naša lue . \ 1984 abc Slovenije naše izročilo Glasbila Ljudsko igranje na glasbila na Slovenskem ni brez posebnosti. PREPROSTA GLASBILA V slovenskem ljudskem izročilu je med glasbili mnogo otroških zvočnih igrač, ki jih delajo otroci sami ali odrasli zanje. Take so goslice (izrezane iz dveh kosov koruznega stebla), brlek (narejen iz polovice orehove lupine, povezane z nitko, in z lesenim jezičkom v sredi) in drdra (izdelana iz celega oreha, skozi katerega je vtaknjena paličica z navito nitko). Znanih je več oblik velikonočnih ra-gelj in klopotcev. Nekdaj so odrasli fantje igrali na drumlico, ki so jo za nekaj drobiža kupovali po sejmih. včasih uporabljali občinski sluge, ki so morali „razbobnati" kakšen ukaz ali sporočilo. Gudalo, vugaš, muga je glasbilo iz glinastega lonca z napetim svinjskim mehurjem čez odprtino in s paličico v tej membrani. V Beli krajini se rabi gudalo za spremljavo plesa, v Prekmurju so nanj igrali novoletni koledniki ali fantje za pusta, na Dolenjskem je ponekod v vaški godbi nadomeščal bas. Podobno so narejene žabice, otroška zvočna igrača iz orehove lupine. GLASBILA NA STRUNE Včasih je bil poglavitno glasbilo vaških godcev oprekelj. V Prekmurju poznajo cimbole s pedali. Nekdaj so po Sloveniji zelo cenili citre. V Beli krajini-so od Hrvatov prevzeli tamburice. Rezijanski godci igrajo samo na citira (gosli) in brunkulo (mali bas). PRITRKAVANJE Pritrkavanje (klenkanje, trijančenje) je slovenska posebnost, trdno zakoreninjena po vseh naših pokrajinah, drugod je pa neznano. Pri njem se zvonovi oglašajo v določenem zaporedju, da nastanejo zanimive ritmične melodije. Poglavitno pravilo je, da nikoli ne smeta udariti dva zvonova hkrati. Medtem ko veliki zvon lahko zveni navadno — ves čas poje enakomerno — je treba na druge udarjati s kembljem, ki ga pritrkovavec drži v rokah. Ta način zvonjenja ima zelo veliko obrazcev („viž“) in poimenovanj ter se izroča iz roda v rod. Vnema zanj je še danes tolikšna, da prirejajo pritrkovavci letna tekmovanja. Sicer pa je pritrkavanje slišati ob velikih cerkvenih praznikih tako po deželi kot v mestih. ZVOČILA Z MEMBRANO Membrana je ustrojena koža ali mehur, napet na glasbilo. Tako glasbilo je npr. boben. Tega so ... Bil godec je mlad in lep in vesel, lepo je godel, sladko je pel. Bilo ni godu, svatćvšč’ne, semnja, da tje ne bili bi vabili ga. Poslušajo radi ga vsi ljudje, ga gledajo rade dekleta mlade; posebno pa Micka, županova hči, pogosto vanjga obrača oči. Od čistega godec je ognja vnet za Micko bogato, rožo deklet. Zastonj več druzih postopa za njo, le njemu prijazno se smeja oko. In kar mu obetata očesa nje, potrdijo kmalu besede sladke. Nje oča s’cer stavi ljubezni se v bran; al’ oča bo sprošen al’ pa goljufan. Obljubi Micka godčeva bit'; al’ samka ostati, se ne možit’ . . . B France Prešeren S GLASBILA NA ZRAK Ta so na Slovenskem najbolj razširjena. Nekdaj so morale biti precej v rabi dude: v Beli krajini so nanje spremljali kresne kolednice. V navadi so bili tudi alpski in živalski rogovi. Med otroškimi igračami je znana prda iz lubja, rog iz lubja in razne piščali. Piskanje na pero (bršljanov ali hruškov list) včasih nadomešča klarinet, lovci pa vabijo divjad s čivinkom (list trave med dvema paličicama). Na Štajerskem poznajo strančico (piščal iz bezga), v Halozah žveglo (prečno flavto). Ponekod na Štajerskem so še ohranjene trstenke (ali orglice, piskulice). Iz gline delajo lončarji piščalke v obliki ptičkov, konjičkov, pa tudi take, ki jih je treba naliti z vodo (žvrgolc). Harmonika se je pri nas pojavila ob koncu 19. stoletja in kmalu izpodrinila domala vsa druga glasbila. Po domače ji pravijo tudi orgle, meh, fude. Uveljavil se je zlasti tip diatonične harmonike (na gumbe), imenovan frajtonarca. Tako je zdaj harmonika naše najbolj razširjeno glasbilo. GODCI Glasba služi na Slovenskem predvsem za spremljavo plesov in šeg. Tako je bil včasih na svatovski gostiji godec ena poglavitnih osebnosti. Jurjaši v Beli krajini morajo piskati na rogove iz lubja in kresnice tudi ne morejo biti brez piskača. Prav tako si ni mogoče misliti ptujskih korantov brez živinskih zvoncev okrog pasu. Godca so najemali fantje za veselice. Godčevska žilica je pogosto prehajala od očeta na sina in dalje na več rodov. Čeprav so bili včasih godci na podeželju nepogrešljivi, niso imeli posebne veljave, češ da so veseljaki in jim dela ni mar. Za ljudsko glasbeno izročilo pa je njihov pomen nesporno velik, saj so bili in so še ohranjevalci glasbe, posredniki pesmi in plesov. Iz knjige SLOVENSKO LJUDSKO IZROČILO Naslovna stran: PRIJATELJA r v mesečnik za Slovence na tujem J Strah — osnovni problem slovenskega krščanstva Pod naslovom „Kako premagati strah“ je prof. Stres pred kratkim napisal v ljubljanski Družini tudi tole: „Na splošno je slovenski vernik preplašen vernik. Primerov je dovolj. Tako si nekateri ne upajo pojaviti se v Družini, da ne bi imeli neprijetnih posledic. Drugi so bili na primer žrtve kakih sektaških zapostavljanj ali celo strahovanj, pa se bojijo to povedati naprej, da ne bi imeli težav. Strah je osnovni problem slovenskega krščanstva. Ta stvar seveda ni neutemeljena. Ima svoje korenine. Razteza jih še v prve čase po vojni, ko je prevladovalo tako imenovano administrativno nasprotovanje vernosti. Pripovedi iz tistih časov so med ljudmi še žive. Vse rane še niso zaceljene in krivice niso poravnane. In današnje sektaštvo poganja tudi iz teh korenin. Naj obrnem znani slovenski pregovor in rečem, da se nikar ne čudimo, da še danes žanjemo veter, ko pa smo še pred nedavnim sejali vihar. Strah pa povzroča še marsikaj drugega. Strah se poraja, če obstaja bojazen, da sodstvo ni popolnoma politično neodvisno. Strah povzročajo vsi primeri samovolje. Če naših razmerij ne vodita vsem ljudem skupna razumnost in logika, preostane samo še nasilje. To pa povzroča strah. Vernemu otroku vcepi strah šola, če na primer učenka, edina v razredu, nima ocenjene domače naloge, ker je napisala, da so pod novoletno jelko tudi jaslice. Ali pa če vzgojiteljica v vrtcu prepove fantku hoditi spat k stari materi, ker mu ta pripoveduje svetopisemske zgodbe. Vsakokrat, ko otrok začuti, da mora svoja verska doživetja, ki v družinskem krogu enakopravno sestavljajo njegov svet, v šoli ali vrtcu zamolčati, mu je ta ustanova že prisodila klico strahu v srcu. Strah se prav tako poraja iz občutka odrinjenosti na rob, kadar nekdo kot vernik ve, da zaradi vere praktično nima nobenih možnosti. Strah se nas končno polašča, če se čutimo osamljene, če ne moremo računati na podporo lastnega občestva in njegovih pastirjev. Tako zapiramo svojo vernost v „kamrico svojega srca“, v zasebnost. In vendar je vse to slepa ulica. V njej se nato kotijo zamere, nezadovoljstvo, malodušnost, zasebništvo. A iz tega začaranega kroga nas lahko iztrga samo lasten pogum, združen s pripravljenostjo na žrtev, če je treba.