86 Pismo „Slovenki". Mislim, da v naši dobi ni treba še le dokazovati, koliko je vredna kultura v življenju narodov. Dandanes se ne more več tajiti, da je življenje boj ; kamor se ozremo, ugledamo borbo, mej posamezniki, mej narodi, mej stanovi, mej slojevi, mej rasami, mej spoli itd. Zmaga pa se priklanja vedno na ono stran, kjer je večja moč. To je železni zakon narave, katerega nam tolmači moderna prirodoslovna ¦s^eria in modroslovje, katero se postavlja. Pisnui >Sl()venki«. 87 osvi)bodivši se puste špekulacije, na realno podlago dejstvenih po- javov. Že to spoznanje pomeni velik napredek, kojega niso deležni samo posamezniki, temveč pride v prid vsemu t. z. civilizovanemu človeštvu, neizravno pa tudi — vsaj deloma — še barbaričnim rasam. Iz tega nepobitncga dejstva izvirajo razne posledice, katere mora vpoštevati, kdorkoli je deležen boja — in to je dandanašnji vsakdo. Najvažnejše spoznanje, izhajajoče iz skalnotrdnih premis je pač to, da mora vsak resni bojevnik vse storiti, da pridobi moči, večje moči, nego je nasproti\ikova. To velja brez dvoma tudi v na- rodnem boju. Ne tajim, da mi je nacijonalna borba v marsičem skrajno zo- prna. Oblike, v katerih se razvija narodni boj v Avstriji, so včasih ako divjaške, da zbujajo gnjuš v človeku, ki ima količkaj estetičnega, okusa. Pogostoma služi tudi narodnost in njena skrajna potenca : šovinizem, samo kot krinka za prikritje druzih namenov, često povsem egoističnih in neplemenitih. Toda boj, kateremu je namen narodna jednakopravnost in svoboda, neodvisnost in napredek, nima z onimi nelepimi izrastki ničesar opraviti in je lahko tako plemenit, kakor njegovi cilji. A tudi v tem boju ne odločuje načelo, pravica ali vzor, temveč moč. In brez visoke kulture ni moči. To je moment, s katerim treba tudi Slovencem, sosebno primorskim, računati. In v tem oziru bi se menda lahko storilo še marsikaj. Važno se mi zdi, da imajo tržaški Slovenci v « Slovenki » svoj beletrističen list, ki je pač v prvi vrsti namenjen ženstvu, vendar pa lahko izpolnjuje naloge, dotikajoče se celega naroda. Ta list in nje- govo uredništvo bi moralo postati nekako kulturno središče tržaških Slovencev; tu bi moral biti nekak vir našega duševnega življenja; odtod bi morala prihajati inicijativa za nova umna dela. Res je, da je Trst trgovsko mesto, a to bi nas ne smelo pla- šiti. Mesto, v katetem lahko izhaja leposloven list, mora imeti podlago za duševno življenje. Toda to se pri nas še vse premalo pokazuje. Nedvomno se nahaja tu nekoliko pisateljic in pisateljev, kateri bi lahko dokaj lepeg-a in dobrega zvršili, ako bi bila mej njimi kaka realnejša zveza. A to primanjkuje. Za «Slovenko» bi bila ustanovi- tev kakeg-a literalnega kluba gotovo lepa zadača in z dobro voljo bi se lahko mnogo doseglo, kar bi koristilo ne le tržaškim Slovencem, temveč slovenskemu narodu sploh. Brez kulturnega središča ni kultm-nega življenja in dokler ni tega, bode naš napredek vedno polžev. Osnujte torej tako duševno središče ! nn.