.•. Urejuje Janez Ev. Kalan .•. Tiska »Katoliška tiskarna". Izdaja „Katoliška bukvama". V Ljubljani, 1. novembra 1906. Izhaja začetkom vsakega meseca. Stane ?a celo leto 1 K 60 vin. — Za Nemčijo 2 K 8 vin. — Za Ameriko in vse ostale kraje pa 2 K 60 vin. ŠtGU. 11. november. Spisi, dopisi in darovi se pošiljajo: Uredništvu »Bogoljuba" v Zapogah, p. Smlednik, (Kranjsko.) Naročnina in inserati pa: Upravništvu „B o g o 1 j u b a", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2. Vsebina XI. zvezka: Stran Apostolsko delo................321 Kaj je organizacije najprej in najbolj potrebno?.....324 Nebesa. (Pesem)...............325 Govor prem. lavantinskega knezoškofa na katoliškem shodu . 326 Krizantema. (Pesem)..............331 Poglej Srce, ki je ljudi tolikanj ljubilo!........332 Sedeminštirideseto letno poročilo bratovščine prasv. Rešnjega Telesa za ljubljansko škofijo 1906 ..................335 K Jezusu po Mariji!..............337 Ne imenuj po nemarnem božjega imena.......340 Za duše v vicah................340 Kraljica počasti sv. Rešnje Telo — krasen zgled.....341 Kri za sv. vero . . . •.............343 Misijonske drobtine..............346 Razgled po Cerkvi...............347 Odpustki meseca novembra 1906 ....................351 V molitev se priporočajo.............352 Zahvale za uslišano molitev............352 Darovi...................352 Zahvala...................352 Klcpcrjeva družba za nfrlšKe misijone! ^^ Ako vleče koga srce, da bi žrtvoval svoje življenje iz ljubezni do najbolj zapuščenih ljudi v Afriki in da bi pomagal vse svoje žive dni afriškim misijonarjem in misijonarskim sestram, opozarjamo ga na Klaver-jevo družbo. Kaj je to, boste vprašali? To je od apostolskega sedeža potrjena ženska družba v pomoč afriškim misijonom. Ima že dva novicijata, enega v Rimu, drugega pri Mariji Sorg blizu Solnograda. Sprejemajo se jako vestno vzgojene gospice, posebno one, ki znajo več jezikov. Tiskan pouk o pogojih za vsprejem je vedno na razpolago. Kdor želi biti vsprejet naj se blagohotno obrne na Grofica Marija Terezija Ledochowska, Rim, via deli' Olmata 16. Apostolsko delo. (Dalje. — Marijini družabniki tole gotovo berite!) Kaj je apostolsko delo, to zdaj veste, če ste pazljivo prebrali razlago o tem v predzadnji številki. Najprej je treba imeti — to moramo še enkrat povedati — apostolskega duha, to je gorečnost in željo, tudi drugim kaj koristiti, če se jim kaj more. Kdor je sam goreč, bo tudi druge vnemal; mrzel človek ne more nikogar vneti. Ena goreča sveča lahko prižge sto in tisoč drugih; mrzel trst ne more prižgati tudi ene ne. Predragi bralec, ali imaš ti kaj tega duha? Tmaš kaj gorečnosti, kaj želja, da bi tudi drugi Bogu služili, greha se varovali, za dobro se zavzemali, večno se zveličali? — Upam, da vsaj nekaj tega duha, nekaj takih svetih žel'a čutiš v sebi. Praviš, da bi rad kaj dobrega storil, ko bi le vedel, kaj naj storiš. No, kdor ima zares prav pravega duha, ta si že ve poiskati apostolskega dela; vsako priliko, ki se mu ponudi, porabi v ta namen. Morebiti ne more bogvekaj imenitnega pred svetom storiti; a on stori, kar ie v njegovi moči; in Bog, ki poplača vsak kozarec vode, bližnjemu podan; on, ki je dva vinana uboge vdove tako visoko cenil, bo tudi ta mala dela za veliko zaračunil in obilno poplačal. Če se pa ponudi človeku bolj bogata žetev, raz-širnejše polje, večje delo, je pa njegovo srce toliko bolj veselo. Da boste to delo ložje vršili tisti, ki imate voljo za to, vam hočemo na nekatere reči s prstom pokazati: vidite, tole in tole lahko primete v roke, za tole se zavzemite, kar koga najbolj veseli. Pozneje hočemo pa še z zgledi apostolskega delovanja vam nekoliko po tej poti posvetiti, da boste rajši po njej hodili. Trojno delo je v naših časih in naših razmerah prav posebnega priporočila vredno: 1. Razširjati dobro berilo, dobre časnike (slabe pa seveda izpodrivati). O tem je že davno umrli velemodri sloveči škof Ketteler rekel: »Razširjati dobro berilo je apostolsko delo«. Dokazovati tega ni treba veliko; vsak pameten človek to razvidi. Koliko se s pisanjem pohujšanja napravi, koliko duš zapelje! Kako bi bilo pri nas vse drugače, če bi slabih časnikov ne bilo! Koliko ljudem so ti vero vzeli' ali vsaj skoro popolnoma zadušili! — Zalibog, da so ravno v tejle reči sovražniki božii daleč daleč pred nami. Koliko več slabega berila je po svetu kakor pa dobrega! Kako pa tudi oni vse drugače delajo za to kakor pa mi! — Lansko leto, ko smo prosili, naj bi bilo v vsaki fari nekaj ljudi, ki bi naš list med svojimi znanci širili, je rekel uredniku neki prijatelj: »Veš, takih pa že ne boš dobil, da bi po hišah naročnikov nabirali«. »Ze mogoče,« mu je odgovoril oni, »že mogoče! Ko bi se šlo za kako demo-kraško ali kako drugo take baže berilo, bi jih dobi! gotovo; tako ti pa že verjamem, da jih ne bo«. In res jih je bilo malo, razmeroma jako malo. Kolikokrat mi premišljujočemu te razmere, prihajajo na misel besede Gospodove: »Otroci sveta so modrejši v svoji vrsti, kakor otroci luči«. Da modrejši so, so delavnejši, so gibčneiši, so požrtvovalnejši! Čudno, da ima zloba večjo moč, kakor dobro, laž večjo kakor resnica, satan več in bolj gorečih apostolov kakor Bog! . . . V tej zadevi napovedujejo, da bo kmalu prišla na dan nova postava, takoimenovana postava o »kolportaži«, ki bo zelo velikega pomena. Kolportaža, to je raznašanje in ponujanje berila. Zdaj je prav za prav postava to prepovedovala; za to postavo se sicer niso več dosti brigali, vendar je močno zadrževala razširjanje berila. Ko pa stara postava pade, se bo slabo berilo kakor povo-denj vlilo med ljudstvo. Takrat bo treba na to vso pozornost obrniti. V vsaki fari bo moral biti vsaj eden ali par kolporterjev (raznašalcev) krščanskega berila, da se prepreči delovanje nasprotnikov, ki bodo gotovo vse kote oblezli in vsiljevali svoje umazano blago. Na to že zdaj opozarjamo; ko pride čas, bomo že še posebej opomnili. Pazite na časnike, pazite tudi na knjige! Pazite zlasti na povesti, na takozvane romane, šundromane, kakor jim po pravici pravijo! Tega. judovskega blaga se je zadnja leta veliko razpečalo med nami. — Pridem pred par meseci s prijateljem gori v neke hribe v neko hišo; še celo mežnarija je bila. Sedeva za mizo, — in kaj je na mizi ležalo? »Strah na sokolskem gradu« je bilo zapisano zunaj. Odprem, in koj na prvi strani nedo-stojnosti. »Poglej, poglej,« pravim, »in to pride celo sem gor v te gore! V hiši je bilo odraslo dekle. »Ti, dekle, ki tole bereš, ali ti poznaš ka.i Bogoljuba?