NAPREJ! Vse za napredek slovenskega ljudstva! Časopis «NAPREJ!» izhaja dvakrat mesečno, in sicer 4. in 18. — Uredništvo, administracija in ekspedicija je v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6/II. — Vse denarne pošiljatve je pošiljati na naslov: «Delavska tiskovna družba v Ljubljani, r. z. z o. z.» — Vse dopise in spise na, uredništvo. — Naročnina za celo leto: K 2'50, za '/i let-» K 1-25, v Nemčijo K 3'—, v Ameriko K 4’60. — Posamezne številke 8 vin. Draginja. Pod tem naslovom se je zadnji fias veliko Člankov spisalo ne samo v socialističnem časopisja, ampak tudi v meščanskem. Treba je tedaj, da si tudi mi nekoliko pobližje ogledamo to besedico, ki je v sedanjih časih neprestanega podraževanja ter pomanjkanja živil, opravičena. Vzroki draginje so različni. Največ je seveda kriva agrarna politika, kateri se imamo zahvaliti za visoke carine in zaprte meje. A tu se ne sme pozabiti, da so tega krive vse raeščinske stranke, kajti razven socialno-demokratične se ni ne ena uprla strašnemu carinskemu tarifu, ki jemlje ljudstvu kruh izpred ust. Vse so se dale deloma terorizirati, deloma pa speljati na led od agrarcev. Agrarni gospodje, med katerimi so naši ljubeznivi klerikalci v prvi vrsti, prisegajo neprenehoma, da se ozira njihovo gospodarstvo na koristi kmeta. Že dostikrat smo dokazali, da je ta trditev nesramna laž. Namesto da bi ponavljali svoje dokaze, naj rajši povemo, da je nastal zaraditega tudi med agrarci že hud razpor, kajti kmetje, ki se ne bavijo pretežno z živinorejo, spoznavajo polagoma že sami, da so bili z visokimi carinami opeharjeni, pa tudi živinorejci, ki niso zelo bogati, vidijo, da jim visoke carine nič ne koristijo. Celo na zadnjem katoliškem shodu v Inomostu se je slišal glas, da naj se odpro meje. To je na vsak način važno znamenje. Ko so v jeseni leta 1907. socialni demokratje vložili svoje nujne predloge zaradi draginje, so imeli agrarno - klerikalni gospodje krasno prilik*, dokazati svojo ljubezen do kmetov. Socialno-de-mokratični poslanci namreč niso le zahtevali, da se odpro meje, ampak so nasvetovali tudi sredstva, ki naj bi bila omogočila povzdigo domače živinoreje, kajti v Avstriji se ne redi dovolj živine. Število živine v državi ne narašča niti v enaki meri kakor število prebivalstva, a moralo bi naraščati hitreje, da bi zadostovalo potrebam, avstrijsko prebivalstvo sploh še nikdar ni imelo dovolj mesne brane ; a z razvojem industrije napreduje tudi potreba mesa. Ljudstvo, ki se boljinbolj zbira v mestih, nima tukaj toliko prilike za vegetarično hrano, kakor na deželi. Treba je vedno več mesa, a relativno ga je vedno manj. Socialni demokratje so v svojih predlogih med drugimi zahtevali tudi revizijo zemljiških služnosti. Oiveza kmetov je bila v Avstriji plod revolucije. Ko ie bila ta pobita, se pač ni moglo zopet vpeljati tlačanstvo, vendar pa se je pomagalo veleposestnikom na škodo kmeta s cesarskim patentom o služnostih. Do pašnikov, kjer so že njihovi očetje in dedje pasli živino, se je sinom in vnukom vzela ta pravica, češ, da so tista zemljišča izključna last veleposestnikov. Tako je na tisoče kmetov izgubilo priliko pasti živino in na ta način so morali opustiti živinorejo sploh. Socialni demokratje so zahtevali, naj se revidira tisti ukaz. Ta zahteva je bila podana naravnost ža varstvo