VESTNIK
j—	*-
3ttmnuM!Httnnnmnm)mmtmttmmm)nt<Hnmm))nmn!!<K:
Poštni	urad 9020 Celovec	§
=	Veriag:po!tamt 9020 Kiagenfurf	š
E	E
E	izhaja v Ceiovcu	=
Erscheinungsort Kiagenfurt
=	=
Posamezni izvod 3 žiiinge E	mesečna	naročnina 12 šiiingov	=
E	ceioietna	naročnina 120 šiiingov	=
P. b. b.
5<MUNmmmM)t)nmumnmmMntmmtnmmmtnnnummMiT
LETMiK XXXii.
CELOVEC, PETEK, 22. JULiJ 1977
ŠTEV. 29 (1823)
Takodgovor
nas ne more zadovoijiti
TUD) GRADiŠČAHSKi HRVAT) VZTRAJAJO:
Člen Z državne pogodbe
je edini temelj za reševanje
„Čien 7 državne pogodbe je za nas tako kakor za koroške Siovence temetj vseh prizadevanj in pričakovanih pogovorov o manjšinskem vprašanju. Poroštvo našega obstoja vidimo samo v izpoinjevanju doiočii tega čiena državne pogodbe, ne pa v nekakšnih nepodkrep-ijenih razglasih." Tako je dejai predsednik Hrvaškega kuiturnega društva (HKD) na Gradiščanskem dr. ivo Miitier v pogovoru z dopisnikom Tanjuga na Dunaju ter še posebej nagiasii, da podlaga pogajanj za reševanje manjšinskega vprašanja v Avstriji ne more biti zasnovana na preštevanju manjšin, ker je to v nasprotju z državno pogodbo.
Predsednik Miiiier je orisai staiišče gradiščanskih Hrvatov do uresničevanja doiočii o siovenskem jeziku na Koroškem na podiagi tako imenovanega zakona o narodnih skupinah ter poudarit, da gradiščanski Hrvati izražajo obžaiovanje, ker pogovora o rešitvi manjšinskega vprašanja med predstavniki koroških Slovencev in avstrijske viade niso pripeljali do konta. „Treba bi se bito odtočiti za res .veiikodušno' ureditev v skiadu s čienom 7 državne pogodbe, ne pa za sedanjo ,mini-maino' rešitev glede zagotovitve pravic manjšine," je poudari) dr. Miiiier. Pri tem je dodai, da so gradiščanski Hrvati ves čas nasprotovati preveiikemu ukvarjanju z znanim tristrankarskim sporazumom in so proti takim sporazumom vse dotiej, dokier temeijijo na interesu večinskega naroda, ne pa na iskrenem sporazumu s predstavniki koroških Siovencev.
Govoreč o poiožaju gradiščanskih Hrvatov, je dr. Miiiier izrazii pričakovanje, da bodo na Gradiščanskem, ki ga novi viadni ukrepi niso zajeti, po oktobrskih voiitvah v dežeini zbor in občinske svete začeti reševati manjšinsko vprašanje v boij objektivnem in manj napetem ozračju, „kajti tukaj vsaj ni nacionaiističnega Heimatdiensta, čeprav tudi na Gradiščanskem nekateri nasprotujejo temu, da bi manjšini priznali njene pravice".
Ha koncu je predsednik Hrvaškega kuiturnega društva dr. Miitier še povedat, da so zdaj v teku priprave za uvedbo hrvaških radijskih oddaj. Septembra tetos se bo radio Gradiščansko točit od nižjeavstrij-skega in se osamosvojit; to pa pomeni, je dejai dr. Miitier, da za hrvaške oddaje ne bi več smeto biti ^nerazumnih težav".
Potrebni sta nam
vztrajnost in borbenost
Boij kot kdajkoii v zadnjih dvajsetih ietih potrebuje naš čiovek prav sedaj — ob ..dokončni izpolnitvi" čiena 7 avstrijske državne pogodbe, kakor uradno imenujejo sedanjo rešitev — veiiko mero vztrajnosti in borbenosti, predvsem pa zavest, da stojijo za njim ne giede na to, kje na dvojezičnem ozemiju živi, soiidarno vsi koroški Siovenci, veiik de! demokratičnih sii v Avstriji in država matičnega naroda.
čiovek, ki zna kritično in samostojno presojati, !e težko more verjeti, da so merodajni avstrijski poiitiki postaii očetje tako nemogoče spake, kot je takoimeno-vani zakon o narodnih skuptnah. Za mnoge koroške Siovence pomeni ta zakon občutno posiabšanje in zožitev že do-siej zcio skromnih manjšinskih pravic. Zakon ustvarja najmanj osem kategorij koroških Siovencev: od takih, ki jih pravno giedano spioh ni več, ker nimajo nobenih pravic, preko takih, za katere pomeni zakon občutno zožitev dosedanjih pravic (kričeč primer je škocijan), pa do tistih, ki jih je zakon postavi) v rezervate za
Boij ko ta zakon študiramo in ga skušamo giedati z najiepšepiatj, boij nam
mora postati jasno, da je način, kako je prišio do te rešitve, povsem nemogoč. Po večietnem zaviačevanju pogajanj med predstavništvom koroških Siovencev ter viado in strankami so merodajni poiitični faktorji v trenutku, ko je bii za nas spre-jemijiv kompromis zeio biizu, abruptno prekiniti pogajanja in se šii pogajat s predstavniki ..Heimatdiensta". Zakijučna scena te poiitičnc tragikomedije je biia ta, da je FPC po večurnem pogovoru s KHD ceio vrsto dvojezičnih občin ..progia-siia" za enojezične, to je nemške (med njimi tudi Škocijan) in to odiočitev postavita kot dokončno in edino sprejemijivo v koroško in avstrijsko javnost: obe ve-!iki stranki SPO in OVP sta ta FPO KHD-jevski uitimat sprejeti in osvojiti.
Ta pristni produkt koroške poiitike prodajajo sedaj kot sprejemijiv kompromis, zakon o narodnih skupinah pa ob vseh manjšinsko- in mednarodnopravnih napakah in pomanjkijivostih (neupoštevanje prediogov in staiišč neposredno prizadetih — koroških Siovencev: kriterij 25 "/o, ki je v nasprotju z čienom 7 itd.l hvaiijo kot najboijšo ureditev v Evropi In na svetu. Nekateri avstrijski poiitiki, tri so ta zakon pripravijaii, ga interpretirati in zanj gia-sovaii ter so v poini mori zavedajo, da pomeni očitno kršitev državne pogodbe, a se ceio upajo izgovarjati, da bi sami !!! za boijšo rešitev, toda ukioniti so se moraii ..reaiitetam" . . .
Ob takšni meri ziaganosti in poiitič-nega oportunizma nam mora biti jasno, kaj so godi:
lakon o narodnih skupinah, ki je enostranska kršitev državno pogodbe, česar se odgovorni poiitiki prav dobro zavedajo, bodo v prihodnjih mesecih in ietih sijub temu skušati prikazovati in vsiijevati kot,,rešitev",noda bi pri tem izbirati sredstva, kajti braniti bodo predvsem iastno kožo. Da je to dokončna Izpoinitev čiena 7, da je poiitičon kompromis, da je ieprvikorak, da so tisti, ki so proti, štabi Korošci in Avstrijci, da bi zakon iahko bii boijši, da so Siovenci ekstremisti, da predstavniki siovenskih organizacij med ljudstvom nimajo zasiombe in drugo — vse to so araumenti, ki so vsak posobej namenjen doiočenim posiušaicem in poiitič-nim siiam znotraj in zunaj Avstrije.
Za nas koroške Siovence pa zakon pomeni diktat posebne vrste, in !e kot takega ga moramo vidoti.
Naši ijudje, predvsem v tistih krajih, kjer so jih ..odpisati", morajo danes imeti občutek, da stoji za njimi vse naše ijud-*tvo. čo hočemo doseči, da sobo sio-venska narodna manjšina na Koroškem iahko razvijata v enakopravnih pogojih z večinskim narodom, potem bomo moraii viado prisiiiti, da bo sedanji zakon bistveno spremenita ah ga v coioti umaknita. Za dosogo tega ciija pa bomo morah voditi doig in vztrajen boj na ceiot-nem dvojezičnem ozemiju, ki jo avstrijski viadi dobro znano. Na eni strani bomo moraii demonstrativno nastopati proti krivičnemu zakonu, na drugi strani pa načrtno deiati na ceiotnem našem ozemiju in temoijito opravijati tisto drobno doio, brez kateroga doigoročno ne gre.
V tom boju bomo moraii znati združiti v akciji vso narodno zavedno siie. Edino v skupnem, konstruktivnem in načrtnom vodenju akcij jo kijuč za dosego ciija. Akcijstra enotnost pa pomeni tudi in predvsem upoštovanjo mnonja akcijskoga partnerja. Vsako prenagijono in nepromlšije-"o postavijanje oziuh ograj oko!! iastnih pogiodov in nazorov hromi in onomogoča okcijsko enotnost.
Prod nami so važno, doigoročno in toi-odiočitve, med njimi tudi take, ki so Šivijonjsko pomembno za naš narod. Te odiočitve bomo moraii sprojemati tako, ga bomo zajeti vse koroške Siovence. Prot! poskusom vnašanja nezaupanja in Proti poiitičnim špokuiacijam, bodisi od *"naj aii od znotraj, pa so bo troba odtočno in pravočasno upreti. Pri tem so moramo vsi brez izjemo zavodati visoko moraino poiitično odgovornosti, ki jo nosimo prod zgodovino in pred siovonskim harodom na Koroškem.
Če bomo vodih borbo na podiagi širo-so demokratično akcijske enotnosti, po jom smo iahko prepričani, da bomo tudi aosoaii uspoh. S tako borbo bomo tudi avstrijsko viado znotraj države in v mednarodnem okviru prisili!!, da bo sedanji krivični in povsem nosprejemijivi za-kom zamonjaia z rešitvijo, ki bo odgovarjata črki in duhu državno pogodbe: tako rešitov pa bo uspeio doseč) ie v onakopravnih pogajanjih mod pristojno viado in prizadeto manjšino.
Fehšrs W<Mfr
Na skupno vlogo z dne 22. junija 1977, v kateri sta Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev podrobno in izčrpno zavzela stališče do zadnjih odredb k zakonu o narodnih skupinah, sta osrednji slovenski organizaciji zdaj prejeli pismo zveznega kanclerja dr. Krei-skega. Vendar nas .odgovor", ki je datiran s 13. julijem 1977 in opremljen s številko 600 308/10-VI/ 1/77, ne more zadovoljiti, ker pravzaprav ne daje odgovora na nobeno v omenjeni vlogi izraženo in podkrepljeno stališče, marveč se omejuje na nekaj splošnih ugotovitev.
Zanimive in poučne pa so brez dvoma tudi te splošne ugotovitve, zlasti ker odkrivajo, kakšen odnos ima Avstrija do mednarodnih pogodb in do izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti.
Posebno pozornost pritegne kanclerjevo argumentiranje, zakaj očitek, da sedanja na podlagi številčne moči in odstotkov temelječa rešitev nasprotuje določilom člena 7 in zato pomeni kršitev državne pogodbe, po kanclerjevem mnenju ni upravičen: ker Avstrija takoime-
novanega teritorialnega načela nikdar ni in tudi v bodoče ne bo priznala.
Ali ni to zelo poenostavljena logika? Ker Avstrija nekega načela ne prizna, si enostavno jemlje pravico kršenja mednarodne pogodbe — ker je ta pogodba pač osnovano na tistem načelu, ki ga Avstrija ne prizna. Toda leta 1955, ko je podpisala državno pogodbo, je avstrijska vlada vendar točno vedela, kaj podpisuje in kakšne obveznosti s tem prevzema. Zlasti pa je to mora) vedeti kancler Kreisky, ne le kot član zvezne vlade in parlamenta, marveč kot eden izmed tvorcev državne pogodbe.
Vsem je bilo znano, kakšna je državna pogodba in kako jo bo treba izpolnjevati, z vsemi njenimi določili in načeli, na katerih je bila zasnovana, formulirana in podpisana. Saj je bilo tudi v avstrijskem parlamentu ob ratifikaciji državne pogodbe zelo jasno povedano: Jch muf) aber betonen, daf) die Abstimmung uber den Staatsvertrag auch die Verantwortung tur jeden einzelnen Paragraphen in sich tragt. Mit Reservation tur den einen oder anderen Paragraphen zu kom-
men und sich hinterher ausreden — das ist keine Art, den Staatsvertrag zu genehmigen. Ich muf) betonen, daf) bei der Abstimmung uber den Staatsvertrag jeder Abgeordnete, der dafur stimmt, auch fijr alle Ar-
tikel und Paragraphen sein Votum ausspricht, daf) sich keiner ausreden kann, sonst stimme er gegen den Staatsvertrag."
Zato zdaj, več kot 22 let po podpisu državne pogodbe, samo zaradi nekega načela, ki nekomu ne ugaja, ni mogoče uveljavljati rešitve, ki so v očitnem nasprotju z določili te pogodbe. Take pravice tudi ne daje interpretacija, ki gre mimo črke in duha državne pogodbe; nasprotno je taka interpretacija samovoljna in mednarodnopravno nevzdržna ter države-ob-veznice, konkretno v tem primeru Avstrije ne razrešuje dolžnosti, da svoje obveznosti izpolni vestno in pošteno, kakor ji to nalaga tudi sklepna listina iz Helsinkov.
Kancler se vsega tega dobro zaveda. Zato je tudi iz njegovega pisma — kakor v zadnjem času iz več njegovih izjav — razbrati priznanje, da sedanja ureditev ni zadovoljiva in da bo treba iskati drugačne rešitve. Toda koraka v to smer tudi njegovo pismo ne pomeni, kajti vztrajanje pri sosvetih na osnovi sedanjega zakona o narodnih skupinah ne odpira marveč nasprotno zapira pot do enakopravnih pogajanj med pristojno vlado in prizadeto manjšino.
Kakor že rečeno, se koroški Slovenci z odgovorom, ki smo ga prejeli na svojo vlogo, ne moremo zadovoljiti. Vztrajali bomo naprej v svojih upravičenih zahtevah po dosledni izpolnitvi vseh določit člena 7. Pri tem pa smo gotovo dosti bolj realistični, kot očitno o nas misli kancler Kreisky: nismo in ne bomo zahtevali dvojezičnosti nekje na Solnograškem ali Tirolskem, pač pa se bomo zanjo odločno in dosledno borili na celotnem ozemlju naše avtohtone naselitve. To ozemlje pa je splošno znano in ga določa tudi člen 7, zato vsaka rešitev, ki to ozemlje zožuje, pomeni flagrantno kršitev državne pogodbe.
Za skupno pot na Koroškem
je potrebna širokogrudnost, ne pa diktat večine
Pod naslovom „Večina in manjšina — skupna pot?" je bila v avstrijski televiziji prejšnji teden oddaja, ki naj bi dva tedna po postavitvi prvih dvojezičnih napisov na Koroškem posredovala neke vrste „prvi obračun" sedanje — kakor vedno spet zagotavljajo — izpolnitve še zadnjih obveznosti iz državne pogodbe.
V tem smislu so izzvenele predvsem izjave koroških deželnih politikov (Wagner za SPO, Bacher za OVP, Ferrari za FPO), ki so naravnost tekmovali v tem, da bi tristrankarski sporazum prikazali kot višek državniške pameti, sedanjo ureditev na podlagi zakona o narodnih skupinah in izvedbenih odredb pa kot dokončno rešitev manjšinskega vprašanja. Vsi trije so poudarjali, da gre za kompromisno rešitev. Toda niti eden se pri tem ni spomnil, da je to kompromis samo treh večinskih strank, medtem ko prizadete manjšine pri iskanju skupne rešitve očitno nihče ni pogrešal, tako da sedanja .skupna rešitev" v resnici ni nič drugega kot pa brutalen diktat, ki ga večina s svojo močjo brezobzirno vsiljuje manjšini!
Najdalje je šel deželni glavar Wagner, ki je še posebej poudaril, da sedanja ureditev v celoti izpolnjuje člen 7 in da zato ne more biti nadaljnjih pogajanj glede izpolnjevanja državne pogodbe. Za to precej samozavestno stališče je navedel tudi .prepričljivo" utemeljitev: republika Avstrija je preko parlamenta izrazila pripravljenost, da z lani sklenjenimi zakoni izpolni državno pogodbo, kar se je zdaj zgodilo; tri stranke pa so v skupni izjavi izrazile pripravljenost, da krenejo po poti sprave. Tako in nič drugače! Kakšno rešitev predpisuje državna pogodba in kaj mislijo o sedanji ureditvi neposredno prizadeti, koroški Slovenci, gospoda Wagnerja in podobne demokrate očitno ne zanima — svojo odločitev je razglasil „ex cathedra" tristrankarske avtoritete, torej s stališča nezmotljivosti, zato o tem ne more več biti govora ali pogajanj.
Dosti bolj previdni v svojih izjavah so bili na državni ravni, kjer je bilo opaziti precejšnjo diferenciranost. Govornik FPO Broesigke je dejal, da je bilo pri iskanju rešitve na eni strani treba upoštevati določila državne pogodbe, na drugi strani pa interese nemške večine (da vsebuje člen 7 pravice slovenske in hrvaške manjšine,
v teh krogih očitno še ne vedo!), vendar „upa in je prepričan", da ta rešitev pomeni izpolnitev državne pogodbe. Predstavnik OVP Mock je priznal, da to ni ..perfektna" rešitev, je pa vsekakor široka rešitev treh strank — za razliko od ..nasilne" rešitve leta 1972, ki je na Koroškem povzročila močno čustveno razburjenje. Kancler Kreisky, ki je govoril za SPO, pa je tudi ob tej priložnosti nedvoumno izjavil, da je na podlagi kompromisa treh strank doseženi kompromis ^minimalna rešitev", ki bo sicer v pomoč pri izpolnitvi obveznosti, „vendar se zelo bojim, da z njo ne bo dosežena tista sloga, ki jo tako nujno potrebujemo".
