoslavije, kulturne skupine jugoslovanskih delavcev z Dunaja iz Nižje Avstrije ter kulturne skupine slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Kot zastopnik slovenske manjšine na Koroškem je „Obirski ženski oktet" pod vodstvom Valentina Polanška s svojim ubranim petjem popestril večerni kulturni spored. Obirske dečle so zapele več pesmi, tako narodne kot tudi pesmi, ki jih je vodja okteta Valentin Polanšek sam uglasbil. Navdušeni poslušalci so se za koroški prispevek zahvalili z ustreznim aplavzom.
Treba je na tem mestu omeniti zdrav idealizem in požrtvovalnost ..Obirskega okteta", ki se je zaradi delovnih dolžnosti moral že pred končanim kulturnim sporedom vrniti domov in se je tako na Dunaju mudil le pičlih 5 ur.
Višek večernega sporeda pa je bil brez dvoma nastop znanega pop-ansambla ..Srebrna krila" iz Jugoslavije, ki je s svojim izvajanjem navdušil staro in miado.
S. V.
enakopravnost. No in prav s temi glasbili so nastopali mladi Čilenci na svojem gostovanju po Koroškem. Tudi šef te skupine je po narodnosti Indijanec. On je bil tudi tisti, ki je seznanil našo publiko z razmerami v Čilu in z bojem ljudstva proti proti-ljudskemu režimu današnjih oblastnikov.
„V pesmi in glasbi se izraža hrepenenje po svobodi in prav zato smo s čilenskim ljudstvom solidarni. Tudi mi smo okusili fašizem na lastni koži, zato smo zavedna slovenska mladina na Koroškem z vami in vas pozdravljamo z iskreno željo, da bi se čimprej lahko vrnili v vašo domovino — v svobodni in demokratični Čile." Tako je povedal v svojem pozdravnem govoru predsednik KO ZSM v imenu mladine z Gur in Roža, Jože Mečina na gostovanju skupine „Victor Jara" v Bilčovsu, kjer se je na koncertu zbralo blizu 200 ljudi in to predvsem mladine. Prav tako z velikim navdušenjem pa so sprejeli čilensko skupino na Radišah, kjer je tajnik SPD Radiše Tomi Ogris opozoril na sorodnost boja in izrazil solidarnost s čilenskim ljudstvom.
Na obeh nastopih skupine „Victor Jara" je bil soglasno sprejet telegramov katerem se naše ljudstvo solidarizira s stavkajočimi delavci v rudnikih bakra v Čilu. Borbena pesem naj bo torej tudi nam koroškim Slovencem sredstvo, s katerim hočemo seznaniti široko javnost z borbo našega ljudstva za svoj narodni in gospodraski obstoj.
Oba nastopa sta bila mogočna manifestacija solidarnosti s čilenskim ljudstvom, kateremu želimo, da bi
Obirski oktet na Dunaja
ZVEZNA OMNAZUA ZA SLOVENCE V CELOVCU
OBJAVA
Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu sporoča:
1.	Po posebnem odtoku Zveznega ministrstva za pouk in umetnost naj prijavijo starii svoje otroke, ki jih ietijo dati v fotskem tetu 1980-81 na gimnazijo, takoj po končanem prvem semestru tega ioiskega teta, v času od 11. do 29. 2. 1980, ravnatetjstvu Zvezne gimnazije za Stovence v Ceiovcu. Ob prijavi za sprejem je treba predložiti ravnatetjstvu spričevato prvega semestra 4. razreda tjudske fote, rojstni tist in dokaz avstrijskega državtjanstva.
2.	Pravočasno prijavijeni učenci, ki bodo ob koncu Šolskega teta 1979-80 po oceni tjudskoSotske konference sposobni za vstop v prvo vrsto gtavne Šote [ERSTER KLASSENZUO), bodo sprejeti na gimnazijo brez sprejemnega izpita.
3.	Prijavijeni učenci, ki ne bi dosegti tako dobre ocene, bi morati delati sprejemni izpit. Za sprejemni izpit, pri katerem bo izpitna komisija gimnazije presodita sposobnost učenca, bo treba otroka prijaviti v prvi poiovici junija 1980. Sprejemni izpiti bodo v sredo, 2. jutija 1980.
4.	Konec maja 1980 bo vodstvo tjudske fote javito gimnaziji učni uspeh učencev, ki so se prijaviti za vstop v gimnazijo. Nato bo ravnatetj-stvo gimnazije pravočasno obvestiio starše o sprejemu učenca oz. o potrebi prijave k sprejemnemu izpitu.
5.	Zakasnete prijave bodo v izjemnih primerih še možne s posebnim dovotjenjem Deželnega šotskega sveta.
6.	Za vstop v višje razrede je potreben poseben razgovor z ravna-tetjem.
Prijave za sprejem v gimnazijo tahko opravite osebno v šotski pisarni
ati pa se obrnete pismeno na nastov: Zvezna gimnazija za Stovence,
Ebentater Strahe 14, 9020 Ktagenfurt/Cetovec.
RAVNATELJ:
dr. Reginatd Vospernik t. r.
Nastop pevskih zborov na Xiti. srečanju „OD PLtBERKA DO TRABERKA"
V petek 15. februarja 1980 bodo v Kutturnem domu ..Prežihovega Voranca" v Kotijah nastopati siedeči pevski zbori:
1.	DPD ..Svoboda" - MPZ „Vres" — Prevaije
2.	SPD „Obir" Obirski ženski oktet — Obirsko
3.	SPD ..Edinost" — ..Franc Leder Lesičjak" — Šteben
4.	Mešani oktet ..Danica" — Šentvid v Podjuni
5.	Združeni pevski zbor SPD ..Vinko Poljanec" — Ško-cijan in SPD „Trta" - Ži-tara vas
6.	DPD ..Svoboda" Mežica — MPZ ..Mežiški knapi" -Mežica
7.	PD ..Miian Zidanšek" — MPZ ..Janko Vincenc Har-kov" — Radije
8.	KUD ..Prežihov Voranc" — MPZ ..Prežihov Voranc" — Ravne
čim prej dosegel svoj cilj — svobodo. Naj ob tej priložnosti še povemo, da se je prireditev odvijala v treh jezikih — v španskem, nemškem in slovenskem. Iz španščine v nemščino je odlično prevajal univ. asistent Ger-hard Steingress.
Borovlje
Tudi pri nas imamo jubilanta v osebi zdravniškega svetnika dr. Valentina Travnika, ki je pred nedavnim obhajal svojo 70-letnico. Poznamo ga že za časa njegovih mladih tet. Leta 1939 je promoviral za doktorja medicine in to je bil tudi praznik za nas danes starejše ljudi, ki se ga spominjamo. Skrbno je opravljal svoj težki in odgovorni zdravniški poklic in pridno skrbel za svojo družino. Njegovo območje je segalo od Košute do Žihpolj in od šmarjete do Svetne vasi. Če so ga klicali s Šajde ati Zgornjega Kota, in to v snegu aii dežju, je naš doktor še) na pot, pa čeprav so drugi že odpovedali, in pomagal z medikamenti in nasveti. Tako se ga zlasti sedaj, ko obhaja svoj 70-letni jubilej, z veliko hvaležnostjo v srcu spominjamo kot našega dobrega doktorja. Našega tudi zaradi tega, ker je ostal zvest svojemu materinskemu jeziku in narodu tudi v najtežjem času.
V imenu slovenskih prosvetašev v Borovljah Ti iskreno čestitam k Tvojemu prazniku z željo, da bi užival sadove svojega dela in da bi bil čil in zdrav. Andrej WzMcr
Čestitkam se pridružujeta tudi uredništvo in uprava Slovenskega vestnika.
'K':-:-:'
Valentin Polanšek



l.del
Borci se spogledajo. Domen začne .Čnolasko'. Glasovi se pridružijo in melodija občuteno pritiplje iz vseh grl in tiplje v vsa srca. Godec izvablja iz orglic svojevrstno tvegane, a uspele variacije. Zagledajo se vanj. Kot zamaknjen je. Oči mu žarijo. Trepalnici stiskata solzne bisere, da se vsakčas potočita po medlih licih mladega partizana. Ko končajo, se pridruži gospodinja v sredo pevcev. Za roko privleče za seboj sestro kmetico:
„še zapojte, da bo tudi ona čuta, kaki slavci ste, ojej-mine! Tukaj pa najprej vsak en požirek najboljše kapljice, kar je zmoreva. Pravi stari češnjevec je!"