kmetov. A tisti hip ni bila strankam prav nič mar ljubezen do kmetov; solidarnost izkoriščevalcev je slavila triumfe in nujnost socialno-demokratičaih predlogov se je odklonila Kajti revizija bi bila škodovala veleposestnikom, pa med njimi tudi škofom, samostanom i. t. d. Zato je tudi umevno, da so agrarno-klerikalni poslanci odklonili predlog. Saj jim je naloga, varovati interese veleposestnikov ! Zadnji čas pa se je tudi vlada zganila. Ko je neka ladja pripeljala v Trst argentinsko meso, je poslala vlada tjadol komisijo, ki naj preizkusi kakovost tega mesa. la res so šli ti gospodje ter konštatirali, da je meso zdravo in dobro; saj drugače tudi niso mogli; kako bi naj ne bilo za Avstrijo dobro, kar je že leta in leta dobro za Angleško, Nemčijo, Francijo, Belgijo i. t. d. Komisija je torej konštatirala, da smejo Avstrijci brez škode vživati to meso, a naši ljubeznivi vladi se kar nič he mudi, da bi izvajala posledice iz tega, n»mreč dovolila uvoz tega mesa. Zičetkoma je bilo slišati že o množini, ki bi se dovolila uvažati; delali so tudi že vagone za prepeljavo tega mesa, seveda le na papirju. A vlada se kar naenkrat spomni, da je treba vprašati ša prej ogrsko vlado, ako dovoli uvoz argentinskega mesa. Tega pa ni treba; po avstro-ogrski pogodbi bi se radi uvoza mesa morali zmeniti z ogrsko vlado le tedaj, če bi bila kakršnakoli možnost, da se s takim mesom zanese kužna bolezen na Ogrsko. To pa je izključeno, ker se to meso sploh ne približa Ogrski. Da naša vlada noče dovoliti tega uvoza, se najbolje razvidi iz tega, da bo če že po komisi jonalnem ogledu argentinskega mesa v Trstu poslati posebne komisije v Argentinijo in London. Saj imamo v Avstriji denarja dovolj. Avstrijska je torej prosila ogrsko vlado za dovoljenje uvoza. Da je bilo to le pesek v oči stradajočemu ljudstvu, je jasno iz tega, da imajo v ogrskem parlamentu veleposestniki še večjo komando, kakor v avstrijskem agrarci. Khuen-Hedervary je naznanil sedaj Bie-nerihu, da ogrska vlada ne dovoli uvažanja argentinskega mesa. To se je že moralo naprej vedeti, a avstrijska vlada išče ovinkov, da bi se ne zamerila agrarcem, pa tudi delavcem se hoče pokazati kot skrbno mater. Socialno-demokratična stranka je priredila nebroj shodov zoper draginjo, a najimpozantnejši je bil oni pred kratkim na Dunaju. «Rdeči Prapor» poroča o tem: Tristotisoč ljudi je v nedeljo, dne 2. oktobra na Dunaju demonstriralo zoper draginjo. Razven znane manifestacije za splošno in enako volilno pravico leta 1905 še ni Dunaj videl take velikanske demonstracije in da je moral tudi vtisk biti velikanski, izpričuje dejstvo, da poroča vse časopisje obširno o tej akciji, meščansko priznavajoč mogočnost socialno-demokratičnega nastopa, agrarno pa z besnim rohnenjem kvitirajoči udarec, ki je zadel. Od desetih dopoldne do dveh popoldne je trajal izprevod delavstva, kateremu se je pridružilo tudi nekaj meščanstva, po glavnih dunajskih ulicah. Zastave, simboli in nešteti krepki napisi, ki so jih nosili v izprevodu, so označevali pravi pomen demonstracije. Glasile so se delavske pesmi, vmes pa so doneli gromoviti klici, ki niso dopuščali nobenega dvoma. Kakor prva četa so se vozili delavski kolesarji, na čelu so korakali na Dunaju bivajoči socialno-demokratični poslanci v državnem zboru. Govorilo se je pred parlamentom in pred