Kaj je hotel s tem povedati, izhaja iz njegove prošnje, naslovljene posebej na slovenske sodržavljane: „da sodelujejo z nami, potem se bodo vedno spet nudile nove možnosti, ki jim bodo dovoljevale, da ohranijo svojo narodnost". Z drugimi besedami to pomeni priznanje, da s sedanjo rešitvijo, ki je nastala v dogovoru treh strank in mimo prizadete manjšine, koroški Slovenci ne morejo biti zadovoljni.
Na to sta opozorila tudi predstavnika obeh osrednjih slovenskih organizacij. Predsednik NSKS dr. Grilc je dejal, da taka rešitev, ki pomeni revizijo državne pogodbe, nikakor ni sprejemljiva; predsednik ZSO dr. Zwitter pa je naglasil, da je to cesta enosmernica, ki ne vodi k sporazumevanju.
Zaključni poziv zveznega predsednika dr. Kirch-schlagerja, v kolikor je veljal manjšini, smo koroški Slovenci že v zvrhani meri izpolnili, saj smo dolga desetletja potrpežljivo čakali in z zaupanjem pričakovali, da bo prišlo do zadovoljive ureditve; do zadnjega smo konstruktivno pomagali iskati rešitve, ki bi bile za vse sprejemljive. Za to potrpežljivost smo bili kaznovani s tristrankarskim diktatom. Torej je v smislu poziva zveznega predsednika zdaj na vrsti večinski narod, ki mora biti širokogruden, kar si tudi lahko privošči, .saj zgodovina še ne pozna primera, da bi kakšna država propadla, ker je neki manjšini priznala več pravic."
Pač pa je v zgodovini znan primer avstro-ogrske monarhije, ki se je razsula, ker je vladajoči nemški narod drugim narodom kratil enakopravnost.. .
Resnica o našem položaju
si uspešno utira pot v javnost
Manjšinsko vprašanje na Koroškem je slej ko prej v središču pozornosti. Vedno spet je južna Koroška cilj skupin in posameznikov, ki pridejo sem z željo, da bi se na licu mesta informirali o položaju slovenske narodnostne skupnosti in o odnosih med manjšino in večinskim narodom.
Pred tednom dni se je s podobnim namenom mudila na Koroškem večja skupina predstavnikov mladinskih organizacij iz vse Avstrije in Južne Tirolske. Vsakoletni „Av-strijski teden", ki sta ga letos pripravila zvezno ministrstvo za pouk in umetnost ter deželni mladinski sekretariat za Koroško, je imel za temo manjšinsko problematiko na Koroškem.
V okviru petdnevnega programa so udeleženci med drugim obiskali koroški deželni zbor, kapelško in boroveljsko občino, slovenski oddelek pri celovškem radiu in Zvezno gimnazijo za Slovence. Poslušali so tudi referate zastopnikov urada deželne vlade dr. Unkarta in dr. Lauseggerja ter čuti stališča
zastopnikov obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. Na Zvezni gimnaziji za Slovence pa so jih informirali o stanju na področju manjšinskega šolstva poslevodeči predsednik koroškega deželnega šolskega sveta Kircher, strokovni nadzornik dr. Inzko in okrajni šolski nadzornik Vouk.
Predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Zvvitter in namestnik tajnika Narodnega sveta koroških Slovencev Smolle sta orisala trenutni položaj, ki se v njem nahaja naša narodna skupnost. Utemeljila sta odklonilno stališče koroških Slovencev do zakona o narodnih skupinah in do odredb, ki so pričele veljati s prvim julijem. Udeleženci so dobili s slovenske strani tudi tiskane informacije o aktualnem stanju, skupino je poleg tega spremljal tudi predsednik Zveze slovenske mladine Domej. Tudi ka-pelška občinska odbornika Smrtnik in Hajnžič sta opozorila na nepravični zakon in odredbe.
Kot rdeča nit se je v izvajanjih referentov, ki so prihajali iz vrst ve-
Voitsberg na Štajerskem
bo dobi! še tretjo termoe!ektrarno
Vodstvo družbe ODK [Avstrijske dravske elektrarne) je pred nedavnim sprejeto skiep o gradnji nadatjnje, to je tretje termoeiektrarne v Voitsbergu na Štajerskem. Nova eiektrarna ..Voitsberg Ut" bo imeia zmogijivost 330.000 kiiovatov [to je več kot petkratna zmogijivost dravske eiektrarne ivabek), ietna proizvodnja bo znašata 1,33 miiijarde kiiovatnih ur eiektrične energije, dograjena pa bo predvidoma do konta ieta 1983.
Siika kaže modei ceiotne naprave v Voitsbergu: v ospredju z veiikim hiaditnim stoipom in visokim dimnikom je „Voitsberg Ut", v ozadju pa so naprave obeh že obstoječih termoeiektrarn ..Voitsberg t" in ..Voitsberg U".
činskega naroda na Koroškem, vlekla domala skozi vse diskusije in predavanja cela vrsta tez in stališč, ki jih redno srečujemo vsepovsod tam, kjer se trudijo, da bi čim bolj zakriti protimanjšinski značaj manjšinske politike države in strank. 2e v koroškem deželnem zboru so se trudili zastopniki treh strank, da bi izigrali upravičene slovenske zahteve z znano tezo o ekstremizmih in ekstremistih na obeh straneh. Novo je bilo, da jo je svobodnjaški mandatar „omilil" s tem, ko je trdil, da je v zadnjem času uspelo odstraniti ekstremizem na strani večinskega naroda. Kot največje nerešeno vprašanje na Koroškem je omenil Schumi to, kdo je sploh Slovenec. Tako kot je bila ponovljena trditev o prostovoljni naravni asimilaciji manjšine, se je spet pojavila tudi ona, da so bili Slovenci tisti, ki so prekinili pogajanja z vlado in ki je prav tako neresnična kot vse pravkar naštete.
Kljub temu, da so se pri nekaterih ob koncu bivanja na Koroškem še kazali predsodki do slovenske manjšine, je imel obisk skoraj petdesetih predstavnikov mladinskih organizacij za nas Slovence tudi pozitivne posledice. Večina udeležencev je namreč spoznala okrnjenost manjšinskih pravic in iz dneva v dan je bolj prodirala do spoznanja, da merilo za dejansko in popolno enakopravnost manjšine more biti le zasiguranje enakopravnosti na vseh področjih družbenega življenja ne glede na pro-centni delež manjšine.
Če upoštevamo, da so prišli do tega spoznanja v teku prireditve, v okviru katere so organizatorji hoteli pokazati manjšinsko politiko v čim lepši luči, in še posebej če pomislimo, da večina udeležencev dotlej ni prišla v stik z manjšinskim vprašanjem na Koroškem drugače kot preko člankov, poročil in vesti v sredstvih javnega obveščanja, dobi to spoznanje še večji pomen. Kajti dokazuje, da uradna in manj uradna samohvala o „vzorni" rešitvi manjšinskega vprašanja nikakor ni tako prepričljiva, kot bi si to želeli njeni avtorji. Dosti bolj prepričljiva so dejstva — ta pa so na Koroškem vse prej kot razveseljiva in zadovoljiva. O tem so se lahko na lastne oči prepričali tudi mladinski funkcionarji iz drugih zveznih dežel in iz Južne Tirolske.
Tudi Sioveuci v Kanadi
podpirajo boj koroških Slovencev
Predstavniki kanadsko-siovenske skupine za kuiturne izmenjave iz Toronta, ki so med svojim bivanjem v Stoveniji med drugim imeii pogovore pri Siovenski isetjenski matici in na komisiji za manjšinska izseijenska vprašanja pri RK SZDL Siovenije, so pod vodstvom predsednika Ludvika Steguja v sredo 13. juiija obiskati tudi Koroško.
Popotdne so se ogtasiti na sedežu ZSO v Ceiovcu, kjer jih je predsednik dr. Franci Zwitter kratko seznani! s poiožajem in trenutnim bojem koroških Stovencev. Gostje iz Kanade so pokazati vetiko zanimanje za naš potožaj ter izraziti soiidarnost in podporo v boju za narodnostne pravice, kakor je to prišto do izraza tudi ob nedavnem gostovanju naših pevcev pri Siovencih v raznih krajih Kanade in Amerike. V zahvaio za omenjeno gostovanje so izročiti predsedniku ZSO tudi darito — stiko stovenskega izsetjenskega sktikarja-naivca A. Štritofa.
Zvečer pa so se rojaki iz Kanade v prisrčni družabnosti na Kežarjevem domu srečati s čiani pevsko-godbenega ansambta SPD ..Danica" iz Št. Vida v Podjuni, da obnovijo vezi, skovane pred tedni, ko je ta ansambet ponese) našo pesem med rojake v Kanadi in Ameriki. Srečanja so se udeiežiti tudi generaini kon-zui Miian Šamec, predsednik Stovenske izsetjenske matice Jože Hartman in predsednik ZSO dr. Franci Zwitter.
Dobrodoštico v imenu domačega društva, pa tudi gospodarja in pevovodje Hanzija Kežarja, ki je zaradi nezgode prav tedaj teža! v boinišnici, je izreke) predsednik SPD ..Danica" Stanko Wakounig. Besede zahvate pa je povedat predsednik Kanadsko-siovenske skupine za kutturne izmenjave Ludvik Stegu, ki je izrazit vesetje, da je s svojima spremtjevatcema Toneton Vršičem in Leom Fistrom tahko na tiču mesta spoznat razmere, v kakršnih živijo koroški Stovenci in se borijo za enakopraven potožaj na domači podedovani zemtji.
F Celovcu se priprevF/ayo
na 26. 7esn7 se/em od 73. do 27.aygrusfa
Čez tri tedne — 13. avgusta — bo na celovškem sejmišču odprt letošnji 26. Lesni sejem, na katerem bo sodelovalo okrog 1600 razstav-Ijalcev iz 36 držav sveta. Strokovnjaki in interesenti bodo na sejmu našli vse, kar je kakorkoli povezano z lesom — od praproizvodnje preko transporta do obdelave in predelave. V marsikaterem pogledu bo sejem v Celovcu nudi) stvari, ki jih na nobenem drugem lesnem sejmu ni videti: tako je lesni sejem v Celovcu s svojim sejemskim žagarskim obratom gotovo edinstven v Evropi; pa tudi sejemsko mizarstvo, ki odgovarja popolnemu obratu v praksi, vsako leto pritegne strokovnjake iz vsega sveta.
Strokovni lesni sejem je strogo ločen od splošnega blagovnega sejma, ki bo obsegal zelo široko ponudbo izdelkov. Gospodinja bo prav tako našla številne pobude za vsakdanjo potrebo kot pa interesenti za vikend hišice, savne ati
Na raznih konferencah in posvetovanjih, predvsem v forumih OZN je vedno spet govora o vprašanjih razožoritve. Vsaj tako pogosti so tudi sestanki, kjer razpravljajo o možnostih za zmanjšanje sedanje oborožitvene tekme, ki leto za letom „požre" daleč več kot sto milijard dolarjev, kar po eni strani pomeni težko gospodarsko breme, po drugi strani pa predstavlja nakopičeno orožje nenehno grožnjo in nevarnost za vse človeštvo. V očitnem nasprotju z vsemi temi prizadevanji pa posamezne države še naprej razvijajo nove in vedno strašnejše vrste orožja.
V zadnjem času je vso svetovno javnost vznemirila in razburila vest, da je ameriški predsednik Carter dal ^startno znamenje" za izdelavo doslej najstrašnejše vrste bombe — za tako imenovano nevtronsko bombo, ali kratko bombo „N", o kateri pravijo, „da mori, ne da bi rušila".
Z imenom ..nevtronska bomba" se označuje orožje, ki ga je ameriška korporacija za raziskave in razvoj na področju energetike ERDA (ki hkrati ..proizvaja" tudi vsa ameriška atomska orožja), krstila za „W 70, model 3, naboj za Lance, ki imajo močno radiacijo". „Lance" je ime za majhno raketo, ki prenaša atomsko glavo. Če pa hočemo razumeti, kakšno je pravzaprav to orožje in kakšne bi bile posledice, če bi ga uporabili, moramo seči dvajset let nazaj v zgodovino vodikove bombe.
Ameriški znanstveniki so že v petdesetih letih ugotovili, da vodikova bomba v trenutku fuzije sprošča ogromne količine izredno hitrih nevtronov, ki delujejo kot „smrtni žarek" in ubijajo sleherno živo bitje, ki se znajde na njihovi poti. Toda vodikova bomba ima ob eksploziji strahovito rušilno moč, in to v veliko večjem polmeru, kot delujejo sproščeni nevtroni. Šlo je torej za
to, da skonstruirajo „majhno" vodikovo bombo z eksplozivno močjo 1 kilotone za razliko od taktične vodikove bombe, ki ima 50 kiloton (ta je trikrat močnejša od bombe, ki so jo vrgli nad Hirošimo, pa tisočkrat šibkejša od najmočnejše, 50-megatonske vodikove bombe). Taka „majhna" bomba bi v krogu s polmerom 400 metrov uničila vse, nevtronska radiacija, smrtna za živa
Nehumanost „humane" bombe
bitja in neškodljiva za materijo, pa bi kosila v krogu s polmerom 1 kilometra. Vse to bi se dogajalo, če bi bombo razstrelili 100 metrov nad zemljo.
Taktična prednost in pomembnost bombe „N" je torej na dlani. Če bi eksplodirala na ozemlju, ki ga je zasedel sovražnik, bi umorila vse vojake, naj bi bili zaprti v bunkerjih ali v tankih, ne bi pa rušita objektov in narave. To je še posebej važno, če poteka spopad na ozemlju strani, ki ima bombo „N".
Prav zaradi tega je nekdanji ameriški obrambni minister James Schlesinger, zaskrbljen spričo v Pentagonu (sedež ameriškega obrambnega ministrstva — op. ured.) prevladujočega mnenja, da bi bilo mogoče le z uporabo tradicionalnega atomskega orožja zaustaviti morebitni sovjetski sunek v zhodno Evropo, naročil raziskave, ki so pripeljale do izpopolnitve bombe „N". Schlesin-
ger je pri tem zagovarjal naslednje stališče: Bomba „N" je edina alternativa klasični atomski obrambi, ki bi sicer prinesla poraz sovražniku, pa tudi razdejanje napadenemu ozemlju; razen tega ima bomba „N" še to ^prednost", da je zaradi relativno majhne koncentracije radioaktivnih delcev mogoče v sorazmerno kratkem času priti na območje, ki bi ga zadela taka bomba.
Zagovornikom nove bombe se zde Schlesinger-jevi argumenti veljavni, posebno v času, ko so se odnosi med Washingtonom in Moskvo zaostrili do take mere, da se govori celo o obnavljanju „h!adne vojne". Kljub temu pa narašča tudi število nasprotnikov bombe „N". Med temi je tudi senator Mark Hartfield, ki si je zaman prizadeval, da bi v senatu blokiral razvoj raziskovalnega projekta, ki je kot rezultat dal bombo „N". Pa tudi nekdanji namestnik direktorja CIA za raziskovalna dela Herbert Scoville se je izrekel proti projektu „N": „Trdijo^da je ta bomba .humana', ker ne poruši celih dežel. Toda humana je samo do zgradb na območju, ki ga zadene. Bombardiranje z nevtroni lahko v nekaj minutah pomori na tisoče ljudi, drugi tisoči pa zaradi žarčenja tvegajo večmesečno umiranje."
Ameriški „golobi", ki se ogrevajo za nadaljevanje procesa popuščanja napetosti, so v skrbeh tudi zaradi kritik, ki ob najnovejši odločitvi predsednika Carterja prihajajo iz Moskve. Pri tem ameriški ..pacifisti" upajo, da je grožnja z bombo „N" za Carterja samo element pritiska, ki naj deluje na pogajanjih s Sovjetsko zvezo v prihodnjih mesecih. Ali se bodo ta upanja izpolnila, ali pa se bo le izkazalo za pravilno tisto, česar se vsi bojijo: da bi novo orožje postalo ..povračilno sredstvo", ne pa samo „drobiž" pri bodočih amc-riško-sovjetskih pogajanjih?
plavalne bazene. Obsežno ponudbo kuhinjske opreme in strojev dopolnjujejo orodja, tekstilije in proizvodi iz tujih držav. Obstoječe programe izpopolnjujejo številne novosti, tako da se bo obisk 26. Lesnega sejma, ki bo trajal do 21. avgusta, gotovo izplačal.
V okviru 26. Lesnega sejma bo letos že osmič prirejen mednarodni simpozij o gozdarstvu in lesu, katerega se bodo udeležili znanstveniki in strokovnjaki gozdarstva iz cele Evrope. Tokrat bo simpozij v novi hali 5, ki je opremljena z najmodernejšimi napravami, ki omogočajo brezhibno organizacijsko izvedbo prireditve. Mednarodni simpozij bo v dneh od 15. do 17. avgusta pod geslom ^ Planinski gozd — več kot ustuž-nostni obrat". Strokovne referate in diskusije bodo simultano prevajali v italijanski in srbohrvaški jezik, kajti hala je opremljena s tozadevnimi napravami, ki sodijo med najmodernejše v Avstriji sploh. Strokovna ekskurzija, ki jo bodo priredili v okviru simpozija kot dopolnitev k teoretičnim izvajanjem, pa bo nudila priložnost ogleda različnih funkcij gozda, in sicer v videmski pokrajini v Italiji.
S). avgustom
ZAČNE VELJAT) NOV) StSTEM ZAVAROVANJA MOTORNtHVOZtL
Čeprav se v javnosti in tudi med strankami še nadaljuje diskusija za in proti predvideni reformi zavarovanja motornih vozil, bo s 1. avgustom začel v Avstriji veljati tako imenovani bonus-malus-sistem.
Nova ureditev prinaša očitno prednost tistim voznikom motornih vozil, ki imajo srečo, da ne povzročijo nobene prometne nesreče. Taki vozniki bodo po določenem številu let plačali precj manjše zavarovalne premije, ker se bo za vsako leto brez nesreče premija znižala za 10%. Nasprotno pa se bo zavarovanje bistveno podražilo za tiste voznike, ki bodo zakrivili prometno nesrečo; v primeru večkratne nesreče se bo premija povečala celo na dvakratno višino.
