* Šola rajske nedolžnosti 
Fant? se hmlega.' L§*§}  DelaJ dohro !
Kdor hoče priti v nebesa in poleg tega že na tem svetu srečen biti, mora zapovedi zvesto spolnovati. Za-povedi pa po besedi ali črki nekatere kaj ukazujejo, druge pa prepovedujejo; a po vsebini m razlag/, uči katekizem, je v vsaki zapovedi nekaj prepovedanega, nekaj pa zapovedanega. To se pravi: greh ima, kdor stori kaj prepovedanega, ali opusti kaj zapovedanega; pri vsaki zapovedi je pa še tudi dotičnemu grehu na-sprolna čednost zapovedana ali vsaj nasvetovana, vsaki hudobiji se namreč tudi lahko nasprotno dobro delo vštric postavi. Prav natenko torej !e oni spolnuje vse zapovedi, kateri še ni s tem zadovoljen, da se varuje greha, marveč se tudi na vso moC trudi, da si grehu nasprotno čednost pridobi. Tako n. pr. ni še dovelj dober tak otrok. kateri starišev nič ne žali, marveč v resnici dober je Se le oni, kateri jim tudi ljubeznjivo streže in veselje dela; ni še popolnem spolnil sedme zapovedi oni kristijan, kateri nikomur nič ne škoduje, marveč oni, ki bližnjemu ludi po svoji moči dobrote skazuje itd. Kakor naStevamo grehe po deseterih zapovedili, enako bi laliko naštevali čednosti in dobra dela po tej vrsfi.                  J
Toraj vse meri na to, kar sem že v začetku na-" šega šolanja rekel: »Delaj dobro! varuj sehu-dega!« V teh besedah je popisano vse svetniško živ-ljenje; zato sem po vsi pravici naši Soli dal ime: >šola rajske nedolžnosti«. To dvoje opravilo je pa večjidel tako tesno skleneno med seboj, da se ne da loč:ti drugo
28
od drugega: kdor se greha varuje, je že s tetn kolikor-toliko za nasprot.no čednost pridobil svoje srce: in ko-likor bolj se v katerikoli čednosti vadi, toliko dalje se pomika od nasprotnega greha. Zato sem zdaj, ko že dobro poznate namen in pomen mojega učenja, t.o našo šolo nekoliko prenaredil. Več ne bomo imeli dveh od-delkov; saj menda ste že sami zapazili, da sein kar obe tablici drugo poleg druge obesil nad šolska vrata. Tako se bomo v raznih predmetih še prostejše gibali in verdar upam, da bomo svoj namen dosegli, č-e boste le pazili in ubogali! — Do zdaj je bilo na vrsti že sedmero reči: 1) greh — naj večj e zlo, 2) laž, 3) tatvina i n goljufija, 4) jeza, 5) dobri namen, 6) rado-darnost in 7) pokorščina. Danes se pomakneaio zopet za eno številko dalje:
8. jNevoščljivost.
To še ni nevoščljivost, ako želiš tudi ti imeti to, kar ima tvoj bližnji, in ako se trudiš po pravi poti si pridobiti. Nevoščljiv si takrat, ako si žalosten, nevoljen ali celo jezen zato, ker ima tvoj bližnji kaj dobrega ali častnega, ti pa ne. Se celo taki so, ki ne vidijo raii, če itna to ali toliko tudi bližnji, kar in kolikor imijo sami; menda bi jim bilo najljubše. ko bi drugi ne inieli nič dobrega in prijetnega, pa bi si tudi ne mogli nič pridobiti, marvee same stiske in križe jim privoščijo, še milosti božje in nebes jim ne želijo.
Zelo grd je ta greh. Sam ne vem, kje in kako bi začel, da bi ga vam prav naslikal in dovelj pristudil. Skoro da ima toliko nečastnih lastnosti, kolikor že vi poznate slabih besedi. No, naštejte mi nekatere take besede, katere naznanjajo slabo stran, pa boste videli, da je res. Take besede so n. pr. grd, ostuden, umazan, črn; nečasten, neblag, neplemenif: sebičen, samogolten, nepošten, krivičen, nevsmiljen, strašen, grozovit; nehva-ležen, neumen, nespameten; strupen, kačji, gadji . . . 0, le stojte; imamo že zadosti.