rotovžem. V «Ljudski dvorani» v mestni hiši pa je še posebej zborovalo 4000 ljudi. Deputacije so se udeležile sprevoda tudi iz zunanjih mest: med njimi so vzbujale veliko pozornost zlasti mnogoštevilne ženske ne le iz delavskih, ampak tudi iz srednjih stanov. Na shodu se je sprejela sledeča resolucija : «Današnji ogromni shod delavskega prebivalstva dunajskega ponovno izreka odločen protest proti ljudstvo izkoriščajoči in izstradajoči gospodarski politiki avstrijske vlade, ki stoji pod po-veljništvom agrarcev ia je vdana pomočnica pro-fitaželjmh veleposestnikov, špekulantov z živino in ogrskih magnatov. Dunajsko prebivalstvo zahteva z vso odločnostjo: Prost, popolnoma neomejen uvoz argentinskega mesa, otvoritev mej za svobodni uvoz živine in mesa, odstranitev carine na meso in krmo, smotreno aprovizac jsko politiko občin, izključivši oderuško prekupovalstvo. Današnja demonstracija je resno svarilo podraževalcem mesa vsake vrste, resno svarilo vladi. Dunajsko prebivalstvo je pripravljeno energično nadaljevati boj zoper oderuško omejevanje ljudskega preživljanja, zoper vse pokrovitelje in uživalce živilnega oderuštva. Dol s politiko lakote!» To resolucijo je sprejelo dunajsko delavsko prebivalstvo, ž njo pa soglaša vse delavstvo v Avstriji in gotovo se nam ni bati oporekanja, ako trdimo, da se vjema s temi zahtevami vse razven agrarcev. Dunajska demonstrsc:ja ni bila osamljena. Podobne manifestacije so se vršile v Pragi, v Trstu in v drugih mestih. In to je resen moment, katerega gotovo ne morejo prezreti oni, katerim je božja potrpežljivost poverila usodo Avstrije v Uh dneh. Te demonstracije so živa priča, da je pomanjkanje doseglo vrhunec. Nobeno stopnjevanje draginje se ne more več prenašati, tudi sedanja draginja je usodepolna za tisoč in tisoč družin io nobena naloga ne more biti za avstrijsko vlado ta čas važnejša, nego storiti odločne, resne korake, da se pomaga. Socialno-demokratično delavstvo je disciplinirano, toda nobena disciplina ne bi mogla uprizoriti takih demonstracij in na noben način se ne bi mogle demonstrantom izkazovati simpatije celih mest, če ne bi bil povod demonstracijam tako resen, če ne bi bil položaj take obupen, če ne bi bila nevarnost za množice tako velika kakor je. Draginja je danes najvažnejši problem v državi in vlada, ki ne spoznava te resnice, postane nemogoča. Papež in demokracija. Katoliška vera nam predstavlja Kristusa kot bojevnika zoper tedanje posvetne in cerkvene oblasti ; v naših časih bi takega človeka imenovali revolucionarja. Evangeliji, ki so podlaga krščanskega verskega nauka, pripovedujejo, da je bil Kristus zaradi upornosti zoper imenovane oblasti obsojen na smrt in križan. Taka je verska teorija. V kričečem nasprotju do nje pa je nauk in praksa katoliške cerkve. S tem, da so Kristusa označili kot boga in pripovedovali vernikom, da je vstal od mrtvih, osramotivši svoje sodnike, so evangeliji sankcionirali revolucijo. Današnja katoliška cerkev se ravna po drugih načelih. Ona ne obsoja le revolucije, ampak celo najponižnejšo demokracijo, ki pcgostoma nima na sebi nič demokratičnega razven imena. Čimbolj napreduje demokracija po vsem svetu, tem uervoznejši so v Rimu. Gromi iz Vatikana so pogostejši in glasnejši ; celo v svojih vrstah se katol ška cerkev boji samega imena demokracije. Kjer se le od