« — »Naa, tistega pa prav nič ne poznam; to mi pa ni prav nič znano, kaj je to za ena reč« . . . In kaj je bilo v tistih bukvah še lepega brati? Na zadnji strani je z debelimi črkami povedano, da bodo tisti, ki bodo to kugo okoli trosili, dobili za nagrado — kaj menite, kaj? — — lepo podobo Jezusovega Srca; in tisti, ki se bodo še bolj pognali, molitvenik Jezusovega Srca!! — Ti pa znajo, ti, sem si mislil; na ta način love to slepo, nevedno ljudstvo! Da, da, otroci sveta so modrejši v svoji vrsti kakor smo mi! . . . Kdor želi povesti brati, bo zdaj začela v Ljubljani izhajati takozvana »Ljudska knjižnica«, pa naj se naroči nanjo! (Natančneje pove »Domoljub«.) — Pred vsem pa širite dobre časnike! In tu moramo pripomniti še tole: Marsikje še vedno vlada mnenje, da politični listi, to so »za ljudstvo«; verski pa samo za kake posamezne pobožne osebe. To je zmota. Politični listi so nam nujno potrebni in imajo velikansko zaslugo, da je naše ljudstvo v tej dobi prebujenja ostalo na pravem tiru; a od same politike ima ljudstvo vendar premalo, in od samih novic še manj; treba mu je še krepkejše dušne hrane. Saj je le vedno res, kar ste zadnjič brali, da najimenitnejša vseh resolucij je ta, da mora naše ljudstvo po tem revnem življenju v nebesa priti. Torej nabožni kakor politični listi so za ljudstvo tako potrebni kot dvoje očes v glavi. Razširjati dobro berilo je tedaj apostolsko delo, posebno v naših časih, ko je vse v branju, in bo le še vedno bolj. Zapomnite si to vsi dobri kristjani, ki imate kaj gorečnosti, in zlasti vi marijanski družabniki, ki imate kaj pravega duha! In storite svojo dolžnost ter se ne dajte sramotiti od socialdemokratov in drugih sovražnikov božjega imena, ki za razširjanje svojega brezbožnega berila žrtvujejo vse in store vse mogoče! 2. Boriti se proti pijančevanju, delati za treznost in zdržnost. No, o tem pa ne sinemo tako naširoko pisati kakor o prvi točki, ker tega mnogi ne slišijo radi in ši je »Bogoljub« že dovolj zamere nakopal s tem. Pri vsem tem pa ostane le neovrgljiva resnica, da je to delo poleg razširjanja dobrih časnikov v naših časih in naših razmerah najpotrebnejše in najimenitnejše apostolstvo. Koliko denarja bi se prihranilo, koliko miru ohranilo, koliko greha zabranilo, koliko duš več rešilo, — ko bi se manj pilo, to se ne da izreči! I" zato se tudi po vsej pravici pričakuje, da se bo dobilo v vsaki fari, v vsakem krščanskem društvu, v vsaki Marijini družbi, mladeniški kakor dekliški, nekaj oseb, ki se bodo za to vneli in z apostolsko gorečnostjo, ne strašeč se nobenih zaprek, razširjali misel treznosti in zdržnosti. Prepričani naj bodo, da kolikor težje gre ta reč, kolikor več ugovarjanja bodo preslišali toliko krasnejše bo plačilo! 3. Delo za misijone med pogani. Dočirn veljata prvi dve deli za domače kraje, za naše rojake, — se razteza to delo čez mejo domovine v tujino. In to je prav pravo apostolsko delo v najbolj pristnem pomenu. Saj je ravno apostolom Jezus rekel: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!« In apostolov poklic je ravno ta in edino ta bil, never-nikom oznanovati Kristusa Križanega. Pri nas še ne čutimo zelo potrebe, kaj posebno se zavzeti za misijone. Dočim sta dva nemška katoliška shoda: lansko leto V. avstrijski in letos velikanski in veličastni 52. nemški v Essenu povzdignila glas za misijone, se pri nas na katoliških shodili še ni čula beseda o misijonih. Vso pozornost in skrb prevzema nam misel, kako bi katoliški ideji doma do zmage pomagali. Prav tako! Pa vendar je misijonsko delo najbolj katoliško in apostolsko vseh del. Ljudstvo naše dosti rado daje za misijonske namene, in čuti samo. ob sebi, da je to nekaj zelo lepega, potrebnega in koristnega; toda kaj več se ne stori od naše plati, — mi nimamo skoro nobenega misijonarja! Ko bi drugi narodi tako delali, bi bili pogani obsojeni v večno poganstvo. Tu ni prostor, da bi na dolgo utemeljevali potrebo tega dela. Samo en stavek: Ko bi bili dvanajsteri apostoli čakali, da spreobrnejo vse svoje rojake Jude, preden se podajo na pot k nevernikom, bi še danes mi in drugi narodi sedeli v temi poganstva, toda Judje bi tudi do danes ne bili še spreobrnjenj. Tako tudi med nami ne bo nikdar zmanjkalo (krščenih) poganov; a preden te spreobrnemo, smo dolžni iz hvaležnosti, ker smo prejeli pravo vero, pripomoči po svoje, da jo prejmejo tudi drugi, kateri dosedaj niso imeli te sreče, sicer bodo ostali na večno to, kar so. In to posebno v teh naših dneh, ko se je svetovni promet tako razvil, ko so vsa divja ljudstva odkrita in vsa pota do njih odprta; in to tembolj, ker če te dežele ne bodo postale s časom katoliške, bodo postale pa — protestantovske. Iz teh dobro utemeljenih razlogov si bo »Bogoljub« po svojih slabih močeh prizadeval ne da bi hotel količkaj domače potrebne in prekoristne naprave oškodovati — polagoma buditi misel za misijone. S tem je popisano in priporočeno