S tresočo se roko nalija prvim partizanom ob sebi. Potem reče Domnu:
..Komandir, kar ti nalijaj! Meni se od veselja tresejo roke!"
Domen ji pride s toplo šalo naproti in takoj uboga. Nalija tako, da dobi vsak vsaj požirek in da tudi še nekaj ostane za dobri tetki, ki sta hranili pijačo gotovo bogvedi kako dolgo za najnujnejše zdravilne namene in izredno posebne obiske. Spet zaori pesem. Tokrat malce krepkeje. Mnogo drugih narodnih pride zraven. Nekateri borci se vstopijo tako, da se morajo objeti preko ramen. Domen opazuje raznežene fante.
Dežurni pocuka komandirja previdno od zadaj. Stopi z njim vstran.
„Četudi nocoj ni hladno, ampak to ne gre, da bi Johi in njegov prijatelj stražila skozi do polnoči," zamrmra dežurni sklonjenemu Domnu na uho.
..Prostovoljno sta tako hotela. Pusti ju. Pred polnočjo, preden grem malo spat, bom itak še sam obhodil vse straže. Bom videl, kako bo najbolj tovariško."
Dežurni skomigne z rameni in tiho odide, ker okrog stoječi pojejo naprej. Teti ne odjenjata poprej, da partizani popijejo ves češnjevec - in še potlej obljubljata:
„Jutri dobite posebno kosilo od naju!"
Kmalu potem se razidejo. Vsak ima svoje mesto. Komandir in njegov namestnik se kratko zmenita:
„Grem s Taljanom na obhod straž. Boš videl, kdaj se vrnem. Ob enih me pa zbudi, da greš potem ti spat. Treba bo imeti gotove bolj na vajetih."
Slavec je pritrdil.
Ni več dolgo do polnoči, ko obideta Domen in Taljan vse straže. Vse je v redu. Noč je rahlo oblačna in topel veter hahlja s celovške strani. Pri Opotdniku gre Domen s tihim pozdravom spat. Taljan gleda za komandirjem in se zamisli:
„Kaj ima zadnje dneve? Ni več tako razpoložen kot prej. Večkrat hodi okoli kakor v sanjah. Nihče ne ve, kaj mu je."
Potem huškne v kašto k dežurnemu. Komandir Domen odpre pas s tremi zavezniškimi bombami, brzostrelko položi za vzglavje, nahrbtnik pa postavi poleg pasu na črvi-vasto omaro. Johijev brat in Rok ležita na zajetni skrinji pri nasprotni steni. Nihče se ne zbudi. Saj prišlec pride tudi tako tiho, da zunaj pred vrati skoraj pohodi stražarja.
Ko bi človek mogel sezuti tudi škornje! pomisli Domen. A ne tvega. Dolgo leži, a postaja vedno bolj buden. Iz sosednje izbe čuje hreščavo nabijanje starodavne stenske ure z dvema abotnima utežema in črnikastim ploskim
nihalom, še dolgo je do svita, ugotavlja. V spominu ponovno podoživlja minulo leto — svoje prvo partizansko ieto ...
Lansko leto 1943 je bilo krvavo leto, to je bila prelomnica v razmahu osvobodilnega gibanja in boja tudi v obdravski deželi. Sončar-jev hlapec Domen je doživel grozne bitke na srednjem področju Vzhodne fronte, ko je mesto Harkov trikrat menjalo posestnika, preden ga je dokončno zavzela Rdeča armada. Enoto, h kateri je pripadala tudi Domnova kom-panija, so boji strahovito zdesetkali. Domen je imel srečo, da je bil ranjen že ob prvi sovjetski ofenzivi. Prve tedne se je izlizovat v lazaretu v Vzhodni Prusiji nekje, nato so ga poslali na okrevanje na Bavarsko. Na jesen so ga postali na daljši okrevalni dopust. Ko se je ponoči pripeljal prek Salzburga v Celovec, ga je imela v pesteh nič kolika vojaška patrulja. Sami mrki dedci, pa kako so nastopali! Major je delal vtis, da išče v vsakem uniformirancu, ki je doma na južnem Koroškem, najhujšega bandita. Njegov glas je bil zadirčen in pred vsakim dopustnikom je stal razkoračeno kot oholi pifki na vojaškem vežbališču.
Ko je kontrola videla, da ima Domen obešeno levico v predpisano temno ruto, so podrobno pregledali zapiske iz lazaretov. Dolgo so gledali, končno pa le vrnili vse papirje brez besed. Ista ceremonija se je ponovila, ko je v Sinči vasi prestopi! iz celovškega vlaka, ki je vozit dalje prek Pliberka in Dravograda proti Mariboru, pa presedel na ozkotirni kapelški ,fiki'. Ni bilo dosti potnikov, pa še od teh nikogar ni poznal. Zato se je naslonil v kot in dre-muckal vso gugajočo se vožnjo.
V Kapli spet najprve na vojaško komando. Takšen je bil vojaški nalog. Saiutiral je po vojaško. Komandant postaje, sloki črnolasi dedec v ritastih letih, pa je vstal in
Miadinska gledališka skupina siovenskih dijakov iz Ce-iovca vabi na uprizoritev mia-dinske igre
OBTOŽEN)VOLK
v nedeijo 10. februarja 1980 ob 11. uri v gostiini Kovač na Obirskem. Prirediteij: Sio-vensko prosvetno društvo „Obir" na Obirskem.
PnsrcKo ug/Vjf??//
Siovensko prosvetno društvo ..Edinost " v Piiberku vabi na
SODELOVANJE PRi it. ZiMSKEM POHODU ..ARiHOVA PEČ"
Prijave: na Posojiinico v Piiberku (tei.: 0 42 35 - 25 83) aii pri Jožku Hudiu (tei.: 0 42 35 -31 91)
Ob zadostnem števiiu prijav-ijencev, bo vozi) avtobus. (Podrobnosti o pohodu „Ari-hova peč " razberete iz vabita na 8. strani)
Siovensko prosvetno društvo ..Radiše" vabi na
..KLUBSKi VEČER"
v sredo 13. februarja 1980 s pričetkom ob 19.30 uri v kui-turnem domu na Radišah.
Na sporedu je predvajanje dia-siik (T. Ogris):
RADiŠE V LETU 1979 Kronika v siikah
Tudi za teiesno dobrobit je poskrbijeno!
PrZsrČ7?o vg/Vje??//
Siovensko prosvetno društvo ..Danica" v Šentvidu v Podjuni vabi na
4. OTROŠKi PUSTNi PLES
na pustno nedeijo 17. feb. 1980 ob 14. uri pri Vogiu v šentprimožu. Otroci so vab-ijeni, da pridejo v maskah. Za pies bo igrai ansambei ..Priijubijeni magnetofon ".
Prw<rMo fg/Vjcrii/
ŽELEZNA KAPLA-LEPENA
Smučanje priviačuje
Športna sekcija Siovenskega prosvetnega društva ..Zarja" iz Že-iezne Kapie je priredita v nedeijo 3. februarja 1980 pri Možganu v Koprivni tradicionaino smučarsko tekmo — ietos 11. po vrsti in tretjo v smuku.
Prireditve, ki je ni podobne v biižnji in daijni okoiici, se je ude-iežiio rekordno števiio tekmovaicev, namreč 134. Prišii so v veiikem števiiu iz piiberške okoiice, iz sosednjih Sei, drugih podjunskih krajev in seveda občine Žeiezna Kapia, kajti tu je dosti izvrstnih smučarjev. Ob najiepšem nedeijskem dnevu je bito navzočih ob progi tudi več sto giedaicev.
Že zadnjo zimo so Mozganovi obljubili, da smemo tudi naslednjo tekmo napraviti na njihovih strminah. Ne samo to, tudi v času priprav je bila Mozganova hiša odprta vsem. Gospodinje so stregle prezeblim delavcem, gospodar Kori in domači fantje pa pomagali povsod in pri vsakem delu, kjerkoli je bila pomoč potrebna. Na dan tekme pa so imeli opravka, da se čudimo. Za to je hvaležno društvo, kakor tudi športniki. Veliko dela je seveda opravil teptalni stroj (RATRAC), katerega je dala na razpolago domača Po-
SLOVENSKiATLETSKi KLUB
vabi na
SAK ptes
v soboto 9. februarja 1980 ob 20. uri pri ŠOŠTARJU v Giobasnici.
