lil®
ILO KULTURNO PROSVETNEGA DRUŠTVA SLOVENSKI DOM

LETO 1 • ŠTEVILKA I DECEMBER 1996
					
štev.	t m i	poklic	p f i < fo j t n	' Vrit tlJBA	s t a it M i e
/	<¿1 ^ctrt-mA fta»*				
				i	
					
\y j			P	i	
					
					
3				T 1	
					
	i ^m				
t		tunutZt^	v		
			/		<f
			- 1		
		s	J&s*»		
J				Uam.	
(f	ŠŠŽUihtcat ¿U-Jtec	¿S ---4	jUU*	US* *	^¡fan^a ¡¿¿/ **
y t		M	J	I tt^m	
/	J£uit>ji&H. J"- Zua.i.yi				c/rifctf J JV
f	-¿¿¿¿cluUt'			1	
v	K UtfjufT :			1	j¿j /
					
ALI STE VEDELI...
BESEDA UREDNIKA
... daje 1. 1880 v tedanji banski Hrvaški kar 20.102 ljudi kot materni jezik navedlo slovenščino
.... daje bil Josip Nolli prvi Zrinski, Fran Gerbič pa prvi Juranid na praizvedbi opere Nikoia šubič Zrinski (Zagreb, 4. november 1876)
... da je Matica Hrvatska v Zagrebu že 1.1887 tiskala Rječnik hrvatsko-slo-venski avtorja Augusta Musica, ki je za to prvo izdajo napisal tudi uvod z naslovom Kratek načrt hrvatske slovnice primerje-ne s slovensko
... da je bilo 1. 1890 med prebivalci Zagreba 15.20% Slovencev, 100 let pozneje, ob popisu 1. 1991 pa samo še 0,5 %
... da je bila prva slovenska organizacija na Hrvaškem Slovensko društvo v Pulju, ki je bilo ustanovljeno 1. 1904, delovalo pa je dve leti
... daje bila Irma Polak
I.	1907 prva Henrietta na praizvedbi operete Madame Trabadour Srečka Albi-nija, 1. 1914 prva Sreča na praizvedbi čevljarja iz Delfa Blagoje Berse, 1. 1911 prva Marta na praizvedbi Vrnitve Josipa Hat-za, 1. 1908 pa prva Lidija v Barunu Trenku Srečka Ai-binija
... da so se zagrebški Slovenci prvič organizirali
II.	februarja 1920, ko je bilo v hrvaškem glavnem mestu ustanovljeno akademsko društvo Triglav, ki je bilo podružnica študentske mreže Triglav iz Gradca
... da je bil prvi predsednik slovenskega društva Narodna knjižnica in čitalnica (ustanovljenega 1. 1929), iz katerega se je razvilo današnje Kulturno-prosvetno društvo Sloven-
ski dom, prof.dr. Franc Zamik
... da se je Narodne knjižnice in čitalnice, zaradi rednih, tedenskih predavanj njenega Prosvetnega odelka, med dvema svetovnima vojnama prijelo ime "druga ljudska univerza v Zagrebu" ("drugo pučko sveučilište u Zagrebu"). Vodstvo je tedaj prejelo tudi vabilo, da se udeleži sestanka Zveze ljudskih univerz Jugoslavije v Beogradu.
... da je med dvema svetovnima vojnama samo na zagrebški Umetnostni akademiji študiralo 84 Slovencev
... da je bilo za časa NDH (1941 -1945) prepovedano delovanje obeh tedanjih slovenskih društev, t.j. društva Narodni dom in Slomškovega prosvetnega društva
... da seje Narodni dom preimenoval v Slovenski dom !. 1945, ko je bil njegov predsednik Hinko Nu-Cič
... daje I. 1945 Slovenski dom pomagal graditi Osnovno šolo Horvati pri Zagrebu, kot zahvalo Hrvatom za pomoč Slovencem na Hrvaškem v II. svetovni vojni
... da je I. 1953 na Hrvaškem živelo 43.482 Slovenccv, štiri desetletja pozneje, I. 1991 pa 22.376, kar je za polovico manj
SiNin JERMAN. Polona JU-RIN1Č, Darko ŠONC, Franc STRASEK, ]lirika TODOROV-SK1
(Viri: Slovenci v Hrvaški, zbornik Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 1995, Marija Barbie-ri, Hrvatski operni pjevači, Zagreb, 1996, Arhiv Slovenskega doma)
TODA V NOVI
"Zopet korak naprej," se bodo razveselili eni, "Kaj pa je Tebe Ireba bilo," bodo vzkliknili drugi. "Toda, mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci," ne ozirajoč se na farizejska modrovanja, sledeč samo pravilnemu razumevanju najiujih slojev našega Življa v Zagrebu, za naše drobno, toda vztrajno in pravilno delo v prostorih
naše 'Narodne knjiinice in čitalnice'."
J. ako je pisalo v uvodnem članku z naslovom Na pot, objavljenem v prvi številki Odmeva, prosvetno-informativnega lista oziroma glasila Narodne knjižnice in čitalnice v Zagrebu, kije izšla 31.oktobra 1.1932.
Te besede in ti stavki so zanimivi tudi danes, ko smo v Slovenskem domu, ki je pravni naslednik Narodne knjižnice in čitalnice (nekoč priljubljenega Nakiča), pripravili prvo številko novega glasila - tokrat z imenom NOVI ODMEV.
Z njim oživljamo spomin na stare čase, pred 34. leti, ko je izhajal tedanji Odmev in ko so se zagrebški Slovenci srečevali s skoraj enakimi težavami, s kakršnimi se pri društvenem organiziranju spoprijemamo v novih družbenih razmerah, v novi državi in v sodobnem načinu življenja
Danes v Zagrebu živi np tisoče Slovcncev: veliko nas jc, ki smo se izrekli kot Slo-vcnci, takih, ki sc izrekajo drugače, a sc jim po žilah pretaka slovenska kri, pa je še neprimerno več. Prišli smo v Zagreb iz vseli slovenskih krajev. S starši, sami, z družinami. Zagreb, kamor nas je pač pripeljala življenjska pot, je zdaj tudi naše mesto: v njem in za njega smo živeli in živimo.
Naša lastnost je, da se stopimo z okoljem, v katerem živimo, pa včasih celo pozabimo na naše korenine, In vendar čutimo potrebo po "slovenskem" načinu življenja. Da bi ohranili svoj jezik, svojo kulturo, svoje običaje in svoje navade. Ko delamo, delamo, ko se veselimo, se veselimo in zabavamo.
Nič nenavadnega ni, da nas imajo zaradi teh naših lastnosti ostali Zagrebčani, tako Hrvati kot pripadniki drugih narodnosti radi, da so naši prijatelji. Obiskujejo naše društvene prostore, so čiani našega društva in se celo učijo slovenskega jezika.
Naše društvo, ki je v skoraj sedemdesetletnem obdobju uspešno združevalo in povezovalo Slovence, vsem tistim, ki si želijo še več informacij o delovanju društva, o slovensko obarvanih dogodkih v Zagrebu in o zanimivosti iz matične domovine, ponuja prosvemo-informativni list NOVI ODMEV.
Poskusili bomo redno pripravljati kar se le da zanimivo branje o dogajanjih v Slovenskem domu, ki je naš drugi dom, o življenju Slovencev na Hrvaškem in o tem, kako se preteklost zrcali v naši sedanjosti. Lahko si boste širili kulturna obzoija, spoznavali zanimive posameznike in kraje, uživali v ustvarjanju naših članov in se kratkočasili ob rubrikah Za vsakega nekaj in Ali ste že vedeli...
Pišite nam, kaj vam je všeč in kaj ne. Pomagajte nam z idejami, predlogi ¡n prispevki, da bi bil NOVI ODMEV res odmev naših želja, Da bi bil čim bolj zanimiv in - bran.
Silvin JERMAN
Naslovnica: Iz prve knjige članslva
Novi odmev izdaja Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba. Za izdajatelja: Darko Šonc. Urednik: Silvin jerman. Uredništvo: Miroslava Marija Bahun, Marijan Horn, Polona Jurinič, Ivica Kunej, Cvetka Matko, Franc Strašek, Dark^ Šonc, llinka Todorovski (redaktura). Lektorica: prof. Milojka Jakomin-Granič. Oblikovanje in prelom: Ljudevit Gaj. Tisk: FS d.o.o., Masa^kova 28, Zagreb. Izhaja občasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 500 izvodov. Naslov uredništva: Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, Masarykova 13/1.10000 Zagreb, telefon/telefaks: ++ 385 1 421 985.
SLOVENSKI DOM
m	NAS DRUGI DOM
OD SLOVENSKE KNJIŽNICE IN ČITALNICE DO KULTURNO-PROSVETNEGA DRUŠTVA SLOVENSKI DOM
Oktobra 1.1929 se je zbrala deseterica uglednih zagrebških Slovencev, ki so razmišljali o tem, kako bi svojim rojakom pomagali negovati znanje slovenskega jezika. Dogovorili so se, da bodo ustanovili društvo, njegovim članom pa ponudili knjižnico in čitalnico. Društvo bi se imenovalo Slovenska knjižnica in čitalnica.
KAKO SMO OBNAVLJALI SLOVENSKI DOM
J. oda letol929 je bilo prvo leto šestojanu-arske diktature. Država SHS se je preimenovala v Jugoslavijo, ki so jo administrativno razdelili na 9 banovin, pri čemer imena narodov niso bila omenjana. V takšnih družbenih in političnih razmerah pristojne oblasti niso dovolile, da bi društvo nosilo - kot se je tedaj reklo - "plemenski" slovenski naziv. Zato so društvu nadeli ime Narodna knjižnica in čitalnica (skrajšano Na-kič). Pravila delovanja Nakiča je novembra 1,1929 odobril Veliki Župan Zagrebškega okraji-
Ko je Prosvetno ministrstvo iz Beograda izdalo nove predpise o delovanju narodnih knjižnic in čitalnic so se pojavili novi problemi. Predpisi, ki so se nanašali na narodne knjižnice in čitalnice, bi namreč za društvo pomenili veliko obremenitev - tako v delovnem kot v gmotnem smislu. Zato so v Nakiču sprejeli sklep o preimenovanju in predlagali dve imeni: Ilirski dom in Narodni dom.
Na 6. rednem občnem zboru v začetku 1. 1936 sta na glasovanju oba predloga najprej dobila isto število glasov. V drugem krogu je zmagalo ime Narodni dom. Pod tem imenom je društvo delovalo do n. svetovne vojne. Za časa
NDH je bilo njegovo delovanje najprej prepovedano, potem pa je bilo društvo celo razpuščeno. Nekateri člani niso mirovali niti v tem obdobju, vendar so se posvetili manj izpostavljenim nalogam?
Po II. svetovni vojni je Narodni dom spet za-živei, že novembra leta 1945 pa so člani nekoliko spremenili pravila dela in društvu dali novo ime - Slovenski dom.
Naslednjih 45 let sprememb ni bilo, vse do oktobra 1. 1991, ko je bilo na 46. rednem občnem zboru ime razširjeno v Slomškovo prosvetno društvo Slovenski dom. S takim poimenovanjem so se mnogim zagrebškim Slovencem vrata društva na nek način zaprla.
Zato si je nekaj zanesenjakov med zagrebškimi Slovenci zadalo nalogo, da vrata dništva odprejo vsem Slovencem, ne glede na verska, politična in druga prepričanja. Za tako zamišljeno društvo jim je uspeio pridobiti podporo velikega števila članov in na občnem zboru januarja 1. 1994 so bila pravila še zadnjič spremenjena: iz imena društva je izginil "priimčni" dodatek in obveljalo je ime Kultumo-prosvetno društvo Slovenski dom.
Odtlej so vrata društva za vse Slovence in njihove prijatelje odprta nastežaj!
Silvm JERMAN
Slovenski dom je 1.1994 na rednem občnem zboru dobil novo vodstvo, kije takoj po izvolitvi napovedalo obnovo prostorov društva.
iglasti tistih, ki so že lela služili le za odlaganje starih stvari. Prejšnje vodstvo je v vzdrževanje prostoru in inventar Slovenskega doma vlagalo veliko prostovoljnega dela in navdušenja, denarja za večje posege pa žal ni bilo,
In kol vsaka "nova metla", ki poskuša pometati boljše, seje tudi novo vodstvo Slovenskega doma odločilo, da se bo zadeve lotilo z drugega konca.
Posvetovali smo se s prijatelji arhitekti in se odločili, da bomo za ma-limkost premaknili zidove in tako smo prišli do klubskega prostora (po domače "Sanka") in garderobe. Veliko dvorano pa smo nameravali preurediti laku, da bi dobili večnamenski prostor, primeren za različne dejavnosti: vaje pevskega zbora, orkestra, sestanke sekcij, druženja, predavanja, promocije in razstave.
Do tuje vse teklo gladko, le denarja ni bilo. No, imeli smo nekaj sreče. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je privolil, da med uradnim ohiskom v Zagrebu (7. junija 1994) obišče tudi nas. Ko smo ga seznanili / našim problemom, nas je vsestransko podprl. Kmalu smo od dr. Pe-!ni Venclja iz Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dobili pisno priporočilo, ki nam je pomagalo pri zbiranju sredstev. Ai pomoč smo najprej zaprosili slovenska podjetja, ki imajo predstavniš-1 vil v Zagrebu, pri čemer nam je veliko pomagal svetovalec za ekonomska vprašanja pri slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu, Anton Grabeljšek. 1'rnv vsu podjetja, ki smo jih zaprosili za pomoč, so se prijazno odzvala in ii.un pomagala z denarjem ali stvarmi. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujemo Ljubljanski banki, Leku, Velani, Gorenju, Palomi, Ljubljanskemu sejmu, Krki - farma, Koleksu, Stolu Kamnik, Ve-Giin še posebej vllldi Republike Slovenije,	•	•
Zbrali smo več ponudb za izvajalce del, nato pa seje začelo zares. Ko 1 so mojstri prišli, vse razbili in umazali, je nasmeh sprva zginil z naših
Dr. Peter
Vencelj
odpira
prenovljeni
Slovenski
dom
obrazov. Toda po krajšem zastoju, je šlo spet vse gladko. Delavci so odšli, prišli pa so starejši člani društva in s svojimi rokami dali prenovljenemu Slovenskemu domu končni lesk. Velika Prešernova dvorana, klub Moja dežela, knjižnica, sanitarije in vhod so bili pripravljeni, da sprejmejo člane po poletnih počitnicah.
Do siovesne otvoritve sta ostala še slaba dva mesca, v tem času pa smo kupili nujno tehnično opremo, ozvočenje, scensko razsvetljavo, video kamero...
Želeli smo si, da bi bila otvoritev - tako, kot se spodobi - kar se le da slovesna. Ko smo malo pobrskali po arhivu, smo na naše veliko veselje ngotovili, da naše društvo deluje že okroglih 65 let. Zbrali smo vse dokumente, arhivsko gradivo, slike, izrezke iz časopisov in pripravili razstavo ob 65. obletnici ustanovitve Kultumo-prosvelnega društva Slovenski dom v Zagrebu.
Povabili smo visoke goste iz Slovenije in Hrvaške, prijatelje, člane in znance, da bi skupaj proslavili visoki jubilej in odprli prenovljeni dom.
Privoščili smo si šampanjec in veliko torto za rojstni dat! pa tudi vinca ni manjkalo. Skupina "Prijatelji" iz Novega mesta nas je zabavala do jutra - na "radost" vseh sosedov.	Darko SONC
SLOVENSKI DOM
m	NAS DRUGI DOM
NAŠA KNJIŽNICA
KNIIG VELIKO, BRALCEV VSE MANI
Zagrebški Slovenci so že takoj po ustanovitvi Narodne knjižnice in čitalnice (Nakiča) pokazali veliko zanimanje za pisano slovensko besedo. Zato ne preseneča, da v zapisniku z Nakičeve prve redne seje februarja 1.1930 piše: "Knjižničarje glavna oseba v društvu, zato mora biti cel mož in vedno na razpolago či-tateljem".
UČIMO SE SLOVENSCINE:
V
V	se
. se se je začelo s 150 knjigami, ki so jih Nakiču podarili njegovi ustanovitelji in časnik Jutro iz Ljubljane. Število knjižnega gradiva seje močno povečalo pojodkupu osebne knjižnice nekdanjega brežiškega župana.
Septembra (. 1930 je bilo v knjižnici že 1.027 knjig, naslednje leto jih je bilo 2.265,1. 1932 že 2.600, pred U. svetovno vojno pa je bilo knjig že 3.496.
Med H. svetovno vojno se je izgubilo okoli 900 knjig, hkrati pa se je nabralo nekaj novih, tako da se je v prvem povojnem letu število knjig povzpelo na skoraj 3 tisoč.
Danes ima jmjižnica približno 5.000 knj ig, ki so že od 1. 1974 katalo-gizirane po modernem knjižničnem sistemu.
Število se spreminja zaradi odpisa nekaterih knjig in pa zaradi na novo podarjenih knjig, Z nakupom novih naslovov se društvo ne more pohvaliti, Prav tako se ne more pohvaliti s številom članov, ki si knjige sposojajo.