“ o Varšavski duhovnik Popieluszko je pred občinskimi volitvami na Poljskem ljudi opozoril, naj s svojim glasom ne „uzakonjajo zla“. 5000 vernikov, ki so se udeležili tradicionalne maše za domovino, je svaril pred tem, da bi iz udobnosti ali strahu podprli mehanizem zla in postali soodgovorni za „usužnjenje“. 'Založnik: Avguštin Čebul. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Belgija 400 Iran. Razlika v cenah je zaradi župnijski urad Št. Lenart. Viktringer Ring 26. Francija 60 fran. neenake poštnine v posa- 9587 Bičarja vas. A-9020 Klagenfurt Italija 12.000 lir meznih državah in različnih Odgovorni urednik: dr. Janez Austria Nemčija 20 mark deviznih preračunavanj. Hornböck. 9020 Celovec. Vik- Nizozetnska 20 gld. Naročnike sprejemajo pover- tringer Ring 26. Tisk: Tiskar- Švedska 60 kron jeniki in uprava NAŠE LUČI. na Družbe sv. Mohorja. 9020 NAROČNINA (v valuti zadev- Švica 19 fran. PRINTED IN AUSTRIA Celovec. Viktringer Ring 26. ne dežele): Avstralija 9 dol. Anglija 5 tun. Kanada 12 dol. k. Avstrija 130 šil. ZDA 10 dol. kaj je pa domä novega? na sploh GORENJSKI SEJEM NAJVEČJI DOSLEJ 34. mednarodnega sejma v Savskem logu se je udeležilo 584 domačih in 56 tujih razstavljalcev. Obiskovalci so si lahko ogledali najbolj iskano blago za široko potrošnjo, dobro pa je bila zastopana gozdarska in kmetijska mehanizacija. Sejma so se udeležile članice Zveze slovenskih zadrug na Koroškem, s katerimi so slovenska združenja že več let v stiku. PORAST GOSPODARSKIH VLAGANJ NA TOLMINSKEM V letošnjem prvem polletju so zgradili na tem območju kar šestintrideset investicijskih. objektov v skupni vrednosti 500 milijonov dinarjev. Med naložbami, ki so presegle vrednost 50 milijonov dinarjev, so trije elektroenergetski objekti. Tako so v Gornji Tribuši zgradili manjšo vodno elektrarno. Zagrebško podjetje Josip Kraš je vložilo del svojih sredstev v povečanje in modernizacijo bovške farme, kobariško pod- jetje Tik pa je povečalo svojo proizvodno zmogljivost. Denarja pa je zmanjkalo za gradnjo prizidka k osnovni šoli na Mostu ob Soči in za kulturni dom v Bovcu. Denarja za negospodarske naložbe je tudi tukaj vedno manj. LATINSKE POČITNICE V STIČNI V častitljivem cistercijanskem samostanu se je zbralo skoraj osemdeset poznavalcev in ljubiteljev latinskega jezika iz štirih držav. Tečaj je pripravil in vodil dr. Suitbert Siedl, ki je na salzburški univerzi profesor za latinščino, hebrejščino, sumerščino in babilonšči-no. Med udeleženci Feriae Latinae so bili pravniki, zdravniki, arhitekti, kemiki, profesorji in študentje ter štirje osnovnošolci, ki so se latinščine učili samo eno leto, a so se z novo metodo v igri zlahka izpopolnili v „pogovorni“ latinščini. To srečanje jezikovnih sladko-kuscev je bilo prvič v Sloveniji, kar je za nas v veliko čast, če vemo, da so se doslej shajali v znanih letoviščih kot so Palma de Mallorca, Sicilija, ter v Madridu in v Agnonu v Italiji. Enain-osemdesetletni pravnik Franc Krajnc, najstarejši udeleženec seminarja, je imel predavanje o usodi latinščine na Slovenskem. Po svetu se latinščina vedno bolj uveljavlja, pri nas pa je po različnih šolskih reformah po vojni izginila iz šolskega pouka. Predavanja so bila seveda v latinščini, kot tudi trije filmi, ki so jih posneli na različne teme antičnih pisateljev. Latinski so bili seveda tudi jedilni listi in drugi napisi, kot na primer: Fumus tabaci pro-hibetur! Kadilci tobaka so se morali v samostanu odpovedati kajenju. FLOSARSKI BAL V LJUBNEM je znan daleč po Slovenskem. To se je pokazalo tudi letos, na štiriindvajsetem, saj se je kulturnih in zabavnih prireditev, ki so se vrstile od 29. julija pa do 5. avgusta, udeležilo več tisoč ljudi. Samo v nedeljo, 5. avgusta, se je zaključne prireditve v Vrbju ob Savinji udeležilo več kot tri tisoč ljudi, med njimi je bilo tudi veliko tujih turistov. Splavarsko slavje se je pričelo s slavnostnim sprevodom ob koračnicah kamniške pihalne godbe. Domači fantje so prikazali, kako so nekoč udirali flo-se (splave). Sledil je krst zelencev ali judov, kot so v prejšnjih časih rekli tistim, ki so se prvič podali na pot proti turški meji. Posebna zanimivost letošnjega bala pa je bilo nagradno tekmovanje v žaganju hloda. Najspretnejši ga je prežagal v sedemnajstih sekundah, najpočasnejši pa je rabil kar dobri dve minuti. Tudi tekmovanje v krmarjenju splava preko Savinje je pokazalo, da je med današnjimi Ljuben-čani še precej flosarske krvi. Franc Trbovšek je potreboval le enainpetdeset sekund, da je s svojim splavom prispel do nasprotnega brega. Seveda je bilo takšnih junakov nekoč več, saj je Savinjska dolina veljala za eno najpomembnejših splavarskih področij na Slovenskem. Pisani zgodovinski viri savinjske flosarje prvič omenjajo že leta 1478. ŠTIRIDESET AMERIŠKIH ŠPORTNIKOV SLOVENSKEGA RODU se je mudilo v stari domovini. Pripeljala jih je županja mesta Mississauge v kanadskem Torontu, kjer živi mnogo slovenskih izseljencev. Udeležili so se med drugim 29. izseljenskega piknika, ki je bil 7. julija v Škofji Loki. kaj je pa doma novega ? JUBILEJ VREMENSKE POSTAJE NA TRIGLAVU 1. avgusta 1954 je po večletnih pripravah začela delovati naša najvišja meteorološka postaja pod vrhom Triglava na Kredarici. Z višine 2515 metrov od tedaj redno pošilja vremenske podatke Hidrometeorološkemu zavodu Slovenije v Ljubljani. Prvi vremenski opazovalci so bili že pokojni profesor Janko Pučnik in dr. Vital Manohin. Prvih pet mesecev, ko še ni bilo radijske zveze, so pošiljali podatke z Morsejevo abecedo v dolino. Šele lani pa je opazovalnica dobila lepše in udobnejše prostore, kljub temu pa življenje na Kredarici ni lahko, posebej še pozimi ne. Do leta 1980 so hrano in opremo prinašali konji, potem pa je njihovo težko delo prevzel helikopter. Število padavinskih dni znaša 146. Običajno pada sneg, ki se zadrži 258 dni. 11. aprila 1970 je zapadlo doslej največ snega, snežna odeja je bila debela kar 690 centimetrov. SLOVENSKI RUDARJI USPEŠNI V naših rudnikih rjavega premoga je bil polletni načrt izkopa izpolnjen in ponekod celo presežen. Nakopanih je bilo 872 tisoč ton rjavega premoga. Načrt so presegli v rudnikih Kanižarica, Ojstro, Trbovlje in Kotredež. Voda in blato, ki sta lani zalila rudnik v Hrastniku, pa še letos ovirata redno proizvodnjo, tako da še ne morejo odkopavati na čelu. To je bil tudi vzrok, da so za pet odstotkov zgrešili letošnji polletni načrt izkopa v tem rudniku. 