Zapiski
»GVAJ, GVAJ, MAŽA!«
Profesor je pripovedoval: Vozil sem se po Mežiški dolini. Pa zaslišim žensko, ki je gledala skozi okno vlaka in rekla sopotnici: Gvaj, gvaj, Maža!
Kaj pomeni to? Cisto preprosto: Glej, glej, Meža! Ta izgovarjava je značilna za podjunsko slovensko narečje na Koroškem. Podjuna se razprostira med Karavankami in Svinjo planino (2081 m). V podjunskem narečju se pogosto spremeni samoglasnik a v o, samoglasnik e pa v a. Vzemimo zgornji primer: Glej, glej, Meža! E se spremeni v a, 1 pa v «, pa imamo: Gvaj, gvaj, Maža! — Na južnem pobočju Svinje planine se razprostira slovenska župnija Kneza. Domačini pa ne pravijo Kneza, marveč Knaža. Značilnost podjunskega narečja.
Vzemimo še druge primere: diž grä (dež gre); kam pa graš (kam pa greš); kam pa gvadaš (kam pa gledaš); stoja (stoje); jaz'k közat (jezik kazati); davat (delati); som, soma (sam, sama); pat'k (petek); mät (met; svinjska krma); svomo trasem (slamo tresem); dätela (detelja); svat (svet; sanctus), toda svet (mundus); prekvat (preklet), primerjaj Finžgar: Prekvata ovca; štu je vada (tukaj je voda); moti (mati); vs6k, vsoka (vsak, vsaka); v nebesa vzav (v nebesa vzel); pa jutr doš še anega (pa jutri daš enega); zaköj (zakaj); navoda (navada); smejöl (smejali); kavoč (Podjuna severno od Drave = kovač) itd.
Takoj tu naj omenim sorodnost podjunskega narečja s štajerskim slovenskim narečjem. Tudi Prleki pravijo: navoda, vsoki, zakoj, smijoli, kovoč.
Štajerska Slovenka mi je pravila, da tudi na Štajerskem v Vuzenici, Ribnici, Sv. Antonu, po Pohorju proti Dravi pravijo: kavoč, moti, vada. Kdo ne vidi tukaj sorodnosti podjunskega slovenskega narečja s sosednjim štajerskim?
In še nekaj drugega nas spominja na sorodnost podjunščine s štajersko slovensko govorico, namreč naglas.
Na Koroškem so tri glavna slovenska narečja: podjunsko, rožansko in ziljsko. Podjunski naglas je večkrat bistveno različen od rožanskega ali ziljskega. V Rožu in v Ziljski dolini ima slovenska govorica isti naglas kakor na sosednjem Gorenjskem. Podjunski naglas pa je podoben sosednjemu štajerskemu. Podjunčan pravi: večer, srebro, zlato, blago, blaga, drüve (drva), jesen, vigred, učen, pečen, severno od Drave: pačen, cigan, uho, koze, ovce, zobi ali z'bi, n. pr. z'bi bolijo (Rožan pravi: zobi bolo), ötava ali vätava, Bogu hvala, ljubezen do Boga, noje (noge), roje (roge), r'ke (roke) itd. Rožan in Ziljan v vseh teh primerih naglašujeta kakor Gorenjec. Rožan pravi: večir, koze, ovce, zobi itd.
V vseh naštetih primerih naglašuje Podjunčan na prvem zlogu. V drugih primerih pa zopet — v nasprotju z rožanskim in gorenjskim naglasom — na zadnjem ali predzadnjem zlogu, n. pr.: vilice, mizica, matica, hišica, Bistrica, vedrica (deža; Rožan pravi: deža), ženin, petelin (Rožan pravi: peteln).
Rožan pravi kakor Gorenjec: n'č, n't, kr'h, m'š, d'm, spov'd. Podjunčan v vseh teh primerih samoglasnik jasno izgovarja, torej: nič, nit, kruh, miš, dim, spoved.