1. Nedastno, neblago. neplemenito je nevoščljivo srce! Sramotilen je sicer za človeka vsak greh, a nevoščljivost še posebno.    Prvi nevoščljivec ua
m       -^-        1
zemlji je bil satan, ker ni mogel trpeti, da bi bila Adam in Eva tako srečna, ter ni miroval, dokler ju ni zapeljal. In zdaj ne more prenesti, da bi bil človek kdaj deležen tiste sreče, katero so zgubili zavrženi duhovi; odtod njegovo neprenehljivo zapeljevanje. Kdor je nevoščljiv, posnema hudobnega duha, toraj je satanu podoben. Sa-tanova podoba pa je angeljevi ravno nasprotna, in kakor otroka takrat najbolje pohvalimo, če mu smeno reči, da je angeljčku podoben, enako mu ne moremo hujšega reč-i, kakor če ga priruerjamo satanu. Glej, tak je ne-voščljivec.
2.   Umazano, črno, grdo in ostudno  je nevoSčljivo srce!    Pravijo,  da se  pri   Cloveku   srce  na obrazu zrcali, t. j. da se že takorekoč bere na obrazu, — zlasti v očeh, kakošna je njegova znotranjost. Malo-katera pregreha pa se  da tako  težko  prikrivati, kakor nevoščljivost.    Kako   temno   in   megleno   ti   gleda   tak grešnik!   Kadar se drugi vesele, je žalosten samo zato, ker drugim niti veselja ne privošči.    Če se pa kdaj iz-jasni njegovo mračno oko, zgodi se tako, da se grdobija njegovega srca še očitniše pokaže: razveseli se takrat, kadar se bližnjemu kaka nesreča  ali  škoda  zgodi!  Ta pogled je sicer vesel — zanj,  a  drugim  se  zdi  tužen, kakor   če   solnce  ob   hudi    uri  izmed   sivih  in   črnih oblakov za trenutek posije in  s svojo  bledo  lučjo  po-CTeti — to pot ne upanju, marveč strahu! — Ostudno je tako srce, ker se v njem  zaredi   kmalu  še  veliko drugih hudobij in strasti, čednosti pa nimajo tal, da bi se mogle razviti in cvesti.   In ta žalostna slika — slika nesrečnega Kajna  —   se  v   kratkem   pokaže  tudi   na obrazu. Bog sam nam jo pokaže rekoč: »Zakaj si tako jezen, da ti je upadel obraz!'?*
3.  Sebično, samogoltno, krivično, ne-vsmiljeno, strašno, grozovitoje nevoščljivo srce! 2e katekizem nam pove,  da je nevoščljivost lju-bezni naravnost nasproti.   Nevoščljivec bi najraje videl, da bi sam bil in iinel vse,  drugi  pa  nihče  nič:  nikdo ne sme imeti  večje  in  častniše  službe,  nihče  ne  sme biti  bogatejši,   nihče   slavniši,   nihč-e   učenejši,   nihče boljši ....  Ker pa to ne more biti,  skuša druge po-, niževati, da bi sebe povikšal,  sodi krivično njihcve za-|
30
sluge in dela; začne jih roparsko napadati najprej z jezikom in peresom, potlej celo z morilnim orožjem, če-ravno sam ne ve, zakaj. Kajn je umoril — svojega brata, ko mu vendar ta dobra  dušica  ni čisto nič prizadyal!
4.  Strupeno,  g a d j e,  k a č j e je  nevoščljivo srce! Prvikrat se je ta greli pokazal v kačji podob.. Ia nekaj gadjega ima še zmiraj na sebi; kdo ima tako oster in nabrušen jezik, kdo tako oko,  kdo se zna tako zvi-jati, plaziti, skrivati in iz skrivališč napadati in s smrlnim strupom zavdajati, kakor nevoščljivec? Da, nevoščljirost je  večkrat tako   zvita,  da se  sama  pred  seboj  skrije. Koliko Ijudi je nevoščljivih, kateri sami ne vedo, daso! Ko bi skrbnejše preiskovali vzrok, zakaj   so bili  že to-likrat nevoljni, žalostni in jezni — nezadovoljni, bi ued sto skoro gotovo devetaesetkrat našli, da je temu kolikor toliko kriva zavist, — pomanjkanje tisle ljubezni, ki se veseli z veselimi in joka z jokajočimi!