trojno posebno važno in vsega priporočila vredno apostolsko delo. Neke posebne vrste apostolsko delo je takoimenovano karitativno delo, to je: delo krščanskega usmiljenja, skrb za siromake, bolnike in druge pomoči potrebne, — o čemer govore pravila Marijinih družb v posebnem odstavku: 13. Izkazujejo naj' tudi radi dela telesnega in dušnega usmiljenja. Marijine družbe prejšnjih časov so se v tem odlikovale. Mi bomo govorili o tem v posebnem poglavju. Vsak pa nima ali zmožnosti ali priložnosti, da bi k dobremu napeljeval druge ljudi, da bi agitiral med njimi, jih nagovarjal, vnemal itd. Ali tak ne more nič apostolsko delati? Tudi lahko, čisto po tihem, ne da bi kdo za to vedel. Kako pa? Recimo tako — ker smo ravno v tem času — da se človek prav s posebno gorečnostjo vrže na to, reševati duše iz vic, da zanje moli, zanje trpi, se zanje daruje, kar mogoče veliko odpustkov zanje nabira, z neko sveto pohlevnostjo ■ gleda in išče, da bi jim in kako bi jim kar največ mogoče pomagal. To apostolstvo priporočamo vsem, zlasti tistim, ki z besedo ne morejo kaj prida storiti. — A kdor ima zmožnost in priložnost, naj se mu nikar ne zdi škoda jezika in nog in vseh inštrumentov, katere mu je Bog dal, da more ž njimi kaj dobrega storiti. Glejte, predragi, krasnega polja delavnosti »v vinogradu Gospodovem«, ki se nam odpira, in na katero nas kliče Bog na delo! (Bo še prišlo.) Kaj je organizacije najpr Na to vprašanje smo zadnjič obljubili odgovoriti. Najprej je treba k poročilu o katoliškem shodu še nekaj dodati. To namreč, da so prišli med zborovanjem v Alojzijevišču neki baraboni — in še precej jih je bilo; kakih par sto — pa so na cesti žvižgali in vpili, in bi bili radi, če bi se to tako lahko dalo, nas vse razgnali in domu napodili. No, to ni bilo prav nič hudega — razven, da so se nekateri preprosti udeležniki katol. shoda te druhali v svoji preprostosti malo preveč ustrašili, češ, kaj bo pa zdaj. Veste kaj sem si pa jaz mislil, ko sem gledal te ljudi? Smilili so se mi v dno duše ti siromaki, ti zaslepljenci! Kakšna gorečnost, kakšna strast, kakšna besnost, in sami ne vedo zakaj. Kaj jim je storila žalega Cerkev, zoper katero zdaj tako besne?! — In mislil sem si dalje: Koliko mladine se po mestih pogubi! Koliko jih zapelje slaba druščina, koliko jih zaide v socialno demokracijo in pride ob vso vero !Tubibilotre-ba nekaj storiti! Ta stvar potrebuje boljše, t es n e j š e organizacije. Tu bi bila organizacija najprej in najbolj potrebna! Mnogi izmed teh fantov so prišli tudi s kmetov, od krščanskih starišev, od dobrih mater, katere so jim pri slovesu naročale, naj na Boga nikdar ne pozabijo. Nekaj let so se morebiti držali še s, težavo na površju; a skušnjava je bila vedno hujša, zapeljevanje vedno večje, priložnosti vedno več, kolikor večji je fant postajal; — in zdaj, če bi ga mati videla, kakšno je njegovo življenje, njegovo srce, strah in groza bi je bilo! — Ko sem bil še v Ljubljani, so mi pravili rokodelski pomočniki, katerih peščica je v Marijini družbi, kakšno življenje je med pomočniki, kakšno po delavnicah, kako govore, kako zabavljajo, kako majejo in vlečejo tovariša, ki ima še kaj boljšega duha, kako se norčujejo i ž njega, dokler ga ne pridobe, in kako ga sovražijo, če se jim ne vda. Ni ej in najbolj potrebno? čuda tedaj, da jih je razmeroma malo, silno malo, ki dobri ostanejo! — Ako je fant sam in nima nobene opore, kako težko mu je, kljubovati tem viharjem in se ne ukloniti! Tako je v Ljubljani, in po drugih večjih mestih (Celje, Gorica . . .) gotovo ni nič boljše; deloma velja pa to tudi o majhnih mestih in trgih. Tu bi bilo treba nekaj storiti! Sicer že nekaj imamo, vsaj v Ljubljani, pa to je premalo ali vsaj premalo urejeno, organizirano. Imamo katoliško delavsko, rokodelsko, mladeniško društvo. A vse to ima primeroma premalo udov. Imamo tudi Marijino družbo v Križankih. A kdo se spomni nanjo? Zato primeroma zelo počasi napreduje, ima malo prirastka. Marrina družba v takem mestu bi morala imeti vsaj nekaj stotin udov, tudi moških! Nasprotniki to vse drugače znajo. Sem pa naletel tamle nedavno na naših zapoških vrtovih na tropico mladih fantov, med njimi rokodelskega učenca od tukaj, čevljarčka iz Ljubljane, ki je kazal našim neko knjižico. Radoveden, kakšno mestno modrost jim razlaga, poprosim: »Pokaži no še meni, kaj imaš tako lepega!« In kaj je bilo? »Sokolski koledar«. Aha, sem si mislil, da bo kai takega! »Ali si že Sokol?« »O ne, ampak samo telovadit se hodim tje, pravijo, da je to zelo dobro.« Vidite, tako zvabljajo fante k sebi in jih uvrščujejo v svojo vojsko. Saj »Sokol«, ko bi bila to samo sama telovadba, bi to nič • hudega ne bilo; naj skačejo in plezajo fantje, ki so mladi; ampak kako je v resnici, to vsi vemo. V cerkev jih gotovo ne vabijo pri »Sokolu«, in pridige tudi ne izprašujejo. — Če pa že liberalci tako pridno skrbe za svoj naraščaj, kaj šele socialdemokrati, ki imajo na vse plati svoje nitke napletene, in kar enkrat v svojo mrežo dobe, tudi dobro in trdo povezano, da jim ne uide zlepa. Človek, ki je enkrat zašel na to pot, kdo ga bo zopet spreobrnil?! V nespokornosti trdovratno živi in velikokrat tudi v nespokornosti trdovraten umre. Tu bi bilo treba od naše strani več odpora in boljše uredbe. Če se že z mestnim ljudstvom samim nič ne da narediti, skušaj-mo ohraniti vsaj to, kar s kmetov izmed vernega ljudstva v mesto prihaja. Saj mestno prebivalsvo s svojim nenaravnim življenjem itak samo sebe uničuje, in dežela z vedno novim blagom zaklada mesto. Najbolje bi bilo, da bi ljudje ne silili toliko v mesta. Ta silni tok in pritisk z dežele v mesta, to je tudi — kakor Amerika — ena hudih modernih bolezni, o katerih pa ne moremo tukaj kaj več