Nasprotniki nove ureditve med drugim opozarjajo na nevarnost, da se bodo množili primeri, ko se bodo vozniki, ki bodo povzročili prometno nesrečo, z begom poskušati izogniti ..kazni" v obliki zvišane zavarovalnine.
Mednarodni likovni center
naj bi nastal v Tivolskem gradu v Ljubljani
Stovensko g!eda!išče v Trstu
je končno dosegio javno priznanje
Po trinaj!tih letih neprekinjenega boja za javno priznanje in $ tem enakopraven status Stalnega slovenskega gledališča v Trstu je slovenska narodnostna skupnost v Italiji končno dosegla prvi uspeh. Komisija ministrstva za turizem in prireditve v Rimu je priznala Stalnemu slovenskemu gledališču status stalnosti in ga uvrstila med italijanska stalna gledališča skupaj s ..Piccolo Teetro" iz Milana in stalnimi gledališči iz Aquite, Bočna, Catanie, Furlanije-Julijske krajine, Genove, Rima in Turina.
Pri tem gre za načelno odločitev, s katero je bilo slovensko gledališče priznano kot javnopravna ustanova. S tem je tudi slovensko gledališče dobilo pravico do državne podpore, kot jo v smislu zakona prejemajo v Italiji vsa gledališča s statusom stalnosti. Seveda s tem še niso sama po sebi rešena vsa vprašanja financiranja ustanove, vendar pa vodstvo SSG Trst upravičeno pričakuje, da bo na podlagi pravnega priznanja vsaj postopoma mogoče rešiti tudi materialno plat obstoja in razvoja te pomembne ustanove, ki se sedaj enakopravno uvršča med ostala gledališča z javno upravo.
Priznanje statusa stalnosti slovenskemu gledališču v Trstu pa pomeni poleg tega tudi važno politično zmago slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Svojo odločitev so pristojne oblasti sprejele mimo sicer veljavnih norm, po katerih je v posameznih deželah možna ustanovitev enega samega gledališča. Uradno priznanje slovenskega gledališča pomeni torej tudi uradno priznanje — in že prvi primer praktičnega spoštovanja tega priznanja — posebnih potreb in pravic slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
Razširjenost dnevnega tiska
v ogiedaiu statističnega biitena UNESCO
Ljubljana, ki zaradi mednarodno priznane ravni slovenske grafike in še posebej po zaslugi mednarodnega grafičnega bienala upravičeno sodi med najbolj znana središča mednarodne grafične likovne umefnosfi, bo — če bodo uresničeni fozadevni načrti — v doglednem času dobila še nadaljnjo pomembno pridobitev prav na področju grafike. Gre pri tem za zamisel, da bi v Tivolskem gradu, ki bi ga bilo freba temu primerno obnoviti in preurediti, namestili Mednarodni likovni grafični center kot skladno vsebinsko in delovno dopolnitev mednarodnega grafičnega bienala.
Po sedanji zamisli bi center v Tivolskem gradu dajal streho mednarodnemu grafičnemu kabinetu z zbirko sodobne mednarodne grafike, specializiranim razstavam posameznikov in skupin, eksperimentalnemu in praktičnemu študiju, povezanem s tehnično bazo, ter spe-
Po nedavnih srečanjih in drugih manifestacijah starih in novih nacistov v Avstriji je pred kratkim doživela podobno obujanje preteklosti tudi Belgija. V mestu Alveringen v osrčju Belgije, ki je med zadnjo vojno tudi sama okusila ^dobrote" nacističnega okupatorja, so priredili mednarodni ..nacistični kongres", ki se ga je udeležilo blizu 250 „pred-stavnikov" iz ZR Nemčije, Francije, Finske in Anglije. Dvorano, v kateri se je odvijal ta čudni „kongres" so krasile „fuhrerjeve" slike, medtem ko so ob vhodu prodajali najrazličnejše ^relikvije" iz tedanje dobe, med njimi Hitlerjeve doprsne kipce, za katere je bilo treba odšteti 300 frankov. Vsebinsko pa je bil ..kongres" v glavnem usmerjen v zahtevo po izpustitvi nekdanjega Hitlerjevega „namestni-ka" Rudolfa Hessa, ki kot zadnji izmed obsojenih vodilnih nacističnih zločincev prestaja dosmrtno kazen v kaznilnici Spandau.
Zborovanje je organizirala tako imenovana Vlaam Militantem Orde, ena izmed dveh z militarizmom in pronacistično nostalgijo prežetih organizaciji v Belgiji. Že pred „kongre-som" je ista mračnjaška skupina z zastavami in godbo paradirala skozi središče sosednjega mesta Langerma-ca, kjer se je povorka končala na mestnem pokopališču, da so izkazali „čast" nemškim vojakom in flamskim prostovoljcem SS, ki so padli
cializirani publicistični dejavnosti. Za realizacijo te zamisli je izvršni cdbor ljubljanske kulturne skupnosti imenoval poseben pripravljalni odbor, v katerem so poleg likovnih umetnikov tudi vodilni predstavniki številnih delovnih organizacij ter ugledni politični in družbeni delavci; predsednik tega odbora je sekretar ZKJ Stane Dolanc, naloge sekretarja pa je prevzet ravnatelj Moderne galerije prot. Zoran Kržišnik.
Odbor za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav je načrt za izgradnjo Mednarodnega likovnega grafičnega centra razčlenil v posebni brošuri, v kateri opozarja: „Ze pridobljena dela svetovne grafične ustvarjalnosti v nizu dvajsetih let zajemajo številne grafične ustvarjalce in predstavljajo dragocenost, ki nikakor ne bi smela ostajati samo v mapah, temveč bi morala biti smotrno predstavljena. Sredstva, ki se vlagajo v organiza-
v drugi svetovni vojni.
V Belgiji široka javnost za takšna izzivanja nima nobenega razumevanja in zato tudi obsoja oblasti, da so dovolile ..kongres" in „parado". Še posebej ostro kritizirajo župana mesta Langermaca, ki se je udeležil nacističnega pohoda ter prisotne celo nagovoril s ..toplimi besedami" in ob tej priložnosti podobno, kot to delajo na vseh drugih nacističnih provokacijah, zahteval ^svobodo za vse narode Evrope". Kakšna je svoboda pod znamenjem in v duhu nacizma, pa narodi Evrope še danes zelo dobro vedo.
cijo ljubljanskega bienala, bi se na ta način vračala v obliki enkratne zbirke, ki bi Ljubljano uvrščala v zbor tistih velikih centrov, ki so si znali pravočasno zagotoviti kapitalna dela sodobne grafične ustvarjalnosti."
V tem je prikazana seveda le ena izmed nalog, ki bi jih izpolnjeval načrtovani center: bil bi kraj stalne zbirke, ki bi jo dopolnjevale občasne razstave domačih in tujih umetnikov oziroma skupin. Poleg tega bi bila urejena tudi tehnična baza — delavnica, ki bi zajemala vse glavne grafično-tehnične smeri; s tem bi slovenska grafična ustvarjalnost dobila dostojno tehnično izvedbo. Nadalje obsega načrt za novi likovni center tudi še novost v sami organizaciji bienala: dobitniki najvišjih priznanj naj bi v bodoče vodili posebne seminarje, ki bi omogočili mladim umetnikom delo v družbi najbolj profiliranih ustvarjalcev. Moderna tehnična baza pa bi seveda omogočila tudi natis grafičnih umetnin ter izdajanje razglednic z reprodukcijami, voščilnic in podobnih grafičnih natisov na visoki umetniški ravni.
Ob vseh teh važnih nalogah, ki bi jih opravljal mednarodni grafični likovni center, pa bi bila ta ustanova tudi sicer domiselna obogatitev za Ljubljano in še posebej za njen Tivoli: tivolska osrednja aleja bi namreč Moderno in Narodno galerijo na enem koncu skladno povezala z novim centrom na drugem koncu. Vabljiva misel, da bi ob njej počasi nastajala likovna galerija na prostem, se ponuja sama od sebe kot ustvarjalna dopolnitev enega najlepših parkov v Ljubljani.
Letno statistično poročilo, ki ga izdaja specializirana organizacija OZN za kulturo, prosveto in znanost (UNESCO), navaja zanimive podatke tudi o razširjenosti dnevnega tiska.
Leta 1952 je izhajalo na svetu okoli 7 000 dnevnikov s skupno naklado 230 milijonov izvodov, tako da je prišlo po 89 izvodov na tisoč prebivalcev. Deset let pozneje, leta 1961, je izhajalo 8 000 dnevnih časopisov, ki so imeli skupno naklado 300 milijonov izvodov in je na tisoč ljudi prišlo 98 dnevnih časopisov. Leta 1973 pa je izhajalo 8 100 dnevnikov s skupno naklado 395 milijonov izvodov, kar pomeni, da je povprečno na tisoč prebivalcev prišlo 129 izvodov dnevnega časopisja.
Razširjenost dnevnega tiska je po posameznih celinah seveda zelo različna. V Evropi (razen Sovjetske zveze) je leta 1973 izhajalo 1 812 dnevnikov s skupno naklado 117 milijonov izvodov, tako da je prišlo po 248 izvodov na tisoč prebivalcev. V Afriki so istega leta imeli na razpolago sicer 232 dnevnikov, vendar le 4 milijone izvodov skupne naklade, tako da je prišlo na tisoč prebivalcev komaj 12 izvodov dnevnega tiska. V Severni Ameriki so imeli 1 916 dnevnikov s skupno naklado 86 milijonov izvodov, torej 292 izvodov na tisoč ljudi. Veliko slabše
je bilo v Južni Ameriki, kjer je bilo 1 206 dnevnih listov s skupno naklado komaj 22 milijonov izvodov, torej te 70 izvodov na tisoč tjudi. Se nižja je bila raven v Aziji (pri čemer niso upoštevane Sovjetska zveza, Kitajska, Severna Koreja in Vietnam), kjer so imeli sicer 2 140 dnevnikov, vendar je skupna naklada dosegla le 82 milijonov izvodov, tako da je na tisoč prebivalcev prišlo komaj 59 izvodov dnevnega tiska. Povsem drugače je v Avstraliji oz. na področju Oceanije, kjer so imeli kar 109 dnevnih listov s skupno naklado malo manj kot 6 milijonov izvodov, tako da je prišlo po 306 izvodov na vsakih tisoč ljudi. Posebno razširjen pa je dnevni tisk v Sovjetski zvezi: leta 1973 je imela 658 dnevnikov s skupno naklado dobrih 93 miti-jonov izvodov, tako da je na vsakih tisoč prebivalcev prišlo povprečno 373 zvodov dnevnega tiska.
Na podlagi teh podatkov pridemo torej do zanimivih ugotovitev, da je po razširjenosti dnevnega tiska med celinami na prvem mestu Oceanija s 3C6 izvodi in na zadnjem mestu Afrika z 12 izvodi dnevnega tiska na tisoč prebivalcev. Med posameznimi državami pa vodi Sovjetska zveza s 373 izvodi na tisoč prebivalcev, medtem ko pride v LR Kitajski komaj 32, v tn-diji 16 in v Pakistanu le 5 izvodov dnevnega tiska na tisoč ljudi.
Nad sto prireditev
na festivalu v Dubrovniku
V Dubrovniku so se sredi juiija začete tetošnje 28. poietne igre, ki brez dvoma sodijo med najboij reprezentativne kuiturno-umetniške manifestacije v Jugosiaviji. Festivai, ki bo traja! do konca avgusta, bo skupno obsega! 107 predstav — dramskih in opernih uprizoritev, odrskih in giasbenih recitaiov, fo!k!ornih nastopov in drugih prireditev, med katerimi jih bo 44 posvečenih drami, 42 giasbi in 20 fotktori. Pri teh prireditvah bo sode!ova!o okrog 2000 umetnikov iz Jugostavije in iz drugih držav.
Za tetošnji festivaiski spored je med drugim značitno, da v njem prevtaduje domača ustvarja!nost. Vendar pa se bodo v Dubrovniku tudi ietos predstaviti števitni kvatitetni soiisti in ansambii iz tujine. V giasbenem deiu sporeda pa bo ietos detežen posebne pozornosti ve-!iki giasbenik Ludwig van Beethoven, in sicer ob stopetdeset!etnici smrti.
Nacistična provokacija
v belgijskem mestu Alveringen
DR. ANTON SVETINA	8
PRtSPEVK! K ZGODOVtN) ČRNE NA KOROŠKEM
Ta napad na kaplanijo, na kaplana in na „dve sumljivi Korošici" je izviral morda iz konkurenčne zavisti črnskega gostilničarja, dokazuje nam pa, da duhovniki kljub stalnim okrožnicam škofov svojim župnikom, vikarjem in beneficiatom, da se v cerkvenih poslopjih ne sme kupčevati z alkoholnimi pijačami ali tam izvrševati gostilniške obrti, teh strogih škofovih ukazov niso dosti upoštevali.
V gospodarskem pogledu se je prebivalstvo župnije Črna bavilo po večini s kmetijstvom. Zaradi hribovitega terena pod Peco, Olševo, Raduho in Plešivcem (Uršljo goro) je bilo obdelovanje polja težavno in so kmečke podložne družine prvenstveno gojile živinorejo. Da so kmetje v primerih zadolžitev ali iz kakih drugih razlogov mogli obdržati kmetije v posesti svoje družine, je prišlo pogosto do porok med sorodniki, to je med bratranci in sestričnami (4. koleno sorodstva po cerkvenem pravu) in med strici in nečakinjami ter tetami in nečaki (3. koleno sorodstva po cerkvenem pravu), za kar so morale prizadete stranke prositi škofijski ordinariat za izpregled tega zakonskega zadržka in kar je prikazano v dveh primerih tudi za župnijo Črna. Obrtne dejavnosti v območju župnije Črna, ki je kila teritorialno zelo razsežna, leta 1754 ni bilo veliko. Med obrtniki je bilo največ krojačev. Zanimivo je, da se je v tem oddalje-
nem kraju Koroške naselil krznar, kar moramo pripisati izvrševanju lova v tem področju koroške dežele. Obširni smrekovi in bukovi gozdovi tega predela Koroške so dajali zavetje srnam in jelenom. V alpskem svetu Pece, Olševe, Rahude in Plešivca so se pasle številne črede gamsov. V tistih časih so v naših gozdovih životarili tudi še volkovi in medvedje. Vsa ta našteta divjad je spadala v visoki lov, ki je bil privilegij fevdalne gosposke. Zato je tembolj zanimivo, kakor je bilo opisano že v uvodu naše razprave, da je gospoščina Pliberk dala dvanajstim tej gospoščini podložnim kmetom iz Črne in okolice dovoljenje, da so smeli v loviščih okoli Črne izvrševati visoki lov. Meso uplenjene divjadi so morali oddajati v pliberški grad, za odstrel oziroma za uplenitev divjadi pa so smeli obdržati kože in kožuhovino uplenjene divjadi, ki so jo potem ali prodali ali dali ustrojiti krznarju v Črni, ki je tmel s tem dovolj dohodkov za preživljanje. V tem alpskem predelu Koroške tudi ni bilo vinogradov, med prebivalstvom pa tudi nisem ugotovil nikogar, ki bi se bil bavil s kuhanjem kamenega ola, slovenskega piva na Koroškem; na hribovitih njivah tega področja ni uspelo saditi ječmena, ki je bil ena glavnih potrebščin pri varjenju tega piva. Kmetje so za svoje potrebe prešali sadje ter pridelali jabolčnik in tepkavec, iz tropin pa so kuhali žga-
nje, ki so ga kuhali tudi iz brin in drugih gozdnih sadežev. Eden prebivalcev v Črni se je tudi obrtoma bavil z žganjekuho, kar bi moglo služiti kot dokaz, da so bile žgane pijače iz tega predela Koroške znane kot dobre in kvalitetne. V seznamu faranov župnije Črna iz leta 1754 je okoli 20 prebivalcev označenih kot knapi, kar je nadaljnji dokaz, da so v okolici Črne v tem času že kopali svinčeno rudo in to po vsej verjetnosti v predelu podružnične cerkve sv. Helene, ker se glavni rov tega rudnika še danes imenuje Helenin rov (Helenagraben).
Kar se tiče socialnih prilik v tem delu Koroške, smemo sklepati, da je bila tu revščina podložnih kmečkih družin zaradi hribovite lege njihovih kmetij večja kot ona prebivalcev ravninskih delov Koroške; dajatve gospoščinam in cerkvi so bile povsod enake, pridelovanje poljskih pridelkov pa je terjalo večjih naporov in je bil tu pridelek kvantitativno manjši. Zato je v tem delu Koroške značilno tudi veliko število oseb, ki so v seznamu iz leta 1754 označeni kot berači. To so bili kmečki hlapci in dekle, ki so morali zapustiti delo na kmetijah zaradi starosti, bolezni in delanezmožnosti, njihovi kmečki delodajalci pa jih tudi niso mogli sami vzdrževati; ta služinčad je bila na milost in nemilost prepuščena beračenju. Ta pojav je obstajal v hribovitih delih Koroške še v začetku 20. stoletja, kar je tako slikovito opisal Prežihov Voranc v romanu Jamnica za vas Kotle, ki so bile sosedna župnija Črne. Cerkev je kazensko preganjala zakonce, ki niso živeli v skupnem gospodinjstvu in tudi ta okolnost je najbolj prizadela poročene kmečke posle, ki niso
imeli svojega doma in ki so bili zaposleni na različnih kmetijah ločeno eden od drugega.
V	kulturnem pogledu ni bilo za čas, ki ga opisujemo, zaslediti za območje črnske župnije kakega vidnejšega napredka, nasprotno, zaradi oddaljenosti kmetij je trpel obisk otrok pri nedeljskem pouku. Videli smo, da je moral škofijski ordinariat po zvršeni vizitaciji župnije naročiti vikarju v Črni, naj očetom tistih otrok, ki so bili zreli za pouk, naroči, da bodo svoje otroke bolj redno pošiljali k pouku.