Pr/srČMO vg^/jff?//
OBVESTILO
Pripravijaini odbor Partizanskega pevskega zbora sporoča, da bo ponovno priče! z deiom. Zato prosi zainteresirane pevce borbene in te-voiucionarne pesmi, da se javijo do 1. marca 1980 pri Zvezi koroških partizanov, Ceiovec, Spitaigasse 12, aii na Siovenski prosvetni zvezi, Gasometergasse 10.
Pevske vaje bodo v Kuitur-nem domu v Šentprimožu v Podjuni.
Zvezg ^orof^ZZ? pgrfizgMOf
sojilnica in Hotel Obir. Vendar tudi ta ne zmore vse sam. Letos sta ga spet upravljata, ter poganjala po nevarnih strminah Ludvik TomaSchitz in Fridi Podgoršek. Če je padlo le malo niovega snega, že je zaropotal
Siovensko prosvetno društvo „Borovije " vabi na
POPOLDAN UMETNiŠKE BESEDE
v nedeijo 24. februarja 1980 ob 14.30 uri v društveni sobi pri Bundru — Doiiichgasse 4. Nastopa nam vsem dobro znani SiLVO OVSENK.
Prisrčno vg/?/;f??;7
močan motor. Le redko so manjkali pri delu Dobajčevi Franc in Otto, ter Osojnikova Fridi in Franci, pa še nešteto drugih pomagačev, društve-nikov in prijateljev društva „Zarja", ki jih pa žal ne moremo vseh našteti. In tem fantom idealistom bi skoraj dež zadnjega tedna pokvaril ves trud. Ni ga, kajti na dan tekmovanja je bilo pri Možganu vreme, da si lepšega ne moreš želeti. Sonce je hotelo biti že premočno in zagnani športniki so imeli mnogo opravka, da so poiskali pravi vosek. Prencka-
Katoiiška prosveta Šentiij ob Dravi vabi na veseioigro
NAVADEN ČLOVEK
v nedeijo 17. februarja 1980 ob 10. uri dopoidne v dvorani pod novo cerkvijo v šentiiju. Gostuje igraiska skupina SPD „Vrtača" iz Siovenjega Piaj-berka.
Prisrčno fg^/jeni/
teri menda ni imel srečne roke, čeprav so skoraj vsi dospeli na cilj, vendar pa se tudi onim, ki jih je gredoč pometalo, ni zgodilo prav nič. Tekma brez nesreče je največje veselje vsakega organizatorja.
K izvrstnemu razpoloženju je doprinesla tudi ..kuhinja", kjer so gospodinje skrbele za dobro telesno počutje gledalcev in tekmovalcev. Društvo se zaveda, da bi brez njihovega doprinosa bila ta in ona športna prireditev le na pol uspešna.
Zaživeli so ta dan globoko zasneženi Mozganovi bregovi, skoraj gori do državne meje. Ni bito najti resnega človeka, razen tekmovalcev seveda. ki so se spuščali po dobro pripravljeni progi. Mozganovo domačijo smo zapuščali ob zahajajočem soncu in sončni žarki so spremljali številne avtomobile le še pol poti v dolino. Da je potekalo vse kot je pri tekmi treba, so skrbeli Selani, ki so prišli z električnim merjenjem časa. Oni in vodje športne sekcije Zarje so uvrstili končno tudi tekmovalce po doseženem času.
V nabito polni Rastočnikovi gostilni pričakovanja ne bi mogel več stopnjevati. Vodja sekcije Franc Štern in tajnik Miha Travnik sta se zahvalita vsem za njihov doprinos in nato najboljšim podarila lepa priznanja in pokale. Bogat aplavz pa je nagradil vse prizadevne organizatorje in delavce ter seveda tudi tekmovalce.
Rezultate objavljamo na 8. strani.
Športno društvo Zahomc vabi na
iii. OJSTERNiKOV LJUDSKi TEK
v nedeijo 17. februarja 1980 s startom ob 10. uri na Ziijski Bistrici.
Prisrčno vabtjeni!
Od^or
Športno društvo „Peca" v Podjuni vabi na
SANKARSKE TEKME
v nedeijo 17. januarja 1980 v Podjuni s startom ob 10. uri dopoidne. Prijave izkijučno od 9. do 10. ure tekmovaine-ga dne. Tekmovaio se bo v petih kategorijah. Zmagovai-ce čakajo iepi pokaii!
Prijateiji zimskega športa prisrčno vabijeni!
Mornar
ATzvesfg, /?o?/Z zdrgfg/ Go/??Z<r po tHenc p/gvg,
Mg ZwLo Mče streč Po zc???/jZ twno čod;, fwoj Kp je še/ po vot/t, </r%g te je prevze/.
Pr/ PogM sep? oč/jM/h/, ?/g pre?/ Pop? d??šo zgt?P?7, Po pePg/ te /jK.Pit',
SZ z despo v despo seg/g, pr/ PogM s/ pr/seg/g, p?/ fedpo zvestg P/t'.
Morjg š/ro^g cestg P'e/jg/g p?e je v p?estg, ^jer /epe t/e^/Zce. Očrgzot? pjZ/? /epotg, speg Z?e/Z pj/Z; ž/votg zp?tot//g p/stg p?e.
Spet so se jgJrg Pe/g od jpžpZP sgp pgpe/g, pr/pes/g p?e pgzgj. De^/etg ?poj'gg žepo sep? pgše/ poročepo, — prestg/, sgp? Rog ve, ^gj/
Le jgdrg spet pgpp/p?o, vg/ovop? se zroč/p?o,
^g/?' je č/sto p?orje/
Agj pjep??t Mpgt' sp?ep?o, rporpgrj/ doPro vcp?o; de^/etio?p ^gj, — ^do ve?
Ne strgš/ p?oč v/pgrjg,
Po grop? vg/ov rporpgrjg, se sp?rt/ pe Poj/.
5pop?/p v potop;? p?/pc, /jpPezpZ Po/eč/pe vsg^ dgp spet ož/v/.
Po p?orj% pgr^g p/gvg, pezvestg, Pod/ zdrgvg, sto te/d sreč že//p?/
Po zep?/j/ sročpo Pod/, p?oj %p je še/ po vod/,
/e jgdrgjp?o zg pj/p?/ —
France Prešeren
krepko tlesknil: Heil Hitler! Oficirju veljaku je blestela na levi prsni strani okrogla značka, ki so jo nosili člani nacionalsocialistične stranke. Domen je pogumno pomislil: Zato se lahko nosi tukaj v zaledju in pozdravlja svojega firerja. Naj bi šel malo ven na vzhod, pa bi čutil, kako blizu je smrt nemškemu vojaškemu orlu! Formalitete so bile takoj končane.
„V teh dneh prestojijo naši vojaki zunaj na fronti najhujše preizkušnje! A lahko ste pomirjeni, ker strnjena domovina stoji za vami!"
Potem je zgrabil Domnovo roko in jo stisnil, pa takoj navrh spet dvignil desnico v gromki Hitlerjev pozdrav.