govoriti, dasi bi bilo zelo potrebno. Če se pa že ljudje ne dado ustaviti, bilo bi jih potreba vsaj kolikor mogoče, in sicer odprvegavstopavmesto, zavarovati pred nevarnostmi mestnega življenja. Verni kmečki starši, včasih že prisiljeni izmed mnogih sinov kakega v mesto poslati, niti slutijo ne v kakšno nevarnost ga pošiljajo, kaj bo fant ondi vse videl in slišal. Vendar jih nekoliko skrbi, kako bo ž njim. Če bi ga mogli ondi izročiti zanesljivi osebi, ki bo po očetovsko zanj skrbela, uvrstiti med dobro, zanesljivo družbo, koliko ložje in bolj brez skrbi bi ga dali iz rok! To bi se vst lahko tudi že zdaj zgodilo, a dejansko se le ne godi. Vprašam: katera mati ali oče, ki pripelje sina v mesto, ga pride ob enem v Rokodelski dom ali celo v Marijino družbo v Križanke zapisat in ga ondi priporoči skrbnemu varstvu in vodstvu ondotnih voditeljev! In to bi bilo treba urediti; tu je organizacija potrebna. In to se z dobro voljo tudi da narediti; samo organizacije je treba. Vse to deloma velja tudi o dijakih. Koliko mladeničev srednje šole popačijo! Mati ga je dala od sebe preprostega, nedolžnega — nazaj ga pa dobi, da ga več ne pozna! In istotako velja to o ženski mladini, ki po mestih službe išče. Koliko nedolžnosti pokopane! En strašen zgled smo zadnjič navedli. In te dni beremo iz Trsta: »Zastrupila se je 221etna M. Strnad«. Kdo je ta Strnad? Odkod je ravno, tega ne vem. A gotovo je to slovenska deklica, ki je prišla z dežele v mesto sreče iskat, zašla, in potem tako žalostno končala. — O varstvu deklet po mestih smo lani govorili na shodu v Mariboru. Seveda samo govoriti nič ne pomaga. Samo v Trstu, kjer je seveda na Slovenskem največja potreba, in so se nekateri mladi vrli gospodje temu delu z vso vnemo posvetili, stvar napreduje. Upamo, da se bo po katoliškem shodu tudi drugod naša organizacija v tem oziru izpopolnila, ker, kakor rečeno, po moji misli je tu najprej in najbolj potreba. Zgubljenega je že dovolj veliko. Tudi to bi bil en lep kosec apostolskega dela. Izročam te misli v blagohotno uvaže-vanje vsem, ki se za to zanimajo. Ako se pa kaj motim, se rad uklonim boljšim mislim. Ur. Nebesa. Zaupno ji poglej v obraz, kaj smrti se, bolnik, bojiš? Končan bo skoraj smrtni boj, in vse, v boju kar trpiš; o trpi, — lepa so nebesa! Kaj če ugasne ti oko, ki je ljubilo solnčni svit? Tam gori Luči večne žar očem je blaženim odkrit; ne toži, — lepa so nebesa! Kaj žali dušo ti zavest, da se poslavlja od sveta? Nad zvezdami se vidimo, tam gori še le smo doma; o molči, — lepa so nebesa! A. Muren. Govor prem. lavantinskega knezoškofa na katoliškem shodu. Milostljiva in prečastita nadpastirja! Svetla gospoda kneza (\Vindischgratz!) Preblago-rodni gospod predsednik! Mnogočislani zbo-rovalci! Kdor vstopi v hišo ali družbo, jo mora pozdraviti in po pozdravu poznajo zbrani došlega gosta, kakor tico po petju. Ko vstopim zdaj — in to že tretjikrat, o dobro znamenje, vse trojno -je popolno, k tretjemu rado gre — ko vstopim in že stojim zdaj, pravim, med mnogoštevilno in preči-slano družbo katoliških Slovencev, in ker želim, da pomeni moj pozdrav več, kakor navadno pozdravljenje, pozdravim vas z najstarejšim in najsvetejšim krščanskim rekom: Hvaljen bodi Jezus Kristus! In zdaj me poznate, kdo da sem in kaj da hočem. Zdaj poznate moje mišljenje in hotenje, vse moje stremljenje, dejanje in ne-hanje. Zdaj veste, po kaj sem obhajal od 6. do 10. tekočega meseca sinodalni shod 235 ljubljenih svojih sodelavcev v vrtu in vinogradu škofije Lavantinske in čemu sem pri-hitel na tretji slovenski katoliški shod. — A zdaj poznam tudi jaz vas, ki ste glasno in jasno, ste zavedno in veselo odzdravili: Vekomaj. Amen. Zdaj poznamo skupni svoj program, vzajemno svoje hrepenenje in prizadevanje. Moj in vaš nepresežno vzvišeni program je Jezus Kristus. Moja in vaša vroča želja, moja in vaša krepka volja je slava Kristusova in lastna stalna blaženost. Ta vodilni svoj načrt smo posneli po angeljih, pojočih v sveti božični noči nad betlehemskimi livadami: Slava Bogu na višavah, in mir ljudem na zemlji dobre volje! Na le-ta naš temeljni načrt se opira in ozira vse drugo. Saj ga ni bilo in ga ne bo, po katerem bi se rešili časno in večno: razen obljubljenega, željno pričakovanega in resnično pridoposlanega Mesija, Jezusa Kristusa. Zato mora Kristus med nami živeti, kraljevati, gospodovati. V tem smislu in duhu smo se zbrali k slovesnemu pričevanju svojega vzora, svojega programa. Papež Pij X. priporočajo v svoji poslanici z dne 11. junija 1905 katoliške shode, ki naj bi bili javne izpovedi katoliške vere ter napovedi božjega miru in blagoslova. Katoliški shodi bi naj bili pričevavci krščanske zavesti, vnetosti, navdušenosti. Kristus je imel slovesen vhod v Jeruzalemu, ko je bilo zbranega največ ljudstva v Jeruzalemu, pa je umrl na križu med mrknjenjem solnca, med pokanjem skal, med odpiranjem grobov; je od mrtvih vstal ob najbolj prazničnih dnevih judovskih; in sv. Duha je poslal apostolom med pišem in v podobi gorečih jezikov na binkoštni praznik, ko so bili Judje zbrani od vseh strani, tako da je sv. Peter nemudoma sprejel še tisti dan tri tisoč vernikov v sveto cerkev. V Kristusu zbrani zborovalci! Znamenito, velevažno geslo je izdal razsvetljeni apostol sveta, ko je naročil dragim svojim Efežanom: prenoviti vse v Kristusu (Efež. 1, 10), in sicer tako prenoviti in izpopolniti, da bo vse in v vsem Kristus (Kol. 3, 11), da bo on v vseh ljudeh upodobljen. (Gal. 4, 19). Oprt na to Pavlovo načelo je duhoviti papež Leon XIII., neminljivega spomina, v svojih vekovitih poslanicah naglašal, da je v naših viharnih in nevarnih časih najti rešitev samo le v povratu k božjemu Vzveličarju: »V tem je zapopadeno ozdravljenje zla«, piše modri učenik v okrožnici z dne 25. decembra 1888 klasiško kratko, »da se zasebno in javno povrnemo k Jezusu Kristusu in h krščanskemu življenju.