V	narodnostnem pogledu pa je bilo prebivalstvo črnske župnije skoz in skoz slovenske narodnosti in tudi duhovniki, ki so tu službovali, so bili Slovenci, kakor nam to izpričujejo njihovi priimki. Duhovniki pa so morali razen slovenščine poznati latinščino in nemščino v govoru in pisavi. S Škofijskim ordinariatom so morali dopisovati v latinščini, z deželnimi uradi v Celovcu in z državnimi uradi v Gradcu in na Dunaju pa v nemščini. Posebno izurjeni v besednem skladu latinskega jezika pa so bili razni škofijski vizitatorji, ki so morali pri opisovanju cerkvenih poslopij in cerkvenega inventarja dobro poznati latinske strokovne izraze o cerkvenem stavbarstvu in o cerkveni ornamentiki. Tudi v cerkvenem sodstvu so v preiskovalnem postopku in pri sodnih razpravah pred škofijskim konzistorijem v Ljubljani pisali zapisnike v nemškem jeziku, ker pa so bile stranke v veliki večini Slovenci, ki nemško niso razumeli, so sodni organi sestavljali prisege v slovenskem jeziku. Te slovenske prisege so v arhivskih listinah ohranjene in so bile objavljene v posebni razpravi.
(Konec)
Športno srečanje Zveze slovenske mladine
Krajevna odbora Zveze slovenske mtadine iz Železne Kaple in Pliberka sta vabila na prijateljsko tekmo med obema krajevnima odboroma. Namen tega športnega srečanja je bil, da bi se mladina spoznala in navezala tesnejše stike, saj jo povezujejo isti cilji in iste naloge. Že načrt, da bi prišlo do takega športnega srečanja je vzbudil med pliberško in kapelško mladino veliko navdušenje.
Tako se je zbralo v soboto 16. julija popoldne na igrišču v Železni Kapli precej mladine, „ama-terjev" in ..profesionalcev", pa tudi zainteresiranih navijačev ni primanjkovalo. Tako je vladalo na igrišču skorajda vzdušje mednarodne nogometne tekme. Pliberčani so bili milo potrti, ker so jih njihovi navijači skoro popolnoma pustili na cedilu, medtem ko pa so Kapelčani imelo močno oporo v svojih pristaših, ki so jih gnali v ofenzivo. Sestava moštev je bita dokaj zanimiva. Igralci, ki so angažirani pri klubih, veliko je bilo takoimenova-nih .nedeljskih nogometašev", nekaj pa je bilo tistih nogometnih zvezd, ki so imele prvič v življenju kaj opravka z žogo in tem je vsekakor med igro bolj slaba predla.
Da izgledi za Pliberčane ne bodo dokaj dobri, se je pokazalo že pred tekmo. Šele tik pred začetkom spopada, ki ga je izvrstno sodil v stilu najboljših v tem metjeju, Gutovnik Walter, se je pojavil vratar, ki pa je imel vse druge namene, kakor igrati nogomet. Tako je nekako prisiljeno oblekel dres in se postavil med vratnice in s strahom opazoval sceno, če se mu je približevala žoga. Kapelčani so začeli napadati, kot bi hoteli požreti goste s kožo in lasmi. Niti dejstvo, da je med Pliberčani zaigral Feliks Wieser, jih ni motilo pri njihovi proceduri. Čeprav so gostje v prvem polčasu kar trikrat zamenjali vratarja, so Kapelčani nesramno nabijali na njihova vrata, tako da rezultat 7:2 ob polčasu pove vse.
Kondicija posameznikov pa je bila problem zase. Nek-ateri .zvezdniki" so v odmoru vrteli oči, drugi so molili jezike, ki so bili dolgi, kot kravate, spet drugi pa so mislili, da je prišla poslednja ura. Vsekakor je verjetno v teh desetih minutah nad igriščem primanjkovalo kisika, saj so vsi giealci brez izjeme pihali in dihali, kot bi jih vrag pripodil čez Karavanke. Nekaj .hektolitrov" mineralne vode ter
ena skupna slika in spet je šlo na bojišče. Sprva se je nadaljevalo klanje pliberškega moštva, kajti tudi nova taktika gostov, podkupiti .nepristranskega" sodnika s promili ni imela uspeha, in kazalo je, da bo tekma za Pliberk en potom. Toda kar naenkrat ko so se začeli Pliberčani zavedati, da Kapelča-nom ni treba kaj podariti in da niso potrebni vsestranskega usmiljenja, je prišlo tako daleč, da domačini niso vedeli kako in kam. Ko so navijači to videli so s ploskanjem prešli v tabor Pliberčanov. Pliberški vratar pa, ki je bil na začetku igre nekolikov nervozen, je v teku igre pokazal svoj .svetovni format". Kot lev je brez bojazni oprezovat za žogo in se v kritičnih trenutkih vrgel nanjo. Bil je vsekakor največje odkritje na tej tekmi, ki se je končala z rezultatom 12:8 za domačine.
Po spopadu je smet predsednik krajevnega odbora ZSM v Železni Kapli Kuchar Peter ml. vzeti v roke pokal, ki je pripadal zmagovalcu. Kljub temu pa je bil nekoliko potrt, ker mu ni uspelo zabiti gola, čeprav so ga soigralci zelo (orsirali. Dokazal pa je, da je eden najboljših desnih kril v Železni Kapli.
V hotelu .Obir" pa je bila .Črpalka" skorajda preobremenjena, saj so vsi pošteno tankali. Kapelčani iz veselja nad zmago, Pliberčani pa zaradi tega, ker so dobili eno po glavi, soj so se imeti za .nepremagljive". Nekaj pa je vse povezovalo v teh trenutkih, da bo to srečanje ostalo vsem v nepozabnem spominu. Na koncu je bil vsak srečen in zadovoljen, da je prišlo do te posrečene prijateljske nogometne tekme. Da pa Pliberčani ne dopuste, da bi drugi o njih govorili, da so odpovedali, se je pokazalo v tem, da so takoj po tekmi povabili kapelške nogometaše na revanžno srečanje, čemur so domačini radi privolili.
P. A/.
Naši otroci na morju
j.	^
*	L.


A
/h-sltujA__________
Komelj pri Pliberku
Z letovanja v Savudriji ob sinjem Jadranu so naši otroci poslali Zvezi slovenskih organizacij pozdravno razglednico s podpisi vseh tantov in deklet, med katerimi so tudi otroci Mladja, ki jih vodi Irena Verdel, ki trenutno še uživajo čare letovanja ob morju.
Zdaj ko to objavljamo se pa žal čas že izteka, tako da je treba že misliti na povratek naših otrok. S tem v zvezi uprava počitniške kolonije obvešča starše otrok, da se bodo otroci z letovanja vrnili v sredo 27. julija. Pripotovali bodo z avtobusom podjetja Sienčnik iz Dobrle vasi. Otroci bodo izstopili v Celovcu, Gasometergasse 10 in v Dobrli vasi pred avtopodjetjem Štefana Sienčnika. Prihod v Celovec je ob 12. uri, v Dobrlo vas pa temu primerno kasneje.
Starše iz Roža, Gur in Zilje prosimo, da pridejo po svoje otroke zanesljivo v Celovec, starše iz Podjune pa v Dobrlo vas. Starše tem potom opozarjamo, da nosijo sami odgovornost za vsako morebitno nezgodo otrok, če jih na določenih mestih sami ne bodo čakali.
Slovensko prosvetno društvo .Zarja" I: Železne Kaple vabi v soboto 23. julija 1977 na
srečanje
feFMcrnih
sFmpnn
Folklorne skupine se zberejo ob 14. ur) pred glavno šolo In v povorki krenejo do hotela Obir. Ob 1S. ur) nastop folklornih skupin: Markovci Iz Ptuja, ..Sava" Iz Kranja, KPD ..Planina" Iz Sel, Landjugendgruppe Iz Železne Kaple, SPD .Zarja" iz Železne Kaple In otroška folklorna skupina SPD .Zarja" Iz Železne Kaple. Ljubitelj) folklornih plesov prisrčno vabljeni!
Pred nedavnim je neizprosna smrt neusmiljeno prizadela Pistotnikovo družino in ji iztrgala iz svoje srede očeta Mlinarja, starega komaj 47 let. Kar nenadoma in nepričakovano se je zgrudil zadet od srčne kapi. Čeprav je bil zdravnik hitro na mestu, ni bilo več mogoče Mlinarju rešiti življenja. Vest o Mlinarjevi smrti se je razširila kot blisk po domači vasi in okolici in je težko prizadela vsakogar, ki ga je poznal. ^ Kaj pomeni nenadna smrt za ženo in pet nedoraslih otrok, ve samo tisti, ki je to sam doživel. Pistotnikova kmetija leži visoko na Komlju, kjer je gospodarjenje mnogo težje kot v dolini in prav zato bodo globoko prizadeti svojci tem bolj pogrešali moža in očeta.
Pokojni se je rodil na Blatu pri Rešu. Poročil se je s Pistotnikovo Ančko na Komlju. Življenje je bilo trdo. Kmetijo je bilo treba obnoviti in ker je na Komlju teren precej hribovit, je gospodarjenje zelo otežko-čeno. Da bi šlo lažje, se je Mlinar zaposlil pri zidarskem podjetju Glavar v Pliberku. S skupnimi močmi je le šlo naprej, pa čeprav ne vedno gladko. Smrt je veliko prezgodaj prekrižala Mlinarjeve načrte.
V petek 8. julija se je na nonča-vaškem pokopališču zbrala ogromna množica ljudi, ki se je za vedno poslovila od pokojnega Pistotnikovega očeta in mu tako izkazala poslednjo čast. Velika množica pogrebcev prepričljivo dokazuje veliko priljubljenost, ki jo je uživa! med ljudstvom. Naj mu bo domača zemlja lahka. Hudo prizadeti ženi Ančki in otrokom izrekamo naše iskreno sožalje.
Slovenska fizkultuma zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec, Slovenski atletski klub in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem vabijo na
Srečanje športnikov in planincev na Brski planini
ki bo v soboto 30. julija 1977 ob 14.30 uri
r
Brška planina (Egger Alm) se nahaja nad vasjo Brdo Egg pri Šmohorju v Karnijskih Alpah. Do planine in še naprej vodi vozna cesta.
Za pijačo, jedačo, glasbo in prijetno družabnost je preskrbljeno. Pridite v čim večjem številu.
Uspel pevski koncert
Slovensko prosvetno društvo .Vinko Poljanec" v Škocijanu si za časa poletne turistične sezone silno prizadeva, da nudi tujcem gostom tako ali drugačno domačo slovensko prireditev. Predsednik Miha Kap ima pri tem že izkušnje, saj skoraj vsak teden povabi ansamble, pevce in druge kulturne delavce, da prirejajo večere za goste — .koroške večere". Zadnjič pri Tedlnu na Zgornjih Žamanjah se je predsednik Kap še posebno odlikoval, kajti kar v holandščini je pozdravil goste pri Piceju, po večini Nizozemce. Culi smo, da je kaj takega že lani storil. Presenečeni smo bili prav v smislu, ki naj bi bil resnica kerjkoli na dvojezičnem ozemlju obdravske dežele (ko se gre samo za dva jezika: nemščino in slovenščino!) Spored večera so napolnili domači pevci društvenega moškega zbora .Vinko Poljanec". Pri tem je moral Wrulich Šimi dirigirati, kajti Kežar Hanzi ni mogel priti zaradi neke nezgode pri vsakdanjem delu.
Da — vsakdanje delo daje dosti skrbi in težav našim ljudem. Zlasti sedaj v sezoni. Vsak se pač trudi kakor more, da bi ujel kako drobtinico od včasih le prehvalisane .pogače donosnega tujskega prometa". In poleg vsakdanjega dela najdejo naši ljudje še čas in moč, da .garajo" kot pro-svetaši. Kdor misli, da ni več idealizma, naj pride na take nastope, bo pa videl žuljave roke, ki tokrat dirigirajo, bo videl zdelana telesa, ki se sedaj dvigajo v ljubezni do slovenske pesmi, bo videl žareče oči, ki se mučijo, da bomo tudi jutri videli naše slovensko narodno delo! Ob takih mislih se nam zdi, da bi kar lepo bilo, če bi več rojakov hodilo na prireditve. Zlasti tisti, ki so .samo gledalci" in .samo poslušalci" (pa še tiste redko), ali pa tisti, ki so .samo načrtovalci, voditelji, usmerjevalci ter svetovalci, nergači in kritiki" — naj pridejo, povsod naj so prisotni, da vsaj ploskajo, da so pasivno prisotni, kajti če bo do tega spoznanja prišel: V današnjem času peti na koncertu samo za obloženi kruh, je treba velike sile zavesti in skupne slovenske kulturne vesti!
Poleg domačega pevskega zbora je prispeval k uspešnemu večeru tudi Obirski ženski oktet pod vodstvom Valentina Polanška. Ansambel, ki bo šele letos oktobra praznoval svojo triletnico in ima za sabo že nad petdeset nastopov. Večkrat smo že poročali o tem. Sedem pesmi so Obirčanke zapele, od teh tri skladbe po besedilu in melodiji dirigenta samega. Četudi smo morda mislili, da poslušalcem, ki so v prvi vrsti tukaj pri nas na oddihu in dovzetni le za zgolj ,holadro'-razpoloženje, ni preveč za take otožne pesmi kot so narodne .Nocoj je an fajn večer", .Hladna jesen se že bliža" (po napevu ruske ,Volga') ali .Travnči so že zeleni" — pa Po-lanškove (kot .Na Obirju živela je dečva, / ki je pastirju dala srce. To pa ni smela, / da bi ga vzela, / ker b'la je je kmečka, / pastirček pa ne" ali pa „Je davno zima že minula, / a moje rože ne cveto. / Sem druge fante peti čula, / a njega res nič več ne bo...") — pa ne drži. V povezovalnem tekstu je ljubka učiteljica Helka Mlinarjeva s poetično plahim nastopom seznanjala goste v nemščini. Medžimurska narodna pesem v priredbi Slavka Mihelčiča .S'm si vzela Jurja Brankoviča" pa je izzvala poseben aplavz. Vsaj dva poslušalca sta se po končanem koncertu odobravajoče zanimala za pesmi. Ko bi taki ljudje kar pisali na slovenske časopise in povedali svoje, bi nam v marsičem koristili, da prihodnjič uravnamo program tako kakor želi publika ...!?
Stavdekarjeve mame ni več
Pred nedavnim smo se na nonča-vaškem pokopališča za vedno poslovili od Stavdekarjeve mame, Elizabete Pratnekar rojene Kralj iz Čirkovč pri Pliberka.
Podila se je pred 7# leti v znani Travarjevi dražim na Grabljah. .Svoja mlada leta je preživela doma v kroga staršev, bratov in sester, pozneje pa se je spoznala s svojin) življenjskim sofovarišem Francem Pratnekar-jem iz Čirbovč in se poročila oziroma primožila na njegov dom.
Pokojna mati je bila v svojih mladih letih zvesta sodelavka in predvsem igralka slovenskega prosvetnega draštva v Pliberka. Padi v njenih starejših letih, se je, če je bila le priložnost, vedno rada adeleževala naših iger in prireditev. Nadvse rada je imela našo lepo slovensko pesem in rada je čitala knjige, iz katerih je črpala znanje in s tem tadi samozavest in zaapanje v lastne zmožnosti.
Na $tavdekarjevi kmetiji je morala trdo poprijeti za delo. Sploh je bila ona glavni steber dražine. S tadi že pokojnim možem sta imela številno dražino, ki jo je bilo
treba preživljati. Včasih je bilo na kmetiji še kraha premalo, takrat ni bilo tako kot danes, ko je vsega v izobilja. K ra h je bil trd in črn. Zlasti med obema zadnjima vojnama, je bilo za našega kmeta res hado, zlasti če je imel veliko dražino. Prodati ni bilo kaj oziroma nisi mogel, ker nihče ni imel denarja, da bi kmečke pridelke odkapil; otroci pa so morali biti preskrbljeni z najpotrebnejšim in vsakdanjim krahom. Čeprav je imela težko življenje, vendar ni obapala. Pila je prava slovenska mati — dobra, asmiijena in potrpežljiva. 7'a njena čednost pa je naletela pri Ijadeh, zlasti pa seveda pri njenih otrocih na prisrčen odziv, tako, da je imela v svojem življenja poleg težkih tadi prijetne trenatke, katerih se je vedno rada spominjala.
Svoj življenjski večer je preživela pri hčerki Stejki v Pidri vasi. Pil je to njen tretji dom, v katerem je tadi amrla.
Naj se pokojna Stavdekarjeva mati po tradapolnem življenja spočije v domači zemlji. Svojcem izrekamo naše globoko sožalje.
(NitdgijetMHje iz z^dtije številke)
V četrtek 9. junija smo po zajtrku zapustiti Varšavo s citjem Wroctav. Prevoziti smo 400 kitometrov. Med potjo smo se ustaviti v Zeteni woli, v Lodžu pa smo kositi. Vreme je bito vroče kot v sušitnici. Ker je bit ta dan praznik rešnjega tetesa, smo videti med potjo mnogo procesij. Obiskati smo tudi rojstno hišo Frie-derika Chopina. Že zjutraj, ko smo
prispeti v Žetezni woti, kjer je rojstna hiša Chopina, je bito tam mnogo tjudi, ki so se pripetjati tja z avtobusi z vseh strani sveta. Hiša je preurejena v muzej. Med ogtedovanjem sob, kjer je Chopin detat in ustvarjat, smo segati po magnetofonu njegov življenjepis. Potjaki tega sklada-tetja zelo častijo. Prisostvovati smo tudi koncertu Chopinovih metodij. V parku okoti hiše so ktopi zasedene z
Wtoc)aw (Bres)au): Stari rotovi
tjudmi, ki postušajo Chopinove melo-dije, ki se ztivajo po cetem vrtu in začarajo vsakega človeka. V mestecu Lowitz je bita tisti dan vetika procesija v potjskih narodnih nošah. To fotktorno procesijo pridejo ogledo-vat ljudje iz čete Poljske. Na tej vožnji smo zopet videti obsežna žitna potja in pa tudi že prve ptan-taže sadja. V hotetu „Savoy" v Lodžu smo obedovati in st gasiti žejo, kajti vročina je bita neznosna.
