1018
Dietmar von Eist SVITANICA
»Ali spiš, moj mili?
Zal, zgodaj naju so budili:
prifrfotal je ptiček zal,
vrh lipe je na vejici obstal.«
»Sladko zaspal sem tudi; zdaj kličeš: Zbudi se, o j zbudi! Ljubezni brez gorja pač ni. Storim vse, draga, kar velevaš ti.«
Bridko je zajokala.
»Odjezdiš, sama bom ostala.
Kdaj spet se vrneš, ljubi moj?
Oh, mojo radost jemlješ zdaj s seboj!«