Kje so tisti časi, ko je Število bralcev skokovito naraščalo! V začetku i. 1931, recimo, je v knjižnico redno hodilo 54 ljudi, na koncu leta pa že 322. V povprečju so prebrali vsak 10 knjig, najbolj pridna bralka med njimi pa celo 70. Lep primer je tudi 1.1950., ko je imela knjižnica že 3728 knjig in 514 bralcev, ki so si v letu dni sposodili 1.541 knjig.
In kje so vzroki za to, da člani Slovenskega doma vse manj zahajajo v knjižnico? Eden med njim: je morda ta, da prevladujejo naslovi, ki sodijo v slovensko knjižno dediičino in ki imajo predvsem zgodovinsko vrednost, ne pridružujejo pa se jim dela sodobnih slovenskih književnikov in sveže izdaje sodobnega slovenskega založništva. Silvin JERMAN
NASI PEVSKI ZBORI:
PREPEVAMO, DA 1E KAJ!
jSfovenski pevski zbori v Zagrebu delujejo tako dolgo, kot se združujejo Slovenci. Že!. 1930 so bili organizirani mešani, moški in ženski zbor. Pozneje je nekaj časa deloval tudi oktet. Najdaljšo zgodovino - z nekaj kratkimi prekinitvami - ima mešani zbor, ki deluje še danes.
Zbori so sprva nastopali le na prireditvah, kijih je pripravljalo slovensko društvo, sčasoma pa so se začeli predstavljati tudi širši javnosti. Kronike iz petdesetih let beležijo številne nastope izven Zagreba in po slovenskih krajih, v šestdesetih letih pa zasledimo tudi vokalne koncerte, ki jih je pevski zbor Slovenski dom prireji v Glasbenem zavodu v Zagrebu,
Trenutno člani in članice Slovenskega doma pojejo v treh zborih.
Mešanega z 28 pevci in ženskega s 40 pevkami (oba se imenujeta kar Slovenski dom), vodi glasbeni pedagog, skladatelj in dirigent Petar Kutnjak. Mešani pevski zbor duhovne sekcije A. M. Slomšek pa vodi skladatelj, dirigent in prof. Vinko Glasnovič.
Marijan HORN
Is <si
I-fe
ZANIMANJE ZA TEČAJ
^vamisel o pouku slovenščine za naše člane seje porodila takoj po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, uresničevati pa smo jo začeli L 1992. Tečaj slovenskega jezika je najprej zelo kratek čas vodila Nevenka Bratec, za njo je prišla Matjana Požun-Milekič, 1. 1993 je tečajnike prevzela Milojka Jakomin, od jeseni 1. 1994 pa slovenski jezik poučuje Marija Cmkovic.
Zanimanje za tečaj slovenskega jezika nenehno narašča in to ne samo med zagrebškimi Slovenci, ki bi radi osvežili znanje materinščine, ampak tudi med Zagrebčani, ki se prvič odločajo za učenje slovenščine. Tečaj za začetnike trenutno obiskuje 34 naših članov, v nadaljevalnem pa jih je 15.	i/T.;
0 UČENJU
SLOVENSKEGA JEZIKA
Ijs ta 1992 meje poklicala Melita Steiner iz slovenskega Ministrstva za šolstvo in šport in me povabila, naj za nekaj časa prevzamem delovno mesto učitelja slovenskega dopolnilnega pouka v Zagrebu. Po eni strani sem se povabila razveselila, hkrati pa sem se tudi ustrašila težav, ki so mi grozile, Kdo bo obiskoval pouk slovenščine v tistih težkih, skoraj vojnih časih? Kako me bodo ljudje sprejeli'? Jih bom znala pritegniti? Dvomi pa so se razpršili že prvi dan, ko sem stopila mednje. Najprej me je sprejelo vodstvo kluba, nato pa sem se srečala s svojimi učenci - starejšimi in mlajšimi. Sprva je bil obisk tako velik, da sem morala oblikovati kar 2 skupini, ki sta se srečevali dvakrat na teden, kasneje pa seje število tečajnikov zmanjšalo, tako da jih je bilo približno 15.
Pri pouku sem si pomagala na različne načine, saj nismo imeli ustreznih učbenikov. Pripravljala sem učne lističe, spremljala razvoj posameznikov, saj je bilo znanje precej revno, veliko smo prebirali slovenske revije in včasih prisluhnili slovenski pesmi, pa tudi sami zapeli. Moji učenci so bili večinoma odrasli, visokoizobraženi ljudje, od katerih sem se tudi sama mnogo naučila in ki sem jim še danes globoko hvaležna za topel sprejem in sodelovanje, še danes zaide na moj naslov kakšna razglednica iz Zagreba in vesela sem vsakega telefonskega razgovora.
Z mojo skupino sem opravila tudi izlet na Svete gore, učenci pa so mi razkazali Zagreb in mi predstavili lepote svoje domovine.
Klub sem zapustila s prijetnim občutkom, da se njegovo delo prijetno razvija in da duh slovenstva ne bo izumrl.
Marjana POŽUN-MILEKIČ Mešani pevski zbor Slovenskega doma, oktober 1996
SSL
JSa « •
rs m
■ V t i
DUHOVNA SEKCIJA
PRI NAS V GOSTEH
MAŠE V
SLOVENSKEM
JEZIKU
I^red drugo svetovno vojno je bilo v Zagrebu več slovenskih društev. Tedanji Slovenski dom je vključeval predvsem slovenske intelektualce, Slomškovo prosvetno društvo, ki so ga vodili slovenski duhovniki, pa je s svojo dejavnostjo skušalo Slovencem olajšati težave pri vključevanju v novo okolje. V cerkvici sv.Ro-ka blizu Britanskega trga so lahko sodelovali pri slovenskih mašah, srečevali so se z rojaki, z vključitvijo v pevski zbor ali dramsko skupino so ostali dalj časa povezani s slovensko kulturo. Delovanje tega društva je bnalu po koncu druge svetovne vojne prenehalo in tudi slovenske maše so ponehale.
Ko so še v Jugoslaviji razmere postale toliko demokratične, daje bilo mogoče v večji meri tudi v praksi uveljavljati svobodo veroizpovedi, ki je bila zapisana v ustavi, se je I. ¡990 takratna tajnica slovenskega društva Vera Dugic ob podpori predsednika Bogdana Rupnika začela dogovarjati za ponovno uvedbo slovenskih maš v Zagrebu. Ta dogovarjanja so bila težavna, polna nerazumevanj in nasprotovanj. Treba je bilo poskrbeti tudi za pelje v cerkvi: v začetku namreč ni bilo ne dirigenta ne not za cerkvene pesmi. Končno se je vse uredilo in 19. maja 1991 je imel po dolgoletnem premoru prvo slovensko mašo g. Janez Rihar iz Ljubljane, ravnatelj Katoliškega središča za Slovence po svetu.
Ker je cerkvica sv. Roka zlasti pozimi težje dostopna, smo prosili za gostoljubje v ccrkvi sv. Martina, 1.1992 pa smo se preselili v cerkev trpečega Jezusa na Jela-čičevom trgu. Po maši smo začeli organizirati družabna srečanja s petjem in sproščenim klepetom. Ob praznikih imajo ta srečanja tudi duhovno, kulturno vsebino.
Slovenske maše so bile najprej enkrat na mesec, ko je jeseni L 1991 skrb zanje prevzel g. Andrej Urbane], lazarist v Vrapčah, pa so bile vsakih 11 dni, s počitniškim premorom julija in avgusta. Ko je g. Andrej Urbancl decembra I. 1995 odšel v Slovenijo, sta skrb za te maše prevzeli bližnji dekaniji v Sloveniji: leskovška in videmska. Sedaj se duhovniki menjajo, kar verniki lepo sprejemajo, še posebej, če pride duhovnik iz njihovega rojstnega kraja.
Duhovna sekcija A. M, Slomšek deluje znotraj KPD Slovenski dom, vodi pa jo Slavica Horjak, ki to delo opravlja nadvse požrtvovalno.
Martina KOMAN
NEKDANJI ŠTUDENTI 0DUJAL1 SPOMINE
vrsto let smo se nekdanji študenti Zagrebške univerze in nekdanji člani Slovenskega študentskega kluba pogovarjali, da bi bilo lepo, če bi obiskali prizorišče mladostnih doživetij, ki so se porajala predvsem v Slovenskem domu, po Zagreta in okolici pa se razpredala kot pajkova mreža, v kateri so obvisela gledališča, gostilne, izleti, zimska plavalna tekmovanja, bracovanja in neštete neumnosti, kol bi rekli učeni pedagogi. V petdesetih letih je veliko naših študentov sodelovalo v dramski sekciji Slovenskega doma, ki jo je vodil sloviti slovenski igralec in režiser Hinko Nučič, pa v pevskem zboru in drugih dejavnostih, ki so bogatila ziai vsakdan. V Slovenskem domu smo imeli najprej študentsko sekcijo, v začetku šestdesetih let pa smo ustanovili Slovenski študentski klub.
Po vrnitvi v domovino smo se nekajkrat sestali v Mariboru in se poveselili ob obujanju spominov na najljepša leta našega življenja. Vas čas je v nas tlela želja, da bi podoživeli preteklost tam, kjer smo jo nekoč doživljali kot sedanjost. Ko smo po dogovoru s predsednikom Slovenskega doma konec letošnjega oktobra to željo uresničili, nas je presenetil izredno prisrčen sprejem, ki so nam ga v Slovenskem domu priredili naši nekdanji člani, znanci in prijatelji. Kratek sprehod po mestu je osvežil spomine, pri kosilu v lokalu, kjer smo se nekoč večkrat poveselili, pa je že zadišalo po vzdušju naših slovitih bnicovanj, posebej to je tolega Ervin priviekel na piano simbol krokarskega zbora - nagačenega krokaija, ki je previharil mnogo viharjev in bil celo dvakrat obglavljen s sablja okrutnih "bruc-majotjev",
Ko smo se prod večeiu odpravili domov, nekateri z vlakom, nekateri z avtobusom, smo sklenili, da bomo ohraniti obnovljene stike s Slovenskim domom in po možnosti pogosteje obiskali naš nekdanji dragi domin Zagreb. Rado POTOČNIK
Slovenski zunanji minister Davorin Kračun je med svojim prvim uradnim obiskom v Zagrebu, 25. oktobra letos, po sestanku s hrvaškim predsednikom Franjom Tudmanom in hrvaškim kolegom Matejem Gra-ničem obiskal tudi Slovenski dom.
M	Dr. Davorin Kračun se včlanjuje v Slu venski dom
inistra Kračuna s sodelavci ter hrvaškega veleposlanika v Ljubljani Miljenka Žagarja in slovenskega veleposlanika v Zagrebu Matijo Malešiča je v imenu 7.500 Slovencev, ki živijo v hrvaškem glavnem mestu, pozdravil podpredsednik Kullumo-prosvetnega društva Slovenski dom Franc Strašek. Slrašek je spomnil, da je bil Slovenski dom ustanovljen 1. 1929, in sicer z namenom, da bi ohranil in negoval slovensko indenlileto, slovenski jezik, slovenska kulturna dediščina in ljubezen do slovenske domovine. Vse ta so - kot se je izrazil - "temelji, ki še danes povezujejo Slovence na Hrvaškem." Med prednostnimi nalogami Slovenskega doma je Slrašek omenil pripravo časopisa v slovenskem jeziku in izdelavo imenika zagrebških Slovencev.
Predsednika slovenskih društev Bazovica z Reke in Triglav iz Splita, Vinko Žibert in Boštjan Kordiš sta ministra Kračuna opozorila na nekaj problemov, s katerimi se srečujejo Slovenci na Hrvaškem. Tu je recimo problem ljudi slovenskega porekla, ki že dolgo vrsto let živijo na Hrvaškem in bi radi imeli tudi slovensko državljanstvo. Njihove zahteve so po Kordiševih besedah zelo pogosto zavrnjene, ali pa se rešujejo zelo počasi. Kordiš je poudaril, da si veliko Slovencev na Hrvaškem slovensko državljanstvo želi zaradi čustvenih in ne ekonomskih pobud. Vinko Žibert pa je posebej opozoril, da bi Slovenci, ki živijo na Reki in v hrvaškem Primorju, radi spremljali program slovenske radiotetevizije, da pa ustreznih oddajnikov, ki bi to omogočili, za zdaj ni,
Minister Kračun je dejal, da je slovenska država vselej na voljo Slovencem, ki živijo izven domovine in izrazil prepričanje, da so na Hrvaškem naklonjeni Slovencem, ki so njeni državljani in ki tu živijo in delajo."Ko ustvarjamo ozračje zaupanja med Hrvaško in Slovenijo, vaše organizacije, ki združujejo Slovence na Hrvaškem, igrajo vlogo mostov, ki povezujejo dve državi," je dejal minister Kračun in obljubil pomoč pri reševanju konkretni li problemov. Ob koncu obiska se je minister Kračun včlanil v Kultumo-prosvetno drušlvo Slovenski dom in poravnal letošnjo članarino.
Ines LOVRIČ
Z ZUNANJIM MINISTROM O NAČRTIH IN
PRI NAS V GOSTEH
i^gri/.
Sprehod po -agrebaSkih ulicah
VSE POTI
SE PRIČNEJO
IN KONČAIO
NA DOMAČEM
PRAGU
Med najpomembnejšimi nalogami društva Slovenski dom, je seznanjanje slovenske javnosti ne le z dejavnostjo društva, ampak tudi s problemi Slovencev, ki živijo na HrvaŠkem in posebej v Zagreb«.
^lovemu vodstvu Slovenskega doma seje prva prava priložnost za to ponudila junija 1. 1994, ko je,slovenski predsednik Milan Kučan obiskal HrvaŠko. Predsednik Kučan je tedaj z veseljem sprejel vabilo, da obišče tudi Slovenski dom,
Ko je 7. julija predsednik slovenske države s sodelavci in v spremstvu veleposlanika Matije Malešiča prispel pred Slovenski dom, so ga na ulici številni Zagrebčani pozdravili s ploskanjem, Dobrodošlico mu je s šopkom rož in s poljubčkom prva zaželela naša članica Mira Bahun, na vhodu v dvorano Prešeren pa je predsedniku Kučanu s kruhom in soljo postregla Jasna Nemec, kije bila za to priložnost oblečena v slovensko nošo,
Predsednik ni želel sedeti na čelu mize. na mestu, ki smo ga posebej pripravili zanj, in ta poteza je nemudoma sprostila vzdušje in odgnala tremo. Po pozdravnih govorih je predsednik skoraj z vsemi člani spregovoril vsaj kako besedo, nazadnje pa se včlanil v naše društvo in plačal članarino za več let naprej. Predsedniku je naš priznani umetnik Vasilije Josip Jordan podaril svojo sliko, naš izvedenec za alternativne načine zdravljenja Silvester Fišter pa svojo napravo za masažo, ki jo je seveda Se prej preizkusil na predsednikovem hrbtu.
Predsednik Milan Kučan je v spominsko knjigo cenjenih gostov vpisal naslednje besede: "Vse poti se pričnejo in končajo na domačem pragu".
Po končanem obisku Slovenskega doma smo na željo predsednika Kučana in v "veselje" varnostnikov odšli peš do Evropskega doma v središču mesta in se po lepem vremenu sprehodili po Trgu bana Jelačiča. Ko smo prišli do vodometa Mandu-ševac, sem predsedniku posodil kuno, da je lahko skupaj z nami v vodo vrgel kovanec za srečo. Kaj smo si takrat zaželeli, naj ostane skrivnost.
Leto dni pozneje, v začetku junija 1. 1995 nas je obiskal dr. Ivan Kristan, predsednik Državnega sveta Slovenije. Ta obisk je potekal bolj poslovno, saj smo gosta iz Ljubljane uradno seznanili s problemi, ki nas "tiščijo", to pa so denar, državljanstva, obnova knjižnice....V zvezi z obnovo knjižničnega fonda je dr. Kristan obljubil, da nam bo kolikor se le da pomagal pri slovenskih založnikih.
Slovenski dom so v zadnjem obdobju obiskali še mnogi drugi pomembni Slovcn-ci, med njimi predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle, predsednik parlamentarnega odbora za gospodarstvo Feri Horvat....
Zelo smo veseli in zadovoljni, ker politiki, gospodarstveniki in drugi ugledni in vplivni Slovenci, ki prihajajo v Zagreb, kažejo čedalje več zanimanja za nas, za naše društvo in za življenje svojih rojakov na drugi strani meje nasploh, ker naš drugi dom postaja nekakšno nujno postajališče za ugledne obiskovalce iz Slovenije. - Darko ŠONC
SREDE S VELEPOSLANIKI
T
J. akoj po osamosvojitvi HrvaŠke so se v Zagrebu pojavile pobude za ustanovitev društev prijateljstva z drugimi državami. Med prvimi je nastalo Društvo hrvaško-slovenskega prijateljstva. Na ustanovno skupščino v zagrebški "Slarogradski vječmcl" so prišli številni ugledni predstavniki hrvaškega političnega in javnega življenja in lak veličasten začetek je obetal lepo prihodnost. Žal se je društvo, ki bi moralo biti eno najbolj dejavnih in najbolj pomembnih za nas, Slovence v Zagrebu, zaprlo vase. Ko sd stiki z njim zamrli, se je rodila zamisel o povezovanju z drugimi podobnimi društvi, ki delujejo na Hrvaškem. Povezali smo se s Koordinacijo hrvaških društev prijateljstva in začeli skupaj pripravljati predavanja veleposlanikov držav, ki imajo na Hrvaškem društva prijateljstva.
