DOM IN SVET
LETNIK 40
V LJUBLJANI, 1. APRILA 1927
ŠTEVILKA 3
Maribor, grad, dvorana, strop s štukaturami (2. pol. 17. stol.)
Nikodem
(Jan. 2, 23-25; 3, 1-Ivan Pregelj
¦2)
Beseda,   ki   jo   je   imel   Učitelj z N i k o d e m o m, iz zbora p r v a -k o v,   za   veliko   noč   od   polnoči   do ure, ko vzhaja za Betanijo dan: Rekel je Učitelj:
Prijatelj, ponoči si prišel kakor tat. Kakor blodež v svitu mrlečih zvezda. Za mizo naj te posadim, da mi boš gost? Ko kletar počiva in pekinje spe? Bom li videl v temi? Bom li prav razodel?
Odgovoril je Učeniku Nikodem: Očetov  si v nebesih,  pa  ne veš!  V  svoji modrosti je dal oboje: solnee in noč. Solncc je dal pticam, ki so čiste, in noč lisicam, da vanjo skrijejo svoj  slepi porod.
In Učitelju je bila všeč pismarjeva modrost. Ostal je z njim in govoril z njim na samem in brez luči. . .
Rekel pa je Učitelju Nikodem:
Saj nisva ne sama in ne v temi. Saj je beseda med nama, Gospod, in sveti kakor za dne.
Odgovoril  je  Nikoclemu  Učitelj:
Kako je pisano? Da bi mrtvaka za bolj srečnega štel kakor živega, in še mimo živih in mrtvih njega, ki se sploh ni rodil. Odgovori, ali umeš?
Rekel  je  Učitelju Nikodem:
Grozdu je dano, da skrivnostno zori. Ptice izpod neba pridejo in se goste. Niso vprašale, ne kako se je trs prašil ne kako se je umehčal sad.
Zopet je bila všeč Učitelju pismarjeva modrost in je ostal z njim in govoril z njim na samem in brez luči . . .
Učenik pa je učil:
Resnično, resnično! Kdor ni prerojen iz Duha, ne pojde v božje. Zakaj, kar je iz mesa, je meso, kar je iz Duha, je duh. Veter veje. Slišiš mu šum pa ne vidiš ne kam se bo unesel ne odkod se je vzel. Tako je tudi slehernemu, ki  je  iz Duha.
Vprašal je Učitelja Nikodem:
Gospod!  Kdo  bo to skrivnost umel?
Tedaj je segel Učitelj z roko in utrgal iz praznega. In ko je utrgal, je bila smokva in je jedel. Stegnil je roko tudi Nikodem in utrgal iz praznega. In ko je držal, je bila žerjavica in je zavpil.
Rekel pa je  Nikodemu  Učitelj:
Po nemarnem kličeš ime božje, pismar! Nisi iz Duha . . .
97