Rožan in Ziljan imata okrajšane oblike: cveto, pojo, bolo, učo itd. Rožanska pesem poje: V Celovcu na Lenti tri pavče pojo, te nove žovnirje muštrati učo. Lent ali Lend je 4 km dolg prekop, ki veže Celovec z Vrbskim jezerom. Izkopali so ga 1580. Pavče so pavke. Zovnir (iz Söldner) je vojak.
Podjunčan teh okrajšanih glagolskih oblik ne pozna, on pravi: cvetijo, pojejo, bolijo, učijo.
Rožan in Ziljan v nasprotju s Podjunčanom črko k pred i in e izgovarjata kot č, črko h pa kot š. N. pr.: pavče, čihati, cinkati, čidati, čepa (kepa; Podjunčan pravi: kjapa), č'peti (kipeti), čita, veja ali puška je počila (Podjunčan pravi: pöknila), roče (roke), muše, vsoče šiše, oreše, oreš', v torč'h pa v petč'h (v torkih pa v petkih), hrušče, prosi za nas grešnče. Podjunčan v vseh teh primerih izgovarja črko k kot fc, h pa kot h.
Rožan pravi: mavha; Podjunčanu se zdi ta beseda smešna, on pravi: torba. Rožan pravi: stric, Podjunčan te besede ne pozna (razen če se je je naučil iz knjige), on pravi ujc in ujčej. Podjunčan pravi tavoh (tudi: tavh = teloh), Rožan pravi: kürjice. Podjunčan pravi: sinek (vrat) in besede vrat ne pozna. Podjunčan tudi besede: fletn ne pozna, ponekod pravijo namesto fletn (kar je iz nemškega): brzen. V Rožu in na
152
Zilji je beseda fletn v vsakdanji rabi. Podjunčan pravi: druč, Rožan in Ziljan: spet. Podjunčanu je beseda »spet« tuja. Podjunčan pravi: košoglav, Rožan: razoglav. Podjunčan pravi: glavobučen ali okrajšano: gvabučen za plešast. Podjunčan pravi tog, vsa sem toga namesto trd, trda. Podjunčan pravi: čujem, as čuva za slišim, ali si slišala. Ziljan pravi: debel, Rožan in Podjunčan pravita: tovst. Podjunčan pravi: drn in besede ruša ne pozna.
Krompirju pravijo v Podjuni: repica, v Rožu: hrušče, na Zilji pa: čompe. Namesto čeljust pravi Podjunčan: skraja, namesto seno — želeje, namesto bolezen — boleje.
Železniški uradnik Uršič, ki je služboval v Ljubljani in je bil doma v Stebnu pri Beljaku, je nekoč potoval iz St. Lenarta pri sedmih studencih v Ziljski dolini čez Korensko sedlo na Kranjsko. Pride na Gorenjsko in začne pogovor s prvo žensko, ki jo sreča. Ze po prvih besedah ji reče: »O, vi ste pa Korošica, govorite kakor v St. Lenartu na Koroškem.« Ona pa pravi: »Ne, Kranjica sem, tu pri nas tako govorimo!« — Na obeh straneh Korenskega sedla se govori isto slovensko narečje!
Od Pliberka v Podjuni do Brda v Ziljski dolini je v zračni črti nad sto kilometrov. Približno toliko kakor od Ljubljane do Maribora. Naravno je, da so si narečja, ki so si krajevno bližja, ne glede na politične (deželne ali državne) meje,. tudi bolj podobna in bolj sorodna med seboj. Ni dvoma, da je podjunsko narečje sorodnejše sosednjemu štajerskemu slovenskemu narečju kakor rožanskemu ali celo ziljskemu. In rožansko in ziljsko slovensko narečje je spet sorodnejše in bolj podobno sosednjemu kranjskemu narečju kakor podjunščini. Tudi v Kranjski gori pravijo sirk (koruza) in čompe (krompir) kakor v sosednji Ziljski doUni. Tu in tam prebiva
isti narod. Zamejski Slooenec