Junija lani smo recimo pripravili srečanje s poljskim veleposlanikom Wieslawom Walkijeviczom, ki jc govoril o Poljski, Hrvaški in Sloveniji v prostoru in času. Hkrati smo odprli razstavo fotografij Poljska danes. Walkijevicz, ki je veliki ljubitelj Krleže in zlasti Balad Petrice Kerempuha, je govoril v odlični hrvaščini.
Predavanje ameriškega pa počitnicah smo že takoj v veleposlanika	septembru gostili slovaškega velepo-
P. W. Gulbrailliil	slanika Matuša Ktičero, naslednji
mesce pa jc zelo zanimivo predavanje z video-posnetki pripravil kitajski veleposlanik Xie Xiqin. Sledila so srečanja z veleposlaniki Turčije Dar^alom Batibayem, Ukrajine Anatolijem Sostakom, Makedonije Ljiljano Naumovsko in Bolgarije Ljubčom Troharovim. Zelo odmevno je bilo gostovanje avstrijskega veleposlanika Andreasa Berlakovicha, ki ni le zanimiv sogovornik in velik prijatelj Hrvaške in Slovenije, ampak tudi sijajen umetnik. Razstavil je prek 30 slik v nenavadni tehniki, ki so med navzočimi vzbudile veliko pozornost.
Pred koncem "sezone" nas je obiskal Se ruski veleposlanik Leonid Vladimirovič Kerestedžijanc. Zanimanje za to srečanje je bilo tako veliko, da je bila naša prostrana dvorana premajhna za vse, ki so se nam želeli pridružiti. Ker so bila vprašanja, postavljena gospodu Kerestedijancu zelo odkrita in neposredna, je bilo vzdušje v dvorani precej segrelo.
Na predvečer volitev v Bosni in Hercegovini smo pripravili srečanje z veleposlanikom Kasimom Tmko, ki je govoril o koncu vojne, o začetkih novega sodelovanja med tremi narodi in o prihodnosti Bosne in Hercegovine.
Oktobra letos nas je z življenjem v svoji državi seznanil tudi gost iz Afrike, veleposlanik Sudana, Šalah Muhamed Ali.
Posebej smo bili veseli, ko nas je novembra, po dolgotrajnem usklajevanju, končno obiskal ameriški veleposlanik Peter W. Gal-braiih. Tudi tokrai naša dvorana ni mogla sprejeli vseh, ki so želeli prisluhniti njegovemu predavanju .
Na predavanja v Slovenskem domu, ki jih tradicionalno prirejamo ob sredah, prihajajo tudi najuglednejši prcdsiavniki javnega, političnega, diplomatskega in kulturnega življenja v Zagrebu. To je dober in zelo uspešen način promoviranja Slovenskega doma ne samo v Zagrebu in na Hrvaškem, ampak tudi v državah, iz katerih prihajajo gostujoči veleposlaniki. Taka dejavnost pa koristi ne samo Slovenskemu domu, ampak tudi Republiki Sloveniji.
Darko ŠONC
POGOVARJALI SMO SE
VELEPOSLANIK REPUBLIKE SLOVENIJE V ZAGREBU MATIJA MALEŠIČ:
KULTURNO SODELOVANJE JE LAHKO ZA ZGLED
Kot prvi veleposlanik Republike Slovenije v Zagrebu ste na Hrvaško prišli v času, ko so se morali tukajšnji Slovenci soočiti z novimi okoliščinami, s tem, da živijo v novi državi in da jih od domovine loči državna meja.
-Veleposlaništvo seje te v začetku povezalo z vsemi tremi slovenskimi društvi na Hrvaškem, ki so odigrala zares pomembno vlogo. Dejstvo, da so se po osamosvojitvi obeh držav znašli v posvem novem položaju, je bila za Slovence močna vzpodbuda, da se še tesneje povežejo v svoja društva in da prek njih rešujejo nekatera statusna vprašanja. V začetku sla bili recimo v ospredju vprašanje dvojnega državljanstva in vprašanje socialne varnosti. Posebnost na Hrvaškem je namreč bila, da so bile vse socialne pravice povezane z ureditvijo statusa in kdor ni imel državljanstva, ni mogel dobiti pokojnine, podpore, stanovanja in tako dalje. In ravno skozi reševanje teh zadev so se stiki veleposlaniš-Iva s slovenskimi društvi močno okrepili. Ko sem septembra leta 92 prišel v Zagreb, sem želel, da bi njihovo dejavnost ustrezno denarno podprli. To mi je ob pomoči pristojnih minis-Irstev tudi uspelo, tako da imajo poleg denarja, ki ga zagotavlja hrvaška država, tudi s slovenske strani zagotovljen trajen vir sredstev. Vedeli smo tudi, da na HrvaŠkem po zadnjem popisu živi 23 800 Slovencev in da smo jim dolžni nuditi vsaj konzularne usluge, že v začetku smo uvedli konzularne dneve v Splitu in na Reki, V Splitu imamo zdaj generalni konzulat, na Reki pa - v prostorih tamkajšnjega slovenskega društva - redne konzularne ure. Pomembno je. da so vsa tri slovenska društva zelo dejavna, zlasti na kulturnem področju. To in pa dejstvo, da prek njih urejamo tudi nekatere druge zadeve, je brez dvoma še utrdilo njihov položaj v hrvaški javnosti.
Ta položaj utrjujejo tudi ugledni posamezniki.
-	Izredno veliko Slovencev na Hrvaškem je ca zelo uglednih družbenih položajih. Slovenci so bili dekani umetnostnih akademij, Slovenci so člani Akademije znanosti in umetnosti, tu je kopica zelo cenjenih pravnikov, inženirjev, zdravnikov, farmacevtov, razumnikov in strokovnjakov vseh vrst. Redko kje bi naleteli na tako intelektualno sestavo slovenske kolonije, na tako velik vpliv Slovencev na kulturno, intelektualno in družabna življenje kakšnega evropskega mesta.
Pred (asom so Slovenci še strnili vrste in vsa tri slovenska društva povezali v Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem.
-	Ta korak je izjemno pomemben, saj so društva s tem našla način, da se v imenu Slovencev pojavljajo na sestankih rezličnih koordinacij za manjšine na Hrvaškem. Navsezadnje so se jim s tem še bolj odprla vrata v hrvaški medijski prostor,
Slovenci na Hrvaškem niso politično organizirani, kur pa ne pomeni, da so ravnodušni do tukajšnjega političnega dogajanja. Kako komentirate zahteve, da bi tudi Slovenci dobili svoj poslanski sedež v Saboru.
-	Vse slovenske organizacije na Hrvaškem so kulturno-prosvetna društva in so ustanovljena predvsem zato, da bi ohranjala kulturno identiteto Slovencev. Tu torej nimamo opravka s političnimi organizacijami. Se pa - upoštevajoč hrvaško zakonodajo - postavlja vprašanje, ali imajo Slovenci in njihove organizacije pravico tudi politično nastopati. Na Hrvaškem to vprašanje ureja Ustavni zakon o človekovih pravicah in svoboščinaft in o pravicah etničnih in narodnostnih skupnosti ali manjšin in že sa-
mo ime zakona pove, da je meja med etničnimi in narodnostnimi skupnostmi ter manjšinami zabrisana. Zato se je ob volitvah med Slovenci vselej postavljalo vprašanje, zakaj pa mi ne nastopamo, kje je tu naše mesto. Večkrat sem jim povedal, da naj se - če želijo in če imajo kandidate - ustrezno organizirajo. Kolikor poznam Ustavni zakon, bi bilo tudi takšno, politično povezovanje možno. Na koncu koncev so Slovenci po številčnosti na drugem ali tretjem mestu na Hrvaškem.
Kot manjšina ali narodnostna skupnost?
-	Rekel bi, da kot narodnostna skupnost, vendar znova opozarjam, da se v zakonodaji pojma "manjšina" in "skupnost" prekrivata. Treba pa je vedeti še to, da imajo na Hrvaškem v političnem smislu poseben položaj samo tiste etnične in narodnostne manjšine, ki imajo več kot 8-odstotni delež v prebivalstvu. To določilo pa se začasno, do novega popisa prebivalstva v Republiki Hrvaški ne uporablja.
Slovcnci na Hrvaškem se nemalokrat počutijo, kol da ne bi živeli v zamejstvu, ampak na drugi celini: televizijski in radijski signal dosežeta le severno Hrvaško, slovenskega tiska praktično ni.
-	Na to nenehno opozarjam! Medtem ko na zagrebško območje še seže RTV-signal, so v Splitu in na Reki v tem smislu medijsko povsem odrezani od domovine. Seveda pa je tu treba upoštevati tudi načelo reciprocitete, Verjetno se spomnite, kako jena Hrvaškem odmevala odločitev o prenehanju oddajanja HTV programa v Sloveniji. Res je tudi, da na Hrvaškem zelo težko pridemo do slovenskega tiska, zaradi česar smo že nekajkrat posredovali, še tisti časopisi, ki nas dosežejo, prihajajo z zamudo in očitno gre za velike probleme z distribucijo. Zanimivo pa je, da je v nasprotni smeri čisto drugače: v Sloveniji je mogoče redno dobiti praktično ves hrvaški tisk. Najbrž tudi zato, ker so hrvaški časniki zadržali svoje bralstvo v Sloveniji.
Slovenci na Hrvaškem se bojijo političnih nesoglasij med vladama v Ljubljani in Zagrebu, saj ohlajeno ozračje in napetosti občutijo v vsakdanjem življenju.
-	Ce beremo različne ankete o priljubljenosti in nepriljubljenDsti Slovencev na Hrvaškem ali Hrvatov na Slovenskem, občutek resnično ni prijeten. Tudi zato si želimo, da bi čim bolj uredili meddržavne odnose, žalostno je, da morajo nesoglasja na svoji koži občutiti "majhni ljudje", recimo upokojenci. Ravno zato sem se vedno zavzemal, da najprej rešimo vprašanja, ki so za ljudi življenjskega pomena, to pa so poleg pokojnin, še socialna varnost, dvojna državljanstva... Je že res, da sta Slovenija in Hrvaška dve samostojni državi, ki ju loči državna meja, vendar to samo po sebi ne bi smelo v odnose
	AmmT	
POGOVARJALI SMO SE		
vnašati le nekaj slabega. Prizadevati bi si morali za novo kvaliteto vtodnosih in izkoristiti možnost, da se popolnoma samostojno, brez kakršnega koli pokroviteljstva od zunaj, sporazumetno o vseh pomembnih zadevah, da - z eno besedo - sami določimo natančna pravila igre.
Viasih se zdi, da Slovenija in HrvaŠka v petletni zgodovini meddržavnih odnosov nista postorili toliko, kolikor bi lahko, da se nesoglasja zgolj poglabljajo in da se starim problemom, ki se ne rešujejo, pridružujejo novi.
-	Velikokrat vtis vara. Ko smo živeli v skupni državi, nekaterih problemov pač ni bilo. Za upokojence so recimo veljala v obeh tedanjih republikah, v vsej nekdanji skupni državi enaka pravila. Zdaj rešujemo ne samo vprašanja, ki so posledica nekdanjega skupnega življenja, ampak se moramo prvič v naši skupni zgodovini natančno dogovoriti tudi o vseh tistih zadevah, ki jih med seboj urejajo vse neodvisne države. Težava je v tem, daje teh vprašanj - od meje in konvencije o socialnem zavarovanju, do maloobmejnega prometa in premoženja, izredno veliko. Zato bi bilo prav, če bi čim prej rešili vse, kar lahko, in da tiste probleme, ki so težje rešljivi, odložimo na poznejši čas. Pričakovanja, da bomo z nekaj sestanki rešili prav vsa vprašanja, niso realna.	,
Ponavadi se kol drugo najbolj sporno vprašanje - takoj po meji na morju - omenja Ljubljanska banka. Med njenimi varčevalci na Hrvaškem, ki zaman čakajo na izplačilo starih deviznih vlog, je veliko Slovencev.
-	To je eno od najtežjih odprtih vprašanj iz svežnja premoženjskih odnosov. Gre za posledico skupnega režima deviznega varčevanja v nekdanji državi. Dejstvo je, da so mnogi varčevalci, med njimi številni Slovenci, želeli tudi po osamosvojitvi ostati zvesti Ljubljanski banki. Toda, ko govorimo o tem problemu, moramo ločiti med tistimi varčevalci, ki so svoje devizne vloge pustili v zagrebški podružnici Ljubljanske banke, in tistimi, ki so jih prenesli na hrvaške banke, Prvi del je lažje rešljiv in bi ga lahko rešili razmeroma hitro, če ga hrvaška stran ne bi vezala na drugi, prenešeni del deviznih vlog, ki predstavlja dve tretjini celotne vsote. Prenos deviznih vlog varčevalcev je bil prostovoljen in ga je hrvaška država dovoljevala. Zato prenesenih vlog ne moremo reševati na enak način, kot tiste vloge, ki so jih varčevalci zaupali Ljubljanski banki - podružnici Zagreb.
Znano je vaše stališče, da se slovensko-hrvaški odnosi zgledno razvijajo vsaj na enem področju - to je v kulturi.
-	Večkrat sem dejal, da bi bilo kulturno sodelovanje lahko za zgled. Samo v zadnjem obdobju smo recimo v Zagrebu gostili imenitne slovenske stvaritve in umetnike - od primadone Marjane Lipovšek do razstave Vtis obilja. Januarja prihaja slovenska fdharmonija. Po drugi strani hrvaški umetniki gostujejo v Slovenijo. Tu je tudi sodelovanje med obema Akademijama znanosti in umetnosti. Tuje skupna izdaja Biblioteke Val-vasoriane; kot je znano, celotno Valvazorjevo zapuščino hrani Kaptol.
Bogat program izvajajo tudi vsa tri slovenska draštva, Zdi pa se, da seje tudi na ravni meddržavnega dogovarjanja v zadnjem času marsikaj premaknilo: potekala so dogovarjanja o socialnih vprašanjih, o urejanju prostora, o določanju meja, o sodelovanju v znanosti in kulturi. Nekatere zadeve so se premaknile do te mere, da bi jih lahko že kmalu zaokrožili s podpisom sporazumov.
Ilinka TODOROVSKI
NAJZVESTEJŠA ČLANICA SLOVENSKEGA DOMA PAVLINA JERIČ:
Matija Malešič (11.2,1933) je v javno in politično življenje vstopil na Štajerskem, kjer je bil od 1. 1969-75 direktor Regionalnega zavoda za zdravstveno varstvo v Mariboru, od 1. 1975-82 pa glavni direktor mariborske Splošne bolnice. L. 1986 je bil izvoljen v mariborsko mestno skupščino, kjer je bil najprej podpredsednik, zadnje leto pa tudi predsednik Skupščine mesta Maribor. Po prvih svobodnih volitvah v Sloveniji 1. 1990 je postal podpredsednik slovenske vlade, zadolžen za družbene dejavnosti. To dolžnost je opravljal do spomladi I. 1992, jeseni istega leta pa je postal prvi veleposlanik Republike Slovenije v Zagrebu. Nikoli ni bil dan nobene politične stranke.
Najstarejša članica Slovenskega doma (po stažu in ne po letih!!!) je Pavlina Jerič, ki društvu ostaja zvesta že polnih 66 let.
N.
Pavlina Jerič na taboru pevskih zborov v Šentvidu 1.1979 (prva t desne)
fl naključje, da smo se z njo pogovarjali že za prvo številko Novega odmeva: bila je priča mnogim dogodkom in spremembam v zgodovini našega društva, za nas pa je posebej zanimivo ta, da je še vedno dejavna v pevskem zboru in v duhovni sekciji ter da še dandanes govori čisto slovenščino, brez naglasa.
Biia jc rojena 5. decembra leta 1909 v vasi Bučka na Dolenjskem, med Škocijanom in Dolenjskimi Toplicami. Že kol mlado dekle je prepevala v cerkvi, kjer je deloval velik glasbeni pedagog in skladatelj Blaž Amič. Njegov duh jo spremlja celo življenje: še dan,is zna peti njegove pesmi, ki so najlepše, kar jih je kdaj slišala, škoda bi bilo, če bi šle v pozabo.
S šestnajstimi leti je pnšia v Zavod Sv. Stanislava oziroma v škofove zavode nad Ljubljano. Tam se je učila kuhati in streči. Pozneje je prišla k sestri v Zagreb, kjer se je najprej zaposlila v tovarni Badel, nato pa v Dekorju.
Tu je spoznala svojega bodočega moža. Bruna Jeriča, Slovenca iz Trsta, ki se je v Zagrebu ukvarjal s trgovino.
