Sovice pa I>r- Janez Bleiweis. XXIII. 1865. nGlasovite besede — čakati znamo — so se tudi narodov prijele, pravi dr. Bleiweis v Novoletnici; čakali so s korenito poterpcžljivostjo. Z upanjem, da bode bolje, stopijo v mlado leto . . . Mi pa mali slovcnski narod, kaj imamo mi pričakovati za svoj narodni napredek od prihodnjega leta? Nič hudega . . Kar smo počeli lepega in občnokoristnega, prijelo se je; kviško raste, dobro je ukoreninjeno. — Iraeli smo mnogo lepih narodnih svečanosti in slavne spomenice, pri kterih se je slovenski narod pokazal, da živi; ustanovilc so se nove čitavnice in rodila se nam je Matica slovenska— središče dušnega razvijanja. Brez prenapete hvale moremo reči, da v preteklem letu nismo rok križem držali; kazali smo, da smo v svoji zmernosti in vsem svojem ravnanji zreli za ustavno življenje. In tako bodi tudi prihodnje leto. Iz žive srede naj se širi omika in razvitje vseh dobrih narodnih moči v vse ude in žile; množi naj se narodna ljubezen in narodna zavest, pa živo čutje ustavnega prava; okoli njih pa naj se ovijajo vse čednosti avstrijskega državljana. Tadaj stanovitno naprej, pa brez strahu na postavni ustavni poti tudi v novem letu!" Sicer je v triindvajsetem tečaju sam spisal na pr.: nListje in smrečje velika dobrota gozdom. Kako bi se dalo kraetom poinagati, da v potrebi dobijo denarja na posodo. Svilarstvo. Kako naj se obdeluje bombaž ali pavola. Gospodarji zložite svoja posestva. Korist za kmetijstvo, ako se zložijo posestva. Poljedelske mašine pri manjših kmetijah. Potreba gozdov. Gospodarji, sporanite se nemške detelje. Učimo se od Francozov. Tudi kmet potrebuje za svoje gospodarstvo zapisnikov, pa kako naj jih napravlja. Ministerska prememba. Kmetijska politika. Kako naj se živini pokladajo oljnate preše. Iz velicega zdravniškega zbora na Dunaji itd." Modro je vodil čitavnico in razun drugih sta znamenita njegova govora v občnem letnem zboru o slovenščini, materni besedi v našem družnem življenji in o slogi, pa o solncu oktoberskem (354). — Matica mu je bila posebno pri srcu, in po njegovem nasvetu je bil jej prvi začasni voditelj baron Anton Zois, prvi pravi predsednik dr. L. Toman, drugi dr. E. Costa. Podarivši za vstanovitev koj 100 gld. (nam. pravilnih 50) je izročil jej nZgodovino Slovencev", rokopis nekdanjega društva Slovenskega iz 1. 1849; storil, da je izdajala po Hicingerjevi sostavi tako popoln koledar, da si je pridobila poleg Kozlerjevega zemljovida tudi zemljopis slovenskih dežel, ruzun Vodnikovih tudi pesni J. Vesela Koseskega itd. nPrvo, drugo in tretje je, da dobimo veliko udov, potem bode tudi dovolj dohodkov" — je klical v prvem občnem zboru, in takrat povedal: „0 Wolfovera slovniku je skrb prevzel naš deželni zbor; vsi akti leže na moji mizi v deželnein odboru. Očitno pri tej priliki izrečem, da ne jez, ne moji tovarši v deželnem zboru ne bomo iz misli izpustili važne te stvari (168)". Marljiv je bil v deželnem zboru in odboru, in v Novicah priobčil nektere bolj državopravne sostavke na pr.: V brarabo Jugoslovanov (da niso nasprotniki Avstrije). Ali more dualizem ali federalizem osrečiti Avstrijo (182). 0 skupini dežel slovenskih (255). Avstrija, pozor (proti znamenju iz Fiorence — proti Lahom. 323)! 