« In v glasoviti okrožnici »Rerum novarum« z dne 15. majnika 1891 opominja vesoljni učenik: »Kreniti ali odstopiti od Kristusa je poguba, h Kristusu se vrniti je otetba.« In sedanji srčno in srečno vladajoči papež Pij, po previdnosti božji X., so v svoji prvi, težko pričakovani ker odločilni in me- rodajni encikliki z dne 4. oktobra 1903 na-črtali svojo sveto in veličajno nalogo z apostolskim vodilom: Vse obnoviti in popraviti v Kristusu, da bo v vseli upodobljen Kristus. Prav to je pač tudi ves namen in pomen tretjega slovenskega katoliškega shoda, ki presega po dušni žaroti udeležencev prvi in drugi shod, ki sicer tudi slujeta po izredni navdušenosti svojih obiskovalcev. Pričujoči katoliški shod želi in hoče, da se vse preobrazi v Kristusu, ki naj kraljuje v vseh razmerah domačega in naj vlada v vseh odno-šajih javnega življenja. Zatorej urno in popolnoma nazaj k njemu, ki je pot, resnica in življenje (Jan. 14, 6), v vedi, katere najvišji cilj je spoznanje resnice; v umetnosti, katere najglavnejši smoter je razodetje in odkritje večne dobrote in lepote, ki odseva, odsvita v stvareh. Kristus, beseda božja, v kateri so skriti vsi zakladi modrosti in učenosti (Kol. 2, 3), je soln-ce duhov, je vir luči, je izvor lepote, je središče, od katerega mora izhajati in h kateremu mora voditi in se vračati vsaka prava veda, vsaka pristna umetnost. O kako živo in željno je hrepenel najmo-drejši grških modrijanov, vrli Sokrat, po Učitelju resnice in čednosti! Sebe in svoje učence je tolažil ter tolažil: Čakajmo, morda pride, ki nas bo učil, kako moramo živeti z ozi-rom na bogove in ljudi! Samo ie božje bitje nas more prav podučiti, je gošče vzkliknil plemeniti mož. In res, obiskal nas je On, ki izhaja z višav, razsvetlit te, ki sede v temi in v smrtni senci, da ravna naše noge na pot miru. (Luk. 1, 77, 78). Prišel je dolgo zaže-ljeni Učitelj resnice in čednosti, Kristus Jezus, ki sam zatrjuje o sebi: Vaš Učitelj je le eden. (Mat. 23, 10.) Tega edinega Učitelja večnih resnic in vzveličavnih čednosti naj s,e tesno oklenejo in neodjenljivo držijo vsi gojitelji vede. Nesrečen, kdor še toliko ve in zna, pa ne pozna njega, ki govori o sebi: Jaz sem luč sveta; kdor sledi za menoj, ne tava po temi, temveč ima luč življenja. (Jan. 8, 12.) Dokler sem jaz na svetu, sem luč sveta. (Jan. 9, 5.) Kristus pa ostane na svetu do konca dni — in sicer po svoji ustanovi, s.veti Cerkvi, po ka- teri živi, blagoslavlja in deluje. Za to raz-svetljujočo in ogrevajočo lučjo naj bi stanovitno hodili učenjaki in umetniki. Kam pa naj sicer gredo? Gospod, kam naj pojdemo, je klical močnoverni Peter. Ti imaš besede večnega življenja. In mi smo verovali in spoznali, da si Kristus, Sin božji. (Jan. 6, 69.) Tu v visoki šoli Jezusovi so našli najizbor-nejši veleurni popolno nasičenje s.voje vedo-željnosti, so našli mir srca, so našli zlato svobodo. Kjer je Duh Gospodov, tam je svoboda. — Kristus vas bo osvobodil. (Gal. 4, 21.) Tudi v kraljestvu vede in znanosti mora vladati Kristus. Saj tudi veda ne more vložiti drugega temelja, kakor je vložen, ki je Jezus Kristus. (I. Kor. 3, 11.) Veda se mora zlagati s krščanskimi, vedno veljavnimi načeli; če jih prezira ali se jim celo ustavlja, je brez moči, je brez jedra in zrna. Moč in življenje prejema le od nezmotljivega, edino-vzveličavnega nauka Kristusovega, ki je tolike moči, da že dvatisoč let vlada in vodi vesoljni svet ter ga bo še dalje vladal in varoval puščobe iu praznote. Potemtakem pa zapoveduj in se proslavljaj Kristus v kraljestvu znanosti in umetnosti! On, ki je Edino-rojeni Očeta, je svetloba njegove časti in podoba njegovega bistva, in ki vse z besedo svoje moči nosi... in sedi na desnici veli-častva v visokosti (Hebr. 1, 3) in v katerem prebiva vsa popolnost (Kol. 1, 20): ta bodi vzor učenjakom in umetnikom, bodi vzgled profesorjem in dijakom, bodi voditelj učiteljev in učencev, vzgojiteljev in gojencev! Zakaj, to je večno življenje, da spoznajo tebe, edino pravega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. (Jan. 17, 3.) Njemu, kateremu se klanjajo kolena teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo (Filiplj. 2, 10), temu služiti, tega poslušati in posnemati, bodi vseh ved in umetnij najvišja slava in hvala! Veda in umetnost mogočno vplivata na zasebno in javno življenje, katero ali razkri-stijanita ali pokristjanita. kakor pač delujeta, ali na nekršč. ali na kršč. podlagi. Zato pa vsa čast in hvala vrlim možem, ki si priza-devljejo. da Kristus vlada v državi vede in umetnosti, ki stoje na skali Petrovi, so naslonjeni na steber in podslombo resnice: na sveto katoliško Cerkev. Radost nad radost, da kaže vseučiliško dijaštvo katoliško zavest in da si črta in riše pravi smer za svoje prihodnje življenje. »Danica« in »Zarja« napovedujeta blagonosno prihodnjost. Z uma svetlim in mirnim mečem se bodo katoliški akademiki zmagonosno borili in proslavljali, če bodo vedno eno srce in ena duša. Vstanite in Kristus vas bo razsvetlil! (Efež. 5, 14.) Nazaj h Kristusu! Vera v Kristusa more več ko gore prestavljati, ona premore celo kamen od srca odvaliti. Če bo Kristus vladal v vedi in umetnosti, bo vladal tem laglje v človeški družbi — pred vsem v družini. Saj mora biti tudi tukaj in še prav posebe kralj in gospod. Kristus je povzdignil in poplemenitil družino, ko je sam trideset let v njej živel, delal, bil v njej pokoren in poslušen, je v njej rastel kakor na starosti, tako na modrosti, na milosti in ljubeznivosti pred Bogom in pred ljudmi. In ravno sveta Družina nazareška bi naj bila slovenskim družinam vzgled