Nato smo nadatjevati pot. Med potjo je bito vetiko smeha, posebno veseto so se imeti na srednjih sedežih, na zadnjih pa prepih, medtem ko je profesor spat. V Vrozlavu v hotetu „Pa-norama" smo prespati. Stregti so nam žeto vljudni tjudje. Zvečer smo si še ogledati mesto. Na hišah se še vidijo stedovi vojne. Hiše tega mesta so starega stiia, iz okoti 17. stoletja. Naslednjega dne 10. junija je bito spet
sončno vreme. Adijo Wroclaw (Bres-tau), mesto tepih starih hiš. Naša voditeljica izleta Hanna Trojanowska nas je zapustita, zapeti smo ji nekaj pesmi v slovo. Bita je vsa navdušena nad našim humorjem. Data nam je tudi njen nastov, da bi ji pisati, ko se vrnemo v domovino. Naša načrtovana pot za ta dan je bila dolga 265 kitometrov. Morati smo zopet preko državne meje, kar je pomenilo spet čakanje. Med vožnjo so nekateri izrabiti priložnost, da so sortirati in zapisovati kovance, ki so jih nabrati ali zamenjati na Poljskem. Z bančnim uslužbencem, ki je imet mnogo deta, smo se žeto zabavati. V okolici Jelenia gora je pokrajina hribovita in obrasta s smrekovimi gozdovi. Videti samo vzorno gozdarstvo in sadjarstvo. Ceste postajajo ovinkaste in obrobljene so z malimi hišicami. Veliki pašniki so polni živine. Jetenia gora, ki ima 53.000 prebivalcev, je mesto, ki je nastalo v srednjem veku. Sredi dopoldneva smo dospeli tja. Hitro smo zapravili naše zadnje zlo-tije. Ob cesti proti državni meji je pred leti burja podrla velike površine gozda. Vidi se, da je gozd očiščen, les spravljen in gole površine pogozdene. Mejni prehod med Poljsko in Češko na 830 m višine se imenuje Jakošice. Tam smo čakati v vročini eno uro. Posadka na meji je bita še kar prijazna. Ob 14. uri smo se končno odpeljali. V vasi Haracohotv smo imeli še cestno kontrolo. Sitnarili so okoli avtobusa. Gustl pa je takih ..malenkosti" navajen. V Mladem Boleslavu na Češkem smo imeli pripravljeno kosilo, ki se nam je zelo prileglo, saj smo bili že lačni. Razlika v prehrani med Poljsko in Češko je velika. Na vsak način nam je češko pivo zelo prijalo. Osveženi in okrepčani smo nadatjevali pot proti Pragi, kamor smo prispeli ob 20. uri. V hotelu „Tatran" smo dobili sobe. Po kratkem sprehodu smo šli spat.
Naslednjega dne v soboto smo po zajtrku šli na ogled mesta in kupovat. Po kosilu smo se vozili z avtobusom, da vidimo čim več praške lepote. Čudoviti vodnjak, kjer se ču-je zvonenje zvonov, nas je tako ga-nito, da smo med šumenjem vode čuli celo petje. Končno smo prispeli na Hradčane. To je zgodovinski kraj nekdanjih vladarjev in mogočnjakov. Mislim, da si vsak, kdor je bil na
Hradčanih lahko predstavlja dragocenosti in zgodovinske vrednote tega kraja in mesta. Praga nima zastonj imena „zlata Praga". Človek bi moral imeti vsaj en teden časa, da bi si ogledal vse stvari, ki so zanimive. Večerjali smo v gostilni pri „Fleku". Gostilna je znana po filmu o Švejku, stara je okrog 500 let. Pivo je teklo po grlu kot medica. Tudi peli smo, pela je cela gostilna. Naši sosedje pri mizah so bili maturantje iz Hrvaške, turisti iz Nemčije, pa seveda tudi Čehov ni manjkalo. Peli smo tudi koroške narodne pesmi in imeli veliko aplavza. Naša slovenska pesem je prodrla v vsa srca. Prehitro je čas minil in morali smo zapustiti prijetno družbo in se spraviti k počitku. Naslednji in poslednji dan našega potovanja, ki smo ga imeli pred nami, naj bi bil po kilometrih najdaljši, saj bi morali prevoziti nad 700 km. V nedeljo zjutraj smo se poslovili od Prage, z željo v srcu, da bi še enkrat imeli priložnost vrniti se v to čudo-
vito mesto in si ogledati vse tisto, za kar nam je tokrat manjkalo časa.
Domov grede smo si ogledali še grad „Konopište", to je lovski dvorec cesarja Ferdinanda Habsburškega. Ta grad ima toliko trofej in dragocenosti, da jih ne moreš opisati. Na tem gradu so skovali prvo svetovno vojno. Star je okoli 700 let in je imel že veliko posestnikov. Za ogled je na razpolago samo nekaj
sob. Po ogledu gradu smo se še osvežili s pivom. V Konopištu smo tudi videli več avtobusv iz Jugoslavije. Poslovili smo se tudi od naše voditeljice izleta, ki se je zelo potrudila in nam pokazala veliko zanimivosti Češke. Govorila je zelo dobro hrvaščino, tako da smo jo vsi kar dobro razumeli. V bližini Tabora so majh--na lepa jezera, a zelo malo tujskega prometa. Na poljih zopet pšenica in ječmen. V hotelu „Perla" v Budjo-vicah smo kosili. Postregli so nam zelo dobro. Za popotnico je vsak kupil en do dva zavoja piva po štiri steklenice za 24,06 krone. Tako smo lažje prenašali vročino pod motom: „Sonce je pripekalo, grlo se sušilo, a žlahtno pivo nas je zopet osvežilo." Z Budjevice do meje je še 38 km. Na meji smo stali več kot dve uri. Pozno popoldne smo šli v Mauthausen. V taborišče nismo mogli, ker je ob tem času že zaprto. Ogledali smo si spomenike žrtev raznih držav in tuni v kamnolomu smo bili. Šli smo po
Varšava: Grand hote)
takoimenovanih stopnicah smrti. Naštel sem 185 kamnitih stopnic po katerih so hodili interniranci dan na dan v kamnolom, kjer jih je mnogo obnemoglo za vedno. Iz Mauthausna smo se odpeljali potrti. Čas pa je hitro tekel in bližali smo se zopet goram. V Triebnu smo se ustavili, se okrepčali, pa seveda še kak jopič pozabili. Bilo je smeha in pa tudi preplaha. Okoli enih ponoči smo bili v Celovcu.
Izlet se je odvijal v izredno prijetnem vzdušju. Veliko smo si ogledali, mnogo doživeli, prijateljev spoznali in se v pesmi pobratili. Upam, da bo Zveza koroških partizanov še priredila kakšno podobno potovanje. To potovanje je bilo prav dobro organizirano. Vsem organizatorjem, posebno tovarišu Janezu se prav lepo zahvaljujemo za ves trud, ki so ga imeli. Tudi našemu šoferju velja zahvala, da nas je srečno prevozil 2500 km brez nezgod; Profesorju Škerlu, ki nas je med potjo seznanjal z zgodovino in posebnostmi krajev, katere smo obiskali in Foltiju Hartmanu, ki je skrbel za lepo ubrano petje. Nasvidenje na podobnem izletu.
Toni Haderiap

Pmga: Ma!a strana i Hradčinom v oiadju
izlet ZKP na Poljsko in Češkoslovaško

HMMI
naaaa
IVAN CANKAR	5
SOSED LUKA
KMEČKA NOVELA
.Pustite ga, ljudje, da ga pripeljem živega!" je klical žandarm, ki se ni mogel ganiti v gneči. Tesna izba je bila polna, še v veži so se trli ljudje. Zandarm je suval s kopitom puške in je delal pot sebi in Luki. Luka je bil globoko upognil glavo in je gledal v tla; roke je imel uklenjene za Pestjo, stiskal je pleča in pripogibal hrbet; gologlav je bil, suknjo je imel odpeto in vrat razgaljen.
Neprestano so padale nanj težke pesti, na čelo v obraz, tilnik, na rame; Luka je komaj čutil udarce; toliko, da se je časih opotekel, da je umaknil glavo, ali da je upognil hrbet še nižje; šel je kakor brez zavesti, opotekel se je ^cz prag, sunili so ga iz veže na cesto. Nikomur ni prišlo na nusel, da bi zaprli duri, ostale so na stežaj odprte.
Komaj je bila procesija na klancu, je stopil Gorjanec v stran, počakal je, če bi ga kdo ne pogrešil in poklical, nato se je vrnil hitro v Lukovo kolibo. Zapati! je vžigalico, našel je ob peči drobno tresko, prižgal jo je nizko ob tleh ter ščitil plamen s široko dlanjo, da bi ne zapazil luči v oknu, kdor bi se ozrl izpod klanca. Iskal je po izbi, hodil je iz kota v kot, upognjen do pasu, časih je pokleknil ter preiskava! špranjo, ki jo je ugledal v tleh ali v steni. Odprl je skrinjo ter je razmetal po izbi umazane cunje, razcapano obleko, stare škornje; toda med cunjami ni bilo ničesar. Za peč in na peč je pogledal, še v peč je posvetil; zmerom bolj srdit Je bil in pot mu je kapal s čela.
.Pri sebi jih nima, razbojnik!" se je jezil. .Dobro sem videl, ko je ležal na tleh, da ima v suknji raztrgan žep; tja jih ni vtaknil, ni bil tako neumen. Drugam pa jih tudi ni nesel, naravnost domov je bil šel iz krčme, ni imel časa, da ni izbiral kraj! Saj mu še ni bilo ne do bankovcev, naravnost domov je šel in se je obesil, budalo; bankovce pa je vtaknil kamorkoli, v tisto špranjo, ki mu je bila pri roki; Človek
bi mislil, da jih je vrgel kar na tla — saj so mu goreli v pesti kakor žerjavica!"
Prestrašen je postat sredi izbe in je posvetil s tlečo tresko po tleh.
.Če jih je vrgel na tla — koliko je bilo ljudi tukaj! Lahko jih je pobral, kdor je hotel; ugledal je papir, stopil je nanj in je pobral na skrivaj, ko ga nihče ni videl. Prej bi bil moral gledati, pa ne zdaj!"
Ozrl se je še enkrat, zalučil je tresko na tla, da so odletele iskre in je šel. Debel, kakor je bil, je sopihal po klancu nizdol, da bi dohitel razbojnika in procesijo.
Vsa vas je bila vzdramljena; glasno je bilo na cesti, pred hišami so stali ljudje, prišlo jih je celo mnogo iz Male Li-gojne, pol ure daleč.
.Andrejca so ubili! Luka ga je ubil!" je pozdravljal sosed soseda. Ugibali so, kako ga je ubil, če ga je z nožem sunil, ali če ga je udaril s sekiro. Tudi o bankovcih so ugibali in kolikor dalje je šla govorica, toliko več je bilo denarja.
Procesija je neprestano rasla; sredi črne množice se je zibal žandarmov pernjak, Luko pa so videli le tisti, ki so šli tik poleg njega in za njim; omamljen od utrujenosti in od udarcev je stopal sključen v dve gube, glava mu je slonela skoro na prsih, noge so se mu opletale; žandarm ga je držal za roko trdno kakor v kleščah, drugače bi se bil zgrudil na kolena.
Ženska se je pririla skozi gnečo.
„Ne tepite ga, siromaka, Bog ga bo sodil!"
Začudeni so se ozrli nanjo in nekdo jo je sunil v stran.
Luka pa je slišal njene besede; vzdignil je glavo in je pogledal naokoli z motnimi, zakrvavelimi očmi.
„Bog bosodil;tebi, soseda, pa bo povrnil!"
1 risli so do krčme; v izbi, na klopi, je ležal ubit) An-drejec. Vrata so bila na stezaj odprta; Luka je ostal v veži, pred pragom; ljudje, ki so bili v izbi, so se ozrli, spogledali so sc in so stopili narazen, tako da je videl Luka naravnost na ubitega.
K** Poglej, ki imaš na duši njegovo kri!" je zakhcal nekdo iz gneče.
Andrejec je ležal zleknjen na klopi, roke je imel sklenjene na prsih; noge mu je pokrivala njegova blatna, ob
ovratniku okrvavljena suknja; glava, ki je ležala na trdi klopi, samo z žakljevino pregrnjeni, pa je bila do oči zakrita z belo ruto, tako da ni bilo videti nobene rane.
Luka je gledal z izbuljenimi, mirnimi očmi, kakor da bi ne videl in ne razumel ničesar.
Neki človek, črno oblečen in bradat, ki ga Luka ni po-j znal, je stopil k ubitemu, da bi mu odgrnil rano. Luka je vztrepetal in je obrnil glavo v stran. Vse oči so bile uprte nanj.
.Poglejte!" je vzkliknil mlad fant. .Toliko korajže je } imel, da ga je ubijal, toliko pa je nima, da bi ubitega pogledal!"
Kakor takrat, ko je odgovoril: .Jaz sem ga ubil!" tako se je vzdignilo v srcih sovraštvo do razbojnika. Obrazi so i bili temni, oči so se svetile srepo izpod obrvi .
V veži se je množica prerivala in razmikala, Gorjanec se je prisuva! s komolci skozi gnečo. Postal je pred Luko, kakor v izbi, ko ga je bil udaril na čelo; iz njegovega rdečega obraza in iz zalitih oči je gledal silen srd.
.Ropal si, razbojnik!" je zakričal hripavo, vzdignil je pest in je udaril Luko v obraz, naravnost na oko. Nihče ni i izpregovoril besede, tudi nobena druga roka se ni vzdignila,
I da bi udarila na razbojnika.
.Zakaj ga je udaril? Zakaj v obraz?" je izpregovoril z osornim glasom nekdo zadaj, v temi; nihče mu ni ugovarjal, v$i so molčali osupli.
Luka je vzdignil uklenjene roke in je pritisnil pest na čelo. Že na poti s klanca ga je bil ranil nekdo nizko na čelu, nad obrvjo, zdaj se je ulila kri čez oko. Ko je tiščal pest na čelo in pogledal z drugim očesom kvišku, je spoznal Gorjanca; in vztrepetal je, kakor v daljnem spominu.
.Zakaj me ti biješ, Gorjanec?" je zaklical s pol očitajočim, pol prosečim glasom.
Vsi so slišali, kako čudno je izpregovoril, kakor da bi bila v besedi velika misel, ki ni znana drugemu nikomur, nego samo razbojniku in Gorjancu. .Zakaj me ti biješ?" To je bilo toliko, kakor da bi bil rekel: .Vsi drugi imajo pravico, da me bijejo in da pljujejo name, samo ti, Gorjanec, nimaš pravice! Ti veš, kaj je med nama!"
Gorjancu je omahnila pest, ki se je hotela vzdigniti

Bi!o je majhno prase. To je reklo: .Postavim si hišo, da bom imelo stanovanje."
Šlo je v gozd. Tam je srečalo zajca.
.Dobro jutro, prase!" je pozdravil zajec. .Kam potuješ?"
,V gozd. Tam si postavim majhno hišo," je reklo prase.
.Tudi jaz nimam stanovanja," je dejal zajec. .Rad bi ti pomagal pri zidanju."
.Kaj pa znaš?" je vprašalo prase.
.Znam nositi les," je odgovoril zajec.
.Dobro," je reklo prase. .Pojdi z menoj!"
Prase in zajec sta šla dalje. Srečata sta ovco.
.Dobro jutro!" je pozdravila ovca. .Kam potujeta?"
,V gozd. Tam si postaviva majhno hišo," sta rekla prase in zajec.
.Tudi jaz nimam stanovanjo," je dejala ovca. .Pomagala bi vama rada pri zidanju."
.Kaj pa znaš?" je vprašalo prase.
.Znam nositi kamenje," je odgovorila ovca.
.Dobro," je reklo prase. .Pojdi z nama!"
Prase, zajec in ovca so šli dalje. Srečali so gos.
.Dobro jutro!" je pozdravila gos. .Kam potujete?"
,V gozd. Tam si postavimo majhno hišo," so rekli prase, zajec in ovca.
.Tudi jaz nimam stanovanja," je dejala gos. .Pomagata bi vam rada pri zidanju."
.Kaj pa znaš?" je vprašalo prase.
.Znam nositi apno," je odgovorila gos.
.Dobro," je reklo prase. .Pojdi z nami!"
Prase, zajec, ovca in gos so šli dalje. Srečali so kozo.
.Dobro jutro!" je pozdravila koza. .Kam potujete?"
.V gozd. Tam si postavimo majhno hišo," je reklo prase.
.Tudi jaz nimam stanovanja," je dejala koza. .Pomagala bi vam rada pri zidanju."
.Kaj pa znaš?" je vprašalo prase.
.Znam nositi pesek," je odgovorila koza.
.Dobro," je reklo prase. .Pojdi z nami!"
Prase, zajec, ovca, gos in koza so šli dalje. Srečali so petelina.
.Dobro jutro!" je pozdravil petelin. .Kam potujete?"
.V gozd. Tam si postavimo majhno hišo," je reklo prase.
.Tudi jaz nimam stanovanja," je dejal
petelin. .Pomagal bi vam rad pri zidanju."
.Kaj pa znaš?" je vprašalo prase.
.Znam zgodaj zjutraj buditi in klicati na delo," je odgovoril petelin.
.Dobro," je reklo prase. .Pojdi z nami!"
Prišli so v gozd. Pričeli so zidati hišo. Petelin je vsako jutro kikirikal in zbudil prase, zajca, ovco, gos in kozo. Zajec je nosil les, ovca je nosila kamenje, gos je nosila apno, koza je nosila pesek, prase pa je zidalo hišo.
Kmalu je bila hiša gotova. Bila je lepa hiša, za vse dovolj velika.
Petelin pa je zdaj rekel: .Pomagal sem vam zidati hišo. Ni mi dovolj pravica, da smem stanovati pri vas, ampak zahtevam tudi plačilo. Vsako jutro sem vas klical na delo. Če bi mene ne bilo, bi ta hiša nikoli ne stala. Plačajte mi torej moje lepo petje!"
Prase mu je odgovorilo: .Mi vsi smo delali, mi drugi še teže kakor ti in to vsak dan od jutra do večera. Zato bomo zdaj vsi v tej hiši stanovali. Nihče ne dobi drugega plačila. Tako smo se domenili."