0 slovenskem programu. Odgovor graški Tagespošti (346 — 8). Ali ima kranjski deželni zbor pravico, državopravne reči obravnavati (373). — V šolskih stvareh: Kdo mora začeti, da v gimnazije in realke dobimo slovenskih knjig (18). — Pustite nam Idrijo, kakor je bila (92). — 0 svečanosti v rojstnem kraju Jurja Vegata govoril je tudi dr. Bleiweis: ,,In ako se vprašamo: kdo je mar — ta juoak, ta učenjak? zagromi nam od vseh krajev sveta odgovor: taka glava korenine je slovenski oratar (326)." — Rojakom jako koristni so nauki, ktere je dajal to leto (195.237. 8) zoper izseljevanje v Ameriko na pr.: »Res, da sila kola lomi, in da se ne da tajiti, da so nastopili bridki časi in so sem ter tje nadloge tolike, da marsikter oče obupa, kako bi preživil družino. Al zelo zelo se moti, kdor misli, da vsacega v Araeriki čaka pogača. Ako bi taka bila, že davno bi ne bilo nobenega človeka v Evropi — vsi bi se že mastili z amerikansko pečenko. Naj tedaj resno prevdari, predno kdo zapusti domačijo in gre tako daleč čez morje s trebuhom za kruhoin, od kodar ne more labko več nazaj. Sauaec že še prebije težave ptujstva; al kaj počne oče z otroci ? . . Saj imamo v našem cesarstvu kraje, kjer sprejemajo naselnike .. Saj je bližnja Srbija . . itd." nKer se bliža novo leto, vabimo (412) na novo naročilo svoje dosedanje naročnike, pa tudi druge, kterim je naš list po volji. Polje, ki ga obdelujejo iz prvega svojega začetka do danes Novice, je tako obširno, da vsak bravec nahaja v njetn to svoje. Ker tvarina Novic ni samo blago za danes, ktero jutro nima zanimivosti več, se menda po pravici morejo imenovati narodna knjiga. Ker najizvrstnejši pisatelji slovenski stoje v vrsti sodelavcev naših, kterim se pri tej priliki javno zahvalujemo za njih podporo, moremo zagotoviti svoje čitatelje podučne in zabavne hrane tudi v prihodnjem letu. Časi so važni, zato pa je tudi vsakemu Slovencu treba zvestega prijatla, ki ga vodi v tem času". XXIV. 1866. rBlagor izreje mladosti, pravice našega naroda stoje danes na dnevnem redu. Treba, da se važna stvar reši pravično. Učni jezik v šolah je kos ravnopravnosti narodne; da mora obveljati v Avstrii, ktera šteje toliko različnih narodov. Bridke čase so imeli — razun Nemca — drugi narodi; zdaj bode drugač. Ministerstvo zdanje kaže pošteno voljo, da hoče popraviti, kar so pregrešili predniki njegovi. V vrsti ravnopravnih zadev pa je šola prva" —je govoril dr. Bleiweis, izročivši v deželnetn zboru predlog, naj bi sklenil deželno postavo, po kteri se ustanovi učni jezik v ljudskih šolah, realkah in gimnazijah na Kranjskem (23. 39.), o napravi niže učilnice za kmetijstvo (399)". — V pričujočem štiriindvajsetem tečaju pa je priobčil na pr.: ,,Poduk, kako naj posamezen gospodar ali pa cela soseska obdeluje svoj gozd, da si izredi lesa. Odgovor na vprašanja o živinskih (pasjih) boleznih. Trihine, nam še nova žival, človeku sila nevarne. Koliko je eno sadno drevo vredno. Še nekaj o prešičjih trihinah. Kako naj se vina v razstave pošiljajo. Murba pomočnica kraetijstvu. Nova pot poljedelstvu. Pisma do naših ljudi po Kranjskem o novih srenjskih zadevoh. Pridelovanje sladkorne pese po skušnjah. Od nekterih drevju škodljivih gosenic. Nova trava — izvrstna živinska klaja. Ako jemlješ zemlji, dajaj ji tudi. Kmetijska razstava na Dunaji. Drcvesa ob potih. Jagnedi in vrbe so škodljive. Nauki iz letošnje dunajske razstave. Kako je letos s pri- delkom naših svilnih črvičev. Nove skušnje, kdaj je pravi čas les sekati, da trden ostane in dolgo trpi. 0 sviloprejkah in dobrih jajčicih za seme. Pet poglavitnih potreb novega vrta. 0 šolah za kmetijstvo. Setve ne popašati. 