Vojašnica. Zašli so t temne koridore vojašnic, katerih vlažen vzduh iu nemi špalir Mannlichark so nam mahoma ustavili korak. Začutili smo neznosno pezo v nogah, in v srce je stopila bojazen kot pred nečem velikim, neznanim. Brez konca so se vili pred nami koridorji, ki nas imajo povesti v Inov svet. Liki mrtvašnica se uam je zazdelo to ogromno mračno poslopje. Tu, kjer so se nekdaj vršila hrupna pirovanja mogočnih grofov v razkošuo opremljenih, od stotia luči razsvetljenih dvoranah, kjer je blišč srebra ia zlata jemal pogled na dolge vrste portretov slavnih dedov, tu, kjer je šumela svila sanjavih grajskih de?, so sedaj le uguljene stene, sirovi obrazi in znaki oborožene sile. Polagoma smo se zaredli svojega položaja, in besede, ki so nam prej zamrle na ustnicah, so postale glasneje. Dolgo so odmevali naši koraki po koridorih, preden srao doapeli v kraj svojega bodočega biraDJa. Predobro ga pač pozna vsak, komur ga je usoda namenila, in ne zabi ga nikdar. In sedaj se je začelo življenje, da, ži?Ijenje! Vesela pesem je zaorila čez me^to, da so se šetalci na ulici nehote ozrli na neumita, polzastrta okna starinskega poslopja. Bazposajene šale so se menjavale z dogodki iz življenja, dijaška leta so stopila z vso s?ojo pestrostjo spet v zavest; a pritajene žalosti ia prevladujočega gnusa ni bilo mogoče udušiti, rasla sta od dne do due. Imeli smo pa tovariša, ki je in ni bil med nami. Telo je bilo pri nas, a njegove oči so silile v dalje ia mislim ni bilo mej. Ko je bila naša pesem najbolj vesela in so r nji za hip oneraela nevesela čuvstva, so njegore oči mrko strmele v kako točko. Le časih so se zasvetile ? čudnem blesku; tedaj pa njegovim besedam ni hotelo biti konca. Pripovedoval nam je o svoji domovini, o njenih večnih gorah ia o neutešljivem koprneoju po njih ; trenutno je vzdrgetal, stisnil ustaice, oči so Tzplaratele še silaeje in nadaljeval je o Kristu, 0 njegovem veličastoem nauku ljubezni, o njega srnelem glasitelju iz Jasne Poljane. ter končal 1 Gorkega drznimi himnami na svobodo. Hipnotizirale so nas Djegore misli^ zakaj silna je moč prepričevalne besede. Eo srno 86 predramili, smo se spogledali — v ječi. To se je premenilo v variantah parkrat in vedno svetleje so bile njegove oči ia ognjevitejše njegove besede. Zla slutnja se je rtihotapila r naše duše, in dasi ni bila nikdar izgovorjena, je bil» veudar vsakomur izraed nas naoisana d> obrazu. Misel, da bi postala slutnja dejanje, se je porrnila tolikokrat, kolikorkrat je bil» zavrnjena. Eo Das je nekoč spet omamil z drznim poletom STojih misli in s plamenečimi besedami, smo kmalu nato pohiteli na drorišče k povelju. Vsi smo že bili navzoči razen njeg»Cakali smo ga nestrpno v strahu pred ča8'' nikom, a njega ni bilo od nikoder. Prišel jfl častnik, nas preštel ter vprašal, kdo manjk8Vzrok njegovih besedi se je pomešal h^ pok pod streho vojašnice. Kri je vzvalovil* T nas, udarila v senca in zobje so se zagriili r ustnice. Zla slutnja se jo uresničila — toV8' riša je objela noč. c.