Domen je navedel družino, pri kateri bo stanoval. Potem je povedal, da ima tukaj v trgu tudi teto Frančko in še nekaj znancev. Po teh hišah bi se v glavnem zadrževal tekom dopusta. Čudno se mu je zdelo, da je bil lisjaški Vrabič tako medeno prijazen. Pozneje je čut, da je zandarmerijski veljak doma nekod z rožanske strani, da zna slovensko in je bil še pred Anschlussom ,haken-krajclar'. — Ničesar ni mrdnil o bratu Matevžu. Zdaj se je Domen zdrznil: Kaj, morda se je z njim kaj zgodilo, zato je Vrabič tudi tako prijazen? Domen se je ustrašil, da mu je šlo mrzlo po hrbtu, kot zunaj pri Harkovu, ko je čul ruske juriše. Lahko se je kaj zgodilo? Saj že mesece in mesece ničesar ne vem o bratu? Domača Sončarjeva hčerka je sicer pridno pisala, a kakšnih posebnih kmečkih domačih novic pa ni bilo. Vigredi je nekdo pisal v materinem imenu, bila je otroška pisava, da .ptice pogosteje pojejo po lesovih'. Domen je vedel, kaj to pomeni: da je po domačih gozdovih vedno več .gošarjev'. —
Vsak domačin, znanec in prijatelj, katerega je srečal še prvi dan, se je videl Domnu zbegan in čisto predrugačen. Polglasno so mu pripovedovali vznemirjene novice. Bile so vesti o grozodejstvih oboroženih sil nad civilnim
prebivalstvom, podobno kot zunaj na Ruskem in v Ukrajini, kjer so v zaledju operirali partizani. Vseeno ga je osupnilo, ko je vsak tako potišano govoril. Begal se je zaradi povsod pričujoče ustrahovanosti: Kaj vendar imajo ljudje? Vsak govori skozi rožo ...? Nobene sproščenosti ni čuti med ljudmi v javnosti? Iskal je odgovora: Je vzrok v prepovedi slovenščine? Ali v neznanju nemškega jezika? -Kaj se tako vedejo, kakor da izza vsakega vogala pričakujejo naskok nevidnega sovražnika? Samo Tevhlja je redka izjema, prismoda, ki glasno nemškuta po ulicah, da se ji marsikdo zadržano posmiha. Gotovo še sama ni razumela svojega spakedranega jezičenja ...
Marjanca je poklicala mimoidočega Domna v hišo, ko se je proti večeru namenil v Ojstrovino. Njen mož je bil 39. in 40. leta tudi pri obmejni straži ,higar' prav posebne zabavne vrste. Domen je rad sprejel vabilo ... še bolje je, da grem v temi gor, je pomislil. Me vsaj nihče ne bo videl, ki bi me javil Vrabiču. Marjanca mu je postregla in beseda je zakrožila. Pozneje je prišel še njen mož raz delo. Bil je odpuščen od .higarjev', ko so premestili druge dol na Kranjsko na novo nastalo mejo med Italijo in Nemčijo za Škofjo Loko nekje. Marjanca je potrdila novice, ki jih je ujel pri teti Franci in ženi Sončarjevega brata, ki je bil zadnji dve leti pravtako pri obmejnih pomožnih financarjih v okolici Črnega vrha v Jugoslaviji. Zdaj pa so jih potisnili proti novi italijanski fronti. Samo Marjanca je bila dobro obveščena ženska. Domen ji je zaupal. Ona pa njemu. Bila sta že davno drug drugemu znana kot trdna narodnjaka in zanesljiva napredna človeka.
„Da je Lenart padel, to mi ne gre v glavo!" je spet in spet zavzdihnil Domen. Lenart, prvi bas iz moškega zbora! Lenart, ki ga je bilo samo petje in smeh, samo zdravje in šaljivost, samo delo in brihtnost, pa skrb za domačo prosveto, za naš slovenski narod! „Lenart, da! Mla-
di Vobenčan zdaj leži na skrivaje pokopan za mežiškim pokopališčem. Dobro, da vem, kje je to!"
„Pomisli," in solze so se ulile Marjanci, „brat Jur ni zvedel za Lenartovo smrt. Prav v tistih dneh med tretjim in devetim aprilom letos so sodili krvoločniki v Celovcu vsem tistim, ki so jih od lani jeseni pozaprli po katastrofi pri Grlici."
„Tako sta oba letos aprila našla smrt, oba brata: Jur in Lenart!"
Tudi Domen se ni mogel ubraniti solz. Še Marjančin mož je tiho zajokal.
„Lenart pa ni moge! zvedeti za bratovo smrt!"
..Jurijevo družino pa so odgnali bogve kam. Doslej še ni dobil nihče kake pošte."
Človeka pretrese, če ugotovi, kakšen grozen križev pot pomeni mesec april za slovenske koroške rojake: Aprila 38. leta so morali Slovenci kot kristjani slišati pastirski list, ki je nalagal krščansko dolžnost, da glasujejo za priključitev k Veliki Nemčiji. Aprila 41 je prav tisti Hitler prepovedal edini slovenski časopis .Koroški Slovenec', takoj ko je brez vojne napovedi vdrl v sosedno Jugoslavijo, ko so pozdravljali še malo prej s tako narejeno prijaznostjo v Berlinu prestolonaslednika kneza Pavla. In prva skrb domačih koroških hitlerjancev je bila leta 42, da izselijo prvih 300 slovenskih družin. Letos aprila pa je Hitlerjev krvnik FreiBler obsodil na obglavljenje naše najboljše ljudi. Slovenec se je moral počutiti kakor v mrtvašnici, da se prav v mesecu aprilu kaj takega dogaja. Čemu pojejo kristjani alelujo? Ali bo mesec april za nas Slovence grob, ker je Hitlerjev rojstni dan v tem času?
Marjanca je prikimavala in se spet zbrala od prejšnje ganjenosti. Potem je povedala z drugim glasom:
„April pa prinaša drug veter..."
fDg/je prZLoJfz/Zč)
s 3. strgM;')
totiškega izobraževanega društva v Žetezni Kapti. S predsednikom Mirkom Piskernikom sva društvo pre-mienovata v Stovensko prosvetno društvo „Zarja". Tisto dobo smo bili v društvu žeto aktivni. Naštudirati smo vrsto iger. Kot gtasbenik — že s sedmimi teti sem se začet učiti igranja gosti, pozneje, ko sem postat močnejši, pa sem igrat na pihata — sem ustanovit prvi moški pevski zbor v Železni Kapti. Pri vajah smo vetiko potitizirali, saj so biti v zboru sami detavci in kmečki fantje. Dobro smo se razumeli.
Tedaj je živet v Žetezni Kapti drvar Valentin Kordež. Bit je žeto bister 'n načitan fant, pet tet starejši od mene. tzstopi! je iz sociatdemokratske stranke in postat komunist. Z njim sem začet sodetovati. Bit je sekretar RPA xa okraj Vetikovec in je usta-pavtjat partijske cetice po vaseh Podtone. Ko je bita demokracija 12. februarja 1934 v krvi zadušena, smo prešti v itegato. Na skrivaj smo se Sestajati. Učiti smo se, da je fašizem, črni in rjavi, največja nevarnost za mir. Letake z nastovi „Vojna grozi" m s podobnimi gesti smo trositi po vaseh in hišah. Sovražnik pa je imet povsod svoje vohune. Neki Atojz Sternad se je pod pretvezto, da je čtan Rdeče pomoči, pritihotapit četo do naše itegatne tiskarne in potem je bito hudo.
Kot sekretar tobniške cetice sem bd 6. junija 1935 aretiran; z menoj
trije drugi iz mojega kraja: Vaten-tin Kordež, Johan Schtaf in Franci Hadertap. Na okrajnem gtavarstvu smo dobiti kot „predujem" najprej sest mesecev upravne kazni, nato pa nas je porotno sodišče v Cetovcu J9. 8. 1935 obsodilo na pet tet težke ječe. (Sodnik Kapsch: „Was macht 'hr ftir eine Wuhtarbeit, ihr Windi-sche von Eisenkappett") Postati so nas v graško kaznitnico Kartau. Vendar smo tam ostati te 14 mesecev, bajti jutija 1936 je bita razgtašena amnestija in tako so tudi nas spet 'Opustiti na svobodo.
Tudi to je bita zame koristna šota poznejše živtjenje. Že za prvi maj 1934 sem odsedet 14 dni zapora. Kot «2aznamovanec" sem bit pri ktero-
GaSper teta 1948 po vrnitvi iz kaznilnice Kariau, kjer je napita! knjigo „Gamsi na plazu"
fašističnih obtasteh razumljivo pod strogim poticijskim nadzorstvom; po 'zpoustitvi iz graške kaznitnice še posebej. Ktjub temu sem hodit na itegatne sestanke in se spominjam neke konference na Storžiču v Beti in v Betjaku, kamor je prišet tudi Šimen Gross iz Šentpctra na Vašinjah.