5.  N e u m e n  in   n e h v a 1 e ž e n človek je vsak nevoščljivec. Pri drugih grehih, pravijo, ima grešnik vsaj kak vžitek ali dobiček ali kako ve-selje; nevoščljivec pa že takrat trpi in žaluje, ko greh dela. Pa tudi nikakor-šnega dobička nima; zavist mu ne bode dala  tega, za kar druge zavida. marveč še svoje bode polagoma zgubil, ker si z n eh val ežnos tjo spodkopuje blagoslov božji. Noče se veseliti božjih darov, zato ker je tudi bližnji toliko dobil kakor on, ali pa še več. Kako Iahko bi mu nebeški. Oče Se to vzel, kar ima; kakor modra mati vzame kos kruha otroku, ako se kremži, ker je dobil za spoznžnje manjši kosec nego bratci in sestrice.
Kevoščljivec in skopuh.
Na dvoru sicilijskega kneza sta bila dva vojtka, kalerih eden je bil nevoščljivec, eden skopuh. Oba sta bila znana na dvoru zastran svojih slabih lastnosti. — Nekoč je hotel knez svoj dvor kratkočasiti. V ta naraen pokliče vojaka, ju livali zarad vojskine hrabrosti in slednjič izreče slovesno pred vsemi dvorjani, dajuhače danes po vrednosti poplačati in sicer s tera-le pogojem: vojaka naj si izvolita kar hočeta; toda ta, kateri bo prosil prvi, dobi le enkrat izproSeni dar, drngi pa prejtne
31
dvakratno isti dar. Zdaj se prične huda, a tiha vojska med prosileema: nobeden se noče oglasiti. Skopuh si misli: »Ako jaz prvi prosim, sem gotovo v škodi; kajti oni dobi še enkrat toliko, kakor jaz.« — Nevoščljivec pa pravi sam pri sebi: »Tega bi ne mogel prestati, da bi bil ta skopuh boljše obdarovan nego jaz. Ljubše mi je, da nič ne dobim, kakor da bi sam pripomogel, da Ie-ta dobi dvojen dar.« — Ko se le dolgo časa noče no-beden oglasiti, zapove knez, naj nevoščljivec prvi izreee svojo željo. To pa je bilo težko, silno težko! »Kaj naj prosim, si misli, »da tega skopuha več ne doleti, nego mene? Prosiin za konja, dobi on dva; če si izvolim hišo, ima on dve! Ne, kaj tacega bi ne mogel strpeti;. rajše poprosim kaj hudega, d a njega za-dene dvojno h u d o !« Toiaj zakliče: »Jaz želim, da se meni iztakne eno oko, mojemu tovarišu pa obe očesi!« To se ve, da se je vsa družba glasno zakroho-tala; nevoščljivec je sicer po milosti ohranil oko, a nje-gova grda nevoščljivost se je pokazala v vsi celoti.
Hevoščljivost »— naslikana.
2e stari paganski narodi so itneli navado, da so dobre in slabe lastnosti človeške vidno v podobah ka-zali, da so tako zlasti mladino odvračali od hudega in privajali dobremu. — Tudi nevoščljivost je dobila že zgodaj svoj >portre«. Morebiti ste ga že videli; žal, cfa ga vam ne morem pokazati, marveč le z besedo opisati. Kevoščljivost se slika kot stara žena, katera drži kače in baklje v rokah; na prstih ima dolge ostre nohtove; vsa bleda je, mršava in shujšana, ter razjeda svoje lastno srce: šeni se primerja zato, ker je lastnost slabotnega in nemožatega srca; stnri ženici se prilikuje radi tega, ker je zavist tako slara, kakor svet; kačc in baJcljc ima v rolcah ker tako pika, kakor gad in podpihuje ogenj razdora in sovraštva; dolgi in ostri nohtovi se ji zato tako podajo, ker sebe in druge neusmiljeno razpraskuje in razmesarja; ileda je v obrazu in shujšana po vsem životu, ker z ne-prestano žalostjo in skrbjo samo sebe razjeda; pojeda pa svoje lastno srce, ker si nevoščljivec sam krajša živ-ljenje in koplje prezgodnji grob.