95 LET JE PRETEKLO od ustanovitve prvega slovenskega kluba amaterjev fotografov v Ljubljani. To je bil tudi prvi take vrste pri nas na (dalje na strani 9) r-------------- v skozi stisnjene zobe se je težko smejati ZADNJA STOPNJA REDUKCIJE JE, KO ZAČNEJO INŠPEKTORJI HODITI PO STANOVANJIH NADZOROVAT, ALI SO LJUDJE POGASILI VSE SVEČE. Veliko bodočnost nam jamčijo samo še mali bogovi. TUDI VISOKE GLAVE IMAJO LAHKO NIZKO CENO. Sistema ni treba spremeniti, ker je dober. Dober pa je zato, ker ga ni treba spremeniti. TEŽAVE SO ZA NAMI. PRED NAMI TUDI. Tovariši, položaj je več kot resen! Čuvajmo svoje položaje! MLADI PRIDEJO TEŽKO DO POLOŽAJEV, STARI JIH TEŽKO IZGUBIJO. Vem, za kaj delam, odkar so me seznanili z dolgovi. ZAKAJ JE ZADNJE ČASE TAKO TEŽKO IZSTOPITI IZ PARTIJE? KER IMAJO TISTI ZUNAJ VEDNO BOLJ OSTRE POGOJE ZA IZSTOP. Ne hvali dneva pred večerom! Zvečer je še TV program. kaj če bi namesto himne zamenjali koga drugega? Po pAVUHU \___________________________________________________________________________________________________/ Naredimo iz svojega življenja nekaj dobrega in lepega in zavedajmo se, da je Bog z nami Poudarki iz pogovora Družine s slovenskim metropolitom nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem O notranjem položaju Cerkve na Slovenskem Za presojo notranjega položaja je odločilno cerkveno življenje, bistveni so osebna vernost, odnos do Boga, molitev in zakramentalno življenje, zlasti udeležba pri maši, hoja za Kristusom in življenjska zvestoba Bogu, povezanost s Cerkvijo in sodelovanje v njej. Vse to je najprej osebna, ne zasebna, ampak osebna zadeva. Na zunaj je to mogoče presojati le po znamenjih. Nekaj znamenj na slovenski zemlji je ugodnih, tako da smemo govoriti o razgibanem verskem in cerkvenem življenju. To je pokazalo sveto leto odrešenja, zlasti še le tošnja velika noč, to dokazujejo ljudski misijoni, molitvena srečanja, birme, razne cerkvene slovesnosti in romanja in nove maše. Tu di sodelovanje v župnijskih pastoralnih svetih in v župnijah je precej močno. Imam vtis, da je tudi zanimanje za vero vedno večje in da iskanje življenjskega smisla in nravnih vrednot posebno pri mladini postaja vedno širše in globlje. Na drugi strani pa statistike dajejo slabo sliko: ugotavljamo upadanje verske dejavnosti domala na vseh področjih ... S teološkega vidika nas to dejstvo . . . opozarja na novo gledanje na Cerkev in na novo razumevanje njene navzočnosti v svetu. Včasih je bila Cerkev ljudska Cerkev v tem smislu, da so bili domala vsi ljudje verni in člani Cerkve. Tako je bilo tudi pri nas v Sloveniji. Danes je drugače. Če Cerkev ni več ljudska v tem pomenu besede, da bi zajela vse ljudi ali vsaj veliko večino ne samo po krstu, ampak tudi po verskem življenju in osebni povezanosti s cerkvenim ob- LETO POKLICEV 1984/85 Napoved slovenskih škofov Cerkev v Sloveniji bo od 8. septembra 1984 do 30. junija 1985 obhajala leto poklicev. Namen tega pastoralnega leta je, da poglobi zavest poklicanosti v osebnem, družinskem, krščanskem in družbenem življenju in posebno da poživi zanimanje za duhovniške in redovniške poklice. Posebna komisija že dalj časa pripravlja in načrtuje različne cerkvene prireditve, srečanja, tečaje, knjige in druge pripomočke in sredstva, da bi z letom poklicev dosegli čim več vernikov, posebno mladih, in čim bolj razgibali versko življenje med našim ljudstvom. Ta komisija je predložila škofom geslo leta poklicev „Ljudje te potrebujejo, Jezus te kliče“. Škofje so to geslo odobrili. „Ker se zavedamo, da so duhovniški in redovniški poklici najprej božji dar, bo leto poklicev predvsem leto molitve in povezanosti z Bogom v zakramentih in krščanskem življenju. Hkrati hoče leto poklicev prikazati potrebe in možnosti našega sodelovanja in naše osebne ter skupne odgovornosti za nove poklice. Naše leto poklicev se bo na poseben način vključilo v svetovno leto mladine 1985. Že danes vabimo duhovnike, redovnike in redovnice, družine in posebno še mlade in otroke kakor tudi ostarele, invalide in bolne, da z molitvijo in žrtvami, s poglobljenim krščanskim življenjem in s pričevanjem medsebojne ljubezni in dobrote prosijo za poseben božji blagoslov v letu poklicev. Naša prošnja velja tudi slovenskim rojakom v zamejstvu in drugod po svetu, ki jih prav tako vabimo, da se nam pridružijo v obhajanju leta poklicev. Slovesni začetek leta poklicev bo na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1984, v vseh treh slovenskih škofijah.“ Koper, Ljubljana, Maribor, na binkoštni praznik, 10. junija 1984 Slovenski škofje čestvom, pa je še vedno — in to bo tudi ostala — večja ali manjša živa verska skupnost in kot taka znamenje odrešenja za vse ljudi. Cerkev na naši slovenski zemlji je še vedno močno znamenje za uresničevanje božjega odrešenjskega načrta med našim narodom. O družbenem položaju Cerkve v Sloveniji Mislim, da je družbeni položaj Cerkve v Sloveniji, sorazmerno ugoden, posebno če ga primerjamo z drugimi deželami. Nedvomno, lahko bi bilo veliko slabše, a na drugi strani bi bilo seveda lahko marsikaj tudi boljše. Kar me še vedno boli, je nezaupanje do Cerkve in sumničenje ter različni pritiski, čeprav vedno znova slišimo, da tega ne bi smelo biti, in tolikokrat neutemeljeni načelni in zgodovinski očitki Cerkvi. Večkrat je bilo zelo jasno povedano, da s posploševanji ne moremo priti do resničnega dialoga, kadar pa gre za vrednotenje vloge in delovanja Cerkve v naši stvarnosti, pa smo zlasti v nekaterih sredstvih družbenega obveščanja priče pogostnim posploševanjem. Jasna beseda in odkrit pogovor sta včasih še težka, ker ju nekateri takoj razumejo kot politično izzivanje in danes še posebej kot zlorabo slabega gospodarskega položaja. Vendar ne vidim druge poti za reševanje odprtih vprašanj kakor jasen in odkrit pogovor, ki naj kar najbolj razčisti pojme in opredeli odnose, v katerem vsi tudi priznamo, da ni vse najboljše in da tudi ne najdemo za vse najboljše rešitve. V tej zvezi so mi nekateri pojavi popolnoma nerazumljivi, tako na primer obsodba prof. dr. Krašovca, zavračanje sodelovanja vernih v javnem življenju. tu in tam oviranje in oteže-vanje udeležbe pri verskih obredih, zlasti za šolske otroke in ostarele. Na drugi strani pa moram reči, da se je v primeri s preteklostjo zares veliko izboljšalo. Naj omenim nekatera dejstva samo v ljubljanski nadškofiji: dovoljenja za gradnjo novih cerkva, napoved, da bo mogoče vsaj tu in tam imeti mašo v cerkvi na Blejskem otoku, prizadevanje za dobro ureditev verske oskrbe v domovih za starejše občane in v bolnišnicah in za vso Slovenijo ureditev zavarovanja redovnikov in redovnic. Vse to in še marsikaj drugega so pozitivna znamenja. Če sem štejemo tudi mednarodni, medkonfesio-nalni in meddisciplinarni kolokvij o znanosti in veri v Ljubljani in znanstveni simpozij o meništvu na Slovenskem v Stični, Pleterjah in Kostanjevici, potem imam vtis, da v Sloveniji prevladujejo ugodna znamenja za družbeni položaj Cerkve. O odnosih med katoliško Cerkvijo in socialistično samoupravno družbo Uradni predstavniki Cerkve, kot recimo škofje, imajo sorazmerno