Omenim naj tudi, da nas je znani nenapadatni pakt, sklenjen med Hitlerjem in Staiinom teta 1939, organizacijsko in idejno hudo prizadet, saj nas je vendar partija učita, da je med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo nepremosttjiv prepad. In v to smo tudi verovati. Čtani KPA slovenske narodnosti smo ostati „brcz gtavc": Vatentin Kordež je odšet na Dunaj in se ni več brigat za nas v Žetezni Kapti. Tako nas je dosegta zasedba Avstrije po Hitterjevi Nemčiji. Nacisti so biti točno poučeni o "Zaznamovancih". Že 15. marca 1938, torej te tri dni po nemški invaziji, Je prišta na moj dom skupina petnajstih SA-jevcev „detati hišno pre-
iskavo". Pri meni niso odkriti nič sumtjivega, očeta pa so za 14 dni zaprti, ker so pri njem našti maten-kost dinamita in parabetum — star samokres, ki ga je hranit kot spomin na prvo svetovno vojno.
Leta 1940 sem bit ktican na nabor v Dobrto vas. Tam sem prejet na mesto vojaške knjižice (Wehrpalš) tako imenovan izktjučni tist (Ausschties-sungssehein) z obraztiožitvijo, da nisem vreden stužiti nemško vojsko, ker sem „kaznovan zaradi ztočina". Kot takega me je imeta gestapo zapisanega na posebno črnem seznamu ter me je jeseni 1941 postata v Grab-štanj kot ..kmetijskega strokovnjaka" na posestvo nekega nemškega oficirja.
V Grabštanju me je dotetet naj-
hujši udarec — izsetitev koroških Stovencev aprita 1942. Že mesec nato so tudi mene z družino vrgti na cesto. Ne da bi vetiko spraševat, sem natožit moje skromno imetje na voz in s konjem zapetjat v Lobnik na dom, ki ga je imet v ..prehodnem varstvu" moj svak Vinko Zwitter. Tedaj sem se dvakrat odpetjat v izseljeniško taborišče Frauenaurach, kjer sem obiskat starše in sina. Obakrat me je gestapo prijeta, kajti bit sem sumtjiv, ker nisem bit v uniformi nemškega vojaka in moja edina osebna izkaznica je bit „izktjučni tist". Tudi na dom so večkrat pri-šti in me odvedti v Zetezno Kapto.
Avgusta meseca 1942 sem že dobit zvezo z narodnoosvobodilnim gibanjem: Stane Mrhar in Johan Zupanc sta mi prinesta prvo vest o Osvobo-ditni fronti stovenskega naroda. Kakor je bit zame najtemnejši dan, ko so izsetiti totiko zavednih koroških Stovencev, med njimi tudi mojega očeta, mater in sina, tako je bito prvo srečanje z aktivisti OF in oboroženimi partizani najtepši trenutek v mojem živtjenju. S prijatetji, ki so prihajati na dopust iz vojske, smo se sicer že prej sestajati in ugibati, kaj početi. Vest nas je priganjata k dejanju, k uporu proti Hitterju, vendar je ostajalo te pri besedah in načrtih. Po prihodu Zupanca in Mrharja pa smo takoj začeti detati po sklepih, ki smo jih prejeti na ustanovnem sestanku odbora OF pri Tavčmanu v Lobniku. Puške, ki sem jih imet še od februarskih dogodkov 1934 skrite v skalovju btizu mojega doma, sem prenesel do Tavčmana — „da bodo pri roki". Šet sem v Beto, kjer sem na domu Valentina Kordeža iz skri-vatišča, o katerem mi je Vatentin povedat že tedaj, ko sva bita skupaj zaprta v kaznitnici Kartau, dobit njegovo pištolo. Začeto se je mrztično gibanje v najstrožji tajnosti.
Dne 30. novembra 1942 pa so me aretirati trije gestapovci. Uspeto mi je pobegniti. Stretjati so za menoj, a sem srečno prestat ta „ognjeni krst". Po zastugi mojega baritonista Jozija Šcrtija sem bit 3. decembra že v partizanih. Že prvega dne sem srečat inž. Pavleta Zaucerja-Matjaža in tako se je nadatjevato moje „šotanje" aktivnega borca za pravice stovenskega delovnega čtoveka, za svobodo stovenskega naroda in vseh narodov, ki so ječati pod strašnim nasitjem podivjanega nemškega „herrenvotka". (Partizanski boj na Koroškem je obširno opisan v raznih knjigah in števitnih Čtankih, zato teh spominov tukaj ne bom obnavljat.)
Po zmagoviti vojni smo naše narodne organizacije postavili na nove, te-galne temetje. Dne 23. 9. 1947 je bita ustanovtjena tudi naša borčevska organizacija, ki se je najprej imenovata Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške, dne 27. januarja 1952 pa se je preimenovata v Zvezo koroških
partizanov — Verband der Karntner Partisanen. Vse od njenega nastanka dalje sem predsednik te organizacije.
Zveza koroških partizanov zdaj že 33 tet združuje bivše aktivne partizane in tiste, ki so med vojno podpirati oboroženo borbo proti fašizmu. V njenem programu je predvsem zapisan boj proti ostankom nacizma in nacistične ideotogije —- za okrepitev demokracije. Pomaga partizanskim invatidom in svojcem padtih partizanov. Postaviti smo štirideset nagrobnih partizanskih spomenikov, tri spomenike izven pokopališč in štiri spominske plošče v čast in spomin na stavno zgodovino oboroženega protifašističnega boja na Koroškem. Sptoh posveča ohranitvi te zgodovine naj-
večjo skrb in je skoraj na vsaki seji gtavnega odbora in na vsakem občnem zboru ZKP prisotno tudi vprašanje pisanja zgodovine partizanske borbe. Na pobudo Zveze koroških partizanov je leta 1951 izšta knjiga „Konoška v borbi", ki ji je teta 1958 stedita knjiga „Gamsi na ptazu"; sicer pa aktivno skrbi za objavtjanje spominov na partizansko borbo v Vestniku koroških partizanov, v Slovenskem vestniku in v drugih pubtika-cijah.
V ostatem ima Zveza koroških partizanov tudi danes še iste naloge, kot jih je imeta ob svoji ustanovitvi: boj proti oživljanju nacistične miselnosti, ki vedno botj zastruptja ozračje v Avstriji (o tem obširno govori knjiga „Rechtsextremismus in Usterreich nach 1945"); prizadevanje za ohranitev tradicij in zgodovine narodno-osvoboditnega boja; skrb za zdravje ostaretih borcev in invatidov; vzdrževanje stikov z antifašističnimi borci širom Avstrije ter povezava z borčevskimi organizacijami v Sto-veniji in Jugoslaviji.
Po vojni sem se ponovno srečat tudi s kaznitnico Kartau. Najprej so me britanske vojaške obtasti obsodite na štirimesečno ječo zaradi provokacije 16. 3. 1947 v Žetezni Kapti, drugič pa me je britansko vojaško sodišče obsodito na dvanajst mesecev (..Nachdem er sich in einer offentti-chen Ansprache verachttich und respekttos gegen die britische und amerikanische Besatzungsmacht ge-aufšert hat", se je gtasita „obtožnica" brez mojega imena na pet centimetrov širokem tističu.). Obremenitni priči sta bita jugostovanski emigrant in bivši Hitterjev žandar; ta dva sta zategta na sodnijski obravnavi za deset prič, ki so dokazovale mojo neoporečnost. Kot največjega ztočinca sta me po obsodbi zgrabita dva žan-darja in me odvedta najprej v veti-kovški zapor in od tam v Kartau. V kaznitnici sem napisat knjigo „Gam-si na ptazu", kajti tudi v zaporu mi vest ni data miru, da ne bi pisat spominov o koroškem partizanstvu, o zgodovini narodnoosvoboditnega boja koroških Stovencev. Tako mi niti v zaporu ni bito dotgčas.
Od aprita 1944 datje sem bit tudi sekretar Pokrajinskega odbora Osvo-boditne fronte za Stovensko Konoško, ki se je jutija 1949 preimenovata v Demokratično fronto detovnega tjud-stva. Po smrti tovariša dr. Franca Petka pa sem bit izvotjen za predsednika Nadzornega odbora Zveze stovenskih organizacij na Koroškem. Kakor prej na Osvoboditno fnonto, tako sedaj tudi na Zvezo stovenskih organizacij gtedam s polnim zaupanjem in zadovotjstvom. Tej organizaciji je uspeto spet združiti koroške Stovence v strnjeno fnonto proti našim narodnim nasprotnikom. Prepričan sem, da se bo ta enotnost še naprej ohranita in utrjevata, kajti imam
neizmerno zaupanje v koroške Stovence, ki sem ga dobit med narodno-osvoboditno borbo na naši zemtji. Prav tako pa sem prepričan, da se bo naprej utrjevato tudi sodetovanje z nemško govorečimi sodržavtjani, z našimi naravnimi zavezniki že v skupnem boju proti fašizmu pod vodstvom Osvobodilne fronte — dster-reichische Freiheitsfront. Ta moja že-tja za bodoče se bo gotovo uresničita, saj se v ta skupni boj vktjučujejo danes mtadi predani Stovenci in demokratično utrjeni protifašisti, ki se enako kot nekdaj partizani zavedajo da brez boja in osebnega žrtvovanja ne more biti zmage in uspeha.