Pavlina Jerič se je že 1. 1930 včlanila v Narodno knjižnico in čitalnico. V knjigo članov je vpisana pod številko 71. Pela je pri Nakičevem pevskem zboru, nato pa nekaj časa tudi v pevskem zboru Slomškovega prosvetnega društva. Po drugi svetovni vojni se je znova vpisala v Slovenski dom in pela v njegovem pevskem zboru, ki ga je najprej vodil dirigent Lisac, pozneje pa so bili na njegovem čelu še profesorji Frilz in Rajter, Danilo Danev, Janko Jezovšek in tako naprej. Galsbeno življenje je bilo posebej razgibano med led 1955-60, ko je profesor Danev vodil moški študentski, ženski in mešani zbor. Ta čas sta glasbena dejavnost in ustvarjalnost slovenskega draštva dosegla vrhunec. Skorajda vsak mesec je zbor nasotpii na samostojnih koncertih v Glasbenem zavodu v Zagrebu, v Karlovcu, Brežicah, Sevnici, Reki in še kje.
Pavlina Jerič se dobro spominja tudi Hinka Nučiča - dolgoletnega vodilnega človeka Slovenskega doma, ki je s svojo soprogo Viko Podgorsko vodil dramsko sekcijo. Naša najstarejša članica seje preizkusila v dveh dramskih vlogah. in sicer v "Belokranjskih kresovih" in v "Zelenem Jurju". Predstavi sta gostovali v Malem gledališču v Frankopanski ulici. To so bila prijetna in vesela druženja ljudi, ki so se nudili, da bi ohranili slovensko pesem in besedo, da bi Slovenci postali del kulturnega mozaika v svoji drugi domovini.
Ko je Pavlina Jerič ostala sama, je v svoji žalosti iskala moči v naravi in glasbi, ki staji dali zdravja in vitalnosti do današnjih dni. Pomagata ji članstvo v duhovni sekciji Slovenskega doma, ki jo vodita Martina Koman in Slavica Korjak, in petje v zboru A.M. Slomšek, ki mu dirigira Vinko Glasnovic. Pravi, da "brez pesmi ne bi mogla živeU".
Pavlina Jerič bo kmalu napolnila 87 let in se še vedno veseli vsakemu srečanju v Slovenskem domu, kjer ima veliko prijateljev. Želimo ji, da bi jo naše narodne pesmi, ki jih prepevamo brez konca vsak prvi petek v mesecu ob rojstnih dnevnih, spremljale še dolgo. Naj poje z nami, ker - kot pravi sama - brez pesmi ne bi mogla živeti. Naj ji narava in pesem data moči za naprej, da bo še dolgo priča našemu delovanju, da ne zamre naša beseda.
Cvetka MATKO
ŽIVIMO NA HRVAŠKEM
ZVEZA SLOVENSKIH DRUŠTEV NA HRVAŠKEM:
POVEZANI SMO BOU PREPOZNAVNI
Slovenci na Hrvaškem so se vselej dobro samoorganizirali in skrbeli za svojo prepoznavnost. Slovenska društva so ohranjala in razvijala zlasti kulturno identiteto Slovencev. Negovala so prijateljske stike pripadnikov slovenske manjšinjske narodnostne skupnosti z večinskim hrvaškim etničnim okoljem. Po razpadu SFRJ, oziroma po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, pa so se slovenska društva v Republiki Hrvaški dobesedno čez noč znašla v novih političnih okoliščinah.
In prav te okoliščine so hotele, da so se slovenska društva na HrvaŠkem morala začeti ukvarjati 7. novo problematiko.
Seveda imajo "klasične" - kulturne in družabne dejavnosti društev še naprej prednost in so morda celo intenzivnejše, saj so nove državno-politične razmere sprožile nekakšno povečano moralno obveznost do slovenstva. Tu gre predvsem za poskuse uvajanja in utrjevanja slovenskega jezika. Po drugi strani pa tudi slovenska država in njene ustanove kažejo povečano zanimanje za pomoč Slovencem na HrvaŠkem.
Novi pravno-politiini položaj hrvaških Slovencev je pripeljal do ustanovitve Zveze Slovencev na Hrvaškem, ki je združevala slovenska društva na Hrvaškem in ne - kol bi lahko sklepali iz naziva organizacije - Slovencev posamično.
Od svoje ustanovitve 1. 1992 je Zveza Slovencev sodelovala s hrvaško vlado ter z vladnimi in nevladnimi organi in institucijami Republike Slovenije, Na Hrvaškem predstavniki Zveze sodelujejo v saborskem pododboru za etnične in nacionalno skupnosti in manjšine in v vladnem uradu za etnične in nacionalne skupnosti ali manjšine. Zastopanost Zveze v teh organih ni bila nikoli prekinjena.
Toda ime Zveza Slovencev na Hrvaškem ni ustrezalo dejanskem stanju, saj je Zveza združevala izključno že organizirana slovenska društva, ne pa posamezne Slovence no Hrvaškem. Na pobudo delegacije Slovenskega doma je Zveza 19. septembra letos spremenila in dopolnila svoj Statut in se preimenovala v Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem (Savez slovenskih društava u Republici Hrvatskoj). Hkrati je bilo sklenjeno, da se sedež Zveze iz Reke preseli v Zagreb.
Od 1. oktobra je uradni sedež Zveze slovenskih društev na Hrvaškem v Zagrebu, na Masarvkovi ulici 13. Njen predsednik je Darko Šonc, podpredsednik pa Franc Strašek.
Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem sestavljajo Kulturao-prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba. Kultumo-prosvemo društvo Bazovica z
Reke in Kulturno slovensko društvo Triglav iz Splita.
Najvišji organ upravljanja je Skupščina Zveze, ki je sestavljajo po 4 delegata vsake članice. Izvršilne organe Zveze voli Skupščina: predsednika Zveze, podpredsednika Zveze, Svet Zveze in Nadzorni odbor, Vsaka članica (društva) je torej v Zvezi zastopana na enak, delegatski, paritetni način. Vsako novoorganizirano slovensko društvo m Hrvaškem lahko postane dan Zveze pod statutarnimi pogoji, na enak delegatski način zastopanosti, Pomembno je, da vsaka članica Zveze deluje popolnoma sajnostojno.
Pomembna naloga Zveze je, da vzpodbuja in pomaga, po potrebi tudi finančno, pri samoorga-niziranju in ustanovljanju .slovenskih društev na Hrvaškem. Seveda je za ustanavljanje društev najpomembnejše načelo prostovoljnosti.
Zveza slovenskih organizacija je v skladu s statutom nepolitična organizacija, ena njenih osnovnih nalog pa je skril za ohranitev slovenskega jezika, kulture in običajev in slovenske identitete na Hrvaškem nasploh. Seveda pa pomaga tudi pri reševanju različnih spornih zadev, ki obremenjujejo Slovence na Hrvaškem,
In če se na koncu vprašam, kaj je pravzaprav Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, bi se odgovor glasil nekako takole: Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je nova stopnja samoorganiziranosti Slovencev na Hrvaškem. Z njo bomo mogoče pridobili možnost višjega, praktično najvišjega samoza-stopanja v novi državi. Zve za naj bi potemtakem odigrala vsestransko vlogo. V skladu s hrvaško zakonodajo je načelno prav Zveza lahko listi pravni subjekt, ki bi - podobno kot v primeru drugih narodnostnih manjšin - morda po določeni proceduri lahko dobila svojega predstavnika v najvišjem zakonodajnem telesu države, v Saboru Republike Hrvaške. Na to vprašanje smo prvič opozorili leta 1993, ko je Zveza Slovencev predsednika Republike dr. Pranja Tu mana in tedanjega premiera Nikico Valentlža pisno pozvala, naj se izreče o zakonskem položaju Slovencev v hrvaški državi. Kakšen bo položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem v prihodnje, je vprašanje, ki je in bo odvisno od mnogih okoliščin, zdi pa se, da bo marsikaj odvisno tudi od stališča naše matične domovine. Republike Slovenije.
Franc STRAŠEK
KDO POZABLJA NA NAS:
Odkar sta Slovenija in Hrvaška postali samostojni državi, v kioskih in na knjižnih policah na Hrvaškem slovenskega časopisa in knjige v slovenskem jeziku praktično ni več mogoče najti - čeravno nas, Slovencev, ki živimo na Hrvaškem in smo hrvaški državljani, ni nič manj, kot prej. Povrhu pa nam je bolj kot kdajkoli prej potrebna pisana slovenska beseda in informacija o dogajanjih v naši domovini.
.^^igrešamo slovenske dnevne časopise, tednike, politične in zabavne revije, še posebej pa nove knjižne izdaje slovenskih pesnikov in pisateljev. Dnevnik Delo, eden redkih časopisov, ki se dobi v Zagrebu ( pa še to z veliko zamudo), je premalo.
Letos poleti je bila v hrvaških počitniških krajih - seveda zaradi turistov, ne pa zaradi hrvaških Slovencev - ponudba slovenskega tiska neprimerno boljša, kot v glavnemu mestu, a kaj ko so časopisi tudi na hrvaško obalo prihajali celo z dvodnevno zamudo.
Sprašujemo se, zakaj lako?
Ali je zaslužek zares edini motiv za vračanje slovenske besede na hrvaške časopisne in knjižne police?
Pozivamo pristojne slovenske ustanove, da pomagajo prekiniti to jezikovno in informativno blokado, slovenske časopisne hiše, izdajatelje in knjižne založbe, pa, da se odrečejo poslovni politiki, zaradi katere se hrvaški Slovenci pogosto počutimo, kot da smo pozabljeni, na koncu sveta.
Polona JURINIČ
Republika Hrvatska ustanovijuje se kao nacionalna država hrvatskoga naroda i država pripadnika inih naroda i manjina, koji su njezini državljani: Srba, Muslimana, Slovenaca, Ceha, Slovaka, Talijana, Madžara, Židova i drugih, kojima se jamči ravnopravnost s gradanima hrvatske narodnosti i ostvarivanje nacionalnih prava u skladu s demokratskim normama OUN i zemalja slobodnog svijeta.
Iz Ustava Republike Hrvatske (Izvorišne osnove)
Država na svojem ozemiju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madarske narodnostne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodnostne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. (...) Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.
Iz Ustave Republike Slovenije (5. člen)
TISK IZGINI IZ HRVAŠKI
PRETEKLOST V SEDANJOSTI
LISTAMO STARE ŠTEVILKE ODMEVA:	boi-i kr^ko- bo1' vese,0Jin
bolj globoko, pa morda tudi -
0 PROPAGANDNEM ODSEKU ^SPSL,—
"	"	v pohlepu za dobičkom. Oče
mu je idealizem, mati pa želja, da združimo v prosveti vse naše zagrebške rojake in njihove prijatelje. Ni se rodil na uredniški pisalni mizi, ker je uredništvo nima. Prispevki za uj nisD mogli romati v urednikov koš, ker ga uredništvo nima. Boter "Odmevu" ni bil ne gospod, ne gospa, temveč -
DO SVEŽIH NOVIC V KLUBU IN KROGU ČITALCEV
Da bi v Narodno knjižnico in čitalnico zahajalo čim več bralcev, kar je bil eden od osnovnih namenov slovenskega društva, je prosvetni odsek ustanovil Klub čitalcev in Krog čitalcev.
Kilubje imel 35 Članov, ki so plačevali 50 dinarjev pristopnine in 20 dinarjev mesečne članarine. Zanimivo je, da seje tedaj v vseh interesnih odsekih in skupinah plačevala posebna članarina za organizacijsko delo in stroške delovanja.
Člani Kluba čitalcev so lahko v klubski sobi prebirali revije in časopise. Klub je v ta namen kupil za 4 tisoč di-naijev pohištva. Pohištvo je pripadlo Nakiču, s čimer se je povečalo premoženje društva.
Člani kroga čitalcev so si na dom naročili vsak po en izvod 20 najboljših evropskih ilustriranih časopisov in 10 domačih revij. Časopisi so krožili nato med člani Kroga čitalcev in šele, ko so jih ti prebrali, so zastonj pripadli Nakiču. Ta način branja in izmenjave časopisov med člani Kroga je vzbudil veliko zanimanje med ostalimi člani Društva in iz poročila tajnika za 1.1934 (od 1.1 do 31.12.) je razvidno, da sta tega leta delovala celo 2 vzporedna krožka.
Mar ne bi bila podobna organizacija zanimiva tudi danes?
Posamezni člani Slovenskega doma že tako in tako kupujejo razne revije in časopise. Verjetno gre predvsem za hrvaški tisk, zagotovo pa je nekaj tudi lakih, ki so naročeni na posamezne slovenske revije ah pa o naročnini še razmišljajo. Vse revije in časopise bi lahko potem, ko bi jih prebrali doma. podarili našemu društvu. Na ta način bi lahko v prostorih knjižnice ali v klubu Moja dežela ustanovili čitalnico. Morda bi tako člane vzpodbudili, da bolj pogosto obiščejo Slovenski dom, da ne pridejo samo takrat, ko so vabljeni na organizirane prireditve.
Morda bi tako oživili društvo in društvene prostore in se med seboj še bolje spoznali. Bomo poskusili?!
Silvin JERMAN
samozatajevanje.
Mislimo tako: Dete je dobrega plemena, če se razvije v moža, bo nam vsem v ponos. Dovolj nas je v Zagrebu in lahko ga bomo vzdrževali, če žrtvujemo vsak le drobtinico zanj!
V prihodnji številki bo "Odmev" že sam povedal imena svojih dobrotnikov.
Tajništvo P.O.
Prvi časopis, namenjen Slovencem v Zagrebu, se je imenoval Zagrebški Slovenec. Njegov urednik in izdajatelj Albert Zibrat je upal, da bo časopis izhajal tedensko, nazadnje pa je izšel enkrat samkrat, in sicer 25. junija 1932. Dobre štiri mesece pozneje, 31. oktobra 1932 se je pojavil Odmev, prosvetno-in-formativen Ust Narodne knjiinice in čitalnice v Zagrebu. Odmev, ki ga je najprej urejal Janko Schweiger, nato pa dr. Fedor Mi-kič, se je obdržal in uveljavil: kljub denarni stiski je izhajal dve leti.
V naslednjih številkah našega novega časopisa bomo ponatisnili nekaj najbolj zanimivih besedil iz starega Odmeva in to brez jezikovnih ali drugih posegov in popravkov.
PROPAGANDNI ODSEK
(Odmev, ŠLI, 1932)
Društveni propagandni odsek (P.O:) je nastal iz potrebe po smotrnem razširjanju društvene zavesti med tukajšnjimi rojaki. Prosvetno delo v Narodni knjižnici in čitalnici seje lepo razvijala. Dnevno časopisje je stalno prinašalo poročila o našem delovanju.
To so naloge. A kaj je P.O. do danes že naredil?
P.O. se je ustanovil dne 7. septembra na prvem društvenem sestanku v letošnji jesenski sezoni. Od takrat pa do sedaj je nabral že okrog 15,000 naslovov zagrebških Slovencev, Pri tem delu sodelovalo je prek 30 članic in članov in to vsak redno po dve ure dnevno. Z vzorno vstrajnostjo so dovršili to delo, kije neprecenljive vrednosti za bodoči razvoj našega društvenega življenja. Iz nabranih naslovov urejujemo kartoteko zagrebških Slovencev. Uredili
tvu ničesar prispevati. To je bila za P.O. precej grenka piluia!
Danes pa, ko imamo pred seboj to prvo skromno številko našega društvenega glasila, začenjamo verovali, da bo P.O. kos tej svoji zamisli in nalogi. Društveno glasilo je izšlo, P.O, ga je razposlal po pošti vsem društvenim članom, ki redno plačujejo članarino oz. ki imajo vsaj ta namen.
Člani P.O. niso bogati in tudi vsemogočni niso! Zato bomo hvaležno sprejeli vsak prispevek za "Odmev", ki nam ga pošljete za "tiskovni fond" društvenega glasila.
Če bo našel Odmev dovolj odmeva med našimi čita-telji, bo odmeval vsak mesec
AEi marsikdo nima radi borbe za vsakdanji kruh dovolj prilike da bi zasledoval naše vesh po dnevnikih. V Zagrebu je še mnogo Slovencev, ki ne vedo za naše društvo, in jim ni znano požrtvovalno društveno delo v društvenih prostorih in izven njih.
Vsem je treba omogočiti udeležitev pri društvenem delu.
P.O. bo [d delo pospeševal.
Narodna knjižnica in čitalnica je do sedaj poizkušala voditi pregled o našem tukajšnjem življa, Ker pa tega ni sama zmogla, je ustanovila P.O., ki bo to delo poglobi! in izpopolnil. P.O. si bo prizadeval sestaviti imenik vseh zagrebških Slovenccv. Vsporcd-no s tem bo obveščal vso javnost o društvenem delovanju in o najvažnejših prosvetnih pojavih potom društvenega glasila.
jo bomo po abecednem redu in po ulicah. Statistični oddelek P O. ho imel dovolj gradiva za zanimive statistične podatke tukajšnjih Slovencev.
Prosimo vse članstvo in prijatelje našega društva, da nam pošiljajo naslove naših novih rojakov in da nam javljajo tudi izpremembe v naslovih, kajti s tem nam bo
mnogo pomagano.
Druga naloga P.O.-a je bila ustanovitev društvenega glasila.
Ko je P.O. poročal d potrebi društvenega glasila, je društveni odbor sprejel ta predlog komaj s pičlo večino glasov! Pozdravil je izdajo ali vprašal se je: odkod denar? Odbor je dal P,O. "dovoljenje" za izdajanje lista lc pod pogojem, da nc bo treba druš-
PRETEKLOST V SEDANJOSTI
Zakaj o liinku Nučiču, znamenitem zagrebškem Slovencu, pišemo že v prvi Številki Novega odmeva'.'