in vzor. Po zvestem češčenju in vestnem posnemanju svete Družine nazareške bi dobivale trdna tla družinske Čednosti, bi se globlje in globlje ukoreninjevale. In v tem oziru bi največ koristila družba krščanskih rodbin na čast sveti Družini nazareški, katero so modri papež Leon XIII. s krasno okrožnico z dne 14. junija 1892 raztegnili na ves katoliški svet. V Lavantinski škofiji šteje ta času primerna in potrebna družba že 30.800 družin z 148.370 člani. Vse hvale in skrbne razširitve vredna družba napeljuje družinske očete, da se vedejo kot namestniki sv. Jožefa; žene, da se vzgledujejo nad božjo Materjo; in otroke, da nasledujejo božje dete Jezusa. In varstvo svete Družine je najmočnejša bramba zoper napade in navale na krščansko življenje v družini. V družini, ki časti in posnema sveto Družino, ne bodo opravili nič, ki izkušajo preosnovati posvetno postavo glede na svetost, enotnost, nerazdružljivost svetega zakona, ki je nosilni steber družini, občini, državi, človeški družbi sploh. Bese- da Kristusova je tukaj postava: Kdorkoli se loči od svoje žene in vzame drugo, preše-stuje nad njo; in ako se žena loči od moža in se omoži z drugim, prešestuje. (Mark. 10, 11, 12.) Kar je Bog združil, naj človek ne loči (Mat. 19, 6.) Ta večno veljavni izrek Kristusov je povzročil, da je štiri in pol milijona avstrijskih katoličanov v dveh mesecih povzdignil svoj glas zoper krič o razporoki ali o ločitvi sklenjenega zakona. Da, Kristus kraljuj v krščanskih družinah, in v njih bota bivali složnost in ljubezen, bota stanovali zadovoljnost in blaženost, bode polno miru in blagoslova božjega. Živo želim, da bi slovenske družine tako živele, da bi jih Kristus rad obiskal, kakor je obiskal goste v Kani Galileji, pa je obiskal hišo Simonovo in Cahejevo in v Betaniji blago trojico Lazarja, Marto in Marijo. Kakor v družini, mora Kristus vladati ravnotako tudi' v šoli, kjer se nadaljuje domači poduk in domača vzgoja. Čudovito, Kristus sam je obiskal šolo. Toda katero? Šolo tempeljsko, šolo torej versko, in nobene druge. Tam v tempeljnu je sedel prav kakor učenec med učeniki, je poslušal, odgovarjal in prašal, da so se mu vsi čudili. V šolo, v kateri uči Kristus vzveli-čavne resnice in čednosti, v tako šolo morajo pošiljati starši svoje otroke, če hočejo izre-diti otroke božje in dediče nebeškega kra-ljevstva, če hočejo doživeti veselje nad njih pokorščino do sebe, do Cerkve, do domovine. Kristus je zaklical besede, ki že dvatisoč let donijo po širnem svetu: Pustite otročičem k meni priti in nikar jim ne branite, zakaj tacih je nebeško kraljestvo! (Mark. 10, 14). Kristus je otroke ljubil, jih je objemal, je na nje roke polagal ter jih je blagoslavljal (Mark. 14, 16), in otroci so za svojim nebeškim prijateljem radi hodih, so ga poveličevali, so mu klicali hosana, hosana! In Kristus je nedolžne otroke obkrožil z visokim in močnim obzidjem, da bi jih obvaroval zapeljivosti, da bi jih branil pred pohujšanjem. In ta obrambni zid je grozni izrek: Kdor pohujša katerega teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in hi se potopil v globočino morja. (Mat. 18, 6). Strašne besede! Vsak Slovenec naj skrbi, da ga ne bodo zadele; zlasti naj skrbijo za to starši, odgojitelji, učitelji. Ali ni strašno slišati, da se nahajajo ljudje, ki hočejo Kristusa, njegov sveti nauk in sveti križ odpraviti iz šole, namesto zveličavnega krščanskega nauka uvesti medlo mešanico, odstraniti prejemanje svetstev, zabraniti vaje v božjih in dejanskih čednostih! O nespamet, o škodljivost svobodne šole, šole brez Kristusa, brez Učitelja večne resnice in večnega življenja! Ne, takšne šole ne marajo Slovenci, ki so krščanski narod; in zato mora biti šola tudi krščanska, če hoče biti slovenska, narodna. Prav danes praznuje Cerkev god sv. Jožefa Kalasank-cija (umrl 1648), ustanovitelja reda regularnih klerikov Matere božje pobožnih šol. Kristus živi, gospoduj in ukazuj v šoli! V Kristusu se mora dalje prenavljati socialno ali družabno življenje. Kristus mora voditi gospodarje in služabnike, posestnike in najemnike, delodajavce in delavce, bogate in revne, sicer ni sreče, ni zadovoljnosti, ki je že polovica prijetnega življenja. Kristus mora biti vseh Gospod, sicer noče nobeden ne poznati in ne imeti gospoda nad seboj. Kristus je zlasti povišal in posvetil delavski stan, ko je bil rojen v tem stanu, je vzel hlapčevsko podobo nase, je bil imenovan tesarjev sin in celo kratko tesar; ko je dalje izvolil izmed delavcev svoje ljubljene tovariše in apostole. Pri svojem javnem učenju se je rad mudil pri delavcih, je rad govoril o njih delovanju v vinogradu in na polju ter o njihovem plačilu na večer. Kristusa so posnemali apostoli, zlasti bogonadarjeni Pavel, ki je bil sam rokodelec, tkal je preproge in šotore, in je pridno priporočal delo. Vobče je znan njegov krepki izrek: Kdor noče delati, naj tudi ne je. (II. Tes. 3, 10). Delavci moramo vsi biti. Kdor noče delati, ko bi lahko delal, naj ne je, ne pije. Delati pa moramo v Kristusu, s Kristusom in za Kristusa. Le Kristus reši novodobno družbo! Kristus mora vladati v občini, deželi in državi. Saj je njemu dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. (Mat. 28, 18). Kristus kraljuje, vsled prirojene pravice kot edinorojeni Sin Kralja najvišjega, torej dedič vse oblasti; in kraljuje tudi vsled pridobljene pravice, ker nas je namreč otel oblasti teme (Kol. L 13) in je dal samega sebe v rešilo za vse (I. Tim. 2, 6), in so vsi postali njegovo pridobljeno ljudstvo. (I. Petr. 2, 9). Kristus je najvišji vladar in izvršuje svoje vladarstvo po svojem kraljestvu na zemlji: po eni edini, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi, v kateri vlada po resnici, pravici in