daleč pojavi tak glas, je takoj vsa armada katoliških poveljnikov ua negah in iz Vatikana zagrmi strogi ukaz: Nazaj 1 Nezmiselno je torej, če trdi kakšna «katoliška» stranka, ki se opira na cerkev, da je demokratična. Ako bi res hotela biti taka, bi jo takoj poučili iz Rima, da so take muhe nedopustne. Cerkev zahteva brezpogojno pokorščino ne le v cerkvenih, temveč tudi v posvetnih rečeh. Ona ukazuje, ljudstvo ima slušati. Drugega razmerja ne trpi. Na Francoskem je klerikalni advokat Marc Sagnier ustanovil zvezo katoliške mladine «Le Sillon», ki je imela na katoliški podlagi razširjati demokratična načela. Prav tako bi si bila seveda lahko izbrala nalogo, da izprazni atlantsko morje ali da zravna hribe in doline na Francoskem. Demokratizem teh katoličanov je bil tako krotek* da so Sillonisti obsodili n. pr. znanega voditelja italijanskih krščanskih socialistov, duhovnika Mur-rija. Svojčai je papež Lev XIII. še hvalil to zvezo in ona se je ponašala s tem. Ampak škofje na Francoskem niso posebno prijazno gledali tega gibanja. Zbali so se, da bi mogli priti v katoliški politiki posvetujaki do večje veljave kakor prečastni gospodje sami. Posebno jih je ujezilo, da so Sillonisti začeli izdajati svoj dnevnik «Demokracija». List ima sicer prav «dobre» namene : Mazati hoče republikancem med okrog ust, da bi jih tako pridobil za «katoliške ideje». Toda list ni v rokah škofov. Zato so začeli gospodje nadpastirji intrgirati v Rimu in so dosegli, da je papež izdal ukaz, ki jih daje katoliškim mladeničem krepko po krticah. Papežev list, ki je naslovljen škofom, pozivlje voditelje Sillonistov naravnost, naj opuste svoje delo in naj prepuste vse vodstvo škofom, člani naj se razvrste po škofijah, društvo naj sprejme ime «Sillon catholique», duhovnikom se pa kratkomalo prepoveduje, pristopiti kakršnimkoli samostojnim organizacijam. Svojemu fermanu je «sveti oče» dodal tudi obširno obrazloženje. Pravi, da se «Sillon» s svojimi demokratičnimi načeli postavlja v nasprotje do cerkvenih naukov. Nedopustno je, sestavljati kakršenkoli socialni program brez cerkvenega dovoljenja. Postavljati socialno reformo na podlago svobode in enakosti državljanov, je misel, ki nasprotuje tradicijam cerkve. Ta misel tudi ne soglaša z monarhično obliko države, pa je cerkev zato ne more odobravati. (Francija pa je republika !) Na Francoskem pa je papežev ukaz povzročil dosti pozornosti. Vse časopisje se bavi ž njim. Republičanski listi ga hvalijo, češ, da vsaj jasno razodeva vatikanske nazore in nakane. Zanimivo je, da je Lev XIII. hvalil Silloniste, Pij X. jih graja — oba pa sta nezmotljiva. Predsednik Sillona, omenjeni advokat Sagnier, je že izjavil, da se spoštljivo podvrže papeževi volji. Mladi Sillonisti se podrede vodstvu svojih dušnih pastirjev, on pa bo posvetoval svoje delo listu. Tak je katoliški demokratizem. Po tem se tudi lahko sodi, koliko pravice imajo slovenski klerikalci trditi, da so — demokratični. LISTEK. Država prihodnjosti. Dalje. Njih gospodarski samostojnosti in gotovosti, seveda ne bo nič nasprotovalo, če bodo vse potrebno samo proizvajale in le ono, kar bo odveč, med seboj izmenjavale, tako nekako, kot je delala prvotna kmetiška družina v početkih proizvajanja blaga. Da pa napravi vsaka socialistična družba vse, kar sama za svoje vzdrževanje potrebuje, zato pa