dobre odnose do predstavnikov socialistične samoupravne družbe. Najbrž smemo to reči tudi za večino duhovnikov. Nekateri verniki pa tožijo, da so izrazi, kot „dobri odnosi“, „enakopravnost“, „sporazumno reševanje vseh vprašanj“, zanje le prazne besede, ker imajo slabe osebne izkušnje. Še vedno moram večkrat poslušati tožbe o zapostavljanju vernih in o pritisku nanje, o odvračanju od Cerkve in od povezanosti z njo in od sodelovanja v cerkvenem življenju. Večkrat pripovedujejo, kako morajo skrivati svoje versko prepričanje in delovanje, če se hočejo izogniti raznim težavam v službi in družbi in ne zapraviti možnosti za napredovanje v poklicnem položaju. Res je, da je to velikokrat odvisno od krajevnih razmer. Ponekod pa živijo verni in neverni spet v zelo dobrih odnosih, ne glede na to, kakšne so uradne ugotovitve. Želel bi, da bi prišlo do tega, da bi za dobre odnose med vernimi in nevernimi ne bila odločujoča osebna vernost, temveč poštenost, sposobnost, izobrazba, delavnost, zanesljivost, človečnost, dobrota, prijateljstvo in iskreno sodelovanje, sploh to, kar ljudi povezuje, ne pa to, kar jih med seboj loči in deli. To pa seveda ne pomeni, da bi moral vernik zavoljo ljubega miru svojo vero skrivati. O skupinah verujočih občanov, ki ne morejo izvrševati ustavnih pravic, kar zadeva versko življenje Pri obiskih v domovih sem ponovno slišal željo, da bi bila v domovih vsaj občasno tudi maša, kjer ljudje ne morejo ven , . . Ponekod se je to že uredilo. Drugod pa se izgovarjajo, češ da to ni mogoče, ker ni primernega prostora, ker to ni predvideno v dnevnem redu ali ker bi bil morda kdo zaradi tega Ljubljanski nadškof dr. Šuštar. prizadet. Seveda bi se ob dobri volji dalo vse to urediti in upam, da bomo do tega tudi povsod prišli. Seveda so še druge skupine verujočih občanov, ki najbrž ne morejo izvrševati ustavnih pravic, kar zadeva versko življenje. Tu mislim predvsem na zapore pa tudi na nekatere domove, posebno za mladino. Ne morem si predstavljati, da bi bili v zaporih in teh domovih, kamor duhovnik sploh nima dostopa, samo neverni in da si nihče ne želi duhovnika. Najbrž je predvsem po zaporih tako, da si ne upajo izraziti želje po duhovniku, ker se bojijo posledic. Tuji časopisi so poročali o takih primerih v drugih delih naše države. Mislim, da bi bila edina primerna rešitev, da bi bila tudi v zaporih možna redna dušnopastir-ska oskrba kakor v bolnišnicah, da bi duhovnik mogel zapornike redno obiskovati in tistim, ki to želijo, deliti tudi zakramente. Posebno vprašanje je verska literatura, knjige in časopisi v domovih in zaporih kakor tudi pri vojakih. Po obvestilih, ki jih dobivam od vseh mogočih strani, so razmere precej različne, ponekod vlada strpnost, drugod pa je manjka, če gre za kaj verskega. O poostrenih odnosih režima do izrazov vere Ne vem, za kaj pri tem gre. Ne vem, kakšni so načrti, neznana mi je tudi notranja zveza. Sicer pa ni prav nič novega, če ob krizah in težavah oblasti postanejo pozornejše na vsako besedo in jo presojajo v drugačni luči. Mislim pa, da z zaostrovanjem ni mogoče rešiti nobenega vprašanja, ampak ga kvečjemu zadušiti in medsebojne odnose obremeniti. Težave in krize bi morale ljudi med seboj še bolj povezati in jih spodbujati k sodelovanju. Seveda je treba za težavo odkriti resnične vzroke in jih kolikor mogoče odpraviti. Če le drug drugega dolžimo ali drugim celo marsikaj podtikamo in s tem odvračamo pozornost od pravih vzrokov in resničnih nosilcev odgovornosti, ničesar ne rešimo. O samostojnosti in povezanosti Cerkve na Slovenskem v okviru Jugoslavije Cerkev na Slovenskem je kot Cerkev najprej v edinosti in skupnosti z vesoljno Cerkvijo in s tem tudi s Cerkvijo na Hrvaškem. Kot slovenska Cerkev, ali bolje kot katoliška Cerkev v Socialistični republiki Sloveniji, z narodnostnega vidika tudi v povezanosti z zamejstvom, ima svoje zgodovinske, kulturne, jezikovne in družbene posebnosti. Zato ima Cerkev na Slovenskem poleg skupnih nalog z vso vesoljno Cerkvijo v današnjem svetu tudi svoja posebna vprašanja, težave in zaplete. Kot Cerkev in kot verni kristjani smo solidarni z vsemi drugimi vernimi v naši državi in drugod. Kot Cerkev na Slovenskem pa imamo tudi svojo slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco in svojo relativno samostojnost, kar pomeni, da nam nihče ne more odvzeti nalog in odgovornosti, ki jih imamo, a tudi mi ne moremo in nočemo drugim odvzemati odgovornosti in reševati njihovih nalog. Res pa je, da ni mogoče tako jasno ločiti, kakšne naloge imamo kot člani katoliške Cerkve in kakšne kot verni Slovenci. Vse to se med seboj prepleta, saj z drugimi kristjani in katoličani v naši državi živimo v istem družbenem prostoru, zato imamo v Cerkvi veliko več skupnih nalog kakor pa posebnosti, ki jih mora reševati vsak zase. O sodelovanju duhovnikov v političnem življenju Vsaka človeška dejavnost je v nekem smislu politična. Saj je že stari grški filozof Aristotel človeka označil za politično bitje. Seveda ima tu beseda politika svoj prvotni pomen: človek kot družbeno bitje, ki živi in sodeluje v urejeni družbi. V tem smislu je tudi za duhovnika „politično“ delovanje, to je delo v službi človeka in družbe nujno in politika mi nikakor ni prepovedana, ampak je njegova neizogibna naloga. Cerkveni predpisi (kan 287, 2) duhovniku prepovedujejo politično delovanje v ožjem pomenu besede, v političnih strankah in v vodenju sindikalnih združenj. Radi kritiziramo duhovnike v preteklosti, da so se preveč ukvarjali s politiko. Verjetno smo si v tem vsi edini in ne bi radi ponavljali napak, ki jih zavračamo Duhovniško poslanstvo je s političnim delovanjem v ožjem smislu besede nezdružljivo. Pri nas politično delovanje duhovnikov v strogem pomenu besede tudi ni možno. Zato duhovniki načelno nimajo svojega mesta v krajevnih organih, razen morda v prav izrednih razmerah, ki jih je treba posebej preveriti. Koordinacijski odbori naj bi bili prostor za iskren in ustvarjalen pogovor, zato morejo v njih tudi duhovniki, povezani s svojim škofom in s sobrati v domači dekaniji, učinkovito prispevati k skupni blaginji in k reševanju vprašanj v odnosu med Cerkvijo in našo družbo. Veliko tega morejo duhovniki uresničiti tudi na raznih srečanjih na ravni posameznih občin. O letu poklicev v naši Cerkvi na Slovenskem Leto 1985 bo svetovno leto mladine. V Cerkvi na Slovenskem pa bomo 8. septembra letos začeli leto poklicev, s katerim bi radi poživili zanimanje za človeka kot od Boga poklicano bitje in za njegov odgovor na božji klic, torej najprej za poklic v najširšem pomenu besede. Vendar bo imelo leto poklicev poseben poudarek na duhovnih poklicih. Medško fijska komisija že dolgo načrtuje in pri- pravlja to leto poklicev. Radi'bi dosegli. da bi mladim duhovne poklice na pravilen način utemeljili in