ljubezni. Kot najvišji oblastnik ima neoddatno pravico, dajati postave občinam in državam; in to je storil po večno veljavnih zakonih svojega evangelja, ki veže kot najvišji zakonik vsa ljudstva in vse države. Evangeljska postava je najmočnejša podlaga obstoju in blagostanju vsakega kraljestva. Ako se izpodkoplje in izpodmakne > ta temelj, je pogibelj neizogibna. Saj tudi tukaj ne more nihče vložiti drugega temelja, razen tega, ki je vložen, kateri je Kristus Jezus. (I. Kor. 3, 11). Občina, dežela in država morajo skrbeti pred vsem za časno blagostanje svojih občanov, deželanov in državljanov, vendar tako, da le-ti ne izgubijo večne blaženosti, ki se pa pridobi le po Kristusu. Drugega imena ni danega .ljudem, da bi se zveličali, kakor je dano ime Jezusovo. (Dej. ap. 4, 12). Kraljuj torej Kristus vselej in vsepov-sodi! Prečislani zborovalci! Jezus Kristus včeraj in danes, tisti tudi vekomaj! (Uebr. 13, 8). Razvoj in procvit slovenskega naroda se more uspešno vršiti le na držni podlagi tiste vere, ki sta jo oznanjevala solunska brata sv. Ciril in Metod, in po kateri sta pre-obličila Slovanski svet. Moč iti krepkost Slovencev se bo pokazala, ko bo cvetela pri njih dejanska vera, ko bo vladala složnost srca in složnost duše. Drugim narodom je dal Bog po enega apostola, nam pa je dal kar dva brata apostola, da nas tem izdatneje družita v veri in ljubezni. Slovenci, držite s,e neodtrgljivo Kristusove vere! S tem si lahko pridobite veljavo in slavo med drugimi rodovi. Velikost kake dežele ni ravno odvisna od razsežnosti svojega kraja, marveč je odvisna od čednosti, od značajnosti svojih prebivalcev. Naj so Slovenci živo verni in resno pobožni, naj so kot mravlje marljivi, naj so trezni in zmerni, blagosrčni in velikodušni: in slovenska dežela bo veljavna, slavna, občudovana. Toda dovolj besed! Dejanje nastopi! Nastopi vzajemno potegovanje za krščansko vedo in umetnost, za krščansko družino in šolo, za krščansko uredbo človeške družbe, za krščansko srenjo, deželo in državo! V izvršitev tega načrta stopimo združeni v tabor Kristusov, pred katerim beže sovražne sile! Kdor je Gospodov, kličem s svetopisemskim pozivom, se naj pridruži nam! (II. Moz. 32, 26.) Križ Kristusov je naša trobojnica, nad katero še doslej ni bilo dobitnika — zmagovalca in ga ne bo, dokler bo sijalo solnce na nebu. Ta trobojnica, sveti križ, vihraj in plapolaj in spominjaj Slovence tužne pretelosti in boljše prihodnjosti. Pod njo so se pred-očetje hrabro bojevali in so najhujše nezgode srečno prebili. V njej je gotova zmaga tudi za njih zveste sinove in pobožne hčerke. Moje zadnje besede pa naj bodo zadnje besede svetopisemske knjige: Pridi, Gospod Jezus! Jaz pridem kmalu. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z vami vsemi! Amen. (Apok. 22, 20. 22.) Krizantema. *) Vse izmira, ti edina, krizantema, snežno bela, čašo svojo si razpela, ni pretrda ti ledina. O, povej, cvetica nežna: Zakaj čuvaš tihe grobe? V senci smrti in trohnobe zemlja ti ne bo hvaležna. Grobna cvetka, jaz edina z vrta sem se preselila, da bi s solzo omočila v dan vseh mrtvih grob trpina. Dasi šibka, snežnobela, mrzlih sap se nisem zbala, da tolažba z mene brala bi sirota osamela. Trde zemlje tu ne čutim, saj je s solzami pokrita, v njih ljubezni žar se svita,, tiho bol v vsakteri slutim. V temni nočni plašč zavita, ni me strah tu med grobovi, čuvajo me blagoslovi vzdihov in molitev sveta. Mrtvo vse, le jaz sem živa, vsako leto zopet vzklijem, upe zlate v srce lijem, da o večnosti zasniva. Grobna cvetka sem presrečna, tihi prah je moja greda, solnčna pa mi je beseda: Človek, duša ti je večna!« *) Cvetlica, ki o Vseh svetih (belo) cvete. '///''■^■/sSS'*!^**, '///'"/'■//J"—****** */S/S//J////J u^mt^rs/r//"'//". Poglej Srce, ki je ljudi tolikanj ljubilo! VII. Obljube Srca Jezusovega. (Dalje.) 5. Na vsa njih dela bora izlil obilen blagoslov, a) Naša slabost. Morebiti bi si utegnil kak častivec Srca Jezusovega misliti: »Srce Jezusovo mi je odprto, tam s,em varen, tam bom počival — pa bi zanemarjal delo v njegovo čast in lastne izpopolnjenje. To bi ne Dilo po željah in namenih Jezusovih. On je sam prišel na svet delat in trpet. Skoro nikdar si ni privoščil počitka, trpel je lakoto in žejo in vse zemeljske nadlege, da je več dosegel za čast božjo in naše zveličanje. Ni učil, da naj se brezskrbno udarno njegovi ljubezni. On pravi: »Ogenj sem prinesel na zemljo in kaj hočem druzega, kakor da gori!« »Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji samega sebe in naj hodi za menoj.« Poslal je apostole po svetu in jim rekel: »Pojdite in učite!« Gospod torej hoče od svojih zvestih ognja navdušenosti, da bodo več storili v njegovo čast. Tudi nam se odpira veliko in lepo polje delavnosti. Koliko slabosti in napak vidimo še vedno pri sebi, izpolnjevati imamo dolžnosti svojega stanu, pri domačih, sosedih in druzih znancih vidimo marsikaj napačnega, radi bi se lotili kakega večjega dela ali podjetja, da sebi ali drugi mpreskrbimo dostojno življenje, radi bi bili vsem dobri, toda ko je treba izvršiti delo, izginejo sklepi, ostane le trst od vetra majan; kamor ga svet in lastna nemarnost zaneseta, tam je. b) Bodi srčen': Ko smo slabi, potrebujemo srčnosti, one poglavitne čednosti, s katero začnemo in izvršujemo dobro vkljub vsem težavam; potrebujemo velikodušnosti, s, ka- tero se človek z veseljem in navdušenjem loti najtežavnejših stvari in daruje se, le popolnoma v dosego onega dobrega namena. Vojaki gredo v boj iz ljubezni do cesarja in domovine. Vojaki Srca Jezusovega gredo v boj zoper ves svet, ki se jim nasproti stavi, zoper lastno nagnjenje, ki jih ovira pri tem boju. Kje naj se kaže ta vojska? Kjerkoli spoznaš, da je mogoče kaj napraviti za večjo čas,t božjo. Gotovo imaš vsak dan sto priložnosti, da odvrneš kaj hudega pri bližnjem. Lastno ponižanje stori vse lahko iz ljubezni do Jezusa. Torej ni po volji božji ona sladka lenoba, ki vse le od Boga pričakuje, temveč veselo delo, ko človek samega sebe žrtvuje v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Takemu delu in zaupanju je obljubil Jezus svoj preobilen blagoslov, če bomo častili njegovo Srce. »Na vsa njih dela, karkoli poskusijo iz prave ga namena, za čast božjo ali srečo bližnjega, izlil bom svoj preobilni blagoslov.