Pred petnajstimi teti smo stovenski tovci na Koroškem ustanoviti Ktub
prijatetjev tova — prvo slovensko tovsko organizacijo v Avstriji, katere predsednik sem od njene ustanovitve 31. 5. 1964 datje. Za desettetnico obstoja je Ktub prijatetjev tova izdat knjigo „10 tet prve slovenske tovske organizacije na avstrijskem Koroškem", v kateri je v besedi in stiki dokumentira! dejavnosti stovenskih koroških tovcev in desettetni razvoj njihove organizacije.
Moj vetiki prijatelj je „Stovenski vestnik", saj sem sodetovat že pri njegovem spočetju in rojstvu. Spominjam se, v kakšnih težavah, v snegu in mrazu, tačni, opasani s puškami in pištotami, vedno pripravljeni na napad sovražnika so prvi uredniki pisati in razmnoževati naš partizanski tisk. Zasitne zemtjanke v gozdovih so bite tiskarne, v katerih je teta 1944 nastajat prvi Vestnik. Po vojni je našet za nekaj časa zasitne detovne prostore v Cetovcu, kjer pa so ga Angleži pregnati kot „nezaže!jeno pubtikacijo". Obveščati naše tjudi in širšo javnost o dogajanju na Koroškem je bito v takih razmerah žeto težavno, vendar so biti na detu tovariši, ki niso ktoniti pred nobeno težavo. Tako je teta 1946 začet „Sto-venski vestnik" redno izhajati na Dunaju; 14. junija je izšta prva števitka tista, kakršen izhaja še danes.
Po mojem mnenju je „Stovenski vestnik" dokument neprecenljive zgo-
dovinske vrednosti, je nenadomesttji-va kronika petintridesetih povojnih tet boja in žrtvovanja koroških Stovencev za obstoj in enakopraven razvoj na svoji zemtji. Še danes, po to-tikih tetih, se mi zdi vsak petek, ko prinese poštar „Stovenski vestnik" v
Gažper leta 1934, ko je postal član KPA
hišo, pravi praznik. Zato naj „Stoven-ski vestnik" nadatjuje svojo odtočno in dotočeno pot, naj še naprej sprem-tja koroške Stovence ter jim krepi in širi politično obzorje, ki je narodom današnjega časa nujno potrebno — saj gre za ohranitev vsega tistega, kar že imamo, za priboritev nadatjnjih uspehov in predvsem za ohranitev miru v svetu. Krog sodelavcev se pomtajuje s tovariši, ki so prepojeni z idejo boja za pravico in resnico; pa tudi mi starejši se bomo, kotikor bo dopuščato zdravje, še naprej oglašati v našem skupnem tistu — „Sto-venskem vestniku".
Imam občutek, da sem rojen pod srečno zvezdo. Imam sedem otrok in 14 vnukov, ki jih ljubim in spoštujem, saj so zvesti nastedniki mojega živtjenja. Dotgčas mi ni bito nikdar. Že pri dvajsetih tetih mi je oče preskrbet tovske dokumente in pred petdesetimi teti sem upteni! mojega prvega srnjaka. Mnogo sem izbrusit moje kosti po ptaninah in gozdovih. Naša gora, Ojstrc-Obir, mi je bita vetik prijatetj in vem, da sem obiskat njen greben več kot tridesetkrat. Zeto pa so se mi pritjubite tudi Savinjske in Kamniške planine; vse vrhove od Grintovca, Dotgega hrbta in Skute pa do Ptanjave in Ojstrice sem preptezat s svojimi otroci. S čebelami se ukvarjam — razen prestedka med drugo svetovno vojno — že od otroških tet. Ljubezen in spoštovanje do te majhne, koristne in martjive žužet-ke sem prejet od mojega očeta, kakor sem od njega podedovat tudi tovsko kri. Prosti čas za vse to se gotovo najde, če nosiš v srcu zanimanje in ljubezen. Podobno je tudi z gtasbo in še danes rad zaigram mojim vnukom kako staro pesem na viotino, ki jo imam vedno „pri roki". Humor pa mi je kot žtahtna začimba tajšat živ-
tjenje — še posebej v trenutkih težkih preizkušenj.
Sicer pa sem spoznat, da so spomini edina živtjenjska pridobitev, ki je čtoveku nihče ne more odvzeti. . .
/CrrcI PrMŠMilz-Gušpfr
PRISTNA PODOBA REVOLUCIONARJA
ki je vse svoje živijenje posvetil boju za pravice slovenskega ljudstva na Koroškem
Udeleženci prve konference političnih in vojalkih aktivistov na vzhodnem Koroikem, ki je biia 10. maja 1943 pod Beio pečjo [prvi na ievi Karei PruSnik-Galper)

R A D ! O
TELEV!Z!JA



*.*.
SLOVENSKE ODDAJE RAD!A CELOVEC
PETEK. 8. 2.: 14.10 Koroški obzornik — !z kuiturnega življenja koroških Sioven-cev.
SOBOTA. 9. 2.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca
NEDEUA, 10. 2.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša dariio vam bo.
PONEDEUEK. M. 2.:	14.10 Obzornik,
šport — Koroški zbori.
TOREK, 12. 2.: 9.30 Za prijateije poskočnih in šegavih — 14 10 Koroški obzornik — Rdeče, rumeno, zeteno — Popevka popevki siedi.
SREDA. H. 2.: 14.10 Koroški obzornik — Minute z . . . — „Z Mitkinih gred . . (pesmi Mitke Hartmanove).
ČETRTEK. 14. 2.: 14.10 Koroški obzornik — Mtadinska oddaja.
19.30	Dnevnik — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Župan našega mesta, TV nadatje-vanka — 20.55 Propagandna oddaja — 21.00 Razred iz !eta 44, ameriški fiim —
22.30	Veiika šahovnica — 23.30 Kažipot — 23.50 Poročita.
NEDEUA. 10. 2.: 8.55 Poročita — 9.30 Živ-tjenje na zemtji — 10.25 Disneyev svet — 11.10 čebetica Maja — 11.35 Kažipot —
11.55	Mozaik — 12.00 Ljudje in zemtja — 13.00Poroči!a — 19.10 Risanka — 19.15 Cikcak — 19.26 Zrno do zrna — 19.30 TVD —
19.55	Propagandna oddaja — 20.00 Vroči veter, nadatjevanka — 20.55 Propagandna oddaja — 21.00 Edvard Kardetj: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugostavije 1944—1957 (spomini) — 22.00 Risanka — 22.05 Športni pregted — 22.35 V znamenju.
PONEDEUEK.il. 2.: 8.55 TV v Šoti — 16.25 Kmetijska oddaja fv Beograd — 17.25 Poročita— 17.50Minigodcivg!asbenidežeti,
		JUGOSLAVIJA
H		PETEK. 8. !.: 10.00 TV v šoli — 17.05 Poročila — 17.10 Hi-
tro vijuganje — 17.20 Nenavadne dogodivščine Pina Pinpina — 17.30 Družina Lesniewskich — 17.55 Radenci 80, gtasbena oddaja — 18.25 Mozaik — 18.30 Obzornik — 18.10 Samoupravni sporazum
—	19.00 Spekter: negortjiv kabet, raztegtjiv avto — 19.10 Risanka — 19.15 Cikcak — 19.26 Zrno do zrna — 19.30 TVD — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Nova Gorica 80
—	Vrtnica za kutturni dom — 21.00 Propagandna oddaja — 21.05 Korenine — Na-stednje generacije — 22.35 V znamenju — 22.55 Nočni kino: Vaja orkestra, itatijanskt fitm.