Petelin pa se je še kar naprej repenčit: .Zahtevam plačilo! V tej hiši sploh nočem stanovati. Prenizka in preozka je zame. Vajen sem večjega in lepšega stanovanja. Za
plačilo pa vas bom tožil. Po vsem svetu bom grdo o vas govoril."
.Potem pa kar pojdi od nas!" mu je zaklicalo prase.
.Saj pojdem. Ti si pač prase. Zajec, ovca, gos in koza pa niso nič boljši od tebe. Sram vas bodi vse skupaj!"
Tako jih je zmerjal petelin, nazadnje pa je še pljunil prednje.
Tedaj pa se je skozi gosto praprot priplazila lisica. Hlastnila je po petelinu in že je izginil v njenem gobcu. Tako je v lisičjem želodcu našel svoje novo stanovanje.
Prase, zajec, ovca, gos in koza pa so srečno živeli v novi hiši.
Nekoč je živela žaba. Nekega dne je odšla z doma iz svojega okroglega jezera. In hop, hop — vsa vesela na sprehod. Hop, hop — in zgrešila je pot domov.
Še huje pa je, da je prišla na mravljinčjo stezo. Na desetine mravelj ji je zlezlo na hrbet. In na stotine se ji jih je zagrizlo v trebuh.
"Oj!" je zajokala žaba. .Kaj vas ni sram, da grizete blodečega in sesate kri lačnemu?"
Mravlje je res postalo sram. Globoko so se ji priklonile in rekle: ..Spoštovana žaba! Izvolite k nam na obisk, najejte se naše hrane, napijte se našega medu."
Žaba je šla; kaj pa je jedla, je že pozabila.
Gosta - redka
Gosta, gosta — /najina, majhna tarščtca se stiska,-^o jo j?odo ^raue žrle, j?o še prazna, niz^a.
red^a, red^a — pa visoka draga se košati;
/atje njeno po/no zrnja . . .
7*o j?on?o bogati/
Andrej Buda)
Kaj je pri mizi govorila, se ni več spomnila. Na čem je spala, ni več vedela. Spila je toliko medu, da se je čisto upijanila.
Zjutraj se je zbudila in prosila eno izmed mravelj: .Prosim te, zlezi na macesen in poglej, kje je moj dom!"
Mravlja je zlezla na drevo in rekla: „Tam proti zapadu se blešči jezero. Če hočete, vam pokažem bližnjico."
„Oh, pridna si," se je razveselila žaba. .Pojdiva, pojdiva! Za to te dobro pogostim."
„Ne," je odvrnila mravlja, .nočem biti sama pogoščena. Me vse smo vas včeraj nasitile in napojile. Če nas danes vabite, nas povabite vse! Me smo družabna bitja. Skupno delamo, zato se tudi skupno veselimo in počivamo."
Tedaj je žaba povabila k sebi v goste vse mravlje. In je šla hop, hop — kot zelen kamenček, mravlje pa za njo kot tekoči potok. In vse mravlje, kar jih je bilo v mravljišču, in vse v drugem, tretjem, v desetem, v tisočem — prav vse mravlje iz gozda so šle k žabi v goste.
Prišli so do jezera in žaba je rekla: .Počakajte trenutek, mravlje, grem naprej, da pripravim gostijo!" in — štrbunk v vodo.
Mravlje so stale dan, stale so dva dni — žabe pa od nikoder. Sedmi dan se je mravljinčja mati razjezila. „No," je rekla, .prej bomo umrle od lakote, ko dočakale žabjo gostijo."
Močneje si je zatisnila pas in je šla domov. Ostale mravlje so si prav tako zategnile svoje pasove in se napotile proti domu.
In zato hodijo mravlje od takrat pa prav do danes s tako stisnjenimi trebuhi. Niso še nadomestile teže, ki so jo takrat izgubile.
(^l/tajs&a pravljica)
Lena tepotica
Živeta sta oče in mati, ki sta imeia prelepo hčerko. Vsi so trdiii, da je iepie ni v tistem kraju, pa tudi v drugem ne. Zato se je dekiica tako prevzeta, da se je samo tiš-pata in ni hoteta nič deiati.
Oče ji reče nekoč: „Hčer-ka, pojdi, prinesi mi vode!"
Lepa hčerka odgovori: „Bom padia v vodo!"
..Primi se za vejo!" svetuje mati.
„Veja se bo odlomita."
.Izberi močnejšo vejo!"
„Si bom roke opraskata."
..Natakni rokavice!"
„Se bodo raztrgate."
..Jih boš pa s šivanko zašita."
..Šivanka se bo ztomita."
..Vzemi močnejšo šivanko!"
.V patec se bom zbodla."
Pa se ponudi sosedova de-ktica: ,.Bom kar jaz stekta po vodo, sosedovi!" tn je šta ter prinesta vodo.
*
Mati je spekta pogačo.
Hčerka je vzktiknita: .Daj mi pogače!"
.Vroča je, roke si boš opekla!" odgovori mati.
.Nataknita si bom rokavice."
.Rokavice se bodo uma-zate."
.Sprata jih bom in na sonce obesita."
.Trde bodo poslale."
.Jih bom pa zribaia, da bodo spet mehke."
.Te bodo roke botete. Zakaj bi se mučita in svojo te-poto kvarita! Pogačo bom raje data sosedovi dektici, ki se ne boji tako za svoje roke!"
tn mati je vzeta pogačo in jo nesta sosedovi dektici.
Tako se je tepotica naučita spoštovati deto.
Lakomna žaba

vdrugič; ozrl se je in ko se je ozrl, je ugledal nenadoma mrtveca na klopi: tam je ležal zleknjen, glavo zastrto do oči, lica rumena, roke sklenjene na prsih. Rdeča lica Gorjančeva so prebledela, zalite oči so se čudno izbuljile; molče se je okrenil, ril se je skozi gnečo in je izginil.
.Tudi on sam je razbojnik!" je zaklical nekdo za njim.
Krčmar je bit napregel voz. Luka in žandarm sta šla skozi vežo; ljudje so stopili v stran in so molčali; nobena roka se ni več vzdignila, tudi hude besede ni bilo več; z resnim očesom, skoro sočutno so gledali na razbojnika, ki je šel mimo z globoko upognjeno glavo, ranjen in truden.
Še ponoči ga je bilo treba spraviti na Brezovico. Krčmar sam je vozil; prisedel je k njemu postaren kmet, ki je bil v krčmi ob tistem času, ko je prišel Luka ter se obtožil; zato je prjsedel, da bi krčmarju nazaj grede ne bilo dolgčas. Zakaj žalostno je sedeti v vozu, kjer je sedel razbojnik, in sitno je voziti po cesti, kjer je ležal ubit človek še tisto noč.
Hitro je vozil krčmar. Skoro je izginila vas za njimi, drobne luči so se še svetlikale iz teme. Kmalu so prišli do križpota ter zavili z razvožene, blatne okrajne ceste na veliko cesto.
.Tam je bilo!" se je okrenil krčmar k žandarmu in je pokazal z bičem. Postali so; žandarm se je nagnil globoko iz voza in je gledal na cesto. V luči brljave svetilke ni bilo videti ničesar; poznalo se je samo, da je blato razhojeno in razrito od mnogih korakov; krvi ni bito razločiti.
.Dalje!" je ukazal žandarm.
Noč je bila temna in hladna, rosilo je neprestano. Nobeno oko se ni več zasvetilo ob poti, svetilka pred vozom je svetila zaspano, komaj za par korakov naokoli. Iz sive teme se je vzdigalo pred njimi na obeh straneh ceste črno drevje in se je zopet potopilo v temo. Ko so se pripeljali mimo Šrangarja, je zacvilit za hišo pes z zategnjenim, hripavim glasom. Vsi so se ozrli na hišo, ki je stala v temi tiha in črna.
.Tam je bil greh spočet!" je izpregovoril kmet, ki je sede! poteg krčmarja.
.Že veliko grehov je bilo spočetih tam, spočetih in storjenih!" je zamrmral krčmar in je švignil z bičem.
Luka je sedel miren, kakor da bi dremal. Ko je sedel na
voz ter se rahlo zibal po razmočeni, blatni cesti skozi vlažno noč, je legel v njegovo srce prijeten pokoj; kakor da bi bilo po vsem velikem trpljenju zadremalo utrujeno srce. Ampak umiril se je, kakor se umiri otrok, ki je dolgo jokal in si zaželi prijazne besede in sočutja. Prijetno je bilo Luki, ko se je zibal v vozu, toda rad bi bi) govoril, karkoli, rad bi se bil izpovedal, razložit po pravici, kakor razloži človek sosedu in prijatelju. Toda vsi so molčali; nihče ga ni ogovoril in nihče se ni ozrl nanj.
Kmetu in krčmarju je bilo tesno pri srcu, kakor da bi vozila rakev in bolnika skozi noč. Zelo dolga se jima je zdela pot, dolia, kakor da bi hodila peš v poštenem razgovoru, in od Šrangarja do Brezovice je bila še dobra ura.
.Jaz ne vem!" je izpregovoril kmet. .Kakor da bi drčala kolesa nazaj v tem blatu! Saj se nikamor ne premaknemo!"
Krčmar je pognal.
„Če je človeku pusto, je še od hiše do hleva daleč!"
Luka se je razveselil, da so prekinili tišino človeški glasovi. Plah in besede željan je čakal, da bi prišla vrsta tudi nanj, da bi se še nanj obrnil kdo z ogovorom, četudi neprijaznim.
Kmet je napol okrenil glavo.
.Povej nam, Luka, ki si bil zmerom pošten, kdo te je obsedel, da si storil tak greh? Kaj je bilo treba, da se zdaj vozimo zaradi tebe skozi to pusto noč!"
Luka je vzdignil glavo, celo nasmehnil se je njegov blatni in krvavi obraz.
.Zlodej me je bil obsedel, sosed! Ko smo sedeli pri Šran-garju, je čepel zlodej pod klopjo, tik za mojimi nogami in mi je vdahnil tisto pregrešno misel."
Kmet se je prekrižal, krčmar pa je stresel zlovoljen z glavo.
.Pa zakaj si ga ubogal!" je očital kmet z žalostnim glasom. .Zapodil bi bit izkušnjavca!"
.Greh je storjen, madež je na duši, nihče ga več ne izbriše!" je vzdihnil Luka. .Ubogal sem, storil sem, kakor je ukazal in zdaj sprejmem še pokoro!"
.Zlodej je slab izgovor, Luka!" ie izpregovoril krčmar. .Vsi hudodelci in razbojniki bi se lahko izgovarjali: Zlodej me je zapeljal, zlodej mi je vdahnil misel, pa sem storil. Ampak zaradi zlodeja ne uideš kazni!"
Udaril je po konjih, da je zaškropilo na voz blato od kopit.
.Nisem rekel zato, da bi se izgovarjal!" se je branil Luka. „Ne maram uiti kazni; če bi me ne bili uklenili, bil bi šel sam, peš, ne gnan in ne uklenjen, in bi se izpovedal!"
.Zakaj pa si se hotel končati, če je tako?" je prašal krčmar.
.Tudi takrat mi je bil vdahnil zlodej pregrešno misel; videl sem ga razločno, ko je čepe! pod mizo, skrit v temo; tudi moj maček se ga je prestrašil, iztegnil je kremplje, naježil je dlako in je pobegnil."
.Budalosti pripoveduješ, Luka!" se je razjezil krčmar. .Saj si bil drugače pameten, zdaj pa .. . Bog vedi, morda se ti je res zmešalo!"
.Nič se mi ni zmešalo!" je vzkliknil Luka, kakor da bi bil užaljen. .Zlodej me je zapeljal in ravnal sem po njegovi zapovedi, z vso pametjo in z dobrim premislekom. Vse se spominjam, kako je bilo, zlodej me je vodil za roko, jaz pa sem šel in sem delal, kakor mi je prigovarjal. Ubogal sem ga, to je moj greh."
.Kako pa je bilo? Kako si ravnal?" je vprašal kmet in se je okrenil z vsem životom proti Luki.
.Tam boš povedal, zdaj molči!" je zamrmral žandarm, kt je zaspan slonel v kotu.
.Zakaj bi molčal?" je hitel Luka. .Tam bom povedal, vse po vrsti bom razložil, kakor se spodobi. Ampak če me vpraša sosed, pošten človek, zakaj bi mu ne povedal, zakaj bi se malo ne razgovarja! z njim? Tako je bilo: Sedimo pri Srangarju, kakor sem rekel; Andrejce potegne iz suknje bankovce, tišči jih v pesti in jih nam kaže pod nos. Nato sede pijan, zadremlje, roko pa iztegne po mizi in tišči bankovce v pesti. Vsi smo gledali nanje, vsi, kolikor nas je bilo. ne jaz sam; in ne meni samemu, zlodej ni vdahnil grešne samemu, vsem jo je vdahnil. Gorjancu jo je vdahnil m Srangarju in vsem, ki so bili tam!"
Krčmar je vzkliknil začuden, tudi žandarm je vzdignil g!avo m je poslušal pazljivo.
njimi vsemi pa sem bil jaz najmalopridnejši, naj-vecji grešnik med grešniki, zakaj jaz edini sem ubogal.
(Dalje v prihodnji števil^;')
;z žganje	MARIJA VtLFAN
Še vedno se spominjam dolge in precej zabavne diskusije o izmenjavi znanstvenih vzorcev, v kateri so pristaši svobodnega kroženja vztrajali pri svobodnem kroženju znanstvenih vzorcev in so se umaknili šele, ko je bila večina prepričana, da nekateri znanstveni vzorci potrebujejo posebno zaščito in da bi bilo za okolico nevarno, če bi svobodno krožili.
Med pogajanji so mi bile na umu stotine mladih znanstvenikov iz manj razvitih držav Evrope, ki gredo v inozemstvo na specializacijo in ob vrnitvi domov odkrijejo, da njihova domovina nima sredstev za razvoj njihovega znanstvenega področja in nimajo akademskih stikov, ki so pogoj za napredovanje. Zopet odrinejo na tuje ali pa doma zapravljajo pridobljeno znanje in spretnost. Potrebne bi bile posebne oblike sodelovanja, kakor npr. mednarodne ekipe znanstvenikov za izvajanje raziskovalnih projektov in skupno študiranje problemov. Mreža znanstvenikov, ki po vsej Evropi študirajo iste ali podobne probleme, bi lahko okrepila znanstveni potencial posameznih držav in Evrope kot celote.3
Več držav udeleženk je predložilo besedila, ki jih je bilo mogoče združiti v določilo o skupnih ekipah znanstvenikov in o skupnih programih.
V oddelku o ,Tujih jezikih in civilizacijah", ki sledi oddelku o znanosti, države udeleženke izražajo namero, da bodo spodbujale proučevanje tujih jezikov in civilizacij,? ki so pomembno sredstvo za širjenje zvez med ljudmi, za boljše spoznavanje s kul-luro vsake države, ob ustreznem upoštevanju manj razširjenih in študiranih jezikov. Predvidene so mnoge oblike sodelovanja. Države udeleženke bodo posebno upoštevale sodelovanje strokovnjakov na področju leksikogratije za definiranje potrebnih terminoloških ekvivalentov, zlasti v znanstvenih in tehničnih disciplinah. Izvajanje tega sklepa bi bilo lahko važno za manjše evropske narode, ki morajo neprestano razvijati novo terminologijo na področju znanosti in tehničnih disciplin.
Osrednji problem v pogajanjih je bila enakost jezikov, posebno manj razširjenih ali študiranih. Predstavniki
manjših evropskih držav so energično podpirali zgoraj citirano formulacijo. Bili so tudi za to, da bi se na višjih šolah organizirali tečaji tujih jezikov In civilizacij, na katerih bi predavali tuji lektorji, zlasti iz evropskih držav z *nanj razširjenimi ali študiranimi jeziki.
Drugi problem je bil zvezan z vlogo države v izobraževanju, ki je vse obsegajoča na Vzhodu, toda manj poudarjena v večini drugih držav, vključno z Jugoslavijo. Kakšna bi bila vrednost dokumenta, v katerem bi samo Vzhod prevzel bolj ali manj trdne obveze? Države Vzhoda so zato zahtevale varnostne klavzule, kakor so: "kjer je ustrezno", .kjer je zaželeno", -če se tako dogovorijo". Zahod je zahteval svojo standardno formulacijo "V okviru svojih pristojnosti".
Države udeleženke imajo tudi na-mero pospeševati izmenjajo izkušenj z .učnimi metodami", na vseh ravneh izobraževanja, pa tudi izmenjavo uč-nega gradiva. Predložene so bile mnoge oblike sodelovanja.
V predzadnjem določilu države udeleženke izražajo namero, da bodo pospeševale izmenjavo izkušenj pri vzgoji mladine in odraslih za mednarodno razumevanje, s posebnim poudarkom "a tistih problemih človeštva, katerih razrešitev terja skupni prijem in širše mednarodno sodelovanje.
Logično je bilo, da je Konferenca o ^vropski varnosti in sodelovanju sprejela tak sklep in to tem bolj, ker čl. 76 Splošne univerzalne deklaracije človekovih pravic, na katero se sklicuje Sklepna listina v sedmem načelu Deklaracije o načelih, veljavnih za od-med državami udeleženkami, naroča, da mora izobrazba zbujati razumevanje, strpnost in prijateljstvo med narodi, rasnimi in verskimi skupnostmi m podpirati delo Združenih narodov za ohranitev miru.10 V razpravi so govorili o velikih problemih miru, o razorožitvi, rasizmu in izkoreninjenju diskriminacije, o ekonomski rasti, deko-onizaciji, nepismenosti, lakoti, popu-°c'jsk?h problemih. Zanimivo je zabe-ežiti, da je prvotni jugoslovanski pred-°g vseboval besedo .interpendence *** medsebojna odvisnost", ki za neka-ere predstavnike ni bila sprejemljiva. . J"ko je prišlo do tega, da je to dotočilo edino na področju izobraževanja, ki se nanaša na svetovne probleme. Konferenca ni sprejela jugoslovanskega predloga, v katerem naj bi se države udeleženke zavzele, da bodo Podpirale dežele v razvoju in jim tako olajševale neodvisen izobraževalni in znanstveni razvoj, čeprav večina evropskih držav v svoji praksi vodi le oko politiko. Formalni razlog je bi), oa za to v modri knjigi ni mandata.
