List 44.
Poravnava — odložena!
Bilo je 22. sušca leta 1848., ko je 12. list „Novic" na svitlo prišel z rdečim obrobkom, na-znanovaje neizmerno veselje slovenskega naroda o tem, da so padle spone absolutizma in je Avstriji zasijalo solnce ustave (konstitucije).
Ko smo zadnji list preteklega tedna na svitlo dali, navdajalo nas je radostno upanje, da današnji list zopet, in to po 23 letih, pride ovenčan z rdečim obrobkom na svitlo, — al hudo smo se zmotili; zgodilo se je, kar se nam je nemogoče zdelo: tako lepo napeljana in tako željno pričakovana poravnava nesrečnih mnogoletnih homatij uboge naše Avstrije — splavala je zopet po vodi!
In „Noviceu, ki so dandanes kakor pred 23 leti glas naroda slovenskega, ovile so se danes s črnim obrobkom v znamenje bridke žalosti, da je toliko zaželena sprava zopet odložena, in ž njo tako silno potrebno pomirenje narodov, blagor Avstrije.
Ce pa se „Novice", naznanovaje odlog sprave, oblečejo v žalovalno opravo, nikar vi centra-listi in decembristi, vi d vališ ti in magjarorzsagovci, vi Beustovci in Andrassy-ovci, nikar ne mislite, da žalujemo zato, da ne pridemo do poravnave mnogoletnih državnih homatij in do federativne ustave, ki državi pusti, kar je državnega, pa deželam in narodom da, kar je njihovega; o ne! Tega nikar si ne sanjajte; s takimi domišlijami nikar se ne tolažite! Vedite, da ta odlog bi nam bil še ljub in mil, ker pelje pogubivno vašo politiko „ad absurdum" cel6 v očigled vaših privržencev, ko bi nas ne žalilo hud6 le to, da pod vašimi nakanami trpi sopet nekoliko časa duševni in materij alni blagor narodov vseh in je škoda državi vsak dan veča. Ali še nimate zadosti, da ste Avstrijo po svoji nesrečni politiki, od Schmerlinga počenši do Herbsta in Giskre, pritirali do propada? jo mar hočete pahniti popolnoma v brezdno, iz kterega ne bi bilo rešitve več?!
In — zato žalujemo, a ne zato, da bi le za trenutek bili upu slovo dali, da naposled zmaga državopravna opozicija pod praporom večnega prava, — ne pa vi pod zastavo centralističnega tiranstva in naj vam je tudi velika Nemčija pomočnica!
V  trdnem prepričanji tedaj, da poravnava je le odložena, morebiti za kratek čas odložena, a ne vničena, in mirnega pogleda v prihodnost zahvalujemo se voditeljem državopravne opozicije na Ceskem, da so v osodepolni krizi se tako dostojno in trdno držali; zahvalujemo se pa tudi ministerstvu Hohenwartovemu, da je na težavnem svojem stališču kazalo toliko politično modrost in poštenje.
To pa, kar mi mislimo o tej nepričakovani krizi, so misli vseh previdnih in poštenih Avstri-jancev. Vzemimo — razun ustavoverskih, sicer pa brezverskih časnikov — kteri koli časnik v roke, povsod se odmevajo isti glasovi osupnenja, a nikjer obupanja.
V  tem smislu miluje Avstrijo ostri ali skozi in skozi resnični članek „Wanderer-a" pod naslovom: „Die Demission Hohenwarts", ki ga je vladna „Laibacherica" ponatisnila v svojem 249. listu.
Ceski voditelji — pravi — so velikodušno odjenjali od vseh zahtev, ki bi utegnile biti spotika spravi, in vendar žalibog! to ni zadostilo onim, ki nikakor nočejo porazumljenja narodov, — onim, kterim cilj in konec je le dražiti narode in hujskati, da v kalni vodi morejo loviti ribe v svoje mreže. In tako so zahtevali, naj se Cehi z vezanimi rokami vržejo njim v naročje, in to, kar so stanovitno in dosledno trdili 5 let, zdaj njim na ljubo proglasijo za komedijo, za krivico. Otožna osoda — tako je podoba — tlači Avstrijo. Komaj da se začn6 vremena nekoliko jej jasniti, zakrijejo neb6 zopet temni oblaki. Komaj da nitka sprave preprega razdor, raztrga se brž, a ne po izreki narodov, ampak po skrivnostnih zvijačah. Ali ni grozovito sramotenje to, ako se od državopravne opozicije zahteva, naj pravico že naprej izreče za krivico, naj sama sebe spoznava za puntarico proti državni postavi, in naj za pravo spoznava to, kar je v največem nasprotstvu s privoljenjem cesarjevega reskripta?
Ko članek potem dokazuje, da si Nemci s tem uporom nič ne pridobijo, marveč še veče sovraštvo druzih narodov nase valijo in se sami sebe za železno metljo delajo, ki naj bi svobodo in narodne pravice pometla iz Avstrije, pravi na dalje: ali hočejo oni „Burgerministri", ki so tako mršav konec vzeli, s 4 deželnimi zbori, ki so nasprotovali Hohenwartovemu ministerstvu — nasproti 13 drugim,
354
ki stojž na strani njegovem, napolniti državni zbor?    Ali ne čuti nemška stranka,  da raženj,  ki je Hohen-wartovo ministerstvo zdaj v pesek vrgel, je tudi proti njej sami obrnjen?
Ko je „Wanderer-jev" članek potem razložil, da je po tem početji svoboda sama v veliki nevarnosti, ako centralizem v Avstriji pod ktero koli krinko do vrhunca pripleza, ker ne bi imel druge pomoči nego sabljo in bajonete, pride do tega, da dokaže, da največo škodo bode trpelo materij alno blagostanje države in blagostanje in sreča vsacega posamesnega človeka. Že — pravi — so se narodi potolažili, misleč, da zdaj vendar enkrat pride mir in ž njim pokoj in red v njihove kočice; — že se je videlo, da se sopet polnijo prazne državne kaše; — že se je ažio srebra, ki je kakor mora tlačil vsako podvzetje, boljšati začel; — že se je bližal čas, da bode kmet in rokodelec lože dihal in da se bodo mogli začeti davki nižati, — kar se podere hipoma vse upanje na boljši stan! In čemu? — zato, da bi se sopet tisti skobacali na vrhunec, ki so Avstrijo poteptali v blato.
V tem žalostnem pogledu nas vendar ne zapušča trdna nada, da djanska potreba narodov bode sopet zidala most do bolje prihodnosti, kterega je v valovje trešila trma nemško-magjarska.
Naposled bo vendar-le obveljal glas narodov in ž njim to,   kar je  njim v prid in  kar sami med seboj poravnati hočejo!-------
Tako se glasi tehtni članek „Wanderer-jev", ki ga je pisala roka moža, ki stoji v „taboru Avstrije". Mi temu glasu ne dodajamo nič druzega nego to:
Slovenci! ako je treba, da Vas kličemo k novim volitvam, stojite, kakor d o zdaj, kot en mož z nami, in zmaga bo naša — rešili bodemo sami sebe in Avstrijo!