0 hmelji nekaj. Vinarstvo. Olarija ali pivarija v Avstrii. Današnji stan gozdov. Doevni red umnega in dobrega gospodarja". — nRes vesela je ta novica, ako slišimo da se tudi kmetiški gospodarji stavijo v vrsto omikanih ljudi in napredujejo s časom, kteri ni več zadovoljen s tern, da kmet le matiko v roci ima, ampak tudi bukve, ki ga učijo, kako naj obdeluje zemljo in se sploh vede v gospodarstvu tako, da si za veče potrebe tudi več pridobkov vlovi. Saj vendar ves svet več ve kot mi samf. Kaj pa se godi po svetu, to nam poročajo časniki in knjige; kdor pa pridno bere, ta tudi marsikaj koristnega izve (299) itd." — rŽe 1831. leta je v Ljubljani prišla na svitlo menda malo znana slovenska knjižica pod naslovom: Kolera. Potrebno podučenje za kmeta v prašanjih in odgovorih. Natisnil Eger. Pač resnične besede stavi pisatelj v predgovor, rekoč: Da pa pokažete, da v Boga zaupate, morate tudi tako delati, kakor paraeten človek dela, ne kakor neumna živina. V tem se razločuje človek od živine, da prevdari, kaj bi mu utegnilo pomagati ali škodovati, in da to stori, kar mu pomaga in pusti, kar mu škoduje (338)". — nŽalibogl da je res še mnogo gospodarjev, kteri ne vedo, kdaj je pravi čas košnje, da je prva košnja seno, a ne slama in ne otava. Kdor čaka s košnjo tako dolgo, da postanejo trave in detelje suhljad, dobi malo bolji pridobek kakor je slama; kdor pa kosi prezgodaj, da niso rastline v cvetji dodelale redivnega sena, pridela otavo, ki se loči od sena ravno v tem, da se kosijo rastline, ko niso še ocvetele. Tudi na brežinah, kjer se le enkrat kosi, je treba gledati na to (205)". — nŽalibog, da manjšini deželnega zbora 1865. ni bilo mogoče podreti te nfrajosti", ktera pregloboko sega v žep soseskin — ako se ženijo ljudje le na hlače brez premoženja, brez zagotovljenega zaslužka, ženska pa tudi nima ničesa druzega kakor lastnost otrok poroditi, ki jih s stariši vred naposled mora rediti — soseska, ktera včasih saraa nič nima! Al zdaj velja še ta liberalna postava ia županje se je ne noorejo odkrižati (286)". — Tako koristna sta poduka o plači za nastanovanje vojakov (325. 331), o navadni soli za živino inljudi (383) itd. — Gledč na tedanje obravnave v raznih zborih državnih in deželnih je priobčil v Novicah na pr.: nKaj je svoboda (Dobrovoljne besedice kmetom slovenskim). Nemška zveza — nemški bund. 0 notranji politiki (o skupini notranje-avstrijski). Avstrija v različnih dobah. Etnografična (narodopisna) razstava v Moskvi. Poglejmo nazaj, da pridemo naprej. Misel o zedinjenji Kranjske, Goriške in Istrijske v eno skupino — ni nova misel. Nektere opazke o zgodovinskem pravu. Poglejmo enmalo starodavno historično pravo Magjarov. — Oveselila ga je nDrobtinica narodne ravnopravnosti v cesarskih kancelijah" (87), in nkolika radost to vsem slovenskim domoljubora, ako v tako važnih zborovih razpravah vselej visocega svojega dušnega pastirja — nadškofa — vidijo med seboj" — vzkliknil je (13) o deželnem zboru Goriškem. Ožalostila ga je pa nOkrožnica knezoškofovega konzistorija ljubljanskega", ktero (119—137) bistro razpravlja, in ž njo MKakošea sad so nekdanje nemške ljudske šole na Kranjskem obrodile (143—254). Slovenščina v naših šolah pod krilom dunajskih profesorjev (Egger — Wretschko. 