jim prikazali njihovo vrednost in pomen ter jim odkrili prave nagibe. O vsem tem naj bi se ljudje veliko več pogovarjali in se zavedali svoje odgovornosti in potrebnosti molitve. Čim več ljudi bo v letu poklicev na ta ali oni način osebno nagovorjenih, tudi če se sami odločajo za zakon in družino, tem bolj bo leto poklicev doseglo svoj cilj. Radi bi poglobili zavest skupne odgovornosti in prepričanje, da gre pri tem za življenjsko pomembno stvar, in to za ves slovenski narod in posebno še za Cerkev na Slovenskem. O vzrokih in govoricah, zakaj papež letos ne bo prišel v Jugoslavijo Stvar je zares zapletena in je ni mogoče tako preprosto razplesti. Nedvomno je bilo premalo stikov in premalo dogovarjanja, da bi se pravočasno vse razjasnilo in uredilo. Pravijo, da so vsi za papežev obisk, tako jugoslovanska kakor škotovska konferenca in papež sam. Kje pa so pravzaprav vzroki, da do tega obiska ne bo prišlo \T tem letu, kot je bilo prvotno načrtovano, je najbrž težko natančno ugotoviti. Stavek pa, kadar bodo razmere za obisk dozorele, bo prišlo do obiska, se mi ne zdi ravno posrečen. Kaj pa pomenijo „dozorele razmere“? Papež je bil že v zelo različnih razmerah na obisku po drugih državah. Po mojem ni toliko vprašanje. kdaj bodo ljudje dovolj dozoreli, da se pametno pogovarjajo in rešujejo zapletena vprašanja ter razjasnijo in uredijo tiste stvari, ki jih je treba urediti'. Težko mi je razumljivo, da prihaja ravno v zadnjem času tu in tam do novega zaostrovanja, ker ravno to kaže, da osebe in s tem razmere še niso dozorele. Gotovo je, da je s papeževim obiskom v Jugoslaviji povezanih precej posebnih vprašanj in najbrž jih je bilo ma-lokje toliko in tako zapletenih in med seboj prepletenih. Zato je tudi svetov-na javnost toliko bolj pozorna, ali bo Prišlo do papeževega obiska pri nas in Pod kakšnimi pogoji. Upam, da bodo ljudje vendarle počasi toliko do- zoreli, da se bo mogoče o vsem tem med seboj pogovoriti in dogovoriti, in to tako, da bodo tudi „razmere dozorele“. Sklepne ugotovitve Glede položaja Cerkve v naši družbeni ureditvi velja . ., da je teorija medsebojnih odnosov sorazmerno dobra, da pa praksa večkrat šepa in zaostaja za teorijo, včasih pa tudi obratno. Kljub ustavni ureditvi in prizadevanju za dobre odnose je še vrsta nerešenih vprašanj, ki sem jih ... v različnih pogovorih večkrat sprožil, pa naj gre za • navzočnost in dejavnost Cerkve v našem življenju, • marksistično ateistično usmerjenost vzgoje in šole, • resnično enakopravnost vernih na vseh področjih. • navzočnost Cerkve na radiu in televiziji, • praznovanje cerkvenih praznikov, posebno božiča, • pravo predstavitev Cerkve in njene zgodovine. Pri vernih ljudeh vedno znova naletim na razočaranje, ker njihova pričakovanja niso uresničena. V „dobre odnose" nekateri sploh ne verjamejo in jih beseda večkrat samo draži, ker je zanje izkustvo drugačno. Vendar sem prepričan, da tudi takih osebnih izkustev ne smemo posploševati. — Pri duhovnih poklicih še zdaleč nismo tam, kjer bi radi bili, čeprav je upanje spet močnejše. — Glede rasti krščanskega življenja pa bi dejal, da doživljamo hkrati rast in pojemanje z različnih vidikov in na nekaterih področjih nekak zastoj. Evangelizacija pa je naloga, ki jo je treba začenjati in opravljati vedno znova, ker vernosti nihče ne more podedovati, temveč je vedno stvar svobodne osebne odločitve in seveda stvar božje pomoči in milosti. Nedvomno sta slovenska kultura in zgodovina močno prežeti s krščanstvom. Imamo veliko krščanskih spomenikov, toda s tem še ni_zagotovljeno tudi krščansko življenje. Življenje po evangeliju je osebna naloga vsakega človeka in zato je tudi oznanjevanje evangelija nenehna naloga. To bo v prihodnosti tako. Miselna in življenjska vodila — Božjo voljo spolnjevati. Gre za to, da bi skušali dati Bogu domovinsko pravico in prvo mesto v življenju; s svoje strani pa, da bi si prizadevali za odprtost do Boga in bili (dalje na strani 36) Mladi Mavričarji pri običajnem srečanju na Brezjah. Kaj mi pomeni biti Slovenec Biti Slovenec je zame dolžnost in odgovornost. In kdo mi ju nalaga? Narod sam? Gotovo; toda poslednji razlog za to mojo dolžnost in odgovornost je Bog! Narodnost je moralna vred nota, ki jo utemeljuje Bog v vesti in razodetju. On je dal vsakemu človeku sposobnosti, talen te. Eden od talentov pa je tudi narodnost. Bog je hotel, da sem Slovenec. To torej nisem slu čajno. Ker sem od Boga hoten kot Slovenec, se moram tudi v odnosu do svojega naroda čim bolj truditi za to, kar Bog hoče. Tako izpolnjevanje božje volje je moralna in religiozna vred nota! Tako z moralnega prehajam na religiozno področje. Narodnost in vera sta tesno pove zana. Često se zgodi, da ljudje, ki zapustijo slovenstvo, istočasno izgubijo tudi vero. Biti Slovenec mi v prvi vrsti pomeni biti enkraten, neponovljiv. To je, da se veselim po svoje, žalostim po svoje, živim, gledam, celo verujem po svoje. Vse to doživljam kot član malega naroda. Zakaj ne? Zakaj bi moral vse doživljati tako, kot doživljajo člani velikega naroda? Ali niso ene stvari velike ravno zato, ker so druge majhne, in eni narodi veliki zato, ker so drugi majhni? Zato ima vsak narod, naj je še tako majhen, svojo veličino, svojo enkratnost. Biti Slovenec mi pomeni biti velik v svoji majhnosti, biti velik v tem, kar sem, in se ne pehati za veličinami drugih. Res je, naša veličina je pogojena z „majhnostjo“. (Tu ne mislim na majhnost v moralnem smislu, ampak v številčnem.) Vendar to ne pomeni, da nimamo svoje kakovosti. In ta ima svojo vrednost ravno zaradi majhnosti. Zakaj je Cankar postal velik pisatelj? Gotovo ne zato, ker bi opisoval Himalajo, ker bi prikazoval kakšno „Ano Karenino“, pač pa je opisoval skodelico kave in ob njej svojo ubogo slovensko mater. Vse to pa je napisal v slovenskem jeziku. Biti Slovenec mi pomeni ceniti samega sebe kot Slovenca in biti ponosen na svojo narodnost. Ni mi do apologije „majhnosti“, ki jo je napisal že apostol Pavel (prim. 1 Kor 1, 25—31) in jo je zapela Marija v slavospevu „Magnifikat“. Rad bi samo to, da me ne bi pestil občutek zaradi naše „majhnosti“. Slovenci predstavljamo s svojo različnostjo neko posebno dragocenost. In ta dragocenost je toliko več vredna, ker je majhna. Ravno zato mi tudi ni jasno početje na avstrijskem Koroškem, ko hoče Avstrija odstraniti svojo veliko posebnost — majhno narodnostno manjšino, namesto da bi jo ščitila in jo negovala kot nekaj, s čimer se lahko pohvali. Biti Slovenec mi pomeni poznati in odpreti oči za lastne zaklade in jih tudi ceniti, ne pa, da zanemarjam svoja in se obračam k tujim bogastvom. Biti Slovenec mi pomeni ohraniti čast, ki so jo dosegli rodovi pred nami, ne pa se predajati idejni razdvojenosti in uslužnosti idejam, ki prihajajo od vsepovsod. Slovenci nikoli nismo bili glavni igralci