HINKO NUČIČ:
SIJAJEN UMETNIK IN
M,
Led številnimi Slovenci, ki imajo zasluge za razvoj Zagreba, Hinko Nučič izstopa zaio,
Ker je pomembno prispeval k umetniškim uspehom Hrvaškega narodnega gledališča, ker je bil izjemno zanimiva oseba v društvenem organiziranju Slovencev v Zagrebu, ker je bil dejaven v pripravljanih odborih za ustanovitev Slovenskega prosvetnega društva in Narodne knjižnice in čitalnice, ker je bil zadnji predsednik našega društva pred II. svetovno vojno, ker je v času Neodvisne države Hrvaške pogumno deloval po pravilih društva in za njegove interese, ker je po II. svetovni vojni obnovil delovanje društva in dolga leta po tem dajal društvu svoj p^čat, ker je bil edini med številnimi zaslužnimi člani in funkcionarji, ki je,biI ime novan za dosmrtnega častnega predsednika društva. Zato najprej prav o njemu.
HINKO NUČIČ ■ GLEDALIŠKI UMETNIK
Hinko Nučič seje rodil I. 1883. V svojem 87-lctnem življenju je kot igralec, režiser, organizator in pedagog dosegel izjemne uspehe. Lahko bi rekli, da je bil eden najbolj plodnih gledališčnikov.
Na amaterski oder je stopil kot 14-letni fant, že od 1. 1899, pa ga srečujemo v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani -najprej kot poklicnega igralca, od L 1908 leta pa tudi kot režiserja.
Od 1. 1912 leta s krajšim presledkom deluje v Zagrebu. V lelih 1918-19 je obnavljal Narodno gledališče v Ljubljani, bil nekaj časa celo intendant, nato pa vodja drame in višji režiser. L. 1919 je v Mariboru ustanavljal Slovensko poklicno gledališče in bil do 1.1921 njegov ravnatelj. Tega leta seje s svojim odkritjem, učenko in soprogo Viko Podgorsko dokončno preselil v Zagreb.
V zapiskih o Nučičevi gledališki dejavnosti najdemo neverjetne podatke. V Ljubljani je režiral 112 predstav in nastopil 855-krat v 343 vlogah. V Mariboru je režiral 20-krat, nastopil pa 215-krat. Samo v sezoni 1909-10 je Nučič režiral 28 predstav. Kot režiser v Ljubljani je predano organiziral turneje po vsej Sloveniji, kar je bilo za gledališčnike nadvse dobrodošlo tudi v denarnem smislu: gledališka sezona v Ljubljani je namreč trajala približno šest mesecev in samo v tem času so igralci prejemali redno plačo.
Zagrebškemu občinstvu seje Nučič prvič predstavil 1.1912 kot režiser v Roesslerjevih Frankfurtovcih. Temu je sledil bogat opus avtorjev, od Strindberga, Ibsna in Ogrizovica, do nepozabnih Cankarja, Čehova, Tolstoja, Čapka, Shawa, Moliera.
Zanimivo je, daje Nučič L 1916 režiral praizvedbo Čarovnice z Griča Marije Jurič Zagorke, Krleževa izvedba V agoniji z izrednima kreacijama Hinka Nučiča in Vike Podgorske, pa je bila od premiere 1,1947 na repertoarju še 7 let. Gledališki par Nučič-Podgorska je bil steber in vrhunec v drami Hrvaškega narodnega gledališča. Samo tuje Nučič režiral 74 predstav in igral čez 100 vlog.
Po 54 letih ustvarjanja se je Nučič od odra in občinstva poslovil v vlogi župnika Babica v "Veliki puntariji", odigrani I. 1954 v HNK-ju.
HINKO NUČIČ -ZAGREBŠKI SLOVENEC
Nučič je kot priznati umetnik ostal zvest svojemu slovenskemu rodu. Njegovo ime zasledimo uied ustanovitelji Slovenskega prosvetnega društva in Narodne knjižnice in čitalnice.
Pripravljal je proslave ob slovenskih kulturnih praznikih, med njimi proslavo ob 60. rojstnem dnevu Frana Šaleškega Finžgatja, ki so si jo poleg Slovencev z velikim zanimanje ogledali tudi drugi Zagrebčani. Leto dni pozneje (1932) je Nučič režiral Finžgarjevega Divjega lovca na slovenskem jeziku. Predstavo so uprizorili igralci zagrebškega Velikega teatra.
Pomembna trenutka sta nastopila 1.1939, ko je Hinko Nučič v Naki-ču ustanovil dramsko šolo in 1. 1940, ko je bil izvoljen za predsednika Narodnega doma. Nučič je v svojem nastopnem govoni poudaril, da bo skušal ustreči obema taboroma, ki sta se borila za prevzem vodstvenih položajev, da bo novo vodstvo reformiralo in moderniziralo društvo in prispevalo k zbliževanju Slovencev in Hrvatov. Dejal je, da je prihodnost društva v slogi.
Toda že kmalu se je začela II. svetovna vojna in voditelji tedaj ustanovljene Neodvisne države Hrvaške (NDH) so že 1. 1941 prepovedali delo društva, 1. 1943 pa ga tudi razpustili. Ko so se oblasti hotele polastiti društvenega premoženje, se je Nučič pogumno in odločno skliceval na pravila društva, po katerih vsa lastnina pripada Slovenski matici v Ljubljani. Oblasti so to utemeljitev nazadnje priznale.
Čeprav je bilo za selitev že vse pripravljeno, premoženje ni nikoli odšlo v Ljubljano, saj so člani društva večji del knjižnice in opreme uspešno poskrili v društvenih prostorih. Zaslugo za to so imeli Hinko Nučič in tovarnar Vilim Bizjak, kije plačeval najemnino za prostore, in August Mešiček, ki je v prostorih stanoval in jih varoval. Na drugem koncu mesta, na Tomislavovemtrgu pa seje skrbelo za prebegle in izgnane slovenske otroke.
Takoj po koncu vojne se je Nučič lotil obnavljanja društva. Brž ko je od novih oblasti dobil dovoljenje za delo slovenskega prosvetnega društva Narodni dom, je zbral člane, ki so najprej delali v skromnih prostorih v Berislavičevš ul. 6, nato v Trenkovi ul. 9, in nazadnje v Masarykovi ul. ¡3, kjer je še danes sedež Siovenskega doma.
Vrstili so se kulturni in literarni večeri, Nučičeva dramska sekcija je uprizarjala dramske predstave in z njimi gostovala tudi po Sloveniji. Prvi predstavi sta bili Klopčičeva Mati in Suhodolčev Bedak. Oktobra L 1945 je bil v Zagrebu prvič javno izveden Slovenski večer.
L. 1945, ko je bil Hinko Nučič ponovno izbran za predsednika društva, je društvo dobilo novo ime - Slovenski dom. Že naslednje leto, julija 1.1946, se je Nučič zaradi slabega zdravja odpovedal položaju predsednika, postal pa je dosmrtni častni predsednik.
Kot igralec se je od društva in njegove dramske sekcije poslovil v vlogi pobožnega romarja Balantača v Vdovi Rošlinki I. 1957, Z režijami Vdove Rošlinke, Lepe Vide, Ad aeta, Slepe miši seje predstavljal še do L 1959.
Hinko Nučič nas je za vedno zapustil 1. 1970.
Silvin JERMAN in Ivica KUNEJ
KULTURNA OBZORJA
SLOVENSKI VTIS BAROČNEGA OBILIA
4, septembra letos sta kulturna ministra Slovenije in Hrvaške, Janez Dular in Božo Biškupič podpisala program sodelovanja do konca leta 1998, ki predvideva vzpodbujanje kulturnih stikov na vseh področjih in na vseh ravneh • od glasbe, književnosti in filma, do sodelovanja med arhivi in drugimi kulturnimi ustanovami.
D,
"okaz trdnosti kulturnih vezi med Slovenijo in Hrvaško je tudi razstava VTIS OBILJA - ŠTU-
KATURA 17. STOLETJA V SLOVENIJI, avtorice Barbare Jaki Mozetič (Narodna galerija iz Ljubljane), kije bila septembra in oktobra na ogled v Zagrebškem muzeja za umetnost in obrt. V navzočnosti številnih uglednikov iz obeh držav je razstavo odprl hrvaški kulturni minister Božo Biškupič, ki je meti drugim dejal:
"Posebej smo zadovoljni z današnjim dogodkom, ki potrjuje trajnost dobrih odnosov in kulturnih vezi med našima dvema državama. Sodelovanje je tradicOnalno in vselej dobrodošlo, še posebej pa zdaj, ko želita obe mladi drlavipokazali svoje vrednote in odprtost do drugih kultur. Na teh prostorih,
SLOVENSKI KROG V HRVAŠKI PRESTOLNICI
M d vrhunce živahne dosežke galerijske dejavnosti Slovenskega doma sodi spomladanska razstava sedmih uglednih hrvaških umetnikov slovenskega rodu. Avtor razstave Josip Depolo je iz zagrebškega likovnega kroga izbral sedem slikarjev in kiparjev, in sicer Milana Berbuča, Viktorja GoriCana, Stanka Jančiča, Vasilija, Josipa Jordana, Ivana Lesiaka, Marico Mavec-Tomljenovid in Stanka Vrtovca. Vsi ti umetniki so zapustili vidno sled v novejši hrvaški umetnosti, skupno pa jim je tudi šolanje na zagrebški likovni akademiji (razen naivne slikarke Marice Mavec-Tomljenovid) in kajpak slovensko poreklo.
Avtorja razstave je posebej zanimalo, ali slovensko porekio umetnikov vnaša v hrvaško okolje kakšne nove in prepoznavne značilnosti in ali lahko na podlagi sega govorimo o slovenskih ali o hrvaških umetnikih. "Slovensko poreklo kot skupni imenovalec samo potrjuje že znano in preverjeno dejstvo, da rast posameznih ustvarjalnih osebnosti določa humus, na katerem bo zrasla njihova nadarjenost. Humus hrvaške umetnosti pa je zares rodoviten in vse kaže, da obstajajo vsi pogoji za uspevanje vseh "sto cvetov".
Depolo je prepričan, da ustvarjalec navsezadnje pripada tako tistim, na katere ga veže poreklo, kot okolju, v katerem deluje in da se prava priložnost hrvaških umetnikov slovenskega rodu skriva v enotnosti različnosti.	(I.T.)
ki od vedno pripadajo evropskemu civilizacijskemu krogu, se je kultura naših drŽav nenehno prepletala na mnogih področjih umetniškega delovanja, številni hrvaški umetniki so delovali v Sloveniji, vrsta slovenskih kulturnih ustvarjalcev pa je z delom in Življenjem v naši državi, trajno označila hrvaška kulturna obzorja. Likovni umetniki, književniki, glasbeniki in ansambli, so vedno radi izmenjavali izkušnje, po/tosni na svoje dosežke v soseščini, ki jili je vedno z zadovoljstvom in rada sprejemala. Dokaz lega je tudi ta razstava".
Razstavil Vtis obilja predstavlja reprezentativno Stukatunie dekoracije interijera, ki so na slovenskem ozemlju nastajale v 17. stoletju. Avtorji štukatur so bili potujoči sezonski mojstri, ki so v svet odhajali z jezerskih območij današnje severne Italije in južne Švice. Pokrivali so velik del Evrope in našli
naročnike tudi v Sloveniji, kjer so širili nov okus.
Za razstavo so izbrani spomeniki, omejeni z današnjim političnim mejam Slovenije. Iz ohranjenega gradiva je razvidno, daje bil namen štukatur krasitev pomembnejših prostorov takratnih cerkev in gradov. Srednjeveški gradovi so novo podobo dobili potem, ko so izgubili svojo obrambno vlogo. Bogato plastično dekoracijo so največkrat dobile viteške ali slavnostne dvorane. Cerkev je nastopila v novi podobi hkrati s širjenjem novih cerkvenih redov.
Prva večja dekoracija je nastala leta 1620 v cistercijanskem samostanu v Stični. Italijanski mojstri so pustili sledi tudi v Novi Štifti, Vrhnici in na ptujskem gradu, med najbolj kakovostnimi pa so dekoracije v slavnostni dvorani mariborskega gradu in v samostanski cerkvi v Kostanjevici nad Novo Gorico.Velik spomenik dekoracije je kapela Sv. Franje Ksavcrskega v cerkvi SvJakobu v Ljubljani z edinstveno osnovo arhitekture in njenega okrasa. Za zadnje desetletje 17, stoletja pa je značilna meh-kost štukature, na kakršno naletimo v minoritskemu samostanu na Ptuju in v gradu Statenberg.
Polona JURINIČ
MOSTOVI, KI SPAIAIO
BREGOVE IN L1UDI
p
J. riznani slovenski aitiitekt Peter Gabrijelčič je konec oktobra v Slovenskem domu predstavil 'Vse svoje mostove" - fotografije, skice in makete tistih, ki v različnih slovenskih krajih že spajajo bregove rek, in tistih, ki morajo na začetek življenja v naravnem okolju še počakati. Ugledni hrvaški arhitekt Branko Siladin je na otvoritvi razstave, ki so si jo pred tem že lahko ogledali v Bruslju. New Yoiku, na Dunaju in v Ljubljani, poudaril, daje Gabrijelčič "eden redkih arhitektov, ki se je uspešno spoprijel s tako privlačno in hkrati zahtevno temo, kakršni so mostovi" in ki je "v razmeroma kratkem času ustvaril zavidanja vreden opus del z jasno identiteto". Slovenski veleposlanik v Zagrebu Matija Ma-lešič, ki je razstavo odprl, in predsednik Slovenskega doma Darko Sonc pa sta opozorila tudi na simbolni pomen mostov, na mostove, ki slovensko skupnost na Hrvaškem po eni strani povezujejo z matično domovino, po drugi pa spajajo s hrvaško večino, na mostove prijateljstva, ki jih je treba graditi, obnavljati in negovali, nikakor pa ne podirali. Na otvoritvi razstave je za glasbeni užitek poskrbela ugledna hrvaška harfistka Marija Mlinar Bubanj, k dobremu razpoloženju pa sta prispevala tudi sponzorja iz Slovenije, Temie Čatež in Vino Bre-
m
KULTURNA OBZORJA
PRUETEN VEČER Z EROSOM V OFFU
K« sem tisto septembrsko sredo prihajal v Slovenski dom, na gledališko predstavo EROS V OFFU, avtorja in režiserja Siniše Pasarifa, sem bil nadvse radoveden.
JLj ukaj? Zato, ker poklicno Vem, koliko skrivnostnih pasli čaka vsakogar, ki se loteva tako zahtevnega dela, kolje ust valjanje dramske predstave - posebej, če gre za komedijo.
Naša dvorana se je spremenila v prijazno stanovanje v katerem živijo skladni zakonci. Ali jc v tem zakonu res vse lako skladno, kot misli soproga?
Nepričakovan obisk stare znanke iz mladih dni. ki rada pi je Seri, in njeno dokaj neobičajno darilo, pretrese soproga in - malo po malo - na dan privrejo grehi njegove mladosti.
V ta trikotnik se zelo učinkovito vpleie soseda, ki pa predsednika hišnega sveta (soproga) očitno ne nadleguje samo zaradi "stanovanjskih tehničnih težav".
Predstava ima po režijski plati vse elemente komedije. Osebe so predstavljene jasno in jedrnato, kar jc igralcem Alojzu Useniku, Lortdani Jurkovič, Marici Birk in Zdenki JektvČan omogočilo dobro seclisko izpolnitev.
Tako jc "stara dajnu"- kot pravijo dramsko-recitatoreki skupini slovenskega Kultumo-prosvetnega društva Bazovica - Se enkrat razveselila in občinstvu v prepolni dvorani Slovenskega doma podarila lep in prijeten večer!
Ivica KUNEJ
SKUPINA 69:
OBUJANJE STAREGA PRIJATELJSTVA
Slovenski dom je konec septembra v goste povabil prijatelje i/, mladosti -člane Skupine 69 (Grupe 69), ki .so v prostorih slovenskega društva v Zagrebu prvič razstavljali pred natanko dvajsetimi leti.
K.
ko nebi bilo Skupine®, bi si jo morali izmisliti," je zapiral Josip LfepoIo,koje ob jubilejni razstavi leta 1989 takole razmišljal o ustvarjalnosti 34 umetnikov: "Amaterje ničvreden, ko izgubi svojo človeška mero in ko ga očara prevzetnost. Pravi amater nosi v sebi globoko človeškost, strpnost, potrebo po zbliževanju, ustvarjalno strast in absolutno priv-ržnost umetnosti. Skupina 69 je vsa ta načela nenehno poudarjala in jih branila, potrjevala v svoji praksi in svojih razstavah."