začasno zadošča, če ima obseg moderne države. Ta obseg seveda ni nič neizpremenljivega. Moderna država ni, kakor smo že omenili, pravzaprav nič drugega kot produkt in orožje kapitalističnega proizvajalnega načina. Raste ž njim in z njegovimi potrebščinami, ne le na moči, ampak tudi na razširitvi. Notranji trg, trg v lastni državi je za kapitalistični razred vsake države najbolj gotovo, ki se ga najlažje vlada in najtemeljitejše izkoristi. Prav tako kakor se razvija kapitalistični proizvajalni način, raste tudi težnja kapitalističnega razreda vsake države po razširitvi svojih mejà. V tem zmislu ni izrekel tisti državnik tako napačnega mnenja, ko je trdil, da ne izvirajo moderne vojske več iz dinastičnih teženj, marveč iz narodnih: le pod .narodnimitežnjami" moramo razumeti težnje kapitalističnega razreda. Z nič drugim se ne škoduje bolj življenskim interesom kapitalistov kakega naroda, kot s tem, da se njih torišče zoži. Pet milijard vojne oškodnine bi francosko meščanstvo Nemčiji že davno odpustilo in na nje pozabilo, ali aneksije elzaško-lotarinške dežele pa ne more pozabiti. Vse moderne države imajo potrebo, da se razširijo ; najbolj komodno imajo združene države, ki jim bo kmalu na razpolago cela Amerika, in pa Angleška, ki si s pomočjo svojega gospodar- stva na morju področje neprestano razširja. Tudi Rusiji ni bilo doslej preveč težko raztegovati svoje meje, sedaj pa je zadela že ob enakomočne sosede: v vzhodni Aziji na Japonsko in Angleško, zadnja izkuša posredno in neposredno v najrazličnejših državah vzhoda zadrževati njeno daljno prodiranje. Dalje prih. Iz idrijskega okraja. Na c. kr. rudniški šoli v Idriji postajajo razmere čimdalje bolj neznosne. Kar počenja naš erar s to šolo, je škandal prve vrste. Na eni strani se priduša, da ne stori ničesar več za to šolo, ker ima ž njo veliko opravka in ne spada v njegovo področje, na drugi strani pa ustanavlja, čujte — novo šolo, ki jo podpira zelo bogato z denarjem, ki je namenjen rudniški šoli. In sicer je zadnji ča dal idrijskim nunam «auf Schulkosten» c. kr. rudniške šole kar 17 000 E, na rudniški šoli pa noče kupiti otrokom rudniških uslužbencev niti dovolj peres in zvezkov. Sploh se denar, ki bi ga imela dobiti ljudska šola, uporablja pa vsakovrstne naprave, n. pr. : gospodom uradnikom lepe vrtove, ograje i. t. d. Na šoli pa dobi učiteljstvo strog ukaz, da ne sme naročiti nobenih šolskih potrebščin, ker ni denarja, oziroma se je prekoračil proračun, ker se je dalo nunam toliko in toliko. Šs nekaj je storil ia bogati erar zadnji čas, kar je vredno, da izve idrijsko ljudstvo. Kakor znano, je bilo par učiteljev, oziroma učiteljic po dolgem moledovanju pomaknjenih v višji plačilni razred. Pa poslušajte, kdo bo plačal to malenkostno vsoto, ki je nastala radi tega povišanja. Samo učiteljstvo, oziroma šola ! Erar je dal namreč učiteljstvu na znanje, da se mora ta svota prihraniti pri šoli. Ali ni to umazanost prve vrste P Slabše, ko na Turškem ! Sicer pa bo treba s temi gospodi, ki izdajajo tako umazane odredbe, slepijo in vodijo za nos idrijsko ljudstvo, drugače govoriti. Preskrbeli bomo, da bo izvedela širša javnost še kaj več o tej «k. k. Werks-volksschuli». Toliko za sedaj. Afera Tomaža Kobala s čuki in «Katoliško delavsko družbo» je končana pred vzklicuim sodiščem v Ljubljani. Znano je, da