Zadnji paragraf v tem oddelku govori o spodbujanju izmenjave učnega gradiva, vštevši šolske učbenike, ob opoštevanju možnosti za širjenje vzajemnega spoznavanja.
Kaj je v tretji košari
skiepne iistine konference o varnosti in
sodeiovanju v Evropi
IZVAJANJE SKLEPOV
Države udeleženke
Na kraju države udeleženke izrekajo svoj sklep, da bodo izpopolnjevale določila Sklepne listine. Ne bom obravnavala pravne narave Sklepne listine in razpravljala o stopjnji obvezanosti držav udeleženk. S tem se ukvarjajo drugi avtorji.
Imeli smo priliko videti, da Sklepna listina omenja kot izvajalce na področju kulture in izobraževanja državne institucije, nevladne organizacije, znanstvene ustanove, univerze, ljudi, ki se bavijo s kulturnimi dejavnostmi v založništvu, v filmu, na radiu in televiziji, knjižničarje, zdomce, člane narodnih manjšin, prevajalce, pisatelje, študente, učitelje, raziskovalce. Ce bodo države udeleženke hotele izvajati določbe, bodo morale iskati podporo in sodelovanje vseh, ki jih našteva Sklepna listina.
Unesco
Čeprav je Unesco univerzalna in ne regionalna organizacija, že vrsto let razvija svoj evropski program. Tako je postal edina mednarodna vladna organizacija, v kateri sodelujejo vse evropske države na enakopravni podlagi. Očitno so države udeleženke na Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju obilno izkoristile izkušnje Unesca. Vendar pa se na konferenci dolgo večina sodelujočih držav ni hotela izjasniti o tem, kakšno vlogo naj ima Unesco pri izvajanju določil.
Unesco je omenjen skupno z Ekonomsko komisijo Združenih narodov za Evropo v Sklepni listini kot ena od obstoječih mednarodnih organizacij, v okviru katere bodo države udeleženke multilateralno izpopolnjevale določila Sklepne listine. Unesco je omenjen v zvezi z izobraževalnim in znanstvenim sodelovanjem.
Določila, ki izrecno omenjajo Unesco, naj bi, razumljivo, izvajala ta
organizacija. Unesco bi bil tudi najprimernejša organizacija za izvajanje določil, ki predvidevajo .pomoč ustreznih mednarodnih organizacij" (banka za kulturne podatke v Evropi, inventar dokumentarnih filmov kulfurne ali znanstvene narave, koledar kulturnih dogodkov, skupne študije itd.).
O izvajanju določil Sklepne listine so na široko razpravljali na 99. zasedanju Izvršnega sveta Unesca v Parizu aprila in maja 1976. Generalna konferenca je na svojem XIX. zasedanju v Nairobiju istega leta sprejela resolucijo, s katero je med drugim priporočila državam članicam evropske regije .naj generalnemu direktorju predložijo sugestije za nove oblike evropskega sodelovanja, ki bi jih vključil v načrt programa in budžeta za 1979—1980, da bi na ta način prispevale k izvajanju določil	Sklepne	listine	helsinške
konference". Ista resolucija je pozvala generalnega direktorja, .naj pripravi poročilo o prispevku	Unesca	k izvajanju določil	Sklepne	listine	helsinške
konference,	ki bi ga	lahko	predložil
na beograjskem sestanku leta 1977, če ga bodo od njega zahtevali."
Po Helsinkih
Kakšna sta razpoloženje in praksa glede na sodelovanje na področju kulture in izobraževanja po Helsinkih?
Beograjski sestanek nam bo morda dal natančno sliko unilateralnega in bilateralnega izvajanja določil konference. Več mednarodnih sestankov je razpravljalo o izvajanju določil tretje košare. Dialog med Vzhodom in Zahodom, ki se je začel na konferenci, se nadaljuje preko meja.
Naj za reprezentativen primer citiram dialog med V. I. Popovom.U namestnikom ministra za kulturo ZSSR, in Wolfgangom Winterjem1? iz Zvezne republike Nemčije.
V. I. Popov najprej pojasni, da je razvoj kulturnih ocfnosov z drugimi državami načelo kulturne politike sov-
jetske države: v procesu izmenjave se določena nacionalna kultura neprestano bogati z resničnimi vrednotami drugih nacionalnih kultur. V. I. Popov podčrtuje važnost izmenjave z resničnimi vrednotami drugih nacionalnih kultur. V svojem članku .Duhovna kultura razvitih družb" K. Dolgov^ pojasnjuje, kaj so negativne vrednote: v pogojih buržoaznega kapitalizma je .masovna kultura" najvažnejši instrument manipulacije zavesti, služi za to, da izdeluje stereotipe družbenega obnašanja in mišljenja v službi tistih, ki so na oblasti, da profanira ideale humanizma, družbenega napredka, socializma in da uničuje vero v človeški razum. Njena sredstva so kult nasilja, seks, pornografija, propaganda mitov in iluzij o .ameriškem načinu življenja" itd.... Zaradi teh negativnih vrednot v kulturi buržoaznih držav, ki so partner ZSSR v kulturni izmenjavi, V. I. Popov ponavlja, kar so predstavniki ZSSR govorili na helsinški konferenci: .Kadar razvijamo odnose v sferi ideologije — in sem spada kultura — je potrebno upoštevati suverenost, tradicije, običaje in mnenje partnerja".
Wo!fgang Winter začenja svoj odgovor z živo sliko izmenjave: nemški ansambli in solisti koncerfirajo v Sovjetski zvezi, prihaja do izmenjave študentov, raziskovalcev, jezikoslovcev med univerzami, raziskovalnimi institucijami in organizacijami, organizirana so mnogoštevilna športna srečanja, nemški časopisi poročajo o številnih obiskih in delegacijah, ki potujejo po Zvezni republiki Nemčiji, celo sovjetski turisti prihajajo v vse večjem številu. Pisatelji se medsebojno obiskujejo, recitali poezije in predavanja bogatijo programe, izposojajo si dragocene muzejske komade, organizirajo seminarje, konference in simpozije v obeh državah in še mnogo kaj.
Kljub širokemu kroženju, pravi Wolf-gang Winter, se Sovjetska zveza pri-
RAD!0 — TELEV!Z!JA
SLOVENSKE ODDAJE R A D ) A CELOVEC
SOBOTA, 2$. 7.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
NEDELJA, 24. 7.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša dariio vam bo.
PONEDELJEK, 25. 7.: 13.45 Cetovški radijski dnevnik — !z ijudstva za ijudstvo.
TOREK, 26. 7.: 9.30 Dežeia ob Dravi — 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — šport — Otroci, posiušajte)
SREDA. 27. 7.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — Minute z . . .
ČETRTEK, 28. 7.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — Zborovska giasba.
PETEK, 29. 7.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — Miadina na odru: Gojenke gospodinjske šote šoiskih sester v št. Rupertu pri Veiikovcu.
H		I JUGOSLAVIJA
H		SOBOTA, 23. 7.: 8 00 Profesor Baitazar — 8.10 Modri
paiček —	8.40 čiovek in
zemija — 9.10 Dokumentarna oddaja — izvori mafije — 14.00 Kajak na divjih vodah — 17.49 Obzornik — 18.05 Naši sorodniki — 19.30 Dnevnik — 19.50 Tedenski zu-nanjepoiitični komentar — 20.00 Moi iz Kentuckyja — 21.40 625 — 22.03 Dnevnik — 22.25 Omiš 77.
NEDELJA, 24. 7.: 9.15 Poročiia — 9.20 Za nedeijsko dobro jutro — 9.50 625 — 10.10 Zvezde giedajo z neba — 11.00 Otroci sveta — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.15 Poročiia — 14.00 Kajak na divjih vodah — 16.40 igre brez meja — 18.05 Okrogii svet — 18.20. Poročiia — 18.25 Sandokan — 19.30 Dnevnik — 20.00 Rubežniki — 20.50 Vtisi s Kitajske — 21.20 Dnevnik — 21.35 Jazz na ekranu — 22.00 športni pregted.
PONEDELJEK, 25. 7.: 17.55 Obzornik — 18.10 čiovek in zemija — 18.40 Mozaik — 18 45 Miadi za miade — 19.30 Dnevnik — 20.00 Barbari — 21.45 Mozaik kratkega fit-ma — 22.00 Dnevnik.
TOREK, 26. 7.: 18.05 Obzornik — 18.20 Pi-ka nogavička — 18.55 Ljubijanski dnevi piesa — 19.30 Dnevnik — 20.00 Novete Honryja Jamesa — 20.55 iz koncertnih dvoran.
SREDA, 27. 7.: 18.05 Obzornik — 18.20 Spekter — 18 55 Pikova dama — 19.30 Dnev-
nik — 20.00 Piim tedna: Moč zemije — 21.50 Včeraj, danes, jutri: tudi Lapoci so Švedi
—	22.30 Dnevnik.
ČETRTEK, 28. 7.: 18.00 Obzornik — 18.15 Pustoiovci — 18.50 Modri Piašček — 19.30 Dnevnik — 20.00 Prijateiji in sosedje — 20.30 Mednarodna obzorja — 21.20 Svet 1900—1939 — 22.20 Dnevnik.
PETEK, 29. 7.: 17.55 Obzornik — 18.10 Profesor Baitazar — 18.20 Giasba z obrobja
—	18.45 Brigadirski TV studio — 19.30 Dnevnik — 19.55 Tedenski notranjepotitični komentar — 20.05 izvori mafije — 21.00 Raz-giedi: Sonce v drvarnici — 21.25 Bogataš in revei — 22.15 Dnevnik.
		AVSTRIJA 1
K		SOBOTA, 25. 7.: 9.00 Sve-!	tovno prvenstvo na divjih
vodah — 14.00 Svetovno prvenstvo na divijh vodah — 17.30 Heidi —
NOGOMET
7. Mednarodni nogometni turnir SAK ja
Slovenski atletski klub prireja v soboto in nedeljo svoj drugi mednarodni nogometni turnir. Ta turnir, ki se bo odvijal na KAC-stadionu je posvečen v spomin Hermanu Veliku, zagnanemu in vztrajnemu funkcionarju kluba, ki ga je lani prerana smrt tako kruto iztrgala iz naše sredine. Letošnja zasedba na tem turnirju je vsekakor senzacionalna. Saj še ni uspelo nobenemu organizatorju turnirjev pritegniti tako močnih ekip. Letos pa je SAK-ju uspelo pridobiti za ta turnir najmočnejše ekipe iz Koroške in Slovenije. Nastopile bodo sledeče reprezentance: Olimpija Ljubljana, s katero je Slovenski atletski klub lansko leto podpisal listino o pobratenju, NK Maribor, ter reprezentanci 2. avstrijske nogometne lige, Austria Celovec ter SV Funder St. Veit. Vsekakor bodo gledalci lahko
17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Pan-optikum — 18.25 Pregled sporeda — 18.50 Dobra volja z glasbo — 19.00 Slike iz Avstrije in Južne Tirolske — 19.50 čas v sliki, kultura in šport — 20.15 Zakonski štrajk — 21.55 šport — 22.20 Z orožjem v roki.
NEDELJA, 24. 7.: 9.00 Svetovno prvenstvo na divjih vodah — 14.00 S. p. na divjih vodah — 16.50 Waltonovi — 17.15 Bilo je nekoč mesto — 17.25 Calimero — 17.50 Viki in močni možje — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.50 Ptankvadrat — Dunaj — 19.00 Slike iz Avstrije in Južne Tirolske — 19.50 čas v sliki, kultura in šport — 20.15 Afera Leroge — 21.45 šport — 21.55 Mala nočna giasba — 22.25 Poročila.
PONEDELJEK, 25. 7.: 10.50 Denar ne igra vloge — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Živalski raji — 18.25 Pregled sporeda — 18.50 Mi — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.50 čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Ponedeljski šport — 20.55 Akcija v Man-hattanu — 21.40 Poročila in šport.
uživali vrhunski nogomet. Lani je sicer bilo le-teh razmeroma malo, letos pa SAK misli, da je pripravit tako atraktiven turnir, da bo zanimiv tudi za nem-škogovoreče Korošce. V soboto in nedeljo pa bo na predtekmah nastopil tudi SAK.
Vsekakor sodi ta turnir k najkvalitetnejšim športnim prireditvam na Koroškem letos sploh. SAK vabi na ta turnir vse ljubitelje nogometa, vse prijatelje športa iz Koroške ter Slovenije, da podprejo prizadevanje kluba. Turnir naj bo tudi manifestativen nastop koroških Slovencev v tej fazi boja za narodni obstanek. Zavedati se pač moramo, da je SAK za nas koroške Slovence izobesek na športnem področju. Z našim obiskom pa bomo tudi počastili spomin na Hermana Velika za prizadevanje v boju za naš narodnostni obstoj na vseh področjih vsakdanjega življenja. On je omahnil sredi dela, ki si ga je sam zadal.
....................
ŠPORTNI VESTNIK - ŠPORTNI
..........
tožuje nad obsegom sovjetsko-nemške kulturne izmenjave in sumi celo vlado Zvezne republike Nemčije, da se brani razširitve.
In res, potem ko je naštel vse podrobnosti o impresivni kulturni izmenjavi z Zahodom na področju gledališča, koncertov, drame, razstav, V. L Popov nadaljuje, da obstaja v nekaterih zahodnih državah odpor proti razširitvi stikov, da so tendence, da se kulturna izmenjava z ZSSR in drugimi socialističnimi državami omeji. Vse to priča, pravi V. I. Popov, da vsi partnerji SZ na Zahodu ne želijo izvajati določil Sklepne listine, še posebno tistih, ki zadevajo kulturno izmenjavo.
Tudi Wo!fgang Winter ni popolnoma zadovoljen. Obtožbe V. I. Popova niso resnične, pravi. Lahko rečemo, da je sovjetsko-nemško kulturno izmenjavo mogoče razširiti in poglobiti. Vzrok za to, da še ni dosegla zadovoljive ravni, je v tem, da sovjetske oblasti izmenjavo izvajajo restriktivno.
Vse pa se le konča s prizvokom optimizma na obeh straneh. V. I. Popov podčrta, da ima Sovjetska zveza polno resnih in aktivnih partnerjev na Zahodu, ki so odkritosrčno zainteresirani za razvoj kulturne izmenjave, in da njegova država z njimi razvija vzajemno spremenljive načine sodelovanja. In Wolfgang Winter tudi konča svoj članek s tem, da je nemški državljan zelo zainteresiran za kulturno izmenjavo s Sovjetsko zvezo in drugimi državami Vzhodne Evrope. Obe strani lahko nudita druga drugi zanimive programe in Zvezna republika Nemčija bo v bodoče razvijala izmenjavo, ki je lahko koristna za obe strani.
Obširno sem navedla izmenjavo mnenj, ker vsebuje zbirko standardnih argumentov, ki jih z obeh strani ponavljajo, da bi si okrepili pogajalske pozicije pred beograjskim sestankom.
V teh argumentih se mešata dva trenda. Eden ima korenine v preteklosti in njegovi nosilci ali skušajo vsiliti svoje poglede in svoje vrednote, .izkoriščajoč plemenito stvar človekovih pravic v namene meddržavne politike", ali pa fetišizirajo suverenost in nevmešavanje.
Drugi trend izvira iz potrebe po sodelovanju, po izmenjavi izkušenj, spoštuje mnenje drugega ter sprejema različnost kot realnost mednarodnega sodelovanja. Na našo srečo se zdi drugi trend močnejši.
Države udeleženke, ki so v Helsinkih podpisale Sklepno listino, so s tem sprejele tudi pravila medsebojnega sodelovanja in se zavezale, da bodo delovale v skladu z določili besedila. Kot vemo, so kompromis sklenile po dolgotrajnih pogajanjih, zato lahko z vso pravico ugotovimo, da so tisti, ki ponovno odpirajo probleme, ki jih je Sklepna listina rešila, nasprotniki popuščanja napetosti.
tz polemike med obema blokoma pa tudi lahko zaključimo, da politiki na Zahodu^ in na Vzhodu^ še vedno vidijo v popuščanju napetosti proces med dvema blokoma in ne prizadevanja, pri katerem morajo sodelovati vse evropske države. Zato je odprto področje dela za nevtralne in neuvrščene države, za vsako državo, ki želi pospeševati širše evropske interese. Na področju kulture so to enakopravnejši položaj vseh evropskih kultur, recipročna kulturna izmenjava, rastoči znanstveni potencial Evrope kot celote in razvoj odnosov evropske z drugimi celinami.
Vse države naj bi na beograjskem sestanku okrepile trend, ki izvira iz potrebe po sodelovanju, in se združile v izvajanju določil Sklepne listine na področju kulture in izobraževanja, da bi dosegle cilje, ki so si jih zastavile v preambutarnih besedilih in drugih mednarodnih sporazumih.
[Teorija in praksa, 1977/4, Ljubijana)
8	Sodelovanje na področju znanosti, kot ga predvideva Skiepna tistina, je bito predmet razprave na seminarju evropskih rektorjev; ti so meniti, da znanstveniki po Hetsinkih ne smejo pričakovati burnega razvoja znanosti. Vendar so pozitivno ocemti podporo, ki jo daje Sktepna tistina izmenjavi znanstvenih informacij, mobitnosti raziskovatcev in sodeiovanju pri raziskovatnem detu med univerzami, čemur v pretektosti niso posvetiti dovotj pozornosti, tzrekti so se za skupne ekipe znanstvenikov, ki naj izvajajo raziskovatne projekte v okviru dogovorov med znanstventmi zavodi več držav. Zahtevati so, naj bi biti rezuttati, do katerih bi prišti, dostopni vsem so-detujočim.
9	Seminar v Trstu je obravnavat tudi ta razdetek hetsinške Sktepne tistine. Komisija, ki je o njem razpravtjata, je so-gtasno priporočita razširitev pouka jezikov in diverzifikacijo izbire tujih jezikov. Namen učenja jezikov ni samo v tem, da se jezika naučimo, marveč da dobimo tudi vpogied v drugo kutturo.