SOBOTA. 9. 2.: 8.00 Poročita — 8.05 Jakec in čarobna tučka — 8.20 Vrtec na obisku — 8.35 Kurir Goce Detčeva — 9.05 Pisani svet — 9.35 Marie Curie, TV nadatjevanka — 10.30 Po stedeh napredka — 11.00 Ravnotežje — 11.25 Dokumentarna oddaja
—	15.20 Poročita — 15.25 Beata, potjski fitm
—	16.55 Mozaik — 17.00 Košarka Radnički : CZ — 18.30 Naš kraj — 18.45 Robinovo gnezdo, TV nadatjevanka — 19.10 Risanka
—	19.15 Cikcak — 19.26 Zrno do zrna —
finska nanizanka — 17.45 Mata čudesa vetike prirode — 18.00 Sodobna medicina
—	18.30 Od Chamonixa do Lake Ptacida — 18.35 Obzornik — 18.45 Mtadi za mtade — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.26 Zrno do zrna — 19.30 TVD — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Phitemon in Bavcis, madžarska TV drama — 20.50 Propagandna oddaja — 20.55 Kutturne diagonate — 21.40 Mozaik kratkega fitma — 21.55 V znamenju.
TOREK, 12. 2.: 9.15 TV v šoti — 10.00 TV v šoti — 17.05 Poročita — 17.10 Jakec in čarobna tučka — 17.25 Pustotovščina —
17.55	Stovenski tjudski ptesi: Primorska —
13.25	Od Chamonixa do Lake Ptacida — 18.30 Obzornik — 18.40 čas, ki živi: Partizanska godba — 19.10 Risanka — 19.15 Cikcak — 19.26 Zno do zrna — 19.30 TVD —
19.55	Propagandna oddaja — 20.00 Aktuat-na oddaja — 20.50 Propagandna oddaja
—	20.55 Grozdi mojega vinograda, TV nadatjevanka — 21.45 V znamenju — 22.00 J. Strauss: Rožnati princ, batet.
SREDA, 1$. 2.: 9.35 TV v šoti — 17.15 Poročita — 17.20 S. Makarovič: Sapramiška — 17.40 Pionirji fotografije — 18.05 Hercegovina poje — 18.35 Od Chamonixa do Lake Ptacida — 18.40 Obzornik — 18.55 Ne prezrite — 19.10 Risanka — 19.15 Cikcak —
19.26	Zrno do zrna — 19.30 TVD — 19.55
Slovenska športna zveza, Spitalgasse 12, 9020 Celovec — Slovensko planinsko društvo, Gasometergasse 10, 9020 Celovec — Slovensko prosvetno društvo „Rož", Šentjakob v Rožu
vabijo na
H. zimski pohod „Arihova peč"
ob 35-letnici spomina na padle borce pod Arihovo pečjo februarja 1945
ki bo v nedeljo 24. februarja 1980 na Polani nad Šentjakobom v R.
Start pred ..Polancem" ob 10. uri cilj za smučarske tekače pred ..Polancem" cilj za pešce v planinski postojanki SPD — „Koči nad Arihovo pečjo" na Bleščeči planini
portnikl, planinci Udeležene! poho-
1. Program H. timthega pohoda ..Arihova peč"
a)	smučarski tek — 12 km (2 kroga): ženske in moški do 50 let (splošna skupina), ženske in moški nad 50 let (starostna skupina)
b)	smučarski tek za otroke — 5 km (1 krog): dekleta in fantje do 15 let
c)	pohod za pešce od ..Polanca" preko partizanskega bunkerja do planinske postojanke
I. Pogoji za udeieience
Na II. zimskem pohodu ..Arihova peč" tahko sodelujejo ši ljubitelji narave ne glede na narodnost, spol In starost. I da (pešci) na planinsko postojanko morajo biti zimsko ustrezno opremljeni. Pešci se morajo držati proge, ki je za pohod pregažena in označena, štart za tekače in pešce je ob 10. uri dopoldan. Prihod na cilj oziroma v Kočo nad Arihovo pečjo mora biti najkasneje ob 14. uri. Tekači tečejo dvakrat krožno progo in se vrnejo na cilj. Udeleženci pohoda na planinsko postojanko se lahko vrnejo po isti poti nazaj ali pa po poti, ki vodi na Kopanje
!. Prijavo in štartnina
Udeleženci tl. zimskega pohoda ..Arihova peč" se prijavijo do 20. 2. 1980 s prijavnico na naslov: Slovenska športna zveza, Spitalgasse 12, 9020 Celovec (tel. 85 2 55) ali Slovensko planinsko društvo, Gasometergasse 10, 9020 Celovec (tel. 52 5 50). Naknadne prijave sprejemamo na dan prireditve med 9. in 9.50 uro.
Startnina znaša 50 šilingov za odrasle in 20 šilingov za mladince. Startnina se plača ob prevzemu štartnega kartončka. Tekači bodo prejeli še štartno številko, ki jo morajo nositi vidno. Na kontrolnem mestu dobi vsak udeleženec žig. 2igosan kontrolni kartonček In štartno številko je treba oddati ob prihodu na cilj oziroma v planinski postojanki, kjer dobi vsak udeleženec diplomo In značko za udeležbo na II. zimskem pohodu ..Arihova peč". Prvouvršcenl tekači dobijo praktične nagrade, najboljši dneva pa spominsko plaketo ..Slovenskega vestnika"
4.	Okrepčiia, zdravstvena siužba
Vsak udeleženec bo dobil ob prihodu na cilj oziroma na planinski postojanki čaj. Za zdravstveno službo je poskrbljeno.
Vsak udeleženec sodeluje na lastno odgovornost.
5.	tnformacije
Informacije in pojasnila v zvezi z razpisom lahko dobite na sedežu Slovenske športne zveze (od 8. do 16. ure, te). 0 42 22 - 85 2 55) in na sedežu Slovenskega planinskega društva (od 8. do 17. ure, tel. 0 42 22 - 52 5 50), na dan prireditve pa pri štartu.
4. U. zimski pohod ..Arihova pei" bo izveden ob vsakem vremenu. V slučaju pomanjkanja snega bo na sporedu samo pohod za pešce do planinske postojanke — Kode nad Arihovo pečjo.
7. Dovoz in parkirni prostor
Iz Šentjakoba v Rožu vodi proti Podrošci-Rosenbach, preko vasi Leše-Les-sach, svatne-Schlatten in Hodnlna-Kanin cesta do Polane, ki bo označena s kažipoti ..Arihova peč". Dovoz je možen samo z osebnimi avtomobili. Parkirišča so na razpolago v bližini štarta pri ..Polancu".
!. Ziata znaika zimskega pohoda ..Arihova pei"
Kdor se bo petkrat udeležil zimskega pohoda ..Arihova peč", bo prejel posebno zlato značko. Petkratno udeležbo mora dokazati s petimi zbranimi kartončki, ki jih pošlje na sedež Slovenske športne zveze, Spitalgasse 12/tl, 9020 Celovec-Klagenfurt.
Propagandna oddaja — 20 00 Aktualna športna oddaja —	20.20 Propagandna
oddaja — 20.25 Lake Placid: Začetek zimske olimpiade, prenos — 21.55 Propagandna oddaja — 21.40 V znamenju — 21.55 625.
ČETRTEK. 14. 2.: 9.10 TV v šoli — 16.45 Poročila — 16.50 Svetilnik, mladinska nadaljevanka — 17.20 Propagandna oddaja
—	17.25 Lake Placid: smuk za moške, prenos — 18.50 Obzornik — 18.40 tvtladi o mladih — 19.10 Risanka — 19.15 Cikcak — 19.24 Zrno do zrna — 19.50 TVD — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Studio 2 — 22.00 Propagandna oddaja — 22.05 V znamenju
—	22.20 Smučarski tek na 50 km, posnetek izLakePlacida.
ŠPORTNI
VESTNIK
HOCOMETHI TURHtR V BOROVLJAH
Pri tem nogometnem turnirju so so-deiovali tudi Selani. Moštva so bila razdeljena v štiri skupine in Selanom je uspelo zasesti 2. mesto v svoji skupini (1. Zrelec, 2. Sele, 3. Neca, 4. Lie-bentels). Toda samo prvi vsake skupine se je lahko priključil boju za prvo mesto. V finalu sta se srečala ASV in Zrelec, kjer je ASV zmagal kar s 7:3.
