V pojasnilo k §• 24 tisk. zak. od 17. decembra 1862.
(Raz.sodba od 9. marca 1877, št. 14.105.)
Časopisa „J1. Cittadino" št. 68. od 19. marca 1876 bila je zaplenjena zaradi v tej številki natisnenega protesta vstaškega vodje L. na državnega namestnika dalmatinskega. Sodni dvor spoznal je v obsegu tega protesta prestopek §. 300 kaz. zak., ter je prepovedal daljno razširjanje lista. Vsled urednikovega ugovora zoper konfiskacijo vršila se je javna obravnava v smislu §. 493 odstav. 2 kaz. pr. reda; ugovor se je zavrgel in potrdila se prejšnja razsodba. „Cittadino" prinesel je potem v svojem listu št. 86 od 9. aprila 1976 poročilo (resoconto) o celej tej obravnavi, zaradi česar je državno pravdništvo list zaseči dalo in tako urednika, kakor tudi odvetnika dr. F. prestopka po §. 24 tisk. zak. obdolžilo. Deželna sodnija obsodila je potem urednika zavoljo prestopka po §. 24 tisk. zak., in dr. F. zavoljo sokrivde ravno
— 313 —
istega prestopka ter naložila vsakemu kazni 10 gld., „ker je oni „z uredbo tiska, ta pa s sodelovanjem pri poročila o obravnavi „zaradi ugovora, v katerem poročilu se nahajajo kaznjivi izrazi v ,v listu št. 68 tiskanega in za razširjanje prepovedanega protesta, »zavestno objavil obseg uže zasačene tiskovine." Zoper to razsodbo vložil je dr. F. ničnosti pritožbo na podlagi §. 281, št. 9, a kaz. pravdnega reda, češ, da objava poročila o javnej obravnavi sodnijski ne more kaznjiva biti, ker jej javnost postavno pristuje; da je na dalje razširjanje zasačenih slovstvenih del le takrat postavno prepovedano, ako se z namenom zgodi, da bi se prepovedano opravičevalo in v širših krogih razglasilo, (pravdnega ministerstva ukaz od 12. avgusta 1859, št. 12985); da se slednjič v poročilu ni omenjeni protest, temveč da so se le posamezna, iz celote iztrgana mesta navedla, da se tedaj ne more reči, da se je s poročilom obseg zasačene tiskovine objavil. Prestopka po §. 24 tisk. zak. tedaj tu ni. —•
K javnej obravnavi, katera se je vršila pod predsedništvom dvornega svetovalca viteza pl. Achbauerja dne 9. marca 1876 pri C. kr. kasacijskem dvoru, prišel je za vložitelja ničnosti pritožbe dvomi in sodnijski odvetnik dr. Henrik Jaques. Pripoznal je, da §. 24 tisk. zak. tudi tedaj ni izključen, ako se tiče objave javne obravnave sodnijske, ker se naredba dotičnega zakona splošno glasi. —-
Uporabljenje §. 24 vender k posebnej previdnosti zavezuje in se sme po njegovih besedah le takrat izvršiti, če se je v resnici obseg zasačene tiskovine objavil. To se v predležečem slučaji ni zgodilo. V listu št. 86 objavljeno poročilo časopisa ^Cittadino" obseza le posamezne besede in izraze omenjenega protesta, iz katerega si bralec prepovedanega protesta obsega sostaviti ne more. Ves obseg spisa, kateri je bil od sodnije prepovedan, bi se bil moral objaviti, da bi se moglo o predstopku §. 24 tisk. zak. govoriti. Pri zatoženci mora se dokazati namen, da bi pri bralci poročila ravno isti utis prouzročil, kakeršnega bi bil zasačeni protest pro-uzročil.   Sicer manjka objektivni kriterij delikta.--
Generalni prokurator dr. pl. Liszt odgovarja: „Zakon, kateri „se je od prve sodnije uporabil, je §. 24 tisk. zak., po katerem „ vsakdo prestopka kriv postane, ki zavestno obseg kakega zasa-^čenega tiskanega spisa objavi." Skušnja uči, da pri zasačenji
— 314 —
kake tiskovine večinoma ni ves obseg te tiskovine prepovedan, ampak da so le nekatera mesta, nekateri stavki ali izrazi, kateri prouzročajo, da se spis kaznjiv dozdeva in da se zasači.   Ker se zasačenje samo s kaznjivim obsegom tiskanega spisa opravičuje, mora se namen zasačenja le v tem iskati, da se razšiijanje kaz-njivega obsega v interesu javnega miru zabrani. Iz tega sledi na jednej strani, da se reprodukcija nekaznjivih mest iz zasačenega tiskanega spisa ne sme za kaznjiv čin smatrati; in na drugej strani pa, da ne samo objava celega obsega, ampak tudi že objava vseh ali tudi samo nekacih prepovedanih mest iz onega tiskanega spisa prouzroči in dokaže kaznjivost činitelja.   Ako se po tem stališči predležeči dvomljivi slučaj presodi, pokaže se, da so se v poročilu časopisa „Cittadino" št. 86 ravno tista mesta ponatisnila, da se je tedaj objava kaznjivega obsega zasačenje in prepoved za razširjanje prouzročila, da se je tedaj objava kaznjivega obsega zasačene tiskovine res izvršila in da je tedaj objektivna istinitost v §. 