« Poglej apostole: brez denarja, brez učenosti, brez vseh svetnih pripomočkov so spremenili obličje zemlje. Sveti Vincencij Pavlanski je bil ponižen, reven duhovnik, pa je s svojim delom posvetil duhovnike, ustanovil za priprosto ljudstvo misijone, sezidal na sto in sto bolnišnic in sirotišnic. Se dandanes prejemajo milijoni dobrote njegovega delovanja. In sveti Ignacij! Krivoverstvo je razprostrlo svoja krila skoro čez ves krščanski svet, Cerkev je bila v nevarnosti. Bog ga je poklical, da jo podpre. Ničesar ni imel, ničesar ni znal, razun Boga ljubiti. Zato je imel eno geslo: »Vse za čast božjo.« V tridesetih letih ni zamudil niti ene priložnosti, prav vse delati za čast božjo. Ni se bal zaničevanja, ne bolezni, ne nesreč: »Vse za čast božjo.« Leta 1541 je bil pri P. Lainezu, svojem tovarišu ki je po njegovi smrti postal general jezuitov. Zraven je bil P. Orvideo, ki je bil pozneje patriarh v Afriki. Ignacij je vprašal Laineza: »Kaj bi ti izvolil, ko bi ti Bog rekel: Ali hočeš, da vzamem precej tvojo dušo iz telesa in jo večno izveličam, ali hočeš še nadalje živeti, brez gotovosti, če boš izveličan ali ne. Kakršnega te najdem v smrtni uri, tako te bom poplačal ali kaznoval! Če bi vedel, da moreš pri daljšem živlienju še mnogo velikega in dobrega v službi božji izvršiti, kal bi izvolil in kaj bi odgovoril?« Lainez pravi: »Rekel bi, naj precej umriem, da dušo rešim in nebesa dosežem.« »Jaz pa,« pravi Ignacij, »bi_svoie oči na Boga obrnil in nato, kar bi mogel še storiti za njegovo čast in ga prosil, nai me še na svetu pusti.« — Vse je Bogu dal, vse je le za Boga delal in Bog mu ie dal l Rafael <«> ali nauh;i in molitve ja odraslo mladino. 4 nat, 350^^0 str. Ta rnolitvenik je glede na popolnost in mnogostransko vsebino vreden najtoplejšega priporočila ; tudi se mu je preskrbela prav lična in trpežna vezava v priročni šepni obliki. Kljub vsej krasoti se je znižala cena temu molitveniku na 1 K (pri poštnih naročilih naj se doda še 10 vin. za pošt) Želeti bi bilo, da si nabavi ta krasen rnolitvenik vsak slovenski mladenič in vsako dekle, ter ga priporoča tudi svojim tovarišem in tovarišicam — Da se torej rnolitvenik hitreje razširi, je pripravljeno založništvo dati vsakemu ki naroči objednem ali polagoma 5 izvodov tega molitvenika, poleg znižane cene še eno naslednjih Spillmanovih povestij kot nagrado zastonj : Praški judek. Ujetnik morskega roparja. M aro n krščanski deček z Libanona. Marijina otroka. Pri naročilu na 5 izvodov molitvenika naj naznani naročnik, katera teh povesti naj se priloži pošiljatvi kot nagrada. Denar in naročila naj se pošiljajo Moža, čigar sliko prinaša današnja številka, je gotovo marsikateri naših naročnikov osebno poznal; saj je preteklo še komaj nekaj let, kar je izdihnil svojo prcblago dušo. Predoseljski žup nik in knezo škofijski duhovni svetnik gosp. Jožef Kerčon. ki je bil vzor duhovnika in je poznal edini smoter delovati za čast Božjo in izveličanje duš Ta ne utrudljivo delavni duhovnik je obogatil naše nabožno slovstvo z mnogimi molitveniki, med katerimi je najboljši — | IVAN KREGAR f Q pasar in izdelovatelj cerkve- Q 5 nega orodja in posode Q 0 LJubljana, Poljanska cesta 15 O O o (blizu Alojzijevišča) se priporoča v izdelovanje vsakovrstne O o o q cerkvene posode in orodja « q 0 iz zanesljive kovine po uzorcih ali last-® nem načrtu v poljubnem slogu. — Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in ® pozlati; v ognju pozlatuje tudi strelo-® voidne osti, vse po priznano najnižji ceni. jm, ' Po naročilu veleč. gosp. Andreja Z C e b a š e k a izvršil je za stolno cerkev ljubljansko krasen, bogato pozlačen in ornamentiran lestenec v renesanč-g nem slogu,,. OOOOOOOOOOOOOOOOO o o o o o o o o o o o DO V' Kdor* se hoče poučiti alkoholnem vprašanju naroči si knjižico : „KaJ Je torej z alkoholom?" '.............~i~ --r.-r~ i Pisana kratko, jasno in pomenljivo. Dobiva se po 70 vin. v Katoliški bukvami v Ljubljani. ki J Vljudno se priporoča J * "U trgovina s klobuk! In čevlji Ioon PodlesniK mL Ljubljana, Stari trg št. 10. Velika zaloga. Solidno blago. Zmerne ©ene. Tri nove Spillmannove povesti! Izboren vspeh, katerega so dosegli slovenski prevodi krasnih Spillmainovih povesti, v prvi vrsti ,,Praški judek" in „Žrtev spovedne molčečnosti" nam je dal povod, da smo pričeli hitreje izdajati zbirko Spillmanovih povesti in podajamo slovenskemu ljudstvu in mladini tri nove snopiče: V. zvezek: Ujetnik morskega roparja. Povest 40 vin., trdo vezan 60 vin., po pošti 5 vin. več. VI. zvez.: Arutnugan, sin indijskega kneza. P< vest 40 vin trdo vezan 60 vin., po pošti 5 vin več. VII. zvezek: Sultanovi sužnji. Carigrajska povest. Cena 60 vin., karton. 80 vin., po pošti 10 vin. več. Katoliška bukvama v Ljubljani. Kupite! Naročite! 1. Nova pravila Marijinih družb. 2. Sprejemnice in pravila ter vpisovalne pole družbe treznosti. 3. ,,Slava Mariji ob. tristoletnici Marijinih družb", spominska knjižica. Cena 40 vin., po pošti 13 vin. več. 4. ,,Ura moliti Jezusa v presv. Zakramentu". (Molitve obdane z odpustki za duše v vicah.) Vse to se dobi v Ničmanovi prodajalni (Katol. tiskovnega društva) v Ljubljani, Kopitarjeve ulice.