POEZIJA
Milan Dekleva
Panični človek
Anaksimander sluti
Zblojen, s slutnjo v krvi se zbudim, nemo, prazno seme. Dvojen. Dušo iščem. Prazno je telo, v snu mi nekdo zmaknil je spomin.
Strah se vselil je v votlino glave. Čuden strah, ker svet je tu. Prisoten. Luč je tu, stvari žarijo. Sonce dviga lastno težo, težo trave.
Gledam. Vonjam, tipam grozno milost. Slišim vrisk otrok v zavetju hiše. Kaj potem? Saj čas odzvanja isto mero vsem. Mogoče...? Zdi se mi, da vem:
drugi bivajo, a le jaz sem.
Anaksimander piše
Logos je božji drobiž. Vsak nebeščan, ki spomladi požene, primakne zaznamek. Človek mu smisel doda, menjaje dolžino s kračino.
Ko pesem odteče v ubranost, Nedotakljivo umolkne. Tu ni razlik. Na obrobju smrtnih besed, v besednici smrti.
V belem, brezčasnostnem šumu. skupku vseh govoric, pripuščenih na svet, ki ga — edinega — znamo čutiti.
Anaksimandrovo pravilo vzporednosti
Jaz, Anaksimander, v žensko zadrta zagozda, polbožec, polščence. Moj jonski ud je jambično napet. Ljubezni v čast se drgneva: pomen vzporednic je neskončno. Pomen neskončnega je nič. Brez tebe ne bi mogel biti ničen, jaz, Anaksimander.
Anaksimander miruje
Svitanje, z morjem v globini kadra, s soncem v zatilju.
Moja negibnost tekmuje s krajšanjem sence.
Malce preveč samovšečno, takole preverjati lasten razpad!
Anaksimander bdi
Tiha hiša. Mišjetiha žena diha sen ob meni. Zemljetiho bdim, preplašen, matast, brez spomina. Bdim, svečano čakaon, tipam ljubo, vročo med nogama. Kaj prihaja? Nič. Nihče. Čemu ta grozna večnost? Smrt? Mogoče nisem več? Utvara. Duh je krut, maščuje se telesu. Ve, da nikdar se ne bo postaral kakor ono. Času ni za mar. Cas pustoši tihost hiše, ženin sen in moje bdenje.
Anaksimandrova opazka
Ako me lastne misli ne pripeljejo nikamor, berem tuje, ki me odvedejo tja, kamor nočem.
Anaksimander meri
V zvezde zazrt, kakor nekdaj bogovi, Grk po poklicu, očan z razmerji, sedemkrat višji od svojih stopal, sedemkrat tišji od Ust, ki so izpljunila jezik in ga je neki Pozabljenec našel v pritličnem grmičju. V zvezde zazrt. Grk po poklicu: spoznavam, da zemlja lebdi, a ne na vodi, kot menil je Tales. Nisem naiven. Ce še presajam besede iz zemlje v ženski pregib, negujem samoto umrlih: globlja od zla in dobrote je modra brezbrižnost lepote.
Anaksimander čuti
V tisočstosedmih kosteh sem začutil utrujenost jutra: luč, ki se komaj rodi, je že stara. Predolgo je zrla v smrtno hropenje noči. Nebogljenost zdržijo le močni.
Kozmos je red in zato ni neskončen. Je kaos neskončen? Kaj je praznina? Je sla po nasprotju kodirana vanjo? To, vseobsežno, je onstran vprašanj, kajti misel je svetna.
Misel je tvor. Tvornost po sebi je apeiron, zase, za vse.