svetovne zgodovine. Naše prizadevanje je bilo samo v tem, da smo se ohranili, da smo vzdržali. Tudi nimamo posebne državne preteklosti v tisočletni zgodovini, ker so politične cilje imeli z nami drugi in smo jim mi bili samo na poti. Naša preteklost je tako samo obramba, samo izkustvo, da se kljub vsem pritiskom da vzdržati. In to izkustvo, se mi zdi, je bogastvo, ki je enakovredno politični preteklosti. Od tod bi morali Slovenci črpati svojo samozavest, saj se braniti ni sramotno. Torej imam kot Slovenec več razloga za zavednost kot marsikateri član tistega naroda, ki je napadal. Če se tako slovenska zgodovina izkaže kot ena najbolj častnih, je naravnost nujno, da si te časti ne jemljemo sami. Sv. Pavel pravi, da v Kristusu ni več Juda ne Grka (Gal 3, 28). S tem ne zanika identitete narodov, pač pa postavlja enakopravnost vseh narodov. Pred Bogom je vsak narod enako vreden. Če je bil v stari zavezi judovski narod „izvoljen“, so sedaj v Kristusu izvoljeni vsi narodi. Nihče se ne more sklicevati na svojo narodnost. Vsak bo moral pokazati svoja dela. Molitev je enako vredna, pa naj prihaja iz ust sužnja ali svobodnega, moškega ali ženske, Juda ali Grka, Slovenca ali Nemca. Pred Bogom smo vsi enaki, ne pa isti. To je zagovor enakosti, različnost ostaja. Nobenega razloga torej nimam, da postanem narodnostno malodušen. Če je narodnost božji dar, potem tega daru nikakor ne smem izgubiti, drugače ga nisem vreden. M. S. ------------------------------ mtd vtstuom Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov. v_____________________________; TRIBUNA: VSE NAPISANO O NOB BI SE MORALO POPRAVITI Znamenje pod Peco. (nadaljevanje s strani 3) Slovenskem in celo med prvimi v Evropi. Z njim se je začela organizirana slovenska fotografija. Od tedaj pa do danes je fotoamaterska dejavnost doživela čudovit razvoj, o čemer pričajo tudi številna domača in tuja priznanja, ki so jih dobili na različnih razstavah. Da je bila ustanovitev društva družbeni dogodek v tedanji slovenski prestolnici, pove tudi dejstvo, da sta oba osrednja slovenska časopisa, Slovenec in Slovenski narod, poročala o njem. od tu in tam BLED Blejska kmečka ohcet se je pričela s sejmom domače in umetne obrti. V četrtek, 2. avgusta, je bil na sporedu prvi del tega obreda, predaja neveste. Do nedelje pa so se zvrstili še: vasovanje, fantovščina, vabljenje, nakladanje bale, šranga, poroka in zapleče-vanje. Hotelskim gostom so zvečer postregli z ohcetno večerjo in jim v spomin izročili ohcetno značko. BLED Predstavniki družbeno-političnih teles so tretjega avgusta podpisali družbeni Študentski časopis TRIBUNA v Ljubljani je objavil pogovor z gledališkim in filmskim igravcem Radkom Poličem-Racem. Nekatere njegovih izjav ponatiskujemo. V šoli bi moral vsak dobiti na upogled vsaj (Kocbekovo) Črno orhidejo, da ne govorim o Dnevnikih, Listini. Mislim, da bi morala to biti obvezna literatura. Ne more pa biti! Zakaj? Zaradi tega, ker je zgodovina zapisana, potrjena na tak in na tak način. Vse, kar je Kocbek napisal, je popolnoma nasprotno vsemu tistemu, kar današnji mlad človek, ko pride v gimnazijo (ali pa 14—15 letnik), ve iz učbenikov o naši domovini. Ko bi ta mladi človek posegel po Kocbeku, bi se mu sesul grad. Vse, kar je bilo do spdaj napisanega o NOB, bi se moralo popraviti . .. In seveda se mi zdi, da bodo (ob uprizoritvi Kocbekovega Strahu in poguma v ljubljanskem Mladinskem gledališču) veliki problemi, jaz se celo bojim, čeprav me ni strah, ampak se bojim, kaj jaz vem, v tej državi je vse možno ... Ne bi rad, da bi se to zgodilo, če pa se bo zgodilo, bodo samo dokazali svojo nemoč, če bodo prepovedali predstavo .. . Kocbek ... je tragičen zaradi tega, ker ga je vse, kar ga je obdajalo v letih tako imenovane revolucije, zapustilo. Zakaj? Zaradi tega, ker niso mogli sprejeti njegove resnice. Njegova resnica so bila pa dejstva. Njegova resnica je bila čista in neo-madeževana, njegova resnica ni bi- la skaljena — zaradi neke politične vizije, kako naj bi država izglodala. Pri Kocbeku je bila politika spoj duhovne in kulturne moči, ki jo ima vsak človek v sebi, ne pa spoj nekih vezi, kako naj določena država izgloda, kako bomo zidali, kako bo kamen na kamnu stal. Da ne govorim o tem, kako je njegova vizija bila svoboda vsakemu posamezniku, česar država, kakršna smo, ne more dovoljevati, čeprav smo samoupravna, socialistična in ne vem kakšna ..., neuvrščena. Ampak posameznik kot posameznik, ne glede na to, ali je rumen ali črn, ali je levi ali desni, ne more imeti svobode, konkretne svobode. Njegova tragika je v tem, da so ga vsi tisti, ki so z njim začeli in šli v to revolucijo, že sredi revolucije zapuščali, zapustili po revoluciji, ker niso mogli prenesti tega, kar jim je on serviral s svojimi možgani; on jim je svoje možgane odprl in so ga morali . .. Ubiti ga ne moreš. Tudi ubili bi ga lahko, samo ga niso hoteli, ker so vedeli, da stoji ogromno somišljenikov za njim, ki bi točno vedeli, kaj se dogaja. To je tragičnost, da kljub temu, da je on nadaljeval in deloval naprej, ni imel komu tega dati ... On je lahko to samo postavljal v predal, ker ni imel možnosti objavljati. To je ravno tako, kot bi meni jezik sedaj odrezali. Bi rekli: „V redu, saj si svoboden, saj lahko delaš, saj imaš oči, imaš roke, imaš noge!“ Jezik bi mi pa odstrigli, pa bi rekli: „No, pa se pojdi pantomimo!“ To je ravno tako, kot da so njemu vzeli pero. Njemu niso nič naredili, on je lahko samo tisto, kar je pisal, postavljal v predal. Izginili so dokumenti in upam, da niso bili takšni geniji, da so te dokumente zažgali. Upam, da ti dokumenti, ki so napisani, obstajajo. In vemo, da so napisani: moj oče jih je na lastne oči videi; ve, da so, da niso izmišljeni. In če so ti idiotje to naredili, se pravi, da so spremenili zgodovino. Sicer pa, zgodovina se ne da spremeniti! Zgodovina je zapisana tudi v drugih glavah in zapisana tudi na nekakšen drug način, in vse to nekoč prebije noč, temo. Tudi pri Kocbeku bo tako! In mi, kakršni geniji smo v Jugoslaviji, zgodovino popisujemo nekje od 1941. Tam naj bi se začela. Konkretno naj bi se začela naša nova zgodovina od 1945. leta. A pred 41. letom pa te nacije sploh ni bilo? Sploh nihče ni obstajal? Razen tega imenujemo razna kulturna imena, določene pisatelje, a vse ostalo pa ni obstajalo? Politiki niso obstajali, lopovi niso obstajali, gore niso stale ali kaj? Ni res, da je vse nazaj gnilo! Saj imamo še ogromne možgane za seboj. Oni so bili. Ja, a vsega ostalega pa ni bilo, ali kaj? Saj nekaj se je dogajalo,- saj ta narod je živel v določeni ureditvi. Na dveh straneh ti opiše obdobje od prve do druge svetovne vojne, potem pa „teraj dalje“! Potem pa 3, 4, 5, 10, 20, 100 metrov bukel o revoluciji .. . Pravijo: „Pljujete na revolucijo.