V slovenskem domu so svoja dela razstavili: Marijan Hingula. Vladimir Bogadi, Vjekoslav Bcsnar, Božidar De-lač, Lovcrka ftgič, Zoran Galič - Flascb, Viktor Goričan, Marija Gregi, Ivanka Dijanič, Nedjeljka Jelie, Silvana Jukic, Milan Kneževič - Emka, Mira Kos, Mate Kovačevic -Eska-viljo, Nada Martinjak - Kroflin, Milan Martinovič, Doraicja Meštrovič, Živko Mihaljevic - Žak, Ljiljana Majkovic, Ivana Nemct, Gojko Nikolič - Dado, Maja Nikolič, Ivo Ostojic, Kazimir Polak, Zoran Pušič, Sanja Vidovič - Wanguard, Mili-voj Svoboda, Vinko ZeSc', Vedrana Zaninovič, Ivo Ferlan. Robert Hinkeiman, Žarko Pušič, fttar Rajčevic in Tomislav Vlatlovič - Relja.	(I,T,)
MARJANA LIPOVŠEK:
VELIKA UMETNICA IN PRISRČEN ČLOVEK
-A^aijana Lipovšek, velika slovenska mezzosopranistka in ena od vodilnih sodobnih svetovnih vokalnih umetnic je sredi oktobra - po daljšem premoru - zopet prišla v Zagreb in navdušila številno občinstvo. Primadona miianske Scale, Co-vent Gardna, Dunajske državne opete, festivala v Salzburgu in Bregenjzu ter najbolj slavnih koncertnih dvoran je zagebški publiki predstavila širok razpon lastnih naklonjenosti in možnosti. Ob izvrstni klavirski spremljavi ameriškega pianista Anthonyja Spirija je zapela arije starih italijanskih mojstrov Carissimija, Cacdnija in Paisiella, velikana baročne glasbe Glucka i Haendela, pesmi manj znanega avstrijskega skladatcljaJosephaMaraa in Manuela de Falle ter arije iz Samsona in Dalile in Carmen. Umetnica je pokazala vrhunsko sposobnost interpretacije, glas velikega razpona in virtuozno pevsko tehniko. Navdušila je s koncertnim programom in s pazljivo izbranimi dodatki: z nastopom Qriowskega iz Netopirja ter s po eno slovensko in hrvaško pesmijo. Marjana Lipovšek, ki ni samo velika umetnica, ampak tudi prisrčen človek, na koncertih vselej zapoje pesem avtotja iz svoje domovine, spoštovanje do poslušalcev na tujem pa izraža z uporabo njihovega jezika in s petjem pesmi skladatelja a države gostiteljice, ali pa s tamkajšnjo narodno pesmijo -kar je storila v Zi^rebu.
V predverju Hrvaškega narodnega gledališča so bili ob tej priložnosti predstavljeni tonski zapisi, ki jih je Marjana Lipovšek posnela za velike gramofonske družbe DGG, EMI, PHILIPS in tako dalje.
Na sprejemu po koncertu je v navzočnosti hrvaškega in slovenskega kulturnega ministra Boža Biškupiča in Janeza Dulaija umetnico pozdravil in se ji zahvalil slovenski veleposlanik Marija Malešič. Tako seje na najboljši možni način začel uresničevati protokol o kulturnemu sodelovanju med našima dvema državama.
Zagrebška publika z radostjo in nestrpnostjo pričakuje ponovno srečanje z Maijano.
Marija BARB1ER1
NAŠA PESEM V ZAGRERU IN ŠENTVIDU PRI STIČNI
Vsi pevski zbori imajo svoje dobre in slabe dneve. Včasih ga "pokronaino", ker nismo razpoloženi za petje, včasih nam nagajata gripa ali prehlad, včasih se glasilke ne morejo rešiti neželjenih oblog. Toda, kadar gre zares, damo vse bd sebe.
T
J. ako jc bilo recimo letošnjega 16. aprila, ko je ženski zbor Slovenskega doma nastopil na 19. spomladanskem srečanju zagrebških glasbenih amaterjev. Zbor je pod vodstvom dirigenta Petra Kutnjaka zapel in pesmi, in sicer žetelice (Rudolf Maiz), Spomin (Mira Wagner-jeva, Matej Tome), Ljudska srca Ijubav veže (Christoph Willihad Gluck), v prevodu Marijana Homa - Sica nam ljubezen spaja,
Ocenjevalna komisija, v kateri so bili profesor Din-ko Fto, profesor Sergije Rainis in profesor Branko Stare je nastop ocenila takole: "Zbor kaže veliko željo za mu-ziriranje. Dirigentske težnje in navodila so usklajeni. Posledica je jasna izgovogava, kar je za zborovsko petje zelo pomembno. Zvok je naraven in z dodatnim vokalnim in pedagoškim delom bi se dosegel še zrelejši in sonor-ncjšl zvok. Vse skladbe so izvedene v dobrem lempu in
Šentvid pri Stični, 1.1995
ritmično točno. Intonarija pa mora biti samozavestna in izvedena brez strahu".
Ocena, ki bi si jo želili ob vsakem nastopu! Dciiro smo se odrezali tudi v Šentvidu pri Stični, kjer so junija letos pripravili že 27. Tabor slovenskih pevskih zborov. Na predvečer osrednje prireditve je na koncertu zamejskih pevskih zborov ženski zbor Slovenskega doma zapel tele pesmi: Šktjanček poje (ljudska, v priredbi Jožeta Leskovaija), Žetelice (Rudolf Matz),Čej so tiste stazice (koroška ljudska, v priredbi Danila Bučarja), Mamina želja (Marijan Hom, Ftetar Kumjak. solistka Jadranka Kene, klavir Zoran Šonc).
čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno, uspeh ni izostal. Se posebej prisrčno so navzoči sprejeli pesem Mamina želja, avtorjev Marijana Homa in Petra Kutnjaka. v spremljavi na klavirju Zorana Sonca in solistke Jadranke Kene, ki je v Šentvidu doživela praizvedbo. Organizatorji so poudarili, "da so ponosni, ker je bila pesem prvič javno zapeta prav pri njih v Šentvidu".
Ugodili smo želji šentviškega šolskega pevskega zbora in jim podarili celoten notni materijal omenjene pesmi s posvetilom.
Marijan HORN
KULTURNA OBZORJA
SLOVENSKI SLAVGK1 NA HRVAŠKIH ODRIH
V začetku letošnjega marca je bil v Zagrebu predstavljen prvi del knjige Marije Barbieri HRVATSKI OPERNI PJEVAČI: Od Frane Sta-zica do Marka Vuškovica (1846 -1918). Delo je izšlo ob 100. obletnici delovanja nove zgradbe Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, 125. obletnici ustanovitve hrvaške opere in 150. obletnici nastanka prve hrvaške nacionalne opere Ljubezen in zloba V at ros I i) v a Lisinskega.
^^arija Barbieri je poskusila narediti tisto, kar ni doslej uspelo še nikomur: na enem mestu strniti 150 let opernega ustvarjanja na Hrvaškem in 150 let glasbenega delovanja Hrvatov v tujini. V prvem delu, v katerem seje lotila obdobja od leta 1846 do leta 1918, od hrvaških opernih začetkov dn konca prve svetovne vojne, so predstavljeni tudi slovenski umetniki na zagrebški sceni, in sicer: Fran Gerbič, Josip Nolli in Irma Polak.
S Franom Gerbičem se je začela slavna tradicija slovenskih tenorjev v zagrebški operi, Josip Nolli je bil prvi Zrinski, Irma Polak pa je bila nedosegljiva operetna in operna zvezda.
FRAN GERBIČ (Cerknica, 1S40 - Ljubljana, 1917) je v svojem devetletnem delovanju, najprej v opereti in pozneje v novonastaii operi pod vodstvom Ivana pl. Zajca, pomembno prispeval k hrvaškemu glasbenemu življenju. Kot Manrico v Trubadurju, ki je bila prva Verdijeva opera, peta v hrvaščini, je postal ljubljenec publike in kritike, Gerbič je sodeloval v štirih praizvedbah del hrvaških avtorjev:^ Zaj-čevem Mislavu, Banu Legetu in Nikoli Subiču Zrinskem ter v Sejsiavu Ljutom Dure Eisenhut-ha. Ko se je 1. 1878 poslovil od Zagreba, mu je besede v slovo napisal August Senoa, Gerbič pa se mu je oddolžil tako, da je uglasbil njegovo pesem Zagreb.
JOSIP NOLLI (Ljubljana,1841 - Ljubljana, 1902) je bil po poklicu odvetnik, ukvarjal pa se je še z marsičem. Med drugim je v Ljubljani ustanovil slovensko Dramsko društvo, kjer je na prireditvah pel opeme arije. Ivan pl. Zajec je
SIK*- JVovji gljisl?CM¡> On^nliju
____Predstava 25._
lavni NO|]|ll'. Opera, prgdhrpjlta.
Kaniilno Kiunnljsl«) kiiniliMii ti Zisgriilra.
Diltiuc il eiiliAtu dne 4. utudenoga lil?(i.
r¡-">
v
Nikola Subič-Zrinjski.
(¡IiwIh-mii lrapr>H¡ii h il Him (H^llknly, niiji¡-«i Hurii llnrUlii«. g tul »I rar to
ZR-O-vno-telj g-. I^ran. £>1. Seje.
II pniMC sinil Mírala »j e Jasifl Freišp;ieicb
i. 1 c a:
VM. íuHí.&tiJAl hu kn.ul.,	fiV- .	a Krit
ko,	íbu	......ijj,. l^Vn.
t.l™., Millmrh IU	......Oi> IfcrKW
......tí Rniokifl
<>rtriM .rifti »T. Ji«. J-.4 J.Úr.^ ^'iSp'^j,"iri
^.Mrt -H .^'i i	JHf I Jnl»',
ivi i ;t"mi' i1"1"'! i -i «»^tm jik '.ül,u> ru.,s t. .u. IM inï,. I ■ I.I—	,|rnMi pl"* Jl.uli !' xtvx, \iuim..lli1 flli.vwiiri. ten,
l£,rri.ïX '........ ' •*""	I^ljCii™^!,.

Faksimile plakata za praizvedbo opere Nikola Siibié-Zrinski
opazil nevsakdanje Nollijeve pevske kvalitete in gaje izšolal v izvrstnega baritona, pozneje pa po njegovi meri napisal tudi vlogo Zrinskega.
Nolli je v Zagrebu prvič nastopil 1. 1875, in sicer kot Don Juan. Od zagrebške publike seje poslovil 15 let pozneje. L. 1890 seje po nastopanju po Italiji vrnil v Ljubljano, kjer je poslal urednik Slovenskega naroda. Ko je bilo zgrajeno novo gledališče, je postal steber slovenske opere. Bilje zelo cenjen kot domoljub in umetnik, človek dobrega srca in iskren prijatelj.
IRMA POLAK (Ljubljana,1875 - Zagreb, 1931) je na zagrebško sceno stopila leta 1900, ko je nastopila v Jonesovi opereti Geisha in v Humperdinckovi operi Janko in Metka. Ljubezen med mlado Ljubljančanko in hrvaško prestolnico se je vnela na prvi pogled. Polakica, kot so jo imenovali, je postala ponos in idol Zagrebčanov. Za njo in za njeno umetnost se je navduševalo staro in mlado. Gledališče je bilo razprodano, zbirale so se njene slike, posipava-li sojo s cvetjem. Bila je oboževana. Njena velika kreacija je bila Zorka v Porinil.
Irma Polak je postala senzacija, ko je prvič nastopila s šestimi leti na neki otroški prireditvi v Ljubljani. Kot enajstletnica se je vključila v umetniško družino Ignacija Borštnika (1858 -1919), ki je pozneje postal zagrebški dramski prvak. Po nastopu v Prodani nevesti pa se je odločila za glasbo. Njen prvi učitelj je bil Fran Gerbič. Ko se je razvila v pevko, je stopila v dunajsko operetno areno. Pela je cesarju Francu Jožefu v Ischlu. Po petih letih nastopanja se je vrnila v Ljubljano. Rojstno mesto jo je priznalo kot svojo prvo pevko.
Hrvaško narodno gledališče jo je zaposlilo 1.1901 in ob 25. obletnici njenega umetniškega delovanja so kronisti zapisali, da je odpela in odigrala 152 vlog, od tega 40 v operi, in da je imela 1500 nastopov.
Nemogoče je našteti vse praizvedbe in hrvaške premiere oper in operet, v katerih je sodelovala. Zagrebško publiko je navduševala kot Mirni in Musetta v La Bohemii, kot Michaela in Carmen v Carmen in kot Marinka v Prodani nevesti. L. 1909 je nastopila kot Jelena v operi Nikola Šubic Zrinski, proslavila seje tudi kod Lola v Cavalleriji msticani, kot Nedda v Glumačih in kot Cho-Cho-San v Madame Butterfly. Njeni najboljši operetni vlogi sta bili v Suppeovem Boccacciu in kot Rosalinda v Netopirju. Zadnjo vloga v stalnem angažmaju je Irma Polak odpela 1. 1927, ko je nastopila kot Odetta v Kalema-novi Bajadcri. Po tej vlogi jo je uprava upokojila, kar je bil zanjo hud udarec. Pozneje je delala v trgovini gramofonskih plošč, tu in tam pa je nastopila v vlogah, ki so ustrezale njeni starosti. Leta 1931 je odpela svojo zadnjo vlogo, Marto v Konjevidevi Koštaui. Ko so gledališki plakati ob koncu istega leta objavili: "GRANIČARI:
Karolina............IRMA POLAK",
je bila operna diva že mrtva. Nek člankoplsec je tedaj zapisal: "Bila je častitljiva Slovenka. Zvesta, požrtvovalna in nadvse zaslužna uslužbenka hrvaške Talie."
Polona JURINIČ
DOM IN SVET
POPOTOVANJE
00 POMURJA
Če hočemo bolje spoznati našo tepo Slovenijo, potujmo! Za vsakogar se najde kaj novega v tej čudoviti raznolikosti ljudi, govoric in običajev. Zamisli je mnogo - nazadnje smo obiskali Prlekijo in Pomurje.
P I
JL ot izZagreba proti Prlekiji in Pomurju nas vodi prelfo Krapine in že smo ob Dravi, na slikovitem Ptuju, mestu z bogato prazgodovinsko, rimsko in slovansko preteklostjo, o kateri pričajo arhitektura, muzejske zbirke in arheološke najdbe. Za Ptuj pravijo, da je treba samo malo /amahniji s krampom in že naletiš na obdelan kamen, star denar ali orožje.
Obronki slovenskih goric, Haloze in Ptujsko polje, po katerem spomladi rajajo kurenti, ko z objestnim veseljem kličejo novo življenje ¡n podijo zimo, Tukaj se začne "luekarija", košček zemlje, z najboljšo prstjo za gojenje čebule, Ob poti je	. t. --------^
mu pravijo slovenski Versailles. Škoda, da ga popravljajo in si ga ne moremo ogledali. Ustavimo se v Jeruzalemu, kjer so viničarji in bajtarji obdelovali vinograde bogatim ljudem in pridelovali vrhunska, svetovno znana vina. Med jesenskimi barvami, v katerih se prelivajo gozdovi in trte, na razglednem griču zagledamo 300 let staro, bogato baročno opremljeno Cerkev žalostne mater Božje. Pozvanjamo z zvonom in upamo, da nam se bodo izpolnile želje.
Še malo, pa bomo v Prlekiji, ki sojo menda šele v 13. stoletju naselili veseli ljude z juga, ki so govorili čisto po svoje. Šaljiva pesem "Dere smii j a bia" nam približa prleško govorico. Ko prispemo v Ljutomer, zvemo, da mu je komaj v 14. stoletju ime nadel pesnik in vnet llirec Stanko Vraz, doma iz Cerovca. Ob pravokotnem
trgu stoji župna cerkev iz 14. stoletja, posvečena Janezu Krsniku, na sredini trga pa je spomenik velikemu možu, s katerim se ponaša Prleki-ja: Franu Miklošiču, ki je bil velik slavist, avtor jezikoslovnih knjig in eden od sestavljalcev programa za zedinjeno Slovenijo iz 1.1848.
Ko si v Prlekiji, kjer imajo klet za pet milijonov litrov vina, ne moreš preskočiti nakupa kakovostne kapljice, traminca, renskega rizlinga, šipona, chardonnayja....
Bližamo se reki Muri, ki jo je v romanu "Na valovih Mure" tako lepo opisai Miško Kranjec. Ob prebiranju njegovih besed vstopamo v zasanjani, skrivnostni svet ob reki. Ta svet sta Mura na eni strani in Raba na drugi, dolga stoletja ločevali od matične domovine. Tukajšnji Slovenci pa so kljub vsem viharjem in tujim gospodarjem znali ohraniti starodaven jezik in bogate običaje. Kakor štorklje, ki odhajajo z doma ob mirnih rokavih Mure, a se tja zopet vračajo, da bi povile svoja gnezda, tako se tudi ljudje dolga desetletja selijo, da bi se zopet vrnili. Kot bi v teh ljudeh ostal prastari slovanski selitveni nagon. Slovesa, vračanja, mirna ravnina zlatih žitnih polj, pesem škrjančka in
Lončarski izdelki iz Filovcev
Babičev mlin pri Veržeju
slavčka zvečer, lokvanji, ki cveto v rokavih
Mure, to je razpoloženje tega »vela, O tukajšnjih ljudeh, ki obdelujejo zemljo in je nikoli ne zapustijo, govori Povest o dobrih ljudeh Miška Kranjca.