10	Podobno priporočito je teta 1968 na svojem 31. zasedanju sprejeta Mednarodna konferenca za izobraževanje in teta 1975 XVi!t. generatna konferenca Unesca.
11	Resnica o kutturni izmenjavi,
Moskva, 1976.
12	AuBenpotitik št. 4, Hamburg, 1976.
13	Pravda, 7. januarja 1977.
14	Kot primer: „Zame je potitika popuščanja prizadevanje za izbotjšanje odnosov med državami Vzhoda in Zahoda itd." Giscard d Estaing, Le Monde, 14. apri! 1977.
15	Kot primer: „Sktepna tistina je dokument, ki sta ga skupaj sestavita Vzhod in Zahod itd." Vtadten Kuznecov v čtan-ku „V pričakovanju Beograda", New Times, št. 17, aprit 1977.
VESTNIK
Gora - Št. Ilj ob Dravi
S — Štev. 29 (1823)
Celovec, petek, 22. julij 1977
Šentjakobčani protestirajo
Že v zadnji številki zrno poročati, da je v akciji demonstrativne zamopo-moči postavljenemu dvojezičnemu napisu v Stentjakobu, dne 7. 7. 77 bilo usojeno le kratko življenje. Prejšnji ponedeljek tl. julija zo ga — :edaj vemo zanezijivo — odstranili nameščenci Zvezne čedne uprave.
Ma krivične ukrepe, ki jih je avstrijska vlada uveljavila z odredbami k zakonom o narodnih skupinah, zo Šentjakobčani — člani krajevnega odbora ZSM in doven:ki občinski odborniki — odgovorili z tem, da zo ob solidarnostni podpori tudi ostale slovenske mladine na Koroškem, manitedativno postavili dvojezični krajevni napi: na privatnem zemljišču.
Dane: tega napisa ni več. Oblazt je ponovno pokazala zvoj pravi obraz. Po Mirih dneh zo ga odztranili nameščenci zvezne ceztne uprave. V zvezi z to odztranitvijo zta pri deželni vladi proteztirala občinzki odbornik Anton Gabriel in predztavnik krajevnega odbora ZSM Franci Serajnik. Poleg tega zo pobudniki za poztavitev krajevnega dvojezičnega napiza preko celovškega odvetnika dr. Janka Tizchlerja pozlali deželnemu glavarju pizmo, v katerem ga pozivajo, naj pozkrbi, da bodo dvojezični napi: zpet poztavili na prejšnje mezto.
Glede poztavitve krajevnega dvojezičnega napiza je treba izhajati iz tega, da le ta ni bil nameščen na zemljišču zvezne ceztne uprave, temveč na zemijišču kmeta Serajnika, ki je za poztavitev dal izrecno dovoljenje in da bi krajevne napize morali po določilih člena 7 avztrijzke državne pogodbe poztaviti oblazti. Tudi po določilih predpizov o ceztnem prometu, poztavitev dvojezičnega napiza ni v nazprotju z temi določili.
Deželnemu glavarju je bilo pizmo pozlano zato, ker je on edini, ki pride v poMev, da da takšno navodilo zvezni ceztni upravi in za to poztopanje v zmizlu zakona on noži odgovornozt.
Če dvojezičnega krajevnega napiza v teku petih dni ne bi zpet poztavili, ima odvetnik nalogo, da takoj uvede potrebne pravne korake proti deželnemu glavarju kot odgovornemu predztavniku oblazti.
PISMO BRALCA Ma primeru Šentjakob:
Če si pravic ne bomo vzeti - kdo nam jih bo dat?
Vtada je s 1. jutijem praktično začeta izvajati njen „zakon o narodnih skupnostih". Po togiki tistih, katerih interese zastopa, ga je moraia izvesti, kajti industrija, banke in hoteiirji hočejo končno mir na Koroškem. Skrbi jih namreč dobiček, investicije in tujski promet — dežetni giavar je že nekajkrat skuša) Stovencem naprtiti postabšanje gospodarske konkurenčnosti Koroške zaradi narodnostnega probtema. Z ozirom na „rea!nopo)itično situacijo", beri:	močno šovinistično za-
struptjenost kot rezuitat desettetja trajajočega detovanja strank in Heimatdien sta, je mogta „rešitev" probtema izpasti samo v škodo Stovencev. Z nekaj tabtami in nekaj totmači nam hočejo zamašiti usta in nas prisititi, da bi odnehati z borbo za popotno izpotnitev naših pravic na ce iotnem dvojezičnem ozemtju. Ta „rešitev" pomeni nadatjevanje raznarodovanja, na-datjevanje protistovenske gonje in za-struptjevanja nemškogovorečih s šovinizmom.
To ni naperjeno samo proti nam Stovencem, temveč tudi proti interesom nem-čkogovorečih detovnih tjudi. Tudi oni nimajo nič od naše brezpravnosti, tudi njim škodujeta needinost in nacionatni prepir, ker onemogočata ati vsaj stabita skupnost v nastopanju za iste skupne interese detavcev, matih kmetov in nameščencev.
Kako bomo končno te izboriti naše pravice? Mistim, da ne bo zadostovato, da bomo te vedno spet protestirati, če nam vtada pravic ne da, si jih bomo morati vzeti sami, vedno spet in povsod, kjer nam gredo. Naš materni jezik bomo npr. uporabtjati tudi na tistih občinah, uradih in sodiščih, kjer po mnenju vtade sto-venščina ni uradni jezik. Dvojezične napise pa hočemo prav tako imeti povsod tam, kjer živimo in sicer na uradnih javnih in krajevnih tabtah. Zato se naj po
mojem mnenju ne bi orientirati na to, da bomo postavtjati dvojezične napise kot nadomestito na privatnih zemtjiščih. Zato imam kritiko k demonstraciji 7. jutija v Šentjakobu. V krajevnem odboru ZSM so se nekateri že od začetka opredetiti za to, da bo dvojezični napis postavtjen samo zraven nemške tabte na privatnem zemtjišču. Argument je bit, da je od vsega začetka jasno, da drugače ne bo što.
Što bi bito, in vrsta navzočih, starih in mtadih je bita pripravtjena omogočiti, da tabta v obeh jezikih pride na kraj, kamor dejansko spada, česa so se bati tisti, ki so se postavtjati pred žandarje, oštevati in četo udarjati po tistih, ki so hoteti, da napis pride na pravo mesto? So se bati, da bi se dejato, da so si Sto-venci vzeti sami pravice, ki jih predpisuje sedmi čten? So se bati tega, kar bi pisati šovinistični časopisi? Ati pa so se hoteti izogniti prepričevatnemu detu med tistimi šentjakobčani, ki še nasedajo šovinističnim argumentom?
Vseeno kaj. Tako je bito pomagano državni obtasti, da ščiti tisto tabto, ki je znak zapostavtjanja in brezpravnosti naše manjšine. Protestu je manjkata od-točujoča konica. Naš cttj namreč niso pravice v tastnih štirih stenah ati na privatnih zemtjiščih.
7. 7. 77 je pokazat, da se Stovenci ne bomo brez borbe udati protimanjšinski zakonodaji. Pokazat pa je tudi, da si bomo resnične pravice morati izboriti tako, da si jih bomo vzeti, sicer nam jih ne bo poktoni! nikdo. Zato mistim, da v naši borbi protest kot zgotj protest ne zadostuje. Če se danes namreč omejimo nanj, to v praksi pomeni, da smo se sprijazniti z ukrepi in potitiko vtade. To pa se nismo in ne bomo
Krittian Scheiiander m)., Bistrica pri Šentjakobu v R.
Čeprav Gora pri sv. Luciji ne spada v biičovsko faro, je pa vendar sestavni det biičovske občine in prav zato smatramo primicijo, ki jo je brai novomašnik Franci Vaientinič na Gori, detoma tudi za našo zadevo. Novomašnik Vaientinič je obiskovai siovensko gimnazijo v Ceiovcu in se po maturi odiočii za duhovniški poklic. Študira! je v Inomostu-Inns-brucku, Parizu in Soinogradu-Saiz-burgu in bii v Celovcu posvečen v novomašnika. Novo mašo je bral v svojem rojstnem kraju na Gori.
V bilčovski fari je bila zadnja nova maša 7. julija 1965, ki jo je daroval Kapus Valentin; a ,v šentiljski župniji, kamor spada Gora, pa je bila zadnja nova maša pred približno 60 leti (novomašnik Šnedic). Duhovniški poklic v današnjem času ni tako povpraševan kot so drugi poklici, vendar pa je zlasti za koroške Slovence zelo potreben. Kaj bi bili danes koroški Slovenci brez naših duhovnikov. Naše fare bi zasedli tuji in našega jezika nezmožni duhovniki. V preteklih letih je umrlo veliko slovenskih duhovnikov — statistika zadnjih let izkazuje 17 smrtnih primerov in samo 7 primerov duhovniškega prirastka.
Sprejem novomašnika v šentiljski farni cerkvi je bil veličasten, saj se ga je udeležila velika množica ljudi, med njimi tudi bilčovski župan Hanzi Ogris, K novomašnem slavju na Gori pa se je zbralo toliko ljudi, da tega ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Na Gori, kjer je čudovit razgled na Rožno dolino in na Karavanke, je torej rojstni kraj našega slavljenca, ki se je rodil pri pd. Ko-šarju. Z jasnim in zvenečim glasom je pozdravil množico navzočih in se zahvalil staršem in vsem drugim, ki so po svoje pripomogli, da je mogel pričakati ta veseli častni trenutek. V svojem nagovoru je med drugim poudaril, da bo njegovo delo služilo koristim svojega ljudstva, iz katerega je izšel. Da bi bilo še več takšnih blagovestnikov, je bilo splošno mnenje navzočih vernikov. Mašno daritev je popestri! šentjakobski zbor pod vodstvom Lajka Milisavljeviča. Ognjevit nagovor pa je imel tudi mladi kaplan Olip, doma iz Sel. Novo-mašniku prisrčno želimo, da bi ga na vseh njegovih poteh spremljali, zdravje, moč in odločnost.
Velika slovesnost pa je bila tudi pri šolskih sestrah v Narodnem domu v Št. Petru, kjer so povabljeni gostje zasedli dvorano. Novomašnik je bil deležen številnih čestitk, ki so mu jih govorniki izrekali v nagovorih. Lepo slavje so navzoči zaključili s pesmijo „N'mav čez jizaro". Kakor je pesem zadonela navdušeno, tako naj bi novomašnika v življenju spremljala navdušenje in odločnost za blagor našega trpečega ljudstva.
ZAHVALA
vzem, ki zo spremiti našega dragega očeta in moža
Mirka Hajnžiča
organista in cerkovnika
na njegovi zadnji poti od doma žaiosti na rebrško pokopatišče.
Majprej se zahvaijujemo g. preiatu Zechnerju za vodstvo pogreba in z v srce segajočo pridigo v cerkvi. G. župniku Mageietu, ki nam je stat ob strani v naših grenkih urah. Vsem števiinim č. g. duhovnikom, k) so se udeiežiii pogreba. Vsem govornikom, g. inž. Petru Kuharju, predsedniku društva .Zarja" in g. Atezu Jertichu, zastopniku deiavcev tovarne Rebrca in Lipušovemu sinu, ki se je postov)) v imenu tamburašev, za njihove postoviine besede. Majiepša hvata Macu itgoucu iz Gorič, k) je bit tedaj tudt ravno v botnišnici, ponoči obiskovat očeta, mu streget in sedet pr) njegov) postetj) do 2.55, ko je izdihnit. Madatje domačemu cerkvenemu pevskemu zboru, MGV ..Vettachtat" iz Rebrce, pevskemu društvu ..Zarja" iz Zetezne Kapte, tamburašem, kt so se postoviti od svojega vodje, pevskemu društvu .Trta" iz Zitare vasi in godbi na pihata (.Vettachtater Trachtenkapette").
Vsej nepregtedni množtci tjudi, znancem in sorodnikom, ki so ga spremtjati na zadnji poti. Mazadnje še tudi vsem našim dobrim sosedom, ki so nam vsepovsod priskočiti na pomoč. Zahvata tud) vsem darovaicem cvetja, posebej še vsem onim, k) so darovat) za bogostovca. Za vse skupaj najtepša zahvata.
Rebrca. 10. jutija 1977.
Zatujoče družine: HAJMZtČ, HUDL in HOBL
Spet se je tresla zemlja
V sobofo 16. julija ob 14.14 uri smo na Koroškem spet začutili potres, ki je bil najbolj izdaten na področju Podroščice. Epicenter tega potresa je bil v sosednji Sloveniji na Gorenjskem.
Potres na Koroškem ni naredil škode. V glavnem so ga najbolj čutili stanovalci višje ležečih stolpnic Celovca, Beljaka, Trga in Velikovca. Potres je imel moč šeste stopnje po Mercallijevi lestvici. Ker je bilo žarišče potresa globoko okrog 10 kilometrov, so ga čutili tudi v Italiji in sicer prav do Benetk. Najbolj prizadeta pa je bila Gorenjska, predvsem na področju trikota — Tržič, Jezersko, Kranj — kjer je bil najbolj prizadet Preddvor. V bolnišnici na Golniku so morali 8 bolnikov premestiti, ker so se stene in stropovi v sobah preveč razpokali. V omenjenem trikotu je vsega 13 družin zgubilo streho. Po uradnih podatkih cenijo škodo na več milijonov dinarjev. V teh krajih so doživeli podoben potres 15. julija 1905 (to je skoro na dan točno) pred 72 leti.
SLOVENSKi ATLETSKi KLUB VABi MA
!!. mednarodni
nogometni tnrnir
v spomin Hermanu Veiiku V STADiONU KAC V CELOVCU
SOBOTA 23. JULiJA 1977
14.45	predtekma s Stovenskim atietskim klubom 16.00 M. K. Maribor : Austria Ceiovec
17.45	M. K. Otimpija : SV SCA Funder, Št. Vid o. G.
MEDELJA 24. JULtJA 1977
14.45	Sportpressektub : Siovenski attetski kiub
16.00	M. K. Maribor : SV SCA Funder, Št. Vid o. G.
17.00	M. K. Otimpija : Austria Celovec
Prisrčno vabtjeni!
POZOR LJUBtTELJt GORA
Siovensko prosvetno društvo .Obir" na Obirskem vabi vsa sosedna društva iz okotice Obirja in vse tjubitetje gora na tetošnji
POHOD MA OBiR
ki bo v nedeijo 31. jutija 1977 Zbiratišče ob 13. uri na vrhu Obirja oziroma Ojsterca.
Krajevni odbor Zveze stoven-ske mtadine (ZSM) Bitčovs vabi v soboto 23. in nedetjo 24. jutija 1977 na
tZLET MA BLEŠČEČO (Koča nad Arihovo pečjo)
Zbiratišče: ob 17. ur) pred go-stitno Mikiavž v Bitčovsu. Mtadina iz Biičovsa in okotice prisrčno vabtjena. Vsakdo naj povabi tudi svoje znance.
Ot%or
Stovensko prosvetno društvo .Danica" v Št. Vidu v Podjuni vabi na
KOROŠKt VEČER
v petek 22. jutija 1977 ob 20.30 uri na Breznikovem campu ob Zabtatniškem jezeru
Sodetujejo: Mešani zbor SPD .Danica", združena moška zbora .Trta" in .Vinko Po-tjanec", totktorna skupina SPD .Zarja" iz Zetezne Kapte in .Trio Korotan" s pevci
Prisrčno
tidajatet), založnljk In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: 7021 Celovec/Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon H 5 50 - Tiska: Založniška In tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje.
Stovensko prosvetno društvo .Vinko Potjanec" v Škocijanu vobi na
PESTRi VEČER
ki bo v soboto 23. jutija 1977 ob 20.30 uri v farni dvorani v Škocijanu.
Sodetujejo: moški pevski zbor „V. Potjanec", mešani pevski zbor .Podjuna" iz Pti-berka, folktorna skupina SPD .Zarja" iz Zetezne Kapte in tamburaški an-sambet iz Hodiš
Prisrčno vrz^ljenl/
POZOR!
Vsi, ki bi se radi naučiti kakršne-gakoti instrumenta, javite to SPD .Edinost" v Piiberku do 15. avgusta 1977.
informacije in prijave pri odbornikih Siovenskega prosvetnega društva .Edinost" v Piiberku ati pismeno na nastov SPD .Edinost", 9150 Piiberk, v foke Jožku Hudtu.
Požarna bramba Sete-Borov-nica vabi na
VESELtCO MA PROSTEM
ki bo v nedetjo 24. jutija 1977 s pričetkom ob 16. uri pri Trkiu.
tgrajo .Fantje treh dotin"
Prisrčno v<z^/;enl/
Stovensko prosvetno društvo .Jepa-Baško jezero' vabi na
KOMCERT
VESELtH PLAMŠARJEV
ki bo v petek 12. avgusta 1977 ob 20.15 uri v kutturnem domu v Ločah nad Baškim jezerom.
Tečaj za potapljanje
Slovenska (izkulturna zveza razpisuje na povabilo Slovenske potapljaške zveze potapljaški tečaj, ki bo v času od 6. do 19. avgusta 1977 v enem izmed slovenskih obalnih mest.
Pogoji in navodlia:
1.	Kandidati morajo biti stari najmanj 16 tet in morajo predložiti zdravniško spričevalo, da so popolnoma zdravi.
2.	Potrebna je naslednja lastna oprema: maska, dihalna cev, plavuti. Ostalo opremo dobijo tečajniki za čas tečaja na kraju samem.
3.	Stroške prevoza na kraj tečaja in domov krije vsak kandidat sam, stroške prebivanja krije Slovenska potapljaška zveza in Društvo za raziskovanje morja Piran.
4.	Število tečajnikov je omejeno na šest. Upošteval se bo vrstni red prihoda prijav.
5.	Interesenti naj se javijo na nastov: Slovenska tizkulturna zveza, Celovec, Gasometergasse 10/1.
6.	Prijavnina za tečaj znaša šil. 100.— in se prenakaže na tekoči račun štev. 2911 pri Posojilnici Celovec.
7.	Rok prijave: do 25. julija 1977.