“ Kdo pljuje na revolucijo? Sami ste krivi, da ste pripeljali do tega, da mlad človek razmišlja na tak način. Kako, da smo sedaj v tem blatu, če ste pa 40 let govorili, da je fantastično, da gremo samo naprej in naprej, kolesa so se vrtela pa nazaj? Mi smo imeli samo fatamorgansko vizijo, da gremo v bodočnost . . . Madžari se nam lahko smejijo, pa so v bloku. Čehi se nam smejijo, pa so v bloku ... Ja, kje pa smo potem mi? Mi smo pa potem en sam blok? Nas ni? Ali kaj? To so razmišljanja, ki jih konkretno proizvede v vsakem človeku Kocbek. Da ti iztočnico in pravi: „Tako in tako in tako je bilo." Potem pa pogledaš drugo plat medalje — ta ti pa reče: „Tako in tako in tako je bilo.“ Potem pa začneš postavljati eno proti drugemu in sam vlečeš rdečo nit resnice skoz vsa ta dejstva, ki so nam jih nametali v možgane. Kaže, da človek mora v tej današnji družbi sam poskušati priti do določenih resnic . . . Zakaj so nekateri prostori nabiti z nekimi spisi, knjigami, ki jih jaz ne morem dobiti v roke, zakaj? Če smo pa svobodna samoupravna družba? Kakšna svoboda? Saj točno poznamo definicijo demokracije, neuvrščenosti, socializma, svobode — in če smo vse te definicije zbrali skupaj, potem smo že na oni strani, potem smo že v nebesih ali kje? Imamo pa istočasno zaprte roke in zaprta ušesa in nosove in oči in usta in možgane. Najrajši bi nas blokirali in postavili nekam! Kam? Seveda je Kocbek v tem genij in kot genija ga niso priznali. Njegova tragičnost pa je, da je bil v danem trenutku s politiko povezan. Saj je bil krščanski socialist. Saj so se ljudje, ki še danes živijo, ki jim ne smeš povedati njegovega imena, učili pri njem, saj je bil njihov profesor, saj jih je vodil, saj so mu kradli njegove misli, njemu pa niso dali dela. Človek samo bere, kakšne so bile kritike takoj, ko je izšla Črna orhideja, ki je bila njegova odločitev, da pokaže, da ne more več, da je treba povedati. Te kritike so bile krasne (tudi Josipa Vidmarja), čudovite. Ni minilo dva meseca, so bile pa kritike takšne, da ko človek danes te kritike bere — ga je sram. Jaz sem rekel: „Ja, saj resnično drugega niso znali kot puško držati v roki!“ . . . Moje videnje NOB je takšno, da, če vse skupaj povem, me lahko samo zaprejo .. . Mene bolj zanima, kako da je pc končanem NOB bilo možno, da vsi ti revolucionarji vodijo zavestno ali podzavestno ali nezavestno ali ne vem kako to državo v totalno pogubo. Se pravi, da v obdobju revolucije ali NOB nekaj ne „Štirna“. Nekaj manjka! Manjka mogoče po revolucionarnem obdobju (od 45. leta) dosti ljudi, kot so bili Kocbek, ki so dogovor za restavracijo Blejskega jezera. Z njim so določili okvirne naloge posameznih podpisnikov. Prosojnost jezera se je v zadnjem času zopet zelo zmanjšala, prišlo je zopet do cvetenja alg in do nekaterih drugih sprememb, ki jih do sedaj še niso začeli raziskovati. CELJE Mesna in mlečna preskrba je znova povod za številne kritike celjskih potrošnikov. Kakovost mesa je na spodnji meji, cene pa so večje kot drugod po Sloveniji. Celo šole in vrtci ter obrati družbene prehrane morajo plačevati meso po večjih cenah kot v maloprodaji. Siromašna je tudi ponudba sirov, marsikje ga prodajajo celo nedozorelega. Sindikati vpijejo po tržnem inšpektorju, ki pa verjetno te slabosti ne bo mogel odpraviti z nekaj kazenskimi prijavami. IDRIJA Že več let je sicer zaprto gradbišče sredi mesta kazilo podobo novega mestnega jedra. Šele letos poleti pa so pripeljali gradbene stroje, ki polagoma spreminjajo podobo gradbišča. Med pošto in banko bodo zgradili stavbo, kjer bo trgovina s čevlji Borovo, potovalna agencija Kompas in manjša gostilna. V stavbi bodo tudi tri stanovanja. S to rešitvijo so Idrijčani sicer zadovoljni, čeprav so si želeli stavbo z arhitektonskimi posebnostmi, značilnimi za ta predel Slovenije. ILIRSKA BISTRICA Poletne kulturne prireditve, ki jih vsako leto pripravlja Zveza kulturnih organizacij, so se letos pričele z nastopom slovenske folklorne skupine iz Toronta. Člani društva naših izseljencev so se v prepolnem športnem parku predstavili s slovensko pesmijo in narodnimi plesi. Izvajalci so bili potomci nekdanjih prebivalcev Harijv Bukovice in drugih sosednjih vasi. Čeprav daleč od slovenske zemlje, a ljubezen do domovine svojih dedov je ostala. JESENICE Železarna je v polletju prodala 203 tisoč ton jekla, kar je za dva odstotka nad načrtom. Kljub temu uspehu pa so imeli za 1,5 milijarde izgube, ker so Slap Savica v Bohinju. morali svoje izdelke zaradi nadzora cen prodajati pod stroški proizvodnje. Šele jesensko povišanje cen za trideset odstotkov bo ublažilo težko finančno stanje tega jeklarskega velikana. Iz občinskih in republiških rezerv bodo morali dobiti pomoč v višini 400 milijonov dinarjev. Kupci pa so tudi krivi za tak položaj, saj jeklarni dolgujejo kar 42 milijonov dolarjev. Najbolj pa so na izgube vplivale naraščajoče cene surovin, transporta in energije. KAMNIK Tovarna usnja in usnjene konfekcije praznuje letos šestdesetletnico. To je bila prva tovarna v Jugoslaviji, ki je začela izvažati usnje na zahtevno zahodno tržišče. Posluje z ugodno bilanco in ima lepe perspektive razvoja. V bližnji prihodnosti, verjetno že konec letošnjega leta, bodo odprli dve novi trgovini, eno v Beogradu, drugo pa v Sežani. V Špitaliču v domači občini pa načrtujejo nov proizvodni obrat usnjene konfekcije. Konec julija so pred svojo trgovino, ki so jo za to pomembno obletnico prenovili, priredili zanimivo modno revijo. KRANJ Koroško mesto Železna Kapla se je pobratilo z gorenjsko prestolnico. S podpisom listine sta oba slovenska župana Potrdila že dvajsetletno sodelovanje na jim zaprli usta ali ne dali možnosti za nadaljevanje njihovega dela. Nekaj manjka! .. . Ne vem, zakaj ne dajo vsega na vpogled. Mogoče nismo dorasli temu, mogoče oni toliko vedo, da bi se mi zdaj prijeli za glavo in rekli: „Ja, je to možno?“ Tudi to je mogoče. Težko je govoriti o NOB. Mi zato, ker nismo bili zraven. Ne morem pa se zoperstaviti nečemu, ker nimam materiala. Vem pa, da ta material obstaja. In zdaj ne vem, komu naj verjamem. Vse bolj se nagibam k temu (in vem in čutim), da je Kocbek ena primarnih resnic. Vem, da so že nekatere resnice, ki jih jaz ne smem videti, vedeti, či-tati, razmišljati ... Vrtimo se vsi okoli NOB — toda ni konca, kot da ga resnično ni, in ne začetka. Veš datume, veš podatke in kaj? O čem naj se pogovarjamo? Kako so se ubijali, kako je kdo koga v hrbet ustrelil, ali kaj? Človek lahko samo ponori in zadnje čase vsi norijo, ne samo mladina, ampak stari še bolj, ker vidijo, da se jim je tista resnica o tem začela spreminjati v laž in je ta V šentpetrsko cerkev (v Ljubljani) so prišli svetoletni romarji, člani župnijskih pastoralnih svetov. Naslonjen na zadnji steber pod korom zdaj sledim „mikrofonu iz pol- laž kasneje resnica postala in tisto laž prodajajo pod resnico, zdaj pa vidijo, da ne gre več tako. Ti si lahko evforično ljudstvo po vojni „teral“ nekam v prihodnost, v svetlo bodočnost. Vsi so bili resnično evforični, srečni, polni energije, upanja. Zdaj ne moreš ti nekomu reči: „Pojdimo naprej!