je bil Kobal tožen, da je dne 19. junija 1.1. zmerjal več idrijskih orlov z besedo «čuki». Po medsebojnem dogovoru dne 8. julija so pred sodno dvorano vsi tožitelji Kobala odpustili, če jim ta plača zamujene dnine v znesku K 11-70 in prekliče žalitev v «Slo?. Na- rodu», oni pa ne smejo obtoženca razglašati v javnosti. Tega sklepa se je Kobal držal in je žalitve takoj preklical. Ni pa plačal omenjene svote zamujenih dnin, ker so tožilelji vzlic dogovoru objavili početje Kobala v «Naši Moči». Da se pokažejo v lepši luči, sta izmed užaljenih orlov samo dva, Rejc in Novak, naperila novo tožbo proti Kobalu, češ, midva mu nisva odpustila, dasi sta bila navzoča pri medsebojnem dogovoru. Tema dvema pa se je pridružila s tožbo proti Kobalu tudi «Katoliška delavska družba» po pooblafčmcu Karlu Trevnu, trgovcu v liriji, dasi Kobal iste sploh razžalil ni. Pri tukajšnjem okrajnem sodišču je bil Kobal krivim spoznan in obsojen na plačilo vseh stroškov, katerih je blo okroglo 150 kron. Vzkl'coo sodišče v Ljubljani pa je razsodbo idrijskega sodišča na priziv Kobala potom zastopnika g. dr. Novaka razveljavilo, kajti jasno je bilo, da so pri medsebojni poravnavi odpustili Kobala vsi navzoči, med katerimi sta bila tudi Rejc in Novak. Nadaljne naperjene tožbe so imele seve le namen, oškodovati rudarja Kobala z ogromnimi stroški. Sedaj pa bodo tisti stroški padli na tožitelje same, ki pa jih bo plačala «Katoliška delavska družba» sama, s katero se pač Kobal niti v mislih ni pečal. «Slovenec» je pisal nedavno, da sta Kobalovih stroškov kriva en socialni demokrat in en liberalec, ki sta dajala Kobalu nasvete. Mi imamo sedaj lahko vest, vemo namreč, da so bili nasveti pravi. Klerikalne škodoželjneže pa sedaj lahko vest teži, ker so izkušali ubogemu rudarju naprtiti na njegovo težko prisluženo posestvo še večje breme. To je dokaz, kako bi se godilo neklerikalnim vo-lilcem, če padejo v črno nemilost, če bi šlo po — klerikalno. Mistifikatorji iz klerikalnega taborja izkušajo zvaliti svojo zagrešeno mistifikacijo v «Rdečem Prapcrju» o nekem meščanskem klubu, ki v Idriji nikdar niti eksistiral ni, na socialne demokrate. «Slovenec» se jezi, ker s to nesramnostjo niso mogli provocirati prepirov in pobojev med socialnimi demokrati in liberalci, kar je bil namen mist fikatorjev. Slučaj pretepača-kaplana v Spodnji Idriji je dokaz, da ljubijo ti ljudje svojega bližnjega s pobojem. Tudi o nekih zaveznikih klepeče «Slovenec», ne more pozabiti, da socialni demo-kralje niso hoteli sprejeti kompromisa s črno go-sj ódo ob času zadnje dekanove kandidature. Da, da, to je bilo enkrat, pa ne bo nič več. Gospodje naj si zapomnijo, da ni vsak dan pri fari semenj. Javni rudarski shod sklicuje podružnica «Unije» avstrijskih rudarjev v Idriji na nedeljo, dne 30. t. m. ob 9 uri dopoldne v pivovarno k «Ornem orlu» v Idriji. Vzpored shoda je: 1. Odgovor rudniške di/ekcije na delavske zahteve z ozirom na sedanjo draginjo in sklepi k temu. 2. Slučajnosti. Delavci - rudarj’-, kdor čuti današnjo draginjo, ta naj pride na ta shodi Treba jp, da se shoda udeležijo tudi vse delavske žene, one čutijo draginjo še bolj kot možje. Na Dunaju in v drugih velikih mestih so to pokazale z demonstriranjem na ulicah. Vspeh ne bo izostal. Veliko ljudsko veselico priredi društvo «Splošna mladinska zveza» v Idriji v nedeljo, dne 23. t. m. v pivarni pri «Črnem orlu» v Idriji s sledečim sporedom: 1. Godba. 