24 tisk. zak. zaznamenovanega delikta brezdvomno dokazana. Prva sodnija je v istinitem pregledu „po paz-„ljivej primeri objave s protestom, kateri je bil zasačen kot „istinito spoznala, da so se v poročilu kot kaznjiva spoznana mesta „protesta ponovila." Ta mesta bila so tudi v razsodbenih razlogih posamezno navedena.   Trditev vložitelja ničevnostne pritožbe, da objava zaseženega obsega kake tiskovine le takrat kaznovalnej določbi §. 24. tisk. zak. pripada, ako se pri bralci po načinu objave in po zvezi objavljenih mest ravno tisti utis prouzroči, kakor po zasačenem spisu samem, nima podpore niti v besedah niti v duhu zakona. Zakon kaznuje zavestno objavo obsega, t. j. kaznjivega obsega zasačene tiskovine, brez razločka, naj se je že ves, ali samo del obsega objavil.   Kaznjivo sploh ni za razširjanje sposobno, in radi tega je tudi vsak del kaznjivega obsega od razširjanja izključen.  Ali nekatera ali mnoga iz celote vzeta mesta kaznjive tiskovine ravno tis t utis pri čitatelji prouzročiti morejo, kakor prepovedana tiskovina sama, tega ni treba, da bi sodnik preiskavah   Olikani bralec razume vse, priprostemu pa marsikaj temno ostane.   „Cittadino" ima, kakor vsak političen list, krog bralcev, kateri tendenco in dogodjaje listove natanko poznajo; in katerim že posamezne besede in posamezni stavki zadostujejo, da razumejo vse. Ko bi se od zagovomištva zahtevani znak ,utiša
— 315 —
na bralca* k objektivnej istinitosti dvomljivega delikta zahteval, potem
bi se izgubil ravno oni objektivni kriterij, kateri je zagovor-ništvu toiike vrednosti. Zakonodatelj je subjektivno istinitost v §. 24. tisk. zak. nonniranega delikta z vso jasnostjo določil. Dolus tega delikta leži v zavestnej objavi; činitelj mora vedeti, da se je obseg tiskovine, katerega je objavil, za kaznjivega spoznal, in da se je radi tega njega zaplenjenje izvršilo. Ta znak laliko vsakdo razločno spozna in se je v predležečem slučaji oziroma vložitelja ničevnostne pritožbe kot dokazan smatral. Da bi se argument, kateri se v pismenej razpravi ničevnostne pritožbe nahaja in se je vzel iz J. M. oglasa od 12. avgusta 1859, št. 12985, na dalje razpravljal, ni uzroka.
Ta oglas razpravlja odgovor na vprašanje, ali naj se kritična presoja prepovedanih inozemskih tiskanih spisov v domačih tiskovinah brezpogojno prepove ali ne. Izreklo se je, ,da se ta pre-„soja ne sme zlorabiti k priporočanju prepovedanih tiskovin."
Očividno je, da se nCittadino" na U J. M. oglas ne more skli-cavati; njemu očito ni bilo mar za popravo ali za to, da bi ovrgel prepovedana mesta protesta, ali za zagovarjanje ali za varstvo javnih interesov. Obravnava vsled ugovora imela je le namen, da ugovornik od svoje strani dokaže, da obseg protesta neutemeljuje uikakega kaznjivega dejanja.
Po kratkej repliki zagovornikovej odstopil je c. kr. kasacijski dvor, da sodbo izreče in spozna:
Ničevna pritožba zatoženca, odvetnika dr. F. se zavrže in vložitelj ničevne pritožbe se obsodi, da mora stroške poplačati, kateri so se morda z rabo tega pravnega sredstva prouzročili.
Razlogi.
Pri denašnjej obravnavi jemlje se v poštev samo ničevnostni razlog §. 281 št. 9 lit. a kaz. zak., ker se je daljni na §. 281 št. 4 kaz. zak. opirajoči se ničevnostni razlog že z razsodbo tega kasacijskega dvora od 5. decembra 1876, št. 14105, ovrgel .... (Sedaj sledi obris istinitih dogodkov in razloženje od dr. F. navedenih razlogov ničevnostne pritožbe.) .... Oziroma prvega ničevnega razloga mora se pomisliti, da se res sicer objava poročila po tiskovini o javnej sodnijskej obravnavi pravilno dovoljuje;
— 316 —
da pa potem, če se pri sodnijskej obravnavi zasačena tiskovina prebere, pretresa ali se o njej pomenkuje, omenjeno pravilo po pro-hibitivnej naredbi §. 24 tisk. zak. svojo veljavo zgubi, ker je namen zakona, zabraniti, da se zasačena tiskovina na kakeršen že bodi način ali v katerej koli obliki ne objavi in razširi. —
Prvosodnijskemu dvoru veljalo je kot dokazano, da se v poročilu, o katerem je govorjenje, več kaznjivih mest tiskanega protesta L—ovega nahaja, in da se je to po krivdi urednika A. R. in odvetnika dr. F. zgodilo, katerima je bila ta sodnijska razsodba znana, katera je zasačenje in prepoved objave in razširjanja onega protesta le zategadelj izrekla, ker je oni obsezal dejanja, katera prouzročujejo prestopek po §. 300 kaz. zak. Čin dr. F—a podvrgel se je po pravici in ne po pomoti kazenskej sankciji §. 24 tisk. zak., in ker tedaj skhcevanega ničevnostnega razloga ni, morala se je ničevna pritožba zavreči in vložitelj se je moral po §. 390 kaz. zak. obsoditi, da poplača sti'oške, katere je prouzročil. —