“ Kam naprej, če še začetka ni? Kam naprej? To je zame NOB. Čuden, zmeden, neresničen, lažen, resničen, vse. Cel je protisloven, tako da več ne veš, kdo, kaj, kje, zakaj, komu . . . In čist in umazan . .., in pošten in nepošten — vse je! Samo zakaj se govori samo o poštenosti, o nepoštenosti pa ne? Zakaj se piše samo o čistosti, o nečistosti pa ne? Zakaj se piše samo o rdečem, o črnem pa ne? Zakaj? ... Edino ta stvar, ta linija je bila pravilna . .. Ampak tam, z one strani se ne bo nič premaknilo. Oni živijo in za sabo delajo svoje podrepnike, kima-če, ki so še hujši, ki imajo izprane možgane; človek z izpranimi možgani je pa pripravljen na vse! TRIBUNA, Ljubljana, 20. apr. 84/10—11. kroga“, zdaj se vdajam svojim mislim. „Molimo te, Kristus, in te hvalimo!“ Do tal si se sklonil, omahnil, poljubil zemljo, njen prah. Zaradi DELO: ECCE HOMO TV-15, glasilo ZZB NOV Slovenije, v letošnji 18. številki ocenjuje intervju gledališkega in filmskega igravca Radka Poliča-Raca, objavljenega v glasilu ljubljanskih študentov Tribuni. V nadaljevanju je glavni urednik TV-15 Kržišnik tudi zapisal: „Nihče nikoli ni trdil, da se v naši kot katerikoli drugi revoluciji niso dogajale tudi stvari, ki utegnejo kaliti preciozno moralno čutenje mirnodobnih potomcev. In nihče v naši družbi ne trdi, da v NOB ni prihajalo do ekscesnih dejanj, ki so zapustila brazgotine na družbeni in osebni vesti. Seveda, če Rac misli, da so se naša kolesja odtlej ,štirideset let vrtela nazaj1 in v .totalno pogubo1, in če izničuje ves naš razvoj, potem je treba resno podvomiti o tem Racu. Zares, on je daleč premlad, da bi se .omadeževal z NOB1, pa se ne z zavestjo ne z dejanjem tudi ,ni omadeževal1 pri našem skupnem nadaljevanju in razvijanju izročil NOB. DELO, Ljubljana, 11. maja 84/2. DRUŽINA: NEPOČESANE MISLI strahu in strahopetnosti mnogih, ki so zaprisegli na tvoje ime. Na skrivnem želijo biti tvoji pričevavci, v molku svoje domačije. Mož pri Abrahamovih letih in še delj je namrščil obrvi ob nevarnosti, da ga — člana župnijskega sveta — v njegovih zgovornih izpovedih verski tednik razkrije javnosti. Kje so, Gospod, časi tvojih priče-vavcev iz prvih stoletij krščanstva? Svetoletni romar v ljubljansko stolnico je solznih oči pridrvel: Obriši si solze, prijatelj, in pojdi na romanje, morda te bo pamet srečala! „Saj veste, kako je dandanašnji, moji šefi me bodo zafrkavali, ko me bodo ugledali na straneh verskega tednika. Sitnosti bom imel, nič več miru, nazadnjaški bom v očeh drugih!“ Glas iz telefona: „Blizu petdeset članov šteje naš župnijski svet, bojim se, da bi komaj katerega pripravil za javnost v verskem tedniku. Nekateri so na višjih položajih, pa bi jim objava njihovih izpovedi in fotografija prinesla same sitnosti.“ Tako mestni župnik. „Oprostite, prosim, doma je ogenj v strehi. Žena je vpila nad mano, ko sem ji dejal, da bom na straneh verskega tednika, češ, ob službo bo, hčerka ob štipendijo — čuda stvari. Za božji mir v hiši, izpustite najin pogovor!“ „Razkrinkana bom. V javnost bom prišla. Moji sošolci bodo zvedeli, kje sem, kaj mislim, kaj izpovedujem. Želim biti v tišini, v molku, želim veliko dobrega storiti, ne želim pa tega na veliki zvon obešati.' In šel sem, Gospod, na mnoge strani naše Ljubljane in njene okolice. Srečal sem jih, ki jih je bilo strah povedati na glas, da so tvoji učenci, tvoji apostoli. Daj nam moči, da bomo premočrtni pričevavci tvojega duha! Jože Zadravec DRUŽINA, Ljubljana 1984, štev. 16/17, 12. gospodarskem, turističnem in kulturnem področju. Listino o pobratenju so slovesno podpisali na Koroškem. LIPICA Vedno več obiskovalcev šteje svetovno znana kobilarna, kjer se vzgajajo lipicanci. V prvih šestih mesecih jo je obiskalo več kot sto tisoč gostov, ali trideset odstotkov več kot v istem obdobju lani. Narašča tudi ogled dresurnega jahanja, jahalnih ur pa je bilo za četrtino več kot lani. Vzporedno s tem pa se je povečal tudi finančni izkupiček. Do junija so uresničili že polovico letnega finančnega plana. Obiskovalci prihajajo v organiziranih skupinah, precej pa je tudi individualnih gostov, ki se ustavijo na poti proti Jadranskemu morju. PODKOREN Štirideset članov smučarskega kluba Kranjska gora je s prostovoljnim delom pripravilo zemljišče za razširitev smučišč in postavitev dveh novih vlečnic na pobočjih Vitranca. Vlečnici bosta prišli prav našim smučarskim tekmovalcem, razširili pa bosta tudi zimsko turistično ponudbo v tem zimskošportnem delu Slovenije. Obratovati bosta začeli že letos pozimi. RADOVLJICA V počastitev občinskega praznika, ki ga obhajajo petega avgusta, so pripravili razstavo tapiserij in makramejev Angele Puzderac. Domačinka, ki že nekaj let živi v Bosni, je za svoja umetniška dela prejela že nekaj nagrad. V Sivčevi galeriji na Linhartovem trgu pa so odprli razstavo dokumentov, pričevanj in slik o razvoju mesta v tem stoletju. Poseben del razstave je bil posvečen ljudskemu gledališču, ki je posebno med obema vojnama doživelo pravi razcvet. ŠKOFJA LOKA Oglarski dan, ki ga na prvo nedeljo v avgustu že trinajstič zapovrstjo prirejajo turistični delavci s Starega vrha, je tudi letos dobro uspel. S to prireditvijo hočejo ohraniti spomin na nekoč razširjeno oglarjenje v hribih nad Škofjo Loko. „Kuhanje" drva sicer traja tudi po dva tedna, zato ga na tej prireditvi razlagajo obiskovalcem tisti Poljanci, ki FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG: PREGANJANJE OPOREČNIKOV V JUGOSLAVIJI Česar si ni mogel nihče na Zahodu želeti, se je zgodilo: socialistična Jugoslavija postaja dežela, ki je v mednarodni javnosti močno razbobnana zaradi kršitev občanovih in človekovih pravic. Zdi se, da dobivata sedanje surovo preganjanje razumnikov in način ravnanja s prijetimi v javnem mnenju Zahoda oblike pretresa. Jugoslovanski časopisi očitajo zahodnim množičnim občilom neumestno „vmešavanje“ v notranje zadeve njihove dežele. Takšno dokazovanje uporabljajo v podobnih primerih tudi Sovjetska zveza in države „realnega socializma“. Najboljše sredstvo — tako mislijo opazovavci — da ne bo priha- „ Vre, vre, vre, mi smo pa Ribničanje!“ so bili nekoč uki tega posla. Gostom pokažejo le razdiranje kope, ki so jo postavili pred štirinajstimi dnevi. Prireditev je veliko pripomogla, da se je kmečki turizem v loških hribih dobro razvil. TRŽIČ Bombažna predilnici se je odločila zamenjati stare predilne stroje iz stare Avstrije z novimi, ki so jih uvozili iz Vzhodne Nemčije. Predilnica se bo tudi bolj kot doslej usmerila v proizvodnjo oplemenitenih tkanin, kar naj bi povečalo njeno konl