Ustavimo se pri Vladimirju Babiču v Veržeju, pri njegovem mlinu na Muri. Od nekod se sliši Kreslinova pesem. Želja po zdravi prehrani nam razveže denarnice in nakupujemo ajdovo moko, proseno kašo...
Pred seboj imamo Ravensko bogato ravnico. V daljavi se vidijo obrisi Goričkega, kjer se spajajo meje treh držav - Avstrije, Madžarske in Slovenije.
Spomnjamo se Hitlerjevih čet, ki so 1. 1941 preganjale Žide in Slovence, Takrat so Madžari okupirali Prekmurje in Medimurje. Reka Mura je bila meja med Hortyjevo in Hitleijevo Slovenijo. Ko je bila v skladu s trojnim paktom Primorska dodeljena Mussoliniju, je bila Slovenija razkosana na tri deie - madžarskega, nemškega in italijanskega. V mish se vrinejo Kajuhove be-
sede "En sam milijon nas je".
Pred nami je visok zvonik katoliške cerkve iz 14. stoletja, posvečene Sv. Nikolaju. Smo v glavnom mestu Pomurja, v Murski Soboti, ki je kulturno in gospodarsko središče s 13 tisoč prebivalci. Poleg katoličanov imajo tukaj svojo cerkev tudi evangeličani, večja judovska skupnost, ki je imela sinagogo, pa je med drugo svetovno vojno doživela holokaust. Mesto je postalo močno industrijsko središče, neposredna bližina Moravskih toplic (7 km), Radencev (12 km), Banovcev, Lendavskih Toplic in Radgone pa odpira bogate možnosti rekreacije in zdravljenja. V hotelu Dijana, ki leži v parku, sredi starih hrastov in vrtnic, z gospo Darijo, ki nam v imenu murskosohoškega župana zaželi prisrčno dobrodošlico, nazdravimo prijateljstvu med zagrebškimi in prekmurskimi Slovenci, prekmurska gibanica pa nam vzbudi tek. Ogledamo si film o Pomurju in se sprehodimo po mestu do 17 metrov visokega spomenika Zmage. Spomenik z dvema kipoma Borisa in Zdenka Kalina je posvečen skupnemu boju jugoslovanskih in sovjetskih narodov proti fašizmu v letih 1941-45. Nedaleč stran stoji evangeličanska cerkev, zgrajena 1. 1910 in postavljena v strogi osi z glavnim grajskim portalom in vhodom.
Grad v Murski Soboti je bil nekoč renesančni dvorec, ki pa je v 13. stoletju dobil današnjo baročno podobo. Zdaj je v njem Pokrajinski muzej z etnografsko in arheološko zbirko, ki pa si ju zaradi preureditve žal ne moremo ogledati. Pač pa se ustavimo v tovarni oblačil Mura. Navdušenje nad prekrasnimi izdelki, priljubljenimi tudi na tujem, se ne more "komercialno realizirati", seveda zaradi naših "penzionerskih" žepov.
Odpravimo se v Puconce, kjer nas Frida Horvat-Lovenjak v svojem gostišču pogosti s čašico novega vina in odličnim kosilom ob ciganski muziki. Ob zvokih violin in cimbal znanih romskih mojstrov čas mineva prehitro. Poslušamo slovenske, hrvaške in madžarske pesmi (Akacos ut). Pritegnemo s petjem naših narodnih pesmi, ki jih po dolgih desetletjih življenja v Zagrebu še znamo zapeti.
Vračamo se prek Martijancev, mimo najstarejše gotske cerkve, zgrajene 1. 1392, ko sta po tej zemlji še hodila Sv. Ciril in Metod. Cerkev,
DOM IN SVET
m
ki je sijajna predstavnica t.i. prekmurske skupina cerkvcne arhitekture, je poslikana z zname-nitami freskami Janeza Aquile iz Radgone.
Nedaleč stran so sredi travnikov zrasle Moravske Toplice, kjer so iskalci nafte 1. 1960 1300 m pod zemljo naleteli na močne izvire tople vode. Bazeni omogočajo vse leto kopanje v zelo zdravilni termalni vodi, Tukaj sta dva hotela - Terme in Ajda, lahko pa najamete pravo, staro, s slamo pokrilo prekmursko hišico - da ne bi pozabili, kako seje živelo v časih, ko se je sveto pismo prvič bralo v domačem jeziku, za kar je bil zaslužen veliki mož Štefan Kuezmič, ki je s tem ohranil in okrepil prekmurski govor.
Obiščemo še cerkev Gospodovega vnebohoda iz 15. stoletja v Bogojini na obronkih Goričke-ga gričevja, ki je eden od najpomembnejših spomenikov slovenske arhitekture.. V letih 1926-27 je Jože Plečnik staro cerkveno stavbo spojil z novo, pri tem pa se oprl na domačo tradicijo in domače materiale (keramika in !es). Notranjost človeka osupne s čudovito elegantno enostavnostjo in veličino.
Opazujemo dvojezične napise z imeni vasi v madžarščini in slovenščini. Tukaj - vse do Lendave, živi največ Madžarov, ki v slovenski državi uživajo vse pravice.
Govorimo o hrani: o bujti repi, kolinah in prekmurski gibanici in tako "prošišamo" Filovce -vas, kjer nas je čakal filovški lončar Alojz Bojnec, ki je velik mojster in znan po edinstveni [javi in črni keramiki. "Pa prositi lipo nej mi zameriti!" Obljubim, da nas prihodnjič mojster Alojz ne bo čakal zaman.
Pozno je, bližamo se Zagrebu, tam daleč leži lepa prekmurska dežela in čaka na popotnike, na nas.
Pa ka vas ešče pozdraviti, živi bojte.zdravi bojte, vino pijte nej vodo. Pa nikaj se m krejgnjle!
Cvetka MATKO
ROMANJE V DOMOVINO:
SVETA GORA PRI NOVI GORICI
Duhovna sekcija Anton Martin Slomšek, ki skriti zlasti za slovenske maše v Zagrebu, skuša tudi z romanji v Slovenijo ohranjati stike z domovino, Od treh najbolj znanih Marijinih božjih poti v Sloveniji: Brezje, Ptujska gora in Sveta goni smo bili že na Brezjah in Ptujski gori, za letos nam je ostala Sveta gora pri Gorici.
K pot smo se odpravili v soboto, 14, septembra. Najprej smo se ustavili v Ljubljani. Tu se nam je pridružil g. Andrej Urbane!. Za nas je maševal v stolnici, pri maši je pel zbor pod vodstvom Vinka Glasnoviča. Nato smo si ogledali še semeniško knjižnico, ki je najstarejša v Sloveniji, Kosilo so za nas pripravili v gostilni Zibert v Šentvidu nad Ljubljano. Popoldne smo si ogledali še škofijsko gimnazijo, kjer ima prostore Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Tu smo si ogledali tudi razstavo slikarja Staneta Kregaija in razstavo slik o Bibliji.
Pot nas je vodila proti Primorski. Pri Logatcu smo zavili proti Črnemu vrhu nad Idrijo, kjer smo prenočili. Vreme nam je bilo toliko naklonjeno, da smo lahko občudovali zvezdnato nebo. V nedeljo zjutraj pa smo se odpeljali proti glavnemu cilju romanja: Sveti gori. Sveta gora nas je pozdravila v čudovitem sončnem dnevu, uživali smo v prelepem razgledu. Ob desetih smo bili pri sveti maši, tudi tu so peli naši pevci. Okusno kosilo nas je čakalo v Biljah. Po kosilu smo šli še v Miren in se ustavili na mirenskem gradu, kjer so lazaristi (med njimi je bi! nekaj časa tudi g. Andrej Urbancl), in kjer je tudi velika Cerkev žalostne matere božje. Ker je bil prav ta dan njen praznik, smo bili še pri popoldanski pobožnosti. Srečali smo se s koprskim škofom Metodom Pirihom, ki je tudi narodni ravnatelj za Slovence po svetu. Vsak je dobil v spomin podobico s podpisom papeža Janeza Pavla II. Nato nas je čakala dolga pot do Zagreba, Postojna nas je pozdravila z nevihto, da smo še bolj občutili, kako nam je bilo vreme naklonjeno. Preživeli smo dva dneva polna bogatih doživetij.
Martina KOMAN Romarji s koprskim škofom Pirihom
SREČANJE Z ZAMEJSKIMI SLOVENCI
Tradicija je že, da se zamejski Slovenci vsako leto srečajo v Postojni Letošnjega srečanja, pripravljenega 6. julija, so se udeležili tudi člani ženskega in mešanega pevskega zbora Slovenskega doma.
^^opoldanskih urah smo si ogledali Postojnsko jamo in se udeležili maše v njej. popoldne pa je bilo na prireditvenem prostoru domiselno tekmovanje "Martin Krpan in njegova kobilica", kjer so se pomerili slovenski korenjaki :z domačih krajev in iz zamejstva.
Na poznejši kulturni prireditvi sla nastopila tudi naša zbora. Ženski zbor Slovenskega doma je zapel pesmi Na tujih tleh (Anton Funlek, Davorin Jenko) in Spomin na mlada leta (Marijan Horn, Petar Kulnjak), mešani zbor Slovenskega doma pa pesem Benjamina Ipavca Slovenska dežela.
V Postojni smo se srečali z znanimi in pomembnimi Slovenci, ki med rojaki v Kanadi, ZDA in Argentini skušajo ohraniti slovensko besedo in pesem. V Kanadi recimo živi Lojze Kocjančič, ki je znan po organiziranju nastopov slovenskih narn-dno-zabavnih ansamblov. Violeta Ruparcich iz Pittsburghu v ZDA je producentka radijskega programa Pesmi in melodije lepe Slovenije, argentinski odvetnik dr. Edvard Kovačič, po rodu iz Brkinov, pa vodi in v glavnem financira oddajo na lokalni radijski postaji v Bemalu pri Buenos Airesu z naslovom Slovenija, moja ljubezen.
Pogovarjali smo se o možnostih sodelovanja in jim obljubili posnetke naših pevskih zborov, takoj ko bo kaseta izšla, Izmenjaii smo si naslove in vse povabili, naj ob prvi priložnosti obiščejo Slovenski dom.
Marijan HORN
Člani obeh zborov Slovenskega doma pred hotelom Jama v Postojni
		
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU	KilM	USTVARJALNICA
SLOVENCI V HRVAŠKEM ŠPORTU:
OD MAKSA IZTOKA PUCA
Kakšno vlogo so imeli Slovenci v razvoju in zgodovini hrvaškega športa? To je tema, s katero se kot nekdanja športnica in Slovenka, ki živi na Hrvaškem, ukvarjam že dalj časa.
Xred kratkim sem v nekem članku napisala, tla se sodelovanje Slovencev v hrvaškem Športu lahko spremlja od slavnega nogometnega vratarja zagrebškega Gradanskega Maksa Mihelčiča (1903-1954), kije blestel v dvajsetih letih lega stoletja, v Zagrebu pa je bil priljubljen pod vzdevkom "Kranjac", do rokomefaša Iztoka Puca, ki je na leloSnjih Olimpijskih igrah v Allanti osvojil Klalo olimpijsko kolajno z rokometno reprezentanco Hrvaške.
V obdobju med Mihelčičem in Pucem so se skn/i Itrvaški Šport "sprehodili" številni Slovenci. Mal najbolj slavnimi so kolesar Augusi-Gustek ltuscijik, zmagovalec velikih kolesarskih dirk in do diuuiinjih dni najuspešnejši hrvaški kolesx ki je na < llimpijskih igrali 1.1936 v Berlinu zasedel 13. mesto, v.iterpolisl in. Marjan Žužej in profdr. Zlalko Šimenc, atletinji dr. Altna Butia-Car in Milica Šunuik. (iHd Jote Komik. hokcjaSl na ledu Miran Knnclj in prof [vo linlaj, Iciiiški igralki Mirna Jatišova; in Len I liiblinck-Žlimiigilu. Mivl sušilnimi Slovenci, zaslužnimi m hrvaški Športje tudi Ivan Snuj Janez, seleklor rokometne leprraenlance, ki jeosvo-jilii /Jato medaljo na Olimpijskih igrali v Miinduiu
1,1972.
Tem, najbolj uspešnim, seje pridružilo še veliko drugih, manj znanih Športnikov, ki so od /nielka tega stoletja do današnjih dni v Zagreb prihajali iz vseh krajev Slovenije, največ pa iz Slajerske in Dolenjske. Nekateri so se počutili kol Hrvati in so se tako tudi nacionalno opredeljevali, dragi pa so ostali zavedni Slovenci. In mednje sodim tudi sama.
Ko je pred kratkim predsednik Hrvaškega olimpijskega odbora Antun Vrdoljak govoril o rnkometašu Iztoku Pucu, ni pozabil poudarili, kako veliko dolguje hrvaški šport Slovencem.
Po očetu je bil Slovenec ludi Franjo Bučar slavni srednješolski profesor in doktor znanosti (doktoriral je iz zgodovine protes-laulizma), ki velja za nespornega očeta hrvaškega športa. Njegovi starši so prišli v Zagreb iz Šentjerneja na Dolenjskem, mladi Bučar pa je, po Študiju v Stockholmu, postal tvorec in ideolog številnih Športnih panog na Hrvaškem: od igranja nogometa (1.1894 je v Zagreb prinesel prvo nogometno žogo), do smučanja, sankanja, umetnostnega drsanja. Htičar je bil v vseh pogledih enkraten. Bil je
DO
Olga Šiiovec-Luncer, 1963
prvi predsednik Jugoslovanskega olimpijskega odbora 1. 1919 in vse do svoje smrti 1.1946 v Zagrebu tudi član Mednarodnega olimpijskega odbora,
V mojem kluba. Akademskem atletskem klubu Mladost iz Zagreba je bilo več zelo uspešnih športnic Slovenk. Doktorica AJma Butia-Car, znana zagrebška zdravnica, revrnatologinja iz Tehaija pri Celju je nastopila na Olimpijskih igrah v Londonu I 194$. Bila je jugoslovanska rekorderkam 100 m, 200 m in v Slafdi 4 x KX) m. Danes je skrbna soproga mali in babica, predana svoji družini. Milica Šumak iz Ljulomcm je liiia hknili prvakinja in rekorderka Jugoslavije v skoku v daljino in peicuitojii, L1952pa tudi nnjholjšn športnica Jugoslavije.
Med najbolj znanimi teniškimi delavci je Lea Habunek-Zamagna iz Maribora, leniSka igralka, dolgoletni zvezni kapclan za ženske, organizatorka številnih domačih in mednarodnih teniških turnirjev, zaslužna športna delavka in predvsem dobra in topla oseba.
Sama sem prišla v Zagreb 1.1961 iz vrsi slavnega Kladivaija iz Celja Sodelovala sem na Olimpijskih igrah v Rimu 1. 1960 in na evropskih prvenstvih v Stockholmu i. 1958. in v Beogradu 1.1962 ter na I. Evropskem dvoranskem prvenstvu 1.1966 v Stuttgartu, Tako kot Alma, sem tudi sama tekmovala v sprinlu na 100 in 200 m ter štafeti 4 x 100 m, Bila sem večkratna jugoslovanska in balkanska prvakinja in rekorderka z rezultati 11,7 in 24,2 sekund, s čimer sem se 1. 1961 uvrstila med 20 najhitrejših atletinj na svetu. Že 30 let pa atletska dogajanja na stezi z užitkom in največjim veseljem spremljam kol mednarodni sodnik. Šport je bil že od nekdaj most prijateljstva in sodelovanja, še posebej med dvema tako sorodnima sosednjima narodoma. Veseli me, da sem po svojih skromnih močeh od L 1961 pa do danes k temu prispevala tudi sama.
Olga Š1KOVEC - LUNCER
IZ PESNIŠKEGA OPUSA KETI REMETIN
-iCaštel-Stari, kjer je rojena, morje, šum valov, cerkvice in ciprese... To so prvi vtisi, ki so globoko vrezani v spomine Keti Remetin. Če temu dodamo še slikovitost Splita, kjer je končala srednjo šolo, njegove zgodovinske stavbe, Dioklecianovo palačo in cerkev Svetega Duje, smo dobili ozračje, v katerem in iz katerega je črpala snov za svojo poezijo.
Svoje prve pesniške stvaritve je objavila že v srednješolskih časopisih. Med študijem je sodelovala v književni reviji Marulič. Zdaj je članica Kultumo-znanstveno-pesniške tribune Kolegium Hergešie. Sodeluje tudi v drugih kulturnih tribunah mesta Zagreba.
Iz še neobjavljene zbirke, ki jo je Keti Remetiri ljubeznivo odprla prav za Novi odmev, objavljamo dve pesmi in seveda vsem ljubiteljem toplo preporočamo druženje z njeno poezijo.
Ivica KUNEJ
NEKA BUDE SVJETLOST
U menijeeaju tišine nekih dalekih vremena i rijeka što počinak nalaze u vlastitom akordu još neizrečene pjesme.
I zaustavljeni vali jecaju u meni niisJed - to nestaju svi snovi oceanski a ne slute da tek sumrak t nov početak radja sa krilima zore i glazbom koralja.
Kad sabrat ce dane od Svih strana svijeta i lad okruniti riječju neka bude život, neka bude svjetlost, riječju što bi od početka da tajanstvu groba SVe ktlle razori, sve lance razlomi, sve sužnje izbavi.