Igre Selanov: proti Neca — 4:1, proti Liebenfelsu — 7:4 in proti Zrelcu — 4:6. Za ponovitev tako dobro organizirane prireditve so se izrekla brez izjeme vsa moštva.
POKAL PRVIČ OUMPtJI
Nogometaši Olimpije so tretjič nastopiti na turnirju za .Pokal Zgornjega Jadrana" in prvič zmagali. Tako kot v prvi tekmi z madžarskim moštvom ZTE, so tudi v finalu premagali Rečane šele po streljanju 11-metrovke.
HOKEJ
Hokejska reprezentanca Jugoslavije je že drugič osvojila prvo mesto na turnirju za pokal „Ponduš", na katerem so sodelovale še reprezentance Danske, Madžarske in Bolgarije. Dragoceno lovoriko je doslej uspelo osvojiti dvakrat še Madžarski, enkrat pa Češkoslovaški, Avstriji, Bolgariji in Norveški.
SAK
S priprav z Olimpijo se je vrni) tudi trener SAK Rogič Dragan — tokrat z brado, da smo ga komaj prepoznali. Namesto napovedane igre, je bi) reden trening, ki ga je že vodil Rogič. Navzoči so bili tudi trije Jugoslovani (Goleč, Dodič, Jakopič), ki pa še niso sodeiovali pri treningu.
Da SAK na začetku januarja ni mogel trenirati v telovadnici slovenske gimnazije (SV že poročal), je bilo pripisati le nesporazumu s strani šolskega upravnika. Zdaj je seveda spet vse v redu.
Kljub temu, da je danes gimnazijski ples, pa je za igralce SAK reden trening!
PLAMtCA
V dežju in snegu so se najboljši jugoslovanski smučarski skakalci 1. februarja pomerili za naslov državnega prvaka na srednji skakalnici. Naslov je osvojil mladi Ljubljančan Primož Ulaga; prvi favorit Bogdan Norčič pa je zaradi napake v prvem skoku ostal celo brez kolajne.
SMUČARSKA TEKMA V ZEL. KAPLI
Zahvala SPD .Zarje" velja vsem darovalcem pokalov kot so: GO, ZSO, INTRADE, AVTO SIENČNIK, TOVARNA CELULOZE OBIR, FRANZ PEGRIN —-WR. ALLIANZ, JOHANN DREIER, HUGO URBAS-ORASCH, FRANZ LUSCH-NIG, in TRGOVINA HUDL.
Rezultati :
Šolarke: 1. Keršej Bojana 1.06.53,
2. Leitgeb Johanna 1.09.24, 3. Li-pusch Andreja 1.17.97,4. Puschl Kornelija 1.18.76, 5. Lobnik Elisabeth 1.28.45
Zenske: 1. Olip Dorothea 1.06.50,
2. Dienk Paula 1.07.05, 3. Toma-schitz Herta 1.07.38,4. KolichEmilie 1.08.86, 5. Ulbing Judith 1.09.42 Solarji: 1. Sporn Josef 1.02.75, 2. Ora-že Milan 1.03.80, 3. Ošina Michael ml. 1.03.94, 4. Pristovnik Josef 1.04.74, 5. Lopar Rainer 1.06.47 Miadinti: 1. Smolnik Emil 57.79,
2. Lobnik Johann 59.01, 3. Miklau Zdravko 59.51, 4. Marko Gunther 59.55, 5. Maloverschnik Johann 59.55 Moški: 1. Plieschounig Manfred 56.63, 2. Lach Franz 56,91, 3. Knafl Albin 57.06, 4. Haller Helmut 57.50,
5. Schmacher Franc 57.67 Seniorji: 1. Dobeitz Otto 1.01.24,
2. Puschl Wil!i 1.02.41, 3. Dobeitz Franz 1.02.64, 4. Lipusch Adlbert 1.02.74, 5. Ošina Michael 1.12.74
Mesec ^rn/igre
ob s7o venskem	prazniku
V počastitev slovenskega kulturnega praznika sta knjigarna „Naša knjiga" in uredništvo ..Slovenskega vestnika" spet pripravita zdaj že tradicionaino in priijubljeno akcijo pod nasiovom MESEC KNJIGE. V tem okviru nudi knjigarna „Naša knjiga" tekom meseca februarja izredno ugodne pogoje za nakup slovenskih knjig. Tozadevni izbor obsega najrazličnejša področja književnosti — leposlovne, poljudnoznanstvene, mladinske in otroške knjige, priočnike in strokovne publikacije. Iz tega bogatega izbora objavljamo nekaj naslovov.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
*	PREHRANA PREDŠOLSKEGA OTROKA, priročnik,
116 str., broš.
*	E. S. Thompson: VINOPEŠKI VOLK in druge povesti, 110 str., ilustr., broš.
*	Venceslav VVinkler: TISTI IZ ZELENE ULICE, mladinska povest, 140 str., ilustr., broš.
*	Anton Ingolič: DEČEK Z DVEMA IMENOMA, mladinska povest, 112 str., ilustr., broš.
*	SKRIVNOSTI ATOMA, poljudnoznanstvena knjiga,
112 str., ilustr., broš.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
O Ferdo Godina: PTICE SELIVKE, zbirka mladinskih povesti, 74 str., ilustr., broš.
O Adam Sarapata: OSNOVE SOCIOLOGIJE DELA, priročnik, 192 str., broš.
O Traven: UPOR OBEšENCEV, roman iz Latinske Amerike, 264 str., broš.
O Runa Olofsson: IME Ml JE GOJKO, mladinska povest,
100 str., ilustr., kart.
O Slavko Pregl: NOVA ZGODOVINA, zbirka kratke proze,
106 str., ilustr., broš.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
#	Rok Arih: KROKIJI, zbirka kratke proze, 164 str., platno
#	Lenin: IMPERIALIZEM KOT NAJVIŠJI STADIJ KAPITALIZMA,
poljuden oris, 130 str., broš.
#	Marija Jezernik: BELI BRATEC, otroška povest,
140 str., ilustr., polplatno
#	Panait Istrati: KIRA KIRALINA, roman, 196 str., polplatno
#	Bogomir Magajna: NA BREGOVIH SRCA, zbirka novel,
182 str., poiplatno
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
O Vladimir Kavčič: OGNJI SO POTEMNELI, roman.
152 str., platno
O Jean Fourastie: 40.000 UR, o položaju človeka v 21. stoletju, 230 str., platno
O Isak Samokovlija: SALOMONOVA ČRKA, zbirka novel,
274 str., platno
O Ernst Lohndorf: PEKEL NA JACINTU, roman iz pragozda, 176 str., ilustr., kart.
O Juš Kozak: PAVLIHOVA KRONIKA, pisateljevi spomini na mladost, 250 str., platno
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL. 25."
Vinko Moderndorfer: KOROŠKE PRIPOVEDKE, 150 str., ilustr., broširano
Lev N. Tolstoj: HADŽI MURAT, roman s Kavkaza,
124 str., broširano
#	Sigmund Freud: K PSIHOPATOLOGIJI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA, 260 str., platno
#	Tomaž Šalamun: PRAZNIK, pesniška zbirka, 79 str., kart.
#	Trygve Gulbranssen: IN VEČNO POJO GOZDOVI, roman iz Norveške, 228 str., platno
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
O Rok Arih: POMNENJE, proza iz Koroške, 294 str., broš.
O Johan Falkberget: V ZNAMENJU KLADIVA, roman iz življenja rudarjev, 600 str., polplatno
O Harold Forster: CVETOČI LOTOS, razgledi po Javi,
310 str., slik. priloge, platno
O Lion Feuchtwanger: LAŽNI NERON, roman iz starega Rima, 338 str., polplatno
O Jože Javoršek: NEVARNA RAZMERJA, roman o vlogi slovenskega izobraženstva v revoluciji, 484 str., platno
Posamezne knjige lahko naročite tudi po pošti. Vendar opozarjamo, da so mnogi naslovi na zalogi le v enem Izvodu; zato svetujemo, da pohitite z nakupom oziroma naročilom. Sicer pa obsega izbor še mnogo drugih lepih in zanimivih knjig po enako ugodnih cenah, tako da se bo obisk v knjigarni „Naša knjiga" v MESECU KNJIGE vsekakor izplačal.
KNJIGARNA
„Naša knjiga"
CELOVEC, PAVLIČEVA 5-7