150)". — Šolska sporočila ali izvestja je skrbno presojeval; v obrano (živec, nerv) oglasil se o jezikoslovji: o krajevnih imenih povedal jo (99) modro: BKadar pišemo po nemški, pišemo po novem vsigdar Rudolfswerth, vsled razglasa sl. deželne vlade; slovenskega imena pa ta ukaz ni predrugačil in Rudolfovo je le po nekem častitem jezikoslovcu nasvetovano bilo. Narod se bo na veke Novega mesta v slovenskem jeziku držal, kakor se drži Ljubljane namesti Laibacb, Vrhnike nam. Oberlaibach, Radoljce n. Radmannsdorf, Kranja n. Krainburg, Bi- stre n. Freudenthal in sto in sto druzih iraen. Da so nemška in slovenska imena mest, trgov in vasi navadno drugačna, ves svet ve. Novicam je razumljivost prvo". nNektere pesmice niso sicer slabo narejene; al hvale pravega pesniškega duha jira ne moremo dati. Ker ste slov. jezika dobro zmožni, svetuje vrednik (188) mlademu pisatelju, podajte se raje na drugo polje, ako vas mika slovstvena delavnost — saj nas čaka še na vse kraje potrebnega dela. Tudi se je čas v Evropi sploh predrugačil: za pesmi ni toliko čuta več, kakor ga je bilo nekdaj. Kako je žvrgolelo še ne tako davno na pr. v logih nemških vse polno pesnikov in kako radostno so se prebirala njih dela, — a zdaj? In kako so omolknili izvrstnejši pesniki naši? Materijalni in politični čas nima srca za pesmi!" — nCelo nič — nas ni razsrdilo tako besedovanje — prav odgovarja (107) vredništvo! Kar ,,Preši" prinesete in njima enaki listi zoper narodne zadeve naše, ravno kaže, da je čast našim ljudem po njih obrekovanim biti". — nKar se tiče opazke zastran skubenja, morajo vredništva vselej toliko skubsti, kolikor to zahteva spoštovanje, ki ga vredništva priznavajo vsacemu dopisniku s tem, da vzamemo njegov dopis v svoj list, po tem pa tudi odgovornost na-se. Skubli smo tedaj Vašega kakor tudi unega za toliko, da vsikdar objektivnost nadvlada subjektivnost. Saj naposled pri vseh druzih bravcih vendar le una veljavo ima (176). Opazke zarad cirilice v ljudskih šolah naših nismo prezrli; al pustimo nepraktične svete, dokler še nimamo tega, kar je živa potreba in je tudi mogoče. Z utopijami se mi ne ukvarjamo radi (177)". — Novice — Schmierblatt . . . nAko učitelj Heinrich misli, da je s to MIepo" besedo ogrdil Novice, grozno semoti; iz njegovih ust je šmir le med našemu listu; po vsi domovini čislani pisatelji Novičini z vredništvom vred bili bi le tadaj razžaljeni, ako bi profesor Heinrich Novice hvalil! . . Ti (196) gospodine: Hrani za-se svoj šmir, — In Novicam daj rair!" nKdor prihodnje leto nima No vi c, po njeai je! ponavlja v vabilu (412) na naročbo.. Kar je bil naš list dozdaj, zvesto ostane tudi v prihodnje: iskren prijatelj naroda slovenskega. Razun tega, da bode radovednim donašal vsakoršnih novic, skrbel bode neprenehoma za to, da narodu za telo in duha njegovega kaj prida ostane iz berila Novičnega. Za to je našemu večletnemu trudu najtnilejša hvala ta, da so Novice našetuu ljudstvu bukve, ktere hranuje sebi in potomcem v poduk in zabavo. Da Novice, kakor je zdaj večina časnikov slovenskih, morajo tudi političen list biti, to nanašajo potrebe časa že od 1. 1848; kakor so dozdaj Novice temeljito obravnavale vsako važno politiško vprašanje, tako bodo s pripomočjo veljavnih mož ravnale tudi v prihodnje, in neomahljivo po istih pravilih, ki se strinjajo v tem načelu: Avstrija skupna, narodi njeni vsi ravnopravni!"