DA IZGUBIM STAŽU
Posudom do vrha napunjenom alojom i nardom sadje no tni propeti x planinama, klisuratna i siii do zaledjene rijeke da se prilom ne prelije nijedna kap
1zgubim li možda siku iz oka morala bih preJetjcti ambis neodgovorenih pitanju a krila su još prikovana siablu spožnaje dobra i zla.
USTVARJALNICA
DRUŽABNA KRONIKA
SADOVI SODELOVANJA PESNIKA IN SKLADATELJA
K si roka podata pesnik in skladatelj, se rodijo vrhunske glasbene stvaritve. Pesnik Marijan Hom in glasbeni pedagog, skladatelj in dirigent Petar Kutnjak sta to dokazala že nekajkrat. Prvi sad njunega sodelovanja je uglasbena pesem Slovenski doni - naš drugi dom, ki jo je pevski zbor Slovenskega doma premiemo zapel lani. Tokrat predstavljamo besedilo in notni zapis pesmi SPOMIN NA MLADA LETA, s katero se je pevski zbor Slovenskega doma predstavil na letošnjem srečanju zamejskih Slovencev v Postojni.	Marijan HORN
Pustno rajanje v Slovenskem domu
r se seje začelo lani, ko seje porodila zamisel, da bi se Člani Slovenskega doma sestajali vsaj enkrat na mesce in na rednih srečanjih izmenjavali potrebna obvestila za reševanje takratnih perečih problemov. Toda hitro je postalo jasno, da so bili ljudje potrebni, poleg resnih stvari, tudi razvedrila, zbliževanja, prijetnih pogovorov pa tudi domačnosti. To smo čutili vsi, In talco smo začeli: malo glasbe, šale, polke, valčki in ples. Toda to še ni bilo dovolj. Ljudje imajo svoje osebne praznike. Zakaj jim ne bi čestitali?
In 3. februarja 1. 1995 smo prvič objavili imena članov, ki imajo v tem mesecu rojstni dan. Bilo jih je 31. Sledile so čestitke navzočim, malo šampanjca, potem pa zabava do desetih zvečer.
Srečanja so se potem vrstila vsak mesec. Prvi petek v mesecu je zlezel ljudem pod kožo, ali bolje rečeno - v srce, kajti sprejeli so ga tako prisrčno, da so brž spraševali, kaj je s srečanjem, če ga niso zasledili v mesečnem programu. Srečanja so postala tradicija. Doslej jih je bilo 21, čeprav smo poleti združili po dva meseca, da ne bi bil kdo prikrajšan.
Program srečanj dopoljnjujemo tudi z novicami iz matične domovine. Spomnimo se znanih umrlih slovenskih umetnikov, igralcev, piscev, pevcev in glasbenikov, torej ljudi, ki so prispevali k slovenski kulturi.
Naši člani na srečanjih sodelujejo s svojimi literarnimi prispevki, pokažejo svoje igralske sposobnosti, včasih priredijo "mini koncert", tombolo in še kaj.
Na srečanja običajno pride okoli 70 članov, vzdušje pa je poslalo že tako prisrčno, kot .si ga človek lahko samo želi. Poslali smo pravi prijatelji 1
Marijan HORN
RAJANJE Z
ZLATOPOROČENCEMA
JL^elošnji prvi petek v oktobru je bil posebej vesel in slovesen, saj smo poleg rojstnih dnevov proslavil i tudi redek jubilej, zlato poroka naših članov, zakoncev Pavle (rojene Sluga) in Marijana Horna.
Ko je zadonela poročna koračnic.I, je naš "duhovnik" poklical ženina in nevesto, da v spremstvu hčerke in vnukinje prisiopita k poročnemu obredu ter javno potrdita, da želita v zakonu preživeti še nadaljnjih petdeset let in obljubita, da se bosta tudi vnaprej ljubila tako, kot sta se v prvih petdesetih letih skupnega življenja.
Ženin in nevesta sta morala odgovoriti na vrsto vprašanj. Ženin recimo, ali bi bil pripravljen na soprogino željo zapustiti svojo ljubico - ra-diotehniko, Ko je odvrnil, da bo soprogi prepustil radio, zase pa obdržal tehniko, je morala zlata nevesta povedati, ali se je pripravljena z možem bolj pogosto pogovarjati po radioamaterskem mobitelu, ki ga je izdelal prav njen soprog, "Duhovnik" je ženina vprašal tudi to, ali bi svoji soprogi prepustil tri vogale v hiši, saj je znano, daje večinoma zdoma in da, če že je doma, piše pesmi in misli na skladatelja svojih pesmi Petra Kutnja-ka, nevesta pa je morala v /.vezi s tem odgovoriti, al i bi kot prava gospodinja, ki skrbi za vse štiri hišne vogale, sploh kakšnega prepustila soprogu. ki jc tako in tako preveč zaposlen s svojimi konjički.
Ko je po zabavnih odgovorih "duhovnik" ženinove in nevestine roke povezal s štolo - za nadaljnje skupno življenje - smo bili priča neizbežnemu poljubu zlatega para. Sledilo je obdarovanje, vrstila so se šaljiva in resna voščila svatov, po izrečenih dobrih željah pa je zlatoporočenee-ma njuna vnukinja - v svojem in materinem imenn - slavljencema podarila prekrasen šopek s petdesetimi rdečimi vrtnicami.
"Duhovnrk" je svojo vlogo odigral nadvse dosledno in je zlatoporo-čencema - čeprav pred poroko nisia bila pri spovedi in obhajilu - naložil pokoro. Ženinu, da napiše pesem o petih desetletjih zakonskega življenja, nevesti pa, da še naprej prenaša svojega zakonskega moža Marjana, ki je že sam zadostna pokora.
Po tem silno resnem postopku je "duhovnik" ukazal "ministrantom", da pripeljejo skupno darilo članov društva - ogromno torto in veliko steklenico šampanjca.
Po slovesnem rezanju torte in bučnem odpiranju šampanjca sta zlati ženin Marjan in zlata nevesta Pavla z valčkom odprla ples in začelo je svalovanje, ki je za nekatere trajalo do odhoda zadnjih tramvajev, za nekatere pa še dlje.
Silvin JERMAN
SPOMIN NA MLADA LETA
NAGRADNA KRIŽANKA
DOBRO JE VEDETI
!	2	3	4				5	6	7	8	9
10					11	>2		13			
M				15			16	1 17			
IS			ts			■ 23	20	21			
22											
m-					■				■		
26	27				28		■	29		30	
31											
■ m						34					
35					■			■	37		
SLOVENSKI DOM VABI!
VODORAVNO: t. prostor za stara pisma in dokumente 5. moški pevski glas 10, mesto v Izraelu 11 znak za kem. element 13, ozka deska 14, pripadnik starogrškega plemena, 15. slovenska gora 17. šolska ocena 18. na skrivaj gledati 20. dalmatinsko vino 22. shajališče Slovencev v Zagrebu 24. tanka žica 25. angleški kveker, ustanovitelj Pennsylvanije (William) 26. država v nekdanji Sovjetski zvezi 29. francoski modni kreator 31. krajevni pripadniki 32. kem.element .13.stara merska enota (mn.) 35. slovenski planinski pisatelj (France, Ljubljana 1910-1984, Kjer tišina šepeta) 36. konec polotoka 37. poljska cvetlica
NAVPIČNO; t, starogrški filozof (500-428 p.n.š.) 2, tuje moško ime 3. prvi predsednik slovenskega društva po drugi svetovni vojni v Zagrebu 4. vernik (i. španski ileil 7. prvo slovensko društvo v Zagrebu po drugi svetovni vojni S. Shakespearova tragedija 9, slovenski pripovednik, humorist (Ata ¿užamuža) 11. rotacija elektronov v utnmu 12.osebni zaimek 15. nemško ime mesta na Baltiku, sedaj v Poljski (l'on.) 16, trgovske ladje v .srednjem veku ftudi rastline, ki vsebujejo kokain) 19. obvestili), oglas 21. starogrški lirski pesnik (51(1-438 p.n.š.) 23. belgijsko kopališče 27. znak za kem.element 28. angleško moško ime (roman J.Conrada: Lord ...) 30. Cliaplinova žena 32. kratica za pripadnost eni izmed svetovnih cerkev 34. znak za kem.element
Ivo JERMAN
Vu pravilno rešeno križanko Novega odmeva razpisujemo dve nagradi:
1.	nagrada - prvi IZLET, ki ga bo Slovenski dom organiziral v naslednjem letu
2.	nagrada - steklenica slovenskega vina
Gesla pod 22 vodoravno ter 3 in 7 navpično napišite na dopisnico ali list papirja. Hcšitev križanke pošljite najpozneje do i. januarja 1997 na naslov: Slovenski tlom, Masarykova 13/1, ÏOOOO Zagreb, ali pa jo osebno prinesite v tajništvo doma.
Ne pozabite se podpisati in pripisati svoj naslov.
TAJNIŠTVO
je odprto vsak delovni dan od 9. -13. ure, ■ob torkih in četrtkih pa tudi od 18."- 20. ure.
Telefon: 421 - 985
KLUB MOJA DEŽELA je odprt
vsak dan, razen sobote in nedelje od 10, -13. ure in od 17.30 - 21. ure.
ČITALNICA m TV DVORANA sta odprti vsak delovni dan od 10. -13. ure in od 17,30-21. ure DVORANA PREŠEREN: ra
'zstave so na ogled vsak dan od 10, -13. ure in od 17,30-21. ure.
KNJIŽNICA je odprta vsak torek od 16. -18. ure in vsak četrtek od 10. -12. ure.
VAJE PEVSKIH ZBOROV:
ženski zbor Slovensi dom: torek in četrtek, od 18,30 - 20. ure, mešani pevski zbor Slovenski dom, torek in četrtek, od 20 - 21,30 ure, zbor duhovne sekcije A.M,Slomšek, petek od 16. -17,30 ure.
SVETE MAŠE V SLOVENŠČINI so dvakrat na mesec v cerkvi Ranjenega Isusa ua Trgu bana Jelačiča. Po maši je druženje v Slovenskem domu. TISK: v Slovenskem domu lahko redno prebirate dnevnike DELO, PRIMORSKE NOVICE m SLOVENEC, katoliški tednik DRUŽINA, politični tednik MLADINA, družinski tednik JANA, mesečnik za zamejske Slovence NASA SLOVENIJA, mesečnik za upopkojence VZAJEMNOST, tednik TV-15 SVOBODNA MISEL, glasilo Planinske zveze Slovenije PLANINSKI VESTNIK, osrednjo sslovensko historično revijo ZGODOVINSKI ČASOPIS, MLADIKO in mesečnik za vprašanja literature in mentorstva MENTOR, ter si ogledale zanimive publikacije, recimo kataloge SLOVENSKA ZDRAVILIŠČA, SLO-' VENIJA ZELENI DRAGULJ EVROPE, KAMPI V SLOVENIJI, VSTOPNIN za prireditve in dogajanja v Slovenskem domu NI.
V Kultumo-prosvetno društvo Slovenski dom se lahko včlanijo vsi Slovenci iz Zagreba hi Zagrebške županije ter vsi dragi posamezniki in pravne osebe, ki spteje-majo statut društva, članarina za leto 1996 je 15 kun.
Vsak član prejema mesečni bilten o dogajanjih in prireditvah v društvu,
KORISTM NASLOVI VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
Veleposlanik Matija Malešič Savska 41 (aneks), 10000 Zagreb tel. 6156- 503 in 6151-633 far 6159 - 463 Konzularni oddelek Konzulica Alenka Jerak uradne ure od 9.00-12.00 tel. 6121-511 in 535 - 122
GENERALNI KONZULAT REPUBLIKE SLOVENIJE
Generalni konzul Jože Hlep
Obala hrvatskog narodnog preporoda 3,
21000 Split
tel. 021 356-988 in 021 356-880 fax: 021 356-936
KONZULARNI DNEVI NA REKI,
ki jih vodi konzulica Alenka Jerak, so praviloma enkrat na mesec v prostorih Kultumo-prcsvemega društva Bazovica Podpinjol 43,51000 Rijeka tel. 051 215 - 406
PIŠITE NAM!
Vam je novi časopis všeč?
Ali v njem kaj posebej pogrešate?
Smo na kaj pozabili?
Si želite, da bi o kakšni osebi ali temi
pisali še več?
Se vam zdi katera od rubrik posebej zanimiva?
Bi se radi preizkusili v pisanju? Se v vašem domačem predalu skriva kaj takega, kar bi bilo vredno objave (pesem, črtica, analiza, komentar, karikatura.....)?
Nas želite pohvaliti ali grajati?
Ali že nestrpno pričakujete naslednjo
številko?
Bi radi v njej objavili oglas? Z vašo pomočjo bi radi že v naslednji številki zapolnili vsaj dve novi rubriki, in sicer Odmevov oglasnik iu Pisma bralcev
Pišite nam na naslov: Novi odmev, Kulmmo-prosvemo društvo Slovenski dom, Masarykova 13/1.10000 Za-
NE POZABIMO SLOVENSKIH JEDI: DOBROTE IZ PREKMURJA
BUJTA REPA
Potrebujemo: 2 kg kisle repe, 11/2 kg svinjskega hrbta, 1 kg kaše, 10 dkg masti, H dkg moke, 6 strokov česna, l čebulo, sol.
Priprava: Meso kuhamo z repo. Ko je skoro že mehko, zakuhamo prebrano iu oprano kašo. Iz masti in moke naredimo svetlo prežganje, mu primešamo sesekljano čebulo in česen. Razkuhamo s prav malo mrzle vode. Dodamo repi. Dolini prevremo. Po okusu solimo. Meso vzamemo iz jedi, ga narežemo na lepe rezilu1, Repo stresemo v skledo, po njej naložimo mesne rezine.
Serviramokot samostojno jed. Svežo svinino lahko zamenjamo s prekajeno.
AJDOVE KLOBASE - BELE
Potrebujemo: 1 kg ajdove kaše, 1/4 kg kuhanih obrezkov svinjskega mesa, 1/2 kg kuhanih pljuč, l/2kg ledvic ali srca, l/2kg masti, poper, piment, majaron, sol, 10 dkg prepražene čebule. Po potrebi juhe.
Priprava: Kašo napol skuhamo v mesni juhi. Ohlajeni primešamo bolj na debelo zmleto ali drobnb zrezano meso in drobovino. Solimo, popramo, po okusu odišavimo s pimentom in majaronom. Primešamo še prepražeuo čebula in stopljeno mast. Za manj (nastne klobase vzamemo pol masti in več juhe. Naredimo klobase in jih skuhaitjo. Kuhane položimo v mrzlo vodo, da ne popokajo.
KÉZÍAAN
l ]urja grofa Thurnskega leklarna na Ravnah d. d.
Podružnico Zagreb, Vlo&e 40
ima v skladišču rtdno vse izdelke svojega koiiceciu

S? «i
^'o Ha «ípn.xj " "'"•ian
ZELJKO VIZINT1N
Prouvodn|n pltltiiejja pntilUvi In Uol.ir JTnprtb — Nava Caita M flatina pciJcfiJjJ (ia Metodecnm Sate) UUfan i «£08.
i|nioiiiHf|"! pituita	li i|ianiVti irtilk».
Kun, tikam liki 11 vcriifKJr, bnllreno, fCilbiMtf|i,
r.olflltlt. VojjbJIUíi < l d, Viakoviaiim kotil*H obrt In hita
Prcifa/atna p VloIAt nI. H, 40.
'Ti-lnnin, Mlini. «Jtlhiimhn m lil.l»» totrh.
lOj*»**
Thurn - Bóhler Si. — Egydyer.
J;
tUdI
«JUH*-1
Telefon : 21-30.
If klobuki 1 SospocJe pn
flerimu
- ILfCA 87.

I Buitat In dellkaiei*
rasnovretni ilne VdI ln v» alkoholno pijačo PrenuJoridov irg <t 4. Lastnik bulfeta v Operi. JfripMOÍ* «
Makso Dollnar
Lastni vinogradi!
Oe)«rinn l|tilUMtr«kn ilnui Ouleljk» mamil t .MniquM I . . .Rlthclltii-
Za]utrkovalnlca,
Buffet.
PODJETNIKI IN OBRTNIKI! TRGOVCI IN GOSTILNIČARJI! DIREKTORJI SLOVENSKIH, MEŠANIH IN DRUGIH PODJETIJ! : ZGLEDUJTE SE PO VAŠIH PREDNIKIH, KI SO V TRIDESETIH LETIH V ODMEVU PREPOZNALI ODLIČNO PRILOŽNOST ZA REKLAMO! SVOJE STORITVE IN IZDELKE OGLAŠUJTE V NOVEM ODMEVU!
NAJ SE NAJLEPŠE ŽELJE Novoletno praznovanje 96/97
" 3 in večdnevni paketi " HOTEL TERME • HOTEL TOPLICE • HOTEL ZDRAVILIŠČE BUNGALOV1 APARTMAJI SILVESTROVANJE: v hotelskih restavracijah, v grajski restavraciji hotela Goli Mokrice, disco silvestrovanje v Clubu Termopdlis Informacije i rezervacije: telefon +386 608/35 000,