2. Šaljiva igra : Trije ptički. 3. Deklamacija. 4. Petje. 5. Šaljiva pošta. 6, Ples in prosta zabava. Ker je čisti dobiček te veselice namenjen za nakup novega igralnega odra, ki bo na razpolago vsem našim organizacijam, je želeti mnogobrojnega obiska. Vstopnina znaša za osebo 30 vin. Začetek točno ob pol 8 nri zvečer. Vstopnice se prodajajo v prodajalnah «Občnega konsumnega društva» v Idriji in Spodnji Idriji v rudarskem društvu in pred vstopom v pivarno. Predavanje o Karlu Marksu in njegovih delih se vrši v prostorih rudarskega društva v soboto, dne 22 t. ra. ob 9 uri zvečer. Člani, udeležite se polnoštevilno! Z Jesenic. Jeseniška šola hodi čudna pota. Pred meseci je bilo vsled župnikove agitacije vse za osem-razredno ljudsko šolo, ki naj bi bila nekaka meščanska šola. A sedaj so se pa gospodje z župnikom premislili in žahtevajo, naj se zida samo šestrazredna šola. Izobraženi gospodje na Jesenicah, ki so sprožili misd za osemrazrednico, utemeljujejo svoj novi sklep s tem, ker bi osemrazred-niči nasprotovala postava, ki določa le šestletno učno dobo. Kot izobraženi gospodje, ki so trgali hlače po šolskih klopeh malo dalje kot tov. delavci, bi morali pač vedeti : kako daleč sega postava o ljudskih šolab. Zadnji sklep je pač brhko priznanje nevednosti, zlasti ako se pomisli da so že za osemrazrednico letale resolucije celo na ministrstvo. Kaj si pač morajo misliti gospodje ministri, ko so prejeli omenjene resolucije. Res žalostno je, da jih je moral šele prefisor Jarc poučiti. To je prva večja blamaža župnika Skubica na Jesenicah. Tovarniško delavstvo z železničarji bo priredilo v kratkem shod zaradi nove šole in pri tem preciziralo svoje stališče. Zato naj se shoda, ki ga pravočasno naznanimo, delavstvo z železničarji v obilnem številu udeleži. „Naša Moč“ je po dolgem molčanju zopet enkrat izbljuvala svojo gnojnico na jeseniške socialne demokrate. Ornega zmešanca je tako pogrela sveta jeza zaradi naših stvarnih člankov v ni=ir=3r=3r=Mli=lrx£lr=li^lr=xJr^lr^lr=dr=i Ceoo céo pestìo perje! 5 k grovega oskubenega K 9'60 boljše K 12' -, belo, mehko oskubljeno K 18'— do K 24'—, snežno-belo, oskubljeno K 30'— do K 36'— Pošilja franko po povzetju. Zamenja se in vzame se nazaj, če sz povrnejo poštni stroški. 228 6-3 BentdiKt Sacbscl, £obe$ 371 pri plznjn, to Konsamno društvo za Ljubljano In okolico vpisana zadruga z omejeno zavezo sprejencxa ofl svojilx članov hranilne vloge ter jiti ot»re(stnje po S oct dneva vloge do dneva vsedige. Pisarna Je: Ljubljana, Šelenburgova ulica 6/II. — Prodajalne so: Ljubljana, Sodna ul 4; Krakovski nasip 10; Vodmat, Bohoričeva ul. 12; Šiška 150 in na Glincah. 1 tis P GRIČAR & MEJAČ, Ljubljana Prešernova ulica štev. 9 priporočata v največji izberi po najnižjih cenah obleke za gospode, obleke za dečke, obleke za otroke, površnike za gospode in dečke, žakete za dame, paleto za dame, plašče za ^Tll »vi amivt; £.a im za deklice. M. Ì © g 3H^ s JI—HI L, Ed. Smarda potovalna pisarna v Ljubljii, Dnoajska cesia Sin. 18. Francoska linija Havre- SamO 6 dni S i • New-York samo 6 dni! nu m 3[ó]^B[g]E ■J X™ Sottraili! Potatici! Vsi 1 organizacijo!! Potniki v severno in južno Ameriko vozijo sedaj le po domači avstrijski progi ******************